z


1 A A

VSEBINA ŠTEVILKE 1.
LEPOSLOVNI DEL: I. Pesmi: Tone Seliškar: Zemlja. 9. — Joža Lovrenčič: Klicanje. 10. — Debeljak Tine: Nevesta. 15. — Jože Pogačnik: Pelikan. 15. — Dante Alighieri (prev. J. D.): La Divina Commedia III. 10. 18. II. Pripovedna proza: Dr. Ivan Pregelj: Bogovec Jernej. 1. — Narte Velikonja: Dražba. 10. — F. S. Finžgar: Razodetje. 15.
PROSVETNI DEL:
I. Članki: Izidor Cankar: Dialog o snovi in obliki. 21. — Dr. Ivan Pregelj:
Aškerčeva umetniška oblika. 23. II. Zapiski: 1. Jezikovne ocene: Stanislav Krakov: Kroz buru (Dr. A. Breznik). 26. — 2. Slovstvo : F. S. Finžgar: Iz modernega sveta (F. Koblar). 28. — Dr. I. Grafenauer: Kratka zgodovina slovenskega slovstva (Debevec). 29. — Nova izdaja staroslovenske književnosti (Grivec). 30. — P. Preradovic: Antologija (Pregelj). 31. —3. Umetnost: Artur Grottger: Vojna (Frst). 30. — 4. Gledališče : Drama. 1. Ivan Cankar (Fr. Koblar). 32.
PLATNICE:
Iz naše dnevne kulture. — Prejeli smo v oceno.
ILUSTRACIJE:
Priloga L, sL 1. Grottger Artur: Vojna 1. (Pojdi z menoj v dolino solz!) — Slike v tekstu: Jurij Šubic: Novo leto — nova sreča! str. 1. — France Kralj: Pokrajina, str. 2. — France Kralj: Cvet, str. 4. — France Kralj: Trentarski študent II., str. 6. — France Kralj: Trentarski študent I., str. 8. — France Kralj: Vinjeta, str. 18. — Jakac Božidar: Koncert, str. 16.
»DOM IN SVET« IZHAJA DESETKRAT NA LETO (DVAJSETEGA DNE VSAKEGA MESECA RAZEN JULIJA IN AVGUSTA) NA 32 STRANEH. :: NAROČNINA ZNAŠA LETNO 100 DIN, DOVOLJENO JE POLLETNO PLAČEVANJE PO 50 DIN, V IZJEMNIH SLUČAJIH TUDI ČETRTLETNO PO 25 DIN. NAROČNINA ZA DIJAKE (ŽELIMO, DA NAROČAJO SKUPNO) 75 DIN. :: UPRAVNI-ŠTVO: LJUBLJANA, JUGOSLOVANSKA TISKARNA. :: ZALOŽNIK IN LASTNIK: KATOLIŠKO TISKOVNO DRUŠTVO. :: TISK IN KLIŠEJI JUGOSLOVANSKE TISKARNE V LJUBLJANI. :: UREDNIKA: PROFESOR FRANCE KOBLAR (ZA LEPOSLOVJE), LJUBLJANA, AHACLJEVA CESTA 7, IN DR. FRANCE STELE (ZA PROSVETNI DEL IN OPREMO), LJUBLJANA, SV. PETRA CESTA 80. ::
DOMINSVET
LETNIK 36. V LJUBLJANI 20. JANUARJA 1923. ŠTEVILKA 1.
■M——MM—M-m.i-m I umiiWHIiimnwiifiMJillllHIHIIW
JURIJ ŠUBIC: NOVO LETO — NOVA SREČA!
BOGOVEC JERNEJ.
Dh IVAN PREGELJ.
Bila so črna leta. Bila je lakota. Bila ( je kuga. Bila je vojska. Bil je Turek.
Bila je jeza »stare pravde« in žalost »ubogega Konrada«. Bila so znamenja na zemlji in na nebesih. Znamenje na nebesih je bil zmaj, ki se je bil izkotil ob palici svetega Jakoba in je krono imel z desetimi zvezdami in še z enajsto, ki je bila razodeti enajsti rog. Znamenje na zemlji ni bilo manj pomenljivo: tele z oslovsko glavo in ženskimi prsi. Rekli so in verjeli, da je izpolnjenje Danielovih maosim, prilika gnusnobe, blodnje in malikovstva v Rimu s krono v tri gube. Še druga znamenja so bile bolezni. Bolezen bolne sle je bila, moška polt, ki je imela sestro v
hotljivosti oslov in pastuhov. Bolezen iz hotljivosti je bila umazana rana, ki je imela nazivov od zatona na vzhod: hispa-nijska, galijska, napoljska in še veselih imen iz obešenjaške šale in vinske roba-tosti svetega Grobijana: ženski post, pereča ljubezen, vneta nedolžnost, hudičev kres in umazano spočetje. Bolezni primeren je bil lek: emplastrum, quod fit ex medulla cervi in qua coquuntur vermes terrae cum modico croco et vino subli-mato — sublimatno vino, žafran in laj-nasta mast kuhanih zemeljskih glist. Še druge bolezni so bile: bolezen nezmernih v pijači — podgröm in bolezen nezmernih v misli — melanholija. Bolni so bili vsi: bogovci in vidci iz Knjige, beani v beani-jah, bakalavreji, magistri, textuales in locales, Erazem v učeni oholosti, Urh v divji strasti, Martin v jezi besede. Iz Pisma so bili srditi in učeni in iz Ezopa so snažili z besedo in snago svojo knjigo. Wittemberški labod je pel o j a g -n j e t u , ki je premagalo zmaja, »peklenske krote krak«, in vzelo vso krivino sveta nase in odrešilo od žlahte do žlahte. Labod ni bil prvi bogovec, a je bil srečnejši kot češka gos, katero so pekli na grmadi. Pel je kakor slavec, a z znamenjem ni potrdil in je verjel, da ga dati noče. Zato pa je bilo žalostnim, ki so hoteli imeti znamenje, a so ga morali utrpeti, kakor je pisano, da se lačnemu sanja, da je, in se zbudi in je prazna duša njegova in se žejnemu sanja, da pije, in se zbudi in je žalostno njegovo srce . . . Razsvečujoča luč svetu bolnih v udih, v volji mesa in duha je bila moč iz besed, ki so jih imeli vidci in bogovci. Bogovci so sami trpeli iz Pisma in iz strašnih snag in slik v lesu, iz gnusnob in grozot oznanjenih v Izaiji, Danielu, Ecehielu in Janezu, iz strahu duhovin, hudiča in enajstega rogu, ki je bil zadnji v Rimu in Antikrist z zaduštvom in svečenjem in 1 z novimi menihi in ki le ni bil zadnji i«
je na moči pribival in ni hotelo biti konec preskušnjam in ni bil še red, da vstane sodeč na mavri in bo meč iz njegovih ust razpihal ljubeje babelske hčere, poluverce in razločenike kakor pirjevico in smo-tiako . . .
#
Takrat so igrali gojenci »novih menihov« v Ljubljani pred Tomažem, devetim ljubljanskim škofom igro o Savlu in Davidu. Davidovi vojaki so peli pesem »letečega leva«, pesem vzhajajočih kraljevih praporov: Vexilla regis prodeunt. Trudno so odpevali Savlovi »orožniki« s pogrebno pesmijo evangeljske srenje: »In Fried und Freud zieh ich dahin.« Savla je glumil supremist Adam Wassermannov, čigar oče je bil še nedavno evangeljski kantor in učitelj v Kranju, preden se je bil uslužbil papežnikom. »Koga oponaša?« je vprašal škof Tomaž. »Jerneja Knaflja na Brdu,« je odgovoril jezusovec, regens et concionator Miklavž Koprivec.
»Njegov red je blizu,« je prikimal vla-dika.
»Blizu,« je jeknil menih, ne da bi trenil z glavo ali zgibnil z rokami, katere je bil sklenil v rokave; »vzrastla mu je Estera.« »Saj ji je Judita ime,« je menil škof. Menih je nemo prikimal, čez trenotek pa je dejal:
»Sina so mu šolali deželani, da bi mu za naslednika vstal in orožnika. Pa ga ne bo učakal.«
»Ali mu je umrl?« je vprašal škof.
»Mladi Knafelj je že tretji mesec gojenec našega reda v Gradci,« je odgovoril jezusovec. Škof je živahno planil: »Kako je vendar to mogoče?« »Deus permisit,« je odvrnil mirno menih. »Ad majorem Sui gloriam.« »Fiat, fiat, amen, amen!« je zarajal škof. Veder je odšel od igre. Celo dopoldansko nevoljo je bil pozabil, ko je moral beležiti o stiškem opatu v svoj dnevnik: »Aeger et Podagricus. Nec ad finem missae per-duravit.« Po večerji je pozvonil tajniku in mu narekoval pismo. Pismo je naslovil Juditi Strmolski, mladi baronici na Brdu . . .
DUHOVINA. 1.
Poznojesenskega popoldne v letu tisoč in šeststotem je bil prispel prileten popotni človek z Brda med pristave mesta Kranja. Bil je tako zelo utonil sam vase, da ni opazil kamena, ki mu je ležal na poti v spotiko. Kakor podsekano drevo je padel na obraz. Ko je vstal z mokrotnih tal, je pogledal z nagonsko radovednostjo po ka-menu in šel z blodnim nasmehom za besedami, ki so bile vklesane v kamen, in je videl, da so ime in geslo raz vrata njegove hiše v Kranju, katero so mu bili cesarski prepovedali, zapečatili in naprodaj zapisali. Kamen nad vrati so izbili in vrgli pred mestno obzidje. Kmetica z Britofa je pobrala kamenato pločo, da bi si pozimi noge grela v postelji. Ko pa je videla pisano, se je ustrašila in pustila ležati kamen med pristavami. Bridko, kakor da govori težke uroke, je bral popotni samega sebe raz kamen:
„§ie $aertl ®naefft ^raebicant, 9M)n ©terff) ftetij in tteS ©anbt!"
Predikant Jernej, za Gašperjem Rakov-cem drugi bogovec v Kranju, je globoko zasopel kakor človek, ki spi. Nato si je šel z roko mimo čela, ki je bilo samo vase pogreznjeno kakdr pri človeku s pomešano pametjo in je tonulo v bolni in blodni mrak oči. Bil mu je obraz iz očeta in matere in dedov in še iz bolezni, ki so jih trpeli: iz lakote, sušice, davice, bodilja in kostenice. Bile so gube ubite 2 tlačanske očetne upornosti. Bile so črte
žalostnega materinega telesa: neutešena sla in žalostna kri, ki je bila spočela v strähn in nasilno, preden se je zavedela, da je blagoslov spočetja v blaženstvn vihrajoče krvi in vzhičene želje. Komaj vidno so se risali možn v skrajnih kotih gorenje ustnice redki umazano svetli brki, bolno skodrana je senčila skromna brada obbradek in čeljusti. Bilo je lice človeka, ki se mu ni bil drob razvil, bilo je zrcalo duše, ki je strašno in venomer trpela iz besed prerokov in razodetja, ki je hrepenela v širino razgleda in ni mogla preko ene misli, ene žalosti, ki jo je kakor prekleto Mrtvo morje zalijala, težila in dušila, bridka iz dneva v dan, iz pijanega večera in motnega dremca v bolečino strezavega ,]utra in morečega dnevnega opravka. Bilo je lice, da si bral ž njega vso prošlost bogovčevo: brazgotine otroških iger, trnja in kamenja, ko je lezel za borovnicami, jagodami, lešniki in gobami, bral si žalost šole in lakote ob knjigi in oljenici; zmrz-lino prstov, ki mu je ostala izza šolskega kalefaktorstva in cestnega kantorstva; bral si prvo telesno žalost nedozorele sle, drugo neusopljenega nagona in še preobilje sholarske pijače in bakalaverske šale; bral si prebujenje v mesu in duhu, prvi verski upor in zadnji boj in obzir pred razločenstvom; bral si kratko veselje poročne postelje, prvi krst, prvo bolečino ob mrtvem otroku, prvo vdovištvo po ženi, ki je ni mogel preboleti, prvo duhovino ob drugi ženi, ki mu je bila prešuštna in je blagroval njeno smrt; bral si prvo veselje v sreči evangeljske službe in prvo nadlogo preganjanja in strahu pred vozo, prvo razočaranje v Kranju, Karlovcu in Ljubljani, v srenji, ki mu ni hotela biti » pridna, prvo starost in osamelost na Brdu in prvo hudičevo misel, da raste nekje drevo, kjer bi ob visel na samem; bral si prvi obup, da ni znamenja, prvo pijačo iz obupa, ker ni znamenja, drugo iz pijače, tretjo; bral si prvo še nejasno bolestno slo iz pijače: nagon jezne živali, ki jo po ja hudič; zavreči se, ubiti se v nečedni hot-ljivosti in tako maščevati se lepi, neposlušni poluverki babelski z lastnini ponižanjem v lajnu lotriškega sadla. Predikant se je sklonil po kamen in ga dolgo držal v rokah pred seboj kakor list pergamena. Potem mu je bolno zadrhtelo 3
v gostih gubah kraj oci. Kamen je padel rezko iz njegovih dlani in se prelomil na tleh. Trpek nasmeh je vzvalovil mrzlično hladnost bogovčevega lica. Z besedo človeka, ki besedo iz vina sanja in se joče, je zamrmral:
»Hie Bärtl! Nečimurnost moja mlada. Norska je pamet mladih let!« Z jezno naglico je stopil po poti naprej. Mirneje, manj bridko je čuvstvoval: »Norska je tista pamet, a sladko je bloditi mlademu človeku. Dobro je v duši in pokojno je v srcu. Ni žalosti v udih, ni bolezni v mislih. Če je bolnost, je kakor bežen tresljaj mrzlice, veselje pa je kakor trata v cvetju: skozenj brodiš, rosa obli ja noge in pesem in ženo imaš.« Vstale so besede vanj, ki jih že davno ni več čuvstvoval: »O! Nichts Lieberes auf Erden, denn Frauenlieb wem's kann werden!« Kakor že tolikrat v svoji osame-losti in tegobi je utonil v motnem hrepenenju po davno minulem. »O! Nichts Lieberes auf Erden, denn Frauenlieb wem's kann werden,« je ponovil in zaječal od ganotja. »Vse je minulo,« je občutil. »Utrpel sem vso sladost življenja. Samotno je moje ležišče. Tisto telo, ki mi je služilo v sli, je sprhnelo in le mrzla duhovina vstaja v mojega življenja večer.« Šel je in je še tonul v mislih na pokojno. Potem pa je, kakor da ga duši, bruhnil predse trpko, v onemogli želji: »Agnes, du mein viellieb weylant Ge-mahel!« — Vstopil je bil v mesto, da sam ni vedel kdaj, in je šel, da sam ni vedel kam. Po srednji ulici je šel, tesno ob hišah in se vedno zopet pripogibal pod nizkimi nadzidki. Ko pa je stal pred farno cerkvijo, je obstal nenadoma in zastrmel blodno okoli sebe. V vratih sosedne hiše je stal mlad človek, ga zagledal, spoznal in se zelo začudil. Strmel je nekaj hipov neverjetno v predikanta. Potem pa se je zganil, snel dijaško pokrivalo in se poklonil.
Predikant ga ni opazil. Še vedno je topo in blodno strmel v zaprte cerkvene duri. In glej, tisti hip jih je nekdo od znotraj odprl.
Mladi človek v sosednih vratih se je približal predikantu in pozdravil s prosečim klicem:
»Here Meister!«
In še ga ni opazil predikant. Rezko je bil sklonil život kakor za skok. Vstopil je v cerkev. Mladec je strmel z odprtimi usti za njim. Potem je stopil s trdo žalostjo v bledem licu nazaj ob hišo nasproti cerkvi in ni odmaknil pogleda od cerkvenih vrat. Potem se je strelovito zasukal in vstopil v hišo. Vrnil se je skoro trenotno z nenavadno težkim dijaškim mečem ob strani. Desnica je nemirno tipala ob ročaju, bledo lice pa je bila zalila mlada kri in v očeh se je vžigalo oprezujoče navzgor in navzdol po ulici. Ko se je nekoliko pomiril, se je nasmehnil bridko in zamrmral: »Here Meister, vahre wohl. Erasmus vigi-lat.« Bil je Žige Wassermanna mlajši sin, Knafljev najvernejši orožnik v mestu . . .
2.
Predikant Knafelj je premotril mrak hladne cerkve in ni našel, da bi bil kdo v njej, in je ugibal, kdo neki mu je odprl. Še vedno bolj nagonsko nego zavedno je stopil k stopnicam, ki so držale v stolp, in je našel tudi tam odprto. Vedra misel se je vnela v njem in je občutil: »Kakor da je vedel, da pridem, in kakor da se mu je kakor meni razodelo, da bom prišel, in naj čaka in odpre, je odprl in ga ne poznam.«
Zavedel se je nagiba, ki ga je bil dvignil s samote na Brdu na pot v prepovedano mu mesto in mu vodil nogo na stopnice v zvonove. Po mrakotnih lestvah se je
živahno pel navzgor in se besedno spominjal klica iz sanj.
