BI PRIMOREC
UREDNIŠTVO IN UPRAUfl V GORICI v ulici degli Orzoni 38. — Ceaa oglasom po dogovoru.	KATOLIŠKI TEDNIK	IZIDE VSAK ČETRTEK
Leto I. - Štev. 125	GORICA, DNE 22. NOVEMBRA 1945.	Cena L. 4 —
Več plemenitosti!
Že mnogo let je, odkar sem prejel iz Amerike pismo o naših izseljencih. Slovenski duhovnik je pisal, da v Argen-tiniji slove Slovenci kot zelo delaven, a tudi zelo surov narod, ki ga kazi zlasti pijančevanje in pretepaštvo. Tudi vzgojitelji naroda doma so večkrat tožili, da smo Slovenci v primeri z drugimi narodi resnično premalo plemeniti. To je rad poudarjal zlasti rajni g. prelat Kalan, ki je hodil veliko po tujini in obiskoval naše izseljence. Ta pesu-rovelost se je v zadnjih letih še bclj dvignila. Našemu listu prihajajo pozivi, naj bičamo to surovost in skušamo naše ljudstvo vzgojiti v plemenit narod. Ta obžalovanja vredna surovost se kaže na več načinov. Naj navedemo nekatere. Vedno več je med nami mrkih ljudi, ki že ob prvem srečanju razodevajo ne le kako nerodno zunanjost, ki pa skriva plemenito srce, ampak prav pokvarjeno srce, ki je zavrglo vsak čut človekoljubnosti in krščanske ljubezni. Hodijo med nami, kakor da vsi sovražijo njih in da oni sami sovražijo vse. * Tega odurnega pogleda ne morejo odložiti niti pred svojci v družini niti pred svojimi dobrotniki, kakor so n. pr. bivši učitelji in vzgojitelji. * Nagnjenje k čezmernemu popivanju, ki človeka poniža še pod žival, je čedalje bolj vidno vsepovsod, kjer se toči vinska kaplja. • Tudi pijana dekleta niso več redka prikazen, kajti vse preveč se družijo z mladeniči tudi v oboževanju vinskega boga - Noro plesno veseljačenje brez meje in mere je nadaljnji dokaz, da postaja naša mladina vedno bolj popačena in da ima smisla le za počutne in moralnosti pogubne zabave, dočim kaže vedno manj veselja do vzvišenih duhovnih in duševnih vrednot; vsepovsod se kaže tista zmaterializiranost, ki je značilna za našo dobo.
Tu in tam se javlja že med ijmlajšimi našega rodu neka nerazumljiva podivjanost. Po* 'anjkanje spoštovanja do roditeljev, duhovnikov in učiteljev ter neka zagonetna ne-zaupne ;-ram njim kažeta, da mo-^o I ti sile na delu, ki načrtno uelajo na to, da mladi rod posurovi.
Neki ameriški častnik je izjavil, da je bil v zadnji vojni v Afriki, v Italiji in še marsikje, pa da ni naletel na tako neolikane ljudi, kakor smo mi. Posebno čudno se mu je zdelo to, da ne poznamo vljudne zahvale za prejete usluge. Zgodilo se mu je, da je nekoga pobral na cesti in ga je peljal s seboj na avtu. V zahvalo je prejel ob koncu vožnje pljunek na vozilo. Nekateri mislijo, da s takim ravnanjem disciplinirano delajo za svoj narod. Toda ves pošteni slovenski narod se zahvaljuje za take usluge, ki mu jemljejo samo ugled in delajo neprecenljivo škodo. Že samo to dejstvo, da kdo misli, da more tako početje služiti kakemu pridu, razodeva surovost mišljenja dotične-ga, ki se hoče s takimi rečmi uveljavljati.
Neki dopisnik nam piše iz Volčjega grada, da so tam plesali, ko je bil v bližnji hiši tovariš plesalcev na mrtvaškem odru. Drugod se pogrebi in druge cerkvene slovesnosti ali obredi izrabljajo v necerkvene namene. Tudi to je znamenje posurovelosti.
Sedaj se vprašamo:	ali
spada k naravi in značaju Slovenca, da je surov ? Morda je res, da so kje v naši zgodovini razlogi, da smo bolj nezaupni in na zunaj manj uglajeni, kot so kaki drugi kulturni narodi. Ni pa res, da je naš narod po svojem značaju in notranjem bistvu surov. Nasprotno, naš narod je plemenitega, blagega, gostoljubnega, iskreno v« ljudnega značaja. Tak je bil in tak ostane, dokler bo krščanski. Od svoje plemenitosti se kakor drugi narodi oddaljuje v isti meri, v kateri se oddaljuje od krščanstva in v-zgoje Cerkve. Z vero zgubljamo moralo, z moralo zgubljamo plemenitost. In tudi če bi še obranili kake zunanje oblike vljudnosti, bi te bile le navlaka, ki bi nič ne spremenila na dejstvu, da bi bili le pobeljeni grobovi.
Če pa še zunanje oblike olikanega veden.a vržemo z narodnega telesa, bomo grdi ne le pred vsevednim Bogom, ampak tudi pred civiliziranim svetom.
In prav do te skrajne meje propalosti bo naše ljudstvo
Cerkev bo ostala zmagovita ?
Velikokrat sem že slišal ugovor: „Kaj se bojite za Cerkev in vero, saj je Kristus rekel, da je ne bo konec! Ste torej lahko kar mirni*. Jaz pa le ne morem biti miren, od kar sem bral besede, ki jih je belgijski kardinal Van Roey pisal svojim vernikom. Navajam jih, da se bo še. kdo zamislil ob njih.
