Lep sloveri in znanstvert listT Štev. 11. V Ljubljani x. novembra 1889. Leto IX. Kresna noč. £ resna noč je. Luna sveti, Zčmljo krije tajen mir. Rahlo giblje se dobrava, In šumi tihotno vir. Jčzero stoji mi v dolu, Bör ob jčzeru zelen, Tam pod borom pa objemlje Dvoje src ljubezni sen. »V blesku, dfckle, si rojena, Jaz sem revne bajte sin; Včlik greh je. če se druži S siromakom bogatin!« »»Kaj jc meni do palače, Kaj zlati, srebrri mi mar! Tvoja sem, ostanem tvoja, Druzega nikdar, nikdar!«« »A nocdj še pojdein s tiibo V tvoj bogati, l>eli grad . . . Tu pov so žvižgali kdsi na samotno nrmo-idočega kapclana Vrbana. Urezal si je bil grčevo palico v gošči in nanjo je opiral težko teld, če je moral preskočiti lužino sredi blatnega pota. Blizu Zminca, na mestu, kjer jc gosto dlšje raslo na obeh straneh ozkega pota, srečal je gospoda Vrbana človek, ki je tudi sam korakal po stezi proti Loki. takö, da je zdajci stal pred Vrbanom, ki je na vse drugo mislil, nego da se bode srečal v tej samoti z Jernejem Knafljem, predikantom iz Kranja! Le-ta jc bil precej močne postave in istotakö, kakor gospod Vrban, oborožil se je bil z debelo grčavko. Gledala sta si nekaj časa iz oči v 6či in če bi bili imeli strupeni pogledi moč usmrčenja, bila bi oba v jednem in tistem trenutku obležala mrtva na mestu! Potem pa se je prvi oglasil Vrban VVurtzer: »Hej, Härtel, a todi laziš, kakor smrdljivi dihur, če krade jajca! Si li bil pri sinu, slepar ti?« • Stopi s poti, služabnik hudičev!« zavpil je predikant. »Mudi se mi!« »Pojdi v pekel! Obiskal si sina svojega. Ta ti še premalo greha dela po pogorji, zategadelj si moral še ti blizu s svojimi sivimi lasmi!« »Umekni sc, ako ne, zapoje ti palica moja po hrbtu in zgodilo sc ti bode, kakor grešnikom, po našem Odrešcniku iz templja iztiranim! Mrhovina babilonska!« »Ilej, Bartel, ali ti takö hočeš? Si li pozabil, kakö sem namahal tvojega sogrešnika Kupljenika, ko sem ga srečal na Železniški cesti? Mati Božja, ti mi pa pomagaj!« Žc je zavihtel grčavko, da je zazvižgalo po zraku. In gotovo bi bila zaropotala predikantu na sivo glavo, da ni ta, nevarnost opazivši, spretno v stran skočil, takö da je Vrbanov udarec šinil na zemljo in v blato, ki se je razpršilo na vse strani. Ali ravno takö spretno je zavihtel predikant svojo grčavko in z močjo jo položil kapelanu na kosteno ramo, da je kar cd bolesti zaječal. »Pa bodeš vender ležal v blatu, predikant sleparski!« zavpil jc le-tä srdit. Oba sta sekala na to s palicama proti sebi in odskäkovala, kakor petelina, boreča se med sabo. Pljuskala sta po luži, da so jima umazane kaplje ob.škropilc črno obleko čez in čez. Na pomirje nista mislila niti trenutek, in z bojem jima jc rasel gnčv do skrajne meje. Končno se jc pa vender posrečilo kapelanu, da je nasprotnika svojega, ki jc pričel poprej pešati, treščil z močnim udarcem po glavi. »Ali si jo vender izkupil, Bartel s Kranja?« zavcselil seje gospod Vrban. »Sedaj bodeva pa malo kosti štela!« Predikant je brez zavesti obležal na mesti, kapelan VVurtzer pa mu je nekaj časa prav pridno mlatil po hrbtu. Ko je z zadovoljnostjo odšel, ni se predikant več genil, kakor hlod je ležal v blatu. Dolgo potem, ko je bil zmagalcc papist odšel, prebudil se je Knafelj. Vlekel se je k bližnji vodi, molil psalm in tožil milemu Bogu, kakd ga sovražniki preganjajo. Umif si je obraz, počasi vstal in odlezel po stezi, pojoč slavo Bogu in svetemu evangeliju, dasi ga je vse teld bolelo in koža jako ščemela. Tem veselejši je korakal dalje Vrban Wurtzer. Dobil je marsikak udarec in bolela ga je marsikatera kost, ali na vse je pozabil in srečen zmage svoje je premeril stezo do vznožja sv. Volniškega hriba s pravimi pomladanjskimi čustvi. Na holmu jc bila že zbrana množica, ki je čakala njegove maše. »Ali je gospoda z Visocega že tukaj?« vprašal je kapelan cerkovnika. In ko mu je le-ta odgovoril, da še ne, sedel jc na zid in dejal: »Pa čakajmo!« Dolgo ni bilo treba čakati. Prikazala se je kmalu družba z Visocega. Grofica Suzana in njena družica sta sedeli na konjih. Spremljal ji je grajski pisar in nekaj oboroženih hlapcev, noseč na ramah dolge sulice. Počasi se je pomikala ta tolpica po brčgu navzgor. Grofica se jc živo razgovarjala s Tolmajnarjcm. Živahno je izpregovorila: »Le Vam na ljubo, gospod pisar, prišla sem v cerkev k papistom!« »Samd Vam na ljubo«, pritrjevala jc Agata in pri tem takd ljubko pogledala po pisarji, da je temu zrahljala srce. Dospeli so do njive, kjer se je pozno proso zibalo v polnem latjl. Povprašala jc grofica: »Čegava je ta njiva?« »Kapelana Wurtzerja«, odgovoril je pisar. »Tistega, ki pretčpa spoznavalce svetega evangelija!« vzkliknila je Agata. »Ravno tistega!« — »Izpusti!« viknila je Agata natd hlapcu, ki ji je vodil konja po hribu navzgor. In vzpodbodla je konja ter z divjim skokom planila v prosd. Za njd pa je jezdila tudi grofica Suzana in konjska kopita so mela prosd in v tla teptala slamo in latjč. Kapelan Wurtzer pa je sedel na debeli plošči cerkvenega obzidja in smijal se je, da se mu je treslo teld in z rokami je tleskal po tolstih stegnih. »Ha, ha! Le mendräjte! Saj ne grč meni za zrno! To je vse pisarjevo na Visokem in plačana je že najčmščina. Le mendrajte, zverine luteranske!« Natd se obrne proti cerkveniku: »Pozvoni, Tinčel Pozvoni, naj se prične sveto opravilo!« Odšel je v cerkev in za njim se je udrla množica in takoj zasedla vse prostore. Pred cerkvenimi vrati je prosil Jošt Tolmajnar nežno svojo gospodo, naj bi se spodobno vedla v hramu božjem, da se ne bode jezil preblagorodni gospod vitez Hohenburg. »Samd Vam na ljubo!« žvrgolela je Agata. »Samd Vam na ljubo, gospod Tolmajnar!* odgovorila je Suzana še slaje. Smejč sta odšli v cerkev. Pisar pa se je naslonil ob zid in zrl v ddl, kjer so se vlačile jesenske megle. Tudi v srci mu je vladala jesen, in čutil je življenja težo toliko bolj, ker so ga tedaj že pretresale dvojbe o tem, kje se nahaja verska resnica. V cerkvici je bil pričel kapelan svojo propoved. Motili sta ga grofica in nje tovarišica prav zeld. O spodobnem vedenji ni bilo govorice. Imeli sta svoj prostor in tam sta počenjali vsakovrstne nespodobnosti. Skoraj glasno sta delali opazke svoje in namesto proti oltarju, ozirali sta se le bolj po množici. To pa ni posebno motilo gospoda Vrbana. Stopivši na lcco, priklonil sc je proti oltarju, in potem tudi proti mestu, kjer jc sedela grofica Suzana. Obrnivši se proti množici izpregovoril jc: »Tukaj jc sorodnica škofa mojega, tam na dnem svetu jo bode pa satan trgal. Takd se bode vse poravnalo!« Potem je vprašal zbrane poslušalcc: »Kakd se imate, ste li veliko pridelali letos?« »Malo, prav malo!« odgovarjala jc množica. In Jurij izpod hriba je še klaverno pristavil: »Meni je poginila tista lisasta krava, ko se je lani, pri zadnji maši po brčgu pred cerkvijo pasla!« »Oves nam je pozčbel!« oglašali so se posestniki z Hukovcga vrha. Oni z Gabrške gore pa so pristavili: »Ovcc so jalove in toča nam je pobila.« To je dalo Mici z Devnic povod, da jc s tankim glasom potožila: »Nam je voda mlin vzela, hov! hov!« »Iiov! Res, hov! Släbo se vam godi! Ali pa veste tudi, zakaj?« vprašal je gospod. »Nc vemo!« odgovorila je množica. »Ne vemo!« oponašal jih je gospod Vrban. »Ne vemo! Kako je to sedaj nedolžno vse! Jaz vam pa povem resnico! Koliko ini plačate zanjo? Ha, ha!« »Siromaki smo, gospod oče!« izpregovorili so nekateri poslušalci. »Slabo sc vam godi!« grmel je kapelan nato, »jaz vam pa pravim, godilo vam se bode še slabeje! In veste, zakaj?« »Zakaj?« vprašala je množica. »Zakaj ? Zatd, ker ne poznate več Jezusa Kristusa, Odrešcnika svojega, od katerega imate vse, otroke svoje, živino svojo, polja svoja, gozde in vse. Pod svojo streho pa ga ne vzprejemate več in mati Njegova, sveta devica Marija, koliko je v časti pri vas? Toliko ne, kolikor je izkazujete najraztrganejši beračici, ki prihaja s Tolminskega k vam, da vam krade in odjemlje, kar ji pride pod prste. Taki ste vi, vi vsi, bodisi z Loga, bodisi z Bukovega Vrha, s Sorpata, ali pa tudi z Gabrške gore. Že ga gledam hudiča, kakd vas bode sodni dan vse, vse — tudi vas, pregrešne ženske, ki niste na svetu za drugo, nego da bi kaj dobrega požrle, ali pa kakega moškega zapeljale — metal pod stdpe svoje in delal %blato od vas!« Beseda ni padala na kamen. Že so se otajala poslušalcem srca in tu in tam se je začulo ihtenje. »Še premalo se vam släbo godi,« nadaljeval je kapela n, »kar se vam godi, to še vse nič ni. kakor se je godilo našemu preljubemu Gospodu Jezusu Kristusu. Živina vam bode cčpala, in kuga, lakota, to vse boste priklicali v deželo! Ker vi ste zverine samega satana in prej mirovali ne bodete, da boste Božjega očeta na tronu tako raz-kačili, da pošlje vse svoje vojske na vas! In takrat bode težko živeti med vami: mati bode umirala sredi svojih otrok, in smrt bode pokosila očeta v najboljših letih. In otroci, kar jih imate najrajši, umrli bodo najprej!« Tu se je ihtenje izpremenilo v glasno jokanje. »Le tulite,« vpil je Wurtzcr, »in pokoro delajte! Dokler ste pa taki, ne bode bolje!« »Kaj naj storimo?« vprašali so nekateri poslušalci iz množice. »Tudi to vam hočem povedati. Spoštujte Bogd Očeta, Sina in sv. Duhä! Spoštujte mater Božjo, vse svetnike in angelje, zato so ti v nebesih! Pa to še ni vse: spoštujte tudi božje mašnike, ki so služabniki pravega Bogd. Najprvo jc pa: ne plazite se za tistimi lute-ranskimi predikanti, ki vam kradejo dušo iz živega telesa!« »Saj se ne bodemo,« ihtela je Mica z Devnic. »Bojte se posebno tistega predikanta Jurija! Ta je. ki vam živino mori po hlevih, ta je, ki vam s točo pokončuje žito po njivah, in ta je, ki vam prinaša bolezen v hišo! Molite, da vas Bog reši tega grešnika, in spoštujte mašnike božje, ki vas prav učč in vam želč le dobro!« »Ti lažeš!« zazvenel je v tistem trenutku mogočen glas po malem hramu božjem. Odrinil je množico v stran in postavil se je pred ka-pelana, ki ni znal, kaj bi počel v prvem hipu. Bil je predikant Jurij z bledim svojim licem. Z desnico je dvignil sveto knjigo ter jo pokazal zbrani množici. »Ti lažeš!« kričal je, »in glej, da izgineš iz svetišča Gospodovega!« predikant in ni čudo, da sc je zarad tega krutega ravnanja razjarila duša njegova. Pričetkom .je molil in klical Gospoda. Zanašal se je na visoke dežčlne stanove in menil, da se mu ničesar zgoditi ne more. Zategadelj jc pričel psovati napadovalcc svoje. »Prekleti bodite«, zavpil je, »vi in vse. kar je vašel Plazite se za babilonsko svinjo, služabnike svetega evangelija pa pobijate. Prekleti bodite!« »Ze spet preklinja!« zavpila je Mica z Dcvnic, »jojmene! Pri nas ima svinja mlade, da bi jih le ne uklel!« »Kaj ste vi?« kričal je predikant, »hlapci ste črnega hudiča, in ta vas bode spravil v peklensko svoje brezdno! Mi, oznanjevalci evangelija, bodemo pa povišani do angelov in arhangelov! Aleluja!« S tem ni utolažil svojih obilih nasprotnikov. »Kaj me bijetc, čc vam oznanjujem rcsnico? Zvčdclo se bode pri dežčlnih stanovih in poslali bodo svoje konjike k vam, da bode jok in škripanje z zobmi. Toda Gospod vas udari z mogočno Svojo roko in pogine vam živina v hlevih, posuši se vam žito na polji in otroci vaši do tretjega kolena bodo težko nosili prekletstva tega dnč. Mi bodemo pa povcliČani, ker tako piše Gospod v sveti svoji knjigi. Aleluja!« »Kaj se bodeš trgal tu, prekleti nejcvcrcc! Teleta si mi že uklel in snedel. Sedaj mi hočeš pa še kravo in otroke!« Takö se je zajezil Luka z Gozda. In pograbil je po helebardi ter jo iztrgal bližnjemu grajskemu hlapcu. Z njo pa je smrtonosno udaril z vso močjo magistru Juriju po glavi, da se je ta hipoma zgrudil na zemljo. Natö se jc množica, nevajena takšnih prizorov, hitro razšla, in predikant je ležal zapuščen pod staro lipo, katere vejevje je pregibal oster jug, ki jc jemal s sabo rmeno perje in je odnašal proti severu. Časih je solnce pretrgalo goste oblake in obsevalo krvavo čelo odpadniku, ki je umiral pred starodavnim drevesom. Muhe in drug mrčes so mu posedale po ranah, iz katerih je kipelo mlado življenje smrti v nar0čaj. Končno se je prebudil in z motnim očesom se je ozrl po okolici. »Žejen sem!« je zastokal. »Tu je voda, gospod Jurij!« »Ti si, Franica? Gospod mi je dejal, lčzi in smrti izroči svoje telö za vero. katere sem te učil. Prekleta bodi roka, katera me je smrtonosno zadela!« Jedino dekle jc bilo ostalo pri njem. Od studcnca je prinesla vode, in dala mu piti, da si je ohladil pekoča usta. Ovila mu je glavo z mokro prtenino, in nje solze so se spojile z njegovo krvjo. »Umiram!« vzdihnil je, »in za svete evangelije še ničesar storil nisem. Moj Bog, kakd si me zapustil! Ali jo slišiš, kakd buči', trobento sodnega dnč, da se kar hribi majejo?« »Jug buči po dolini in gozde maje!« »Jug, Franica, to ni jug, to jc glas božji. In žc se, poglej! pri-mika hrib k hribu, ali mene ne starejo v svoji sredi. A jo vidiš ondu, kakd posega božja roka proti meni ?« »Solnčni žarki so, gospod Jurij, ki padajo iz oblakov na Bukov vrh!« »Solnčni žarki, Franica, si li slepa? To je bliščeča roka Očeta božjega, in odnesla me bode po jasnem zraku v raj svetega evangelija. Gospod nas poveliča, a sovražnike Svoje poteptd v prah, da so uničeni popolnoma!« Zbistrilo se mu je nekoliko oko. »Franica, umiram I In mlad sem še, in umreti mi ni lahko !« Tc besede je govoril zamolklo. Potem pa jc pritiskal biblijo na usta, takd, da se je sveta knjiga pordečila od krvi, katero je moral preliti zänjo. »Biblia sacral Preklet bodi rod, ki tc neče vzprejeti! Že korakajo vojske nebeške in njim na čelu jc sveti angelj Mihael, in meč se mu sveti v rokah. In v sredo svojo me kličejo in jaz jim hitim naproti. Aleluja!« Vzpel se jc kvišku, pritisnil roko na razbito čepinjo ter vzdihnil: »Žejen sem! Zemlja poka pred mdno, in iz nje švigajo plameni. Jaz pa umiram v imeni Gospodovem! Aleluja!« Nagnil je glavo k zemlji in umrl l — V. Zima je gospodarila v deželi. Z belim svojim prtom je objemala hrib in dol. V trdo železje je zakovala bistre potoke in z rezkim mrazom jc pregnala ptice pevke. V tistih mrzlih dneh je vitez Hohenburg nekega jutra prav zgodaj prijezdil v Poljane. Hlapci njegovi so bili po pogorji nalovili nekaj odpadnikov, in te je hotel prevzeti in odpeljati na Loški grad. Poprej pa je nameraval drugi srenji v strašilo sam svojo sodbo izreči in jo takoj tudi brez vsake apelacije izvršiti. Grajski hlapci so bili na ccsti pred mostičkom, ki je sredi vasi se nahajal, prav tam, kjer se še dandanes nahaja, odkidali sneg ter takd pripravili obširen prostor, kamor so bili segnali tolpo ubogih grešnikov. Od tega prostora so bili odkidali široko gaz do potoka, katerega je pokrivala tanka ledena skorja. Tukaj nahajamo tisto jutro stare svoje znance. Najprej jc tičal v tolpi naš nesrečni Jerom Stdpistran. A bil se je v silno slabem položaji. Mraz in glad sta mu bila ugonobila vse moči. Raztrgal si je bil obleko in prsti so mu preglodali obuvalo. Moralo ga je hudo zebsti, ker neprestano je odskdkoval od zemlje, kakor bi stal na razbeljenem železu. Zaklada svojega, koša, ni imel več, najbrž so mu ga bili odvzeli biriči, ko jim je Jerom prišel v pest. Tudi mati Medudka in mlajša nje tovarišica sta se nahajali med jetniki. Starka ni kazala nikake bojazni. Časih je izpregovorila poluglasno: »Saj so Kristusa tudi sodili!