545
Aleksander Vučo
Vloga in mesto akademije znanosti in umetnosti
. . . Jugoslovanska akademija znanosti in umetnosti praznuje danes stoletnico svojega obstoja v posebnih razmerah, v razmerah bujnega razvoja naše socialistične jugoslovanske skupnosti narodov in v času nevarnega stanja, v katerem je svet.
Danes se moramo spomniti besed ustanoviteljev te akademije, Josipa Juraja Strossmayerja, Račkega in drugih, ki so v času, ko je bila Hrvatska pod jarmom, pod dominacijo in hegemonijo avstro-ogrske monarhije, ustanovili to akademijo, ki je v zelo težavnih razmerah šestdeset let utirala pot, da bi bili hrvatski narod in drugi narodi, ki živijo na tej zemlji, svobodni. Akademija je s tem zelo veliko prispevala, da se je ohranila nacionalna individualnost narodov Hrvatske.
Poleg tega so ustanovitelji te akddemije gledali veliko širše, kakor so nacionalne meje, in to lahko danes občudujemo. Na znanost so gledali univerzalno in v tem smislu je delovala Jugoslovanska akademija znanosti in umetnosti, katere prispevek je zares velikanski. Vendar se pri tem ne bi ustavljal, o tem bodo govorili drugi. Jaz bi želel le povedati, da smo danes, po sto letih, ustvarili skupnost, kakršno so si zamišljali naši veliki predniki. Seveda niso mogli predvideti, kakšni družbeni odnosi bodo v prihodnosti; poglavitno jim je bilo zbližati jugoslovanske narode, Južne Slovane, prispevati k njihovemu združevanju, da bi skupno varovali svojo neodvisnost in svojo integriteto.
Njihova misel, da so le združeni Jugoslovani lahko trdnejši in si lahko utirajo pot k ustvaritvi lepše prihodnosti, mora zdaj prevevati tudi nas, ki gradimo nov družbeni sistem. Kaj pa je pomenila enotnost, ki je bila ustvarjena med vojno in cementirana s krvjo vseh naših narodov, mi ni treba poudarjati. Dovolj je že, če spomnim samo na ugled, ki ga dandanes uživajo po vsem svetu Jugoslavija in jugoslovanski narodi zaradi svojega junaškega
546
Tito
boja ter dosledne, miroljubne zunanje politike, politike sodelovanja z vsemi narodi in 'državami ne glede na razlike v družbenih sistemih. Vse, kar je doslej doseženo, so torej lahko dosegli le združeni narodi Jugoslavije. Seveda niti Strossmayer niti drugi, ki so nadaljevali njegovo misel in. delo, niso mogli predvideti, kakšni naj bi bili mednacionalni odnosi. To je bila naloga prihodnjih generacij.
Šestdeset let je pod dominacijo avstro-ogrske monarhije Jugoslovanska akademija vztrajno delala. Z ustvaritvijo versajske Jugoslavije pa je, žal, prišlo tudi veliko razočaranje, sledili sta dve desetletji hegemonističnega beograjskega režima. Kmalu je bilo mogoče videti, da Jugoslavija na temeljih, kakršni so bili postavljeni takrat, ni sposobna življenja, kar je stvarnost pozneje tudi potrdila. Kaj je prinesla hegemonistična politika ločevanja, namesto združevanja narodov? Po eni strani je pripeljala do strašne tragedije, v kateri so naši narodi morali preliti morje krvi.
Šele med narodnoosvobodilnim bojem so narodi Jugoslavije — ne glede na vse tiste, ki so šli po drugi poti in so služili sovražniku — našli sami sebe in ustvarili novo Jugoslavijo, kakršno imamo danes. A šele nova Jugoslavija je mogla ustvariti pogoje za svoboden in vsestranski razvoj znanosti na vseh področjih.