Jasno je, da je Cerkev izpostavljena hudim nevarnostim. Ali bo izšla zmagovita iz teh zmed, ali je ne bo konec ? Odgovarjam: Cerkve ne bo konec, ker ima božjo obljubo, ki je bila dana Petru: »Peklenska vrata je ne bodo premagala" »Jaz sem z vami vse dni do konca sveta", je zopet obljubil Kristus apostolom. To so besede, ki jih je Kristus do sedaj vedno držal, kot priča zgodovina, in ki jih bo še naprej, kot trdno verujemo.
Torej smo gotovi, da bo Cerkev izšla zmagovita iz vseh težav, tudi sedanjih. Toda treba je, da to prav razumemo: vesoljna Cerkev bo vedno zmagovita, katoliška Cerkev bo preživela vsa stoletja kljub vsem preganjanjem, kljub vsem polomijam, ki jih bo človeštvo doživelo. Toda ni rečeno, da se bo to zgodilo tudi s katoliško Cerkvijo v tej ali v onem deželi; božje obljube ne zagotavljajo, da se bo Cerkev ohranila n. pr. na Slovenskem ali Češkem, v tej ali v oni posamezni deželi. V tem se verniki hudo varajo. Trditi nasprotno pa bi pomenilo, tajiti zgodovino.
Posamezne Cerkve izginjajo.
Ni treba drugega nego, da se na zgodovino ozremo in bomo ugotovili, da božje obljube o ne-porušnosti veljajo za vesoljno Cerkev ne pa za Cerkve po de-
prispelo, ako se ne potrudimo da vsemu ljudstvu in zlasti naši mladini damo čim popolnejšo versko izobrazbo in vzgojo.
In spet nam piše prijatelj, da je slišal na lastna ušesa, kako so se nekje v deželi raz-govarjali fantiči: »Nekoga smo rezali, pa nismo našli nikjer duše . . .* „ Praviš, da je šel tvoj oče v nebesa ? Videl sem, da so ga zagrebli v zemljo...“
Višek omike je v krščanstvu. Zato je edina pot k obnovitvi plemenitosti našega ljudstva obnovitev krščanskega mišljenja in čutenja med nami.
Pot stran od vere pa vodi samo v barbarstvo pri nas in drugod.
želah, ki so vse prej nego ne-porušne.
Ozrimo se na samo zibelko Cerkve v Palestino in Malo Azijo in na nekdaj tako cvetočo cerkev v severni Afriki: prišel je trenutek, ko so Cerkve v teh krajih izginile s sveta, da so ostale za njimi le redke ruševine nekdanjih krščanskih bazilik. Nova Mohamedova vera je pometla s krščanstvom v teh krajih, da ni ostalo za njim nič. In vendar so bili zibelka krščanstva! Pa v nekaterih severo zapadnih deželah Evrope, ki so prav tako bile njega dni popolnoma katoliške, kaj je ostalo od prave vere, ko jih je preplavil protestantizem ? Dokler ni prišla verska svoboda, prav tako nič 1
Torej, »dobri slovenski kristjani", ne smemo trditi, da smo mi gotovi, da ostanemo katoličani, ker je Kristus dal tako velike obljube svoji Cerkvi; kar se je drugim krajem zgodilo, se lahko prigodi tudi našim. Vendar eno se zdi, da lahko trdimo: neko določeno število dežel sme upati in za trdno pričakovati, da bo rešenih. Ne moremo si namreč predstavljati, da bi božja Previdnost dovolila, naj se uniči katoliška Cerkev v vsej Evropi, v teh deželah, ki predstavljajo prav za prav ognjišče Cerkve že 19 stoletij. Če na to mislimo, si ne moremo predstavljati, kako naj Bog dopusti, da bi se v vseh teh deželah, ki tvorijo Evropo, utrdil katerikoli režim preganjalcev, tako da bi zatrl vpliv katoliške Cerkve. To je za nas močan nagib zaupanja, ki je sedaj dobil novo potrditev, ko je padel nemški nacizem ravno takrat, ko je grozil, da postane najbolj nasilen in nevaren za svobodo kat. Cerkve v Evropi. Kristus bo torej svojo Cerkev Čuval in ohranil, toda ni rečeno, da jo bo ohranil ravno pri nas, posebno še, če se nič ne bomo zanjo borili, če nam bo vse bolj pri srcu nego Cerkev in vera.
Sv. oče za vojne žrtve.
V začetku novembra je z ukazom sv. kongregacije za obrede papež dovolil, da se sme eno izmed prihodnjih nedelj meseca novembra v vsaki cerkvi maševati slovesna črna sv. maša za žrtve pretekle vojne. To je posebno dovoljenje po blagohotnosti sv. očeta, kajti drugače ni dovoljeno maševati črne sv. maše na nedeljo.
OKNO V SVET
lz življenja Cerkve
Slovenija: Ljubljanski škofijski j ordinarijat je začel s 1. novem- j brom izdajati verski listič na 4 straneh „Oznanilo“. Izhajal bo tedensko in obveščeval vernike o verskem življenju v škofiji in po katoliškem svetu.
Miami (Florida ZDA): Mons. Hurley, novoimenovani nuncij v Belgradu, je izjavil, da je njegovo imenovanje na to odgovorno mesto samo začasno. Tudi se ne bo zaiadi nove službe odpovedoval svoji škofiji, temveč bo še nadalje upravljal škofijo sv. Avguština v Ameriki, kamor se m:sli tudi zopet povrniti, ko bo dovršil nalogo, ki mu jo je naložil sv. oče. Mons. Hurley je bil več let v vatikanskem državnem tajništvu. V Jugoslavijo bo šel čez nekaj tednov.
