kDr;- SLOVENSKA BCELÄ.
Odgovorni vrednik: Aut. JFnneilc. SU 41.	V četvertek 7. oktobra 1852. III. lefO
T » k a j n i
Od kar zavedil sim se sam, Verstenje serenili želj imam, Dosežene pa zginejo, In druge prišle minejo. Dokler otrok sim bil še mlad, Verstile so se mnogokrat; Sim dans imel jih trideset, In jutri novih tolko spét, In božji ljubljenček sim bil, Kar želel sim, sim vse dobil; Al ko dosegel sim, pa lé Ni bilo dosto za sercé. — Sim rastel, želje sim verslil, Spolnitev vsih želja dobil; Hrepenel sim po tičicah, Sim želel po cvellicicah; Mi ticicc prepevajo, . Cvetlicice preevetajo; Yesél sim jih vesel, pa lé Ni dosto dosto za sercé. — Sim slišal praviti ljudi, Da boljega na zemlji ni, Kakor prijatel zvest in vdan, Ki, kakor dans, je slednji dän, Ivi solzno imä z menoj okó, Je v radosti vesel z menò. Dobil sim ga, je zvest, je vdan, Tovarš je moj, tolaž i bran, Ko jokam jaz, tud on solzi, Z veselim on se veseli. Sovražnikov, zavidnikov, In druzih tacih spridnikov Tud nimam, saj kar samši vém, In upati po znamnjih smem.
naš do m.
Prijazen je zmenó, ki ž njim Pomenkvam se, in govorim, Me vsakdo, bodi star al mlad, Pozdravi in pozdravlja rad. Mladenci z mano hodijo Povsot me sabo vodijo, Dekleta me srečavajo, Prijazne me pozdravljajo; Vesél sim tega, toda lé Ni dosto nikdar za sercé. — Terditi slišal sim ljudi, Da slajšega na zemlji ni, Kakor ljubezni ciste žar, Ki je ljudem od Boga dar. Zželi sercé deklicico, Zazrè oko devičico, Okó zazrè, sercé se vžge, Dve duši ste spoznale se. Je zala kakor zaria, Znanica julra zlatega, Je krasna kakor solnčice, Ki svit od njega vsestran gre, Je mila kakor lunica, Noci tamotne Iučica, Ki je ljudém pokoja vir, In sije zemlji trudnej mir. Al sercu mojinu dosto ni, Mu dosto ni, še le želi, Al kaj želi, ne vé samó, Povéj, če vé, povéj mi kdo. Ki prašam ga, ne vé, molči, Odgovora od nikod ni; Kdo vé, al kol dosegel bom, Ko bom zapustil zemski dom?
M. Valjavec.
Raz deli tva d é d š i n e.
(Dalje.)
jVluslafa ni opustil sloviti, kakor mu je bilo zavkazano. Komej pové vratarju svoje ime, ga pustijo z vsim poštenjem do pervega dvora, kjer ga Siligdar-Aga sprejme in v sobo odpelje. Kizlar-Aga donose mu hilat')? mu reče ga obleči in pelje ga k padišahu. V sobo stopivši se prikloni do zemlje in pričakuje molče, kaj li bode. Sttllan pa mu reče vstati in se k njegovim nogam sesti. Dolgo sta se razgovarjala o načinu in različnih predmetih vladarslva. Viditi, da je Mustafa človek bistre glavice in jasnega uma, mu reče nazadnje: „Mustafa! jaz sini s teboj kaj zadovoljen; postavim te taj za mojega Kagia-Beffa 2) in moža moje sestre Patirne. Moj služabnik Deftcrdar 3) naj ti izplača 500 kes za pervi začetek in pokazal ti bode tudi poslopje, ki ti je za prebivališče odločeno. Idi in čakaj daljih zapovedi « — Velike radosti in začudenja ne more Mustafa ne besedice pregovorili. Ni vedel, kako je prišel iz sultanovih sob; šele štropot dvorjanov na stopalnicah ga zbudi, ki ga vsi ponižno pozdravljajo. Pripeljejo mu bogato okinčanega konja in sam Kizlar-Aga _ se mu ponuja, ga do novega prebivališča sprevoditi, ki ero je prej Janičar-Agi slišaio, kterega so pred nekaj dnevi v bili, ker je v dvoru saraja mačko, ljubičico sultanove kadinje, vdaril. Množina sužnjev se verže pred svojim novim gospodarjem na kolena, in Mustafa se naseli v krasni dom, kjer novih sultanovih zapovedi pričakuje.