« Tem glasnejša pa je bila nje tovarišica; ta je neprestano solze točila in vpila: »Sežgali nas vender ne bodo!« Istotako vidimo v družbi berača Luka. Ta se ni mogel načuditi, kakd je prišel semkaj. »To je pa res čudno,« kričal je, »da mene, lovretanskega romarja, vrivajo med take razbojnike in tatove! Pritožim se do papeža v Rimu, gotovo pa do loškega škofa!« »Videl bodeš, da se nismo zmotili,* odgovoril mu je porogljivo jeden izmed stražnikov, »če sc nc motim, sedaj si na najboljšem poti, po katerem se pride do včšal, ali pa do kolesa!« Med jetniki je bila končno tudi Franica z Dobja. Mirna je stala sredi teh potepuhov in niti skrivala se ni, ko je med navzočniki ugledala starega svojega očeta, ki je bil v strahu za otroka svojega prihitel v Poljane. Samd ob sebi sc umeje, da je bila vas tisto jutro polna rado-včdnežev. Odraslo in mlado, vse je pritiskalo na mesto, kjer je imel vitez Hohenburg izreči svojo sodbo. Niso dolgo čakali nänj. Komaj se je bilo solnce prikazalo na jasnem jutranjem obnebji, že je bil loški oskrbnik v Poljanah. Z njim so prijezdile tudi ženske z Visokega in grajski pisar. Prve so prišle bolj iz radovednosti, ker jc tedaj ženski spol rad gledal, če se je mučilo käko človeško bitje, ustvarjeno za veselje in prostost. Hohenburg se je prijel brez odloga tožnega svojega dela. »Privedite mi najprej tistega suhega dolgina!« ukazal je hlapcem, »Vidi se mi, da ima več greha, kakor ga kaže na obrazu!« Biriči so pritirali pred njega Jeroma Stdpistrana. »Kaj počenjaš ti todi?« vprašal ga je oskrbnik osorno, »in pod čegavo graščino spadaš?« >Kaj počenjam, milost Vaša,« odgovoril je Stdpistran lahkodušno, »malo kradem, malo molim, kakor nanaša vreme, milost Vaša!« »Kaj pa veruješ?« »Vse, kar ukazuje milost Vaša!« »To je pretekan slepar,« izpregovoril je oskrbnik proti pisarju, »in sedaj ne vem, ali naj mu jih dam nabrisati po podplatih, ali naj ga postavim v vddo!« »Kar bode, bode dobro,« smijal se je Jerom, »potlej se bodem vsaj malo pogrel. Sicer bodem živel toliko časa, dokler bode hotela smrt ali pa gosposka!« (Konec prihodnjič.) Satura. 9. krepost, ki je težkd sreč pogreša, Oglasi nam se v pevcev mladih vrsti, In kakorkoli njih se kdo prekrsti, Le sdlznih rutic naj ne razobeša! Kdor kodrogldvec stoka že in peša, Po groba koperučva hladni prsti, Kakdva 11 nam čast na takem trsti, Ko tčmena mu vrh odiči pleša? Prej nego pevčjih glas žaluje citer, Da srčne bi pretresal globočine, Poet spoznaj življenja trde boje. A še potem ne »brenkaj« nam prehiter, In slikajoč nekdanjosti spomine Skopo navčšaj »6he« jim in »öje«! Dovölj že menda je »solztca« tekla Čas, da bi čevlje s šdbico sezuli In škornje hdje moške si obuh", Ker dobi naši treba indž od jekla' Sramöta naj bi lica nam zapekla, Da sldbovci med svetom smo zasluli In da protivniki so nas obsuli Domačega in tujega porekla! Mladičev p61žjekrvnih rod brez mdzga, Nad vami tudi sam bi skoro plakal, Pretresa mene 1x51 »mokrotnih« pčvčett! Osladne »milojčrskc« pesmi brdzga, Zadosti, upam, tebe je »pretakal« RojlČ slovenskih svetobolnih rčvčet! Jos. Cimperman. Koprnenje. .rak po zemlji mladi lega, Zarje zlate gasne sev; Sčmkaj z brega, sčmkaj z brega Slavčji se oglaša spev. Nemo srce spev mi sluša, Kot ljubezen se glasi, Zdi se, da pozna ga duša: Spev iz prešlih, lepših dnij . . . Solza lice porosi mi, Duh mi vzplava za gorč, Srce jadno pa rodi mi Koprnenje in prošnje . . Noč tihotna, krila d&j mi, Da jih sldboden razstrem, Vetrec, ti pa zapihlj&j mi, Da s teboj od tod i spetn. Kam? Nazaj v dražestne kraje, Kamor si spomin želi: TjJl nazaj v ljubezni gaje, . Kjer pri cvetu cvet dehti! Clausus. Pisma iz Zagreba. Spisal Josip Stare. XX. rtvaški zvon nam jc zadnji čas zopet in zopet naznanjal, da je trda smrt zašla v narodne nasade ter s koso svojo segla med najlepše drevje. Posekala je dve čvrsti ilirski debli, katerima so sicer že useknili rodovi! ni sokovi, ali bili sta v vzpodbujo mlajšemu rodu. ki se je ponosno in hvaležno oziral v obč in se trudil, da tudi kdaj vzrase do tolike visokosti Takö ginejo drug za drugim stebri idejalne dobe ilirske in kmalu se bode v arkadah zagrebškega grobja za vselej zaprla raka, ki jo je mestno starejšinstvo določilo prvakom ilirskim. Ni še minulo leto, kar smo v njo k tovarišem njegovim položili Ante Mažuraniča, začetnika in posebnega dobrotnika Matice hrvaške, a danes leži poleg njega tudi že Ivan K u k u 1 j c v i č, prvosednik isti Matici. Nemila smrt pa jc segla tudi po mlajših možčh in je Matici hrvaški ugrabila plemenitega nje podpredsednika Janka Jurkoviča, in izvrstnega nje sotrudnika Adolfa Veberja, ki je do zadnjega bil delaven na književnem polji hrvaškem. In glej, čudne usode! Vcbcr in Jurkovič sta od mladih nog bila nerazdruživa prijatelja, ki sta cclö v poznejši dobi svoji skupaj bivala in skupaj gospodarila pod jedno streho. Oba sta skupaj orala po književnem polji hrvaškem, a naposled sta oba nekako ob istem času oslabčla na živcih in skupaj bolehala, dokler nista v istem letu legla v prerani grob. Ves närod hrvaški, zlasti pa Matica hrvaška, žaluje za dragoceno deteljico, v kateri so se lepo zložno združili zastopniki vseh treh narečij hrvaških kakor vidno znamenje književnega jedinstva vseh Hrvatov. Kajkavec Kukuljevič, čakavec Vcber in štokavec Jurkovič, vsi trije so hodili po tistem poti, ki ga je književnosti hrvaški utrla doba ilirska; toda v tem, ko sta se zadnja dva omejila na književno delovanje, udeleževal se je prvi tudi političnih bojev in spada med najzaslužnejše možč naroda hrvaškega. Ivan Kukuljevič S a k c i n s k i se je porodil v Varaždinu dnč 29. majnika iS 16. leta. Oče njegov, kraljev svetovalce, izkazal se je na ogersko-hrvaškem zboru v Požunu in domä na županijskih skupščinah dobrega rodoljuba in je to svoje čustvo zasadil tudi v mlado srce sinu svojemu Ivanu. Ko je Ivan v Zagrebu okončal male in včlike šole, služil jc hrvaški plemenitnik po tedanji šegi od leta 1833. do 1840. v ogerski gardi na Dunaji, odkoder so ga leta 1840. premestili k slovaškemu polku v Italijo. Rodoljubno navdušenje ga je vleklo domdv na Hrvaško, ali ker mu niso uslišali prošnje, da bi ga namestili h kakemu krajiškemu polku, dal je leta 1842. vojaštvu slovo in se vrnil na Hrvaško, kjer je do leta 1850. obnašal raznih dežčlnih služeb in častij. Prav Ivan Kukuljevič je bil prvi, ki se je na dežčlncm zboru hrvaškem dnč 2. majnika 1843. 'eta z mladostnim ognjem poganjal za hrvaški jezik v šolah in uradih, in ko je dnč 23. oktobra 1847. leta zopet v isti namen navdušeno povzdignil besedo svojo, obsipali so ga z galerij s cvetjem in venci, a dežčlni zbor je sklenil, da ima na Hrvaškem odslej le hrvaški jezik biti službeni jezik. Mladi Kukuljevič je tedaj bil duša narodnega gibanja na Hrvaškem; leta 1848. so njemu poverili preimenitno nalogo, da z Gajem in Vra-nicanijcm napravi popis hrvaških potreb; istega leta je 011 vedel poslanstvo na Dunaj prosit cesarja, da bi Jclačiča potrdil bana hrvaškega; prav on je prvi pozival Slovene na shod v Zlato Prago in šel v Bcligrad, da bi Srbe pridobil narodnemu gibanju; 011 je zastopal domovino svojo v ustavotvorni skupščini na Dunaji ter se ondu udeležil dogovorov z Madjari; a po naročilu Jelačičcvcm je šel v Milan k Radeckemu, od katerega je dobil stotisoč goldinarjev in sedemtisoč pušek pa narodno vojsko. Imcnitncjši nego na politiškem jc Ivan Kukuljevič bil na književnem polji hrvaškem. »V omiki je sreča in prihodnost«, rekal je, in zvest temu načelu jc nad petdeset let, prav do smrti svoje, bil literarno delaven; in prav do zadnjega izdihljaja ga ni zapustil ni bistri um, ni idejalni vzlet. Predsednik Matici hrvaški je neprenehoma raz-greval mlada srca in metal vanja iskre plemenite duše svoje; zajedno pa je književni Nestor z bogatim izkustvom svojim vodil mlajše pisatelje in jim dajal dobrih svčtov. Spočetka ilirske dobe je Kukuljevič najprej leta 1837. v »Danici« priobčil nekoliko lirskih pesmij, a takoj naslednjega leta 1838. dal je tiskati »Jurana in Sofijo«, junaško dramo, prvo, ki se je v Zagrebu v hrvaškem jeziku predstavljala. Dobro je sodil, kolikanj more gledališče buditi plemenita čustva in narodno zavest, pa je zatd spisal še več gledaliških iger. Leta 1843. izdal je zgodovinsko dramo »Stjepko Šubič«, drugo je priobčil med raznimi svojimi deli, ki so v štirih zvezkih prišla na svetlo od leta 1842. do 1847. V teh zvezkih nahajamo tudi narodnih pesmij, ki jih je Kukuljevič nabral med hrvaškim ljudstvom po Hrvaškem, Ogcrskcm in po Avstriji. Da bi rojake svoje opozoril na staro dubrovniško literaturo, izdal je Kukuljevič že leta 1843. 0 svojem trošku Menčetičcvo »Trubljo slovinsko«. Prav kmalu jc začel preiskavati minulost näroda hrvaškega in priobčevati' zgodovinske monografije, ki so po malem imele buditi zanimanje za domače zgodbe ter razjašnjevati državno pravo hrvaško. Tega preimenitnega dela se jc posebno marno poprijel, ko se je v začetku absolutne dobe leta 1850. odpovedal vsem javnim častčm. Tedaj je v Zagrebu osnoval >Društvo za jugosla-vensku povjestnicu«, kateremu so ga takoj v prvem občem zboru izvolili predsednika in urednika društvenemu glasilu »Atkivu«, katerega je prišlo na svetlo dvanajst zvezkov, a skoraj vse jc napolnil Kuku-Ijevič sam. Pa to še ni bilo vse. Kukuljevič je ta čas, od leta 1S50. do 1861., tudi še spisal in izdal devetnajst drugih knjig in razprav razne vsebine, ki se po večjem tičejo literarne, politične in umetnijske zgodovine hrvaške in jugoslovcnske sploh. Takd je med drugim spisal »Življenje Mateja Langusa, slikarja slovenskega«, izdal pet zvezkov »Slov-nika umetnikov jugoslovcnskih« ter zvezek »Bibl ografije jugoslovcnske.« Nova ustavna doba je Kukuljcviča zopet zvabila v javnost. Leta 1861, imenovali so ga velikim županom županije zagrebške in si jc v tej časti na vsako stran pridobil toliko zaslug, da mu je Njega Veličanstvo leta 1866. začasno poverilo tudi opravila banske oblasti. Leta 1867. pa jc Kukuljevič šel v pokoj in se odslej tem bolj posvetil književnemu delovanju, kateremu se niti prej ni popolnoma odrekel. Tu ne bodemo naštevali vseh njegovih večjih razprav in knjig, katerih je nad trideset, a da ne omenjamo mnogo in mnogo člankov, ki jih jc priobčil po raznih političnih in leposlovnih časopisih hrvaških. Preimc-nitno začetje je gotovo to, da je leta 1862. izdal zbirko hrvaških državnih pravic pod naslovom »Jura regni Croatiac, Dalmatiae et Sla-voniae«. Takoj nato je leta 1863. poslal v svet drugo imenitno delo »Monumenta Slavorum meridionalium«; a ko je tudi v nemških knjižicah branil stare hrvaške pravice in obravnaval državnopravne razmere med Hrvaško in Ogcrsko, priobčil je leta 1874. v dveh knjigah: »Codex diplomaticus regni Croatiae«. Ostali njegovi spisi so po večjem zgodovinske in mestopisne monografije, poučni potopisi ali pa literarno-historične razprave. Razjasniti državnopravne in kulturne razmere hrvaške in s tem buditi ponos in zavest rojakov svojih, to je bil namen književnemu njegovemu delovanju, toda bil si je v svesti, da takšno delovanje ne more ostati brez koristi za prihodnost naroda hrvaškega. Bil je že na smrtni postelji, ko so mu iz tiskarne dohajale posamezne pole najnovejšega njegovega dela »Sbirka napisa na spomenicih po Hrvatskoj i Slavoniji«, da bi jih popravljal. V tem je dnč 1. avgusta 1889. leta izdihnil domoljubno dušo svojo. Odkar je leta 1867. jugoslovenska akademija prevzela znanstveno preiskavanje minulosti hrvaške, bilo je »Društvo za jugoslavensku povjestnicu« nepotrebno, pa tudi »Matica ilirska« jc akademiji prepustila velik del dotedanje svoje naloge. Zgodovinsko društvo se jc tedaj preustrojilo v »Arkeologičko društvo hrvatsko«, »Matica ilirska pa sc je preporodila v »Matico hrvatsko«. Obe te društvi sta si Ivana Kukuljeviča izvolili predsednika, ki jc to čast z veseljem in ponosom nosil do smrti svoje in vodil obč društvi, kakor je najbolje vedel in znal po dolgoletnem bogatem izkustvu. »Arkcolo.ško društvo« je on prvi imel v mislih in prav on jc je obudil v življenje; za Matico pa je tudi predsednik spisal dve lepi knjigi, oceno in življenje hrvaškega slikarja »Klovija« in životopisc »Glasovitih Hrvatov«. Zajedno se je pridno udeleževal znanstvenega delovanja pri jugoslovenski akademiji, ki ga jc sivega starčka imenovala častnega člana svojega. Toda ne lc doma, tudi na tujem so znali ceniti književne zasluge Ivana Kukuljeviča. Ruski car Aleksander II. mu je podelil red sv. Vladimira; za dopisujočega družabnika svojega so ga izvolili društvo za severne starine v Koda nji na Danskem, ruska akademija v Petrogradu, akademija znanosti v Krakovu, akademija Kviritov v Rimu, madjarska akademija v Pešti, arkeologičko društvo v Moskvi, zgodovinsko društvo kranjsko in koroško, učeno društvo v Belemgradu ter geološko društvo na Dunaji; a častnega družabnika svojega so ga imenovali vseučilišče v Harkovu, Matica slovaška, akademicki spolek v Pragu, in »Sokol« v Ljubljani. Gotovo lepo odlikovanje, zlasti če pomislimo, da svet takšne možč navadno šele po smrti vč ccniti; toda najlepši spomenik si je Ivan Kukuljcvič sam postavil z deli svojimi, ki bodo o redkih vrlinah njegovih pričala, dokler bode naroda hrvaškega. Pa tudi mi Slovenci moramo Kukuljeviča ohraniti v hvaležnem spominu, kajti malokateri Hrvat jc. kakor on, dejanski dokazal, da mu je Slovenec najbližji brat in da ž njim jednako čuti vsako dobro in slabo srečo. Slava mul Malo mesecev pred Kukuljevičem je Matica hrvaška dnč 20. marclja 1889. leta izgubila vrlega svojega podpredsednika Janka Jurkovič a, ki je bil kakor ustvarjen za to, da vodi literarni odsek Matičin. Dasi iskren in navdušen rodoljub, burnih političnih bojev se Jurkovič le ni udeleževal, ampak mirno in tiho se jc najrajši pečal z beletristiko, za katero jc imel redkih darov. Porojen v Požegi dnč 21. novembra 1827. leta, razvijal se jc v nežni mladosti v prijaznem domačem kraji, ki se odlikuje po redkih prirodnih krasotah, a ločen od svetskega prometa, ohranil jc staro närodno življenje in mišljenje in stare šege in navade. Požega z mično okolico ter mirnim in zadovoljnim ljudstvom ima nekaj idilično pesniškega na sebi, pa ni čudo torej, da se je hrvaški književnosti ondu porodilo toliko prav dobrih pisateljev. V prvi vrsti med njimi je tudi Janko Jurkovič. Ko je Jurkovič latinske šole dovršil doma pri