Amerika: Vojaški kaplan Wil-liam Arnold je bil povzdignjen v čin generala ameriške vojske. Istočasno je bil imenovan tudi za škofa. To je prvi vojaški kaplan, ki je postal gen ral in o-benem prvi general, ki je postal katoliški škof.
Kuba: Kubanski senat v zvezi z občinskim svetom kubanske prestolice je zavrgel predlog o posebni kontroli nad vsemi šolami, javnimi in zasebnimi. Predlog je imel namen zadati udarec predvsem katoliškim šolam.
V Verski referenti in verske komisije
Novost, ki jo prinaša OF, so tudi verski referenti in verske komisije. Pri raznih odborih, visokih in nizkih, jih imajo. Pred nedavnim je g. Kidrič razodel, da je »Predsedstvo SNOSft imelo namen ukiniti dosedanjo Versko komisijo kot svoj posvetovalni organ in naložiti Predsedstvu vlaae, naj i« menuje svojo versko komisijo kot urejevalni oblastveni organ (podčrtal g. Kidrič)-* za vsa vprašanja, ki se tičejo odnosov med cerkvijo in narodno oblastjo. Po načrtu bi morala biti v tej komisiji polovica duhovnikov in polovica laikov.
Malokdo se pri nas zaveda, kaj pomenijo prav za prav take komisije, ki so na videz tako nedolžna stvarda. Toda cerkvena zgodovina nas pod* uči, kaj so zmeraj nameravale vlade, z ustanaljanjem sli« čnih komisij.
1. Verske komisije so-ustana-Ijali tisti, ki so hoteli hitro in nasilno uvajati nov red v svojih deželah. Najlepši zgled sta nam car Peter Veliki in av* strijski cesar Jožef H. Peter Veliki je ustanovil sv. sinodo, ki je bila »državna ustanova za cerkvene zadeve", sestavljena iz škofov in laikov. Torej mešana verska komisija. Jošef IJ. je tudi ustanovil dvorno komisijo za cerkvene za-
deve na Dunaju, katere namen je bil, da mu pomaga pri njegovih cerkvenih reformah.
2. Verske komisije so ustavljali zato, da bi izločili vpliv cerkve, ki so jo smatrali za
i reakcionaren element zoper
i novotarijo, na drugi strani pa zato, da bi dobili cerkev pod svojo oblast, da bi z njo razpolagali po mili volji in jo vpregli v svoj državni voz. Naš učenjak Fr Grivec ptavi, da se je z ustanovitvi sv sinode začelo za rusko cerkev najsramotnejše suženjstvo. Peter Veliki je rusko cerkev obglavil in jo vpregel v državno policijski voz. Isto lahko rečemo o namerah Jožefa II.
3. Tretji namen, ki so imeli ustanovitelji verskih komisij v zgodovini pa je ta, da so iz vesoljne cerkve hoteli napra« viti narodno cerkev. Pri tem so se posluževali pomoči škofov zoper papeža ali pa, če škofje ,niso šli na limance, pomoči duhovnikov zoper škofe in papeža.
Takšni so bili v kratkem zli nameni in takšne usodne po sledice verskih komisij, ki jih poznamo iz zgodovine, kjer so bile ustanovljene. Te nikakor ne značijo ločitve cerkve od države, temveč poseganje države v cerkveno življenje. Kjer je cerkev res ločena od države, tam ne poznajo verskih komisij in referentov.
Kaj naj rečemo o namerah jugoslovanskih oblasti, ki smo jih zgoraj navedli ? Svojevoljno imenovanje kakršnih koli verskih komisij, kot »urejevalnih organov« je zoper vse cerkvene postave, ker žali svobodo in neodvisnost Cerkve ter je zoper njeno suvere nost. Cerkev je prav tako kot država suverena družba in za« to ne more trpeti, da bi ji katera koli tuja komisija predpisovala zakone in dajala u-krepe Take komisije značijo nadalje prikrite namene, vpreči cerkev v državni voz, jo odtrgati od njenega središča — sv. stolice v Rimu — ter jo napraviti za narodno cerkev. To zadnje se zdi, da je maršal Tito tudi že razodel ko je rekel zagrebški duhovščini, ko se mu je poklonila, da je po njegovem mnenju hrvaška duhovščina premalo narodna.
Z ozirom na to mora biti stališče vsakega katoličana jasno in nedvoumno: razmerje med cerkvijo in državo se mora urediti le po medsebojnih dogovorih med najvišjo oblastjo v katoliški Cerkvi, sv. stolico in med državo. Vsako enostransko ustnavljanje verskih komisij in referentov pa je treba obsojati in zavračati kot poskus rušenja cerkvene edinosti in nedopustnega vmešavanja svetnih oblasti v cerkvene zadeve.
