GLOSE
VPRAŠANJE. Slovenska javnost je bila doslej že nekajkrat dramatično obveščena o sklepu delavskega sveta združenega železniškega transportnega podjetja v Ljubljani o skorajšnji ukinitvi osebnega in tovornega prometa na nekaterih slovenskih progah. Ta sklep so poskusili utemeljevati predstavniki podjetja in njegovega samoupravnega organa z gospodarskim računom: posamezne proge so nerentabilne, železnica pa že precej časa ni več javna služba, marveč gospodarsko podjetje. Eden izmed vodilnih uslužbencev je celo brez sramu izjavil, da je promet upadel tudi zaradi tega, ker potniki niso imeli nikakršnega ugodja v starih vagonih. In namesto da bi bili zamenjali vagone in lokomotive, so raje ukinili promet na posameznih progah. Vendarle pa zadeva z ukinitvijo prometa na posameznih progah ni tako preprosta stvar, kakor se to zdi članom samoupravnega organa slovenskih železnic. Odločitev o prenehanju osebnega in tovornega prometa in o ukinitvi nekaterih slovenskih prog (in na eni hrvaški — Kanfanar—Rovinj) je v središče razgovorov med zagovorniki in nasprotniki ukinitve pomaknila vrsto vprašanj, ki terjajo jasen in nedvoumen odgovor:
1.  Ali je železnica res podjetje, ki posluje na osnovi gospodarskih računov (kot trgovina z južnim sadjem in zelenjavo ali kot popravljalnica starih čevljev) ali pa moramo videti v njej javno službo, ustanovljeno zato, da bi delovala v korist naroda in družbe?
Ce je železnica res gospodarsko podjetje (videli smo, da je bilo do nedavnega na ozemlju Slovenije kar precej raznih železniških podjetij in dovolj denarja za administracijo, premalo pa za modernizacijo), potem mora postati na podlagi enake logike tudi vsaka postaja in vsak vlak samostojno podjetje, ki naj posluje v soglasju s svojimi dohodki in izdatki. In zakaj bi moralo osebje donosnega brzovlaka na donosni glavni progi pomagati svojim tovarišem z osebnega vlaka na gospodarsko manj donosni progi? Takega načela seveda samoupravni organ slovenskih železnic ne bi sprejel, čeprav je prav ta samoupravni organ kratko in malo ukinil promet na nekaterih progah, češ da je nerentabilen. Kje je tedaj logika? Ce mora biti vse rentabilno, potem je treba ukiniti vse, kar je v resnici nerentabilno, ne glede na to, ali gre za progo Ljubljana—Planica ali pa za progo Ljubljana—Beograd!
2.  Naravna pamet pravi, da železnice niso in ne morejo biti last samoupravnega OTgana niti last osebja, ki je zaposleno v tej javni službi. Potemtakem o usodi prog in prometa na njih ne more odločati delavski svet. marveč le občestvo kot celota. Zakaj železnice so splošna družbena lastnina in zato del materialnega bogastva slovenskega naroda. Delavski svet mora varovati in skrbeti za zaupano mu premoženje, skrbeti mora za varnost prometa, za disciplino, večati med zaposlenimi zavest osebne odgovornosti, prizadevati si mora, da bodo železnice v kulturnem in tehničnem pogledu na visoki ravni — nikakor pa ne sme in ne more ukinjati prog in pa osebnega in tovornega prometa na posameznih progah.
3.  Ce samoupravni organ lahko ukine promet na posameznih progah, in to v imenu teorije o rentabilnosti, se s tem uveljavlja znova narava nekontroliranega odnosa do lastnine, zakaj bistvo lastnine ni obseženo v pojmu lastništvo, marveč v pojmu razpolaganja in odločanja o lastnini. In to je poglavitno. Kdor z lastnino razpolaga, jo upravlja, jo veča ali manjša, je tudi njen praktični
446
lastnik, četudi v pravnem pogledu ta lastnina sodi v obseg tako imenovane družbene ali skupne nacionalne lastnine. Potemtakem delavski svet lahko razpravlja o voznem redu (kolikor tudi to vprašanje ne sodi v odgovornost teh-nično-prometne službe) ne more pa sprejemati nikakršnih sklepov o ukinitvi tistega, kar je pravica nas vseh, pa čeprav se ta pravica razodeva v odmaknjeni dolini!
In če sodijo železnice v nacionalno in družbeno imovino in bogastvo, potem lahko o njihovi splošni in posebni usodi razpravlja le najvišji predstavniški organ slovenskega naroda. Kolikor pa tudi ta ne bi mogel najti ustrezne rešitve o prometu na spornih progah, je treba razpisati referendum, in sicer: lokalni referendum za vsako progo posebej in splošni nacionalni referendum za vse proge skupaj. Rezultati glasovanja pa bi morali biti za železnico obvezni, ker bi bili izraz zakonite in suverene volje!
scd
447