poštenih hrvaških frančiškanih, prišel je leta 1842. v Zagreb, kjer se je najprej učil filozofiji, potem pa stopil v duhovno semenišče. Takrat se je v Zagrebu ravno raznetil prvi ogenj ilirski, ki je hitro vnel tudi rahločutno sreč mladega Jurkoviča. Castitim »Zvonovim« čitateljem smo že o drugi priliki povedali, kakd imeniten v razvoji hrvaške književnosti je bogoslovsko literarno društvo ali »Zbor duhovne mladeži« v Zagrebu. Temu društvu je Jurkovič bil predsednik. Ali burno leto 1848. streslo je tudi mirnega Jurkoviča, ki je tedaj slekel duhovniško haljo in šel v svet. Učil se je pravdo-slovju, zajedno pa sodeloval pri Gajevih »Narodnih Novinah«. Že je nastopil politično službo, ali uradovanje pod nemško vlado mu ni ugajalo, pa je rajši šel za suplenta na oseško gimnazijo, in ko je na Dunaji leta 1855. naredil preskušnjo iz klasičnega jezikoslovja, bil je profesor v Oseku in v Zagrebu, dokler ga leta 1862. niso pozvali na Dunaj za tajnika v tedanjo dvorsko kancelijo hrvaško. Odtod se je leta 1865. šolski nadzornik povrnil v Zagreb, a od leta 1874. do svoje smrti je bil vladni svetovalec. Od začetka jugoslovanske akademije jc bil nje pravi družabnik, in po smrti Avgusta Senoe je pri Matici hrvaški predsedoval književnemu odseku. Te kratke črticc pričajo nam dovolj, da jc bil Janko Jurkovič preobložen s službenimi opravili, zato ni vseh svojih boljših močij mogel posvečevati lepi knjigi. Treba nam poudariti, da je ravno zadnjih petindvajset let pri hrvaškem šolstvu bilo dela, kolikor ga ni bilo nikdar poprej. Vse srednje in strokovne šole so sc postavile na čisto narodno podlago, a mnogo se jih je znova ustrojilo; hrvaškim šolam je trebalo hrvaških knjig in morala se jc ustvariti ccla šolska literatura. Jurkovič jc pri dežčlni vladi hrvaški bil skoraj jedini mož, ki je vse to vodil, nadziral, delal osnove, iskal pisateljev in učiteljev, vzpodbujal jih in tudi sam spisal po kako šolsko knjigo. Napdsled se jc pod njegovim sodelovanjem ustanovilo hrvaško vseučilišče. Ako-prem si je Jurkovič z vsem tem pridobil zaslug, za katere sedanji rod niti nc vč ali jih nc zna ceniti, beletristični literaturi hrvaški je to le škodovalo, kajti jeden najboljših nje delavcev ji ni mogel podati toliko in takd izvrstnih plodov, kolikor bi jih mogel dajati v drugih razmerah. Navzlic temu spada Jurkovič med rodovitejše leposlovne pisatelje. Pisal je v prozi, in sicer pripovedke, drame in estetične raz- prave. Najboljše so njegove pripovedke, za katere je dogodbe jemal iz življenja narodnega ter jih takd resnično in verno črtal in slikal, kakor jih slika le dovršeni umetnik. Citatelju se zdi, da sam vidi in čuje osebe, katere mu pisatelj budi v domišljiji njegovi, a posebno dobro mu de veseli, zdravi humor, s katerim je Jurkovič navdihoval pripovedke svoje in si pridobil prvo mesto med hrvaškimi humoristi. Isto velja o njegovih komedijah, ki sicer niso umetno dovršene, ali igrale so se z dobrim uspehom na zagrebškem gledališči. Izmed pripovedek omenjamo »Pavla Cutariča«, »Petakinjo vina«, »Razorcni ideal«, »Memoare stare grešlje«, »Ratni memento starca Ivana« in »Dimitrija Patkova«; izmed gledaliških iger so spomina vredne »Za-tcčcnici«, »Sto žena može«, »Imenjaci« in »Kumovske neprilike«. Klasično izobražen in včšč poznavalec francoske literuture je Jurkovič dobro vedel, kolikanj lepa zunanja oblika povzdiguje vrednost književnih plodov, pa se je trudil, da so mu njegovi spisi tudi v tem oziru bili dovršeni, kakor so bili vzorni po čistem in gladkem jeziku. Olikani ukus svoj je najbolj pokazal v estetičnih razpravah, ki jih je po večjem priobčil v akademijskem glasilu »Radu«. Napisal jc med drugim: »Ob uzvišenom«, »O metafori našega jezika«, »O ženskih značajih u naših narodnih pjesama«, »O spisatcljskom zvanju«, a spisal je tudi kratek komičen epos: »Kako se psi i mačke posvadiše«. Naj omenimo še to, da jc Jurkovič tudi mnogo lepih proizvodov iz tujih jezikov, zlasti iz francoskega preložil na hrvaški jezik. Cc v teh črticah nismo dovolj ocenili Jurkovičevega literarnega delovanja, smo slovenske čitatelje vsaj opozorili nanje ter mu postavili majhen spomenik v knjigi slovanski. Srečnejši nego Jurkovič je njegov tovariš Vebcr-Tkalčcvič bil v tem, da je svoje najboljše moči mogel posvetiti književnosti hrvaški. Adolf Vcbcr - Tkalčevič se je porodil v Bakru leta 1825. iz očeta Nemca in matere Talijankc. Dovršivši šest latinskih šol na Reki je prišel v duhovno semenišče zagrebško, kjer se je dve leti učil filozofiji, potem pa so ga poslali v centralno semenišče v Pešto, da ondu sluša bogoslovne nauke. Leta 184.7. bil je v Zagrebu za duhovnika posvečen in jc sprva opravljal duhovsko službo pri nekem poljskem vojaškem polku, ali še istega leta so ga premestili za kapelana v Dubovac pri Karlovci. Tu se je Vebcr prav pridno lotil književnega dela ter pisal izvirne članke in prelagal iz tjjjih jezikov. V tem ga leta 1849. pozovejo za suplcnta na zagrebško gimnazijo, a leta 1851. ga je vlada poslala na Dunaj na vseučilišče, kjer jc takoj nastopnega leta 1852. prav dobro izvršil preskušnjc iz hrvaškega in latinskega jezika. Na to je sedem let bil profesor na gimnaziji zagrebški in se ves ta čas skupaj z Ante Mažuraničem in Franom Bradaško boril zoper ponemčevalne namene tedanjega ravnatelja Premrua. V novi ustavni dobi jc Veber od leta i860, do 1867. sam bil vodja isti gimnaziji, potem so ga deli k vladi na službovanje, kjer je bil do leta 1870., kadar so ga imenovali zagrebškim kanonikom. Akoprem je Vebcr za očetom podedoval nemško ime, srce njegovo je od mladih dnij bilo hrvaško, in pisatelj si je izvolil hrvaško ime Tkalčevič. Učitelj bil jc redki biser hrvaškega šolstva, ljubljen in obožavan od učencev svojih, katerim jc z jasnim in zanimljivim tolmačenjem lajšal razumevanje in jim budil veselje do težke jezikoslovne znanosti. Sam je skrbel za dobre šolske knjige ter spisal latinsko in hrvaško slovnico, ki sta se leta in leta rabili po hrvaških gimnazijah, a sestavil jc tudi prve hrvaške čitanke za srednje šole. Korenito poznavanje starih klasikov je pokazal v dovršenih svojih prevodih Sa-lustijeve zgodovine in izbranih Ciceronovih govorov, ki se takd gladko in prijetno čitajo, kakor bi bili hrvaški izvirnik, ne prevod. Obe knjigi je izdala Matica hrvaška v svoji zbirki grških in latinskih klasikov. Na vzorih latinskih sc je Veber izučil za slovečega cerkvenega govornika, da ga ni bilo, ki bi se v tem mogel meriti ž njim. Ce je bila v zagrebški katedrali kaka slovesnost, moral jc Veber na lečo. Ko se je po včlikem potresu v ponovljeni stolici prvikrat zopet opravljala služba božja, slavil je Veber s tolikim oduševljenjcm krasoto tega lepega svetišča, da se je človek nehotč spominjal velike pesmi, ki jo je kralj Salomon peval pri posvečevanji jeruzalemskega templa. A da se jc z lepo obliko strinjala tudi duševna vsebina Vcbcrjcvih govorov, pričajo njegove postne propovedi, ki so tiskane prišle na svetlo. Pa nc lc v cerkvi, tudi v posvetnih družbah in zborih sc je Vebcr izkazal darovitega in olikanega govornika. Temu se nc bode čudil, kdor vč, da je Veber navzlic veliki svoji filozofski omiki mirno in trezno sodil, a bil navdušen za vsako plemenito in vzvišeno stvar. Od leta 1861, do 1866 bil je Vebcr narodni zastopnik na hrvaškem dežčlncm zboru, ali ko je videl, da sc politične razmere ne razvijajo po njegovih idejalih, omejil je delovanje svoje zgolj na književno polje v svesti si, da bode tu mnogo več koristil narodu svojemu. Saj je bil glava takozvane »zagrebške šole« v literaturi hrvaški. Po naukih in vzorih njegovih se je odgojil ves sedanji pisateljski rod, ki je vsekdar visoko ccnil bistroumne in učene kritike njegove in ga hvaležno imenoval »očeta« hrvaške metrike, za katero je, pravi mož za to, postavil trdna pravila. To prvenstvo si je celö sam svojil in moško je povzdignil svoj glas, ko je nekdo nekomu drugemu pripisoval isto zaslugo. Sploh je Veber bil jako odločen mož, ki se nikogar ni ustrašil, in še pred nekoliko leti je v dolgih polemikah ostro udarjal po novejših nasprotnikih svojih. Da jc Veber prvi in najboljši »stilist« v novi hrvaški literaturi, tega gotovo nihče ne bode tajil, kdor le količkaj pozna hrvaško knjigo. To smo že o drugi priliki poudarjali, danes pa to isto ponavljamo Slovencem, ki se zanimajo za hrvaško literaturo, zlasti pa tistim, ki se mislijo učiti hrvaškemu jeziku. Vebcrjcv zlog jc naroden in eleganten zajedno. V nekdanjem »Nevenu« in v »Vicnci« priobčil jc nekoliko novel, toda največjo in stalno vrednost imajo njegovi potopisi, ki so res na vsako stran klasični. Prvikrat se je na tem polji izkazal umetnika v svojem »Putu na Plitvicc«, pozneje jc opisal Italijo v »Listovih o Italiji«, a pred kratkem je v »Putu u Carigrad* celö prekosil slovcčega talijanskega potopisca Amicisa. Mnogo truda bode imel, kdor bode hotel zbrati in occniti ves obili literarni plod Veberjev, ki je raztresen po mnogih časopisih, zlasti v »Vienci«, kateremu jc od začetka pa do pred smrtjo bil stalen sotrudnik. Zadnja leta je Veber, piav kakor njegov pobratim Jurkovič, jel bolehati na živcih. Čutil je, da ga zapuščajo duševne in telesne moči, pa jc hotel napraviti red v svojem gospodarstvu. Jel je zbirati znanstvene in beletrističuc spise svoje in jih pod naslovom »Djela Adoifa Vcbera« dal tiskati samö v dvajsetih izvodih, katere jc namenil javnim knjižnicam in književnim zavodom. Dotiskanc so štiri knjige, uredo-vanje ostalih je v oporoki svoji poveril profesorju Cvjetku Rubctiču. Spisal jc tudi sam svoj životopis, ki sc pa ne smč priobčiti, dokler ne bodo tiskana vsa njegova dela. Od imetja svojega je mnogo zapustil v plemenite namene. Med drugim je določil 6000 gld., da mu domači umetnik Rcndič od kamena izkleše spomenik za na grob; 6000 gld. za nov stranski oltar v zagrebški katedrali; 7000 gld. Matici hrvaški za nägrade pisateljem; 5000gld. zavodu usmiljenih sester v Zagrebu; 2000 gld. društvu za podporo vdovam in sirotam tiskarskih stavccv; po 1000 gld. zapustil je: jugoslovcnski akademiji, društvu sv. Jero-nima, ubožnici zagrebškega mesta, gasilnemu društvu, pevskemu društvu »Kolu« in društvu za podporo pravnikom in filozofom; 500 gld. za pustil jc društvu za podporo siromašnim učencem zagrebške gimnazije; 200 gld. za svete maše, a 600 gld. da se takoj po njegovi smrti raz-delč med ubožce. Takö je vse po svojem uredil, ko jc pripravljen na smrt umrl dnč 6. avgusta 1889. leta v 65. letu dobe svoje. 42* Hrvaški narod je torej prav v kratkem času izgubil tri slavne sinove svoje, ki bodo po delih svojih živeli na veke. Ta trenutek pa jih vsekako še hudo pogrešamo; nekako žalostno prazno je za njimi. Bog daj, da bi skoraj našli vrednih naslednikov, ki bi dostojno stopili na častna njih mesta. V provinciji na Ruskem. Spisal dr. M. Murko. VI. Do Saratova. nč 24. iulija (po st. št.) proti večeru sem zapustil Samaro in šel na Mcrkurijevski parohod «Aleksander Nevskij», ki me ravno čez dan prinese v Saratov. Pred Syzranjo, drugo postajo za Samaro, nahaja se velikanska stavba, Aleksandrovski železni most, jedini čez Volgo od začetka nje pravilnega parohodstva t. j od Rybinska. Lehko si mislite, da mora biti ogromen. V dolgost meri 700 sežnjev, visok je takd, da celd svobodno prehajajo visoki večnadstropni parohodi s svojimi dimniki. In vender se ob ledohodu, ki v jeseni ali spomladi trpi po ves mesec, leda pod njim nakopiči toliko, da ostaja le seženj do mostu. Stalno ga delavci razbijajo in v sili se rabijo, kakor mi je pripovedoval oče videč, celd kanoni za razstreljanje. Zanimiv je tudi zaradi tega, da so ga stavili le ruski inženirji Michajlovskij, Struvc in posebno Belo-ljubskij in Berezin. Delal seje tri leta in bil odprt dnč 30. avg. 1880. 1. Stal je 4.773.487 metaličnih rubljev ali 7.099,698 rubljev v popirji. Seveda se na parohodih vse občinstvo zbira in strmi že od daleč vanj. Sprva se vam nc zdi takd velikansk — jaz sem to izkušal posebno na obratnem poti — ker ga že jako daleč ugledate; preide pa 20, 30 in še več minut in takrat se vam res pokaže pravi orjak. Priroda se prikazuje zopet jednoličnejša. Levi breg jc že dolgo časa popolnoma raven in tudi na pravem se hribci zmerom bolj ponižujejo ali pa daleč odstopajo. Semtertjä vidite rusko vas, zopet jednako, zmerom celd leseno in stavljeno kakor po nasprotnem principu, katerega v mestih opazujemo: hiše so vender semtertja precej velike in prav prikupne, nakopičene so namreč kakor na jednem kupu in lehko si mislite, da pri požaru mora vse zgoreti. Blagostanje v teh krajih ni malo. Vse postaje imajo večjo ali manjšo važnost v žitni trgovini; Balakovo, veliko selo s 13.000 dušami, je za Samaro največje po-volško žitno pristanišče. Jako zanimiv je posebno ta del Povolžja v narodopisnem in verskem oziru. Tukaj je doma ruska starina pri razkolnikih. Raztreseni so oni sicer po vsi Rusiji, ali tukaj jc njih središče, Hvalynsk in njegov okrog je razkolniška Palestina, in semkaj romajo verniki vsaj jedenkrat v življenji. Znano je, da je patrijarh Nikon (posvečen 1. 