Kmalo ga venčajo s sultanovo sestro, kteri inu je vse mogoče milosti, visoke časti in bogastva, in celo svoje zaupanje daroval. Pervi deržavni častniki so že trepetali pred jedinim pogledom Mustafa; closani veliki Mufti si je prizadeval, si njegovo nagnjenje pridobili. Ni bilo človeka ne v dvoru ne v mestu, kteri bi ga ne bil presrečnega in blaženega čislal in kteri bi mu ne bil njegove sreče zavidil.
Alia, drugi sin Ibrahima, se naseli kot tergovec v mestu Rozeli. Ne^trudljivo opravljanje kupčijskih poslov in natanjčno izpolncjvanje ugovorov in pogodb mu oberne v kratkem bogate darove boginje sreče. Morje je bilo napolnjeno ž njegovimi ladjami. Živel je kakor sam vladar. Njegovi domi so se že od daleč poznali po njih veličanstvu, njegovi ver-tovi so cveteli s vso krasoto in velikolèpnostjo. Sam beg se je srečnega čislal, kader ga je Alia k svojej mizi povabil. Visoka čast njegovega brala je povikšala občno spoštovanje in Alia so deržali za najbogatejšega in najsrečnejšega človeka daleč okrog.
Husein, tretji sin Ibrahima, se je na vso moč za pravdo v Ale-pi poganjal. Bil je velik zakonoznanec; vsaki dan zjulrej je obiskoval svoje sodnike, vsaki večer se je svetoval z učenimi pravdoslovci. Na-pravljal je obilne gostarije in veliko dragocenih reči razdelil. Tako izprazni svojo denarnico, zaloraj jemlje na posodo, kolikor je lè bilo mogoče. Ako so ravno njegovi protivniki vse mogoče storili, pravdo na svojo pol obernili, se je vendar naslednje le za njega srečno dokončala.
') Hi lat zverhyja turška obleka, Itero tisti otileče, ki se sultanu predstavlja. s) Kagia-Beg, namestnik veticega vezira. ') Deflerdar cesarski denarničar
*) Kesa, inošnj« od 5oo piaslrov.
Tri miljoni dedšine so ga storili najsrečnejšega v celem mestu; povsod so ga gostovali, s razpetimi rokami objemali in mnogi so mu njegove velike sreče zavidali.
Med tim, ko so se ti tri brati po sjajnih polih do hrama sreče približevali, se je čelverli sin, Jzinael pečal z obdelovanjem očetovskega polja in verlov, z živinorejo in z druzimi domačimi posli. Znajoč, da pravi mir in pokoj živi ija ne stoji v vživljanju pn obilnih slasti, temuč v čutu pravega dobra, si izbere ženico med hčerami marljivega svojega soseda Hasana. Krasna Zulcrna mu donese za juterno (doto) čisto in nedolžno serce, liho narav, blage običaje in nježno nagnenje; zató jo je vsim družim deklicam predpostavljal. Dokler je Izmael na polju pri svojih delavcih opraviti imel, je oskerbovala Zuleraa domače gospodarstvo, in učila moliti in brati dva mala otročiča, drag zaklad nju vzajemne ljubezni. Zvečer je prebiral Izmael kako poglavje iz korana ali dèla arabskih pesnikov in zgodopiscov. Nekoliko izbranih prijateljev je delilo ž njim te proste veselice. Živlenje tih srečnih ljudi je teklo tako tiho, kakor čisti potok po zelenej livadi. Nista si belila glave s prevelicimi nadami ali praznimi željami ; zató se pa tudi velicega pada nista bala. Vživaje sladkosti tega živlenja, kterih se na tem svetu za nedolžno serce v obilnosti najde, sta gledala srečna sopruga brez vsacega straha sinerti v oči, kakor na kratko ločitev. Vsegamogočni je očitno blagoslovil to krepostno družino. Otročiči so jima rasli v zdravju in lepih običajih, služabniki so ju ljubili in spoštovali. Pa vendar so govorili ljudje v Smirni: »Žal nam je vbogega Jzmaila! živi brez imenilnosti, se trudi in muči kakor suženj, da siromaško svojo družino preskerbi in njegovi brati plavajo v veselicah in sreči polni slave in poštenja. Modri Ibrahim je poznal njegovo slabost, zalo mu je tale majhen kos zemlje sporočil. Brati so ga skorej celo pozabili, pa tudi ni \reden, da bi se mu boljše godilo/' Enkrat zasliši Izmail, kar ljudi govore, pa se temu, ker je bil dobrega serca, le sladko nasmehljä viditi, kako Ijudslvo človeka vselej le po-veršno sodi.	(Dalje sledi.)
v
Frančišek Ladislav Celakovsky.
