NOVE KNJIGE - BOOK REVIEWS
Gert Michel: Mineral- und Thermalwässer, Allgemeine Baineogeologie,
Gebrüder Borntraeger, Berlin - Stuttgart, 1997. Obseg: XII, 398 strani, 104 slike in 72
tabel.
Knjiga je izšla v zbirki učbenikov hidrogeologije kot 7. zvezek (Lehrbuch der
Hydrogeologie, Band 7). Urednik te zbirke je prof, dr Matthess z Geološko-paleonto-
loškega inštituta Univerze v Kielu (Geologisch-Paläontologisches Institut der Uni-
versität Kiel).
Mineralne in termalne vode so podzemne vode s posebnimi kemijskimi in fizikal-
nimi lastnostmi. Poznane so bile že pračloveku. Znanstvena geologija pa se je z njimi
pričela ukvarjati šele pred manj kakor sto leti. V tej knjigi je avtor obdelal vse njiho-
ve aspekte od definicij do pravnih pogledov. Sam avtor pravi, da je njegovo delo na-
daljevanje in razširitev leta 1975 objavljene monografije Walter j a Carleja o mineral-
nih in termalnih vodah Srednje Evrope. Namenjena je strokovnjakom vseh področij,
ki se ukvarjajo z mineralnimi oziroma termalnimi vodami - od hidrogeologov, rudar-
jev, kemikov, biologov do različnih terapevtov, pravnikov in poslovodnih struktur v
zdraviliščih in polnilnicah mineralnih vod.
Knjiga ima devet poglavij, izredno obsežen del s citirano literaturo in registre poj-
mov, oseb in krajev.
V	prvem poglavju avtor na kratko in zgoščeno opisuje zgodovino balneologije in
balneogeologije. Evropska kultura uživanja mineralnih vod in njihove uporabe v bal-
neološke namene sega že v antiko. Stari Grki so uvedli kulturo kopanja tako v vsak-
danje življenje kakor tudi v religiozne obrede. Rimljani so jo izpopolnili in razširili
po vsem svojem takratnem imperiju. Poznali niso le kopalnih kur, ampak tudi pitne,
kar dokazujejo najdbe vrčev za pitje. V Srednji Evropi je najstarejše poznano zajetje
termalne vode v St. Moritzu. Mauritiusov izvir (Mauritiusquelle) je bil zajet že v bro-
nasti dobi, pred več kot 3000 leti. V srednjem veku je bila balneologija praktično po-
polnoma pozabljena. Šele konec srednjega veka se je ponovno obudilo zanimanje za
opuščene izvire termalnih vod. Od takrat se zanimanje za mineralne in termalne vode
povečuje. Popularnost zdravilišč se je nekoliko zmanjšala po I. svetovni vojni z ra-
zvojem obmorskega turizma. V zadnjih desetletjih pa so obstoječa zdravilišča dobila
ponovni zagon, nastalo jih je tudi mnogo novih. V Srednji Evropi so postala pomem-
bna turistična gospodarska panoga.
V	drugem poglavju predstavlja avtor osnovne pojme, definicije in nomenklaturo.
Sodobna nemška balneologija temelji na leta 1907 izdani knjigi o nemških zdravili-
ščih (Deutsches Bäderbuch). V njej sta avtorja E. Hinitz in L. Grünhut razmejila mi-
neralne in termalne vode s 1000 mg/kg raztopljenih trdnih snovi in temperaturno me-
jo 20°C. Ti dve omejitvi so kasneje privzele skoraj vse države Srednje Evrope in sta
praktično še vedno veljavni. V Nauheimerskih sklepih iz leta 1911, ki sledijo nemški
knjigi o zdraviliščih, pa so postavljene definicije in mejne vrednosti za mineralno vo-
334_Nove knjige
do kot zdravilno. Načela teh zaključkov so prav tako veljavna še danes. Tako ločijo v
Nemčiji lokalne naravne zdravilne vode, lokalne naravne zdravilne vode, lokalne na-
ravne zdravilne pline in naravne mineralne vode. Sedaj je v Nemčiji razen naravnih
mineralnih vod mogoče polniti in distribuirati še izvirsko vodo in namizno vodo (vo-
do, kateri so lahko dodane nekatere snovi, kakor npr. morska voda, posamezne mine-
ralne snovi ali plin CO2). Poglavje se končuje s stanjem v drugih državah: Avstriji,
Poljski in Španiji.
