And. Fekonja :  Ant. Vramcza Predechtva i Postilla                              49
ker se začetne  črke j, ju in *  v ruskih besedah   tak<5   sploh   ne   rabijo   ali pa le redko.
Da lehko bralci tudi sami sodijo, zdi se mi najprimerneje, da jim podam „Magistrale":
»Venok pevec  tvoj  novyj  vbet  dlja sveta : V nem budut žitb ljubovb moja  i ty; Iz serdca eti vvrosli cvety, Priznanija nesčastnago poeta.
Oni vzošli v strane, gde net razsveta, Ich rost ne znal dychanbja teploty, Ich  okružali  dikich  gor chrebty, Kraj bujnych vetrov, večno čuždvj leta.
Vospitany stenanbem i slezoj, Rostut, no vzoru ne dajut otrady; Nad nimi tuč skopilisja gromady ;
Za to teperb i  vid u nich bolfenoj Pustb jasnyj luč pošljut tvoi im vzgljady, I budet vesel cvet ich molodoj.«
To je ruski in vender Prešeren. Želimo, da bi tudi ruski veleumi našli pri nas takih izvrstnih tolmačev! Kakor se lehko vsakdo prepriča iz gorenjega primera, treba je k temu nekoliko več korenitega znanja jeziko-vega, posebno pa njegovega duha, nego se pri nas obično misli. Kakor naši prelagatelji  z malimi izjemami prevajajo, dobiva se nekaj, kar ni ptič ni miš!
G. Koršu pa bodo gotovo vsi Slovenci hvaležni, da je s tem najbolje seznanil veliki svoj narod z imenom našega malega in njegovega pesnika-velikana.  Upamo,  da se kdaj  pokaže svetu ves njegov  Prešeren!
Dr. M. Mu/ko. Ant. Vramcza Predechtva i Postilla.
V »Lj. Zvonu« VI. str. 420. omenja se v spisu »O početkih slovenske književnosti* kratko, da je kajkavski pisatelj Anton Vramec, kanonik zagrebški, razven svoje »Kronike* 1. 1578 izdal tudi knjigo >;Postila Svetihc< in »Pro-dečtva«. G. Ljubic v »Ogledalu književne poviesti jugoslavjanske« II. 1869. str. 517. piše o tem: .»Od Vramca ostaju nam danas . . . b) Dielo o evan-gjelih za nedjelje i praznike. Safarik je o njem dvojio, dali je ovo igda na sviet izišlo; a Kukulievič dieli ga na dvoje: Postila Svetih i Prodečtva, prvo po Bedekoviču, drago po Krčeliču i Mikloušiču (Bibl.).
4
50                              And. Fekonja: Ant. Vramcza Predechtva i  Postilla.
Skoro je toj knjiži Vramčevoj u trag ušao u Klanjcu O. Aug. Pernar, te javi prof. Jagiču, i posla mu njezin opis i njekoliko izvadaka. Knjiga je, veli Jagič, štampana u maloj četvrtini na 238 listova bez naslovna lista ko zna kada iztrgnuta. Na koncu se čita: štampano v slobodnom kralevom varašu Varaždinu po Ivanu Manliuše 1586. Poslie svakoga evangjelja stoji podugo tomačenje iliti homilija   (v. Knjiž. III. 2. 307).«
Jeden izvod te knjige je nedavno našel tudi učitelj g. Fr. Vabič v hiši nekega viničarja pri Svčtinjah blizu Ormoža ter ga podpisancu blagovoljno poslal v pregled. Vredno je pač, da se nekoliko izpregovori o tej gotovo redki književni starini naši, — katere sicer še J, Marn v svoji »Knjigi Slovenski v XVI. veku«   (»Jezičnik«   1883)  ne  omenja.