(Konec.)
V Vratistavi je bil slavni Purkynè profesor. Po njegovem trudu je dobilo Vratislavsko vseučilišče stolico poljskega jezika, ktera se je po zadušcnju poljske vstaje I. 1831 spel odpravila. Poznejše prošnje, da bi se obnovila, in ,da bi se še druga slavjanska stolica postavila ničesar niso pomagale. Se le, ko je sadajni kralj vlado nastopil, se je začelo za to spet malo bolj inarati.
Ko je v Kralovec prišel je stopilo pred njega več poslancev Poljskih, ki so ga prosili, da bi hranil in branil njih narodnost. Mladi kralj si ljubezen vsih podložnikov pridobiti je poslancem vse dobro obljubil. In rès, hitro na to so se spet začeli pomènkovati zastran vstanovijenja slavjanskih učiteljskih stolic. Določilo se je, dve stolici napraviti, jedno v Berlinu, drugo v Vratislavi. Na pervo se je poklical Šafarik, kteri je vendar, ko se mu je mèsto varha pri cesarskej vseučilišnej knjižnici
42*
ponudilo, rajše v Praze ostal. Nasvetoval pa je za to mèsto Celakovsky-ga. Zraven so prašali tudi gospoda Purkynè za svet, komudavbi se lamkajšna slavjanska stolica izročila. On nasvetje dva ,Čeha: Celakovsky-ga in Koubka in Polaka Cybulsky-ga. Tako je prišel Celakovsky v Vratislavo in Cybulski v Berolin za učitelja slavjanščine leta 1842.
Pervi čas mu je^ učiteljski urad že sam na sebi dosti opravili dal. Začel je prednašati deloma o slavjanskem slovstva sploh, dèloma o pol-ščini in deloma o slavjanščini. Zraven je še bil zvoljen za uda izpraše-vavne koinisie za polščino. Od začetka je imel le malo poslušavcov, večidel zavolj svoje zinèrnostiv ktera se mu je na tako nevarnem mèstu pred vsim potrebna zdela. Se, le pozneje je imel več poslušavcov posebno iz Gornoslezkih bogoslovcov. Ker je svoja opravila vselej natanjčno in vestno opravljal, so ga kinalo vsi cesi ili in čislali.
Zvunaj svojih opravil je zmirain občeval s prof'esorom Purkynjem. Zaporedoma sta dajala tako imenovane nedelne besede, h kterim sta vselej mnogo svojih prijateljev poklicala, h če je kak učen Slavjan na svojem potovanju v Vratislavo zablodil, oj kakšno veselje je bilo to za iskrena rodoljuba! Tu se je Celakovsky tudi sprijatlil s slavnim zvèzdo-slovcem Boguslavskim, potomkom poljske vender že ponemčene rodoviue, in s profesorom jezikoslovja Ambrožem, sinom češkega begunca.
Kar je Celakovsky-mu še časa ostajalo, je zbiral dalji material k etiinologičkemu slovarju; tudi je napravljal zbirko slavjanskih prislovic. Na druga književna dela ni mogel misliti, ker mu je bilo za to premalo časa. Dèla je imel zmiram dosli ; sicer je pa veselo in brezskerlino živel. Ce je ravno težko pogrešal Prage in milih prijateljev v domovini, tako se je tolažil s prazniki, o kletih je vselej obiskal svoj dom, kjer je dalj časa med prijatelji veselo preživel. V tacili dobah je bil Celakovsky ves srečen, kar je tudi jasno njegovo čelo pričalo. Bila je to najsrečnejša doba v življenju Celakovsky-ga.