1652.) popravil cerkvene knjige in božjo službo, kar je bilo potrebno. Ali bil je prestrog proti vsem, ki se mu niso hitro pokorili, in takd se je razširjalo vse bolj in bolj že davno prigotovljeno gibanje, ki vidi resnično pra* voslavje v obredu in črki. Začela se je huda borba med državno cerkvijo in razkolom, ki do danes ni končana. Koliko jc razkolnikov, je težko povedati, ker ruska statistika nas že sama po sebi v vseh takih vprašanjih zapušča. Razven tega bile pa bi vse oficijalne številke neresnične, ker mnogo razkolnikov je tajnih, nekateri celd izvršujejo obrede v pravoslavnih cerkvah, da se ne bi podvrgli neprijetnostim, in najboljše dohode dobivajo državni svečeniki v takih krajih, kjer je najmenj ali celd nič pravoslavnih kakor v Saratovski in Tambovski guberniji. Razkolniki namreč duhovnike podkupljujejo, naj jih pustijo na miru, ne tožijo uradom! To še ni vse, kar služi v sramoto oficijalni cerkvi, celd v Lcnderovo knjižico «na Volge» popale so te le vrsticc (str. 156.): »Grustno (žalostno), čto pravoslavnyc svjaščenoslužiteli s matcrialjnvmi nuždami svojich cerkvcj i s ličnymi (osebnimi) delami prinuždeny obraščat'sja k raskolnikam i podčas (semtertja) vvmalivat' u nieh posobija (podpore)«. Računja se razkolnikov navadno 12 milijonov. Med njimi samimi je zopet mnogo sekt, že v tem kraji okoli petnajst. K tem razkol-nikom pa se ne smejo prištevati novotarske, navadno bolj ali menj racijonalistiškc sekte, kakor molokani in drugi, ki imajo tudi v takih krajih mnogo privržencev. Razne sekte so jedine le v sovraštvu k državni cerkvi, med seboj pa živijo v večnem razporu. Naj original-nejša pa je za Avstrijca tukaj vest, da prvo mesto zanima sekta, ki se zove »avstrijskoe soglasije« ali prosto »avstrijcy«. Spomnite se, da ste se nekdaj v domovinskem zcmljepisji učili, da živi v Bukovini nekoliko tisoč Včlikorusov, Lipova n cev imenovanih, ki so nekdaj tja pribežali pred preganjanji. Ti in bržkone tudi špekulativni knjigotiskarji so začeli v Bukovini in Galiciji tiskanje »staroobrjadčeskih« knjig, izdaval sc je celd (in še se morebiti izdava, jaz sem videl v Petrogradu le nekoliko starih letnikov) cerkveni časopis »Staroobrjadec». Sploh sc jc »staroobrjadčestvo« na avstrijskih tleh nekako organiziralo in tukaj na Volgi v Čeremšanu živijo danes »lžeepiskopi«, ki stavijo svečenike za volške razkolnike od Nižnega do Astrahani, kateri so prijeli »av-strijskoc svjaščenstvo«. Z menoj razgovarjajoč se jako razumen uradnik, ki kraj dobro pozna, vidi — in ž njim bržkone tudi mnogi drugi Rusi — v vsem tem avstrijske intrige. Smešno! Dajte jim doma svobodo in gotovo ne bodo hodili takd daleč svojih izdanij tiskat in se posvetovat. Verska svoboda, katero garantira avstrijska konstitucija že desetletja vsem državljanom, vender ni izmišljena zaradi par tisoč bu-kovinskih razkolnikov, kakor tudi zavoljo njih ni odpravljena cenzura. Razkol se imenuje navadno »nevežestvo« (nevednost) in v Povolžji je pre »samyj (najbolj) tcmnyj« domä. Mojim rojakom bode se marsikaj res posebno čudno zdelo. Kdo n. pr. vidi pri nas kaj v verskem oziru važnega v tem, čc se narod navadno trikrat križa, t. j. na čelu, ustih in prsih, gospoda pa navadno dela včliki latinski križ; koliko prstov se pri tem rabi, o tem pri nas pač redkokdo kdaj misli. Za razkolnike pa je »dvuperstie« dogma proti pravoslavnemu trojeperstiju. Ravno takd mi ne moremo lehko razumeti dog matičnega spora o pisavi »Jisus« ali »Isus«, o dvakratni aleluji i. t. d. Pri nas se že ne bi našli ljudje, ki bi še prepisovali razne bogoslužbcnc knjige zaradi tega, da bi se nc ukral v nje Antikrist. Ali mnogo tega je oficijalna cerkev sama kriva, ki ni umela pred 200 leti k primirjenju nagnjenih duhov pomiriti, in se potem sama drži formalizma, takd da jc dandanes vsaj v nekaterem oziru celd niže razkola; v razkolu je vsaj živo versko življenje, katerega v prvi ni; to dokazuje pojavljenjc zmerom novih in silnih sekt n. pr. štundistov v južni Rusiji, katerim oficijalna cerkev ne zadošča. Razven tega so med razkolniki brez dvojbe domä pobožnost, poštenost in krščanska pomoč bližnjemu. Narodno blagostanja je med staroobredci veliko in njih vpliv pre-obladuje v tem kraji popolnoma. Za Voljskom so mi pokazali vilam podobne stavbe razkolnika milijonarja, ki ima več luksirnih parohodov in ladij. Mož je visoke starosti in ne zna ni pisati ni brati. Nikake knjige se pri njem ne vodijo; vse se zaznamenuje »na birk« (tatarska beseda, pomenja blizu to, kar pri nas »rovaš«) in vender pri ogromnem prometu ni nikakih sleparstev, gospodar se lehko na svoje prikaščike celd zanaša. Posebno zanimivo še je pri tem bogatci to, da je sezidal razven cerkve svoje sekte tudi pravoslavno in »edinoverčesko« (jedino-verci so v pravoslavji to, kar unijati v katoliški cerkvi), da bi se mu nc bilo bati uradniških nadlegovanj. Mnogo starega se je pri razkolnikih ohranilo tudi v šegah, in tu se more rusko življenje študirati, kakeršno je bilo pred stoletji. Vender ni lehko v njih domačega bitja ugledati; iz umevnih vzrokov so razkolniki tudi do svojih rojakov nezaupni. Vender že dandanes tudi v tem mnogo znamo, posebno iz lepe knjige, katero je že pred dvajsetimi leti napisal daroviti pisatelj Melnikov, ki je služil v mini-sterstvu notranjih stvarij »po delam raskdla« in tedaj imel priliko razkolnike dobro in tudi domä izučiti. Njegove narodopisne povestne črtice zovejo se »Na gorach i v lesach«. Ali prvikrat knjiga ni imela posebnega uspeha. V tem pa se je oživilo zanimanje za narodno bitje in rusko starino in novo izdanje je v zadnjih letih vzbudilo veliko zanimanje. Celd sodobni nazadnjaki, katerim je oficijalna cerkev vrh clovršenstva in ki razkol samd »trpijo«, oduševljajo se zo jarmarko. Večina jih je bolj prosta in se strašno dolgočasi; pijejo čaj in tudi pivo, razgovarjajo se in spijo mnogo. Razgovori se sučejo sevčda le o trgovini, žitni Ičtini, o ribolovstvu, ki na Volgi zmerom bolj pada, ker se preveč razbojniški vrši. V svojih nazörih so sevčda konservativni do skrajnosti, ali če so tudi po malem in rahli, razgrejejo se vender lehko. Opazoval sem to neki večer, ko je okončivši moskovsko vseučilišče prirodoslovec, ki jc sam včlikoposestnik, izprožil vprašanje o zcmljedelskih mašinah in ob obči omiki. Oni so trdili, da večina mašin se tudi v volških ravninah nc da rabiti, da jc delo z nekaterimi celö draže nego z delavci; naš naprednjak jim zopet dokazuje, da so vse rabne, samö da navadno ni ljudij, ki bi znali ž njimi ravnati in bi jih umeli v potrebi tudi popraviti, zaradi česar se po najmanjši nesreči morajo vsaj na dolgo brez dela puščati itd. Obča omika je po njih mnenji škodljiva, ker nikdo neče potem delati. On njim zopet razlaga to pogreško, da vsakdo hoče svoje tudi malo znanje imeti drago plačano in da se le malo ljudi uči zavoljo znanja samega, katero bi kjerkoli uporabljali, n. pr. ženske, katerim bi pri gospodinjstvu lehko bilo marsikaj koristno, ali pa večji posestniki, katerim ne prihaja v glavo, da bi višja zcmljedelska omika jim tudi mogla koristna biti in da ravno ni treba, da bi vsakdo, kdor se kaj uči, postal či-novnik; sploh manjkajo Rusom omikani srednji stanovi. Posebno je mene zanimal mlad in navidezno inteligenten trgovec. On je završil štiri razrede realke in se z očetom preselil iz Rjazani, kjer še ima posestvo za spomin, med Kazake v Gurjev, mesto s 7000 duš na Kaspijskem morji. Promet znaša pri njem v leto 1 1/3 milijona, izvaža ribe, uvaža špecerijsko blagö. Okoli 30 prikaščikov služi pri njem od 3000—500 rubljev (ali »monet« kakor on govori) v leto. Oni so pri delu od 7. ure rano do u. po noči, ali opdludne imajo oddih dve ali celd dve in pol ure. Delavcev za nasäljanje rib je časih po $00 na-jedenkrat, kadar jc treba o pravem času in skoro ribe nasoliti. V mestni okolici ima svojo dačo in posebno, kjer si drži za zabavo okoli 2000 ovac, ker »veseli te le, če prideš na dačo in imaš kaj pogledati.« Če jc več zemlje treba, da kazačjemu načelniku 50 rubljev in dobi novih 40 desetin (desetina je 1*9 oralov), saj jih ne manjka. V obče pa toži o pritiskovanji Kazakov, med katerimi »inogorodey« niso polnopravni. On ne čita ničesar, ali omika se mu zdi za kupca vender potrebna. Hodi le v klub, kjer se mnogo igra — in iger pre ni nobena prepovedana — ter pije, navadno pivo; piva se na Kaspijskem morji že neizmerno mnogo rabi, spomladi priplava po Volgi za vse leto. On potuje vsako leto v Nižnij in Moskvo, letos hoče tudi v Petrograd, o katerem toliko zanimivego sliši, in če mogoče še v Varšavo, da si jo ogleda, »ker to pre tudi ni slabo mesto«. Njemu Moskva ni všeč, imenuje jo tudi zamazano. Po njegovem mnenji bode Astrahan sčasoma celd druga Moskva (to se pravi, Astrahan bode res neizmerno važno mesto za trgovino s Perzijo in srednjo Azijo). Predstavil mi je tudi svojo ženo, Kazačko, ki je navadno sedela v damskih kajitah in kateri se pozna, da jc vzgojena še v strahu božjem. Drugi trgovec, dobra duša že starih let, jc z Urala in nam slika ubogo življenje raznih tujih ndrodnostij, posebno se ne more zadosti načuditi ubožnosti Kalmikov, ki v obče vender niso na posebno nizki stopinji; zanimivo je njegovo pripovedovanje tembolj, ker on jih sevčda primerja z ruskim kmetom in kakd že ta živi! (Konec prihodnjič.) „Rošlin in Vrjanko." Povest. Spisal Janko Kersnik. XV. (Dalje.) aj mislite o svoji razmeri do Zorke, do hčere moje?« vprašala je polkovnica naglo in skoro ostrd. »Jaz? Kaj mislim?« jecal j c Pavel ter iskal v svojem spominu, kdaj in kje bi sc bil morda kaj pregrešil. »Vi me menda ne umete, gospod pl. Lukič?« nadaljevala je ona. »Ne! Res, da ne!« pritrdil je on odkrito. »No — jaz Vam bodem položaj razjasnila. Sčdite vender, s<5dite!« Pavel je dosedaj še vedno stal pred njo, kakor karan učenec. Sčdel je v stol nasproti gospč Ani. »Glejte, gospod pl. Lukič, Vi ste mlad, pošten mož; a meni se vidi, da ste silno lehkomiselni!« »Gospa milostiva —!« hotel je 6ni oporekati, »Le potrpite; pritrdili mi bodete!« hitela je ona trdovratno. »Vi ljubite Zor k o, vzeti jo hočete za ženo, kaj ne?« — sevčda!« Pavel ni včdel, kaj bode iz tega. Vest mu je jela nekoliko očitati, da je polkovnica zvedela kaj" o — Mdnici, in silo tesno in vroče mu je prihajalo. »Pa kdaj hočete to storiti?« »Kdaj? Kadar končam študije, gospd milostiva!« »Kaj pa bodete Vi tedaj, takrat - ako smem vprašati?« Pavel je čutil porogljiv naglas, ki je zazvenel iz zadnjih besed. Odgovoril ni, nego le vprašujč uprl oči v gospd. »Jaz mislim namreč — kakšno bode Vaše materijalno stanje tedaj, kadar končate študije in se hočete oženiti?« »Jaz menim, da imam nekaj premoženja.« »Oh!« »Moj oče — jaz sem vender dedič njegov!« »Dovolite, gospod Pavel« — danes ga polkovnica šc ni bila s krstnim imenom nazvala — »dovolite, da Vas vprašam o tem. Mati Zorke sem, in pristoja mi pravica do takega vprašanja!« »Gotovo!« hitel je Pavel. »Vam je li znano, kolik je Vaš delež po očetu?« »Ne, res ne, gospd milostiva!« Nasmehnil se je sam pri tem, kakor bi bilo vse to takö nevažno, da ni vredno govoriti o tem. »Jaz sem si to pač mislila!« dejala jc gospd Ana skoro bolj zase. Potem pa je nadaljevala resno in skoro ostreje kakor prej: »In se tudi niste še vprašali, kake posledice utegne imeti možitev Vaše matere, kar se tiče Vašega deleža, imetja Vašega?« »Ne, ne — tudi ne!« hitel je Lukič, a sedaj ves v mislih; tudi smijal se ni več; daniti se mu je jelo. »Potrpite, jaz Vam v malo besedah razjasnim vse!« rekla je Ana. On se je z obema rokama uprl ob stol in nemo zrl v polkovnico. »Meni so vse Vaše razmere prav dobro znane,« nadaljevala je ona, »in zatd Vam s polnim prepričanjem lehko rečem, da ste osle-parjeni, grdo osleparjeni!« »Kaj? Kdo? vzkliknil je Pavel. »Kdo? Vaš famozni prijatelj, doktor Božan, gotovo ni bil zadnji pri tem delu!« »Božan? Ni mogoče!« »Le poslušajte! Po smrti očeta Vašega se ni našlo nič druzega imetja njegovega, nego polovica domačega Vašega posestva, ker te polovice ni bilo moči odnesti. Druzega ni bilo nič tu, dasi je bil Vaš gospod papä imovit, bogat mož. Potem se je polovica posestva, ki je imela biti Vaša, jako nizko cenila, nekoliko tisoč menda, in sedaj — no, Vi ste pravnik, Vi morate to bolje umeti, nego jaz — sedaj predlagata Vaša varuha, da se Vam izplača teh par tisočdkov, Vaša gospä mama pa prevzame še drugo polovico posestva. Takd ste Vi kmalu popolnoma na suhem, in premeteni Vaš prijatelj bode pač skrbel, da si, predno se oženi, zagotovi tudi svoje materijalno stanje. Kaj, ko bi mu hotela Vaša gospä mamä zapisati Dvorsko graščino, menite li, da se je bode branil?« »Stojte, stojte, gospd milostiva! To je preveč!« Pavel je bil skočil kvišku, in tekal sedaj po sobi gori in doli. »In Vi, gospa milostiva, tega prej niste znali?« vprašal je zdajci. »Ne; kakd bi tudi! Ko smo zvedeli novost o zaroki Vaše gospč matere, jeli smo premišljevati, in sestričina moja je pozvedela po odvetniku svojem v mestu vse to, kar sem Vam tu povedala.« »Pa kaj! Če je tudi to takd, ako jc delež moj tudi takd majhen — kaj dč to?« vprašal je LukiČ ter postdl zopet pred polkovnico. Stara, lehkoživa nrav je že predirala. »Kaj dč to?« ponovila je gospa Ana z zategnjenim glasom. »Toliko, da Vi na ženitev niti misliti ne morete. S čim bodetc ženo živili ?« »S pridnostjo in z delom! V par letih sem lehko samostalen, bodisi odvetnik ali notar, ali morda uradnik!« »Ne, gospod pl. Lukič — jaz želim, da bode Zorka bolje pre-skrbena. Jaz vsekako zahtevam imetja! Pa kdaj bi bila potem — po Vašem mogoča ženitev?« Pavlu se je zdelo, kakor bi ga kdo z mrzlo vodo oblival. Nekaj, kakor stud in grus, jelo mu je polniti dušo. »Zorka li vč kaj o tem?« vprašal je naglo. »Nekoliko! A to vč, da mora biti konec vajini razmeri 1« Pavel j c dirjal iz s'obe. Polkovnica se je posmehnila za njim in pred zrcalom stoječa popravljala si svoje goste, malo sive lasč. »To bode pomagalo, mora pomagati! Majorka se ne smč orno-žiti! In napdsled, Četudi moj manever izpodleti — odvetnik ali notar — dasi brez podedovanega imetja — tudi ni še najzadnje! In ta Pavel bi bil pokoren zčt!« Nasmehnila se je še jeden pot sama sebi v zrcalu, in z zadovoljnim licem šla iskat drugih. V tem je bil Pavel našel Zorko v nje sobi. Glavo je tiščala v roki, naslonjeni ob mizo, pred njd pa je ležala odprta knjižica. »Ti včš, Zorka, ti znaš vse!« vzkliknil je mladi Lukič. Ona jc prikimala, ali rok ni vzela z lica. Pavlu se je zdelo, da se joče. Potegnil ji je ljubo roki narazen in videl, da ima res objokane, rdeče oči! »Pa kaj hočeva storiti?« vprašal jc on skoro obupno. »Tvoja mati —« pričela je Zorka, toda končala ni. »Da, mati moja!« dejal je on, kakor bi bil ugenil, kar jc hotela dčklica povedati. »Ali je ne moreš pregovoriti?« »Nc vem!« dejal je on, a videlo sc jc, da premišljuje nekaj čisto druzega. Oba sta umolknila. »Dčj, reci Zorka,« vprašal je Pavel zdajci, »si li ti tudi jednega mnenja z materjo, s tvojo mamo?« »Katerega ?« dejala je ona izognivši sc takoj odgovora. »No, da nc moreva čakati, dokler bodem jaz popolnoma samo-stalcn, in da se brez imetja itak ne moreva, ne smeva vzeti.« »Mati takd hoče!« rekla je Zorka in stiskala svoj robec med rokama. »In ti ?« silil je mladenič. »Jaz, jaz — oh, Pavel!« Oklenila se ga je okoli vratu in ga poljubila, ali on s tem odgovorom vender ni bil zadovoljen. Danes je bilo v prvič, odkar sta se poznala z Zorko, da se mu je zazdelo, da je ravno ona popolnoma pod materinim vplivom, in da danes ni takd odkrita, kakor je bila vedno do sedaj. Pa nje poljub mu je pregnal vse te misli. »Kaj torej storiti?« vprašal je zopet on, skoro bolj sebe, nego dčklico. »Poskusi ti pri materi svoji!« dejala je ona potihoma. Zopet je vstala nekova tiha sumnja v mladeničcvem srci, in ozrl se jc naglo v Zorko. Pa ko mu je takö pogled ušel preko mize, ugledal je odprto knjižico, in zgoraj z debelimi črkami tiskan naslov pesmi: »Rofhlin in Verjanko«. Ostrmel je za trenutek. Kaj vse mu je šinilo zajedno v glavo! »Kdo ti je dal to?« vpraša in glas mu je zvenel skoro hripavo. »Gospod Tomaž!« »Oh, on, haha!« Tudi sedaj je tekel jedenkrat göri in doli po sobi. »Jaz moram domöv!« dejal je naglo. »Kaj hočeš?« »Poskusiti hočem!« Sc jeden poljub, in malo potem jc dirjal na čilem svojem konji po beli cesti proti domu. »Kaj bode storil?« vprašala je popöludne polkovnica svojo hčer. »Ne vem,« zavrnila je öna skoro žalostno. »Oh, pojdi, pojdi! Saj ti ne uide!