Volitve na Danskem in v Angliji, Na Danskem so letos j prvič po l. 1939. Svobodno vo» lili. Najmočnejša stranka je bila dosedaj socialistična. Tudj pri volitvah je dobila največ glasov (671.664), zgubila pa je tudi od zadnjih volitev nič manj kot 222 968 glasov, ki so šli v glavnem v prid komunistom. Komunisti so si zelo opomogli : dobili so 255.183 glasov. Zelo so narastli tudi liberalci, ki predstavljajo s svojimi 480 000 glasovi za socialisti i najmočnejšo stranko
V Angliji so se vršile občinske volitve. Kot je bilo pričakovati, so dosegli laburisti zelo velike uspehe. Dosegli so večino v občinskih svetih 71 mest in mestec in pridobili 1500 sedežev, zgui>ili pa samo 39. Konservativci so izgubili mnogo starih trdnjav, kot n. pr Birmingham, ohranili pa so se v Londonu samem. Težak poraz, kot pri parlamentarnih volitvah tako tudi pri občinskih, so doživeli liberalci, j Na Kitajskem še ni miru. j Ogromna kitajska država, ki jo že več desetletij pretresajo neprestane revolucije in upori, se kar ne more umiriti in u-ravnovesiti. Devet let se je hrabro borila proti japon kemu vsiljivcu, vojno zmagovito zaključila, ni pa našla miru V-zrok/iemirov je spor med Čang-Kaj Šekom in med komunisti. Sovjetska Rusija je že v začetku skušala ustvariti na Kitajskem močno komunistično stranko. Ta je postala res tako močna, da je v nekem času skoraj obvladala Kitajsko. Mar« šal Čang Kaj Šek je bil tisti, ki je strl komunistični vpliv in komuniste iz srca Kitajske pre« gnal v severne in osrednje province. Tam so si komunisti organizirali svojo državo, ki je obsegala nič manj kot 80 milijonov prebivalcev, in svojo lastno armado, s katero so se udeležili vojne proti Japonski. Po končani vojni so se med maršalom in med komunisti vodila pagajanja za sporazum in za zedinjenje. Že se je zdelo, da se bodo pogajanja posrečila, ko se je nenadoma vse razbilo in spet je zadivjal po kitajskih planjavah bratomorni boj med državnimi četami in med komunisti severnih provinc.
Atomska bomba dela preglavice. Atomska bomba je postala eden najbolj perečih problemov. Lahko bi rekli, da je postala zelo važen političen činitelj. O njej razprav-Ijajo po parlamentih in te dni se je britanski prvi minister ftttlee podal v Ameriko, da se s Trumanom in s kanadskim predsednikom vlade Mackenzie Kingom pomeni o tej aktualni
zadevi. Države, ki so atomsko bombo iznašle, ljubosumno prikrivajo njeno tajnost. V Združenih državah so ustanovili posebno komisijo, ki nadzoruje raziskavanja atomske energije. Za kršitev tajnosti je zagrožena kazen do 30 let ječe in do 300.000 dolarjev denarne glob *. Na drugi strani pa je zelo verjetno, da skrivnost a-tomske bombe le ne bo ostala večno tajna. Francija in brez dvoma tudi Sovjetska Zveza se na vso moč trudila, da bi prodrli v skrivnost. Treba je torej, da se narodi medsebojno sporazumejo o uporabi atomske energije, drugače postane lahko to strahovito orožje u-sodno za človeški rod.
Dr. i dvard Beneš je ob 27lefnici češkos ovaške neodvisnosti imel govor po radiju, v katerem je msd drugim izjavil, daje sožitje z Nemci n^m>goče, zato morejo Nemci zapusliti državo.
V Avstriji se bodo vršile volitve 25, t m. Kancler dr. Renner, ki je na shodu objasni! volilni program socialistične stranke, je izjavil, da za Avstrijo nista primerna niti kapitalizem niti komunizem
V Lo donu se vrši svetovni mladinski kongres, katerega so se udeležili zastopniki 65 narodov.
V ang eškem parlamentu se je na predlog vlade izglasovalo podržavljenje Angleške banke.
Dohodki japonskega ce^srja Hirohi-ta so 1. 1942. znašali 4.5H 000 dolarjev.
V Braziliji se je izvršil vojaški udar. Dosedanji predsednik Vargas je moral odstopil', na njegovo mesto je prišel Jose Linhares, sodnik višjega sodišča.
Na otoku Javi v Indoneziji se nadaljujejo nemiri. Uporniki so ubili angleškega generala Mallabyja, ko se je razgovarjal z indonezijskimi voditelji.
Winston Churchill se bo konec leta najbrž umaknil iz političnega življenja in se posvetil pisanju spominov.
V svojem mesečnem poročilu predsedniku Trumanu je general Eisenho-wer izjavil, da nezadovoljstvo ^ med nemškim narodom stalno narašča in grozi nevarnost organiziranega odpora, če se bo dosedanja težka brezposelnost še nadaljevala.
Ameriški zunanji minister Byrnes je povedal na neki tiskovni konferenci sledeče: “Vsi narodi morajo biti svobodni pri izbiri svoje vladne oblike, ki mora iemeljiti na pristanku ljudstva in ki bo sposobna ustvariti najboljše življenjske pogoje. To prepričanje smo uresničili v odnosu z našimi sosedi. Tudi Sovjetska zveza je izjavila, da ne namerava siliti svojih sosedov, da sprejmejo sovjetski sistem,.
Ameriška poslanska zbornica je z veliko večino glasov odobrila zakonski predlog za kredit 550 milijonov dolarjev ustanovi UNRRA. Od te vsote ne bodo smeli uporabiti nobenega zneska v korist držav, ki ne bodo dovolile ameriškim dopisnikom popotne svobode pri obveščevanju o delovanju
UNRRA.
Maršal Tito je v nekem govoru re-kel: ‘Medtem ko zbira kralj v Nemčiji razbojnike vseh vrst in jih organizira v armado, ki se ne bo borila za našo državo, temveč proti nam in proti naši državi, bo vsakemu jasno, da je prav, da imamo tudi mi armado. Pravijo, da nismo demokralični. Toda kdo pravi tako? Naši sovražniki, ki sejejo sovraštvo. Ne Orol ne Šubašič ne Šutej niso zmožni uničiti edinosl jugoslovanskega naroda,.