Tretje poglavje obravnava v vodi raztopljene snovi, fizikalne lastnosti raztopine in
organizme. Zajeti so praktično vsi elementi, vključno s slednimi in radioaktivnimi,
pa tudi plinaste faze. Organizme v vodi loči na fosilne in recentne. Glavne sestavine
mineralnih vod so tudi najvažnejši deli človekovih telesnih tekočin in celic, ki imajo
tudi značilno in konstantno količino elektrolitov. Od kationov so to predvsem natrij,
kalij, magnezij in kalcij, od anionov pa klorid, hidrogenkarbonat, fosfat, sulfat, or-
ganske kisline in proteinat. Zdravilne vode se po kemizmu delijo v tri glavne skupine:
kloridne, hidrogenkarbonatne in sulfatne. Sledne prvine so zastopane v zelo majhnih
količinah, vendar so mnogokrat pomembne. Lahko so zaželene ali pa moteče.
Nekatere so v večjih količinah celo toksične, kot npr arzen, berilij, kadmij, živo sre-
bro ali svinec. V tem poglavju je omenjena tudi mineralna voda Radenska kot izredno
bogata s cinkom. Med plinastimi primesmi so nekatere celo radioaktivne, kakor npr.
radon. Radon je plin, ki se topi v vodi in v maščobah. Ob razpadu oddaja a-žarke,
razpolovna doba pa znaša 3,82 dneva. Zaradi kratke razpolovne dobe in svoje sposo-
bnosti, da se topi v maščobah, je zaželen pri t.i. tretmajih pomlajevanja celic, saj v
zelo kratkem času prodre prek dihalnih organov in krvnega sistema do vseh organov
oziroma celic. Če je v vodi prisoten plin, je skoraj vedno primešan tudi plin CO2, ki v
primernih količinah pivca osveži. V termalnih vodah sta prav tako kakor v običajni
podtalnici zastopani tudi specifična flora in favna. Na osnovi termalnih življenjskih
možnosti tudi ločimo štiri tipe izvirov.
Četrto poglavje obravnava avtor v nasprotnem vrstnem redu. Regionalno razširje-
nost mineralnih in termalnih vod poda najprej na kratko za vso Zemljo, nato pa še
posebej za Nemčijo. V tem poglavju je Slovenija tudi prvič omenjena.
Najobšimejše je peto poglavje, ki obravnava genezo mineralnih in termalnih vod.
Celotno poglavje je zelo dobro obdelano in dobro razumljivo tudi za laika. Že Plinius
(23-79 po n. št.) je spoznal, da je voda sestavljena tako kakor podzemlje, po katerem
se pretaka. To spoznanje, da zemljina skorja, skoz katero se pretaka voda, pogojuje
njeno mineralno sestavo, je danes popolnoma jasno in zato je geneza mineralnih in
termalnih vod v celoti odvisna od geneze zemljine skorje, stare do 500 milijonov let.
Ob nastajanju vode in njenega obnavljanja sta pri pestrosti različnih komponent za-
nimiva predvsem izvor različnih raztopljenih snovi in primarna temperatura. Pri-
marna geneza zajema tako magmatske kakor globoke geotermalne sisteme in kislice.
Magmatske termalne vode lahko raztapljajo mineralne snovi iz globočnin ali predor-
nin. Globoki geotermalni sistemi so lahko vezani na sinklinalne strukture, globoke
prelomnice ali sisteme sedimentacijskih bazenov. Med kislice štejemo tiste mineralne
vode, ki imajo naravno raztopljenega več kot 1000 mg/l ogljikovega dioksida. Izvor
le-tega je lahko anorganski (vulkanski, neposredno iz plašča, metamorfni iz karbona-
tov, kemijski iz karbonatov) ali organski (razpad organske snovi ali oksidacija oglji-
kovodikov in presnova rastlinskih ostankov v premog). Kot sekundarno genezo avtor
obravnava kloridne in sulfatne vode ter kot terciarno vode, bogate z žveplom.
Šesto poglavje obravnava kvantitativne aspekte nastanka mineralnih vod. Razlo-
ženi so različni podzemni hidravljični sistemi in izdatnosti.
