452
Jožef Vole: Ob drobni pesmi.
rane. Ker je sam vzrastel med prostim narodom in toliko let med njim deloval, mogel mu je pač k srcu govoriti, in je s to knjižico postal res pravi narodni učitelj.
Od novejših del moram omeniti Trnskega večjo epsko pesem: „Ana Lovideva", katero je izdal 1. 1890. v posebni knjižici (str. 104). V njej je opisal, kako je neka Ana Lovi-ceva 1. 1830. izdala Kostajničane Turkom zato, ker je neki Janko Djetelic prezrl njeno ljubezen. Ljudje so bili ravno zbrani v frančiškanski cerkvi pri sv. maši. Pri povzdigovanju je dala ona skritim Turkom znak, da so napadli pobožni neoboroženi narod, kateri ni nič hudega slutil, in vse poklali. Samo mašnik je po ljudskem pripovedanju s .svetim Rešnjim Telesom čudežno nekam izginil; kam, ni vedel nihče. To pesem je Trnski zložil z velikim navdušenjem, zato so se mu neka mesta res prav posrečila.
V novejšem času so se začeli Hrvati bolj zanimati za prirodno krasoto plitvickih jezer. Trnski sam vsako leto zahaja tjekaj in mnogo dela v to, da občinstvo vsako leto obiskuje ta gorska jezera. To in pa lepota jezer mu je navdahnilo 28 sonetov, katere je izdal v posebni knjižici ,Jezerkinje" (1. 1896., str. 32) veleč:
Veličam Višnjeg, blažen sam posvema, sto milost Božja, veča od svih miera, nanizala nam povorku jezera divota, kakvih na svem svietu nema!
Posebej je natisnjena tudi Schillerjeva „Pjesma o zvonu". To je tretji njegov prevod te pesmi, kjer se je držal metra, kateri je v izvirniku; prvi prevod je bil že v njegovih „Piesmah" 1. 1842.
Kot prelagatelj ima Trnski častno mesto v hrvaški književnosti. Od večjih prevodov moram imenovati tudi Halmovega „Sina pustinje" in Grillparzerjevo „Valovje mora i ljubavi".
Trnski je storil, kar je mogel. Kakor malokdo je uporabil darove, katere mu je Bog podelil; čez šestdeset let ni odložil peresa, deloval je nesebično in mnogostransko; kjer je videl, da ga potrebujejo, tje se je postavil, ne zaradi slave, nego zaradi dobre stvari. Upokojen je pustil službena, opravila, a pesmij ni odslovil. Milo nam je, ko opazujemo osemdesetletnega starčka, kako zlaga pesmi, milo nam je, ko se ob jednem spominjamo dobe preporoda, slavnih ilirskih časov in onih mož, kateri so ž njim skupaj delovali v probudo in omiko naroda, katere imamo zahvaliti, da smo tamkaj, kjer smo. Naj sodi Trnskega pesmi kakor kdo hoče, narod mu je večkrat jasno in odkrito pri-poznal, da ume ceniti njegove zasluge za hrvaško knjigo, in to je prav. Čast takim možem! Naj zato njemu namenim besede, katere je on pred kratkim (št. 25. „Vijenca") posvetil „Uspomeni Puškinovoj": Evo mu slavja, viline frisnaje skromne, \ njegov je srodni glas sblišio narodu nas!
Ob drobni pesmi.
Poglej, poglej, čez dolge čase spet duše trudne rahel cvet:
na belem lističu pred mano oj pesem drobna tu je spet!
In jaz sem menil, da za pesmi že zdavnaj več ni plodnih tal
v tej pusti duši, kjer mi klila nek6č je pevska mnoga kal.
Pa vsaj razklene včasih tudi oskromen cvet se vrh čeri,
dasi nikd6 mu ne priliva, dasi nikogar ne vedri . . .
Jožef Vole.