rovne konference in katerih pravična rešitev je za nas življenjske važnosti;  s tega stališča se opravičijo tudi omenjeni   splošnostilizirani   članki,   katerih   namen   je poudariti naše simpatije do naroda, kateremu so v prvi vrsti namenjene informacije te revije — do Francozov. Kakor sem že omenil, so v listu i med sotrudniki i-med informacijami zastopane vse tri kulturne skupine jugoslovanskega naroda, vendar nikakor ne tako, kakor bi mogoče  mi  z   našega   stališča   lahko   želeli,   ker   smo ravno mi Slovenci in Hrvatje v inozemstvu, posebno še v krogih antante, katerim so te vrstice namenjene, skoroi popolnoma neznani. Ne mislim delati za to odgovornega  uredništva  lista  ali  vodstva   »Lige«,  to  bi bilo popolnoma krivično. Prepričan sem namreč, da je krivda popolnoma,  če  ne  pa vsaj  po večini,  na naši strani.  Mi kot  celota  (izvzeti so  seve   redki   posamezniki) se še vedno nismo vmislili prav v vlogo samostojnega,  drugim enakopravnega naroda, ki ne pričakuje, da bodo drugi, čeprav bratje po krvi, storili zanj to, kar je dolžan vsak narod storiti sam: zavedati se svoje kulturne enakopravnosti in avtonomno, ne štedeč sredstev,  samozavestno  in  velikopotezno  stopiti pred svet. Skromnost je lepa reč, a na svojem mestu. Tudi med narodi poznamo sicer narode Hochstaplerje, ni pa vse hohštaplerstvo, kar služi povzdigi narodnega ugleda pred  svetom.  Podjetju,   o   katerem   govorimo,   manjka očividno   slovenskih   (tudi   hrvaških!)   sotrudnikov;   če jim jih sami na lastne narodne stroške ne bomo nudili, nam jih ne bodo drugi iskali. T d bo tem lažje sedaj, ko študira že nekaj naših ljudi v Franciji in ko imamo tudi v domovini že celo vrsto tega jezika zmožnih ljudi, od katerih marsikateri bi bil nedvomno pripravljen posvetiti svoje življenjsko delo ti smeri, samo' življenjski obstanek v tujini bi mu bilo treba zagotoviti; a niti to bi ne bilo neobhodno; tudi iz domovine ima lahko stalne stike z  uredništvom  in ga  zalaga  z vsem  potrebnim. Seveda ga je treba iz javnih sredstev postaviti v tak položaj,   da   se   mu   ne   bo  treba  boriti  za  vsakdanji kruhek in bo brez  težave  velik  del  svojega  časa  in večino  svojih  moči  sistematično  lahko  posvetil  temu delu. Kulturnih sinekur nam je treba! To v mojih očeh ne pomeni korupcije — seve če se na ta način podpirajo res  zmožne  in  delavne  moči!  —  in  tozadevni izdatki bodo rodili narodu prej ali slej veliko vredne sadove.  Dosedaj   čitamo  med  sotrudniki  samo   enkrat ime vseuč,  prof.  Žolgerja,  ki je napisaJ.  črtico  o Slovencih,  ki  je prav splošna,  a  popolnoma  zadošča  za občo  informacijo.  Črtica  se  nahaja  v  št.  5,—6.   (maj) 1919,  str.  237  si.  in  ima  naslov  »Les  Slovenes«.  Na začetku  pisatelj   kratko  poudari  važnost  slovenskega ozemlja v političnem razvoju Evrope, ki napravlja ''z vprašanja   usode   slovenskega   naroda   evropsko  vprašanje prav prve vrste, V prvih dveh poglavjih riše pisatelj kratko  zunanjo  zgodovino  Slovencev do velike vojne; v 3, riše vlogo Slovencev v boju proti Nemcem, posebno v svetovni vojni. V zadnjem poglavju se kratko pa prav izčrpno dotakne  vprašanja naših novih  meja napram Nemcem,  Ogrom in Italijanom in zahteva,  da se  v  našem   vprašanju    mirovna   konferenca    postavi strogo na Wilsonovo stališče. Žalibog, je to edini članek o Slovencih v ti reviji, ki nas ga ni treba biti sram. — Poleg tega je prinesla št. 1./2. na str. 40 prestavo Lovro   Tomanove   pesmi »O, Sava!«,   ki jo je prevel neki L. A. Ker nimam originala pri roki, ne
morem soditi, koliko je vredna prestava sama na sebi, vendar sodeč po drugih prestavah posebno srbskih narodnih pesmi in jugoslovanskih himn, sklepam, da so vse te prestave le zasilne, Poleg tega bi se pa dalo v našem pesništvu najti še marsikaj, kar bi nas bolje predstavilo Francozom, če se je prav prevajavcu šlo bržkone za to, da poda kak pojav rodoljubne poezije, mogoče celo z jugoslovanskega in ne samo slovenskega stališča. — V št, 3,—4, str, 110 prinaša Victor Berard v lepo napisanem sestavku »la p i e r r e de K o s s o> v o« francosko prestavo slovenske himne »Naprej zastava Slave!« Čeprav nas ta prestava nič prav posebno ne zadovolji (priznati pa moramo, da tudi slovensko besedilo himne ni ravno na višku poezije), jo radi zanimivosti vendar navajamo našim čitateljem, da lahko sami primerjajo:
En avant, drapeau de la gloire! Aux  armes,   enfants  valeureux! Cest au fusil qu'est la parole pour le salut de la Patrie.
Que les armes de votre main portent la mort a 1'ennemi, piusque c'est lui qui nous oblige a sceller dans le juste sang la liberte de notre peuple!
Les bras autour de notre cou, la chere mere en priant nous disait, et 1'aimee  en pleurant nous  priait: »Reste mon fils! mon bien-aimek
Adieu, mere, adieu, bien-aimee! Ma mere est la patrie; mon aimee,  c'est la gloire! En avant, au combat pour elles!
En avant itd.
Da uredništvo samo čuti vrzel, ki jo povzroča pomanjkanje slovenskih sotrudnikov, nam dokazuje dejstvo, da je priobčilo v št. 9.—10. dopis iz Ljubljane iz peresa žurnalista Otona M o> r a v c a pod naslovom »1 e jour de Vid en SI o ve ni e«, ki je v glavnem prevod uvodnika ljubljanske »Jugoslavije« na Vidov dan 1.1919.
Izmed drugih člankov omenjam posebej samo dva, ki sta zmožna bliže zanimati čitatelje našega lista:
Prvi je govor J o v a n a Ž u j o v i č a 10. jan. 1919 na slavnostnem večeru, ki ga je priredilo na čast jugoslovanskim vseučiliščnikom društvo »Rapprochement Universitaire« v Parizu. Govor je tiskan v št. 3.—4. str. 137 pod naslovom »Poiurle rapprochement universitaire«. Po avstrijski in bulgarski invaziji v Srbijo je mnogo srbskih dijakov odšlo nadaljevat svoje študije na Francosko, Da se to vprašanje uredi, sta obe prizadeti vladi napravili dve takozvani »con-ventions scolaires«. Da se to metodično in sistematično izvrši, je bil izdelan obširen načrt, katerega osnovna misel je bila vzgoja srbske mladine v francoskem duhu. ne le v Franciji, ampak tudi doma v Srbiji; dalje priprava mladih francoskih in srbskih učenjakov za znanstveno delovanje v obeh prizadetih zemljah; organizacija francoske propagande v vseh jugoslovanskih zemljah ter jugoslovanske v Franciji, Sklenili so' imenovati enega  »attache universitaire serbe« pri poslaništvu v
90