»Saj ni imelo obličja, a po glasu sem jo spoznal svojo duhovino in je rekla, naj grem in bom znamenje imel in bo vstalo med zarjo in mrakom noči.« In še se je spominjal: x Zbudil sem se iz sna in sem oči odprl in glej! Spal sem z glavo na knjigi in je bilo odprto v Ecehielu na dvanajstem poglavju in sem bral, da poslej nobeno videnje ne bo več prazno.«
Zasopel se je oddahnil v temi sredi lestva in ponovil ukaz iz sanj in na glas: »Pojdi v višavo pod zvonove in boš znamenje imel in bo vstalo med zarjo in mrakom noči!«
»Kakšno znamenje bom imel? Kaj bo vstalo?« je spraševal nezaupno sam v sebi. Tedaj je leglo svetlo od zgoraj in je slišal škripanje tečajev pri pokrovu na lini v zvonove in je zopet verjel, da mu nekdo čudežno odpira. Tajnostna groza mu je zagomazela v život. Krčevito se je oprijel držaja in segal z nogo in roko v lestvo navzgor in sunil v svetlobo pod zvonovi, ki so težki viseli nad njim in je v največjem nihal jezik in mu brnel klobuk, ki ga je bil nekdo zganil. Predikant se je ogledal. Bil je sam. Groza mu je znova zagomazela po hrbtu in se je nezaupljivo ozrl v stolp, odkoder je bil prilezel. In se je šele sedaj obudilo v njegov spomin tisto grozno, ki se je bilo dogodilo tam doli v temi na tretji lestvi. Evangeljski hlapčič je bil pred dvajsetimi leti prilezel cerkveniku Peru podrezovat vrvi in jih je podrezal. Ko pa je hotel nazaj, se mu je hudič popačil iz zvonov in je otroče telebnilo v globel. Tisti nesrečni hlapčič je bil predi-kantov lastni prvorojenčič. »V skušnjavah nas ne pusti in od zlega nas reši!« je zamrmral nesrečni oče in se začudil:
»Kako da nisem mislil na tisto 1 Ali bi bil prešel, da sem mislil1?« Iz vere, da ne bi bil prešel mesta, kjer je še vedno temna krvava pega pričala o smrti njegovega sina, se je zopet usopil v trdno vero, da mu je težavo poti vzel duh, ki ga je bil pozval na pot: . »Znamenje boš imel in bo vstalo med zarjo in mrakom noči!«
4 Stopil je k lini in zaprosil:
» Gospod, pozval si me. Glej, čakam. Razodej!«
In je šel z očmi na jug1 in vzhod čez polje, ki je tam ležalo sredi med gasnočim dnem in daljnim mrakom. Hrepeneče se je nagnil polju naproti skozi lino. Wasser-mannov Erazem doli na ulici ga je opazil in vzkliknil:	/
»Gospod Jezus! V zvonove je šel. Kdo ga ume j ?«
Predikant pa je iskal v polje, da so se mu oči orosile in omeglile, in ni našel. In je iskal v drugo smer, v zeleno goro pred seboj, ki je bila mesto prekrila s svojo senco, k škofljim v Loki, kjer je vedel za sovražnika Wurtznerja, na Smlednik mimo nečednega pastirja Jurija Otave do Cerk-ljan, kjer je bil papežniški Haumann izpodrinil evangeljskega Krištofa Schwaba. Iz solnca v čad in mrak se je pogrezala široka ravan s svojimi polji, močadami in lesovi pod zelenomodrim, mrzlim nebe-som, kamor je bil iz sivine na vzhodu vstal polni mesec. Sijajno je gorela zemlja pod planinami, predgorje nad ravnjo: Krvavec, strmolski breg, Kopa, Štepanja gora in Mojzesov vrh, Viševek, Drenik, Po-toška gora, Mehka dolina, Hudičev boršt in Veliki les. Vijolična zarja je šla mimo zemlje Podgorcev in Zaborščanov, senar-jev brdskih in drvarjev velesovskih: Sveta Katarina v lesu, Sveta Sobota v lesu, Beli log in Zalog pod cretjem, močvirja pod Golnikom in Vevodni boršt. Tostran je bilo solnce že zatonilo, savski bregovi so ležali v mrču in čadu pastirskih ognjev in vzduhu vode. Samo polje proti jugu je bilo kakor širok hrbet pol v luči pojemajoče zvezde, pol v hladu vzhoda, odkoder je rosila noč.
Lepota razgleda je zbrisala za nekaj časa spomin najbližjega čuvstva iz predikanto-vih misli. Slovesno občutje se ga je polastilo in mu je bilo iz Pisma, kakor da je prerok in vidi daleč z gore Tal-Abiba, kamor ga je bil vzdignil Gospod. In iz preroka je vzrastla čudno sveta jeza vanj in je mislil krčevito z besedo in snago svojih knjig:
»Nesrečna zemlja, negodna, ki te norijo s svečenjem in zaduštvom farčiči in novi menihi, malikovski poluverci, papeževi sledniki, seme hudičevo, ki stražo streže Antikristu. Kdaj vstane tvoj red, tvojim
zapeljavcem sodeč! Čuj, kaj mi je velel Gospod. Roke naj sklenem in z nogo naj udarim ob tla in zakličem joj! radi vseh gnusob Izraelove hiše. Roke sklepam in z nogo bijem zaradi tebe, Krištof Treiber, neukretni blodež, lakomni stražar nor-skega Tomaža Ljubljančana, ki je erbič zblode, zlobote in zločesti krgave, krivine in oholnosti. Z nogo bijem, objestni ti telec, hlapčič zlodejev, ki si prišel v mojo srenjo za prascem Mercino in oslom Latho-musom in si zadnji papežnik na pridižnici v Kranju, zadnji nenavidljivec lajavi, ki ni hotel roditi za moj glas, za duh gospod-nji, ki mi je bil kakor vidcem in bo-govcem.«
Erazem Wassermannov pod cerkvijo je s hrepenečo gorečnostjo gledal v višino. In mu je prišlo, da bi predikanta opozoril nase, in je zapel:
„lu§ tiefet 9tot jriiret tet) gu £>ir, §erre $ott, erpr mein šftufen!"
Predikantu je omahnil pogled nad mesto, ki se je bilo vzviličilo v tri ulice od špitalskih vrat do stolpa nad Dolom, ki je vsako leto bruhal črne jate vran na mestno ozidje in na stolpe mestnih cerkva svetega Kocijana, svetega Boštjana, ro-ženvenške Matere in špitalske kapele. Stisnjeno v ozidje na živi skali je živelo mesto iz polja in pristav, iz petaka, ki ga je plačeval tovornik v Lahe, iz cehov, ki so živeli svojo topo vsakdanjost iz dedov \ dede, iz vina, ki ga je bilo v mestu več ko vode, iz besniških drva, iz rib v Kokri in Savi, iz sejmov svetega Marka in četrtkov v mesecu, ki so poznali tržiško usnje korduvan, šenčurske odeje, nakel-ske volnene jopice, loško platno, jeseniško železo, lonce iz Kovorja, krzno in kože od Kokre, smolo in gobo iz lesov na Jelovci, kostanj Podgorcev, poljanske konjarje, ajdo in med v satovju, lan in sir in vitre in jazbečje sadlo, terijak in mitridat, album nigrum za zaprte dojence, oglejski žafran, avgsburgški parhent, muzansko steklo, adiantum za mlade norske ljudi, pilule »sine quibus esse nolo« za stare device, nože, orožje, bičevnike in še nemški letak o davno pozabljenih turških vpadih, ki niso bili nič manj grozni mimo 5 novih in zadnjih.
Predikant je premotril strehe pod seboj kakor so se vezale v treh pramenih iz severa na jug. Mrmral je ali z ljubeznijo ali s srdom, kakor že je bila ali hiša evangel jskega meščana ali dom papežnikov: »Vzdajem vam dober večer, vi moji verni orožniki. Vam pa vzdajem hudiča, ogenj in lajno, ki ne rodite za besedo čiste resnice.« Šel je za drago strmih streh in jih je vedel po vrsti: »Martin Kunstl moj, Tone Oven Treiberjev, Janez Zamujen moj, Jurij Porenta Treiberjev, Heinricher moj, Strauss, Mernhardt, Stockzahndt moji, Urh Sparer, Klemen Raša Treiber-jeva; vdova Kristančeva moja, Omersa, Smrkovec, Haertl, Štempihar, Janežič, Bogat, Treiberjevi, seme papežniško . . .« Kakor da sočuvstvuje z besedo predikan-tovo, se je razvnela pesem iz nižine v bridko molitev:
»Ne daj, Oče, naš ljubi Bog,
da bi od nas se vzel tvoj uk.
Zateri Turka, papeža,
kir zašpotujo Jezusa.«
Pesem je zanesla predikantovo uho in je opazil mladca, ki je pel. Potem pa je privezala pozornost njegovega duha streha edine evangeljske hiše med dvajsetimi papežniškimi na savski strani mesta. Vstala je žalost vanj, bridkost spominov za pokojnim tastom in žalost nad njimi, ki mu niso več sličili v gorečnosti in veri in ljubezni do čiste evangeljske besede. Zopet se je zavedel v svoj smoter in klic iz sanj in je vrgel glavo v smer proti polju na jugu. Rahel vonj zarje je ležal vse čez mimo samotnih brez do daljne koče koncem polj, ki je tiho razpadala, odkar je bila umrla v njej stara ženica veščica, kateri so še v grobu z glogovim kolcem prebodli telo. Predikantu je planilo v licu. Prav ob koči je bil vzrastel jezdec v polje med zarjo večera in mrak noči. V bogovcu je oživelo kakor spoznanje iz višav in je zaklical uverjen, da je vstalo in je jezdec njegov sin, njegov daljni orožnik iz Nemcev, Tifernov štipendist. »Tebe mi je napovedalo, moj sin, moj Gedeon,« je mrmral; »jašeš, jašeš.« Stegnil je roke predse, daljnemu v pozdrav. Iz globeli se je oglasila nova pesem, brid-
»Tam pri teh vodah Babilon
smo žalostno sedeli...«
Ni je čul, ni posluhnil.
Koj nato pa je zato sunilo jezno in uporno,
izziva je hripavo in zelo glasno:
»V Kranji je zdaj en papežnik, tega hudiča učenik, Treiber je njegovo ime, pravo hudičevo seme,«
Bila je morda jezna očetova beseda iz veže, ki je še podpihala mlado hlapčičevo gorečnost. Bila je morda zasmehljiva opazka Erazmovega brata, ki je bil za nekaj dni prišel iz ljubljanskih šol domov in si baš likal obleko, ker ga je bil domači župnik povabil na večerjo. Morda je bila celo hudomušna opomba in pomilujoč nasmeh sosedove hčerke, Erazmove vrstnice, žive Snedčeve Agate, ki je gorela za mladim in ni hotel norski mladec roditi za njeno prijateljstvo.
»Treiber je njegovo ime, pravo hudičevo seme,«
je ponovil Wassermannov bojevito, strastno, a se umiril, ko je videl, da je mož v 6 zvonovih pogledal z bridkim nasmehom
nanj. Predikant pa je sam zase zamrmral pomilovalno:
»Mlada, vroča kri! Če bi ji dana bila vztrajnost, vernost in moč!« Tedaj pa je segel v njegovo besedo neki neznan glas.
»Ščene razločensko, hlapče negodno!« je bilo slišati preprosto, kratko. Predikant je zagledal v lini ob sebi človeka, ki ga ni poznal. Bil je tridesetleten mož in se je zaupljivo obrnil k bogovcu in dejal: »Lej, kakšno šibo si je spletel stari Wassermann. Sam ga je učil peti pesem, katere mu zdaj odučiti ne more, telcu hotljivemu za licem bogovčeve na Brdu.« Predikant je pozabil na jezdeca v polju; lice se mu je zmračilo in je vprašal: »Kaj misliš? Katere bogovčeve?« »Poznam je ne,« je odvrnil oni preprosto, »moj oče Pero mi je pravil, kakor so mu babe povedale, ki hodijo v grad prat. Hudič jo -je obsedel, so rekle, ji vzel dekelstvo in upalil polt, da nori za moškimi in je neki taka, bi rekel moj oče, da je celo očeta strah in sram in jo zapira, lutrovec norski Jernej.« Prezirljivo in rezko se je obrnil predikant vstran in pogledal v smer proti polju, Iger je gasnila zadnja zarja. Še je tam brodil jezdec sredi med dnem in nočjo, a ni se zdelo, da bi se bil približal. Predikant je trenotno pozabil soseda ob sebi. Njegova ljubezen je trpela v daljo: »Izza hiše vedomcev si vstal v polje. Ali nisi moj sin? Davno je red, da se mi vrneš. Kam jahaš? Ne bližaš se. Ali ne znaš poti več? Noč te bo zajela, da ne bom razločil tvojega lica, ko pri jahaš. Ali si sploh ali pa si le slepilo iz nenavidnega?« »Svojca oprezuješ,« se je zopet oglasil zaupno dobrodušni mladi mož ob predi-kantu. In še je govoril in se začudil: »To bi pa le rad vedel, kdo ti je odprl sem gori. Po steni, bi rekel moj oče Pero, menda nisi priplezal kakor martinček. Pa saj nisem radoveden, a moja služba je zdaj takale, moja služba po očetu, ki je naduho dobil in je star, da boš vedel in mi zameril ne boš.«
Bridkost pikre pomilovalnosti je obrobila bogovcu ustnice. Iz občutja neljube soseščine je namenoma prijazno pokimal Wassermann o vemu mladcu v nižavo. Njegov sosed v zvoneh je videl in se mu 7
je obraz glupo podaljšal. Nato pa mu je vzrastla v lice užaljena zavednost in slovesna odločnost. »Kaj si mu prijatelj, razločencu?« je vprašal. Predikant se je živahno okrenil in mu mrko pogledal v lice. Ni takoj imel besede. Ko pa jo je našel, je sunil odkrito: »Ti sam si raz-ločenec!«
»Lažeš se,« je odvrnil oni. »Novi cerkovnik sem po očetu Mihi, ki je zaradi lutrov-cev v naduho prišel. Toliko so mu negodni podrezovali vrvi.«
Ker ni umel predikantove besede, je še živahne je prepričeval: »Še na misel mi ni prišlo nikoli, da bi bil za njimi bezljal. Kako neki? Petnajst let sem služil škofljim v Gornjem gradu in bi jim še. Ti me nikar ne psuj!« Predikant je zopet nemo strmel preko polja na jugu. Zarja je bila ugasnila, a jezdec ni bil bliže. Za bogovčevimi pogledi grede je doumel cerkovnik: »Pa ne da čakaš onegale tam? Star si, bi rekel moj oče, in slabo razločiš. Jaz sem mlajši pa vidim. Sence ne meče več, spoznam pa le, da jaše proti škofljim v Loki in ne na Kranj.«
Rezko se je tedaj odtrgal predikant od polja med nočjo in dnem. V lice mu je bila stopila blodna napetost. Gibal je z ustnicami, a besede ni izrekel. Iz nižine se je zopet oglasil Wassermannov. Pa ni bila več molitev, bila je pesem mlade, zaljubljene, žalostne krvi:
SteB lag btcf)§ erbarmen, ba{3 )o elenb bin uttb fd)leug mid) in bein tone."
Bogovec se je zdramil in zdrznil. Stopil je za korak bliže k cerkovniku in rekel: »Ali ga slišiš? Si rekel, da nori za bogov-čevo hčerjo?«
»Tako sem povedal, kakor mi je povedal oče,« je odvrnil cerkovnik. »Nori. Pa dekle je obsedeno.«
»Moja hči ni obsedena!« je vzkliknil ostro bogovec.
»Tvoja hči? Bogovčeva, sem rekel,« je zijal cerkovnik. Nato pa se mu je za-svitalo:
»Kaj, ti da si?«
»Sem,« je odvrnil jasno predikant in pomeril onemu lice in postavo. Čudna moč je bila vzrastla vanj. A tudi cerkov-
niku je zaigrala mirna službena odločnost v očeh in je rekel sirovo odkrito: »Saj se ne bi čudil, če te je hudič dvignil v zvonove, bi rekel moj oče. Njemu ste jih rezali, meni jih ne boste, vrvi, pravim jaz. In če se mi ko j ne spraviš dol, bom sam skrbel.«
Zadrhtelo mu je v rokah, s katerimi se je bil oprl v zvon, da je zamolklo zabrnel. Predikant je nemo utonil pred njim na lestve v stolp.
»Saj mi je resnico povedal, norski stražar Treiberjev,« je mrmral. »Hudič je bil, ki me je vzdignil v zvonove iz duhovine, ki je nisem imel, nenavidni, lajavi, trikrat lažni, hudič, hudič, hudič.« Cerkvenec je zvonil. Težko je padal glas nad ceste in ulice in strehe mesta, ki je tonulo v mraku. Cerkvenec je pridržal zvon. Jeknil je še parkrat v zadnje njegove besede:
>:Zdaj in ob naši smrtni uri.«
>	Amen!« je odgovorilo z nad zvonov in pred cerkovnika je zdrknil človek in se postavil z glupim nasmehom oben j.
>	Norski Čatuljica,« je vzkliknil cerkovnik, »ti torej si odprl lutrovcu v zvonove? Tako služiš in strežeš?«
Stegnil je roko, da bi pograbil onemu v skuštrane in sršeče lase. In oni mu je glavo naproti priklonil, kakor da se sam zaveda, da je zaslužil kazni. Bil je nizek zarastel človek bolj otroku podoben nego tridesetletnemu možu. Zapitemu kovaču pod mestom se je bil rodil. Očeta so mu ubili v nedeljskem pretepu na farovški loki, mater mu je božja oblast vrgla v Savo, ko je prala, sam je padel iz zdiča pri peči, kamor so ga bili položili, ko so devali očeta na mrliški oder, in se pokvečil. Potem jo rastel in stradal. Mestni otroci so mu s kamenom izbili levo oko. Desni uhelj mu je odtrgal pek, kateremu je bil zmaknil hlebček kruha, bridko ga je bil oklal pes, ko je lezel spat v pristavo pred mestom. Za kos kruha so ga poslali evangeljski otroci v stolp farne cerkve, kjer jim je bil besni cerkovnik Pero nastavil skopec, ker so mu hodili pod zvonove podrezovat vrvi. Res je zašel v želez je. A od tedaj se je prevrglo v njegovem življenju. Cerkovnik ga je pol-mrtvega vzel v hišo in skrbel zanj." Samo eno krivico mu je še storil, ko se je bil 8
O
KRALJ FRANC: TRENTARSKI ŠTUDENT I.
pošalil z njegovo bedno in nakaženo postavo, da je prava čatuljica. Ime se je otroka prijelo in ko je dorastel, že sam ni več vedel, da je njegovo pravo ime Tilen. > Zakaj si mu odprl, povej, zakaj?« je'stra-hoval mladi cerkovnik pohlevnega reveža. >Bal sem se ga,« je odvrnil Tilen. »Bal?« se je začudil cerkovnik in se z zadoščenjem pomeril z onim. »Jaz se treh takih ne ustrašim,« je menil in pozabil svoje stanovske strogosti. xPojdiva,« je velel nato. »Pa da mi kaj takega ne storiš več. Za to te ni redil moj oče in priporočil še meni. Če ješ moj kruh, ga zasluži ali pa si preberi.« Tiho je utonil Tilen pred cerkovnikom v stolp. Godrnjaje je sledil gospodar. Ob tretji lestvi v temi pa je obstal in dejal sam zase:
»Tu menda je priletel ob steno tisti nesrečni hlapčič. Pasji oče, lutrovski! Ali se mu ni obrnilo srce, ko je plezal tu mimo? Ubogi otrok. Nad očeta naj pride njegova kri in če je res videl, da se mu je hudič popačil znad zvonov, preden je padel -—«
Sredi besede se mu je čudno posvitalo v glavi in je vzkliknil:
»Catuljica! Odkdaj laziš nad zvonove?« Tilen pod cerkovnikom je obstal in ni odgovoril.
»Molčiš,« je menil cerkovnik, »pa ti zdaj jaz povem, kako je to. Bojiš se lutrovca z Brda. Saj se ga lahko. Sina si mu ubil.« »Sam je padel,« je zaprosil Tilen. »Padel je,« je rekel cerkovnik, »pa zakaj. Poslušaj me. Tebe je zagledal nad zvonovi in morda si se mu celo popačil, kaj?« »Rezal je vrvi,« se je opravičil nedorasli. Cerkovnik ni odgovoril. V svoji preprosti glavi je domislil:
»Pri spovedi bom povedal, kar vem. Duhovni naj razloči, kako je, ne moja kme-tiška glava.«
Na glas pa je velel Tilnu: »Nad zvonove ne lazi več!« — Zaprl je cerkev in šel k župniku Treiberju, da bi mu povedal, kako je našel predi-kanta v zvoneh. Našel je župnika v družbi s človekom, ki je bil pravkar prijezdil od Kamnika čez Šenčur v polju med zarjo \ečera in mrakom noči. Bil je mladi Harrer, čigar družina je bila še nedavno Knafljeva. Mladi Harrer je bil prijahal v službi škofa Hrena in izročil župniku zaupno škofije pismo. Župnik Treiber je bral podpis:
»Thomas, episcopus, commissarius cae-sareus in evangelicos.« Posluhnil je cerkovnikovemu poročilu. Nato je menil, kakor da pomiluje: > Aeger mente et corpore. Profuga! Non perdurabit!«	(Dalje.)