Naj danes tudi samokritično izrečem mnenje, da naša znanost ni uživala dovolj podpore vseh nas. Nisem zadovoljen s stanjem, v katerem so naša prosveta in naša znanost in kultura sploh. Kakor sem že rekel, je Jugoslovanska akademija veliko pripomogla k razvoju znanosti, zlasti zgodovinske in humanistične. Vendar na področju eksaktnih znanosti ni dala tistega, kar bi morala. S tem ne mislim kritizirati ne te in ne drugih naših akademij. Danes imamo štiri akademije: poleg vaše, srbske in slovenske, ki že dolgo delujejo, je bila nedavno ustanovljena tudi Akademija znanosti in umetnosti Bosne in Hercegovine. Razvoj eksaktnih znanosti namreč ni odvisen samo od njih. To terja tudi veliko materialnih sredstev, za to pa smo prav tako dolžni skrbeti mi.
Upoštevati je treba še to, da se naša znanost danes razvija v novih razmerah, v razmerah samoupravljanja in ustvarjanja pravilnih in pravičnih socialističnih odnosov. Razvija se v času, ko še niso povsem urejena vsa vprašanja medrepubliških odnosov, zlasti vprašanja materialne narave. Vendar eno lahko rečem — mislim, da je danes bolj kakor kdaj potrebno, da vse jugoslovanske akademije delajo enotno. Nacionalno vprašanje smo v glavnem rešili med vojno.
Zdaj moramo dati temu vsebino, tako materialno kakor politično, takšno, kakršno nam nalaga naš novi sistem samoupravljanja proizvajalcev. Naše akademije pa so ddgovorne, ne le našim narodom danes, temveč tudi prihodnjim rodovom, za to, da zavržejo vse negativno, kar se je usedalo v preteklosti, in da skupno gremo po eni poti — po poti graditve socialistične družbe in pravilnih odnosov med našimi narodi. S tem lahko, tovariši akademiki, veliko prispevate. Bodimo vsi zvesti vizionarskim mislim naših velikih prednikov, kakor so bili Strossmayer in drugi. Varujmo skupnost, ki
547                                              Vloga In mesto akademije znanosti In umetnosti
smo jo ustvarili, in razvijajmo jo naprej, seveda v skladu z današnjim položajem tako v državi kakor po svetu.
Naša znanost nima dolžnosti le za notranji hitrejši razvoj, v smislu pomoči in prispevka k hitrejši graditvi socializma. Svoje obveznosti ima tudi navzven. Kolikor mi je znano, je Jugoslovanska akademija znanosti in umetnosti zmeraj imela internacionalistično smer delovanja z drugimi akademijami. Toda danes ima še eno obveznost, ki jo naša znanost mora upoštevati. To je vprašanje pomoči državam v razvoju — v Afriki, Aziji in drugod — s katerimi imamo odlične odnose, v katerih pa narodi trpijo zaradi strašne zaostalosti. Naša država sicer ni tako močna, da bi lahko materialno pomagala, kolikor bi bilo potrebno. To je stvar vse svetovne skupnosti, predvsem pa 'dolžnost tistih, ki so dolgo in veliko jemali od teh držav. To je vprašanje vesti in zavesti, da je treba tem deželam pomagati. A tudi naša znanost lahko tem deželam veliko pomaga.
Srečen sem, ker vidim tu predstavnike akademij iz drugih držav. Mislim, da morajo tako ta kakor druge naše akademije še intenzivneje delati na mednarodnem torišču, izkoriščajoč izkušnje tistih, ki so morda pred nami, in naprej razvijali naše notranje potencialne možnosti. Naša dežela namreč še ni dovolj raziskana, marsikaj lahko še odkrijemo in izkoriščamo.
Najpomembnejše — bratstvo in enotnost naših narodov, pa mora ta akddemija tako kakor tudi druge varovati kot punčko svojega očesa. To naši znanstveniki morejo. Vsi skupaj — čeprav lahko posamezniki tudi škodujejo — lahko znanstveniki naredijo veliko dobrega, da bo naša država hitreje napredovala . ..
Iz govora na proslavi stoletnice ustanovitve Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti, »Borba« z dne 11. novembra 1966. — Josip Broz Tito, Izbor iz del, 3. knjiga, DZS idr., Ljubljana 1978, str. 262—265.