Se strinjate
Slovensko malodušje    P°gohn°st in oblastnost krščanskih
"       velikašev, jih je bilo še precej več in so
Samo Kuščer                                   trajah do poznega 16. stoletja.)
Slovenci smo po naravi razmeroma naivni, lahkoverni, hitro "pademo na Zakaj, Praslovan, si preplaval tisto    finto" bolje organiziranih in bolj pret-rusko reko in se v mojih nedrih naselil?    kanih. Poznam sodobnega lahkover-Vprašanje, ki ga je prepeval Zoran    neža, ki je prezrl pomembno podrob-Predin, je kar se da resno. Kaj je gnalo    nost v "švicarski" ponudbi za velikan-Slovence, da so se odpravili na dolgo    sko povečanje posla po internetu. V pot in na koncu te poti prvoselcem po    drobnem tisku je pisalo, da bo za to vsej verjetnosti vsaj nekoliko nasilno    plačal tisoč švicarskih frankov - in to prevzeli del ozemlja? Gotovo je bila    že takoj ob podpisu, ne morda šele po življenjska nuja, morda kak bolj na-    doseženih rezultatih. Lahkovernost je silen prišlek - saj se v tistih časih    v tem, da naš lahkovernež niti ne ve, ljudje niso sprehajali po svetu iz dol-    za kaj pri poslu po internetu gre, po-gočasja ali čistega avanturizma. Ka-    leg tega pa je le lokalni avtomehanik, kor koli že, naselitev koščka južne    kot tak pa v internetu ne more priča-Evrope je vsekakor najsvetlejša točka    kovati kaj prida, slovenske zgodovine, vsaj tiste zgo-        Tako smo Slovenci skozi vso zgodovine, ki jo za silo poznamo. Izstopa    dovino nekako "padali na finto" več-še Karantanija kot resna in čvrsta    jim in bolj organiziranim. Padli smo država, potem pa svetlost naše zgo-    na finto Habsburžanom in padli smo dovine postopno bledi.                         na finto Srbom. Padli smo na finto Zaton sovpada s časom, ko so bih    katolištvu, ki je v šestem stoletju že Slovenci z mečem, še bolj pa s splet-    povsem jasno kazalo svoje politične kami in prepričevanjem, sprejeti v sve-    in materialistične namene in je du-tovno religijo krščanstva. Koliko je kr-    hovnost ostala le za krinko. Iz vere ščanstvo povzročilo zaton slovenske    majhnih in zatrtih se je krščanstvo državnosti in samostojnosti, je težko in    razvilo v religijo velikih in oblasti-verjetno nerešljivo vprašanje, prav go-    željnih. Pomagalo je na primer tudi tovo pa gresta oba pojava z roko v roki.     Frankom in Bavarcem pri podjarm-Da se Slovenci niso potaistjanili s pre-    ljanju Slovencev, tiranim navdušenjem, dokazujejo vsaj        In nazadnje smo padli na finto trije resni upori, ki so bih krvavo zatrti,     komunizmu, ki se je pod zelo podob-(Če štejemo še poznejše kmečke upo-    nimi ideološkimi pretvezami kakor kr-re, ki so bih prav tako reakcija na    ščanstvo izrodil v še večjo prevaro.
Sodobnost 2000 I 1633
Se  strinjate
Imeli smo moč, imeli smo znanje in imeli smo voljo, pogosto več kakor ljudstva okoli nas, in vendar smo podlegali prevari za prevaro, spletki za spletko, laži za lažjo. Po taki zgodovini izigravanj je pravzaprav čudež, da sploh še obstajamo.
Slovenci nismo pohlevni ljudje, v tak položaj nas je prisilila zgodovina, ob izdatni pomoči naše lastne naivnosti in pomanjkanja složnosti. Od izgube lastne državnosti v zgodnjem srednjem veku do današnje samostojnosti pa smo se vedno komu upirali. Kmečki upori so se kar vrstili, kulturnih ustanov s politično uporniško osnovo je bilo nepregledno mnogo, delavska gibanja so bila močna in odločna. Upornost nas je nedvomno obdržala pri življenju, dajala nam je smisel, usmerjala nas je v nejasno, po možnosti svetlejšo prihodnost.