Nekaj o politiki
Zelo krivični bi bili, ako bi Vsako politiko \ kratko malo Označili za vlačugo, kot se večkrat sliši, to pomeni ako bi hoteli vsako politično delovanje obsojati kot nekaj povsem nepoštenega, bistveno pokvarjenega in slabega. Na drugi strani pa bi tudi pretiravali, ako bi smatrali politiko in politično udejstvovanje ■za najimenitnejše človekovo o-pravilo, nekako za višek človeškega delovanja. Treba je torej, da razčistimo ta pojem, kaj je politika, in šele potem bomo lahko pravilno ocenili politiko in vse, kar je z njo v zvezi.
Beseda »politika« ni slovenskega izvora, temveč izhaja iz starogrške besede '»polis«, kar pomeni mesto, država, mestno j ali državno občestvo. (V stari Orčiji je vsako mesto tvorilo državico zase, zato sta si pojma »mesto« in »država« (enakovredna in se oba izražata z besedo polis.) Umetnost in prizadevanje, kako državo vladati in urejevati, da bodo vsi državljani srečni in zadovoljni, so stari Grki imenovali »politike icdine«, državno umetnost. Iz ega izraza je nastala beseda »politika«, ki je v eni ali drugi sbliki prešla v vse moderne ezike.
V? širšem smisiu
Kaj je torej politika v svojem Tvotnem in širšem smislu po-henu. Cisto preprosto bi jo •iliko označili kot delo in skrb ;a skupno blaginjo. Skupna laginja, to je tak družabni red 11 ustroj, v katerem bodo vsi Iržavljani našli vse tiste dobri-le, ki jih potrebujejo za svojo lušo in za svoje telo, za svoje isebiio, družinsko in javno živ-jenje. K skupni blaginji spada orej hrana in stanovanje, oblega, primerno delo in zaslužek,
oddih in poštena zabava, šola in izobrazba in končno tudi vera. Namen nolitike mora torej biti ta, da človeku preskrbi vse te dobrine, ki so pogoj za njegovo blagostanje. K skupni blaginji mora prispevati po svojih močeh vsak človek, zakaj vsak poedinec je obenem tudi član, ud družbe, do katere ima stroge dolžnosti. Kadar torej človek, pa naj si bo to državnik ali delavec, duhovnik ali kmet, profesor ali policaj, dela na svoj način za to, da bi človeku pomagal in človeka osrečil, vrši politično delo v najglobljem in najbolj pristnem pomenu besede.
V ožjem smislu
V nekoliko ožjem pomenu besede je politika skrb za časni blagor človeka. In ta skrb je poverjena v prvi vrsti državi, oziroma državni oblasti. V tem strogem smislu torej spada med politično delovanje samo tisto 1 delo, ki ga v rži državna oblast, j njeni organi, pa tudi vsi državljani, v kolikor so v tesni zvezi z državno oblastjo, z namenom, da zavlada v državnem občestvu prava časna sreča in blagostanje. V tem smislu ni politično delo n. pr. delo kmeta na polju ali profesorja v šoli. Še manj je politično delo to. kar vrši Cerkev in duhovniki: le-to je namreč delo za večni blagor duš, politika pa je delo za časni, telesni blagor. Pač pa je politično delo to, kar delajo in vršijo ministri, poslanci, državni politični 'uradniki, poslaniki in diplomatje, politično delo vršijo tudi vsi državljani pri volitvah, vsi tisti, ki se udejstvujejo . v raznih političnih strankah itd.
Kadar dandanes govorimo o politiki in o političnem delu. jemljemo te besede v zadnjem strožjem pomenu kot skrb in
delo za časno blaginjo, ki ga vrši državna oblast in pod rije no kontrolo vsi državljani do zadnjega Kmetica, ki se uuej-stvuje v stranki in odda svoj glas pri volitvah. Pravico do takega političnega dela ima torej vsak državljan, ki je takega dela zmožen, tudi delavec, kmet, tudi. duhovnik. Tako politično delo je res plemenito delo, ki je ne samo pravica, temveč tudi dolžnost vsakega poštenega državljana, ki mu je pri srcu javni blagor.
Iz tega razumemo, zakaj so n. pr. volitve prava doUnost vsakega državljana, zakaj Cerkev zahteva od katoličanov, da se volitev udeležijo in da svoj glas oddajo za tiste zastopnike, j ki ne bodo oblasti izrabili v I svoje sebične, javnemu blagu I škodljive namene, temveč bodo zastavili vse svoje sile, da se ustvari ali vsaj pospeši pravičen in pošten družabni red.
Mi katoličani se moramo svojih političnih pravic dobro zavedati in jih dobro izrabiti po pameti in po nasvetih tistih, ki so modrejši od nas, ne pa kakor nas žene strast ali pa zlobna propaganda. Potem ne bo mogel nihče očitati, da je naša politika — vlačuga, ker bo v resnici plemenito In požrtvovalno delo za sočloveka, za narod, za človeštvo sploh.
Od raznih strani smo prejeli prošnjo, naj pojasnimo nekoliko našim bravcem, kaj je to parlamentarna desnica in levica. Ne-j kateri, zlasti mlajši ,najbrže sploh 1 ne vedo, kaj je to. Drugi, ki imajo sicer nekaj pojmov o parlamentarnem življenju, si vkljub I temu ne morejo razložiti nqka-: tera dejstva, ki so jih srečali v j dnevnem časopisju, n. pr. dejstvo,
Jiort on ttis haiof
Predsednik trgovske zbornice Jdruženih držav Eric Johnston je >oleti 1944. na povabilo sovjetske /lade obiskal Sovjetsko zvezo. Ma tem potovanju ga je sprem-ijal William L. White, eden najbolj znanih ameriških vojnih poročevalcev in časnikarjev. Sovjetske oblasti so jima pustile precejšno svobodo, tako da sta si lahko v kratkem času veliko ogledala in si ustvarila precej verno Sliko življenja v Sovjetski zvezi. O svojem obisku v SZ je W. L. Vhite letos napisal knjigo z naslovom „Repcrt on the Rus-siaus' (Poročilo o Rusih). Z ne-Pristranostjo, ki odlikuje zlasti Ameriške časnikarje, nam je White Orisal in opisal svoje doživljaje V SZ. Njegova sodba v Rusiji je realistična: poudarja to, kar se mu zdi dobrega, pa tudi ne prizanaša s kritiko ljudi in sistema.
