572                                                                       Književnost.
igro stal poleg mize ali pa je gledal venomer na omarico, ki je stala na oddaljeni mizi. Rad je kazal tudi notranjost avtomata; tuje bilo polno koles, vzvodov in vzmetov in podobnih, pri strojih navadnih reči. Ker Kem-pelen vsled radovednosti ljudi ni imel miru niti po dnevi niti po noči, je raztrosil vest, da se je stroj polomil in da ne igra več šaha. Vsled tega so ga kmalu pozabili, in šele čez dalje časa je zopet na novo zaslovel, ko ga je na željo cesarja Jožefa pokazal visokim dvornim gostom, ki so ga bogato obdarili. Kasneje je šel Kempelen s svojim Turkom-avtomatom na potovanje po Evropi in je povsod, zlasti pa v Parizu, Londonu in Be-rolinu zbujal isto občudovanje kakor doma na Dunaju. Pruski kralj Friderik II., strasten in precej spreten šahovec, ki je z Voltaire-om celo pismeno igral šah, je Turka, potem ko je bil od njega večkrat premagan, kupil. Ko pa je  kot  lastnik  izvedel za skrivnost,
Slovenska književnost.
Zaščitnikom Levčevega pravopisa v preudarek. Spisal prof. V. Bežek. V Ljubljani 1901. 1 1. str. v  8°. —
Tako slove brošurica, ponatisnjena iz 6. številke letošnjega „Ljubljanskega Zvona". V nji zahteva g. prof. Bežek, da naj se, preden se uradoma odobri Levčev pravopis, skliče posebna „anketa", ki naj prične vso pravopisno akcijo iznova, češ, dozdanja je popolnoma zavožena.
Zakaj je zavožena? Jasnega odgovora nato vprašanje bo bravec zaman iskal v brošurici. Kaj neki so „zaščitniki" Levčevega pravopisa zakrivili, da je naš pravopisni voz tako zavlečen v stran, da po dozdanjem potu ne more več dalje ? Ker se je poglavitni boj dozdaj bil vendar samo o vprašanju „ r a. k a. 11 - r e k T> w " in o vprašanju jjbralec-brdVbc", in ker so vsa druga obravnavana vprašanja bila manjšega in bolj postranskega pomena, smemo sklepati, da je navedena huda nesreča zadela naš pravopis pač vsled rešitve prvih dveh vprašanj. Kako pa so mogli „za-ščitniki" Levčevega pravopisa pripraviti naš pravopis s tema dvema vprašanjema v tako nesrečno
se mu je zanimanje za Turka znatno ohladilo; dal ga je postaviti v kot, kjer se ga je spomnil šele Napoleon, ko je prišel v Berolin ter igral ž njim šah. No, Turek je tudi Napoleona premagal. Iz Berolina je kmalu prišel v Monakovo, kjer je postal last slovitega mehanika Malzl-a. Ta ga je navadil igrati še whist in šel nato ž njim v Ameriko. Kakor v Starem je tudi v Novem svetu, potujoč po vseh krajih, zbujal občno pozornost, dokler se ni pri nekem požaru v Philadelphiji ponesrečil. Skrivnost avtomata, katero so v listih pojasnili, je obstajala v tem, da se je v stroju poleg množine koles in drugih mehaničnih priprav med igro vedno nahajal tudi človek, ki je stroj vodil. Čuditi se je le, kako se je zamogel vedno dobiti tako spreten igravec, ki je moral vendar v stroju po ure dolgo skoraj nepremično bivati, da je vse druge, tudi jako slovite igravce premagal.
zagato, iz  katere ga je moči rešiti samo s tem, da ga porinemo  spet  „nazaj"?