ZEMLJA.
TONE SELIŠKAR.
Kakor posesana volkulja se je zleknila zemlja v jeseni.
Z železom so ji parali prsa, njena obilna in mlečna, vsi njeni nešteti otroci;
z železnimi ostmi so ji odpirali prsa njena obilna in radodarna in kmetiči so na obrazu ležali in so jokali v smehu kakor otroci,
Sedaj leži mati in spi. Počiva.
Po sneženih poljih romam in me je strah mrliča z živim plodom v telesu.
Strah me je, mati,
Tvojega ploda me je strah, o, ti ne veš
kako me je strah! —
O, mati, zakaj, glej!
Čez leto dni, ko boš rodila, ko boš razgalila svoje telo in boš dojila,
bodo preklinjali tvoj plod in tvoje telo
Tvoji najvernejši otroci, ki bodo samo kaplje lizali —
in bodo pljuvali na Tvoj plod in
Tvoje telo vsi tisti, ki se bodo mleka napili in bodo v pijanosti nad nami,
med muziko bičev in škorpijonov, cancan plesali . . .
O, strah me je.
Pokleknil sem:
O, mati, kaj je tako že od vekomaj?
Od vzhoda sem je zavalovalo po zemlji. To je bil njen vzdih.
Na tla sem se vrgel pričakovanja poln in sem prisluhnil —
Mati govori.
Vzpel sem se kvišku in sem zdirjal preko sneženega polja rjoveč:
Ni od vekomaj, ni od vekomaj, ni od vekomaj!
Zagnal sem se v ljudi in sem jim klical besede:
Ho, ljudje — ho, vi vsi, za menoj, za menoj,
saj ni od vekomaj, 9	saj ni od vekomaj!
KLICANJE.
JOŽA LOVRENČIČ.
Grem po cesti — nad mano drevo zašumi: Postoj, kam se ti mudi?
Kam? Sam ne vem.
Rad bi prišel k dobrim ljudem.
Drevo šumi, šumi. . .
Korak mi obstane — ceste več ni.
Dobri ljudje — iz srca jim rastem in jim šumim,
počivaj pod mano in te umirim! —
In sedel sem pod šumeče drevo, poslušal ga in čudno lahko mi je v srcu bilo.
DRAŽBA.
NARTE VELIKONJA.
Sani peka Burje so se baš oni hip ustavile pred gostilno, ko je sodni sluga Anzelm, stoječ sredi gruče ljudi na nizkem tnalu, klical že vdrugič: > Bajta brez živega inventarja dva tisoč, z živim petnajst sto. Kdo da več?« Gruča ljudi se je gnetla pred nizko bajto ter norčevaje se zrla biriču v obraz. »Vsaj petnajst sto, da se plačajo pogrebni stroški! In vzemi brez živega inventarja!« je silil dolgi Suhač v svojega soseda krojača Juriča.
»Kaj se to pravi: ,brez živega inventarja'; saj nimaš pri bajti ne repa ne roga!« se je otresel krojač.
»Človeka kupiš zastonj in še pet sto prihraniš. Kdo da več?« je ponujal birič. »Za petnajst sto!«
»Kakšnega človeka?« se je naglo in razburjeno vsilil pek Burja v gnečo ter vrgel krčmarju vojke: »Konja postavi v hlev, ves moker je!« Okoli ustnic mu je igrala silna nestrpnost in čudna razdraženost. »Daj, poiščite človeka, živi inventar te bajte, in oglej si ga, kdor dražiš!« »Ali je človek z bajto vred?« je vprašal naglo pek.
»Pravijo!« je dejal krojač. »Kam pa naj ga spravi občina? V mrtvašnico živega ne sme, saj je staro itak pokopala na svoje stroške!« je razlagal Suhač.
»Ali nisi ti, Suhač, v fantovskih letih gledal za rajno. Pa ni bilo nič, kaj?« je vprašal krojač Jurič.
»Kar pusti me!« se je ta zgrčil v dve gube
ter udaril mimo peka v gostilno. Pek ni
zapazil v svoji razburjenosti, da ga je
nalašč sunil s poti; samo opotekel se je
od Suhačevega sunka.
»Oho!« je dejal pek ter pobral klobuk, ki
mu je bil padel v sneg.
»E, pa sem le pregnal žverco sitno; ta bi
dražil, da bi ušesa bolela,« se je smejal
krojač.
V tem hipu so privlekli iz okajene kuhinje razcapanega bebca ter ga postavili pred družbo.
»Za ognjiščem je čepel v pepelu ter snažil zarjavelo pilo!« je razlagal nekdo. »Otresi se pepela, Cene; še kravo očohajo, ko jo kupujejo. Kaj boš s pilo, Cene?« Cene je zvedavo pogledal po ljudeh, skril pilo za hrbet in zajecljal s pritajenim smehljajem:
»Osnažil jo bom! Če je rjasta, ne teče!« Ko je govoril, se mu je grbančilo čelo, čez katero mu je segala rdeča lisa, znamenje, ki ostane, če padeš na oster kamen. >Takšen je ta živi inventar!« je vzkliknil krojač Jurič, ki se je rinil bliže h klicarju.
»Otroke in kravo bo že varoval. Petnajst sto z živim inventarjem!« »O!« se je čudil kovač Vrečar. »Bajta ni vredna sedmih grošev! Pa še zapečkarja povrh. Le imej bajto; iz samega usmiljenja jo kupuješ. Raztrgana je in svisli nima; vse so požgali na pogrebščini. Če bo tako padalo, kakor zdajle,« je otresal sneg iz brade, »imaš spomladi v bajti snega do slemena!«
»Cela bajta je lažja od božičnih jaslic; en sam človek jo prestavi z mezincem!« se je smejal nekdo.
»Kaj koga briga?« se je otresel krojač. »In če bi bil betlehemski hlev sam in bi sami angelci stanovali v njej.« »Saj tudi!« je veselo prikimal Cene. »Še sinoči so bili angelci v izbi. K Mariji so prišli. S tole pilo jim bom prepilil križe na oknu,« je jecljal ter se blodno nasmihal. »Sedem korov pet in trideset angelcev in dva keruba.«
Množica je prasnila v krohot. Borna 10 postava Cenetova, ki so mu rdeli prsti od
mraza, njegov plašni pogled in jecljajoča beseda so vzbnjali smeh. »No, krojač, pa je bajta le več vredna, če so v nji angelci!« je dražil Jnriča kovač Vrečar, ki ni imel nobene vere. »Za an-gelce, dva tisoč!«
»Še okna bo pokvaril! Edino železo, ki je še za rabo pri podrtiji, bo prepilil!« je dejal mežnar. »Dva tisoč pet sto za ta hlev!«
»Tri tisoč z živim inventarjem, angelci in Marijo!« se je naglo vmešal pek Bnrja. »Za nobeno rabo ni, za peč jo poderem!« Govoril je naglo, sunkoma, čudno se ozirajoč po ljudeh in napol pijano. Tistikrat je Cene uprl svoj pogled v klicarja in vprašal: »Kaj delate z bajto?« »Prodajam jo. Tri tisoč v drugo! Kdo da več? Da nas sneg ne žamete. Z angelci in Marijo in betlehemskim hlevom vred. »Ne kupiti!« je kriknil Cene, kakor da se je šele zdaj zavedel, za kaj gre. »Ne kupiti!« In prikrit, bloden srd mu je blisnil iz oči.
»Kaj še! Tri tisoč petsto z vsem živini inventarjem!« je vzkliknil kovač. »Kaj bo Burja baharil tu okoli. Toliko že imamo v vasi, da ni treba tujim bahaČem žvenkljati pri nas.«
»Za drva jo poderem! Štiri tisoč!« se je pridušil pek. »Ves živi inventar vzamem s seboj.«
Cene je planil na te besede kvišku; v obrazu se mu je zrcalila užaljenost, strah in grožnja.
»Nikomur je ne dajajte, Marije z angelci! Temu še najmanj!«
»Pa naj jo ima pek, če da pet tisoč!« je krilil sredi meteža kovač. »Cene, nikar se ne straši! Da bo enkrat konec! Kdo bo še stal v tem snegu!« »Le pustite jo Burji, bo vsaj Cene pri žlahti. Pri očetu!« se je oglasil na pragu dolgi Suhač. »Kam pa naj gre sin, če ne k očetu?«
Množica, ki se je otresala snežink ter radovedno poslušala nenavadno dražbo, se je razmajala, kakor da je padel strel mednjo. Čez hip je bila videti kakor tropa ovac, ki sili v stajo.
»Pri očetu bo!« je vpil Suhač. »Kaj ne veste, da je njegov sin? Pa bo še bajto pograbil!«
»Molči, suhač ti!« je s stisnjeno pestjo planil pek Burja proti njemu. »Molči, kaj to tebi mar? Svoje stvari bom že jaz sam uredil!«
Ljudje so mu zastavili pot in z začudenjem zrli prizor, nato udarili v škodoželjen smeh. Pek je to videl, osupnil, se spet plašno ozrl, nato pa kakor iz sebe planil nazaj ter kriknil klicarju: »Pet tisoč s sinom vred! Kdo da več, naj zine! Nihče! V zadnje pet tisoč! Mene ne bo Suhač učil, kaj moram. In če še kdo kaj črhne! Sem stopi Cene, da te vsi vidijo! To je moj sin, da veste! Da bo Suhač lažje spal!« Povlekel je fanta, ki se je ves tresel od mraza, pred klicarja: »Udarite v zadnje!«
»Kdo da več!« je zmedeno zajecljal sluga. »Kdo pa bo dal več? V prvo in drugo in tretje! Pet tisoč! Na, Burja, bajto in fanta!«
Ob teh besedah se je Cene bebasto ozrl po ljudeh, nakremžil obraz ter začel na glas tuliti. Pravijo, da mu je krojač napravil z ustnicami zajca in da ga je to žalilo. Bog večni vedi, kaj se godi v takih uklenjenih dušah.
»Kaj boš zdaj tulil!« ga je tolažil kovač Vrečar. »Vsaj zeblo te ne bo tako nazaren-sko pri peku!«
Cene pa se je sključil na prag bajte ter si
s prsti rdečimi od mraza brisal solze, ki
so mu polzele po licu.
»Kje so ključi? Ključe sem!« je zahteval
Burja.
»Vsaj podpiši prej; kar v gostilno stopimo, da se uredi!« se je otresal sluga Anzelm. »In so prodali Marijo!« je jecljal bebec na pragu.
»Nikar, Cene!« je tolažil kovač. »Le zase ohrani Marijo in vsi angelci bodo šli za njo.«
»Drag si, Cene!« se je vmešal mežnar. »Še dražji od ovce. In nobenega haska ne bo imel pek od tebe, samo žal mu bo!« »Za strežaja mu bo in za vratarja,« je razlagal kovač. »Pa vzemi ti sina za stre-zaja, Jurič, če ti nese. Veš kaj, Cene, če res ne nehaš, kar vzemi Mater božjo, da pridejo angelci za njo. Tam ne bo treba piliti omrežja; okna so dovolj velika!« Cene pa se je grčil v eno samo kepo ter od neznanega strahu, razburjenja in srda li jecljal nerazumljive besede.
Dražbe je bilo konec. Burja se je čez hip vrnil, prijel fanta, ki je še vedno plakal na pragu, za roko ter ga potegnil s seboj. Ljudje so se bili že razšli. Snežinke so še močneje naletavale.
»Vstani, da te sneg ne zagrne. Stopiva na polič vina. Če sem te kupil in nimaš nikogar na svetu — kaj bi te kupoval, ko si itak moj. Ne bodi, no! Ali misliš, da sem prišel radi bajte! Ne, srce mi ni pustilo za tebe voljo. Le pripravi svoje reči; pri meni ne boš lačen in že davno bi te bil vzel. Pa ni mati pustila! Da te bom imel za bogvekaj pri hiši! Bala se je zate kakor mačka. Ali sem kaj podoben mačku, ki mladiče žre? No, le povej!« Cene ni prišel do besede, le strmel je v pekov obraz in na licu se mu je zrcalila groza.
»Le vzemi svoje stvari s seboj! In nič se ne boj, za strežaja mi boš in za vratarja, pravi kovač. Pred mojo sobo. Čisto novo obleko dobiš.«
Stopila sta v bajto. Gole stene in prazna izba je pričala o njeni revščini. Odkar so odnesli gospodinjo iz nje, so si sosedje izposojali dan za dnem zadnje borno pohištvo, le na klopi za ognjiščem je bila razcefrana odeja in kup cunj za vzglavje. »Tak kje imaš Marijo?« »Tam!« je trepetajoče pokazal Cene v kot. »To je tista z muziko,« se je ogrel pek. »Vidiš, to sem pa še jaz kupil tvoji materi za spomin. Tvoja mati je bila čudno dekle,« je nadaljeval kakor človek, ki bi rad nanovo preživel daven spomin, »čudno dekle, pravim. ,Kupi mi Marijo z muziko.' Ali še igra? Pol ure igra. In sem jo kupil. Navij jo, če še igra. Kako sva se smejala! Tisto o ljubem romarju. , Roma j, o j romaj, romarček!' No, le navij, če igra.« Cenetu pa je blodna bolest grabila v dušo. Tresoč se je stopil na zaboj ter iskal ključek.
»Daj sem, no; preden se ti pripraviš! čemu se spet kremžiš? Ali misliš, da sem maček. In ne bom ti je vzel!« »če ste jo kupili?«
»Seveda sem jo kupil! Pa snem i jo in s seboj jo vzemi!«
Ker je bil Cene premajhen, jo je snel Burja sam. Razglašeno je zabrnelo in zacingljalo v podobi. Fant je hlastnil k nji. > Angelci!«
»Seveda! Ne bom ti je vzel, ne! S seboj jo popeljeva. Kakor takrat s tvojo materjo. Celo dolgo pot v mesečini čez zasneženo polje. Če je človek mlad! Saj ti ne bo hudo pri meni, nič se ne boj. Da ne boš brez dela, boš za strežaja, za mojega osebnega strežaja in podobo boš navijal. Če je zanič, kupim novo!«
»Pa jo vzamem s seboj!« je jecljal Cene. »Kolikokrat naj ponovim, da jo vzameš s seboj!« je prikimal pek ter prižgal vir-žinko.
»Tudi bajto?«
»Ne, tega pa ne!« se je nasmejal. »Ti si pa res zabaven človek! Čemu ti bo bajta v moji hiši? Ali veš, da imam veliko hišo! Za tri bajte.«
Potisnil je fanta pred seboj iz izbe ter zaklenil za seboj. Cene je krčevito tiščal z eno roko podobo, z drugo se je uprl ob podboje.
»Ostanem tu, ostanem tu!« je jecljal, »zakaj ne bi ostal tu!«
»Pa od lakote pogineš! Kaj meniš, da te bodo angelci hranili; kar navil boš muziko, pa bo miza pogrnjena. Ti fant neumni! Cel tisočak sem več dal ko treba! Ali misliš, da si z bajto vred toliko vreden? Rad bi vedel, kdo bi bil kupil! Tebe pa na cesto! To si videl, kako so se muzali! Pa mi ni dalo srce! In kaj meni tisočak, če gre za tako posebno šalo. Stopi!« Cenetu se je v glavi vse križem mešalo. Le toliko mu je bilo jasno, da je pek nekaj kupil in da se godi nekaj nenavadnega.
»In bajto boste pokurili?« je nenadoma
ujel misel, ko sta stopala proti gostilni.
»Vidiš, pod steklo je ne morem dejati! Saj
ni za drugega!«
Cenetu je bušila kri v glavo.
»In tam, kjer je, ne bo nič.«
»Seveda ne bo nič!«
»Toda to povem,« se je razbesnil Cene, »da jaz ne pojdem nikamor.« Skrčil je pesti in divje pogledal očetu v obraz. »Glej ga, no! Za bogplačaj pa še grozi!« se je raznežil pek. »Kako je brezpameten. Ali sem jaz rešil tebe stradanja ali ti mene? Muziko si rajši navij! Tako si muhast kakor tvoja mati. Za nič se je namrdnila. ,Izberi si karkoli,' sem ji dejal, in si je izbrala tole muziko. ,In na saneh 12 me pelji, ko bo mesec svetil.' To je bilo
vse! Toda, čemu to tebi pravim! Kaj tebi
mar. In sva se peljala.«
Cene je poslušal le napol. Tiščal je na prsi
podobo, v kateri je cingljalo in brnelo
kakor pozabljena pesem. V gostilni je
igrala harmonika in pek je glasno za-
vriskal.
»Cenetu eno na čast! To je moj sin, ljudje božji; kupil sem ga. Ali je že kdo kupil sina na dražbi?«
»Ni kupil!« se je prihulil mežnar. »Že to je vredno litra!«
»Za fanta vina! Da se ogreješ. In meni
reci: oče! Ali si razumel? Oče!«
»Oče!« je plaho ponovil Cene.
»Na glas, da bodo slišali! Da ne bo mislil
Suhač, da se koga sramujem!«
»Oče!« je počasi preplašeno stisnil Cene
skozi zobe.
»Mati mu je od gladu umrla!« se je zamajal Suhač preko sobe. »Kaj govoriš, ko ne razumeš! Vse sem ji ponudil, pa si je poželela muzike!« se je oprezujoče zdrznil Burja. »Kaj ti veš?« »Kaj jaz vem? Jaz vem toliko, da ti bahariš. Zaradi te tvoje baharije te ni marala. ,Vse ti kupim!' Kako pa! Pa še za muziko nisi imel dovolj. Kar odkrito povej, če si imel dovolj.« »Pa bi ji ne bil kupil. Le dvigni, Cene, podobo, da ga udariš po nosu. Ali sem ji jo kupil ali nisem?«
Pivci so se krohotali. Suhač je omahnil spet na klop ter udaril po mizi. »Hudič bahaški!«
Cene je medtem že sedel za mizo ter poželjivo zrl kruh na pladnju. »Na, Cene!« mu je primaknil kruh. »Tak kruh bo zmerom pri naši hiši! Nikar se nič ne boj, pa klobase dobiš. Vsak večer bova imela klobase. In pij, fantiček! Nocoj imava še daleč.«
Cene je žvečil kruh ter otepal klobaso za
dva. A vsak hip je uprl pogled v podobo
poleg sebe, in ko se je prepričal, da je še
na mestu, je spet založil.
Oče je z užitkom gledal sina ter se naglo
domislil:
»Da ne boste dejali, kakšen oče sem!« je vpil pijano; vino ga je bilo silno razgrelo. »Sem pojdi; godec, in sinu zagodi, ko je. Daj še ti, Cene! Sem daj svojo muziko!« In iztrgal je fantu Marijo iz rok ter jo navil. Čudno so zazveneli njeni stekleno
cingljajoči zvoki v hrušč raztegnjene harmonike.