Knjiga, katero imam pred seboj, vezana je bila prvotno v lesene, z usnjem prevlečene platnice z mednima zapčncema; a je sedaj od platnic ostala sam6 še sprednja, no že tudi malone vsa ogoljena; zadnje pa že več ni poleg. Posamezni listi, na nekoliko požoltelem popirji, ohranjeni so še precej dobro ¦— kolikor jih še baš je v knjigi, katera žal že tudi ni več cela. Sreča, da jo je omenjeni g. učitelj rešil popolne pogube; kajti (kakor mi sam javlja) baš ko je stopil v kočo dotičnega viničarja, ravnala sta mala otroka prav neusmiljeno s knjigo ter že iztrgala kakih šest ali sedem listov. No sicer pa jih nedostaje še mnogo več. — Razdeljena je knjiga res na dvoje; a zopet žal, da nijeden del ni popoln. Prvemu delu je isto-tako iztrgan naslovni list, katerega že Vabič ni dobil v roke, in še dalje prvih devet listov, pa še vmes 12., 224., 226. in 227. Na zadnjem, 238. listu prvega dela je tiskano točno tako-le: ŠTAMPANO V SZLOBODNOM KRALEVOM VARASV Varafdine po Juane Manliufe. M. D. LXXXVI. — Drugi del ima ta-le naslov: .POSTILLA VESZDA ZNOVICH ZPRAV-LENA SZLOuenfzkim iefzikom po godoune dni, na vfze leto. PO ANT -VRAMCZV SZ: P. Doctoru. Pfalmo 118. Domine greffus meos dirige. ŠTAMPANO V SZLOBODNOM Kralieuom Varaffu Varafdinu. M. D. LXXXVI/ Okoli naslova je okraska pravokotna s podobami štirih evangelistov in njih znakov na vsakem oglu, z obrazom Boga Otca na zgorenjem, in s podobo sv. Duha na dolenjem prečniku, pa ob straneh na sredi z licema angelskima. Listov, sodeč po kazalu, moralo bi biti kakih 116—118; v tčm izvodu so odtrgani, razven vmesnih 41., 44. in 77. — od 79. vsi naslednji.
Skoda, da se ne more za izvestno določiti popolni in pravi naslov knjige naše prvemu delu. (Ali je list naslovni obema izvodoma, i Klanj-škemu i Svdtinjskemu, iztrgan le slučajno? Ali kako? In — zakaj? Kdo v6?) Krčelič (Histor. Cathedr. Eccles. Zagrab. 1770) Vramca omenja kot »Con-cionum scriptor*   (pisalca propovedij) in   tako   tudi  T. Mikloušič (Izbor  du-
And. Fekonja:  Ant  Vramcza Predechtva i Postilla.
S*
govany 182 i) Vramčevo delo imenuje »Prodechtva^ (Prodečtva = pridige). Vsebina so temu delu res propovedi, in to kakor povedano, homilije ali razlaganja evangelijev za vse nedelje in praznike Gospodove v letu; naj-preje evangeljski odlomek za dotično nedeljo (in praznik) in potem »pridiga* ponajveč v dejanskih naukih, ta daljša, ona krajša. — V Postil H so propovedi za praznike Svetnikov in Svetnic z dotičnimi evangeliji, ali (kakor se pripomenja takoj za naslovnim listom posebej): »Predechtva ova, polegh czirkve zagrebechke kalendarioma, v kniga oui dole popifzana iefzu*; vseh prvobitno 44 (v tem nedostatnem izvodu 30).
v
Vlah Svinjavič v posveti svoje knjige »De agno paschali* 1. 1587. Vramcu pravi (po Ljubici 1. c.): »Enimvero timebam hominum quoque in-vidiorum morsus, quorum nonnulli sanctos etiam tuos labores super evan-gelio dominicali et sanctorum festa ad decus patriae gentisque Sclavoniae et utilitatem christianae reipublicae nune recens selavonice editos et iam di-vulgatos malevole reprehendunt * — da so torej nekateri zavidnejši ljudje grajali to delo o nedeljskih evangelijih in praznikih, katero je Vramec nedavno slovenski izdal in razširil na čast domovine in naroda slovenskega pa na korist kristjanske občine. Toda kakšni ljudje, in zakaj neki so je grajali ? . . . Ali morebiti strogi katoliki, nahajajoči v knjigi kaj novoverskega duha ? — Saj Vramec baje ni bil baš neprijazen protestantstvu, katero si je upravo tedaj bilo tudi v tej strani pridobilo svojih privrženikov zlasti med plemstvom in svečenstvom; — in bi torej morebiti baš zaradi tega bil obema omenjenima izvodoma iztrgan naslovni list, a bi v obče knjiga ostala tako redka in do najnovejše dobe nam celo neznana?! — Ne brigajoč se tu dalje o tem, govorimo le o  Vramčevega dela strani strogo  književni.