To so „zaščitniki" storili s tem, da so dokazali, in sicer neovržno dokazali, da zgodovinska resnica in ogromna večina naroda zahtevata izreko „rekl)Wa in pisavo „bravec", da to, kar so si samovoljno i^mislili^ iz prsta izsesali, narodu podteknili psevdofilologi ali „ jezikoslovne uši" (kakor jih prelepo imenuje prof. R. Perušek), ne more in ne sme biti in se ne sme poštevati za odločilni faktor^ kadar vstanavljamo pravopisna pravila; da se to, kar si je izmislil človek našega Časa, ne sme še imenovati „ u s u s ", dasi je za svojo izmišljenino pridobil nekoliko takih privržencev, ki slepo sprejemljejo vsako novost, in naj si bo še tako kosmata in neumna, samo ker se oni mislijo s tem obdržati na površju modernosti. Neovrženi dokaz, da je pisava bralec in izreka rakall po zgodovini in rabi („ususu") našega jezika ^nanstveno sleparstvo, ki se je vtihotapilo še le v najnovejši dobi našega jezika, ki pa ni nikdar postalo splošni usus, ta dokaz torej je naš pravopisni voz zapeljal tako v stran! Znanstvena resnica je pravopisni akciji zadala tako bridko  rano,   da ji   ni drugači  pomagati  kakor z
Književnost.
574
Književnost.
znanstveno ležjo in podtikanjem! Zato ni „aletheja (resnica) fonetike, etimologije in jezikovne zgodovine" gosp. prof. Bežku nič; njemu in nasprotnikom LevČevega pravopisa je zvezda vodnica to, kar so si izmislile „jezikoslovne uši" „izza 1. 1870.", torej to, kar je staro trideset let in kar dokazno ni  narodno!
Zakaj se sklicujejo nasprotniki Levčevega pravopisa ravno na 1. 1 870., zakaj bi to leto moralo biti mejnik, nikakor ni jasno. Bežek res ne misli — horribile auditu phylloxerae philologicae! — na imenitno Skrabčevo razpravo „0 glasu in naglasu našega knjižnega jezika", ki je izšla ravno tega leta, ampak v prvi vrsti na Stritarjev „Zvon". Toda ni li vprašanje o elanju starejše, ni se li že 1. 1861. nazpravljalo o njem v Novicah? ni li bralec vzbudil prigovor Cigaletov že 1. 1863., Marnov 1. 1864. in 1866.? In „bralec" seje rodil ravno 1. 1863., kolikor morem jaz soditi; oča mu je ravno tisti Levstik, ki mu tudi g. prof. Bežek pripisuje precej „vratolomnih skokov", katerih smo se pozneje srečno rešili. Ravno 1. 1870. je celo Stritar sprejel v »Zvon" nekaj takih Levstikovih izmišljenin in novotarij (nij, kedor, kedo itd.), ki se jih je pozneje otresel; bralec pa je pisal že prej v Janežičevem „Glasniku" tudi on, zapeljan po modi, katero ukazati se je bilo zljubilo prešernemu »despotu in gospodu slovenskega jezika", Levstiku. Čemu torej začenjati novo dobo slovenskega jezika ravno z 1. 1870.? Ni li Stritarjev jezik in pravopis takrat popolnoma tak, kakor v ^Glasniku" ? Se-li Stritar ni ravnal tudi v „Zvonu" (razen zgoraj omenjenih malenkosti) popolnoma po jeziku Janežičevega »Glasnika" in Janežičeve slovnice, in ni li segel deloma celo nazaj v starejšo JanežiČevo dobo (vert!)? Kak razloček je neki med jezikom Stritarjevim v »Glasniku" 1. 1867. in 1868. in pa med njegovim jezikom v „Zvonu" 1. 1870.? Če se pa Stritar drži Janežiča, zakaj začenjati z 1. 1870.? In na drugi strani, če je Stritar „odločno zavrnil Levstikove eksperimente" še le leta 1876., zakaj ni potem Bežku to leto pričetek nove jezikovne in pravopisne dobe? Najbrž se mu je ta doba zdela malo prekratka, da bi se mogel skli-cavati nanjo; neko „dobo", četudi le majčkino, četudi le navidezno, pa je vendar bilo treba vsta-noviti za bralca in raka 11, ker bi si taka pisava in izreka sicer ne mogla zasvojiti ali (kakor pravijo naši juristi) priposestvovati pravice do bitja. Toda posest elan j a in bralca je bila tudi v tej novi dobi dostikrat motena; omahovanje med brav-cem in bralcem ni nikdar prenehalo, in elanje je ravno Stritar jasno zavrgel v »Zvonu" 1. 