»Sin, sinko moj, pleši, plešiva!« Ves pijan in kakor iz sebe je pograbil sina za roko ter ga zavrtel po sobi. Družba se je smejala cepetanju počasnega bebca. »Zdaj pleše s teboj, z materjo je tudi plesal. Sram te bodi, fant, vse vas bodi sram, da mu ne pljunete v zobe!« se je spet raz-togotil Suhač ter prestavil svoje dolge noge pod mizo. »Da, sram te bodi! Niti babice ni plačal zate. Jaz sem jo plačal, fant! Fe j, v zobe ga suni!« »Tiho, tiho!« je zagrozil pek in noge so se mu čudno pošibile. »Danes, nocoj poravnam ves svoj dolg, vso svojo pokoro! Kakor da me je ona poklicala! Kakor da je ona priklicala nadme vse to! In njena muzika! Kaj vi razumete, zakaj gre. Nič ne razumete. Ali si ti že kdaj ponujal dekletu vse, pa ti je rekla: ,Kupi Marijo z muziko!'? In kupiš, čeprav ne s svojim denarjem. Zato molči ti, kaj ti veš! Če si pa ti babico plačal, pa povej, kar povej, na tisočak! In če tisočak ni dovolj, nä dva, vse, vzemi suknjo, toda to ti pa rečem, da bodi tiho, da mi fanta ne pokvariš! Da, da fantu ne pokvariš te edine sladke minute. Saj gre le za eno sladko minuto. Za hip, ko ti ni na svetu nič mar! Da, Cene, le za sladki hip, ko ti igra Marija z muziko!«
Cene je z grozo gledal ta prizor. Nekaj časa je strmel v očeta, ki je krilil pijan proti Suhaču. Pijanci so se krohotaje zgrinjali okoli mize. Ko se je oče obrnil nanj, je planil na klop, prijel podobo z obema rokama ter začel kričati, kričati na vse grlo, kakor da ga nekdo drži za vrat. Na licu se mu je zrcalilo nepopisno trpljenje, poteze so zadobile izraz neizrekljive groze. Trepetal je po vsem telesu, obračal oči ter kričal nerazumljive glasove.
Za hip je vse onemelo, nato je planil oče k njemu ter ga pritisnil na srce. »Ne bodi tak, sin moj; kaj ti je, fant? — Ali nisem dejal, da boš pokvaril fantu to minuto. Vso blaženost si mu pokvaril. Ali misliš, da ne razume? Ej, bebec razume \eč nego ti, ko pride pravi hip,« se je jezil na Suhača. — »Pomiri se, fant!« Cene se je zvijal v njegovem objemu, 13 nepopisen stud in strašno spoznanje, ki
ga morejo doživeti bebci le »v pravem hipu«, je sijalo iz njegovih prestrašeno motnih oči.
»Jaz pojdem domov, jaz grem domov!« Pek je za hip osupnil: »Kam domov!« »Domov, domov!«
Ves preplašen in do solz ginjen je držal fanta v rokah. Kakor da je tudi 011 izgubil pamet.
»Da, da, domov! Pri meni ostaneš, Cene; če materi nisem pomagal — kaj gobezdaš, Suhač? Ali sem sploh mogel? Zadnji denar sem dal za muziko, še dve gospodarjevi kroni. Kaj pa naj da pomočnik. Zdaj, sin, pa je vse prišlo naenkrat! Odpusti mi, odpusti! Vsaj tole minuto sem ti hotel rešiti, da se sam potolažim ob tvoji blaženosti.« In pokleknil je pijan pred bebca ter prosil s povzdignjenimi rokami: »Odpusti, o, odpusti! Tudi to minuto mi odpusti!«
Bebec pa se je tresel kakor šiba, tiščal podobo na srce ter se jeclja je odmikal: »Domov, domov!«
»Domov, kam domov?« je ponovil pek za njim v čudni zmedenosti ter se ozrl po ljudeh, nato se zasmejal kakor bi blaznel: »Saj res, domov! Napreži sani, krčmar, domov! Naravnost domov! Cene, ti pa še pij! Dajte, ljudje, piti mojemu ubogemu fantu! Da bo vsaj ta večer zanj zvezda, da, zvezda zanj. Tako je morala enkrat priti pokora. Kaj razumete! Nič ne razumete! In da muzike ne pozabiš, angelci pridejo za nama!« se je sklonil k fantu ter mu skrivnostno pošepetal na uho: »Angelci za Marijo! Ali ti veruješ v angelce in Marijo? Tvoja mati, o, moje davno dekle, je verovala ter poželela Marije in muzike. Ali se rad voziš? S sanmi! Domov se pelji!«
Cene je prikimal.
»Zdaj pa še navij, da bo igrala kakor takrat. Ah, kaj ti veš! Kaj vedo vsi ti ljudje. Takrat z materjo. Snežilo pa ni, mesec je sijal. To je posebna sladka minuta!«
Spravil je fanta na sani ter ga toplo zakril z odejo.
»Le sedi, saj si drag. Toda če bi bil še dražji! Marija bo igrala, ti boš meni za strežaja, angelci bodo prišli za nama — in prosila bova!« mu je skrivnostno
zašepetal na uho. »Prosila bova, kajti kupil te nisem za svoj denar!« Burja se je skrivnostno sladko zasmejal ter nategnil vojke.
»Tako, sedi mirno, da ne padeš s sani. Kaj imaš tu? Pilo! Fant, to pilo deni v zunanji žep, da te ne bo tiščala. Tako! Ostro konico ima, da se zbodeš. Zakaj tako ostro konico? Zdaj pa sedi in zavij se! Podobo! Marijo spredaj in navij jo, da bo igrala. Ali si se že kdaj peljal z muziko?«
Konj je že dirjal iz vasi. Kraguljčki so prižvenkavali cingljanju Marijine podobe. Sneg je bil zagrnil pota in je še vedno drobno naletaval.
»Nocoj je zadnja vožnja, fant! Bog ve, kam se peljeva. Konj ni več moj. Tudi meni so prodali, danes so tudi meni vse prodali,« je s posebnim poudarkom in za-teglo stisnil izza zob. »Da, prodali vse do zadnje žemlje!« Iz oči mu je sijala čudna groza in pričakovanje. Nastal je molk, le kraguljčki so zvončljali noči. Čez hip je pek spet zbral svoje misli ter lokavo nadaljeval: »Pa sem jim odpeljal konja in sani in denar, da sem kupil tebe. Za strežaja mi boš in prosila bova skupaj. Daj, da Marija kaj zaigra. Tisto o romarčku.,Romaj, o j romaj, romar-čekf« je poizkusil hripavo zapeti. »Kaj nama mari. Eno samo sladko minuto! — Se igra! To se moraš naučiti, ti boš pel, jaz bom navijal. Še zmerom igra. Tako kakor takrat, tisto noč! S sejma sva se peljala z materjo in nama je igrala. Kako me je takrat bolelo srce. Sin, ali verjameš? Kaj ti veš, kako me je bolelo srce! Pomočnik, pekovski pomočnik sem bil in dve gospodarjevi kroni sem dodal za podobo. Tvoja mati je bila čudno dekle; smejala se je in dejala: ,Ti boš nekoč prišel na boben!' In se je izpolnilo! In tako se danes peljeva s tujim konjem in si bil kupljen za tuj denar. Roko sem ji takrat držal na toplem, na golem, na prsih, na njenem srcu, in podoba je igrala. Vse za en sam sladek hip!«
Sani so drčale v temo in noč; čim dalje sta se vozila, tem čudneje je zvenel pekov glas. Slednjič je ves ginjen povlekel fanta na srce ter ga začel poljubovati na lase, na vrat in lice.
»Odpusti, Cene, zaradi matere odpusti!«
Bebca pa je v temi in metežu prevzel neznanski strah; nikjer ni bilo luči, ne hiše, le črna drevesa so švigala mimo nju in bela odeja se je izgubljala v meglo; pred njima se je le slišal topot kopit, žvrgljanje kraguljčkov in cingljanje Marijine podobe: ,Oj romarček, romarček moj!' V neznani instinktivni sili je tiščal od sebe ostudno pijani obraz, ki ga je poljubljal, nato pa otipal pilo v žepu ter sunil z njo na vso moč očeta pod vrat.
»Kaj ho—« je zahropelo peku v grlu. V obupnem sunku je udaril nazaj. Bebec se je preveznil s sani v sneg, pek pa je omahnil na sani in curek krvi mu je brizgnil iz vratu.
Konj se je vzpel in planil v dir: na saneh je v zadnjih hipih hropel pek Burja, poleg njega je igrala Marija: ,Romarček moj'. Za sanmi je kričal sredi zasnežene poljane na dražbi za tuj denar kupljeni sin ter tiščal z obema rokama zvinjeno nogo.
NEVESTA.
DEBELJAK TINE.
Ah, že do polnoči jočem — in ustnice se mi smejo, ko poljubljam zvezde v daljini, ki bdijo nad mano to
zadnjo noč — svetle njegove oči. . .
V rokah držim lilijo bledo — Božam jo s plaho dlanjo dehtečih sanj . . . in trepetam v sijaju opojnih zvezd — svetlih njegovih oči:
Zagrnila tedaj bova okna in rdečo prižgala svetiljko . . . vztrepetala bo lilija v luči polnočni — O vem, sklenila dlani bom v nemo
molitev: Mož moj, sprostri žareče roke, da ne ospe se cvetje na tla, na črna tla —
O, črna tla . . .
Že do polnoči jočem — Le eno noč še, Devica, naj lilija moja dehti?
0, blagoslovi jo z roko hladilno, ker bojim se rdečih svetiljk . . . polnočnih zvezd . . .
PELIKAN.
JOŽE POGAČNIK.
Perišče nastavljam in v srce potapljam, da bi nadojil sebe in vas.
Pa mi je kri kakor voda--
Jaz sem onemel in skrbi me za se in za vas.
RAZODETJE.
F. S. FINŽGAR.
(VIT. poglavje iz romana.)
Ko je tistega dne kaplan Matevž od-molil brevir, se je lotil, da pospravi po pisalniku v svoji skromni sobi. Ta pisalnik ni bila kaka modna konstrukcija za odlične sobe zlasti onih, ki nič ne pisarijo. Bila je čisto preprosta mizica z miznico na ključ, ki jo je kupil za šest goldinarjev. Na tej mizi je bilo vse: njegova korespondenca, ki je še bila tisti rahel odmev bogoslovcev-novomašnikov, razpršenih in die divisionis apostolorum na vse kraje in konce dežele, rahel odmev, ki je zamiral od dne do dne. »Vzamejo vase ga njene moči« velja o vsakem mladeniču, ki zapusti natrpan vzorov in s perotmi do neba semenišče, ko pride na faro. Vse tanke nitke prijateljstva, ki je bilo sklenjeno po semeniških celicah in na vlažnem, puščobnem hodniku ob pipi knastra, se trgajo druga za drugo, dokler ne počijo skoro vse in ostane le ena — morda dve. To je občutil tudi kaplan Matevž in pravično priznal, da sam ni nič boljši, in vrgel še teh par pisem in razglednic v koš.
Razen korespondence so bile na mizi tedanjega časa revije: Zvon, Dom in svet, Vrtec. Poleg njih odprta Summa Aquinatis II/2: Utrum contentio sit filia inanis glo-riae in takoj poleg nje Mali stavbnik, ravnilo in obrisi nekakšnega poslopja. Tomaža je zaprl, do nedelje je bilo še daleč, in si je pripravil Malega stavb-nika. Preden se je lotil dela, je pogledal še po sobi. Sunil je dolgouhega zajca, ki je gledal izpod postelje (zanjo je dal tudi šest goldinarjev), da je zletel v kot in se skril, nato je stopil h klečalniku, na ka-\ 5 terem je stal reven kip Madonin. Od
JAKAC BOŽIDAR: KONCERT. (LESOREZ.)
krošnjarja ga je bil kupil. Pa kaj zato? Ob straneh sta cveteli deviški materi belagoniji, pred njo je mežikala rdeča lučka. Kaplan Matevž jo je ljubeznivo utrnil, odtrgal orumenel list belagoniji in bil ves vesel svoje revne kapelice. Šel je še parkrat po sobi, si zvil cigareto in se domislil šole, od koder je prišel pred dobro uro.
»O, ta Ocepkov Matevžek!« se je nasmehnil. »Menda ga imam zato tako rad, ki mu je ime kot meni. Danes mi je spet izvrstno odgovoril. Ti tič tak!« Ko ga je namreč vprašal, kaj bi storil, če bi izbruhnilo preganjanje kristjanov pri nas, je Matevžek naglo razsodil: »Ušel bi.«
Pomudil se je še par minut pri Matevžku, nato je sedel k Malemu stavbniku in začel študirati predpise, kako debel mora biti zid, kako sleme itd. Tedaj potrka težka roka, da so se potresle stare, zvežene duri.
»Oho!« je vzkliknil Matevž in prožil roko možema, ki sta vstopila. »Brus sva Vam prinesla!« je rekel Konič z Lesnega brda in je postavil na tla vrečo z dolgim sesukanim vratom, na katere dnu je bilo zares nekaj okroglega.
»Kakšen brus!« se je smejal kaplan. »Da si zobe nabrusite,« je razlagal Gašper-lin s Češnjice in pomagal tovarišu, da sta otela iz globoke vreče — hleb sira. »Kaj pa mislita!« je tlesknil Matevž z rokama in se smejal siru, ki ga je Konič zakotalil po sobi.
»Tako smo sklenili v srenji. Sirarna za Liscem stoji, podporo od dežele smo prejeli — in za vse to, za načrt in za podporo imamo zahvaliti Vas. Sprejmite torej za dobro ta okrogli boglonaj. Kakor kdo more, saj veste!«
»Preveč, vse preveč,« je ugovarjal kaplan Matevž in se vseeno spustil za hlebom, ga dvignil in ga poveznil kar na posteljo. »Kdaj mu bom kos, mrhaču,« se je izgovarjal in še enkrat potežkal sir. »Kaj bi se izgovarjali! Danes nekaj, jutri nekaj. Prijatelje tudi imate. In če ga brtevs pošljete domov staršem, Vam ne bodo zamerili.«
»Vse preveč, vse preveč,« je ponavljal kaplan in vse lice mu je žarelo od veselja. »Sedita, prosim, da se kaj pomenimo. Takoj se vrnem.«
Kaplan je vzel iz omare, ki je bila za obleko in perilo narejena, pa mu je bila zaeno tudi kredenca in shramba, steklenico ter naglo odšel.
»Saj ni treba!« je klical za njim Konič. Toda kaplan ni poslušal. »Izvrsten gospod,« ga je medtem presojal Gašperlin.
»S kakšnim veseljem nam postreže! Ko sem bil pa šel do župnika, se je tako zmrdaval in tožjačil, da mi je zares presedalo.«
»Kaj hočeš! Vsakemu ni dano.« »Ampak jezi ga vseeno, da hodimo h kaplanu in ne k njemu.« »Se mu je vtaknilo, se.« Nadaljnji pogovor je prekinil kaplan, ki je postavil vino pred njiju, natočil in napil: »Še enkrat, srčna hvala! Vse preveč, vse preveč!«
»Na dobro zdravje!« sta trkala moža. »Viržinko, Konič! — Aha, Gašperlin, Vi pa ne kadite!«
Kaplan je prižgal Koniču in prisedel. »Kaj pa je to risanje,« je poizvedoval Gašperlin in kazal na mizo. »To je Strugarjev hlev. Popravil ga bo.« 16 »Tak vendar! Ko sem zadnjič gledal nje-
gove voli, sem skoro vtonil v gnojnici. Ali ima kaj upanja na podporo?« xZa cement gotovo dobi.« >,Te podpore so pravzaprav taka reč, da bi moralo biti človeka sram. Ko sem bil še fantalin,« je moževal Konič, »je prišlo iz cesarske blagajne deset goldinarjev na srenjo, da razdeli najpotrebnejšim. S peči sem gledal na može. V tla so zrli in sram jih je bilo miloščine. Še zinil ni nihče, dokler ni srenjski župan nasvetoval: Kaj bi delili te groše. Platnarici se je podrl dimnik. Dajmo ji! — Kar daj! Kar daj! so tiščali vsi hkrati in so bili veseli, da je konec sramote.«
»Je že res,« je razlagal Gašperlin. »Takrat je bilo tako, danes drugače. Človek je otrok do smrti. Če gospod Matevž da mojemu fantu podobico, ki sta dve za en krajcar, uganja tako reč s katekizmom, da se bom navsezadnje še jaz naučil vero po tem novem. Otroku podobico, očetu podporo. Gosposka že ve.« »Seveda ve, kako se nas mora okomatati, da rajši vlečemo. Potem pa tisti imenitni gospodje baharijo in se razkoračujejo po svetu: Glejte, to smo mi naredili! Naredil je pa le kmet.«
Kaplan Matevž je posegel vmes in začel o nacionalni ekonomiji, o socialni politiki, o črnih bukvah slovenskega kmeta in o vseh mogočih zadevščinah. Možakarja sta poslušala katedrsko učenost do zadnjega kozarca in nato odšla. Kaplan se je ves radosten vstopil pred hleb sira.
»To je ljudstvo! Kakšna hvaležnost! Da, dajte in dalo se vam bo!« Stopil je k oknu. Moža sta šla čez dvorišče, kjer sta srečala župnika. Odkrila sta se mu, ogovorila ga nista. Župnik je odzdravil in izpod čela pogledal na okno kaplanovega stanovanja. Kaplanu se je zdelo, da je opazil senco na njegovem licu. Grenko mu je seglo v srce. Ni razumel — ta dobri otrok. Dasi ga je sosed župnik Matija, na vso moč brihten mož, parkrat že opozoril, češ, Vaš principal je žalosten, ko je ljudstvo krenilo za Vami, pa se nič ne plašite. Razgibajte se, mladeniči, za nas starce je peč in mir in rožni venec. Sicer si pa zapomnite: V desetih letih se ljudje preobjedo samega sv. Ambroža, ne pa takih poniglavčkov kot smo mi. Tak
je svet. Lep, kdor pametno gleda vanj. Modrost gospoda Matija je kaplanu im-ponirala, doživeti je ni mogel. In zato mu je bil ta današnji mrki obraz grenka kaplja v čašo radosti, ki sta mu jo nalila moža.
Obrnil se je h kapelici, segel po knjižici, ki je tam ležala, že precej zaprašena, in je odprl na slepo srečo. Tako ga je poučil njegov spovednik v semenišču. Bral je iz Tomaža Kempčana: »Oh, kako more to biti, da pač hočemo nekaj biti! Vendar pa nismo v resnici nič . . .«'Dovolj. Zaprl je knjižico in začel hoditi gor in dol. »Nič nismo.« To je bila njegova meditacija. Nič ni bilo laži in hinavščine v njej. Tako se je učil, tako je vse živo veroval. Med meditacijo je vstopil pismonoša in mehanično položil pošto na mizo. » Že dobro,« je rekel kaplan in se še pet minut pečal sam s seboj, ne da bi se dotaknil pisem. Nato je sedel k mizi, prebral najprej par razglednic, preletel časnik in šele nazadnje, prav nalašč, segel po škarjah in odprl drobno pismo, ki ga je poznal po pisavi, čigavo je. Ko je odstrigel ovitek, je rahlo zardel.
Dragi prijatelj!
Sporočam Ti, da se bom 25. t. m. poročila — komaj verjameš, jeli? — z Oskarjem. Moli za mojo srečo!
Francka.