»Predečtva in Postila* Vramčeva so jeden izmed maloštevilnih in še teh jako redkih spomenikov o prvih početkih takozvane kajkavske književnosti. Poleg Pergošičevega »Decreta* z 1. 1574. in Vramčeve »Kronike* z 1. j.578. so ta »Prodečtva i Postila* 1. 1586. jedina knjiga, ki se nam je iz dne dobe ohranila do sedaj. Kajti Bučičevi spisi, pred 1. 1574., bili so vsi brez dvojbe uničeni, ter jim dandanes ni sledu. V naslednje nahajamo kajkavska dela šele od leta  1640. dalje.
Kakor Pergošič, imenuje tudi Vramec jezik, v katerem je pisal, naravnost slovenski x). Ne glede" na to, ali izraz „slovenski* kajkavskim pisateljem znači isto, kar dobrovniškim pesnikom naziv »slovinski* t. j. slovenski = slavjanski; ali pak je kajkavska slovenščina upravo naša pristna slovenščina: —• istina je, da se Vramčev jezik (kakor tudi Pergošičev) mnogo bolj približuje narečju slovenskemu, negoli hrvaškemu. Spomina vredni so  pač le imperfekti in aoristi, katerih nahajamo v Vramčevi knjigi
*)  Tako  tudi poznejšnji kajkavski pisatelji v XVII. in nekateri še v XVIII. stoletji.
4*
52
And. Fekonja:  Ant. Vramcza Predechtva i Postilla.
vsepovsodi dovolj, kakor jih .še i dandanes ima prava hrvaščina (in srbščina), dočim so isti že davno izginili iz slovenščine. — A da so Vramčeva »Pre-dečtva in Postila« res lahko razumna Slovencem, posebno obmejnim severo vzhodnim, zasvedočuje nam glasno jasno tudi to, da se je knjiga našla bas tam v rojakih naših, kjer je zlasti starejšim ljudem dolgo časa rabila v nabožno »berilo*. Tako mi namreč piše g. Vabič, da mu je dotični viničar, knjige gospodar, na njegovo vprašanje: »kje je to knjigo dobil«, pravil, »da so že oča radi po nedeljah in večerih iz te knjige ,šteli'* (= čteli, čitali). Pa, saj so tudi duhovniki v oni okolici še na početku sedanjega veka ljudstvu evangelije čitali razven iz kranjskih nekateri tudi iz hrvaških knjig, kakor je to n. pr. tedanji Svčtinjski župnik Mih. Jaklin bil 1. i 811, povedal Kopitarju 2).
Naš pisec pripomenja v drugem delu — pri »Postili« — to-le: »O Verni i dobri kerfchenik ou trud za dobro vzmi i primi, ako kakouo po-menkanie, rech za rech ili literu za literu, reech prepolofenu za reech, veche ali menie naideš, nemaize zburkati ni zmotiti, ni fcandalizuuati ztoga zroka. Morebiti doszta na to merkali i zkerbeli pafchliuo iefzmo, niftarmene, nefze moglo prež pomenkania kakoua, takoua, vun daati. Zlufi i huali veki-uekoma Boga, Amen*. — Kaj pomenja izraz: »rčč prepoloženo za rčč?" Ali morebiti: da je delo od besede do besede preloženo, ali kaj ? — No, tedaj naša »Predečtva in Postila(< ne bi bila izvirna, nego le prevod, kakor so itak malone vsi spisi v oni prvi dobi književnosti naše v obče ponajveč samo prevodi. Zlog je v tej naši knjigi pač povse — latinsk! A kakšen je sicer v teh Vramčevih »Predečtvih in Postili* njegov ^slovenski jezik^ po besedi in obliki, kažejo nam naslednji primeri (Črkopis je: cz = c; ch = č; fz, z = s; f, s = š; z = z ;  f = ž; fch z= šč; u tudi = v).