« mrmrala jc mati. Slučaj je hotel, da jc istega popöludne zadela gospä I lah nova v vrtu za gradom ob domačo guvernanto, ki je bila danes izvenredno redkobesedna in slabovoljna. Povod do prvega vprašanja je tičal že v tem nje stanji in beseda je rodila besedo. V kratkem času je znala polkovnica, kaj teži gospodičino, namreč isto, kar je bolelo gospd Ano; možitev majorke LukiČeve. Guvernanto je danes zlasti pekel zbadljivi odgovor Pavlov na nje prenaglo vprašanje in ko sedaj polkovnica takö kakor mimogrede vprašala, si li nista dopisovala z doktorjem Božanom, pritrdila je ona takoj in malo potem je tudi že kazala pisma radovedni gospč Ani. »Oh, nesramno, perfidno!« vzkliknila je polkovnica v navideznem srdu, dasi ji je od veselja utripalo srce. Guvernanta se je pripravljala, da bi malo zajokala. »GospodiČina, pustite pisma meni!« velela je gospä Ana jako energično. »Jaz bodem diskretno ravnala ž njimi, toda — pomagati Vam hočem.« »Oh — kakö?« vprašala je še öna. »No, le pustite, pustite! Zaupajte mi, bodemo videli! Jaz Vam hočem pomagati! Toda tiho, le tiho o vsem!« V tem je imela polkovnica žc pisma v žepu, in ko si je guvernanta otrla solze iz očij, tudi one ni bilo več na vrtu. XVI. Goräk južen veter je pihal po sotčski, skozi katero je dirjal Pavel na svojem lisci, nebö sc jc na lahko oblačilo in tudi nad Krko je ležala tanka meglica: pravi znaki dolgotrajnega dežčvja. Ko se je mladi Lukič bližal mostu in Vodčtovi krčmi, šinila mu je hipno, pa tudi le hiono misel v glavo, da ostane tamkaj. Nalašč, nalašč, ker jc vse njemu nasprotno, ker so povsodi zapreke, ker ga vse jezi — le — Mdnica ne! Toda tudi — ta! Vzpodbodel je konja önikraj mostu in šinil mimo krčme, ne da bi se ozrl na dvorišče. Tam pa tudi nikogar ni bilo. A čimbolj se je bližal rodnemu gradu, tembolj ga je zapuščala in mu ginila prvotna srčnost, tembolj mu je ugašal zubclj öne strasti, ki so ga bili zanetili tam na Griči. »Je li vse to resnica?« vprašal sc jc, ko je spustil konja v korak navzgor proti Dvoru. Včdcl je, da nocoj Vida ni doma, kajti odpeljal se je bil na vse zgodaj v mesto opravljat njegovo, Pavlovo in Loričino stvar. Mati bode torej sama, kolikor jo bode pustila Vrbljenska gospodičina, ki Pavlu ni povsem ugajala. Pred gradom jc vrgel vajeti hlapcu in na prvih stopnicah že zvedel, da Vrbljensko gospodičino glava boli, in da je gospa — namreč mati Lorica — sama v svoji sobi. Vrhu stopnic jc postal; ugibal je, bi li šel takoj k materi, ali pozneje. A odločil se je naglo: — krenil je v svojo sobo. Tam tudi ni našel miru; hodil je gori in doli, vrgel se v naslanjač in zopet na postelj, napösled začel pušiti. Potem jc brskal med knjigami, ki so ležale v velikem predalniku, vse v groznem neredu. Našel je, kar je iskal, stopil k oknu in tam jel čitati knjižico. Mračilo se je že. »Da, da, da — takö jc! Jaz sem Vrjanko in on je — Rošlin!« Takö je vzkliknil in potisnil čelo v obe roki. »Pa — mama? Ne, nc, to ni mogoče!« Scdčl jc v naslanjači in zrl pred sč tja venkaj v mračni večer. Nekaj čudnega se je godilo v njegovem srci, v duši njegovi, tam v središči, kamor se steka, kjer se spaja in odkoder izvira vse, kar kažemo v svojih dejanjih. Ne nazaj, ampak naprej je gledal. »Kaj mi je storiti?« To je bilo jedino vprašanje, jedina namera, ki je ležala pred njim. Odgovor na to mu je bil tudi povsem jasen. Videl je v Božanovcm ravnanji nezvestobo, umazano sebičnost in neodkritosrčnost — kaj pa mati misli o tem, koliko deleža je nji pripisati, o tem soditi in premišljevati, branilo mu je vse čustvo, vsa ljubezen, ki jo je gojil do nje ves čas od otroških do poznih mladeniških lčt. »Torej Vid, jedini Vid, ta je kriv!« Veroval je do sedaj, do danes v njegovo poštenost, ali danes so mu tudi to vero vzeli, in dvojiti ni mogel o resničnosti vsega, kar se mu je bilo povedalo. »Kaj torej ?« Pavel je bil od očeta svojega vzprejel ob vzgoji mnogo njegovih nazorov, njegovega duhd. Tu mu je bil odgovor zatd lahek: dvoboj! »Jaz ali on — Rošlin in Vrjanko!« vzkliknil je, vrgel dno knjižico dvakrat, trikrat po mizi in hotel zopet venkaj na sveži večerni zrak. »A mati? Kaj pa mati?« Postal je zopet sredi sobe in premišljal. Par trenutkov potem je trkal na vrata h gospe Lorici in na nje dokaj prijazen odziv vstopil. (Konec prihodnjič) Književna poročila. XVIII. Jane&ičeva slovenska slovnica. Za srednje šole priredil in predelal dr. 'Jakob Sket, c. kr. profesor. Šesta predelana izdaja. Cena 1 gld. 30 kr. V Celovcu 1889. Tiskala in založila tiskarna družbe sv. Mohorja v Celovcu (Konec.) Gledč skladnje pravi pisatelj v predgovoru: »Najmanj prenaredbe je zahtevala skladnja, ki je prav pregledno in slično kakor v drugih šolskih slovnicah sestavljena. Tu sem sicer večjidel izpušča 1, kar se mi je zdelo nepotrebno, in le malo kaj dodajal; vendar pa ni strani in tudi ne najmanjšega odstavka, kjer bi «ie bilo sledu o trudu mojem.' Rad priznavam, da je Janežič opisal skladnjo slovensko tako pregledno in umevno, da je storil prirejatelj nove izdaje popolnoma prav, pu-stivši ta del bistveno neizpremenjen. Priznavam tudi, da je pisatelj marsikaj popravil in odstranil, kar je bilo nepotrebno ali nepravilno, vender je še ostalo pri vsem ,trudu4 mnogo, kar ne odgovarja jeziku, kakor ga pišemo dandanes, in se tudi ne strinja z drugimi šolskimi slovnicami. Kakor pri prejšnjih delih, hočem navesti opazke svoje tudi v tem delu po vrsti posamičnih §§ V § 237. i. c. trdi pisatelj z Janežičem, da je v stavku: ,Dobrega ovčarja je ovce striči, ne'pa dreti,* izpuščen osel>ek (namreč: dolžnost). To je krivo, kajti v navedenem skrčenem stavku sta nedoločnika ,striči' in ,dreti' osebka, izpuščena beseda (dolžnost) pa je dopovedek. Pravilo, ki se navaja v 2. odstavku istega § o skrčenem stavsku je nepopolno. Kajti skrčen stavek ni le, ,če se ujemata dva ali več glavnih stavkov z jednakim osebkom ali z jednakim dopovedkom, da služi jednemu osebku več dopovedkov ali pa jednemu dopovedku več osebkov*, ampak tudi, če je v stavku več jednakih dopolnil (pridevkov, predmetov, prislovov). Skrčena stavka sta n. pr. tudi: ,Nad mano, pod mano, krog mene je Bog.* (Villi.) — sMire nima, ne zlata.* (Levst) ') Tudi pravilo, ki se nahaja o skrčenem stavku v § 374. ni popolno, ker se nikjer ne omenja, da more služiti v skrčenih stavkih tudi jednemu glagolu ali pridevniku več jednakih prislovov; n. pr.: dobro in sladko spavaj. V § 239. 4. trdi pisatelj, da je v stavku: tBoljše drži ga, ko lovi ga« osebek velevnik, kar je krivo, kajti osebek je v navedenem stavku ves stdvek »drži ga* oz. »lovi ga*. — Odstavek o dopovedku (§ 241.) bi bolj prijal, ko bi ga bil pisatelj predrugačil po Willomitzerjevi slovnici (§ 100). Glagoli ostati, postati, nastati, nahajati, prihajati, nastopiti itd. ter povratniki imenovati se, zvati se, reči se, praviti se, videti se, zdeti se, itd. služijo nam kot vezilo (copula), kakor glagol biti; navedli bi se torej lahko bili zajedno. — Po nejjotrebnem se jc izpustil v točki 2. c. istega § stavek: »Za uk si prebrisane glave, pa čedne in trdne postave.* V § 243. b. naj bi se še omenilo, da stoji tudi v nikalnih stavkih vezilo biti (ostati) v srednjem spolu jednine. (Prim. § 257- b.). Po nepotrebnem jc nadalje prenaredil pisatelj odstavek d) (p. 171.). — Z osebkom v jednini druži se dopovedek večkrat v množini (dostavi moškega spola) — s tem, da je točko ß Janežičeve slovnice postavil na prvo mesto, kakor bi bila množina pri osebah, katere Slovenec posebno spoštuje, upravičenejša, nego pri skupnih imenih. Jaz bi nasprotno trdil, vsaj imamo pri skupnih imenih analogijo v latinščini (constructio y.y.77. tjvs/jiv), dočim je množina pri posebno spoštovanih osebah po mojem mnenji le ostanek ,onikanja*, kojega smo se, hvala Bogu, večinoma že iznebili. Tudi množina pri spoštovanih osebah se v pisnem jeziku, izvzemši nekatere knjige in liste preprostemu ljudstvu namenjene, ne rabi več. Ves odstavek d) naj bi se bil drobno tiskal, in dotična pravila naj bi se bila le mimogredč omenila. — ») Primeri: Dr. I1'. Willomitzer. Deutsche Grammatik für österreichische Mittelschulen; 4. Aull. Wien 1885. § 139. V § 245. pogrešam vprašanje, na katero odgovarja pridevek. V § 247. mora se dodati točka d), v kateri se povč, da nam rabi za pridevek tudi glagolov nedoločnik; n. pr. Želja videti vas. (Glej Šuman o. c. p. 120.). Pravilo o predmetu (§ 250. a) je nepopolno; kajti uči le: ,Za dopolnila nam rabijo samostalniki v odvisnih sklonih.* Kaj pa je s predmetnim razmerjem: Kje je ostal predmetni nedoločnik ? Bolje bi bil pisatelj storil, da je razvrstil ta odstavek tako-le: Za predmet nam rabi: a) samostalnik v rodilniki (predmetni rodilnik)? Se muha išče kruha. Delavec je plačila vreden, b) samostalnik v dajalniku (predmetni dajalnik): Zaupaj prijatelju. Človek je jednak dimu na strehi, c) samostalnik v tožilniku (predmetni tožilnik): Sila moč premaga, d) samostalnik s predlogom v dotičnem sklonu (predmetno razmerje): Verujem v Boga. e) glagolov nedoločnik (predmetni nedoločnik): Kdo je Ilirije sinove budil, svoj dom jih ljubiti, braniti učil? V odstavku o prislovnih določilih naj se na prvo mesto postavijo razni prislovi in na drugo mesto samostalniki, ki se naj zopet razvrstijo tako-le: a) samostalnik v rodilniku (prislovni rodilnik): Leta 863. se nam je prinesla luč prave vere. Veselja mi srce igra. b) samostalnik v tožilniku (prislovni tožilnik): Kar se mlade dni zamudi, ne popravi se vse žive dni. (Slom.), c) samostalnik s predlogom v dotičnem sklonu (prislovno razmerje): Ali veš do kruha pot? (Led.). Dostavi se naj d) glagolov namenilnik (prislovni namenilnik): Vstani, vstani, Jerica, vstani, ženi vole past (= na pašo). V poglavji o sklonih je izpustil pisatelj vse, kar ima Janežič o mestniku (§ 330.) in o druživniku (§ 331.) ter je namesto tega dodal v § 253. nastopni stavek: .»Mestnik in orodnik se rabita skoro izključno le v zvezi s predlogi.« Ne vem, zakaj bi učenec ne smel zvedeti, da sta se mestnik in orodnik ohranila v mnogih prislovnih izrazih in da je raba orodnika brez predloga jako obširna pri bratih Čehih in Hrvatih. V § 254. c. nahaja se stavek: sČuti se boldn*. Ni li pravilneje: Čuti se bolnega? *) Kot dopovedek nam služi imenovalnik tudi v zvezah: zima, tema mraz, volja, strah, konec itd. jc, kar je dokazal Suman (o. c. p. 163.). To bi se naj v točki d) dodalo. — Jedno najtežavnejših poglavij v slovnici je poglavje o rodilniku. Rad priznavam, da je Janežič razvrstil to poglavje jako pregledno in lahko umevno, in da je torej tudi Sket dobro storil, da je ohranil Janežičevo razdelitev. Sumanova razdelitev, kije narejena na podlagi Miklošičeve slovnice, ») Primeri: »Drugim očitam napake, ali se sam čistega čutim?« S'.rit. /.br. sp. V. pag 302. vidi se mi za šolo pretežka. A vender bi bilo potrebno nekoliko več izpre-govoriti o dvojnem pomenu rodilnikovem, namreč a) o pomenu ločitve (Suman, § 223) b) o pomenu pristojnosti. (Šuman, g 225.). — Pravilo: »v dajalnikstopi tudi pridevni dopovedek skrajšanega stavka* (§ 266. d.) naj se dopolni z besedama: »in samostalni« ; n. pr.: , Težko je človeku biti časnikarju.* (Strit.). — V opombi pa se naj omeni, da se veže tudi glagol ,učiti se* z dajalnikom, ker pomenja toliko, kakor privaditi se čemu. *) V § 272. a. naj se omeni v opombi, da postanejo nekateri nepre-hajalni glagoli gibanja sestavljeni s predponkami prehajalni; (Šuman, § 199.); pri točki b) pa se naj povč, da je mesto notranjega predmeta navaden in slovenskemu jeziku primernejše orodnik; n. pr. namesto: »udaril je strašen udarec*, »udaril je sč strašnim udarcem* (Suman, § 201. Op.). V § 274. b) naj se v'opombi razloži prislov letos = leto se, nadalje tožilnik cilja: stran, noter, dol iti, ker se rabijo mnogokrat mestniki: strani, doli, notri (Suman, § 204.). Jako nerad pogrešam tudi to, kar ima Šuman v § 205. o tožilniku, ki zaznamcnuje pri začudenji stvar začudenja, in o to-žilniku od prilogov in zaimen jedninskega srednjega spola, ki pomeni način, ker se to lepo ujema z dotičnim tožilnikom v latinščini. (Glej Scheindler, § 108. in § 114.). I)a se razpravljajo predlogi v posebnem poglavji, in ne kakor v Su-manovi slovnici pri vsakem sklonu posebe, ugaja mi jako. Pogrešam le na konci tega poglavja tabelarni pregled vseh predlogov po njih rabi. V po-saninem pa imam naslednje opazke. Nikakor ne morem odobravati, da je ohranil pisatelj pri predlogu od (§ 278.) še po Janežiči točki e) in f). Vsak učitelj vč, kolikokrat mora, osobito v šolah ob meji, podčrtavati germanizme, kakor so: »govoriti od koga ali česa* in .thvaljen biti od koga*. 2) Kaj pa bode sedaj, ko se bode učenec učil po Sketovi slovnici: » Od nam rabi: e) o predmetu, o katerem se govori: n. pr.: »Menijo se od kraljev, od mira in vojskč. Možaki od žita, od vojske govorč, in f) od stopi v trpni dobi pred osebo ali reč, ki je bila v tvorni osebek, n. pr.: »Veliko bolj nas l>oli nam od naših domačih, •) Miklošič, V. Gr. II. p. 408. piše: „Das lernen \virzi> ; a) naproti entgegen: bratu naproti teče. (Met.); b) nasproti (= na 4- vi>zi» + proti) gegenüber: komu nasproti prebivati (Met.). Oba predloga se stavita zmerom za dativ. (Sproti je. prislov: sproti porabi, kar zasluži). Poleg kljubu (§ 282.) naj bi se še omenil mnogo rabljeni predlog: navzlic. Pri predlogu na (§ 289.) naj se pri I. odstavku doda točka k). O razdelitvi, n. pr.: na dan služi po štiri desetice; na vsakega pride po jeden goldinar. Pri odstavku II. pa se naj omenijo izrazi: zahvaljati se na čem, čestitati na čem itd. Koncem § 290. II. naj bi se razložila sličnost in različnost med predlogoma o in ob. Najbolje bi pa bilo, da se predlog o ne razpravlja zitse pri predlogih z mestnikom, ampak pri predlogih s tožilnikom in mestnikom ob jednem s predlogom ob. — V § 291. II. a. naj se dodä: »Mestnik s predlogom po znači pri glagolih biti, prijeti itd. Oni del, ki je po dejanji neposrednjc zadet: biti, udariti po stegnu, po lici.