Kaplan Matevž je bral še enkrat, rdečica mu je šinila v lice, prsti so se mu začeli tresti, naslonil se je na stol, glava mu je klonila na prsi, pismo mu je zdrknilo iz rok in padlo pod mizo. Obždel je nepremično. Vse je bilo z enim samim zamahom zabrisano: nič več ni videl mrkega župnikovega obraza, nič več ni slišal Matijeve modrosti, in sirarna in možje in darilo in Mali stavbnik — še lučka pred kapelico — vse je utonilo in se razpuhtelo kakor pena. Matevž je videl samo njo, Francko, vso belo, z mirto v laseh, ob njej pa Oskarja. V zbeganem krogu so se zavrtele vse ure štiri leta nazaj, tiste ure — brezmadežnih sanj. Domislil se je, kako je tovoril z vrh Triglava v nahrbtniku težek kamen, da je dal iz njega izklesati preprost obtežilnik 17 — za Francko. Spomnil se je svoje nove
maše, ko je bila ona družica, najlepša izmed vseh, od vseh zavidana in — po njegovi sodbi —1 tako obrekovana od za-vidnih oči, češ, kakor bi bila njegova nevesta — ne družica —. Spomnil se je tistega gorkega, prijateljskega pisma, ki mu ga je pisala tedaj, ko se je odpravljal na faro. »Pasel boš zvesto ovčice —« to pesem mu je omenjala in mu čestitala, kako je srečen, ko gre med narod za
narod---. Takrat so gledale izza
pisma tiste nedolžne oči, ki se jih je tako veselil. Danes pa je Francka nenadoma stopila predenj v vsej ženski krasoti in prelesti in vse to je izročala Oskarju —, njemu za slovo — pa to pismo. Planil je kvišku, segel po pismo in ga samo pogledal, potem pa vrgel na tla in ga pohodil.
»Hinavka!« je siknil.
Stiskalo ga je za srce, da je krčil pesti, pa spet omahnil kakor odsekana veja in se vlačil po sobi kot senca. Parkrat se je poskusil zbrati in že se je bolestno nasmehnil samemu sebi. Toda vselej ga je pahnilo nazaj v ta vrtinec podob, ki so kot kače polzele po njegovi razburjeni domišljiji. Kajkrat je moral odtrgati svoj pogled od samokresa, ki je visel nabit ob postelji. Bog ve, zakaj ga je tako mikal? Po cele tedne ga niti opazil ni in sedaj ga vleče, tako strašno vleče do njega. »Francka!« je zavzdihnil proseče, pa v istem hipu se že pokesal in sunil glavo kvišku, topotnil z nogo in izrekel: »Kaj, me briga! Norec sem!« Toda to so bile prazne, narejene in naučene besede. Samokres se mu je smejal s stene: »Briga te, briga! In še kako — ti otrok!« Kaplana je raztogotilo, zagrabil je samokres, hrupno odprl okno in sprožil vseh šest strelov v večerni mrak. Rezki poki so ga hipoma streznili. Postalo ga je sram. Tihoma je zaprl okno, kot bi bil izvršil hudobno dejanje. Tedaj je vstopila, preplašena po strelih, župnikova nečakinja vsa razburjena v sobo.
»Za božjo voljo, kaj pa delate?«
»Nič,« je odgovoril hladno.
Nečakinja je obstala med podboji in ga
presojala z ženskimi vsevidnimi očmi, v
katerih ni bilo vere v njegov ,nič\ Potem
je odšla brez besede.	18
On pa je prvič, odkar je bival pod to streho, zagledal v njej — žensko. »O Bog, o Marija,« je zaječal in se zgrudil na kolena pred kapelico.
DANTE ALIGHIERI: LA DIVINA COMMEDIA.
PREVEL IN RAZLOŽIL J. D. III. del: KAJ.
Spev X.
Z desetim spevom se povzpnemo v pesnikovi družbi v četrto nebo, v Solnce. — Pesnik nas v uvodu opozarja na čudoviti red vsemirja in na radost, ki jo motrenje tega reda rodi; nato pa nas po-zivlje, naj mu sledimo v višje sfere, v tisto stran neba, kjer solnce spomladi vzhaja (Vv. 1—9), V naslednjih štirih tercinah (vv. 10—21) pesnik proslavlja božjo Modrost, ktera se javlja t tem, da solnčna pot seče zemeljski ravnik poševno in prav v takem kotu, da more solnce — ta prvi služabnik prirode — in z njim vsi ostali planeti kar najbla-godejneje vplivati na zemljo; brez te uredbe ne bi na zemlji nič uspevalo. Sledi v tercinskem stavku (vv. 22—27) poziv na bravca, naj — pribit na svojem mestu — premišlja in prebavlja jed, od pesnika mu na mizo postavljeno. — »In jaz sem bil pri njem!« (»Ed io era con lui...«) S tem vzklikom (v. 34) nam pesnik izraža dejstvo, da je dospel z Beatrico do solnca; kako se je to zgodilo, ne ve. Tudi priznava, da mu je nemogoče popisati lepoto blaženih duhov na tem planetu (po Ptole-mejevem sestavu je bilo solnce planet!): dasi solnčna svetloba v prirodi prekaša vsako drugo svetlobo, se vendar blaženi duhovi v njem lesketajo še močneje, ne vsled kake barve, temveč vsled lastne svetlobe. (Vv. 40—42.) Tega veličastnega prizora ne more človeško pero popisati; le vera ga more umeti in želeti, da bi se enkrat njeno verovanje spremenilo v gledanje. (Vv. 43 nsl.) Opozorjen od Beatrice, naj zahvali Boga za tolikšno milost, stori to pesnik s tako iskrenostjo, da za hip pozabi na vse, tudi na Beatrico; in ta je pesnikove gorečnosti vesela: nasmehne se mu ter s tem spet obrne njegovo pozornost na okolico. (Vv. 52—63.) — Zdajci zapazi, da ju obdaja venec blaženih duhov, pojočih in kolo plešočih krog
njiju. (Kakor bomo kmalu izvedeli, so tu svetniki, ki so bili na zemlji luči v modi-oslovju in bogoslovju.) Lesk in petje teh duhov je tako krasno, da bi se pravzaprav ne smelo govoriti o njem, ker v človeških ustih izgubi svojo veljavo, »oropa te se snage«. [Snaga — je pomenila pri Trubarju, Dalmatinu, Japlju i. dr. kras, lišp, nakit, lepoto. Gl. Pleteršnik s. v.] Njih ples pojasnjuje pesnik s primero (vv. 79—81). K tej tercini je treba pripomniti, da so žene v srednjem veku, do 15. stoletja, v romanskih deželah plesale tako, da so se držale za roke, in ob petju pesmi, ki so se zvale »ballate« t. j. pesmi za ples (ballo). — Zdajci se oglasi eden izmed duhov (sv. Tomaž Akvinski!) in reče Danteju: »Ker vidimo, da si prejel od Boga tako veliko milost (,ki je podneta, t. j. začetek prave ljubezni do Boga'), da — še živ — stopaš po lestvi nebe-ščanov, si ne moremo kaj, da ne bi utešili tvoje žeje po spoznanju, kdo je v tem vencu.« Po tem uvodu (vv. 82—93) sv. Tomaž, predstavivši najprej sebe (vv. 94—96), kjer pove, da je bil na svetu dominikanec, v redu sv. Dominika, v kterem (redu) je dovolj prilike za posvetitev za tistega, ki sledi svetemu ustanovitelju), in svojega učitelja sv. Alberta Velikega (1193—1280), našteva še ostalih deset tovarišev, ki so: 3. Gracian iz Bologne (v 12. stol.), veljak v kanonskem in državljanskem pravu (vv. 103—105); 4. Petrus Lombardus, zvan Magister sententiarum, škof v Parizu (umrl okrog 1.1164), kompilator knjige »Libri sententiarum IV«, čitane in rabljene v vseh bogoslovnih šolah tiste dobe; 5. peta, najlepša luč med dvanajsterimi, kralj Salomon, je med bogoslovnimi učenjaki pač zaradi knjig Pregovorov, Pridigarja in Visoke pesmi; je li v nebesih, se je v srednjem veku mnogo razpravljalo; o njegovi modrosti pravi sv. pismo: pGlej, dal sem ti srce modro in razumno tako, da ni bilo tebi podobnega do zdaj, pa ga ne bo poslej« (III. Kralj. 11); in na to meri pesnik, ko pravi: »... če resnica je resnica«, torej: če sv. pismo ne vara. — 6. Dionizij Areopagita, učenec sv. apostola Pavla; v srednjem veku so mu pripisovali delo o angelih: De coelesti hierarchia. — 7. Pavel Orožij, (5. stol.), pisatelj svetovne zgodovine, v kateri se zavrača očitek poganov, češ, da je krščanstvo upropastilo rimsko državo. Sv. Avguštin je porabil Orozijeve dokaze v svojem velikem delu: De civitate Dei. — 8. Boetij, pisatelj sloveče in od Danteja visokočislane knjige: De consolatione philosophiae. B. je bil 1. 510 v Rimu konzul. Umrl je v ječi, v mestu Paviji, osumničen od cesarja Teodorika, da pripravlja veleizdajo zoper Gote. Knjigo je spisal v ječi. Njegov grob se nahaja v Paviji, v cerkvi sv. Petra, ki se še danes zove Ciel d'auro (»zlati nebes«). — 9. Sv. Izidor iz Se-vilje, škof, se je boril zoper arianizem. — 10. Sv. Beda Venerabilis, f 735 na Angleškem. — 11. Ri-hard, prior samostana sv. Viktorja v Parizu (12. stol.), zvan magnus contemplator (t. j. veliki premišljevavec božjih resnic). — 12. Sigierij, učitelj modroslovja v Parizu (pred 1. 1300), je učil v ulici Rue de Fouarre (»slamna ulica«); mnogi menijo, da je bil Dante nekaj časa med slušatelji njegovimi. Kakšne trditve, »zavist budeče«, je učil,
ni znano. Nekoč se je moral zagovarjati radi kri-voverstva, pa je bil oproščen. Na koncu speva ima pesnik prispodobo, vzeto od mehanične ure-budilke, v 14. stoletju običajne: kakor v njej kolo od kolesa dobiva gibanje, tako se je premikalo kolo duhov. Zdi se, da je Dante tako jutranje budenje sam doživel, ko je bil v mladih dneh v noviciatu pri frančiškanih v Fi-renci, v samostanu Santa Croce.
Neizrekljiva moč Boga Očeta, v Sinu motreč, z Ljubeznijo, ki izhaja od vekov iz obeh, je vse, kar kreta
4 nevidno, vidno se iz kraja in kraja, ustvarila tak smotrenovrejeno, da, kdor ta red motri, se v njem naslaja.
7 Zato, čitatelj, dvigni oko ustromljeno z menoj sedaj v neba strani prostrane, kjer Ovna pot in solnca krog sta eno:
10 tam k Mojstru naj srce ti v čudu plane, ki vsled ljubezni svoje prevelike v to veleumetnost zreti ne prestane.
13 Tam, glej! se cepi v veje in mladike poševni krog, ki nosi zvezd svetila, planete, v svetu zvane »pomočnike«.
16 In če ne bi ta pot pošev hodila, neba bi v nič šla sila marsiktera, na zemlji možnost možnost zgolj bi bila;
19 al če le malo s svojega bi tira
ta krog poševni hotel v stran zabresti, s tem silno bi se motil red vsemira.
22 Zdaj, bravec, kot pribit na svojem mesti, prebavi jed, kot predobed ti dano, če slast, ne gnus, imeti hočeš; jesti
25 sem jaz ti dal, zdaj sam zavžij to hrano; skrb mene je le enega predmeta: te pesmi daljnje snutje, v cilj izbrano. —
28 Služabnik prvi ustvarjenega sveta, ki žig toplote vžiga vsej naturi in dneve meri nam sijoč in leta,
31 se v prej omenjeni je konjunkturi liki v vijakih pel v neba sinjine, vsak dan ob bolj vstajaje zgodnji uri.
34 In jaz sem bil pri njem! Do te višine kako sem se povzpel, si nisem v svesti — kot tak, ki v hip mu misel v glavo šine.
37 Le Beatrice je, ki ume dovesti
od dobrega k še boljšemu, tak hlastno, da ta njen čin ne da se v čas ugnesti.
40 Kak v solncu, cilju mojem, veličastno duhov bilo leskänje je! Ne dela jih barva vidnih, no bleščanje lastno.
43 Vkljub umu, vaji, umetnosti uspela nikdar ne bi ta moja borna slika: le vera naj jo uzreti bi želela.
46 In čudno ni, če zdi se prevelika za našo domišljijo ta višina: mar v solnce zreti more oko smrtnika!
49 Takšna torej četrta je družina i Bog Oče daje jed ji nasitljivo, kažoč Duha dihanje in rojstvo Sina.
52 »»Zahvali Solncu angelov se živo,«« de Beatrice, »»ki te je dvignilo v to vidno solnce sem tak milostivo!««
55 Če kdaj srce Bogu se pokorilo,
če kdo Mu vdan do zadnjih je želja bil, je moje to takrat srce storilo,
58 ko Beatričin glas me je povabil; ljubezen se v Boga mi je vglobila tako, da Beatrice sem pozabil.
61 Nič vžaljena se mi je nasmehnila, se sojem svojih mi oči smejočih pozornost v druge je reči krenila.
64 Broj luči uzrl krog naju sem, sijočih, kot venec, midva v sredi liki jasa, sijočih res, a sla je še pojočih.
67 Latone hčer od časa tak do časa
uzremo v vencu, zrak če poln je vlage, tako da nit drži, ki snov je pasa.
70 V nebeškem dvoru (bil sem tam!) so drage, so krasne dragocenosti, a vsaka, če iz dvora vzeta, oropa te se snage.
73 I petje tam je dragocenost taka:
kdor kril ne zbira si za vzlet prot Raju, od mutca naj novic ondotnih čaka.
76 Trikrat — tako pevaje — okrog naju
se luči — sama solnca — zavrtijo, počasi, kakor zvezde ob tečaju;
79 plesavke časih tak korak vmirijo, za roke se držeč, slušaje nemo, dokler da novo znajo melodijo.
82 In eno solne: »Ker vidimo in vemo, da žarek milosti, prave podneta ljubezni, in rastoč z rastočo vnemo,
85 tak v tebi se razžarja in razcveta,
da te po lestvi vodi z neba k nebi, kjer gori in doli svet duhov se šeta:
88 ne imel bi ta, kdor v žeji ne bi tebi iz čase vina dal, duše svobodne, voda bi bil, ki v morje tekla ne bi.
91 Cvetove nas spoznat želiš prirodne
v tem vencu, zročem željno v Gospo v sredi, ki noge za to pot krepi ti godne.
94 Jaz jagnjec bil sem v tisti sveti čredi, ki jo Dominik pase: tam množina je paše zanj, ki ne zaide s sledi.
97 Na desni ta, najbližja mi bližina,
sobrat, učitelj, iz Kölna je ob Reni, Albertus; jaz Tomaž sem iz Akvina.
100 Še z drugimi seznanit se imeni
želiš! Glej, kamor glas te moj sprovaja, čez ves ta sveti venec pogled kreni.
103 Tu tale blesk prihaja iz smehljaja
Graciana: sodnemu pomoč bil dvoru obojnemu je, ljubljenec zdaj Raja.
106 Četrti, našemu ki kras je zboru,
je Peter: spis svoj — slično vdovi ubogi — clan Cerkvi, zval je »vinar« v predgovoru.
109 Luč peta, najkrasnejša v našem krogi, ljubezen tako diha, da novica bi slast bila ljudem, je li pri Bogi;
112 bil veleum je, ved, spoznanj krnica, globoka tak, da mož modrosti veče ni vstal še — če resnica je resnica.
115 Tam poleg luč se sveti tiste sveče, ki zrla je še v mesu najbistreje, kaj angel je, kako se v službi kreče.
118 Tam v manjši luči zagovornik smeje kristjanov se, čigar latinsko delo je rabil Avguštin kot vir pozneje.
121 In tak, če dušno ti oko hitelo
za hvalo mojo ob lučih teh do tu je, pred osmo luč ti žejno je dospelo.
124 U gledanju vse sreče tu raduje
se duša sveta, ki, kdor prav jo sluša, sveta mu goljufivost dokazuje.
127 Telo leži v Cieldavru tam, a duša, se silo ločena, prej mučenica, izgnanka, sveti mir zdaj tu okuša.
130 Tam dalje iskrih je duhov trojica:
Beda, Izidor, Rihärd, ki je v molitev proniknil, kakor človek ne pronica.
133 Zadnji (zato oči tvojih vrnitev
k meni!) je živel dni resnomisleče, kesnä bila s sveta mu je ločitev:
136 to je Sigierius, ime sloveče:
predaval v ulici, zvani po slami, trditve je učil, zavist budeče.«
139 Nato — kot ura, ki menihe drami, ko Kristova nevesta vstaja rano, častit Ga z matutinom v božjem hrami,
142 in v njej kolesje vleče al goni gnano, ein! ein! pozvanjajoč tak sladkomilo, da srce dme se, širi bogovdano:
145 tak kolo — videl sem — se premaknilo je slavno in cul sladkost sem harmonije iz njega, ki je ni, ne bo čutilo
148 uho, le tam, kjer večna radost sije.
ROSVETNIDEL
DIALOG O SNOVI IN OBLIKI.
IZIDOR CANKAR.
»/^prostite, toda naravnost za neumnega ^^ me vendar ne smete imeti,« je rekel zgodovinar in se je nestrpno premaknil na stolu; bil nejevoljen.