„Na deen porogenia Gozponna nafega Jefufa Chriftufa Euang. poleg popizania fzuetoga Lukacha Euangelifte. 2. dele. Vno vreme. I zijde zapoued od Czezara Auguftufa, daze popife vez zuet. A ono popizanie nai-peruo vchineno ie od poglaunika Svrinzkoga Czirina. I ufzi islizu daze popifu, vfzakij vfzuoi varaš. I zijde teda i Jofeph iz Galileoma, od varafa Nazareta v Sidouzkij varaš Uauidou, Koterize zoue Betlehem, ar i on befe od Hijfe i pokolenia Dauidoua, da ze zapife z Marium zarochenom shenum nozechium. Vchineno teda be, gda behu onde izponifeze dni, da porodi, i porodi zuoiega peruoroienoga Szina, i vplenicze zaui niega i poztauiga v Jazle, ar nebefe nemu mezta naztanu ali Oftarie. I paztiri behu v onom ladanie, zkoznuiuchi, i chuuaiuchi fztrafe nochne oberhchred zuoih. I ouo Angel Gozpodinou ztaa poleg nijh, i zuetlozt Bofia obfzinu nie, i zboiafeze ztrahom  velikim.   I reche   nim Angel.   Neboiteze, Ar ono   nazuefcham vam
2) V. Briefvvechsel zwischen Dobrovsky und Kopitar. Hsggb. v. Jagič. Berlin 1885. S.  207.
And. Fekonja: Ant  Vramcza Predechtva i Postilla.                             53
vezelie veliko, kotero hoche biti vfziem liudem. Arze ie porodil vam denez zuelichitel, kij ie Chriftus Gozpodin v varafe Dauidouom. I ono vam zna-menie. Naiti hochete deete v plenicze pouito, i polofeno v Jazli. T lekmeztu vchinena be z Angelom velika vnofina feregou nebezkijh, hualechim Boga i gouorechim.  Dika na vizine Bogu i na zemle mir dobre vole ludem.«   ([. 15.).
„Defzeta Nedela po fz. Troifztue . . . Prifeztnu teskochu nefzu hoteli fidouie fzpoznati, gde Gofzpodin nie opomina i gouori nijm: Obfztretite hote i fztifzkalite o Jerufalemfzki varaš zeufzeh kraieu budu. Gdaie to tesko i fmehko fidoufzko i Jerufalemfzkoga varala pogublenie i potrenie bijlo ? Po Chriftufeuom na nebo zafztuplenie chterdefzeti let, ouofzeie prigodilo, ftoie v denefniem Euangeliume Euangelifta, fzpifzal. Zato fzteh neuol huda i teska, fidoufzkoga lucztua i Jerufalemfzkoga Varafa pogublenia, potrenia, razmetania, pofgania, troie pouedati, hochemo. Peruo zoneh chud i znamen fztrafnih, kotera pred pogubleniem i teskochu pokazana i vchinienia iefzu . . . Drugo ona kafzufze teda pripetila, daie Titus Vefpefiana Czefzara zijn varaš Jerufalemfzki na on veliki god vuzmenni, gdafzeie vfze lucztuo vu Varaš fzprauilo, i fzkupilo, od vfzeh fztran fidoufzkoga lucztua orfzagou, poleg zakona bijlo, obfzel befe . . . Tretie. Vlezoufi v Varaš i poklaufi ludi, marhu i blago voifzka velika Rimfzka raziagmjfe, i Varaš, kakoie Chriftus nijm bijl prorokuual, iz templomom, razmetafe, razualife i raztepofe, da kamen na kamene ne ofzta ... (I.   184.—186.).«
„Na god fzuetoga Ladifzlava kralia . . . Ladifzlau kraal, fzijnie peruoga Beele kralia Vogerszkoga bijl, koteri od mladoszti terfzilfzeie Boghu fzlufiti i nasztoiati i chiniti voliu i zapouedi Bofie. Vogerfzki kraal po brata fzuoiega Gijefe fiu ifche buduchi Salomon od vogrou kraal vogerfzki obraan i imeuuan be. Nefze zato koruniti, doklemfzene poiedinal z Salomonom, hotel. Szprauilie fzuoiega ladania onoga vremena prilofne tri knige decretou. Dal-matiu i Horuate kkorune i ladaniu vogerfzkomu ie podegnal i prilofil. z Cumanufsi ili zkuni, kifze vezda Tartari zouo trikrat boiaie bijl i pobil nie i obladal. Chehe i Lengele Izafzil, fztegnol, oduernul i ladal, kifzu na vogerfzki orfzagh voiuuali. Veliko voifzku na vfzeh kerfztianfzkih kraieu i po-glaunikou opominanie i profniu, ie bil fzprauil i pofel zuoifzku, da ofzlobodij Jerufalem i czirkeu ono, gdeie Goszpodin muku fzterpel, od poganou, kifzu teda i czirkeu i Jerufalem  ladali,  ter na pute onom omre . . .«   (II. 50.,   5i.).