1876. na str. 272; to seveda »zaščitnikom" Levčevega pravopisa ni morda kak poseben razlog njih učenju, ker jim je Stritar sicer začetnik nove dobe v slovenskem slovstvu, ne pa tudi nove dobe v zgodovini našega jezika. Naposled opominjam, da gospodje, ki
vstanavljajo napačne trditve o razvijanju našega jezika izza 1. 1870., napeljujejo ž njimi vodo na mlin najhujših nasprotnikov našega naroda, ki nam tisto očitajo ob vsaki priložnosti, toda po—¦ krivici! Pravopisni in pravorečni usus po pravilu „pi-Šimo in govorimo, kakor smo pisali in govorili dozdaj" priporočajo po moji misli pač tisti, ki se drže dozdanjih pravopisnih in pravorečnih pravil, ne pa tisti, ki uvajajo izmišljenine jezikoslovnih uši" izza 1. 1870., dasi se jih je morda nekaj pisateljev in govornikov poprijelo po lastnosti, »po kteri z opico smo v rodu". Izmišljenine posameznika, zlasti v oblikovju, nimajo v jeziku nobene pravice; slovničar in vsak pisatelj, ki ceni svojega naroda jezik, jih mora preganjati, ako mu je res kaj do čistosti jezika, ter ostro zavrniti vsakega, ki jih hoče vtihotapiti iz svoje fabrike. Pameten slovničar bo seveda znal ločiti izmišljene oblike od dijalektičnih, katere meri z drugačnim merilom. Taka izmišljenina (apokrifna oblika!) je pri nas ravno bralec, ukradena je iz srbščine; naši najbližji hrvaški sosedje jo poznajo prav tako malo kakor mi. Če damo po zgledu nasprotnikov Levčevega pravopisa domovinsko pravico bralcu, koliko drugih takih izmišljenin bi morali še dopustiti, ako hočemo biti dosledni in se sklicavati na dobo izza 1. 1 870.? Tako bi morali na srce pritisniti tisti i j v množinskem rodilniku i-debel, ki je pač toliko razširjen kakor bralec in vzet ne morda neposredno iz stare slovenščine, ampak iz hrvaščine, kakor so jo pisali v letih šestdesetih (Rački!); objeti bi morali nij, ki je strašil po slovenskih knjigah in časnikih okoli 25 let; sprejeti bi dokončno morali večkrat napačno rabo veznika nego, glagole na i v a t i (kakor r a z m o t r i v a t i) in še več enakega. Zlasti pa bi se morali okleniti tudi krivega nauka, da moramo ieren nemških glagolov nadomeščati z o vati, nauka, katerega veliki „zaščitnik" je ravno gospod profesor Bežek in ki je prav tako iz prsta iz-sesan, kakor bralec. Ko je 1. 1877. izrekel Stritar subjektivno mnenje, da so mu oblike kakor »korespondirati prave spake", so se tedanje »jezikoslovne uši" takoj stresle in izlegle zametek »korespondovati", mene, da bo to bolj ugajalo tenkočutnemu ušesu Stritarjevemu; storile so to, ker so videle, da enako delajo tudi Hrvatje v Zagrebu, ki so se v tem oziru zopet zagledali v severne Slovane. Tam je o vati navaden sufiks samo pri Poljakih v glagolih, ki pa ne slone morda na nemškem ieren, ampak so izposojeni naravnost iz francoščine, italijanščine ali latinščine; pri nemških glagolih na ieren pa imajo tudi Poljaki svoj erovvač (faszerovvač, komenderovvač, kwate-rowač, maszerowač, plejzerovvač, polerovvač, pre-numerowač, spacerowač, wizerowač, sztafirowač). Neposredno iz nemščine izposojenim glagolom južni Slovani nikdar ne pritikajo sufiksa o vati, ampak
Književnost.