»Za neumnega? Saj niti namignil nisem ničesar takega,« je rekel slikar. »Jaz sem le trdil, da je forma vse.«
»Kaj pomaga lepa forma, če je vsebina lažniva?« je rekla gospa, ki se ji je slikar na tihem laskal, a se mu ni upala prav verjeti; njen mož je razumel, kam merijo te besede, in jo je pogledal, slikarju pa je rekel: »Gotovo bi bil neumen, če bi trdil, kar mi podtikate. Danes ve vsak otrok, kakor pravimo, da o umetnostni vrednosti umetnikovega dela odločuje najprej njega forma. Naj-genialnejša snov, vseobsežna, ogromna kot svetovje, snov, ki bi objela vso božanstveno in vso človeško komedijo, izgubi svojo vrednost, če je človek ne zna oblikovati.« »Saj pravim. Forma je vse.« »Da, formalno slabo delo je umetnostno slabo. Toda tudi snov ni umetnostno brezpomembna. Forma ni vse; nič ni vse. Vi ste slikar, in če mi danes naslikate vrabca in Matija Gubca, isti mož in danes, enako dobro, tedaj ne bom niti trenutek dvomil, katero delo je boljše. Meni je Matija Gubec ljubši nego vrabec in Vam najbrže tudi.« »Meni bosta obadva enako ljuba, čeprav ne dvomim, da se bo današnji dan ljudem splošno Matija Gubec zdel važnejši nego ubogi vrabec.« »In prav bodo imeli.«
»Prav bodo imeli in ne bodo. Iz teh razlogov in onih se nam vidi Matija Gubec brezpri-merno večja in globlja snov nego neznatni vrabič. Toda ali je bil Matija Gubec vedno tako imenitna snov, kakor je danes, in ali bo vedno imeniten ostal? Impresionistom se je zdela cvetoča jablan mnogo prikladne j ša in bolj bogata snov nego kralj Samo, in ali je kaj lažjega kot zamisliti si dobo — in prišla bo, verjemite mi, če ni že pred vrati! — ko Gubčevo herojstvo ne bo več aktualno; nočem reci, da bo gotovo tedaj moj vrabček postal aktualen, toda četudi ne pojcle ravno njemu žito v klasje, vsaj Gubec ne bo boljši od njega.«
»Gotovo, vse to se lahko zgodi. A kaj sledi iz tega? Ali ne vidite, kam meri Vaše dokazovanje? Pripovedujete mi, da snov menjava svojo časovno primernost, česar meni, zgodovinarju našega časa, ki že ne ve več, kam bi iz razvojnosti, ki stoji do grla sredi tekoče
reke in mu je vse, po čemer seže, zgolj minljivost, resnično ne bi bilo treba praviti. Pa če hočete tako, Vam moram seveda samo odgovoriti, da tudi nobena forma ni večno aktualna, in ker je minljiva, bi smel reči, če bi pretiraval po Vaše, da je snov vse. — Vendar, dovolite, kaj je to, kar imenujeva snov? Potrebno je, da si obadva predstavljava isto, če rabiva iste besede.« »Moj Bog, snov sta pač vrabec in Matija Gubec ali pa bela breza. Snov je včasi zgolj predmet, kakor v teh primerih, včasi je dogodek, kakor če bi naslikal recimo Hamletov dvoboj — ne, ne bojte se, saj ga ne bom, to le tako govorim! — včasi tudi kompleks misli ali čuvstev, povsem določenih, kakor jih potrebuje postavim poezija.« »Snov je torej nekako vsebina umetnine?« »Nikakor, ne vsebina! Jaz ne vem, ali je naš Lojze Dolinar kdaj izklesal križ in Kristusa na njem, a če ga je, tedaj se od Meštroviče-vega ne ločuje samo po formi, marveč tudi po vsebini, snov je pa obema ista. Docela različen tok misli in čuvstev bosta sprožili ti dve deli v opazovavcu, ista snov ima v sebi vsakokrat nekaj drugega.«
»Dobro, za najino vprašanje to ni tako važno. Vrniva...«
»Pač, to je zelo važno!«
»Bodi. Vrniva se torej k prejšnjemu razgovoru. Priznal sem Vam zelo rad, da o umetnostni vrednosti dela odločuje forma, a sem trdil, da tudi snov ni estetsko brezpomembna. Naj tudi vrabec postane kdaj imenitnejši od Matija Gubca in umetniku ter gledavcu pri-kladnejša snov, snov je vendar. Ta snov je plus k formi in se estetsko dojemlje človeka, naj bo že taka ali drugačna. In dejstvo je, da je ta snov človeka vedno zanimala — saj ne smete pozabljati, kadar oglašate svoj nauk, da so bile cele dobe umetnostnega delovanja, kakor na primer srednji vek, utemeljene na snovnosti umetnosti. Oni ljudje niti od daleč niso bili taki formalisti, kakršni smo mi, in če so gledali poslednjo sodbo v loku nad vrati svoje katedrale, jim je bila ideja ,dneva plačila' vsaj tako ljuba, kakor forma upodobljenih figur, in jih je globlje pretresala nego vsa formalna opazovanja.« »Morda je Vaša analiza čuvstvovanja srednjeveškega človeka dobra, a najsi je tudi prava, zoper mene ne govori. O vsaki umetnosti vseh časov ne morete trditi, da velja zanjo Vaše naziranje o snovi. Navadno razlikujemo umetnine ali po načinu, kako jih zaznavamo, in tedaj govorimo o časovni umetnosti, h kateri prištevamo glasbo in poezijo, ter o brezčasni prostorni umetnosti, h kateri spada arhitek-
tura, kiparstvo in slikarstvo; ali po sredstvih izražanja, ki so enkrat glas, enkrat beseda, enkrat lik.«
»Ne zamerite mi, toda to mi ni neznano.« »Dociram, kajne? Res opažam, da se zadnje čase preveč ukvarjam s teorijo in da od dne do dne slabše slikam. Pa bodi kakorkoli, jaz mislim, da bi se dale posamezne panoge umetnosti razlikovati tudi z ozirom na njih razmerje do snovi. Čisti tip brezsnovne umetnosti je glasba in arhitektura, čisti tip snovne umetnosti je poezija, mešani tip je likovna umetnost. Glasba in arhitektura, prejasni hčeri svobodnega, na snov nenavezanega duha, se razodevata svetu zgolj s sredstvi forme in baš zato sta, mislim, kraljici, in stolujeta na vrhuncih človekovega duševnega poleta. Poezija je težavna reč, a če kaj razumem o njej, tedaj moram reči, da se mi zdi neka ,mejna umetnost', najmanj umetnostna po svojem značaju. Poleg čiste poezije, če obstoji sploh kaj takega, se prepleta z njo filozofija, sociologija, politika, etika in ... jaz ne vem, kaj še vse. A tudi tedaj, kadar hoče poezija biti samo poezija, se ji doslej ni posrečilo, da bi se odtrgala od snovi; slišal sem, da se nekateri sodobni pesniki trudijo, da bi ustvarili besedne slike, pri katerih beseda ni služabnik višje, združujoče misli, in sem že bral pesmi, v katerih je stala beseda ob besedi, kakor barve na dekorativno poslikani ploskvi, toda bojim se, da so to zapravljeni napori, da je to brezupen poskus predrugačiti naravo samo, zakaj tudi poezija ne more iz svoje kože, kakor bi se vsakdo lahko prepričal, če poskusi napraviti iz romana ali drame ciklus besednih slik.«
»Kar mi pripovedujete, je morda originalno, toda dvomljive verjetnosti in prav gotovo ne spada k stvari. Govorila sva o likovni umetnosti.«
»Da, saj sem ravno hotel. Med likovnimi umetnostmi je arhitektura povsem brezsnovna — o, kako obžalujem, da sem se lotil umazanega dela slikarja! Arhitektova tvorba ni nič drugega kot utelešena forma, zakaj če ste kdaj opazili, da pritikajo stavbi še kake druge snovne pomene, kar delajo najrajši arhitekti sami, ker jim je to pogon pri delu, recimo simbolične, je to nekaj zunanjega, minljivega; podobno bi ravnali Vi, če bi sklenili, da posvetite svojo ,Zgodovino slovenskega narodnega ornamenta' svoji ženi: posvetitev in toplo čuvstvo, ki bo velo zaradi nje v Vas, ko boste knjigo pisali, je eno in zgodovina ornamenta je drugo.«
»No, no! Tiste zgodovine sploh ne bom pisal in kako je s toplimi čuvstvi, tudi ne vem več zadnje čase.«
»Saj to je le primer. Arhitektura je čista, brezsnovna umetnost in jaz ne vem, ali je zgolj slučaj, da je ta umetnost daleč nadkrilila vse druge v najbolj duhovni dobi naše kulture, v srednjem veku, da se je spiritualistična težnja teh stoletij izživela baš v arhitekturi.
Morda ni noben čas zidal s takim zanosom, kakor ta, ljubljenec moj.« »Tudi jaz sem slikar, če ste Vi zgodovinar! O tem bi se lahko prepirala.« »Ne bova se. — Kiparstvo in slikarstvo je polovičarska reč, če ju motrim s tega vidika, če ju presojam z ozirom na snov. Tiste naloge, v katerih služi kiparstvo zgolj ornamental-nemu dekorju, ko je torej brezsnovno, so razmeroma neznatne; v glavnem je njega polje vendar figura, človeški predmet, torej snov. Videl sem poskuse ruskih sodobnih kiparjev, da bi se otresli snovi; ustvarjali so zgolj like; vendar se nisem mogel prepričati, da bi mogli ti poskusi biti uspešni. Kadar se jim je posrečilo, da so utelesili zgolj formo, brez snovi, je to vendar že bila arhitektura v malem. Seveda ima kiparstvo veliko prednost, da je njega snov razmeroma zelo pičla — saj ne gre skoraj za nič drugega kot za človeško telo, ki se upodablja v neštetih varijantah vedno nanovo, kar človek obdeluje les, kamen in kovino. Slikarska snov — gorje mi, siromaku! — pa je brezbrežna in edina tolažba spričo tega mi je dejstvo, da se dado ustvariti tudi brezsnovne dekorativne ploskve, kakor jih je ustvarila na primer orientalna umetnost v svojih preprogah, kakor jih je ustvaril na primer srednjeveški miniator, ob katerih morem z vso pravico govoriti o ritmu linije in simfoniji barev, kakor da govorimo o muziki!« »Ne razgrevajte se tako zelo, dragi moj, in poglejva stvari še z drugim očesom! Naj-bistroumnejše dokazovanje bi ne moglo nikogar prepričati, da je dekorativno slikarstvo in kiparstvo pomembnejše od figuralnega, in če ni, zakaj ni? Jaz trdim še vedno, da baš zato ne, ker nima onega plusa snovi, ki je nov estetski element k vsemu drugemu, ki je tako rekoč prirastek k premoženju.« »Ali ste morali plačati tudi ta davek?« »Ne, ni ga bilo treba, žalibog. Priznajmo Vaše razlikovanje v snovne 111 brezsnovne umetnosti; kaj sledi iz njega? Jaz bi dejal, da so brezsnovne umetnosti revnejše, in mislim, da bi se vsakdo, če bi volil med dvema enako popolnima umetninama, slikama, odločil za ono, ki je snovno bogata, in ne za Vašo brezsnovno ,simfonijo barev'.«
»Ne vem. Zadnjič sem gledal zelo lepe francoske reprodukcije kitajskih preprog; nekatere so bile figuralne, druge ne, vse pa so bile prekrasno ubrane. Če bi mi bilo treba voliti, ne vem, za katero bi se odločil, a to je gotovo, da bi me njih snovnost ne vodila pri izberi. Čujte, saj tistih tam upodobljenih prizorov niti ne razumem, saj niti ne vem, koga predstavljajo in kaj! Pojdite v katerokoli zbirko historičnih slik preteklega stoletja — ali mislite, da boste vse snovi razumeli? In vendar boste vedeli, kje je prava umetnina, in ne boste tistega svojega plusa prav nič pogrešali. Toda priznati Vam hočem, da večina obiskovavcev ne bo mislila tako, da bo pogrešala Vašo pomembno snov, in soglašam, da ima večina tudi
v tem vprašanju prav, če tako želite. Opozoriti pa Vas moram na nekaj drugega. Poprej ste govorili o čuvstvovanju srednjeveškega človeka, če je stal pred svojo poslednjo sodbo; rekli ste, da ga je snov sama — saj je res čudovita — globoko pretresala, in smatrate, da je to estetski ,prirastek k premoženju'. Jaz ne uvidevam tega in bi menil, da ta snov ni nič specifično estetskega. Ideja poslednje sodbe je dotakala srednjeveškemu človeku po mnogih drugih potili in snov, kakor jo je upodobil, ni bila iznajdba umetnikova, marveč zamislek religioznega genija. V poeziji imamo vse polno filozofskih, socialnih, etičnih misli, pa tudi to ni nič specifično umetnostnega, marveč se iste stvari obravnavajo drugod in so morda celo od drugod povzete.« »Morda. Toda iz tega ne sledi, da so brezpomembne in da za estetski učinek umetnine niso važne.«
»Pomembne so zelo; snov umetnosti je vedno znamenit kulturen dokument, je pojav, ki je prav tako značilna poteza v obličju dobe, kakor pojavi v politiki, gospodarstvu, filozofiji ali kje drugje. Snov nam je tudi lahko vodnik, da pridemo do pravilnega umevanja forme, kakor nam more biti vsak kulturen pojav vodnik na tej poti, toda za estetski učinek umetnine ni važna. Govorim seveda o likovni umetnosti, zakaj muzika in arhitektura sta vzvišeni nad to debato, kakor sva ugotovila, in poeziji v sramoto sva morala priznati, da se ne more ločiti od snovi; pri njej bodi snov, fabula v najširšem pomenu besede, estetski element, čeprav se tudi v tej panogi umetnosti precenjuje nje pomen, kakor je razvidno iz neoriginalnosti fabule grške drame in iz dejstva, da se nekatere snovi v literaturi vedno nanovo oblikujejo, ter še iz drugih razlogov. V kiparstvu in slikarstvu pa se estetski učinek uravnava le po formi, nepo snovi, kakor ste se prepričali, če ste primerjali kako romansko poslednjo sodbo z Mihaelange-lovo: ista snov je dobila drugo vsebino, ko je spremenila formo. Tidve stvari sta lahko celo v nasprotju med seboj. Ob koncu petnajstega stoletja se slikajo verske slike, ki so po svoji snovi deca srednjeveške tradicije, toda v taki formi, ki priča, da je ona tradicija v dušah že premagana, s tolikim naturalizmom, da je mogoče iz te forme, kljub srednjeveški snovi, z gotovostjo sklepati, da se bo morala zdaj zdaj tudi snov spremeniti. Ali ni res?« »Res je.«
»Umirajoča antika je na primer po svoji formi tako rekoč ,krščanska', preden prevzaine krščansko snov, in nasprotno, nekateri najbolj zgodni krščanski spomeniki so po formi skoraj ,poganski'. Če mi dovolite medklic v najinem razgovoru, bi dejal, da je po tem takem eno najbolj kratkovidnih mnenj tisto, da si je mogoče kje izposoditi formo in ji dati novo vsebino; forma je nosivec vsebine.« »Kaj pa je po tem takem forma?« »Kaj je? ... Način izražanja.«
»Že, pa to je malo splošno.« »Kaj je forma?... To je elementarni izraz življenjskega čuvstva.« »Ali ni to malo preveč pesniško?« »Ne znani drugače, saj sem slikar! Forma je nadzavedni izraz nazora o svetu in življenju, tako da bi bil moj vrabič, o katerem ste tako nespoštljivo govorili, če ga naslikam hkratu z Matijem Gubcem, izraz onega istega mišljenja, ki bi se razodevalo z obraza kmetskega junaka. Zato sta meni enako vredna. Samo forma nam posreduje duševno vsebino umetnine, snov jo včasi spremlja, vcasi tudi ne; povsem jasno je to v glasbi in arhitekturi, a v drugih likovnih umetnostih ni drugače. Forma je mutasti klicar, ki oznanja ure časov. Ne to, da si izmišljajo sedanji slikarji nove snovi in da rabijo stare, marveč da jih upodabljajo v novih, doslej skoraj neznanih formah, je življenjska izpoved mladega naraščaja. S formo umetnosti se izpreminjajo vse druge forme življenja, gospodarskega, miselnega, nravnega in vse se redijo iz enega središča, iz srca, kjer je pravir življenja.« »To je vse preveč fantastično, gospod! To je skoraj mistično!«
»Ah, ne bodita vendar zoprna! Sedaj bosta še o mistiki začela!« je rekla gospa in je vstala ter prižgala luč; zmračilo se je bilo. »Ali sva zoprna!« se je zavzel zgodovinar. »Seveda sta,« je rekla gospa. »Naročila bom čaja in govorimo kaj pametnega!«
AŠKERČEVA UMETNIŠKA OBLIKA.
Dh I. PREGELJ.
(Površna glosa ob prvi desetletnici njegove smrti.)
Ne zametujem proučevanja naše umetnosti s stališča estetičnih zakonov in umetnostne kritike, trdno pa verujem, da je oblikovni študij vendar tudi v pesništvu najzanesljivejša pot do spoznanja, kolik je umetnik. Zato sem preverjen, da bo sveži slovniški študij slovenskega jezika omogočil v tem oziru bolj strokovnjaško raziskovanje in proučavanje naših pesnikov, kakor pa smo ga bili vajeni pred Graf enauer jevim Vodnikom, Prijateljevim Stritarjem, Stribrnega Gregorčičem in nekaterimi ocenjevalci novih slovenskih pesniških zbirk (Funtek, G1 o -nar, Breznik). Na splošno po smo slovenski omikanci in olikanci, pisci in bravci še vedno vajeni iz zastarelih krilatic avtoritativno lagodno govoriti na vprek o »klenosti« Levstikove besede, o »salonstvu« Stritarjevega sloga, o »godbi« Gregorčičeve pesmi, o »trpkosti« Aškerčevi, o »ekzotično-sti« modernih in »poalijevstvu« mladih, ki bi jim slovenska poetika utegnila biti že davno potrebna. Pa ni potrebna le strokov-
23
njaška vsebinska in oblikovna ocena nase pismenosti, važnejše opravilo se mi zdi, raz-bistriti vsaj malo in glede naših najboljših okus našega beročega občinstva, vzgojiti ga za umsko, zrelo uživanje domače umetnosti. Ob Aškerčevem godu se mi zdi negativni del njegove zapuščine v tem oziru najpriprav-nejši...
