------    37   ------
Mlačnim rojakom v prevdarek.
Sedanjega časa klic je: omikajte vse ljudstvo, požlahnite mu čutstva, razbistrite mu um, podučite ga, razsnujte mu po pametni poti vse dušne moči, ker edino omika ga more peljati do blagovitosti, do sreče. — Omika vsega ljudstva torej (ne samo nekterih verst ali stanov, kakor je bivalo nekdaj) velja po sedanjih zapopadkih za najplemenitejsi cilj in konec, za kterega naj se poganja kakor deržavno vladarstvo tako tudi vsak resnični ljudomil. — Kdor čerti ljudsko omiko, sovražnik je veka sedanjega, sovražnik je človeštva in uma po Bogu prejetega.
Do splošne omike pa vemo vsi, da pelje samo ena in edina pot, namreč poduk, živi poduk z besedo in v djanji. Brez vzrejanja in podučevanja ni nikakoršne omike, ni nikake dušne razsnove.
Vsak človek tedaj, vsak narod, vsak vladavec, ki v resnici ljudske omike išče in želi, mora prijeti za ta edini pomoček, namreč za poduk. — Kdor se ustavlja poduče-vanju ljudstva, gotovo ni in biti ne more prijatel ljudske omike, naj se še tako roti in priduša, da je!
Zdrava pamet pa in skušnja tisočletna učite, da se posamni ljudje in tako tudi narodi ne morejo omikavati in podučevati kakor z razumljivo materno besedo. V nerazumljivem jeziku se še nikdo ni naučil ničesar; kajti nerazumljiv jezik in pa nikakoršen jezik je eno. Po jeziku, po govorici pa se človek loči od živine neme. — Omika, pod-učenje, izobraženje narodov se ne da doseči kakor v lastnem narodnem jeziku, in kdor si v resnici želi ljudske omike, mora tudi želeti in podpirati narodni poduk. Kdor je zoper podučevanje v narodnem jeziku, sovražnik je ljudstva in njegove občne omike!
Da je pa mogoče, ljudstvo v njegovem jeziku učiti in omikavati, neogibna je potreba, da je ta njegov jezik tudi za to, to je, da je po pravilih slovnice uglajen in za djansko  življenje  razsnovan,   da   je   pravilen   in   besednat.
Takošen pa — to nam pamet kaže in skušnja izpričuje — ne more biti nikak jezik, če se mu ne da primeren prostor, v kterem se sme svobodno gibati, prostor, ki obsega vsaj vsakdanje življenje naroda, — in pa poleg tega še, če ga vlada saj nekoliko ne podpira.
Nikoli se še ni jezik ugiadil in na neko višo stopnjo povzdignil brez učenih, ki so v njem učili in pisali, brez gosposk, ki so v njem postave zverševale, pravico sodile in z ljudstvom opravila obravnovale, brez duhovnov, ki so v njem besedo Božjo razkladali, in zadnjič brez dobrotne podpore deržavnega vladarstva, brez brambe deržavnih postav.
Jezik tacega naroda, kteremu se tu naštete opravila gode v drugem, tujem jeziku, ostane neotesan in sirov, in z jezikom tudi narod sam, kajti v jeziku se tako rekoč odsvita ali kakor v zerkalu odbija podoba narodnega duha. Sirovi so bili ogerski narodi, dokler je vladala latinščina, sirovi so narodi po Turčii razsejani itd. Kakoršen jezik, takošen narod in ni ga na svetu omikanega naroda, ki bi imel ueuglajeu, terd in rod jezik, in tako tudi narobe. — Omikanega naroda torej ne more biti brez razvitega in uglajenega jezika, jezik pa se ne more razsnovati in ugla-diti, če se mu raba in veljava v narodnem življenji, namreč ne le doma, ampak tudi v občini, v šoli in cerkvi, pred gosposko in sodbo krati. — Torej, kdor hoče pravo ljudsko omiko, mora prizadevati si zato, da se ljudstvu jezik razvije in ugladi, mora tedaj jeziku dati neprikrajšano veljavo ne samo doma, ampak tudi v občini, v cerkvi, šoli in pred gosposko. Kdor hoče narodni jezik pregnati od tod, ali ondi veljavo kratiti mu, ta krati ljudstvu samemu življenje! Kdor zahteva, da bi ljudstvo v tujem jeziku molitve opravljalo, besedo Božjo poslušalo, po šolah učilo se, s sodnikom in postav-ljencom gosposke sploh opravilo imelo, postave in ukaze prejemalo, — ta ni prijatel občne omike in narodne sreče, — nikoli ne bo dosegel omike in izobraženja vsega ljudstva, in takošnih naj se narod boji kakor strupene kače, ker oni so — hote ali ne hote — najhujši njegovi sovražniki !
Naj se vzdigne kdo, naj pneterga če more samo en klep iz tega ravno razvitega lanca! Ce pa ne more, naj spozna in spoštuje neomajljivo podlago, na kteri presveto rodoljubje stoji!
Sedanja doba je silno imenitna tudi za slovenski narod in njega pravice. Ne samo očitno nasprotovanje, že samo mlačno deržanje in molčanje je greh slednjemu, kteri bi po svojem stanu izobraženju lahko pripomogel k temu, da rečene pravice obveljajo.