575
samo a t i; v starejši dobi so enako ravnali tudi severni slovanski jeziki, v novejši dobi pa se je tam bolj razširil nastavek o vati, prim. p. žegnač, p. szukač, wagač .. . poleg hecowač (hetzen), ho-lowač (holen), kierowač (kehren) . . . Vsled tega so tudi nemški glagoli na ieren vsprejeli v če-ščini, poljščini in ruščini sufiks o vat i, v južnih Slovanih pa ati. Ker so potem češki, vsakemu navideznemu in očitnemu germanizmu v oblikah sovražni pisatelji opazili, da imajo Poljaki, ki so dotične glagole vsprejeli naravnost iz romanskih jezikov, v primeru s češčino malo besed na ero-wač in da tam navadno manjka ir, er, zato so začeli po poljskem vzgledu, nanašajočem se na romanske glagole, tudi oni prikrojati slično izposojenke iz nemškega jezika in, kjer se je le dalo, zatirati zlog i r zoper narodnega jezika zgodovino. V hrvaščini in slovenščini so oblike na ovati za nemške glagole na ieren mogoče samo tedaj, kadar pozna jezik dotično podstavo kot samostavnik, kar je izvrstno opazil že Luka Pintar ; sicer pa je nam, ako nečemo hoditi ob tujih berglah in se smešiti, pisati v vsakem takem primeru, če sploh rabimo tujko, povsod irati ali erati, torej polirati, eksercirati itd. To edino je primerno našemu jeziku in ne pol ovati, ek-serkovati, kakor so se nekateri že začeli spakovati, zlasti po receptu g. Bežka, ki je naenkrat pozabil na Paulove „Principiender Sprachgeschichte" ter nasvetoval, da si moramo v takih primerih poiskati najprej prvotno latinsko, grško in ne vem še kako osnovo in ji potem obesiti slovanski rep ovati: iz identificieren moramo napraviti identificus (ploskajte!!), odkršiti us in zveri-žiti identifi kovati! Tako umetno pretvarjanje je v jeziku nemogoče in v praksi vzbuja samo smeh, kar se je res pokazalo pri našem „identi-fikovanju, preparovanju, preterevanju, korespondo-vanju". Pametni ljudje so se tem spakam smejali, dovoljevali so si jih večinoma gigerli, kakor si ravno oni Špogajo tudi bralca. Toda kakor moramo tvorbe identifikovanje, legalizovanje itd. kot prazne izmišljenine pognati črez plot, z isto pravico smemo zapoditi v stran tudi bralca in vse enake, našemu narodnemu jeziku nasprotujoče in nepotrebne novotarije. Če smo se otresli, kakor priznava g. prof. Bežek, mnogih Levstikovih eksperimentov kakor nij, potij, živenije..., zakaj naj bi nas kurja polt obšla pred Levstikovim bralcem ali pred identifikovanjem, ki je za naš jezik iste vrednosti in nepotrebnosti, prazna izmišljenina jezikoslovcev, katere je Perušek tako krasno krstil? Ti ljuba „pišoČa masa", „inteli-gencija" in „gentry", ki si se uprla Levstikovim eksperimentom, bodi vendar nekoliko dosledna in vrzi vse one apokrifne oblike med smeti!
Kakor glede bralca, so enako nevmestni vsi prigovori  g.  prof. Bežka   tudi   glede elanja. Tega
vprašanja sem se obširno doteknil v svoji kritiki „0 Levčevem pravopisu", ki jo upam v kratkem izdati v posebnem ponatisku iz „Slovenca"; zato napotujem bravca, naj si tam prebere omenjeni del tega spisa, ki obravnava pač tudi vse Bežkove prigovore. Tam sem po svojih močeh konštatiral občno pravilo glede elanja, kakoršno velja glede ogromne veČine našega naroda, ter dokazal, da so vsi prigovori nasprotnikov Levčevega pravopisa nevtemeljeni, prisiljeni in narodnemu jeziku nasprotni, ter da smemo elati samo tam, kjer je po analogiji že sprejel elanje narod sam (ne inteligenca ali „gentry", kakor se sama oholo imenuje), in da slovničarji nimajo pravice predpisovati narodu novih pravil, kako naj govori. Če misli gospod prof. Bežek o nasprotnikih Levčevega pravopisa, da so vox populi, je to pač domišljavost; vox populi so pač tisti, ki hočejo, kakor „zaščitniki" Levčevega pravopisa, narodu obdržati staro izreko (vocem populi), ne pa tisti, ki mu jo hočejo pokvariti in pograbiti in so se odtrgali od narodove govorice ter začeli slovenski jezik spakovati, sra-movaje se svojega kmetiškega naroda: ti so vox gigerlorum!