Zelo zmimava in podučna je usoda, ki jo je doživela njegova knjiga v Ameriki. Ni treba poudarjati, da je knjiga izzvala na eni strani veliko in živahno odobravanje, na drugi pa ostro obsodbo in silovite napade, zlasti od strani komunistov. Ti so napadli pisatelja in založnico (Har-court, Brace and Co ), od katere so kratko malo zahtevali, naj knjigo umakne h razprodaje, češ da je krivična Ru.iji, da bi znala škoditi ameriško-sovjetskim od-nošajem itd. Založniki so se tem zahtevam odločno uprli, in sicer v imenu svobode tiska. Pisatelj je imel polno pravico, tako so založniki ugotavljali, da pove svoje vtise in svoje mnenje o SZ. Zakaj bi si ne bil smel dovoliti tudi kritike sovjetskega si. stema, saj si tudi sovjetski tisk večkrat privošči Ameriko in njen način življenja ?
Razumljivo je, da komunistom knjiga ne ugaja. Saj je pri vsej
svoji objektivnosti in nepristra-nosti strahovita obsodba komunističnega režima, ki je režim diktature in suženjstva. Demokratičnega in svobodoljubnega Amerikanca je ravno to najbolj zadelo:	v SZ vlada pod i-
menom demokracije in svobode prav za prav nesvoboda in ne-demokracija. Pisateij ni mogel dolgo razumeti, kako da so se ljudje tako privadili na tako življenje in kako da so se celo tako hrabro borili za ohranitev domovine in s tem tudi režima. Kako je mogoče, se vprašuje, da ljudje v SZ ljubijo komunizem ? Na to vprašanje nam takole odgovarja : Mislite si, pravi, da ste se rodili in preživeli celo življenje v precej dostojno urejeni kaznilnici, kjer morate sicer trdo delati, pa vam tudi poskrbijo ležišče za spanje, trikrat na dan hrano in zadostno obleko, da vas varuje pred mrazom. Mislite si še, da so zidovi nabiti z letaki,
da so se francoski katoličani pri zadnjih volitvah znašli na levici skupaj s komunisti in socialisti.
•J poslanski zbornici (naj se ta imenuje parlament ali skupščina ali spodnji dom ali kakor koli) so zbrani narodni zastopniki, ki so bili izbrani na svobodnih volitvah. V demokratičnih državah so ti zastopniki razdeljeni na razne stranke. V parlamentu imajo zastopniki vsake stranke svoje posebno mesto. Središčna točka v parlamentu je predsednikovo mesto, ki je v ospredju. Posamezne stranke so razvrščene po zbornici ne vodoravno, temveč navpično, tako da imamo v zbornici stranke, ki sedijo na desni strani predsednika parlamenta, druge, ki so na sredi, in končno stranke, ki so na predsednikovi levici. Tako se je torej v začetku (v Franciji najprej) glede na predsednika razločevala v parlamentu desnica, levica in sredina.
Ta razvrstitev pa ni samo krajevnega značaja, temveč ima tudi globlji idejni in politični pomen. Dandanes predstavljajo vse tri parlamentarne skupine nek določen političen program. Po kakšnem merilu se stranke ločijo v desnico, levico in sredino? Na desnici sedijo stranke konservativnega značaja, ki hočejo ohraniti stari red ali, če so že naklonjene reformam, zahtevajo, naj se le-te izvedejo počasi in previdno. Na levici so vse napredne stranke, ki zahtevajo nekaj novega, ki hočejo spremeniti in preobraziti stari red. Te stranke so več ali manj bojevitega, u-darnega značaja, včasih so celo revolucionarne. Sredina ali center pa hoče družiti obe skrajnosti s programom, ki ni ne preveč konservativen pa tudi ne skrajno napreden.
Katera parlamentarna skupina je boljša? Te'ga ni mogoče kar vnaprej ugotoviti. Včasih zastopa desnica najbolj zdrave in
ki vam razlagajo, da je prava svoboda in pravica samo med temi zidovi, da je zunaj sam nered, stavke, negotovost, brezposelnost, izkoriščanje delavstva, medtem ko je namen kaznilnice vaša osebna korist. Predstavljajte si, da vam razlagajo, da so pazniki in stražniki za to tukaj da vas branijo pred hudobnim zunanjim svetom. Ni treba pripomniti, da bi se borili kot tiger, če bi vas hotel kdo spraviti iz te hiše. Ena razlika pa je le, ugotavlja pisatelj, med prebivalci SZ in med prebivalci ameriške kaznilnice n. pr. v Lansingu (Kansas), kjer sem večkrat obiskal nekega starega prijatelja. Hrana in obleka sta približno enaki, morda nekoliko boljši v Lansingu. Toda ako bi moj prijatelj v Dansingu ugotovil, da njegova kaznilnica ni v redu in ako bi izrazil željo, naj bi se pazniki zamenjali, bi se s tem ne izpostavil nevarnosti, da ga ustrelijo, ako bi ga kdo slišal.
moderne politične ideje, včasih levica ali pa sredina. Odvisno je pač od programov posameznih skupin in tudi od zgodovinskega okolia. Kar je treba imeti vedno pred očmi, je to, da razdelitev na desnico-levico-sredino ni v svojem temelju svetovno-nazor-nega značaja, temveč politično-socialnega značaja. Zato ni re* čeno, da morajo biti n. pr. katoliške stranke vedno na desnici. Lahko so na sredi ali pa celo na levici: odvisno je pač od njihovega političnega in socialnega programa.