Vendar ta tiha sreča Celakovsky-ga ni dolgo lerpela. Mesca aprila 1. 1844 je zgubil svojo ljubljeno ženo. Pretergala se je s silo'nježna vez dvèh tesno združenih sere, prestalo je biti jedino serce, ktero je vsako radost in žalost ž njegovim delilo; domača opravila so bila brez gospodinje, tri ..nedoraščeni otroci brez matere. Lahko se da misliti, da je bilo to za Čelakoysky-ga globoka nezaceliva rana. Mnogo domačih opravil, ktere je prej žena opravljala in o klerih on prej še sanjal ni, je moral sedaj sam opravljali; in čeravno svoje ljublene žene pozabili in druge iskreno ljubili ni inogel, je bil vendar prisiljen, se po novej gospodinji, po novej materi ozirati. Zarès je našel deklico iskreno doino-rodkinjo, ktera je čestila, vsakega za narod zasluženega moža. Leto po smerti se je tedaj oženil Celakovsky s Antonio Reusovo, in je tako stopil v žlahto s davnimi svojimi prijatelji s dr. Fryčem in dr. Stankom.
Ta druga ženitba ni bila tako srečna, kakor perva Uzrok je bila različnost dulia moža in žene. On je hotel najti ženo, ktera bi mu mogla domačnost spet vrediti, ona pa, ktera je s ponosom svojo roko njemu podala, je mislila, da se bodo zdaj izpolnile njene visoke želje, da bo osobno srečna postala. Vender Celakovsky v domačnosti ni bil pesnik, temoč mož in hotel je vse na tanjko storjeno imeti. K temu je še prišla bolezen, ktera ga je nazadnje v grob pripravila. Ni se torej čuditi, da je Celakovsky na duši in na telesu bolen zmirain bolj hiral in
pešal. Jedino njegovo veselje v Vralislavi je bilo to, daje s najstarejšim sinom Ladislavom večkrat botanisirat hodil.
Tako mu je teklo živlenje v Vralislavi jednolicno do lèta 1849, v kterem letu je bil spet v svojo domovino s Purkynèm vred nazaj poklican. Predala se inu je na Pražkem vseucelišcu slolica slavjanskega jezikoslovja, ktero je doslej Šafarik učil.
Ko se je Celakovsky I. 1849 v Prago vernul, da bi svoje novo mesto prevzel, ga nja prejšni prijatelji skoraj niso več spoznali; tako se je spremenil. On, ki je bil prej močne in krepke postave, je cisto oku-mernel in oslabel. In lako se je tudi duh njegov cisto premènil. Ni več bil tako prijazen, kakor prej. Bili so lo očitni dokazi bolehnosti. Močno so se njegovi prijatelji za njega skerbeli, vendar nadjali so se, da se bode nja zdravje in nja duh v primernejšem zraku domovine in v sredi svojih dragih znancev spet okreval. Oktobra je začel učiti na Pražkem vseučelišču. Prednašal je primerjajočo slovnico glavnejših slavjanskih narečij, zraven pa je še uril v posebnih urah svoje učence praktično. Zalo je začel sostavljati slavjansko krestomatio in že lèta 1850 je izdal Vše-slovanského pocàieéného členi d il per v ni, kteri je obsegel pri k lady z pisemnictvi polského.
Že v Vralislavi je začel premišlevati o slavjanskih številnih imenih in s te svoje čisto posebne misli je tudi potem v jezikoslovnem razdelku češkega druživa nauk predčital pod naslovom: Odkud berou poča-tek početni jména slovanska, kar je ludi v Musejniku tiskati pustil.
v Zmed vsih svojih součiteljev se je najbliže združil s profesorom Hanšem,^ kteri je nja naj iskrenejši prijatelj poustal, in s kteriin je naj rajše občoval. Dobil je tudi pri priložnosti petslolètnega spomina zalo-ženja pražkega vseučelišča čestno doklorslvo. O tem času je tudi začel vse svoje zbirke sostavljati, posebno slavjanske prislovice, ktere je že pol svojega življenja nabiral. Tako je v Musejniku tiskal i dal Kalen-dar z prislovi slovanskych.
Tega^ lèta je bil Celakovsky zvolen med razsodnike dramatičnih dèi in tu je očitno pokazal svoje krasoslovno izobraženje in svoj kritički duh.