Ako zahteva g. prof. Bežek, da naj bodo pravila kolikor moči pregledna in kratka, mu prav rad pritrdim. Toda vprašam ga, ako hoče vpeljati v Šolo bralca, ne bo mu li treba več pravil kakor pri bravcu, kjer si mora učenec zapomniti le štiri, pet besed z lom? Ali si potem ničevedci, zlasti časnikarski, ne bodo privoščili Še bolj vsak svoj pravopis in pisali n. pr. tudi delalec, pilec, pelec, brilec ali celo poslalši, dalši, olnov, olca, kar se je res že pripetilo? Kar se tiče trditve, da sem jaz dogotovil nauk „0 pravilni trdi in izjemni mehki izreki trdega 1-a", moram naravnost povedati, da o tem prav nič ne vem. Ako misli g. prof. Bežek tisti oddelek mojega spisa, ki govori o izjemah, kedaj se / na koncu, oziroma pred soglasniki izgovarja kakor / (ne mehki 1!), potem naj pogleda v kak hrvaški pravopis (Broz, Kušar) ali v Maretičevo slovnico,, pa bo videl, da je tudi Hrvatom treba kompliciranih pravil. Meni sploh ne gre za to, da „narejam" pravila za šolo ali prakso, ampak samo za to, da konštatiram dejstva; zato tudi kot nekolik „zaščitnik" Levčevega pravopisa zavračam zadnjo opomnjo „Zvo-novega" vrednika, ki je mislil, da mora „s svobodomiselnega stališča" (!!) tudi svojo povedati o vprašanjih, ki so mu pač kolikor toliko tuja. To kaže ne samo z besedovanjem o podstavi našega knjižnega jezika, ampak tudi s stavkom, kjer pravi, da je Levstik vedno stavil svojo ribniščino za vzor. In ta slovničar je vendar „v svoji izvrstni (ribniški!) slovnici" priporočal preljubo končnico o j v orod-niku, katero identificira „Zvonov" vrednik seveda po krivici z rusko končnico! So li res tisti, ki rabijo to končnico „Vseslovenci, ne pa tesnosrčni
576                                                                       Književnost.
provin cij alci ?* Mnogim se ona zdi nekaj res posebnega; zlasti ako jo rabiš v verzu, razliješ črezenj nekako po medu dišečo sladkobo, pa naj bo verz še tako hripav in hrapav! Kopitar je ob vsaki priliki povdarjal, da je jezik tem blagoglas-nejši, Čim več besed se končuje v njem na samoglasnike, in da je tem trši, čim več je v njem besed s soglasnikom na koncu; to se zlasti spoznava v petju. Potemtakem je torej blagoglas-nejša oblika na o kakor oblika na oj. Sicer pa tudi tukaj ne odločuje blagoglasnost, ampak zgodovina in veČina naroda.
Na druge posameznosti Bežkove brošurice nečem reagirati, ker bi moral napisati še dvakrat toliko, kolikor sem spisal v tej tako že preveč narastli oceni tega delca. Anketa, ki jo predlaga g. profesor Bežek, se mi zdi pri nas danes nemogoča, ker je prezgodnja in še niso niti znanstveno niti s praktičnega stališča popolnoma prerešetana niti mnoga druga vprašanja, ki se tičejo pravopisa. Kaj neki bi nam pomogla anketa, na kateri bi se morda v enem dnevu pri ČaŠi piva razglasila z glasovanjem znanstvena laž za resnico, ali na kateri bi jezičar doktor Žveplo o vtemeljenih dvomih, ki bi se pokazali zjutraj prvega dne, referiral že takoj istega dne popoldne v dveurnem govoru, kajpada brez „ natrpanih" dokazil, v tem ko bi potreboval drugi preiskovavec, ki ni dr. Žveplo, tedne in mesece, da sme izreči sodbo  o  teh dvomih?
Dr. K. Štrekelj.