Oglejmo si nekaj primerov 1 Katoličani so se spočetka politično udejstvovali v konservativnih strankžh, torej so spadali k desnici. Tako je bilo nekaj časa v Sloveniji, tako je bilo v glavnem v Franciji, kjer so katoličani po večini glasovali za desničarske stranke. V Nemčiji so imeli katoličani že cd časa Bismarka svojo stranko, ki se je imenovala Centrum, torej sredina. K sredini spada tudi sedanja italijanska krščanska demokracija. Liberalci so bili včasih napredna, torej levičarska stranka. Danes predstavljajo liberalne stranke kapital (n. pr. v Italiji) in spadajo k desnici. Komnnisti in socialisti so bili vedno več ali manj revolucionaren element, zato so bili vedno na levi. Toda vzemimo slučaj, da bi se danes v Sovjetski Rusiji, kjer poznajo eno samo stranko, komunistično, pojavila zakonita opozicija, ki bi imela v programu spremembo sedanjega političnego režima in socialnega ustroja. Ta stranka bi predstavljala udaren in revolucionaren činitelj in bi zato spadala vsaj v tem oziru na levo.
Kaj pomeni torej francoska katoliška levica ? Ali so se morda francoski katoličani zvezali s komunisti? Nikakor! Ni jih večjih nasprotnikov komunizma, kot so francoski napredni katoličani. To pomeni samo, da zagovarjajo francoski katoličani, ki imajo zlasti med delavstvom veliko pristašev, zelo radikalen in v nekem oziru celo revolucionaren socialen program (vedno, se razume, v mejah katoliškeganauka), tako da spadajo k politični levici.
Alojzijevišče
V Gorici smo imeli Slovenci svoj zavod za šolsko mladino Alojzijevišče. Fašistične oblasti so nam ga vzele in ga spremenile v vojašnico. Sedaj je ZVU po dolgih prošnjah vrnila zavod njegovemu namenu.
Alojzijevišče so začeli že popravljati in preurejevati. Upamo, da bodo po božiču l?hko že sprejeti vanj slovenski dijaki, ki sedaj res nimajo, kam bi šli stanovat.
Opomba ; Dopisniku iz Breginja bomo odgovorili, kakor hitro nam bo mogoče dobiti točnih informacij.
Vprašanja in odgovori
1. SKakšen je uradni naslov japonskega cesarja ?
Njegov uradni naslov je mi-kado, kar pomeni “vzvišena(mi) vrata (kado)“.
2. ‘Kaj >pomeni samoodtoč6a narodov ?
Samoodločba narodov pomeni pravico, ki jo ima vsak narod, da se odloči za pripadnost k tej ali oni državi in da si izbere to ali ono vladavino.
3. S/Ca j je ustavodajna skupščina 1
To je skupščina,, zbor zastopnikov vseh narodnih starov, ki se sestanejo z namenom, da dajo državi novo ustavo. Ustava je najvišji državni zaKon, ki določa in postavlja temelje državnemu ustroju (monarhija ali republika, parlament in senat, razmerje do veie in do Cerkve itd.). Ustavodajna skupščina se zbere zelo poredkoma: ob rojstvu nove driave^ po velikih revolucijah, ko se stari red ruši in vstaja zahteva po novem redu. Francija si je n. pr. v 150 letih trikrat spremenila ustavo in bo sedaj doživela še četrto spremembo.
4. Ji ti so bili prvi kristjani res komunisti ?
Prvi kristjani niso nikakor bili komunisti v sedanjem pomenu te besede. Dandanes je kcmunist v pravem pomenu besedu (pri tem se moramo ozirati ne na ono, kar morda trdi propaganda, temveč na ono, kar učijo resnični apostoli komunizma Marx, Lenin, Stalin i.d.) je ti ti, ki zagovarja dialektični in zgodovinski materializem (zanikanje duhovnosti, vse je proizvod gospodarskih razmer, tudi vera, narodnost, vse se spreminja, razredni boj), kdor zanika zasebno lastnino, zagovarja diktaturo proletariata, brezrazredno družbo. Ni pa še komunist v pravem pomenu besede, kdor pravi, da bi moralo biti vse skupno. O prvih kristjanih vemo, da so se prostovoljno (torej nihče jih ni silil) odpovedali svoji zasebni lastnini, prodali vse, kar so imeli in izkupiček dali skupnosti na razpolago. O tem nam poročajo Apostolska dela 2, 44. 45. To pa še ni komunizem, razen, v zelo širokem pomenu. Tudi sedaj n. pr. vlada po naših samostanih skupna last: noben redovnik nima in ne sme imeti brez dovoljenja predstojnikov nič, kar bi bilo njegova zasebna last, temveč vse je v redovnih hišah skupno. Zaradi tega ne bo nihče trdil, da so naši frančiškani, kapucini, jezuiti komunisti.
DAROVI ZA LIST
T. 500.-; T. 40,—; R. 200.-; K. 200,- ; L. 300.— ; iz Št. Petra namesto cvetja na grob 200.— Prijateljice f A. Berce L. 200.—
Odgovorni urednik Msgr. ALOJZIJ NOVAK Tiskano z dovoljenjem D. I. S.
DOMAČE NOVICE
Otvoritev srednjih šol.
