sedem
Seven
ZDA 1995
režija David Fincher scenarij Andrew Kevin Walker fotografija Darius Khondji glasba Howard Shore montaža Richard Francis-Bruce scenografija Arthur Max kostumografija
Michael Kaplan igrajo Brad Pitt, Morgan Freeman, Gwyneth Paltrow, John C. McGinley, Richard Roundtree, R. Lee Ermey, Daniel Zacapa, John Cassini, Mark Boone Junior, Julie Araskog, Kevin Spacey
Najprej je treba počistiti z žanrsko predpostavko. Sedem ni nikakršen thriller, temveč prvovrstni in kvintesenčni horror. Za thriller potrebujete policaja, v filmu Sedem pa ti nastopajo kvečjemu v rear-projekciji. V glavnih vlogah imamo Morgana Freemana - učenjaka, filozofa, pravega duhovnega vodjo policijske postaje, z drugimi besedami avtoriteto, ki ga vika celo nadrejeni komisar. V thrillerjih nihče nikogar ne spoštuje, še najmanj pa nadrejeni svojega detektiva. Na drugi strani imamo povzpetneža, japija - Brada Pitta, ki je policaju še najbližje, ko se identificira s fiktivnim detektivskim herojem, jasno, Serpicom, človekom, ki je tudi v resnici, v začetku 70., želel izkoreniniti korupcijo v policijskih vrstah. Brad Pitt je zrcalno nasprotje Morgana Freemana in kot pribito verjame, da je Serpico fiktivni junak, da je Božanska komedija film oziroma teve serija in da so Canteburyjske zgodbe izšle zgolj na paperbacku, malodane kot šundr literatura. Povzpetnež, ki ob nastopu nove službe najprej poskrbi, da kaligraf najprej zamenja ime na steklenih vratih njegove nove pisarne. Imamo torej izdajalca, nekoga, ki bi vsa svoja prepričanja prodal za kariero, Brada Pitta. In potem nastopi odrešenik, nekdo od Boga poslan, Kevin Spacey, genialni karakterni igralec, ki vse svoje vloge odigra tako, da se na koncu odreši, očisti; vsaj v zadnjem času in v svojih najslavnejših vlogah, v Glengarry Glen Ross, Swimming With Sharks in Osumljenih pet. In v Sedem. Vedno zmaga, vedno moralno, spiritualno. Toda šele potem, ko je prehodil pot mučenika, ko ga posameznik degradira do te mere, da ni več videti svetlobe. Pacino in Lemmon v Glengarryju ter Chazz Palminteri v Osumljenih ga sesujejo verbalno, Frank Whaley v Psih pa tudi fizično, privezanega na naslonjač. In ko mu Brad Pitt v policijskem avtomobilu na poti k šestemu in sedmemu truplu zmeče v obraz vso svinjarijo, je morda na tleh, toda ko ga Freeman vpraša (za učenjaka) povsem rutinsko vprašanje, kako to, da se ima za "poklicanega", za odrešenika, če pa za splošno dobro sploh ni trpel - takrat je korak pred njima. Spacey je resnično prilezel od kdo ve kod, s trdno nalogo in
namenom, da jo dokonča, čeprav je vkienjen in tisto zadnje, sedmo truplo sploh še ni padlo. Spacey uteleša nekaj višjega, utegnil bi biti oče vseh odrešenikov, nekdo, ki svoje poslanstvo opravlja tudi potem, ko ga ni več. Rekli bi mu profesionalec, toda ta termin je običajno privilegij thrillerjev, recimo izjemnega The Mechanic (1972) Michaela VVinnerja, v katerem Charles Bronson, popolni killer, sicer malce že v letih, vzgaja svojega naslednika, Jeana-Michaela Vincenta. Ko dobi slednji občutek, daje presegel svojega učitelja, ga sklene počiti, kar mu tudi uspe. Toda Bronson je bil tako ciober killer, da ubija tudi potem, ko je že mrzel. Saj poznate tisti veličastni občutek, ko za hip pomislite, da vam svet leži pred nogami. Takšen občutek obide Vincenta, ko se nekaj ur po upokojitvi učitelja vsede v svoj avto, ne zavedajoč se, da je v njem bomba. In tak občutek vsemogočnosti obide Pitta, ko Spaceya - po Freemanovem vprašanju o vlogi odrešenika in hkratni odsotnosti mučeništva - zbadljivo vpraša: "No?". Spacey ne more biti profesionalec ker, prvič, profesionalcev v grozljivkah ne poznamo - so le psihopati, manijaki, blazneži, in drugič, ker je Spacey dejansko psihopat in je zato njegov profesionalcem popolnoma izključen. Razumete? Že sama Spaceyeva karakteristika ne dovoljuje filmu Sedem, da bi bil thriller. Spacey zahteva, da gresta na prizorišče zadnjih dveh trupel z njim le Freeman in Pitt. Če bi zahtevo zavrnila, bi se prvič v filmu obnašala kot policaja, kot sestavni del thrillerja, toda potem zbogom trupli. Uklonita se žanrskemu (Spaceyemu) pravilu in se obnašata kot artikulirani učenjak in povzpetnik, željan trofeje. Spacey ponovno na najbolj minorni poziciji prevzame vlogo vodje, toda ne za to, da bi v navalu egocentrizma povzdignil samega sebe. "Jaz tu sploh nisem pomemben", pravi malo preden avto zavije na usodno točko, "pomembno je le moje delo." Spacey je resnični božji odposlanec; skromen, introvertiran in popolnoma ponižen -toda genialen. Celo enega izmed smrtnih grehov, zavist, si naloži na križ; morda le zato, da bo končnemu izdelku pritisnil svoj pečat, da ne bi bilo dileme o avtorstvu. Živel in delal je za odrešitev - in hkrati trpel. Toda ko mu Brad Pitt zabije žebelj skozi čelo, v trenutku, ko je delo končano, ko se sproži revolver, je Avtor vendarle živ. Dobesedno med mučeništvom in odrešenjem. Nekje vmes. Mrtev situacije vendarle ni mogel obvladovati. Pač ni bii profesionalec. Simon Popek