* (Štrekelj, 1. c. p. 379.). — Pri predlogu s (§ 283.) pogrešam obliko ž', ki bi se naj vsled prili-kovanja dosledno rabila pred besedami z nj se začenjajočimi. — Odstavek »o pridevniku sploh« (§§ 304. in 305.) je ohranil pisatelj neispremenjen, bolje bi bil storil, ko bi ga bil predelal po Šumanovi slovnici 126. —129.), kjer je ta odstavek jako dobro in pregledno sestavljen na podlagi Miklošičeve slovnice. Na pravilo, da se v slovenščini pridevniki v obče ne morejo rabiti samostalno, oziral se je pisatelj premalo. Kajti po Janežičevem in njegovem pravilu: »pridevnik prevzame samostalnikovo opravilo in stoji 1. v moškem spolu, če mu moremo v mislih dodati: človek — ljudje ali kak drug moški samostalnik 305. b. 1)*, bi lahko vsak pridevnik rabili samostalno; in ne vem szakaj bi morali vedno le reči: mutec, slepec, glušec itd. (§ 305. a),* ker vender pridevnikom: mutasti, slepi, gluhi, ravno tako lahko v mislih dodamo človek, kakor pridevnikom: pošteni, grešni, pravični, itd. (§ 305 b. 1). Z ozirom na to nedostatno pravilo ohranilo se je v slovnici mnogo vzgledov, v katerih je pridevnik rabljen samostalno. Nikjer se nc povč razloček med: vel/ka cesta (eine grosse Strasse) in v/lika cesta (die Hauptstrasse), sladkö vino (süsser \Vrcin) in slädko vino (der süsse Wein), pod zelčnim drevesom (unter einem grünen Baum) in pod zelenim drevesom (unter dem grünen Baume) (Suman, o. c. p. 129.); med: mladeničev obraz (das Gesicht des Jünglings) in obraz mladeniča (das Gesicht eines Jünglings), kruhova skorja (Brotrinde) in skorja kruha (eine Rinde, ein wenig Brot) (Miklošič, V. G. IV2. p. 13.), med kraljčv (regius) in kraljev (regis) itd. Ni mi jasno, zakaj se zamolči, da se je ohranila imenska sklanja pridevnikova v izrazih: zdavna, do dobra, iz nova, do sita itd. — Kot primerjalna členica za primerjalnikom (lat. quam), naj bi se v pisnem jeziku rabila le nego; ko, kot, kakor v tem slučaji rabiti je ger-manizem. J) Kakor moremo le rabiti, ako se nanaša na členico tako, ki stoji v glavnem stavku izrecno, ali si jo vsaj lahko mislimo; v tem slučaji pripisujemo dvema stvarema kako svojstvo v isti meri; n. pr.: lepa kakor rožica, sveti se kakor solnce (lat. tam — quam ali ita — ut). Členici ko, kot rabita nam pri dopolnilnem dopovedku: ko (kot) prijatelj ti tega ne morem svetovati. 2) V tem zmislu naj bi se torej popravila tudi v § 367. 3. točka. — V odstavku o kakovosti glagolov (§ 327.) pogrešam geometriška znamenja, koja rabi Suman, in ki so jako poučna. — Razdelitev dovršnikov v jedno in večdobne mi ne ugaja tako kakor Šumanova: a) v hipne (mo- ') Levstik (o. c. p 139) piše: „Nego oder statt dessen no wird bei Verglei-chungcn angewendet, wenn die zu vergleichenden Gegenstände als ungleich bezeichnet werden. In diesen Fällen ist: kakor, ko oder kot deutschthümlich." 2) Primeri lat. ut v stavkih: »Diogenes ut Cynicus proici sc iussit inhumatum. Multac erant in O. Fabio, ut in homine Romano, litterae Scheindler«, Lat. Schulgr p. 92 mentanea): mahnem, skočim, b) v dokončalno-dovršne (finitiv- perfectiv): ustrelim, prinesem, i/nosim, c) v začetno - dovršne (inhoativ - perfektiv): zamahnem, zavrtim. Tudi bi bilo umestno omeniti, kako se durativni in iterativni glagoli odlikujejo po tehtnejših samoglasnikih; primeri: nisem, n^sim, donrtšam, letim h*tam, poberem — pobiram, vteknem (vtf.knem) — vtikam i. t. d. — V poglavji o časih (§ 329.) mora se razložiti, da ima slovenski jezik sicer res samo štiri časovne oblike, da pa s pomočjo dovršnikov in nedo-vršnikov lahko izražamo vse čase, ki jih imajo drugi jeziki. *) V § 330. f. bi se lahko omenil razloček med sedanjikom in prihod-njikom dovršnih glagolov o prihodnjem dejanji. Navadno namreč stoji se-danjik namesto prihodnjika, ako se bode dejanje izvršilo pogojno: jagod vam prodam, (če jih kupite); tvojega konja kupim, če ga prodaš; ako pa naznanjamo, da se bode dejanje izvestno izvršilo, stoji prihodnjik: tvojega konja bodem kupil, jagod bodem kupil. Tako uči Šolar, 1. c. p. 21. Porabiti bi se moralo tudi seveda le v glavnih potezah, kar uči Skrabec (Cvetje, VII.): »Ako pravijo slovnice, da jc praes. dovrš. glagolov stari slovenščini rabil za fiitur, je to nenatančno; služiti je mogel le za zaznamenjevanje v prihodnosti dovršenega djanja in to je fut. ex., bodisi da stoji v glavnem stavku kakor v grščini, ali pa v odvisnem kakor v latinščini. Naj se*torej ne pravi, da je sedanjik dovrš. glagolov pravi futur, ker nimajo dovršni glagoli niti pravega sedanjika, niti pravega futura, temuč aorist in fut. ex., in poslednji sme stati povsod, kjer ga logika zahteva, prvi pa ga sme nadomeščati za-stran spremembe in okrajšanja, kjer razumljivosti ne škodi. Ne moremo nadomeščati z aoristom pravega futura, ki pomenja djanje, ki se bo v prihodnosti godilo ne gledč na dovršenje: kosil bom. Vprašanje je, ali bi se dal nadomeščati s pravim sedanjikom (t. j. sedanjik nedovršnih glagolov). Ako se prav živo pripoveduje, rabimo pravi sedanjik ko praes. hist, namestu imperfekta: ,Viani sem mislil vse sam pokositi. Kosim, kosim .cele tri tjedne, pa še nisem bil gotov.* Tako se sliši tudi v napovedanju: * Jutri kosim v lazu, pa pridi kaj pogledat*. »Pojdi, greva na božjo pot* itd. Da-siravno pa se rabi že v stari slovenščini pravi sedanjik časih za futur, vender bi utegnila pri nas biti ta raba germanizem. Gotovo pa so germanizmi mnogi sedanjiki, ki se berejo v molitvenih knjigah v odvisnih stavkih; n. pr.: Tako sem sklenil, daj, da s tvojo pomočjo srečno dopolnujem;« (prav bi bilo: »da bom dopolnjeval,« ali pa: ,da dopolnim.* »Tebi priporočam to noč svoje telo, da v tebi sladko počivam,« (prav: priporočam ') Nekov nasprotnik, ki zavzema jako vplivno mesto, izrazil se je pri neki priliki : „Wie wollen die Slovenen die griechischen und lateinischen Classiker übersetzen, sie haben ja nur vier Zeiten ti svoje telo, da bom to noč v tebi sladko počival). Tudi staro-slovenski: ,nc plcčte se, člto jaste i člto pijete* t. j. »ne skrbite, kaj jeste in kaj pijete* po naše ne bi pomenilo: »ne skrbite, kaj boste jedli in kaj-boste pili,« temuč: »ne skrbite, kaj je to, kar jeste in kar pijete.€ »Stara slovenščina lc imej svoje pravice, naši zato ne jemljimo njenih.* Tako Skrabec. Potem je tudi pravilo: ,sedanjik pomenja f) prihodnje dejanje v obliki sedanjega časa z nedovršnimi glagoli samo v odvisnih stavkih (§ 330.).* krivo, in sedanjik v stavku: »Volk se je zarekel, da ne kolje več jagnjet,« germanizem. — Predpretekli čas naznanja dejanje, ki je bilo v preteklosti in z ozirom na drugo preteklo dogodbo dovršeno. More se torej tvoriti le od dovršnih glagolov. Tako uči Šol ar (1. c. p. 20.) in v tem zmislu se mora prenarediti pravilo v § 333. Tudi mej primeri pod a) navedenimi glasi se stavek: »ko je bil 30 let kraljeval, umrl je,* pravilno: »ko jc bil 30 let dokraljcval, umrl je,* ali pa: »30 let je kraljeval, potem je umrl.« — Glede odstavka o naklonih (§ 334. sq.) bi bilo želeti, da se razpravljajo nakloni bolj nalik latinski in grški slovnici; tako jc ta tvarina razvrščena tudi v imenovanem Šolarjevem spisu. Osobito za slovenske gimnazijalce bi bilo to velike važnosti, ker bi si na ta način veliko lože tolmačili jako težek nauk o rabi latinskih in grških naklonov. Pa tudi za realke in učiteljska pripravnišča bi ta nauk nc bil težavnejši, nego sedaj. Mislim torej, da bi se naj razpravljali I. nakloni v neodvisnih, II. v odvisnih stavkih. Nakloni v odvisnih stavkih bi se tudi lahko razpravljali pri i>odrcdji, in sicer tako, da bi se pri vsaki vrsti odvisnih stavkov govorilo tudi o na klonili, ki nam rabijo v njih. Tako bi vsaj prišlo nekoliko več jasnosti v ta velevažni nauk slovenske skladnje. V § 335. a) bi se moralo dostaviti, da rabi Slovencem določni naklon tudi za deliberativni konjunktiv v latinščini in grščini; n. pr.: ali mu dam? ali mu povem r ali mu vzamem: pa tudi: ali mu dajem? pravim? jemljem? dovršniki odgovarjajo v tem slučaji delib. konjunktivu aor., nedo-vršniki pa deb. konj. praes. (Glej £olar, 1. c. p. 17. sqn.). — V § 340. 2. b. je neumesten primer: ,Lepa je kalina gledati, žarka zobati;« kajti nedoločnika gledati in zobati nam v tem stavku ne rabita kot predmet, kakor uči pisatelj z Janežičem, ampak kot osebek. V pravilu: »Namenilnik nam služi namesto nedoločnika« (§ 352.) naj se prečrtate zadnji l>esedi; kajti v slučajih pod a) in b) navedenih ne more nikdar stati nedoločnik, ampak le namenilnik; torej tudi ne more stati namenilnik ,namesto nedoločnika*. — Glede trpne oblike (§ 350.) morali bi se po mojem mnenji držati pravila, da se trpna oblika ne more rabiti, kadar je imenovana oseba, od katere kako dejanje neposrednje izvira; stavki torej, v katerih bi n. pr. stal v latinščini ablativus auctoris, naj imajo v slovenščini vedno le tvorno obliko. Nikdar se torej naj ne reče: pismo je (bode, je bilo) pisano od brata ali pismo se piše (se bode pisalo, se je pisalo) od brata, ampak vedno le: pismo piše (bode pisal, je pisal) brat. Isto velja o skrajšanih stavkih; n. pr.: »pismo od sina pisano, razveseljuje roditelje,* je krivo namesto: »pismo, ki je piše sin, razveseljuje roditelje. *) Tudi v poglavji o zloženem stavku bi bil pisatelj lahko še marsikaj opilil in predrugačil. V § 352. n. pr. navaja pod c) itzročne ali sklepalne stavke, kakor da bi bili vzročni in sklepälni stavki iste vrste. Napis pred § 359- Pa slove: »Uzročni in sklepalni stavki," in razpravljajo se prvi pod A), drugi pod B). Soli bi bolj prijalo, da je pisatelj uvedel razdelitev, kakor jo ima Willomitzer v nemški slovnici: 1. vezalni, 2. protivni in ločilni, 3. vzročni, 4. sklepalni stavki. — Glavna napaka tega odstavka pa je, da se zajedno s prirednimi stavki razpravljajo tudi priredni vezniki. Vslcd tega se v I. poglavji, kjer bi se naj učenec učil spoznavati priredje, navajajo med primeri skoro sami skrčeni stavki, o katerih govori slovnica stoprav v III. poglavji. Na ta način učenec nikdar ne bo imel jasnega pojma o priredji. Pisatelj naj bi se bil tudi v tem oziru ravnal po Willo-raitzerjevi slovnici. Razpravljal bi naj bil v I. poglavji le vezilne, protivne (ločilne), uzročne in sklepalne stavke. Dotičnc veznike naj bi bil le kratko navedel, natančnejše pa naj bi bil govoril o njih na drugem mestu. V IT. poglavji naj bi bil takoj razpravljal skrčeni stavek in v III. stoprav podredje in skrajšani stavek. — V posamnein naj še omenim, da se naj nc piše ^/zlasti (§ 355.), ampak //lasti ali zlasti. Miklošič izvaja to besedo iz iz -f vlasti — »Zakaj« (p. 242.) je v prvi vrsti vprašalna členica in se naj ne rabi v pismenem jeziku namestu vzročne členice »kajti«; tudi >tedaj* (p. 243.) je v prvi vrsti časoven prislov in nam naj ne služi kot sklepalen veznik na mesto ,torej«. Tudi poglavje o podredji bi bilo mnogo jasnejše in preglednejše, da se je prenaredilo po Willomitzerjevi slovnici. Osebkovi, dopovedkovi in predmetovi stavki naj bi se razpravljali vsakateri zäse in ne vsi zajedno kot samostalniški stavki. — Zavisni vprašalni stavki omenjajo se v § 362. 2., a nič se ne povč, kake vrste odvisniki so. Iz navedenih primerov bi človek l) Po z mestnikom pomenja po mojem mnenji v tem slučaji osebo, od katere kako dejanje posrednje izvira; 11. pr. »pismo po bratu pisano,« lahko pomeni pismo, ki je je dal brat pisati, ki ga pa ni sam pisal. Predlog s z orodnikom lat. abl. instr. ali abl rei efficient is: »s petjem se razveseljujemo«, cantu deleetamur. Predlog od z rodilnikom pa odgovarja v tem slučaji lat. abl. causae: »od žalosti je umrle ; »od prevelikega deža so se reke prenapolnile« (so reke prenapolnjene); v istem pomenu rabi nam tudi po z mestnikom: »po svetem krstu očiščeni«; »po ukazu kraljevem izpuščeni«. t sklepal, da morejo biti le predmetovi, in vender so zavisni vprašal ni stavki tudi osebkovi in pridevnikov!; n. pr.: vpraša se, kdo je to rekel; vprašanje, kako se imaš, je pač nepotrebno. — Nadalje se v 3. točki (p. 245.) navaja, da veznik da veže le osebkove in predmetove stavke z glavnim stavkom, nc da bi se pri pridevkovih stavkih omenilo, da se tudi ti vežejo z vernikom da z glavnim stavkom; n. pr.: Upanje, da pridemo v nebesa, olajša nam marsikatero težavo; vaša je zasluga, da smo premagali sovražnike. — O dobesednem (nespremenjenem) govoru (oratio recta) in o nedobesednem (spremenjenem) govoru (oratio obliqua), ki se tudi prištevata predmetovim stavkom, ne črhne se niti besedica; in vender bi bilo jako važno, učence o tej stvari poučiti, ker bi potem mnogo lože razumeli ta precej zamotani nauk v latinski slovnici. — Med primeri za pridevkove stavke čita se tudi stavek: »Ni vse zlato, kar se sveti*, in vendar »kar se sveti« ni pridevkov, ampak osebkov stavek na vprašanje: Äkdo ali kaj*. Sploh bi bil pisatelj dobro storil, da je navedel pri vsaki vrsti odvisnih stavkov, na kakošno vprašanje odgovarjajo, kajti tako se učenci najprej naučijo spoznavati odvisne stavke. — Med prislovnimi stavki navajajo se primerjalni zä-se in posledični zdse; pravilneje je, da se obojni imenujejo način ovni in sicer a) primerjalni, b) posledični. Tudi vzročni, namerni, pogojni in dopustni stavki naj bi bili združeni pod jednim imenom. Tako uči Suman, tako Willomitzcr. V § 365. navaja se mej primeri za krajevne stavke tudi stavek: ,Blažena naj bodo tla, koder teče bistra Sava;« a stavek »koder teče bistra Sava *ni krajeven, ampak prideven. (Koder = na katerih). Willomitzcr (o. c. p. 148) piše: »Unterscheide den Ortsatz von dem mit wo, woher, wohin eingeleiteten indireeten Fragesatz und dem adjcctivischcn Attributsatz, Wo ich geboren bin, ist meine Heimat. (Ix)calsatz). Der Ort, wo wir geboren sind, ist unsere Heimat. (Adjectivischer Attributsatz). Es ist dir bekannt, wo ich geboren bin. (Indirecter Fragesatz) * Isto pravilo velja tudi za slovenščino. — Pri namernih stavkih (§ 371) omenja se le, da naznanjajo namero dejanja ali stanja in se vežejo z glavnim stavkom po vezniku: da. J) Jako dobro bi bilo, da bi se omenilo kaj tudi o rabi časov in naklonov. Jako poučno je sestavil dotična pravila Solar (o. c. p. 32. squ.). 2) Tudi pri pogojnih stavkih bi bilo dobro posneti Solarjeva pravila. ') Dostavlja se tudi »da bi«, kar je krivo; kajti veznika »esed in stavkov.* Pisatelj je pustil ta nauk bistveno neizpremenjen. Bolje bi bil storil, da ga je predelal po spisu L. Hrovata: »Pravila za pisavo*, kajti v tem spisu so dotična pravila mnogo preglednejše in poučnejše sestavljena. Hrovat namreč navaja mnogo vzgledov in je povsod primerja z napačnimi, kar je posebno poučno. *) Peti del obsega nauk o stihotvorstvu. Janežič je razpravljal ta nauk v »Cvetniku« ; Sket pa nauka o stihotvorstvu ni več vzprejel v svoje Namera je ali v prihodnjosti ali v sedanjosti ali pa v preteklosti, i. Ako je namera v prihodnjosti, rabimo prihodnji čas nedovršnikov ali pa se-danjik dovršnikov: Zdaj pa le hitro pojdita, da ne bosta mudila. Zdaj pa le hitro pojdita, da ne zamudita. Ako pa hočemo izraziti, da se bo namera izvestno izpolnila, rabimo tudi prihodnjik dovršnikov: poklical sem te zato tako zgodaj, da ne boš zamudil. — Ako je glavni stavek zanikan ali pogojen rabi nam v namernem stavku tudi pogojnik: Tega vam pa ne pripovedujem zato, da bi se vam zameril. Rad bi šel k njemu, da bi se pomenila, kdaj pojdeva od doma 2 Ako jc namera v sedanjosti, vidi se že, je li namen dosežen ali ne V prvem slučaji mislimo si namero kot nameravani nasledek in rabimo sedanjikov določnik; v drugem slučaji pa imamo samo namero in rabimo pogojnik; pogojnik rabimo tudi, ako je glavni stavek zanikan ali pogojen: Seno smo zato na redko nastlali, da se nam hitreje suši. Pridni kmetje drevje snažijo, da se jim mrčes ne zaredi Nisem te zato v delo vzel, da bi mi lenobo pasel. Živine nihče ne pošlje v planino, da bi shujšala. 