Ob tem godu bi najrajši prepisal oceno Aškerčeve umetnosti kakor jo je zajel Stri-brny (Pota in cilji 10. zv.) iz Bazale in Prijatelja, pa je ne smem, ker ne verujem vanjo, ker verujem, da bi bil Stfibrny zaključil vse kaj drugega, da je sam proučil Aškerca tako natančno kakor je Gregorčiča (Prim, str. 136 si.). O Aškerčevi liriki niti govoril ne bom. Tudi širši epični sintezi v zmislu moderne poetike Aškerc ni bil dorastel. V baladi, manj v romanci, je pač čudovito visok, a še tu morda le časovno. Öe celo njegovo epiko v pesmih poedinicah natančneje prerešetamo in izvejamo, izvejali bomo in izrešetali še vedno cele knjige in bomo videli, da Aškerc baš ni tisto, kar še deset let po njegovi smrti verujemo rodoljubno in vneto avtoritativno po asociativno milih nam spominih šolskih deklamovank in iz zastarelih pol pozabljenih načel iz nemških poetik. Ne da bi sicer podpisal Skerličevo o baladi in romanci in njunem razmerju do modernega človeka,1 ne da bi hotel kratiti z njim slavo slovečih Aškerčevih in drugih balad, moram vendar priznati in tudi nekam dokazati, da Aškerc ni bil največji, da ni bil »tisto, kar še deset let po njegovi smrti verujemo,« da po veliki večini svojih balad ne zadovolji človeka, ki si je ob nekaj svetovnih in domačih zgledih napravil svojo sodbo o klasični epski pesmi poedinki, ki še more in mora zadovoljiti tudi modernega, inclividua-lizem lastne duše in nacionalnega plemena
1 Skerlič, Pisci i knjige III. str. 77. »Balada, ko ju su još u XII. veku trubaduri izmislili, i za koju je još u XVII. veku Molier govorio da suvišo »udara na staro vreme«, bila je vaskrsnuta za vreme romantizma, ali bez trajnoga uspeha. Zna-čajno je, da su svi veliki pesnici koji su pisali stvari te vrste — i koje danas gotovo niko više ne piše — nisu u njima davali svoju punu meru
i zaostajali su za samim sobom. Gete i Šiler po
baladama jedva bi prešli granice svoje otadžbine, Valter Skot i Robert Berns pali bi u zaborav, a za Ode i balade Viktora Iga još su savremenici kazali da nisu ni ode ni balade. Jedini pesnik koji se u tome poslu odlikovao bio je Birger, ali on je bio pristojan pesnik drugoga reda. Cela moderna poezija je individualistička, i ono što nas zanima kod jednoga pesnika to je njegova osebenost, njegov duh i njegova osečajnost, način kako on shvata i oseča život i prirodu, kako prima i iskazuje utiske spoljnega sveta. Bez individua-lizma, bez duboke iskrenosti i tople neposrednosti, poezija gubi svoj čar, a možda i svoju vrednost.« 24
iščočega bravca.2 Iz takih zgledov bi napisal prav kratko, a kakor se mi zdi bistveno opre-delbo balade na sledeči način: Tragičen, mitičen, historijski ali življenjski dogodek, katerega so zanimivo in v pevski obliki povedali, je balada, predvsem umetna balada, ki je vzrastla iz prve vedre ljubezni za naivno lepoto narodne price in popevke na severu, tipično groteskne »bänkelske« pesmi v Nemcih in pri nas. Balada je tem prvotnejša, čim nacionalno tipičnejša je (španska romanca, severna balada, srbska moška in ženska pesem, ruska duma i. p.). Umetna balada, ki se najbolj približuje narodnim zgledom v duhu in izrazu, je prvotno umetna in se je po tradiciji presno vala v d r u g o t n o s t osebnostnih balad (Schiller), ki so zopet rastle in se individualno razvijale v epigonih, v tradiciji poedinih nacionalnih slovstev, pa tudi preko tega okrožja v veliki svet tujili slovstev. To slovstvo je zlasti v germanskih in slovanskih književnostih zelo obširno. Tra-dicionalnost v tej umetni baladi so ustvarile zlasti »mojstrske« balade. Kakor se morejo vse umetniške oblike na najrazličnejši način, a, organsko razvijati snovno in oblikovno, tako tudi balada naših dni, ki bi jo glede prvotnosti, prave baladnosti delili v čisto balado in književno balado. Svojstva dobre balade so torej predvsem: prvotnost občutja, naivnost v obliki in vsebini, strnje-nost in plastika jezika, kitičnost, napeto, skokovito prikazovanje nenavadnega dogodka, tako n. pr. da more v moderni baladi stare mitične, pravljične motive zamenjati tragos življenja, tajna modernih »strahov«, prav tako kakor je v tragediji grški mithos zamenjal moderni nazor. Ali je Aškerčeva balada vselej in povsod taka, da jo moremo pomeriti ob zadnjem pravilu! To je, da ne ena Aškerčeva balada ni prikladna za petje kakor je Prešernova lirska »Nezakonska mati«. Prikladna je deklamo-
2 Primeri tudi kot dokaz proti Skerliču le nekaj svetovnih in domačih balad, n. pr. Herder, Edward; Bürger, Lenore; Goethe, Erlkönig, Der König im Tule; Mörike, Früh wenn die Hähne krähn; Heine, Die Wallfahrt nach Kevlaar, Die drei Grenadiere; Lenau, Die Drei; Puškin, Utopljenec; Mitrovic, Bila jednom ruža jedna; Prešeren, Lepa Vida; Ha-sanaginica; Levstik, Ubežni kralj; Gestrin, Pesem prepelice; Župančič, Sv. trije kralji, pa še Aškerca: Mejnik, Na sedmini, Ilirska tragedija, Boj pri Pirotu, Ponočna potnica, Stara pravda i. p. Goethe-jeva in Schillerjeva baladika je prestopila meje nemškega jezika. Če ga ne bi bila, bi dokazovalo le, da balada kot izrazito narodnostna pesem ni prevedljiva. Hugojeva balada seveda nikaka balada v zmislu germanske ni, Burns pa živi slej ko prej v domačnosti svojega narečja in kdo naj trdi, da ni Goethejeva »Heideröslein« umetnina? Evo-lucionalnost baladne umetnosti je dokazalo moderno pesništvo n a s t r o j a.
vanju, kakor Schillerjeve epske. Ali je Aškerčeva balada po vsebini in obliki prvotna? Motivno je; glede pravijiških motivov, ki pa so se nam nekam priskutili, pa še emocionalno, glede resničnega tragosa, življenjske baladnosti (Na sedmini : Macbeth), glede trpke plastičnosti, ki je svojstvo njegovega duha in jezikovnega obzorja. Drugod še je Aškerc zanesel s pestrostjo snovi, ki je domača zgodovina, eksotična redkost, osuplost vzbujajoča priča. Nikoli pa ni bil Aškerc tako domač kakor Prešeren v svoji »Bänkel-balacli« o »vasovavcu« ali Gregorčič v svoji »Njega ni«. Njegova balada je književna in kot taka pač zasluži že po svojem številu in bogastvu motivov izredne zaznambe in označbe v knjigi slovenskega slovstva. Ne da bi globlje preiskoval snovne motive Aškerčevih balad, so li pesniške obdelave vredni ali ne, se omejim samo na nekatere tipične nedostatke njegove epike v vsebinskem in oblikovnem oziru. Aškerčeva epika od njegove prve in najboljše knjige do ene njegovih zadnjih in najslabše, do Jadranskih biserov, je vsebinsko in oblikovno vedno isti Aškerc, ki je pisal »Balade in romance«. Isti Aškerc po tehniki, ki se mu je sčasoma seveda zbohotila v nemarno bogato pisaštvo in neokusno šablono in maniro. Talentiran formalist nikoli ni bil, muzikaličnega ušesa ni imel. Da je vendar zrastel iz tradicije, iz Stritarja in ob Gregorčiču, je vidno. Pozneje je prav šolsko ohlapno tipal za folkloro tujih oblik (srbski deseterec, duma, Puškin, nibelunška kitica); posnel je lepoto retor-skega vprašanja v Asanaginici (Jadranski biseri str. 37) in našel iz prvotne svoje nenavadno jake dvovrstične v utrujajoče se ponavljanje iste sheme, kjer vsebinsko in celo zvokovno v svoji zadnji dobi samega sebe parafrazira (Godčeva balada : Ribičev strah; Nočna potnica : Ribičev sin; Mejnik : Ribičeva vrnitev), kakor je že prej in poslej popeval druge (Prešeren, Lenora : Vojakova nevesta; Puškin, Utopljenec : Mrlič na morju). Poleg reminiscenc od drugod (Po njem srce mi gine, Posušil se je rožmarin i. p.) se je pozneje skoro besedno, a namenoma samega sebe izpisoval (Potuj mi srečno v daljni svet, a vrni se mi skoro spet J. b. 42: Balade in romance2 str. 81; Kam, prašaš me! Kako si bled. Jaz peljem te na oni svet J. b. str. 83: Balade 69; Gorje, vama, ribiča, danes, gorje, valovom kos vajine niso roke J. b. 88: Balade str. 19; Ne. V morje zgine črn in dolg edini strah moj — morski volk J. b. 96: Balade 105; Hej, duh si ali človek živ! J. b. 14: Lirske in epske poezije 113 i. p.) V veliko napako in za pesniško nedorastlost štejem Aškercu, da ni imel čuta za ubranost nastroja in je tolikrat ubil enotnost občutja s tem, da je z nekakimi šaljivo-domačimi izrazi in parentezami motil mirni potek pripovedovanja. Godčevo balado — ko jo je v drugi izdaji popravljal, jo je še bolj skazil — je
n. pr. s takimi banalnimi stavki (Po štirih, Posili že skoro me smeh, Kako vam to vleče kosmač na uho, Tam lepše zagodem ti, Da bi te grom i. p.) napravil v polni meri naivnostno malenkostno. Sem radoveden, ali jo je v taki »jovijalnosti« doživel, ko jo je motivno spoznal po sliki v nemškem družinskem listu!3 Prav poučna je med številnimi tudi Aškerčeva popesnitev Biirgerjeve »Lenore« v »Vojakovi nevesti«. Ne dvomim namreč ni najmanj, da je Aškerc spočel svojo pesem ob Prešernovem prevodu in ne ob slovenski narodni, ki jo je Štrekelj zabeležil znanstveno in še manj poetično kot Aškerc z »mrtvecem, ki pride po ljubico«. Značilno je, da je izpustil Aškerc v svoji sicer jedro vite je tesnejši po-pesnitvi poleg nekaterih okolje rišočih romantičnih odtenkov pri Biirgerju (viselnice, po-grebci) zlasti bistveni motiv, da je Lenorina smrt kazen za greh, ker je deklica obupno klela božje sklepe. Pa ne da je s tem nameraval Aškerc popraviti Bürger ja! Morda le snov približati modernemu, prosvetljenemu čuvstvovanju! Morda snov iz sebe samostoj-neje poentirati! To zadnje se je Aškercu pač posrečilo. Pa je, Bog ve, le nov dokaz, da Aškerc ni bil noben umetniški genij, da ni bil globok est et — filozof. Kako je mogel namreč Aškerc verjeti in ne verjeti! (Prim, sicer nesoglasje v »Jazu«!) Kot prosvetljenec veruje, da more priti mrtvi solclat po svojo ljubico, pa ne mara verjeti, da Bog greh kaznuje. Realist Aškerc bi moral dosledno oba motiva odkloniti kot romantiko. Kot estet in umetnik pa je še grešil Aškerc, ker je prav neokusno iz Biirgerja izbrisal pristnost tradicionalne narodne balade, črtal tipiko cvetu v morali, ki je vidni znak te vrste pesništva in jo baladniki prav tako kot Prešeren v »Vasovavcu« izražajo v zadnji osebnostno refleksivni kitici. Saj razumem Aškerca. Ustavljala se mu je v z g o j n o s t. Zagovarjal je proti Mahniču (Pred Herkulovim kipom) umetnost brez tendence. Pa je nehote svojo lastno tendenco skril v svojo popesnitev, kateri je snel moralni motiv. Tendenčen biti pa tendenco pobijati. Ali je tu doslednost? Kako vzvišen je v tem oziru umetnik Prešeren nad »pisarjem« Aškercem, ki je v »Kerst« sebe beležil a iz »Nove pisari je« sebe (Lenoro bere naj i. t. d.) brati pozabil! Kako diletantsko slučajno in kako malo zavedno umetniško, recimo moderno, je bil dospel Aškerc do slave največjega baladnega pevca in Gregorčičevega vrstnika, dokazujejo »Jadranski biseri«. Deset, baš deset besednih idiotizmov naj uveri človeka, cla je folklora teh bednih in obrabljenih, banalnih in neizvirnih epskih motivov bisernost »balad
3 Nastala morda prav slučajno ob I. A g g li a z y -je v i sliki, ki nam predočuje dva ciganska godca sredi puste ob razpotju pred volkom. Sliko ie mogel videti Aškerc v »Hausschatzu« 1. 1880,
25 str. 357.
in romanc slovenskih morskih ribičev«. Pa da jih je sam nabral v Primorju! Pa da bi mu še verjeli iz leta 1908. v leto 1923.! Če je Stribrny (str. 16) sodil iz zadnjih Gregorčičevih zbirk v prve, zakaj ne bi podobno pri Aškercu! Našli bi oznako, ki bi se glasila veliko bolj Skerličevi o baladi podobno kakor pa himnusu v Stfibrnem samem (Ibd. str. 136 si.).
Morda pa je vendar le neko močno v Aškercu. Verujem vanje, sam sem ga doživel. Vem mu ime. Imenoval bi to močno rapsod-s t v o. Rapsod ni umetnik. Rapsod je samo dramatično živahni pripovednik. Rapsod nima svoje oblike, a ima uho za skrajno preprosto metriško obliko, v katero nagonsko razgiban ujame medli ritem svoje »materialne« vsebine. Rapsod ni umetelen, pripoveduje najvišjo življenjsko tragiko v isti epski hladnosti kakor je beležil najneverjet-nejši pravljiški motiv, rapsod ni ne psiholog ne mislec; morda je glasnik iz občutja svojega obkolja in obzorja in se ne razvija. Tri, štiri dni baja uho, četrti dan se je izpel in če se ni, so ga poslušalci siti in mora najti novih.4 Aškerc ni vzrastel v pesnika, vzrastel je v rapsoda svojega časa, v politično pesem devetdesetih let. Ali je imel nazor ali pa je imel le frazo, le krilatico, ki jo je le bolj pesniško občutil, nikoli do jedra mislil! Mislec ni bil. Sicer bi bil tudi psiholog. Tedaj bi bil doumel, da so Jadranski biseri, tisto, kar mu je zabrusil z drugega vidika Mahnic svoj čas v obraz, videl bi bil, da so njegove zadnje pesmi zares — cunj e.4 Slovenske čitanke srednjih šol bodo poznale slej ko prej dobre in slabe Aškerčeve balade. Pozabljen ne bo. Niso basničarji. Zakaj bi morali biti baladniki!
4 Samo nekaj cvetja iz teh »biserov«, kjer se venomer spovrača v žalostni besednosti vednp zopet »zelena, širna, morska, slana itd. plan«, kjer se ziblje »poetiški čoln« in sliši na »poln« in je nekaka reminiscenca na Horacijevsko-Gregorči-čevega »poeta, po svetu razmetanega«. Če je že svojčas opaziti, da Aškerc ni mojster oblike, ko n. pr. rabi mašilne besedice, da zlogovno izliči shematizem metriških vrstic in je v tem oziru »Balade« popravljal, ali pa da nima ušesa za zdrav domač prilastek (huda vest stiska trdo pest) ali pa da ne išče bog ve kaj marljivo za izbrano rimo in rima sila poceni: pri priči —■ hudiči, ah — strah, tej — fej — hej, Boštjan — orkan — plan — Kašljan itd., se v Biserih Aškerc odlikuje mučno še po zoprnem in številnem svojem »enjambementju«, ki je vsake prave balade smrt. Pa še po neokusnosti figure in tropa. Le en zgled. »Morja obraz«, ki mu je »vsako uro drugačen«, mu zdaj »leži mirno«, zdaj spet »stoče in buči«. Šolski nauk: obraz stoče in buči. Pa še lepše. V morje je skočil razbojnik, ki je ušel ječi. Morje se »zgraža«, ker je »oskrunjeno«, »one-čaščeno«. »Gnusi se mu« obešenjaško truplo... Sem samo še radoveden, kaj je moral občutiti
ZAPISKI.
JEZIKOVNE OCENE.
Stanislav Krakov: Kroz buru. Roman. — Izdanje S. B. Cvijanoviča, Beograd. 1921. Srbski književni jezik nam kaže nekoliko drugačno sliko kakor hrvatski, slovenski ali češki. Nas je vrgel val preseljevanja na skrajni zapad, po večini med Nemce, med katerimi smo se morali z vsemi silami boriti za obstanek. Zato je zahtevala narodna zavest, da se v jeziku popolnoma osamosvojimo in iztrebimo iz njega vse tuje izraze. V borbi za obstanek - smo napeli vse sile in si iz prajezika ustvarili nove izraze ali pa si jih izposodili od drugih Slovanov. Od tod čisti književni jezik pri Slovencih, Čehih in Hrvatih. S tem pa smo postali prvi narod v Evropi, ki si je ustvaril svoj jezik; kajti Romani žive od mrtve latinščine in grščine, Nemci pa so po tvorni sili jezika za Slovani. Drugi slovanski narodi, kakor Rusi, Poljaki, Srbi, niso čutili tujega gospostva, zato se jim zavest slovanstva ni razvila v toliki meri kakor nam in ne čutijo tistega strahu pred tujkami kakor mi.
V	srbskem književnem jeziku je močan turški, nemški in francoski vpliv.
Da Srb turčuje, je pel Prešeren v »Novi pisariji« že leta 1831. Tedaj je veljalo to o jeziku narodne pesmi, danes pa velja tudi še o književnem jeziku.
V	naši povesti se častniku sablja še prav tako po kaldrmi (tlak) vleče kakor Toplici Milanu v narodni pesmi; z mamuzami (ostroga) izpodbada konja kakor nekdaj vojvoda Momčilo svojega Jabučila in major šiba s kamdžijo (bič) umorne vojnike (str. 211) kakor nekdaj čauši kralja Vu-kašina protopop-Nedjeljka. Kolikor morem soditi, turški vpliv v književnem jeziku le malo pojema.
V	najpreprostejši povesti mrgoli toliko turških besed, da ti jih niti druga, obširna izdaja Vuko-vega rečnika iz leta 1852. ne more iztolmačiti, dasi je Vuk zaznamoval vse važnejše turške izraze, ki jih je čul med narodom.
Silen je nemški vpliv. Za novejše kulturne naprave in predmete imajo večinoma nemške besede.
V	naši povesti imamo piano sa raštimovanim dirkama (32), bleh-muzika svira valcer (33), razume se, da na bleh-instrumente (35). Oficiri so zbrani v sali in plešejo kolo preko dobro izriba-noga poda sale (148), tu nastopa fligornist (40, t. j. Flügelhornist), kelneri s kriglama (76), larma je velika (47), zbijajo se vicevi (40), vmes prileti kaka flaša (41) itd. Drugje nam opisuje pisatelj čoveka špicaste brade, sa cvikerom, odelo mu je od letnjega štofa (105), ima filcani šešir (75), man-šetne i kragnu (22), celo fotografije u ramovima
Aškerc, ko je urejeval Kettejeve pesmi za tisk, pa je tam bral neko čudovito pesem o Adriji. Srečni Aškerc! Če bi bil Kette sam uredil svoje pesmi, ali bi bil pridržal idiotizem orodnika na -oj? Morda bi ga bil. Po letu 1908. pa ga ne bi bil več pisal.,Morala za šolo: Aškerc je umrl že 26 pred štrinajstimi leti...
i bez njih (117). Če stopiš na postajo, vidiš potnike, ki hodijo u kancelariju in kupujejo bilete (172), šef stanice nosi crvenn kapu (173), na peronu straži žandarm, kjer otroci prodajajo korpe češenj ,<172), oficir, poveljnik stanice, prosmatra ljudi kroz cviker kao kak vladar svoje trupe (173). V kasarni (161) imajo regruti svoje kaprale, dežurne oficire (161) in druge komandire in komandante; vsak salutira svojim pretpostavljenim (163). Opisujejo se ne le odlični ljudje, ampak tudi navadni šusteri (76), ki imajo svoje kaprise (20), vse pa goni divji nagon za samoodržanje (181, t. j. Selbsterhaltung).
Vendar pa tisti, ki sami ne bero srbskih povesti, ne smejo misliti, da je naš pisatelj morda kaka izjema; tako piše celo najboljši pripovednik, Bo-risav Stankovič. Pri nekaterih pisateljih, kakor n. pr. pri Branislavu Nušiču, Stev. Sremcu, je kopa nemških izrazov kar mučna. Naj navedem nekaj zgledov iz najboljše povesti najboljšega srbskega pripovednika Borisava Stan-koviča (Nečista krv, Tiskom hrvatskog štamp. zav. u Zagrebu, 1917). Docnije ... išle su na svojim kolima, i to lakovanim, sa federima (41), gazda (je) nakupovao ... obično na mašine navlačene i ispeglane fesove (57), Sofka ih je več juče probala, da vidi da li su joj dobre (63). Docnije, nije je tako brzo udavao, jednako merkajuči kakvu ... priliku (108), alata (je) raspremio u stali (83), ne prodaje za onoliko koliko košta (76) i to pred svima, naočigled sviju (147, nem. angesichts), predosecajuči skoru smrt (71, nem. vorempfinden). Povest pozna samo stala, šverc, šindra, korpa. koštati, dopasti se, izgledati, probati, sobe ribati itd. Pripomniti moramo, da je pisatelj rojen v Vranju in da se povest godi v južni Srbiji — dokaz, kako daleč je prodrla nemščina. Romanski (francoski) vpliv v kulturnih izrazih je jako majhen. Tako hodijo n. pr. preprosti ljudje v turških čakširah (hlače), boljši pa v francoskih pantalonah (41).