V tem času je ga tudi ministerslvo zvolilo u zbor izprašovavcov gimnazialnih učiteljskih pripravnikov. V dobi, v kterej bi se imel dolgo casa zanemaran narodni jezik spet v nižje iii višje šole upeljati, se je moralo posebno na lo gledati, da so bili učitelji v njem dobro izurjeni. Gledé na lo, je bil Celakovsky ojster izpraševavec, da bi manj izurjeni ljudje^ dobro izobraženim in učenim možem, kteri bi se pozneje oglasili, naj lèpsih niest ne zasedli.
Zraven svojih mnogih opravil je delal nevtrudljivo na književnem polju. Minislersivo mu je dalo spisali čitanke za češke gimnazie. To je biio silno težko delo, in on sam je to svojo križovo pot imenoval, po kterem je tudi do svojega groba hodil. Tako je prišel I. 1851 Maly vybor z v es keré literatury češke brez njegovega imena na s villo.
Ker so ravno pravdensko imenoslovje soslavljali je v Musejniku 1. 1851 tiskati dal Slovanska pràvnickà prislovi, da bi pokazal, kako da narod v tej reči postopa. Kakor prej, je še zdaj rastlinoslovje ljubil in tudi v Praze ni pozabil svoje lepe rastlinske sbirke obogatiti. Da je tudi v rastlinah nekaj posebno pèsniékega našel, je pokazal, ko je v Musejniku o začetku 1. 1852 tiskati dal kvètenàrske epigramme, v kterih se nekterokrat ojslri sarkazem proti slabim književnim dèlom najde.
Naj imenitnsjša dèla, ktera je Celakovsky v tej poslèdnjej dobi svojega življenja na svitlo dal so Dodavky ke slovniku Jos. Jung-manna in M u d r o s 1 o v i narodu slovanského v prislovich. Mislil je zmiram izdajati obširni vseslavjanski slovar, h kteremu je že mnogo pripravljenega imel. Pri izdavanju modroslovja slavjanskili prislo-vic je bil v vednem prepiru s svojim prijateljem prof.^Hanušem, kteremu se je to dèlo nepraktično zdelo. In res je potem Celakovsky sam v sostavku Historie prislovnich sbirek slovanskych a zvlašt ceskych slabosti svojega dela spoznal in mislil to v drugem izdanju popraviti. Vender smert mu to ni pripustila in predal je to delo svojemu prijatelju Hanušu.
Ze delj časa je prišla nad Celakovsky-ga nesreča za nesrečo. Urner-lo mu je najmlajše dete, žena je bila že dolgo časa bolna in zraven je še čutil, da ludi nja bolebnost zmiram bolj rase. Vidilo se je, da kakor telo, tudi duh njegov zmiram bolj obnemaguje; posebno grenkota se je pokazala v nja redkih govorih. V takem stanu je tudi moral veselje do književnih del zgubiti. Slednje dèlo, kar jih je od njega na svillo prišlo, je bil Všeslovanske o pocàtecného čteni d il druhy, kteri obseže vybor z pisemnictvi ruského. Spisoval je tudi proti koncu dogodivščino slavjanske omike in slovstva, vender je samo prišel do dva in devetdesete poipole, ktera govori o omiki Slavjanov v devetem iu desetem stoletju po Kristu.
Med tem mu je vmerla druga žena (2. maja 1852) in to je bila spet globoka rana za nja serce. Od tega časa je zmiram slabejši prihajal, dokler da se je 25. junija vlegel na postelj, od ktere bi ne imel več vstati. Domačim Je zapovèdal, nikogar k sebi nepustiti, čisto sam se je hotel ozdravljali. Še le črez teden je bilo znancem mogoče, mu lèkar-sko pomoč lako rekoč vsiliti. Alj bilo je prepozno in bolèzen se ni več dala od verniti. Viditi, da le ziniraj bolj opešuje in da mora šest ne-doraščenih otrok zapustili, je še na smertnej postelji pogoste solze preli-jal, dokler ga ni smeri rèsila tèlesnega in dušnega terplenja. Vmerl je 5 avgusta okolj sedmih zvečer in domovini je zapadla jedna najasnej-ših zvèzd na njenem obzoru.