3. Ako je namera v preteklosti, rabimo ali določnik preteki, časa, ali pogojnik sedanjikov, ali pogojnik preteklega časa. Določnik preteklega časa kaže, da je namera dosežena: Te dni smo se zbrali, da smo si izvolili župana. Pogojnik sedanjikov kaže le samo namero ne gledč na to, je-li dosežena ali ne: Krpana so mejači večkrat Čakali, da bi ga kje zalezli. Pogojnik preteklega časa pa izraža, da se namera ni dosegla, in stoji tudi, ako je glavni stavek zanikan ali pogojen : Sinoči sem te iskal, da bi ti bil nekaj novega pevedal. Vrat nisem imel zato zaprtih, da bi ti ne bil mogel noter. — ') Le malokdo ima dandanes Hrovatov spis. Želeti bi torej bilo, da se mu priredi druga izdaja, v kateri se lahko popravijo nekatere malenkosti. Ako bi se potem ravnali vsr pisatelji po pravilih Ilrvatovih, nehala bi skoro zmedenost, ki vlada sedaj po naših časopisih in knjigah gledč besednega reda. — berilo, ampak mu odkazal mesto v slovnici, kakor ga imajo tudi druge šolske slovnice. — V pismu cirilskem (Doklada) bi bilo dobro dostaviti azbuko, s kojo se piše. Koncem knjige pogrešam zapisnik vseh bodisi gledč na pravopis, bodisi gledč na oblike dvojbenih besed, nalik slovarčku, ki se nahaja v nemški Willo-mitzerjevi slovnici, ter zapisnik, v katerem bi se našla vsaka stvarca, ki se razpravlja v slovnici nalik >Wortregister« v Harteljevi grški in Scheindlerjevi latinski slovnici; samo >Kazalo* ne zadoščuje. Završujč svoje opazke o Sketovi izdaji Janežičeve slovnice, moram še pohvalno omeniti lepega in gladkega jezika, v kojem je pisana ta knjiga, ter res szlata vredne zglede«, ki služijo v pojasnilo slovničnim pravilom. Tudi zunanja oblika dela vso čast tiskarni »družbe sv. Mohorja*. V svesti sem si, da se jezikoslovci ne bodo ujemali z menoj v marsikateri reči, ki sem jo izprožil v svojih opazkah. Nezmotnosti si nikakor ne pripisujem; hvaležen bodem vsakemu, ki me o tem in Onem pouči. Ako sem le provzročil svojim spisom, da se začne razgovor o teh velevažnih stvareh, dosežen je namen moj, kajti to slovnici slovenski nikakor ne bode na kvar. Res je, da dobimo popolnoma novo knjigo, ako se prihodnja izdaja Janežičeve slovnice prenaredi kolikor toliko po mojih in morda tudi po opazkah drugih mojih tovarišev. A to bode knjigi le na korist. Jezik slovenski se je v zadnjih desetih letih tako izpremenil, da mu ne zadoščuje več stara Janežičcva slovnica; kajti slovnica se ima ravnati po jeziku, in ne jezik po kovnici. - Razloga, da bi se Janežičcva slovnica zategadelj ne smela predrugačiti, »ker smo preveč vajeni te slovnice,* *) pač ne moremo zmatrati resnim. Lep vzgled, kako se šolske knjige prenarejajo, in kako se moramo tudi mi potruditi, da bodo slovenske učne knjige odgovarjale napredujočemu znanstvu, imamo v Curtiusovi grški slovnici. Kake so bile prejšnje izdaje te slovnice in kaka je najnovejša izdaja Harteljeva! Kadar se bode Janežičeva slovnica prenaredila v istem ztnislu, stoprav tedaj se bode v nji dostojno častil spomin Janežičev. — Jos. Lendovšck. Popravki. Na str. 372. naj se prečrta stavek. »Anton Janežičeva slovnica je germanizem, ki odgovarja izrazom: Graf Anton Aucrspcrgsche Güter, Fiirst Licchten-steinseher Antrag itd «, kajti nemški svojilni pridevniki Aucrspcrgsche, Licchtcnstcinscher itd. so bržkone slavizmi; le Slovani imajo svojilne pridevnike Na str. 373s* in v 2 opombi na str. 374. čitaj slasti m ^zlasti; 373^ s sledečim i m. s sledečimi; 374'-'11 Novega Mesta m. Novcgamcsta; 374** Novegamesta m. iz Novegamcsta; 37510 prečrtaj se vea stavek: »V § 69 b) naj se Še dostavita besedi: sir in dar«; 43921 čitaj osebili m. osebi li; 494,u ein m cm, im in. Im, torej m. to; 495s0 VI. m. IV.: 4953S premišljam m. prem-sija m; 496' poostrujem) in. poostrujem,* 49b?:' jejo, m. jejo; 49b-" naj se m. naj; 497'5 včasih tudi« m včasih« tudi; 497s3 Mnem. m. Morem.; 4973" Z B. m. I. B. ') Tako piše V. Oblak v listku „Slov. Naroda" meseca junija t. 1 Še nekoliko opazk k Janežič-Sketovi »Slovenski slovnici«. Že blagemu našemu pokojniku J a n e ž i č u sem rekel, da napisa k §>? 395- 396- "ista primerna, ker sta preozka. § 395. mora se deliti na dva kajti besedica bi (esse) se rabi v stavkih, ki niso pogojni; in so pogojni stavki, ki nimajo bi. Torej ta § 395. se deli na dvoje! z.) bi slovenski konjunktiv; 2.) pogojni stavki. Ker imajo pogojni stavki v vseh jezikih svoje tempora in modi; le poglejmo grščino in latinščino, tako v slovenščini. — Tedaj: § 395-tf; 395 f>- § 396. ima napis: Naj, kajti naj se rabi ne samö za želevnik; ima tudi druge pomene. — V Sketovi izdaji § 336., § 337. je ostalo vse pri starem. Te stvari smo obravnavali v Glasn i ku 1. iSÖ2. str. 1 7. in 1. 1864. str. 221. f. Pri tej priliki je okrajšano za šolsko porabo. Slov. konjunktiv. bi (biti — esse). § 336- (Janež. 395.). Rabi se bi: 1.) Kedar izraža človek svoje subjektivno mnenje kot trditev; reč je mogoča, pa ne še uresničena. N. pr.: Zraven tebe bi morali vsi rokodelci lakote umreti. — Oj! sedaj bi se dal krasen lov napraviti. — Lože bi zajca v grmu dobil, nego njega doma. — Kdo bi to zameril našim kmetom! (nihče ne bo zameril). — Kdo bi si bil to v sanjah mislil, kdo verjel? quis crediderit, nemo. — Utegnil bi kdo reči, da krivico zagovarjam. — Morda bi radi zvedeli, kaj je skleneno. latinščina ima tu conjunctiv potentialis. Grščina optativ potentialis. 2.) Kedar človek pretehtuje in misli na več plati, pa ne ve, kaj in kakd je storiti. N. pr.: Kaj bi storil? česa bi se poprijel? — Ni 2a doma; kje bi nek bil? kje bi ga našel? — Naj se učitelji posvetujejo, kakö bi se dala bolj pospešiti izobraženost mladine — Latinščina in grščina imata conjunct, deliberativus. 3.) Kedar človek naznanja željo, naj se uresniči reč, ki je še mogoča; in da bi se bila, pa sedaj ni mogoče. N. pr.: Oh, da bi si to matere zapomnile! — Oj, Slovenci, da bi moje besede ne bile glasovi vpijočega v puščavi! — Oh, ko bi pač naši ljudje korist branja bolje spoznali! — Oj, ko bi moj prijatelj le še živ bil (mogoče)! — Oj, ko bi moji starši še živeli (ni jih, umrli so)! utinam vivat; utinatn viverent. 4.) Kedar naznanja odvisni stavek domišljen namen, namero. N. pr.: Da bi me kdo napak ne umel, dostavljam še td-le. — Mali narod je napel vse žile, da bi vsaj ohranil svoj obstanek. Nota. Ako je učinek gotov, rabi se indikativ. Torej: Gnojim, da bo bolje rastlo (gotovo) in napeljujem vodo na peščen travnik, da bi trava rajši rastla (Še ni gotovo), tukaj ni jednako; domišljena namera ima bi, gotovi učinek ima indikativ. 5.) Kedar naznanja odvisni stavek vsebino glavnega v zmislu kake druge osebe. N. pr.: Gre govorica, da bi se utegnil spet boj vneti. — Pravijo, da bi se bili Lahi spuntali. — On trdi, da bi kaj tacega ne mogel storiti. — Mož ni neumno govoril, da bi potem moral kmet vse stare navade opustiti. 6.) Kedar je celi o d visn i stavek kot su bj ek t ali objekt glavnemu. N. pr.: Da bi mi taki možje bili učeniki, to me je večkrat jezilo. — Da bi se mi taki šterkovci ustavljali, tega ne morem trpeti. — Ni mogoče, da bi jabolka ne dozorela. — Mi smo zoper to, da bi kdo nad nami gospodaril. 7.) Kedar je odvisni stavek kot posledica zanikavnega glavnega stavka. N. pr.: Niso takö bogati, da bi učitelja plačevali. — Nimamo primerne moči, da bi odvrnili vse napade. — Ne morem si kaj, da ne bi vam povedal, kaj mislim jaz o tej zadevi. Latinščina ima: nt, ut /ion, quin. 8.) Kedar nastopi mesto pravega dejanja drugo, ki ne bi smelo nastopiti. N. pr.: Ne da bi ljudstvo pametno učili in napeljevali, še ovirajo mu napredek. — Spravil si mater v grob, ne da bi jo bil poslušal. — Ne da bi delal, rajši pohajkova. — Kar šel je, ne da bi bil kaj povedal, koga pozdravil (nemški — ohne dass, ohne zu). 9.) V pogojnih stavkih II. in IV. oblike ko bi —- bi; ako bi — bi. N. pr.: Ko bi imel denarje, precej bi plačal (pa nimam). — Ti lenuh, ako bi sedaj nadzornik prišel, pač bi te bilo sram. Pogojni stavki. § 336.^ Pogojni stavki so medsobni (correlativni) stavki, t. j. biti morata dva, da izrazita celo misel. I. člen A (Vordersatz) ima v sebi pogoj; II. člen D (Nachsatz) ima posledico. A je odvisni stavek, B je glavni stavek. Vrstita se takö: A — B, ali D - A t. j. odvisni stavek spredaj, ali glavni stavek spredaj, kakor nanese zmisel stavka. Slovenščina ima (kakor grščina) 4 oblike pogojnih stavkov, samo to je različno, da tam odločujejo oblike nakloni (modi), pri nas pa vezni členki: h', ako, ko. I. oblika. V prvo obliko spadajo stavki, katerih A (prvi člen) se opira na kak dogodek, kako izjavo, takö, da izvira od ondu B (drugi člen) kot posledica. — Vez je Že, ako. N. pr.: Že velja, če ste vi božji hlapci, smo mi božji psi, pa vas bomo trgali vedno (odgovoril Samo Dagobertovemu poslancu Sicharju — izrek). — Če nečeš jesti, pa pusti (reče mati otroku, ki se kremži — factum). — Ako se sadna drevesa večkrat presadč, močneje in gosteje korenine zaredč. Nota. Ce je objektiven, ako je bolj subjektiven, splošen. II. oblika. K drugi obliki spadajo stavki, katerih A (prvi člen) nima niti subjektivne, niti objektivne veljave, in torej tudi B (drugi člen) ne more nastopiti. — Vez: ko bi — bi. N. pr.: Ko bi bil vedel, da pridete zopet nazaj, pustil bi bil vse, kakor jc bilo. — Ko bi solnce ne peklo z višine, kako zorela bi polja kraljica. — Ko bi denarje imel (pa nimam), precej bi plačal. — Ko bi ne bila pomoč prišla (pa je) v pravem času, vse bi bilo pogorelo. — Tu je v mislih prvemu členu nasprotje: pa je, pa ni. III. oblika. V tretjo obliko so povzeti slučaji, katerih A (prvi člen) ima nekak dogodek kot predmet sklepanja, stvar je mogoča, dozdevna, pa ni gotova, ako nastopi A, nastopi gotovo tudi B. — Vez, ako, futurum. N. pr.: Ako mi Bog zdravje džl, obiskoval vas bom pogosto. — Ako bo šlo po sreči, bodo bukve do druzega leta gotove. — Ako mi še vi pripomorete, reč doženemo srečno in vsi bomo veseli. — Ako se ne boš bolje učil, kakor doslej, gotovo boš nesrečen. IV. oblika. V četrto obliko spadajo stavki, v katerih A (prvi člen) se vzame kak slučaj kot primera, prilika, ki je mogoča, pa ni gotovo, bode li nastopila, ali ne: B (drugi člen) ravna se po A. — Tukaj je vez: ako bi — bi\ ko bi — bi. N. pr.. Ko bi naložil sto in sto kamel, bi komaj znati bilo za list od kupa otel. — Pač bi bilo sitno, ko bi brez kruha bili, ko l>omo mlatili. — Ne bilo bi prav, ako bi samö grablje imeli in radi jemali, vil pa ne, da bi dajali. — Kmalu bi se izobrazila slovenščina, ako bi jo uvedli v urad-nije, t. j. izobrazila se bode, ako jo bodo uvedli v uradnije (III. obl.) (Konec prihodnjič) P. Ladislav. LISTEK. Janežičev nemško-sloyenski slovar - Deutsch-slovenisches Wörterbuch von Anton Jancžič. Dritte, vollständig umgearbeitete und vermehrte Auflage bearbeitet von Anton Härtel, k. k. Gymnasiallehrer in Laibach unter Mitwirkung der Collegcn A. Kasprct, M. Petelin, I. Pichler, L. Pintar, M. Suhač, A. Tavčar. Druck und Verlag der Buch-druckcrei der St. Hermagoras-Bruderschaft, Klagenfurt 1889, m 8 , 842 S. — Cena 3 gld , vezani knjigi 3 60 gld. — V pripomenku pravi urednik g. prof Bartel: »Mehr als zwei Decenien sind bereits seit der Herausgabe der zweiten Auflage dieses Buches verflossen, und ein Blick auf die literarische Entwicklung der neuslovenischen Sprache in jüngster Zeit zeigt uns, welch gewaltige Fortschritte diese Sprache seitdem sowohl in der Verbesserung und Consolidierung der Wortformen, als auch insbesondere in der Bereicherung des Sprachschatzes gemacht hat. Diesen Umständen Rechnung tragend bemühten sich die Bearbeiter der vorliegenden dritten Auflage durch Richtigstellung einzelner Wortformen rücksichtlich der Rechtschreibung und Formenlehre, durch Ausscheidung falscher Ableitungen, dunkler, meist aus dem Deutschen stammender Loca'ismen, namentlich aber durch umfassende Sammlung des Sprachmaterials aus verschiedenen Werken und Schriften bel-letristichen und fachwissenschaftlichen Inhaltes den Wortvorrath so zu gestalten, dass er ein möglichst treues Bild der jetzt üblichen slovenischen Schriftsprache bietet«. G prof. Bartel in njegovi tovariši so nam s tetn slovarjem podali delo, vredno slovenske hvaležnosti. Wolf-Cigaletov slovar je v mnogokaterem oziru že zastarel; vrhu tega je nepregledno in nepraktičuo urejen, da, kdor išče po njem, izgubi mnogo časa, kar zlasti ob nujnem delu ni prijetno. Janežičevega slovarja druga izdava je bila za tiste čase dosti kritična in bogata, toda zaradi nesrečne notranje uredbe je bilo besede iskati v njem Se zamudneje, nego v Wolf-Cigaletu. Vse te neprilike je g. prof. Bartel v tej tretji izdavi modro odpravil. Besede je kritično zbral, njih število izdatno pomnožil in knjigo tudi po zunanjem lici jako pregledno uredil. In ker se je tudi tiskarna družbe sv. Mohorja pobrinila, da js kujigo natisnila z lepimi in razločnimi črkami, je slovar v vsakem oziru tak, da ga človek res vesel vzame v roke in zadovoljen položi iz rdk Korenite vsestranske kritične sodbe seveda ne morem danes še izreči o njem; toda ako smem soditi po dozdanji izkušnji, mislim, da bode tudi ta ugodna Te dni sem prelagal iz nemščine 11a slovenski jezik neko več pol obsezajočo vojaško stvar. Kdor se je kedaj pečal s takim delom, pritegne mi, da navadno ni lehko. Rabil mi je ves čas Bartel-Jauežičev slovar in le malokdaj mi je odrekel svojo pomoč. Le v juridično-politični terminologiji bi želel tu in tam nekoliko več natančnosti, Erlass 11. pr. je vse kaj drugega nego Verordnung; za oboje nam slovar ponuja ukaz Zakaj se za Erlass ni sprejela beseda razpis, ki nam rabi že nad dvajset let? — In še jedno dobro svojstvo ima Bartel-Janežičev slovar v primeri z drugimi jednakimi slovarji tujih jezikov — /ako nizko ceno Vse, ki pri svojem poslovanji potrebujejo nemško-slovenskega slovarja, zatorej opozarjam na to lepo in prekoristno knjigo. L. Družba sv. Mohorja je za leto 1889. slovenskemu ndrodu poklonila te lepe knjige: A. »Koledar za navadno leto 1890«. V njem beremo dve povesti; prvo: »Ti očeta do praga, sin tebe čez prag« je spisal g. dr. J. Vošnjak, drugo: »Znojilčevega Marka božja pot« pa g. Janko Kersnik. Izmed ostalih spisov omenjamo zlasti krajepis »Trst« z mnogimi jako dobrimi in karakterističnimi podobami; g. dr. Kriianitev »Razgled po katoliških misijonih« ; g. dr. Volnjakove »Kmetijske šole«; g. c. kr. višjega davčnega nadzornika Filipa Tratnika razpravo: »Odpisovanje davka zarad elementarne Škode« ; jako lepi in času primerni spis koroškega Slovenca drd J. Kakeia »Dva sovražnika naše dccc« ; kratke životopisc slovenskih državnih poslancev z njih podobami in spis »Razgled po svetu« iz peresa »SlovcnČevega« urednika g. Ignacija Žitnika. — />. »Slovenske Ve-černice«, 43. zvezek, prinašajo povest gospe Pavline Pajkove »Domačija nad vse!