Po vnovični uveljavitvi suverenosti pred desetimi leti je nenadoma nedvoumnih, vsem razvidnih razlogov za upornost zmanjkalo. In slovenska življenjska sila je ostala brez usmeritve, ki so jo prej tako jasno (čeprav negativno) definirali zunanji omeje-valci. Najti si pozitivne cilje in usmeritve pa je veliko teže, kakor bi pričakovali.
Imeli smo izvrstno priložnost, da po osamosvojitvi razglasimo novo Karan-tanijo (kar nam zgodovinsko pripada) in potem velikodušno zaradi zgodovinske realnosti prepustimo nasilno osvojena ozemlja Avstrijcem (oziroma ger-maniziranim Slovencem), Italijanom, Bavarcem, Madžarom, Hrvatom. Obenem bi lahko zavrgli še vsiljeno za-vojevalsko religijo in se vrnili k preprostim ljudskim čaščenjem, veseljaštvu in
raznoličnosti. Dobili bi spet svoj ponos, ki bi nas držal pokonci vsaj naslednjo generacijo, da se počasi navadimo, kaj pomem, imeti svojo državo. Namesto tega imamo zdaj državo, ki se imenuje "nekaj slovanskega" (in "ni Slovaška in ni Slavonija") in ima "nekakšno slovansko trikoloro" z mušjim drekcem, locirana pa je "med Avstrijo in Italijo". Na to je težko biti ponosen.
Nacionalni ponos je potrebno vezivo, nekakšno gorivo za nacionalna dejanja. Če tega ni, je narod brezvoljen in v vsakem trenutku pripravljen, da ga večji in bolje organizirani prepričajo, naj se jim priključi pod njihovimi pogoji. Ne zna se pogajati za svoje pravice, tudi takrat ne, ko mu ne ostane drugega kakor pogajanje. Tb je nadvse očitno ob slovenskem pridruževanju veliki Evropi, ki racionalno sicer poteka brez hudih napak in večjih spodrsljajev, videti pa je kot mehko posilstvo. Čeprav gre za eno največjih sprememb v zgodovini slovenske nacionalnosti, se vključevanja v evropsko zvezo Slovenci ne lotevamo niti veselo niti z jezo ali podobno močnim odnosom, temveč povsem malodušno. Nanj gledamo podobno kakor na zobobol: če bi bilo mogoče, bi najraje videli, da ga ne bi bilo, če pa že mora biti, naj bo čim blažji in naj čim prej mine.
Slovenci smo malodušje, ki je v normalnih razmerah osebna težava, pa še to le občasna in jo je mogoče hitro pozdraviti s primerno človeško toplino, razvili v nacionalno značilnost. Nacionalno malodušje preveva vsa naša dejanja, vse naše napore. Prav na vsaki ravni in pri vsaki dejavnosti je
Sodobnost 2000 I 1634
Se strinjate
mogoče srečati znake malodušja: to "ni mogoče", ono "se ne izplača", tretje je "brez veze", spet nekaj drugega nihče ne bi niti poskusil, ker "ni jasno, kaj se lahko izcimi". Vse to so znaki malodušja, pa ne toliko osebnega, do katerega ima vsakdo pravico, temveč organiziranega, nacionalnega, zakoreninjenega. Nacionalno malodušje pa je v nasprotju z osebnim skoraj neozdravljiva bolezen, saj ne le, da ga je težko zgrabiti, ampak s svojo sivino in brezvoljnostjo jemlje življenjsko silo tudi posameznikom, ki se osebnemu malodušju ne prepuščajo.
Slovensko malodušje se stopnjuje, o tem ni nobenega dvoma. Le redki so
še, ki imajo svetlo vizijo, ki v nekaj resno verjamejo, pa tudi če gre le za osebni materialni dosežek. Večina živi iz dneva v dan, od televizorja do pralnega stroja, od piva s klapo do prepira z ženo, možem ali otroki, od kredita za avto do goljufanja države. Pomanjkanje vizije je vsesplošno prisotno, od posameznikov ter vodilnih v podjetjih in občinskih veljakov do strankarskih vrhov in državnega vodstva.
Pomanjkanje vizije je sicer najnovejši globalni dosežek človeške kulture, in to se pozna tudi v precej trdnejših in bolj uveljavljenih nacionalnih okoljih. A Slovenci smo v tem pomanjkanju žal med vodilnimi.
Sodobnost 2000 I 1635