Georges Duhamel / Balada o Florentinu Prunieru
Dvajset dolgih dni je kljuboval, mati mu cb zglavju je bedela.
Kljuboval je, Florentin Prunier, kajti mati noče, da bi umrl.
Ko je cula, da so ga ranili,
je odšla iz dna province stare ...
Prehodila je gromeče kraje,
kjer neskončna vojska v blatu brodi.
Njen obraz je trd pod togo avbo, ne bcji ničesar se, nikogar.
Dvanajst jabolk dela je v košaro, lonček z maslom vzela je na pot. ..
*
Ves dolgi dan poseda ob ležišču, kjer ji umira ljubi Florentin.
Ko ognji se prižgo, že stopi k zglavju in čuva, dokler sinu se ne zmede.
Odide le, če ji reko oditi, da bode sinu prsi obvezali.
Ostala bi, če bi je bilo treba, saj ne boji se rane sinove.
In zunaj tudi sliši strašne krike, ko čaka in prestopa se po lužah.
Kot pes stražar ob postelji ga straži, na hrano je kar čisto pozabila.
A tudi Florentin ne zna več jesti: orumenelo je že maslo v lončku.
i*
Trpeče roke — zvite korenine — objemajo sušično roko sinovo ...
Uporno opazuje mati lice, xod potnih kapelj belo orošeno.
In vrat motri, ves od vrvi previt, kjer spotoma zateglo hrope zrak.
159
A. Debeljak I Anatole France
Vse to razbira njeno srepo oko, suho in trdo ko razpoka v kamnu.
Kar gleda — in se nič ne pritožuje: navajena je biti taka mati.
On pravi: «Kašelj grabi mi moči.»
A ona: «Sin, saj veš, da sem pri tebi!»
On pravi: «Zdi se mi, da bom ugasnil...» A ona: «Ne! Jaz nočem, sinek moj!»
Dolgih dvajset dni se je upiral. mati čuvala ga je ob zglavju
kot plavač, ki vrže se v valcve in nad vodo nosi nebogljene a ...
Toda trudni od teh nočnih čuvanj ji je končno, vsej slabotni, zjutraj
glava malo k prsim omahnila, za neznaten hip je zadremala ...
Florentin Prunier je**umrl naglo in brez šuma, da bi je ne zbudil...
Iz francoščine prevel Pavel Karlin.
A. Debeljak / Anatole France
(Konec)
Kot izreden umstvenik je France želel vse doumeti, toda za pravega opazovalca mu je nedostajal sistem kakor njego* vemu junaku Brotteauxu v Žejnih bogovih, epikur* skemu razuzdancu, Lukretijevemu učencu, ki po svoji modrosti močno nalikuje Hieronimu Coignardu (protagonistu dveh Fran* ceovih romanov: La Rotisserie... in Les Opinions de FAbbe Jerome Coignard) in g. Bergeretu (osebi, ki se pojavlja v njegovih družbenih kritikah). AvRdeči liliji (110) priznava: «Za pot sem izpraševal vse tiste, ki baje kot duhovni, učenjaki, čarovniki ali modrijani poznajo zemljepis Neznanega. Nihče pa mi ni mogel točno pokazati prave steze.»
Radovednost in radoglednost sta bili v njem krepkejši od ljubezni in to ga je morda oviralo, da bi bil postal večji pesnik. Učenjaki po  njegovem zatrdilu niso  radoznali in «vsiljivo  je,
160