* — Puškinovo »iiajko o ribiči in ribici« v dovršenem Aškrčevem prevodu; g. prof. Vrhovca spis »o poŠti« ; dalje »Pet vzgledov pridnosti, varčnosti in podvzetnosti« od prof. Ivana Stekla se; »Pravljice«, katere je spisal g. /. Pr. Radinski; Kodrovo povest »Gospod Anton« in še več krajših spisov iu pesem. — C. »Občna zgodovina«, 13. snopič, spisal Josip Stare. Ta zvezek nam opisuje svetovne dogodke od 1. 1794. do 1830. — D. »Fizika ali nauk o prirodi s posebnim ozirom na potrebe kmetskega stanu«. Spisal prof. Ilenrik Schreiner. I. knjiga: O toploti, magnetizmu in elektriki z ozirom na vremenske prikazni. S slikami. To je letos nova knjiga, koje bode iz ves t no vesel ves ndrod slovenski. — F.. »Življenje našega Gospoda Jezusa Kristusa po besedah i»v. evangelistov. »Spisal Ivan Skuhala. — F. »Življenje preblažene Device in Matere Marije iu njenega prečistega ženina svetega Joiefa.« Popisal f Janez Volčič. V tej knjigi so dokaj zanimivo popisana razna božja pota Marijina po Slovenskem. — Družba je imela lani 41.552 družabnikov, letos pa 46042, tedaj več za 4490. Pričakovati je tedaj, da se njih število prihodnje leto pomnoži na 50.000 družabnikov. Največ jih ima ljubljanska škofija, namreč 18.209, potlej lavantinska 14.587, goriška 5.89S, krška 3.894, tržaško-koperska 2.253, zagrebška 315 sekovska 242, somboteljska 137, senjska no, poreška 53 (!), videm>ka (Udine) 150, razni kraji 117: v Ameriki 77. — Dohodki so znašali 48.609 gld., troški 48.601 gld. — Za prihodnje leto razpisuje odbor 210 gld. nagrade za šest krajših povestic, vsaki po 35 gld. in 140 gld, za štiri poučne spise razne vsebine, vsakemu po 35 gld , v ol.segu po pol tiskovne pole. V družbinem glasniku beremo tudi te besede: »Ponoviti moramo staro tožbo, katero so menj ali bolj glasno javljali že glasniki prejšnjih let, posebno oni v koledarji leta 1886. Družba je vedno v zadregah zastrau dobrih, iz ljudstva povzetih in našemu ljudstvu prikladnih povesti/. Da mu nista vslcd nujnih prošenj pomagala g. dr. Jos. Vošnjak in g. Janko Kersnik, ne vemo, kakšnega razvedrila bi bili namesto njiju po-vestij podali Mohorjevim bralcem, a jako dvojimo, da bi bili z njim tako zadovoljni, kakor slišimo, da so zdaj. Mi smo ta dva gospoda zopet ustno iu pismeno naprosili, da šc nadalje v tej stroki skrbita za družijo; prosimo pa šc druge spretne pripovedovalec, da nas zalagajo z dobrimi pripovednimi spisi«. »Stariši, podpirajte šolo U Nekoliko besedij o skupnem vzgojnem delovanji domače hiše in šole. »Narodna tiskarna« v Ljubljani 1889, m. 8, 23 str. — Takd se imenuje drobna knjižica, katero je napisal in poslal v Slovence g. Anton Kosi, učitelj v Središči na Štajerskem Velikokrat se dandanes toži, da ljudska šola mnogokrat ne doseže svojega učnega in vzgojnega smotra in da iz nje izhaja mlad zarod, ki je brez prida in koristi prebil svoja leta v ljudski šoli. Duh, ki preveva sedanji čas, je že tak, da za vse neuspehe pri odgoji naše mladine dela odgovorna sedanjo šolo iu učiteljstvo. Tega pa n® pomisli, da mnogokrat vse te neuspehe zakrivi domača hiša, domača odgoja, ki ne samo ne podpira šole, ampak v mladih srcih cel<5 uničuje to, kar vduja sadita šola in učitelj. Da bi dosegel zložnost pri odgoji mladine naše meti šolo in domačo hišo, obrača se g. pisatelj v svoji knjig: 7. lepimi besedami do loditeljev ter jih uči, kakö naj skupno z učiteljem delujejo, da si odgoje pridne in poštene otroke. Vzajemno delovanje šole iu domače hiše mu je pravi in bistveni pogoj dobre otreške odgoje. Da se pa to doseže, treba je, da roditelji i. svoje otroke kar najbolje za šolo pripravijo ter v njih vzbudi veselje do šole; 2. da otroke pridno iu redno v šolo pošiljajo; 3. da v navzočnosti otrok o šoli in nje učiteljstvu go-vorč vedno lepo iu spoštljivo; 4. da se zanimajo za toj kar se otroci učč v šoli; 5. da večkrat povprašajo pri učiteljih, kakd se učč njih otroci. To so zlata pravila, katera je najtoplejc priporočati zlasti našim kmetskim ljudem, da napösled vender pridejo do spo znanja, kakrf resnične so besede: »Noben greh ni tolik, kakor zanemarjanje otrok!« Od vsega srca želimo, da bi se ta lepa in prekoristna knjižica vsestransko razširila med preprostim ndrodom našim. Opozarjamo nrfnjo zlasti šolska oblastva in šolske prijatelje, da bi poskrbeli za to, da preprostim ljudem pride v roke. Knjižica stoji po io kr. izvod; 25 izstisov velja 2 gld. 20 kr., 50 izvodov pa 4 gld. »Avstrija 1889«. Pod tem naslovom jc izšla na Dunaji slika z dobro narejenimi podobami Nj. Veličanstva cesarja, gospodov c. kr. ministrov, deželnih glavarjev in deželnih predsednikov, deželnih maršalov in deželnih glavarjev v državnem zboru zastopanih kraljevstev in dežel Skupini je pridejan nje posnetek v mali obliki Slika po kamenotisku z največjo natančnostjo in umetnostjo izvršena. V nji se nahaja triinštirideset podob in je primerna ne sanid za urade in učilnicc, ampak bila bi tudi kras vsacega salona in vsake pisarne. — Ta skupina omogoči vsakemu seznaniti se na lahek način z dobro pogojenimi podobami tistih oseb tustranske državne polovice, katere so letos na čelu vlade, ali po zaupanji krone poklicano na prvo mesto deželne vlade, kar je važno tudi v službeni dotiki. — Podoba je tudi zato bistvene koristi, ker se vidi iz nje po razvrstitvi imenovanih imenitnih oseb uredba c. kr. osrednje vlade in deželnih vlad in namestništev. Sliki so pridejaui državni in deželni grbi in oni glavnih mest. Slika nas spominja s svojimi umetno dovršenimi alegorijami na slavno, modro in pravično vladanje našega vzvišenega vladarja. — Priporoča se ta podoba posebno: aj Za vseučilišča in c kr. uči-lišča, kakor tudi za javne in zasebne šole; b) za upravna in sodna, potem mestna in občinska oblastva; cj za železniške in parobrodne postaje v čakalnih sobah in gostilnah; d) za hotele, gostilne in kavarne ter končno e) za vsakega, ki se zanimiva za javno življenje, za poznanje vladajočih oseb in uredbo državnih in deželnih vlad. Slika je izšla v nemški, češki, poljski, slovenski, hrvaški in italijanski izdavi Cena te podobe v velikosti od 89 —121 centimetrov znaša z zavitkom in poštarino vred sam<5 8 gld. av. vr. NaroČila prejema: g. Gavro Griinhut, Wien, I. Singcrgassc 8. Muzejsko društvo. Pri mesečnem shodu, katerega je imelo muzejsko društvo dne 30. septembra, predaval jc g kustos prof, Alfonz Müllncr o »novejših starinskih najdbah na Kranjskem«, ki so se izkopale na Vačah, na Igu in v Ljubljani pri polaganji cevij za mestni vodovod. Najprej je govoril g. Müllncr o zidavi rimske trdnjave v obmestii sedanje Ljubljane poudarjajoč stališče, dognano v svoji knjigi »Emona«, da je rimska Emona stala na Igu, na sedanje Ljubljane mestu pa trdnjava »Aquilina«. Potem je razkazoval blizu Gradišča izkopane grafitne čepinje in dele lonca, v katerih se je topilo srebro Iz teh važnih ostankov smčti je sklepati, da je bila ondu topilnica za srebr<5, morda celd peneznica. Zelo -animala je druga grobna najdba, izkopana v Salen-drovih ulicah: z roko narejen lonec, imajoč taisto tehniko, kakor jednake najdbe na Vačah. Posebno pozornost jc vzbudil velik poveznen glinast lonec za olje, ki so ga iz-grebli na Dunajski cesti, tik železničinega prehoda. V njem je bil manjši, vse drugače izdelan lonec z ostanki sežganega otroka, z zobmi, z malo steklenico in trobčlico sežgane pletenine. Po priloženem denarji spada ta grob v dobo po Vespazijanu Potem je pokazal g predavatelj posebno izklesan kamen, morda staro kopito, ki se je izkopalo na Karlovski cesti. Napdsled jc govornik predaval o najdbah, katere so se pod njegovim in g. PeČnika vodstvom razkrile v novejšem Času na Vačah. V dotični mogili sta dve plasti: v gorenjo so pokopavali mrliče, v dolenjo so shranjevali šdrice z ostanki sežganih mrliČev. V gorenji plasti so bile ogrddi (okostnica) vojaka, pri njih dve sulici, s podobami okrašeno zapono pri pdsu in dobro ohranjen velik šlem z dvojnim grebčnoin. Predavatelj je dalje dokazal, da je šlčm etrurskega izvora, kajti Etrurci so na Vačah in tudi drugod kopali železno rudo in upati je, da se posreči priti njih rudnikom na sled. Po mnenji predavateljem spadajo ljudje, ki so se pokopavali v dolenji starejši plrfsti, v etno grafskem oziru k Slovanom, kar se dokazati dd tudi iz bizantinskih pisateljev. Poslušalci so pohvalili nad jedno uro trajajoči govor z živahnimi dobroklici. X. Književne novice iz Bosne. Pod uredništvom vladnega svetovalca Koste Hörmanna izhaja v Sarajevu »Glasnik zemaljskog muzeja u Bosni i Hercegovini«, v katerem se zbirajo lepi spisi in sestavki o zgodovini teh dežel. V drugi knjigi nahajamo tudi spise dveh naših rojakov. Prof. Km. Lilck opisuje: »Riznico porodicc Hraniči nadi mak Kolača) na str. 1,—25 , prof. J. Seunik pa »Blagajevo maslinico. — Daplme Blagayana«. »Sedmo izvješče velike gimnazije v Sarajevu, objavljc.no na kraju školske godine (888/89« Pa donaša na str. 3.—52 začetek zanimive razprave prof. E Lileka »iz dr-žavnog ust rojstva Bosne Hercegovine u srednjem vijeku«. Čestitamo gospodu pisatelju, da se je lotil tega dela, ki bode zanimalo gotovo vsakega, ki se bavi s slovansko zgodovino. W. R. S. Ralston f. — Ime tega moža, ki je izdihnil blago svojo dušo nagloma dnč 6. avgusta t. 1 v North Crescentu, Bedford Square, imenovalo se je časih tudi po naših mesečnikih. Bil je glavni zastopnik slavistike na Angličanskem ter si je s svojim književnim delovanjem posebno za Rusijo pridobil toliko zaslug, da ga je sanktpctcr-burška akademija 1. 1886. imenovala za svojega dopisujočega ud?. William Ralston Shedden Ralston se je porodil 1. 182S.; odgojeval se je v Trinity College, Cambridge ter dosegel 1. 1850. stopinjo »magistra artium«. Od 1. 1853. do 1875. 1. služboval je v knjižnici britanskega muzeja. Njegov načelnik Panizzi ga je vzpodbujal, naj se prične učiti ruščini, ki se je tedaj na Angličanskem gojila menj nego dandanes. Polagoma se jc seznanil do dobra z ruskim jezikom in rusko literaturo ter si jo priljubil takö, da ju je z veseljem gojil do zadnjega časa. Večkrat je tudi potoval na Rusko, kjer je bil vselej prijazno vzprejet. Dvakrat jc bil odločen za Ilchestcrska predavanja v Oxfordu, kar mu jc pridobilo mnogo odlikovanj na Ruskem. Ralston je prvi, ki je izkušal na Augličansko vpeljati ndrodno rusko slovstvo. Prva in na Angličanskem tudi najznanejša njegova knjiga je »Krilo/ ami his Fa bits*, katera je doživela nekoliko natiskov in je še veduo priljubljena. Ruskemu ndrodu ga je pridobila posebno ruska preprostost, srčnost in vernost; on sam je postal nekak Rus med Angličani. Zunaj Anglije je posebno zaslovela njegova prijetno pisana knjiga »'I he Songs of the Russian /'tople*, ki nam kaže ruski nrirod v njegovih pesmih in je dosegla dva natiska. Zapadnim primerjalccm pravljic je dolgo Časa bila jedini dostopni vir tretja Ralstonova knjiga »Russian Folk-Tales«, katera je bila pred nedavnim tudi na francoščino preložena. Od Ilchesterskih svojih predavanj je izdal »Early Russian history« 1 1874. Na angličanski jezik je I 1869. preložil tudi jedno povest Turgčneva, s katerim sta si bila dobra prijatelja; pred nekimi leti jc bil Turgčnev Ralstonov gost v Londonu. Poleg povedanih del pa je pisal mnogo za razne »magazine«, kakor imenujejo Angličani »tolste« svoje časopise, in pa za kritične liste (reviews), večinoma samö o ruski literaturi in narodnem slovstvu (Folk-lo c); zadnji čas jc sodeloval posebno pri »Pali Mall Gazette«, »Saturday Review«, »Athenaeum« iu »Academy«. Blag in navdušen je vedno j>omagal vsakemu, kdor je iskal njegove pomoči; njegova zasluga je n. pr., da si je Mr. (zdaj Sir) D Mackenzie Wallace mogel do biti dobrega založnika za svojo imenitno knjigo o Rusiji. Kakd navdušen je bil za narodno slovstvo rusko, temu je pač najboljši dokaz to, daje v dobrodelne nann-ne otrokom pripovedoval ruske pravljice, h katerim predavanjem so vrčli tudi odrasli ljudje obojega spola. Takisto je njegova zasluga, da se je začelo ndrodnp rusko slovstvo na Angličanskem in v Ameriki gojiti z večjo skrbnostjo; prim. »The Epic Songs of Russia, By Miss llapzooiU, knjigo, kateri o teh stvareh nimajo Nemci postaviti k&j na stran. Razpis nagrad. Upravni odbor »Zaveze slovenskih učiteljskih društev«, katera si e pri letošnjem glavnem zborovanji o Veliki uoči izvolila »Popotnika« svojim glasilom, dovolil je po sklepu z dnč 3. oktobra »Popotnikovemu« uredništvu v nagrado pisateljem določeno denarno vsoto. Odzivljajoč se dotičnemu odborovemu sklepu razpisuje podpisano uredništvo s tem za tri najboljše izvirne razprave ali pedagogi/ne, lolsko-politične, ali didaktično-metodifne vsebine — ne da bi določilo kakšno posebno nalogo — tri darila po 2t j in 4 cesarske zlate pod temi-le pogoji: 1. Razprave, ki se poganjajo za darila, morajo biti pri dopošiljatvi kot take označene in imeti na čelu svoje geslo; baš isto geslo se mora nahajati na priloženem zapečatenem ovitku, v kojem je adresa pisateljeva. 2. Vposlana dein »za nagrado« si bode uredništvo poljubno izbralo in v »Popotniku« 1890. leta priobčevalo. Dela čez '/s tiskovne pole obsežna, ki se ne dadd lahko razdeliti v dve številki, se navadno ne sprejemajo. Da je delo kratko, šc ni nobeden vzrok, da bi se odklonilo. 3. Ko so se dela priobčila, sodijo o njih posebni ocenjevalci in naznanijo uredništvu one tri spise, katere so spoznali (tako po nalogi, katero si je pisatelj izbral, kakor po vsebini in obliki itd.) za najboljše. Uredništvo potem takoj objavi to razsodbo in razpošlje darila. Imena pisateljev se obznanijo le tedaj, ako dotični v to privolijo. Dela, ki se niso ponatisnila, kakor ovitki z geslom ncobdarjenili spisov vrnejo se, ako kdo to zahteva, do 30 maja 1891. I., nereklamovani pa se po tem obroku uničijo 4. Volitev ocenjevalcev jc prepuščena prihodnji delegaciji »Zaveze«, in lc ko bi ta odklonila, uredništvo poskrbi za to, da pridobi za oceno del in prisodbo daril odlične osebe. Maribor, dnč 25. oktobra 1889 Uredništvo »Popotnika«. Popravek. V predzadnji številki »Ljublj. Zvona« je bilo pisano v poročilu o odkritji Levstikovega spomenika v Včlikih Laščah, da je ondotni podobar g. Joules napravil spomenik po mojem načrtu. To je pomota. G. Jon t es je tudi načrt sam izumil in jaz se nisem prav nič udeležil tega dela. Resnici na ljubo prosim, čest. g. urednik, da blagovolite v tem zmislu popraviti omenjeno beležko Ivan Šubic. Opazka. Vse ljubitelje slovanske glast>e in narodnega petja opozarjamo na inserat g. Lu d o v i k a Kube v denaŠnjein listu. „Ljubljanski Zvon" izhaja po 4 pole obsežen v veliki osmerki po jedcu pot na mesec v zvezkih ter stoji vse leto 4 gld. 60 kr., pol leta 2 gld. 30., četrt leta 1 gld. 15 kr. Za vse neavstrijske dežele po 5 gld. 60 kr. na leto. Posamezni zvezki se dobivajo po 40 kr. Lastniki in založniki: Fr. Leveč i. dr. — Izdajatelj in odgovorni urednik: Fr. Leveč. Uredništvo in upravništvo v Ljubljani, v Medijatovi hiši na Dunajski cesti, 15. Tiska »Narodna Tiskarna« v Ljubljani.