Če pogledamo na književno delavnost Celakovskega v tej poslèdnjej dobi, se moramo čudili nja nevtrudljivosti, ker je zraven mnogih opravil še toliko spisov izdal. Zraven je tudi pri komisij, kteroje ministerstvo za ustanovljenje v edeckè terminelogie češke vslanovilo, potem kod kr. češke spolecnosti nauk in v shodeh oboru inusejnih|o pro reč a literatur u češko u. Tudi je o tem času še zbiral mnogo materiala za nova dèla, kakor slavjansko primerjajočo slovnico, etimolo-gički slovar, slavjanske starožilnosli in druga. Nja zapuščina je precej bogata, ktera da bi se skoraj k tisku pripravila serčno želino.
Z m e s.
Slovstvene drobtlnce.
Slovensko berilo za drugi giinnazialni razred. V Ljubljani natis in zaloga Jožefa Blaznika.
Dobro vredjeno berilo je glavna potreba pri nauku vsaklerega jezika. Brez taistega je vsa slovničarija prazna rèe, ki nikdar zaželjenega sadü obroditi ne more. Kakor imeniten je taj namen tacega berila, ravno tako težavno je tudi, berilo tako sostaviti, da bo potrebam navkaželjne mladine popolnoma zadostilo. Zatorej bodi hvala in čast vsim, ki si tako pretežavno rèe radovoljno iz Ijubèzni do svojega rodii naložijo, za njih žlahtno prizadetje. Posebno težko je pa to v našem slovenskem jeziku, v kterem je slovstveno polje toliko zapuščeno in komej še tako rekoč kali poganjati jelo. Sostavljavec taj ni mogel iz nabranega blagä samo naj žlahtnejše drobtince izbrati, temuč on je moral s pomočjo nekterih rodoljubnih pisateljev potrebne sostavke večidel šele spisovali ali prestavljali.
Kakor je nas že pervi del tega berila močno razveselil, čeravno kar enakoverstnost oblike in zapopadek zadene, še marsikaj želeli da, je nas drugi del še s veliko večjo radostjo navdal, ki je skorej v vsakem obziru prav dobro soslavljen. Ni dvomiti, da ga bo visoko ministerstvo uka u \se gimnazialne šole druzega razreda po slov. mèstih upeljati vkazalo, ker je popolnoma po predpisanih vodilih vredjen. Tudi v pisavi sploh je večja edinost in ravnomernost; skorej skoz in skoz so po c. k. visokem ministerstvu predpisane oblike rabljene; jezik je prav gladek in lahkorazumljiv. Samo to bi želeli, da bi se k manj znanim in le v nekterih krajih še živečim besedam, kakor so p.: ožuriti, oskerž, o sroga itd, tudi bolj znane pristavljale, ker bi jih scer precej učencev in clo učiteljev popolnoma razumili ne vtegnilo. Se edno željo si podsto-pimo izreči, namreč, ko bi se v prihodnjih dèlih berila tudi na klasičko serbsko narodno poezijo kaj obzira jemalo. Clo Nemci imajo v svojih berilih več serbskih narodnih pesem prestavljenih, zakaj bi taj mi Slovenci od naših bratov čisto nič ne jemali? — Sicer priporočimo to knjigo, ki šteje 148 strani in terdo vezana le 22 kr. sr. veljà, ne samo našej gim-nazialnej mladini, temuc tudi vsim ostalim Slovencem. Veliko lèpega in podučnega je lu najti. Dobi se pa žalibog samo v Ljubljani.
*	Ruski deržavni svetovavec Peter Koppen je izdal velik narodopisen zeinljovid v ruskem jeziku, poleg kterega na Ruskem 38 različnih narodov prebiva.
*	Ravno je izšel v Praze 3. sv. 2. dela »Pražskega posla* od g. Houška sostavljen. Obseže prav lepe in podučivne reči.
SlavensUe drobtince.
* V „šolskega prijatelja" se piše: Ravno se spomnim, da bi Vi radi izvedeli, kako se kej godi v obziru slovenščine na Benečanskem. Ker vtegnem, Vam tukej v kratkem, kar vem, povem.
Na Benečanskem v krajih proli Koroškemu in Primorskemu so sami Slovenci, kterih števila Vam pa ne vem povedali. Iz tega, kar sami od njih že veste, lahko zapopadete, da jih je mnogo. Med njimi so eni, ki sami sebe Rož i a ne (Russen) kličejo, ter pravijo, da so nèkadaj iz sila daljnih izhodnih krajev prišli, in se ondi, kjer so sadaj, vstanovili. Scer se vsi drugi v teh krajih stanujoči imenujejo Slo vinci, in svoj jezik slo v ins ki.