Spomenica desetletnice slovenske župnije Sv. Jožefa v Jolietu, Illinois. Izdalo in založilo župnijsko predstojništvo. Tiskalo „Slovensko-amerikansko Tiskovno društvo" v Jolietu, Illinois. 40. Str. 32. -—¦ V Jolietu je ena največjih in najbolje organiziranih slovenskih naselbin v Ameriki. Velika obrtna podjetja so privabila tja mnogo slovenskih izseljencev, ki jim domača zemlja ni mogla dati več kruha. V uvodni pesmi popisuje pesnik P. Čuvstva, ki navdajajo naše rojake onstran morja ob tej lepi slovesnosti. Evo tu odlomek iz pesmi amerikansko-slo-venskega pesnika:
Kadar gre Slovenec kam od doma, svetinji dve s seboj  na   pot ponese. In kjeržekoli hodi, koder biva, ostaja zvest svetinjam  domovine, najdražji vsepovsod so  mu zaklad.   — Svetinji dve: neomahljivo vero v neskončnega  Boga in pa ljubezen do krasnega jezika matere, prinesli tudi  mi  smo  sem   čez   morje. A tu za naše ideale slabo, preslabo  vse je  bilo  poskrbljeno. In   od  nekod je  ostra,  mrzla sapa svetinjam  našim  malce že grozila
Slovenec pa ne da se tako hitro ¦—
in  zvesto  brani  vse,  kar mu je sveto;
tako i zoper to se je zabranil.
Pomoči prosil ni,  iskal  nikoder,
oprt v  Boga, pomagal si je sam.
Iz žuljev pridnih rok si je sezidal
na tuji zemlji lastno, svojo cerkev.
In v lastnem hramu božj em jeposlej
po svoje molil večnega Boga;
v jeziku materinem  Ga je prosil,
v jeziku svojem  Ga zahvaljeval.
Spočetka res je bilo breme težko,
za težko breme  malo le nosilcev,
a vstrajni bili vneti so možje,
in božji blagoslov jih je bodril.
Počasi pa se je povečal krog,
naselbina je vedno rastla, rastla ....
Potem se obširno popisuje „Slovenska naselbina v Jolietu". Slovensko izseljevanje v Ameriko se je začelo v drugi polovici prošlega stoletja. V veliki množini se izseljujejo Slovenci od 1. 1880. dalje. V Združenih državah so se naseljevali večinoma v severne države, ki imajo našemu podobno podnebje. Največ jih je po tovarnah, mnogo po rudokopih, nekaj pri kmetijstvu in trgovini. Take naselbine so v krajih Calumet, Cleve-land, Pueblo, Leadville, Chicago, Crockway, Ely, Pittsburg, Soudan i. dr. Največja slovenska naselbina pa je v Jolietu, kamor so se začeli Slovenci v večjem številu priseljevati pred 15 leti. Privabile so jih velike železne tovarne, katere dajejo zaslužka tisočem mož. Od začetka so morali hoditi v nemško cerkev. Obiskoval jih je č. g. J. M. S o 1 n c e iz Št. Paula in neki poljski frančiškan, ki se je naučil za silo slovenskega jezika. Leta 1891. je pa chi-caški nadškof P. A. Feehan imenoval Č. g. F. S. Su-steršiča župnikom slovenske župnije v Jolietu. Takoj so začeli zidati svojo cerkev. Velike težave je imela cerkvena občina po chicaški razstavi; takrat je nastala gospodarska kriza, in tovarne so bile osemnajst mesecev zaprte. Vkljub temu so izvršili svoje delo. Leta 1898. so zgradili šolo in župnišče. Zdaj imajo Slovenci v Jolietu 19 saloonov (go-stilnic), pet prodajalen za obleko, pohištvo in jest-vine, tri mesnice, eno izdelovalnico smodk in en pogrebniški zavod. V Jolietu je sedež „KatoliŠke Slovenske Kranjske Jednote". Tudi političnega življenja se jolietski Slovenci krepko udeležujejo. Tu izhaja zdaj „Amerikanski Slovenec". — Knjižico sklepa obširnejši popis mesta Jolieta in njegovih industrijskih podjetij. Okrašena je z lepimi podobami.                                                       Dr. E. L.
Prvi listi. Spisali slovenski in hrvatski učiteljski abiturijenti. — V Ljubljani, 1901. Tiskala Narodna Tiskarna. Založili abiturijenti. — O tej  knjigi  morda prihodnjič kaj. Trudili smo se,