V spomin Prešernu
V logu domačem na lipovi veji
slavec od zore do mraka je pel,
čul se v dobravi še glas ni mileji,
utihnile sape so, ko je začel.
Videl, da brate so spone žulile,
v mreži slepote je slišal njih stok;
videl v temnici sestrice premile,
slišal neveste zgubljene je jok.
To mu je vsekalo rane krvave,
to je ranilo njegovo srce!
Samec je obletal domače dobrave,
samec obhodil snežene gore.
Pesmi prepeval je Žale in mile
od domovine nesrečnih sinov
in od ljubezni sladkosti in sile,
ki umorila ves up je njegov.
Da zalezVale povsod so ga sove,
sivi kragulji preganjali ga,
vendar budil je domovja sinove,
vendar razbil je oklepe duha.
Rojstvo doživel je zvezde nebesne,
videl je sonca svobodnega kras;
znebil veselo vezi se telesne —
joka po njem se zdaj lipa na glas.
197