Ako ravno pa je na Benečanskem toljkanj Slovencov, vender niso imeli, kar se vè, do novejših časov, ne molitvenih ne drugih podučnih knjig v svojem jeziku spisanih ; njih duhovniki so navadno v talianskih
Šolah se učili, in lega duha navdahnjeni slovenske duše pasli; kako je moralo biti s slovenščino, morete pač sami si misliti. Ko so se pa leta 1848 vsi narodi predramili, so tudi naši sosedni Slovenci na Benečanskem se gibati jeli, ter pokazali, da niso še popolnoma polalijančeni, in da je še nekej slovenskega dulia v njih. In kakor drugod tako so tudi naj več duhovniki cversto se obnašali, in niso marali, ne za hudobne tali-janomane ne za druge zapreke, tudi ne za očividne nevarnosti, kadar so za dušni blagor svojih predragih sorojakov nevtrudno in marlivo poslovali. Neki prijatel mi je sam pravil, da je bil zavoljo svoje vnetosti za slovenščino in torej tudi za cesarja več kot enkrat v smertni nevarnosti; „in vender, pravi, se nisim prav nič dal prestrašili, da si ravno so večkrat s puškami na me merili, da sim mislil, da bo zdaj zdaj po meni. Bog pa me je vender obvaroval, da zamorem še za blagor zvestih in dobrih Slovincov naših se truditi." — Da so teh let tainošni Slovenci se naro-čevali na naše slovenske časopise, dokler niso bili slranoma prepovedani v Itaiii, in da so za svojo šolsko mladino in tudi za odraščene slovenske knjige iz naših krajev nakupovali, in po svoji moči si prizadevali izobraževali zanemarjene rojake svoje, je že večkrat bilo v Novicah in tudi v Bčeli oznanjeno. Kar pa menda še sploh znano ni, je to : da je nèki mlad duhoven Videinske škofije lani (1851) slovenski katekizem po Kazati-u v kratkem spisal, in ga nalisnuti dal v Gorici pri Jan. Seitzu.
Hotel je pa potlej ta katekizem u Benetke viši deželski oblasti poslali, ter prositi, da bi se sprejel za podučno knjigo v ljudskih šolah med Benečanskimi Slovenci. Zdi se mi pa, da ni imela ta prošnja za-željenega uspeha, ker mi je lelas drug prijatel iz Benečanskega povedal, da je nekdo tam velik katekizem slovenski spisal, da bi se v ondašne šole vpeljal, toda v benečanskem podnarečju, in da je sada rokopis v Civdadu (govoril sim pa z njim o veliki noči t. 1.) v rokah nekega ko-rarja, kije Slovenec, da ga prelresuje, in da se bo v Vidmu tiskal. Ali je že tiskan ali ne, ne vem. Ravno v la namen, to je, v povzdigo slovenskega duha med benečanskimi Slovenci, je drug gospod v Benetkah na svillo dal Slovinsko abece popolnoma v benečanskem podnarečju, kterega vam hočem tudi o svojem času poslali, in kakor sim za terdno zvedil, spisuje ravno tisli gospod slovensko slovnico za svoje rojake. To sim jaz zvedil, menim pa, da je še veliko več važnih stvari med benečanskimi Slovenci, v obziru njih napredovanja v slovenski izobraženosti, ako ravno za nje ne vemo. Bog daj, da bi se kteri tamošnih rodoljubov sam lotil peresa, in nam blagovolil kej naznaniti, kaj se med njimi godi. Historične, zemljopisne, statističke i. t. d. data ondašnih Slovencov bi nam pač bile posebno po godu, in kdor bi količkaj nam od lega povedal, si zamore svest biti resnične hvale vsakega iskrenega Slavjana. —
*	V mestu Plocku je sopet zameri eden slavjanski pisatelj, namreč slavni zgodovinar G. Gavarecky na koleri.
*	V Berni so se neki od 1. oktobra vsako nedeljo češke igre igrati jele.
Vgniijkn zastavic v 39. listu : 1. Moz je sesterni bral; 2. nevesta.
Izdatel jn tiskar: Ferd. žl. Kleinmajr v Celovcu.