Book reviews_З^
Metode raziskav so podane v sedmem poglavju. Obravnavane so številne metode -
od prospekcije do detajlnih analiz stabilnih in radioaktivnih izotopov. Geološke me-
tode so osnova vsake prospekcije. Geolog mora čimbolje določiti obliko, lego in lito-
loško sestavo geotermalnega vodonosnika in prikamnine. Skupaj z določitvijo tempe-
rature v posameznih delih vodonosnika in tektonsko zgradbo, ki lahko dovoljuje do-
tok termalnih vod in predvsem plinov iz globljih delov, mineralog lahko predvidi tip
mineralne oziroma termalne vode. Kolikor so razmere dovolj dobro poznane, lahko
mineralog določi tudi dele ležišča s specifično mineralno sestavo, oziroma količino
raztopljenih plinov v vodi. Pri kvalitetnih raziskavah sta odločilnega pomena kvali-
tetni odvzem vzorcev in kvalitetna analitika. Kontroliramo ju lahko s ponovitvami
analiz na enak način odvzetih vzorcev. V zadnjih štiridesetih letih so se razvile zelo
kvalitetne izotopske-hidrološke metode, ki zelo dobro nadgrajujejo klasično analiti-
ko. Danes si kvalitetnih raziskav brez njih ne moremo več zamisliti.
V osmem poglavju so obdelane tehnike odkrivanja in zajemanja termalnih in mi-
neralnih vod. Poglavje je zanimivo predvsem za tehnične stroke. Da bi naravne izvire
ljudje lažje izkoriščali, so jih morali zajeti. Najprej so to bili leseni hlodi, s katerimi
so izvire obdali in jih iz zunanje strani utrdili, da so bili dostopnejši. Kasneje so se te-
hnike izpopolnjevale vse do kopanih vodnjakov, šahtov in vrtanih vrtin. Vrtanje je v
Evropi poznano že okoli 200, na Kitajskem pa preko 2000 let. Z vrtinami zajamemo
izvire (dotoke) termalnih in mineralnih vod v večji globini in zato so te vode toplejše
in niso mešane s plitvo podtalnico. Zato so tudi umetno zajete termalne in mineralne
vode lahko imenovane "zdravilni vrelci". V vrtine se lahko vgrajujejo kovinske ali
nekovinske cevi, kar je odvisno predvsem od kemijskih in fizikalnih lastnosti zajete
vode. Termalne in mineralne vode so običajno agresivne, mineralne pa praviloma za-
radi znižanja tlaka in temperature izločajo raztopljene mineralne snovi, kar lahko bi-
stveno otežkoča izrabo teh vod.
Zadnje poglavje obravnava pravne in gospodarske vidike izkoriščanja termalnih
in mineralnih vod. Poglavje je posebno zanimivo za naše razmere v Sloveniji, ko se
pripravljamo na vstop v Evropsko unijo in ji prilagajamo našo zakonodajo. Zdravilne
vode in zdravilni plini so vode oziroma plini, ki izvirajo iz zemlje, oziroma so umetno
zajeti in so na osnovi svoje kemijske sestave in fizikalnih lastnosti ali na osnovi dol-
goletnih balneoloških izkušenj primerne za terapevtske namene. Kemijska sestava in
fizikalne lastnosti vsaki zdravilni vodi oziroma zdravilnemu plinu določajo, v okviru
naravnih nihanj, njegove individualne značilnosti zdravilnega vrelca. Varovanje
zdravilnih vrelcev je posebna oblika varovanja podzemnih vod in se bistveno razliku-
je od varovanja pitnih vod, saj ščiti predvsem njihovo specifičnost in kvantiteto. Ure-
ja predpise, ki so potrebni, da ščitijo zdravilne vrelce pred dejavniki, ki lahko vpliva-
jo na spremembo kemijske sestave, fizikalnih parametrov ali prisotnih plinov. Varo-
vanje obsega predvsem kvalitetno higijensko zaščito zajetja.
Knjiga predstavlja velik strokovni prispevek, saj tovrstne literature že kronično
primanjkuje. Knjigo priporočam tako operativnim geologom, vsem, ki se kakorkoli
ukvarjajo z mineralnimi ali termalnimi vodami, pa tudi vsaj vsem študentom hidro-
geologije. Žal avtor v knjigi ni bil preveč radodaren s podatki iz Slovenije, kar pa je
razumljivo, saj knjiga predstavlja predvsem učbenik za nemške študente in strokov-
njake. Zato bi bilo za naše razmere primerno in zaželeno knjigo dopolniti s podatki iz
Slovenije in okoliških držav.
Peter Kralj