„Na fzuete Marte Magdalene deen . . . Hiftoriu Euangeliomzku iz shene, kroto gresnicze, zkerbliuo zderfemo, ar nam ochiueszto peldu, i isztinni put nafega zuelichenia kafe. V Euangeliome ouom ne leprai Chriftufeu officium ili cheszt, fto ieszt grehe odpufchati, vunze tomachi, nego kako iz greha kprauicze, iz pekla na nebeza doiti imamo, toieto veru, i offanie v Kriftufa, i knemu   Hubeznosztiu,   ar   Magdalene   grehi   vnogi,   odpufcheni   iefzu,   ftoie
54
V. Holz:  Ivana Kobilca in nje slike
kroto i vnogo lubila Chriilufa, ar prauichni, po milofche izuere,  fzuedochtuom zahualnosztiu liubavi, posztaiu." (II.  60.) . . .
Toliko o knjigi: „Ant. Vramca Predečtva in Postila1'. Objavljam te vrstice uvažuje" v nji (I. 73) besede: Evang: fz: Johan. 6. »Zberete ali poberete, kotero iefzt ofztalo vife dobrotinie, da nepognie«.
And. Fekonja.
Ivana Kobilca in nje slike.
Slovenci se v najnovejši dobi ponašamo v raznimi akademiški izobraženimi slikarji, izmed katerih se jih je dvoje, troje popelo na visoko stopnjo završenosti. Toda, žal, redkokedaj se nam pokaže kakšen njih umotvor, kajti da bi naši umetniki, kakor drugod, sistematiški razstavljali vsako posamično sliko svojo, predno jo odpošljejo na določeno mesto, to v nas ni običajno; kamoli, da bi ta ali oni priredil skupno razstavo zbranih svojih del. Sicer pa temu niso krivi toliko slikarji sami, nego-li naša malomarnost za lepe umetnosti.
Toda, česar doslej niso zmogli moški naši slikarji, to je proizvedla nežna roka mlade slikarice ter nam pokazala, koliko premore talent, združen z vstrajno marnostjo. Minule dni je razstavila namreč gospodičina Ivana Kobilca v dvorani ljubljanske realke preko trideset slik, katere je zgotovila v teku sedmih let. Že to, da se je ženska osmelila sploh uprizoriti razstavo zbranih svojih slik, vzbudilo je občo pozornost; tembolj pa nas je presenetilo število razstavljenih del. In ko smo potem ogledovali sliko za sliko, nismo vedeli, ali bi se čudili izredni nadarjenosti naše umetnice, ali vzgledni nje marnosti. V toli kratki dobi, pa ta množina slik, katerih vsaka je proizvedena z umetniško spretnostjo — to je kaj lep sad ženske delavnosti ! Nadarjena rojakinja naša, o kateri nam je doslej došel le zdaj pa zdaj kakšen glas iz tujine, stopila je tukaj pred nas pristna umetnica, ki je dospela potem težavnega samoučenja na aka-demiško višino.
Gospodičina Kobilca je malone izključno portretistinja, a bavi se tudi s slikanjem takoimenovanih žanrskih prizorov, posnetih po prirodi iz ljudskega življenja. Razstavila nam je sedem portretov v oljnatih barvah in pet portretov v pastelnih ali suhih barvah. V prvem oddelku so naslikane naslednje osobe: Gospod Baumgartner, gospodičina Souvanova, nekova gospodičina Schilling, gospodičina Frančiška Kobilca, mlajša sestra slikaričina, potem nje oče in mati in gospodičina Roža Pfaffinger, slikarica na Dunaji. V drugem   oddelku pa so posnete nastopne dame:   Gospa Schaffer,   gospo-