V Gorici, kakor v Trstu, so se ta teden otvorile slovenske srednje šole. V Trstu se je pouk začel v ponedeljek, v Gorici pa so preteklo soboto imeli šolsko mašo na Travniku. Pouk se je začel v ponedeljek, oziroma v torek. V šolo se je vpisalo kakih tisoč dijakov in dijakinj. V Gorici bo nižja srednja šola, višja srednja šola in učiteljišče.
Šolska maša je bila dostojen začetek naše srednje šole- Maševal je sam prevzv. g. nadškof ob spremstvu župnika pri sv. Ignaciju, gg. katehetov in nekaterih bogoslovcev. Nadškof je pri sv. maši imel tudi zelo primeren nagovor na zbrane dijake in gg. profesorje, kjer je razvil program, ki naj ga ima srednja šola. Program je vzel iz psal- | mistovih besed. „Bonitatem, disciplinam et scientiam doce me, Domine." Uči me, Gospod, dobrote, reda in modrosti. Voščil je srečen začetek in obilo uspeha slovenski srednji šoli, da bo res vzgajala poštene ljudi svojemu naredu in dobre krisijane sv. Cerkvi. Končno je podelil svoj blagoslov vsem pričujočim.
Cerkev je bila ob tej prijiki prav dobro zasedena. Poleg mnogih profesorjev in profesoric so se udeležili svečanosti tudi višji šolski nadzornik prof. Devetta, šolski nadzornik za slovenske šole dr. Kacin, ravnatelji srednjih šol in mnogo staršev. Dijakov, čeprav niso mogli priti vsi, je bilo prav veliko število. Med mašo je pel cerkveni zbor sv. Ignacija pod vodstvom prof. Komela.
Gorica. Malo semenišče je zopet začelo s svojim delom.
9. t, m. so napolnili obširno poslopje številni gojenci, ki so prihiteli iz vseb predelov našega Primorja z željo da bi postali duhovniki. Prevzv. g. nadškof je imel otvoritveno sv. mašo z nagovorom v obeh jezikih. Velike težave je bilo treba premostiti, predno je bilo mogoče sprejeti gojence. Obnovitveno delo je zahtevalo velike stroške, ker je bilo po* slopje skozi pet let v rokah različnih gospodarjev. Hvala Bogu, zavod je vsaj za silo urejen, da je mogel z delom začeti. Računa pa na dobra srca, ki ga bodo podprla z molitvijo in z darovi.
Pazin v Istri. V domu, ki ga je sezidal škof Dobrila, se bo prihodnji mesec odprlo malo semeniške za hrvaške se* meniščnike vse Istre, Tako bo* do Hrvatje imeli svojo med škofijsko gimnazijo, kjer bodo pripravljali in vzgajali svoj duhovniški naraščaj. V Istri je veliko pomanjkanje duhovnikov, zato morajo nekateri duhovniki opravljati tudi po
S tiskovne konference.
Ker so se pri izdajanju o* sebnih izkaznic ZVU v Gorici dogodile razne nerednosti in pomote, prizadeti lahko rekla* mirajo pri poročniku Beckerju v šoli via Rema, kjer se izdajajo izkaznice. Opozarjamo na pomoto, ki so jo ugotovili v mnogih slučajih, Mnogi so dobili izkaznico kot „non re-sident “, to je nepristojen, ker jim goriško županstvo še ni izdalo stalnega dovoljenja za bivanje v Gorici, so pa pristojni v to ali ono občino Julijske Benečije. Ti imajo pravico do izkaznice „resident", to je pristojen, kajti označba pristojen aji nepristojen se nanaša ne na goriško občino, temveč na Julijsko Benečijo Zato imajo vsi tisti, ki so pred prvim majem 1945 bivali v , Julijski Benečiji, pravico do izkaznice kot pristojni, Pomniti je tudi, da vsak, kdor ne bo imel te izkaznice, bo srna-tran kot „non resident", nepristojen v Julijsko Benečijo, čeprav je morda tukaj doma.
Kdor ima še nemške marke, ki jih ni naznanil, še vedno l lahko to stori.
Na deželo so začeli pošiljati policijo za javnp varnost. Do sedaj so jo poslali v dve vasi. Namen imajo, nastaniti jo v
20 vaseh, drugod pa rabiti patrulje'
Guverner Sbirk je naznanil, da je dal ukaz finančn; inten-denci v Gorici, da moi -nre-jemati vloge v obeh 3 dh, slovenskem in italijanskem. Zato poživljamo znova vse pristojne, naj se poslužujejo pravic, ki jih imaio.
OBVESTILA
ZVU je zaukazala, nai se lakoj od-slranijo vsi napisi iz zidov in hiš.
Siroge kazni so določene za one, ki mažejo zidove.
Goriško županstvo poziva vse one, ki so v tujini naložili prihranke in jih še niso dvignili ob povratku domov, naj se obrnejo na stalno komisijo in ji pošljejo potrdilo,da povrne denar v lirah.
Našla se je denarnica, izgubitelj n*' se obrne do občinske blagajne.
Okrožni ured za delo sporoča, da se je določila tudi kmečkim delavctiti posebna doklada.
Okrožni Urad zr Delo v Gorici, ulice Crispi 9/1 poziva vse rudarje, lesarjt in težake ki so brezposelni, da se lakoj oglasijo v uradu redi takojšnje zapo slitve.
tri dubovnije. Upajmo, da bc nova hrvaška gimnazija velike pripomogla za porast domače duhovščine v Istri. V Kopru kjer je bilo p ej malo seme nišče za^ vso Istro, je pa mak semenišče za italijanski duh naraščaj. Za rektorja hrvaške ga malega semenišča v^zimi je imenovan g. L Jurca, doma iz Krasa, dozdaj župnik v Trvii žu v Istri.