Branislav Nušič piše jezik beogradske čaršije (trg), kafane i kuhinje. Nekaj zgledov! (Iz zbirke Priče, izdala Matica Hrvatska, Zagreb 1912.) Nušič piše n. pr. friška zejtina (34), plačaš kvartir (36), dve kutije viksa (39), majka mi je obukla nove haljine, sa štirkanom kragnom (23), 14 isu-šenih i presovanih cvetova (28), jedna šnorla sa njenih cipela (28), znao (sam), da je broj trinaest malerozan (29, fr. malheureux), da falsifikuje rekvizicione priznanice ili taksene marke ... kao računopolagač (44), u pogledu brige za moga sina (47), služi kao stelaž (49), kad bi me vi i za drugi kadril angažovali, pa i za lans i za valcer (54), vešerka (65, perica!), šunka (65), ksims na kapiji (67), gde mi nije nikakva gospodjica dosa-djivala svojim neštimovanim klavirom i svojom štimovanom ljubavlju (71), Proči če najpre čovek sa masom akata u prijavim koricama od papen-dekla (99), Unapred im je gustirao ... smederevsko vino (101), i položio vas na željezničke šine (101). — Ni treba še posebej opominjati, kako je s slovansko skladnjo! Jezikoslovcu se lasje ježe! Tako čitamo n. pr.: zamolio je g. načelnika, te mu je
za spornen poklonio je dan lenjir, kojim se on a kaucelariji služio ravno šesnaest godina (62), iz druge sobe prolete jedna papuča kroz staklena vrata ... Kroz razbi jen prozor promoli se jedna ljupka detinja glavica (46), izgleda (vam), kao da vam je neko vezao i ruke i noge, i položio vas na željezničke šine, gde če vas stiči sigurna smrt. V i najpre čujete izdaleka tutanj voza, pa sve bliže (101) itd.
Sremec je humorist kakor Nušič in rabi nešteto tujk! Nekaj primerov iz Vukadina, 2. izd., Beograd, Cvijanovič, 1921: tišler (67), da se strefi (63), štu-madla (68, t. j. Stubenmädel), izme četiri mašine (t. j. žigice) iz piksle (35, nem. Büchse), zadene u muštiklu (35, Mundstiickel), jesi mustra za gledanje (68), liferuješ državi (70), plajvaz (79, svinčnik), šupa (89), s mušterijama se umeo ophoditi (39, nemško umgehen mit jemand), a posle, hvala sudu (dank dem Gericht, franc, grace a...), njegova nevinost se dokaže (26) itd. Pod nemškim vplivom se razvija tudi skladu ja in frazeologija književnega jezika. Še silnejši je nemški vpliv v znanstvenem jeziku, o čemer bom govoril na kakem drugem mestu. Tu nekaj zgledov iz Skerličeve Istorije nove srpske književnosti (2. izdaja, G. Kon, Beograd, 1921). Med drugim čitamo: (Njegoš je bio) uvek na ratnoj noži (nemško auf dem Kriegsfuße) sa hercegovačkim muslimanima (175), (Zmaj-Jovan Jovanovič) je bio glavni narodni pesnik, h e r o 1 d Ujedinjene Omladine Srpske (303), (Nušič) izvede dobre binske efekte (426, nem. Bühnen-), (Milo-rad Šapčanin) je otišao za administratora kraljeve civiliste (334, nem. Zivilliste), prosečno (n. durchschnittlich) itd.
Francoski vpliv je knjižen, zato se javlja večinoma le v skladnji in v rečenicah, redko v ' posameznih izrazih. Toda o tem kaj več ob drugi priliki! Tu naj omenim le nekaj posebnosti, ki se tičejo našega pisatelja. Pogosto rabi francoski brezosebni o n. Pisatelj opisuje ples: Kao lesa ljulja se celo kolo, ljuljaju se tela, igraju noge, tresu ruke, glave. Diše se brzo (to je francoska posebnost: on respire) i ispredkidano.
Svaljuje se na svoja mesta (franc.: on se pre-cipite), duva se, vino se ispija (str. 41 in 42). Ta francoski sklad se jako pogosto piše, prim. Stankovič, Nečista krv: Jer ako s e ovako još čeka, neče s e moči izdržati (128), u veče legalo s e rano (171).
Francoski so trpniki, 11. pr. Kroz ovu tišinu osamljenosti, p r e k i d a n u samo cvrkutanjem ptica, zvonile su njine reči (Krozburu, 168). Jedanvojnik, go 11 jen divljim nagonom za samoodržanje (181). Srb govori v tvorniku.
Pristno francoski so stavki, kakor: Milo van i zracima sunca, 111 a ž e n i dahom povetarca, strča-vajuči nestašno dole ka gradiču, i penjuči se ka pirotskim utvrdjenima, zagrevani dražju ovih poslednjih časova zajedno provedenih, a 1 e d j e n i bolom rastanka, peli su se Jela i Bora, p r i p i -jeni jedno uz drugo, uz strme, kamenite padine 27 Hisarlaka (166).
Vendar pa moramo priznati, da je skladnja pri našem pisatelju vobče boljša kakor pri drugih novejših pisateljih.
Slabo bi poznal srbski književni jezik, kdor bi ga sodil po tem, kar piše o njem Jovan Skerlič, najboljši slovstveni zgodovinar. »Danas se«, piše v omenjeni zgodovini, »u glavnom srpski pisci književno vaspitaju u francuskoj književnosti, francuski uticaj je naročito jak u lirici i u knji-ževnoj kritici, nešto u romanu. Srpski književni stil se uspešno preobražava prema velikom frar,-cuskom uzoru.« Ta vpliv opravičuje na prav ne-znanstven način. »To uticanje olakšano je velikom duhovnom sličnošču koja pošto ji... izmedju duha francuskog i srpskog jezika« (str. 450). Vobče pa, meni, je književni jezik prost tujih vplivov. »U Srbiji, u Beogradu, u čisto nacionalnoj sredini, daleko od tudjih uticaj a (podčrtal jaz), ... stvara se nov književni jezik, sloboden, živ, krepak, gibak, živopisan, uvek u pokretu i u stva-ranju« (str. 456).
Jezikoslovec bi si želel, da bi bilo to res. Vsak narod se mora upirati tujim vplivom, kadar ga začno ogrožati. Koliko store dandanes n. pr. Nemci! (Prim. Hirt, Geschichte der deutschen Sprache, München 1919, str. 234 sl.) Ko je italijanščina ob nastopu renesanse ogrožala francoščino, so ji napovedali odločen boj (prim. Brunot, Gram. histo-rique de la langue francaise, 1899, 4. izd., str. 25). Enako so se uprli Španci in Italijani v osemnajstem veku prodiranju francoščine. Narod, ki v obilici sprejema tuje izraze, si jezik uničuje. Naj nam bo v zgled žalostna zgodovina angleškega jezika. Ko so Anglosase premagali 1. 1066. pri Hastingsu francoski Normani, se je med njimi silno širil francoski vpliv. Vse je opuščalo domače izraze in rabilo francoske. Kronika Roberta Gloucesterskega toži v trinajstem veku: Ich glaube, es gibt in der ganzen Welt kein Land, das sich nicht an seine eigene Sprache hält, außer England allein (Lindelöf, Grundzüge der Geschichte der englischen Sprache, 2. izdaja, Berlin 1920, str. 62). In posledica? Poglejmo, kako se je anglosaščina ob tem zanemarila. Isti jezikoslovec pravi: Die großen englischen Wörterbücher enthalten ungefähr 2/7 Wörter einheimisch-germanischen Ursprungs und beinahe 5/7 fremde Elemente, meist französischer oder klassischer Herkunft (str. 71). To se lahko tudi nam zgodi. Kulturna sila nič manj ne vpliva kot političen poraz. Romanski jeziki resno ogrožajo nemščino in tudi že slovanske jezike.	Dr. Ant. Breznik.
SLOVSTVO.
F. S. F i n ž g a r : Iz modernega sveta. Zbrani spisi III. zvezek. V Ljubljani 1922. Založila Jugoslovanska knjigarna. Tiskala Zadružna tiskarna. Malone dve desetletji ležita med ponatisom in postankom tega romana, ki je kot neusiljiva, trezna novost pognal iz avtobiografskih korenin. Dasi je Finžgar za tem delom ustvaril mnogo prvotnejših konceptov in jih napolnil z globljo človečnostjo, se v bistvu vendar od tedaj do danes ni izpremenil; rekel bi le, da je postal bolj
sam sebi zvest. Zato ta roman na poseben način vidno označuje Finžgarja in pa dobo, katere otroci smo mi sami. Sinteza tistih dni je vprav v nas trpko dozorela in ta Finžgarjev tekst je predragocen dokaz za njene sestavine. — Ta doba ne gre točno v Mahniča, ne več v korenine, v dejstva vodi, s Krekom se začenja z njim završuje. Njena porazna sila je primitivno praktično delo, zato zavrti okoli sebe vse, zbudi legijon delavcev in vojščakov, premakne najmanjšega človeka, ki postane merilo in avtoriteta. Tako se rodi primitivnost v najvišjem, navsezadnje primitivni univerzalizem. Taka doba vrže subjektiviste ob stran kot neplodne trabante, ker hoče graditi samo v svojo smer in nima časa ne volje, da bi gledala v posameznika. Kadar postoji in se ozre, je slavnostna in patetična. Zato na vrhuncih duhov ni bilo nikoli toliko notranjih nasprotij in tedaj smo zaznali — dve literaturi. Morda je to nasprotje pospeševalo hitrejšo pot naše moderne in jo ostro postavilo nasproti tako zvani pozitivni ideji, ki tvori razvodje tedanjih teženj. Ta pozitivna ideja, temelječa brezpogojno na krščanskem svetovnem načelu, teoretično močno podprta v poljudno znanstvenih poizkusih, je med masami trgala vseobčo zaostalost in brezbrižnost in bolj z revolucijo kot z evolucijo gradila gospodarsko in duševno blagostanje. Ta pozi-tivna ideja je dala tudi Finžgarja - pisatelja, ki stoji v prvih početkih do kolen v svoji zemlji, ves zaverovan v romantično pripovednost prvih domačih realistov. Finžgarju se je posrečilo, da je v skupni armadi pozitivne ideje z lepoto za-vršil realni in idealni primitivizem, ki ga danes imenujemo izobrazbo slovenskega človeka, zrastel celo preko nje kot epik in dramatik, dočim je najizrazitejši poet te ideje A. Medved kot lirik-filozof umrl, preden se je v svoji pozni dozore-losti izčistil.
»Iz modernega sveta« je še prav posebno tako delo. Zvest toku, ki ga je zatel, je Finžgar teorije krščanskih sociologov o solidarizmu živo prenesel v življenje in se kot borec trdno postavil nasproti razklanosti, ki jo je zakrivila po materializmu rojena družabna krivičnost. Zato to delo mestoma ni toliko poslansko kot naravnost bojno. Verniško idealno vidimo dvoje svetov, kapital: na vrhuncu in ob viru računajoč, brezsrčen, v svojih eksponentih propal, ponižujoč in ponižan; proletariat: krotko množico trpinov, pod težo življenja umirajočo, ki pa sama ne ve zato; le posamezniki se zbude in ti se bore navzgor in navzdol, z nasprotniki in prijatelji. Vidimo tedaj, da se pisatelj bori za harmonijo sveta, družbe, skuša ohraniti, bolje ustvariti hoče človeka v lepi zunanjosti in ubrani duši, pogoj zato pa je: dobro srce in zdrava pamet. Ta pamet je mladi tovarniški zdravnik Vinko Sluga, idealist v vseh barvah; pisatelj ga niti ne pusti, da bi se v svojem idealizmu zaletel ali se spotaknil, ker s tem bi bila njegova koncepcija: kompozitorično ravnovesje, premaknjena. Vsa zgradba tega romana je v kontrastih, v najostrejši borbi teme in svetlobe. Tudi središče ima to ravnovesje: Vinku stoji nasproti Seme, prav tako v vsakem lasu negativen,
kot oni pozitiven. In če je Sluga povsod nekak deus ex machina, je Seme njegov diabolus. Okoli teh dveh središč so razpostavljeni grešniki in poveličanci po vseh stopnjah: Klešman, Korta, baron Pinkeles, kontrolor, ravnatelj, Luci; »naša moč« Peter Rozman, Miklav Hostnik, Maretka in stara Marjeta, da ne pozabimo nasprotja v obeh sestrah Pavli in Almi. Le ob strani pomežikuje tej tehtajoči se gradbi največja oseba v romanu, adjunkt Prosenc, ki je radi sebe samega tu in je ostal čista realistična umetnina. Vsi ti kontrasti, podprti z živim patosom, iščejo in oblikujejo svojega človeka, pozitivnega, dobrega, umirjenega. Ta idejni realizem beži pred vsakim naturalizmom in simbolizmom. S preprostostjo starih epikov uvaja pisatelj cele, gotove ljudi, jih povrsti spaja, dokler jih v ostri dramatični napetosti ne zaplete v borbo — tu pa celo sam pozabi na idejnost in teoretiziranje. Prizori ob stavki so močni, da se tresejo tovarniški stolpi. Le v ozadju stoji velik simbol: nad idealno pokrajino se dviga Kalvarija pred poveličanjem. Iz zime, zaprte in težke, se odstira ves kraj v toplo pomlad, v vstajenje, v zmago po borbi in tu v majskih nočeh sanjajo zmagovalci. Ta simbol tvori skoro nujno slovesno oporo, ker je nad vsem delom razlit močen zanos. Ta slovesna čuvstvenost je vendar zakrivila idilično ljubezensko razmerje med Petrom in Maretko, dočim gre Kortina drama globlje; a ker je le bolj nazna-čena, ne gre dovolj globoko, in zato občutimo sklepni prizor kot hudo povestno sredstvo. Finžgar je tedaj v tem romanu še prav posebej idealni realist, ki izbira ljudi izmed množice in jih stavi v službo svoji ideji. Iz gotovega, že prej dograjenega temelja pelje te ljudi kvišku kakor zahteva to ideja. Zanj je cela oseba dognana, in če ji pogledaš na dno, se v tej globini zrcali že konec, za katerega se pisatelj z njo bori. Takemu idejnemu ustvarjanju služijo samo dvoje vrste ljudje: z idilično glorijolo ožarjeni borilci-zmago-valci ali profani grešniki. Ni čuda, da podaja takoj na prvi strani miselno dispozicijo: »Kadar je videl iskro šiniti iz dimnika, je zbral misli, ki so se mu vžigale v glavi, in zdelo se mu je, da bodo njegove ideje, ki jih je prinesel seboj, ki jih je grel na svojem srcu toliko časa, pravtako švigale na plan, kakor iskra prasketne iz dimnikovega žrela — samo da ne smejo ugasniti, ampak morajo krog sebe užigati in paliti ogenj napredka, ogenj velike ljubezni do človeštva.« Taka tendenčnost — in tendenčno je to delo zelo — je veliko socialno delo. Zato je njegova cena predvsem v miselni strani, njena lepa stran pa, kot smo že gori omenili, završuje popularne zahteve o lepoti, ki so v konkretnem in legalnem. Odtod teži Finžgarjeva nadaljnja pot tudi v izjemnost, a s srcem in umom se oklepa svojega začetka in ga ne izpusti. To dejstvo daje Finžgarju posebno stališče v našem leposlovju: pa ni zgolj izraz osebnosti, temveč tudi dobe, ki smo se je zgoraj dcteknili, in prav nobeno idejno nasprotje tistim, katerih oblikovna smer gre drugo pot. Eden idealizira, barva življenje z enostavnimi spektralnimi barvami, ki se neprestano dopolnjujejo, za
drugega je zvok, ki prihaja iz dna življenja, ne samo glas, ki išče, da se spoji v akord, temveč tudi skrivnost, ki jo je treba iskati po njeni sledi do tja, kjer se je sprožila. Eno oblikovanje gre kvišku k dopolnjenju, drugo navzdol k dognanju, obe pa iz dvojstvenega človeškega bistva k enojnosti — kajti ona kaže pot k idejni popolnosti, k Bogu, druga je bliže prvotnosti, Bogn. Krivičen je, kdor stavi obe prizadevanji drugo proti drugi, dasiravno ni obeh cena pri vsakem koraku ista. Ena zgradba vodi navzgor v idealistično človeštvo. Ta umetnina ostane lepa dogma, mika, priteguje, ko pa ji približaš sebe in sočloveka, ostane še filozofija na sebi, vsi dogodki ne gredo vanjo; druga išče po bistvu človeške razdejanosti in v zadnjih majhnih vzrokih uspehe in neuspehe božjega poslanstva v človeku; eno je epos, drugo je tragos življenja, snovnost je tu popolnoma stranskega pomena. Cesto je prvi pisatelj potreb-nejši kot drugi — in Finžgar je Slovencem posebno potreben in njegovo delo bo blagoslovljeno med nami.	France Koblar.
Dr. Ivan Grafenauer: Kratka zgodovina slovenskega slovstva. — Druga, popravljena izdaja. (Odobrena po poverjeniku za uk in bogočastje.) V Ljubljani. 1920. Založila Jugoslovanska knjigarna. Str. 329.
V tem času naša pač najvažnejša knjiga! Saj se v slovstvu (predvsem v lepem slovstvu) »posebno jasno zrcali značaj naroda, njegova duševna kultura in njegova notranja in zunanja zgodovina«. (Str. 19.) Vkljub njeni važnosti pa se o tej Grafen-auerjevi knjigi primeroma malo piše. O prvi izdaji (1919) sta prinesla D. in sv. in Čas ugodno oceno, Ljubljanski Zvon pa (1919, str. 442. nsl.) je bil zavzel odklonilno stališče; o drugi je pisal doslej izmed naših revij samo Čas (1921, str. 138—140, dr. Iv. Pregelj). Pa temu se ni čuditi: kritikov v tej stroki, od katerih bi se mogel dr. G. kaj naučiti, je doslej pač malo. Razen tega so vprav v slovstvu sodbe tako različne: saj vidimo vsi dan za dnevom, kako različno presojamo naše leposlovne proizvode. Prav kakor v Prešernovem času: »vsak drugače pesmi moje sodi.« Seveda ne samo pesmi! Pa ne glede samo na naše slovstvo, ampak tudi v tistih velikih, prvih vprašanjih, ki se tičejo vseh slovstev, n. pr. ali je tendenca dovoljena, gredo sodbe estetičarjev daleč narazen: eni so za 1'art pour 1'art, drugi menijo, da tendenca ne uniči umotvora. (Pri največjih pisateljih jo nahajamo, n. pr. pri Dickensu, Turgenjevu, pri Tolstoju itd.) In dalje: ali naj v knjigi, šoli namenjeni, poudarjamo bolj zgodovino, vpliv svetovnih struj! Ali estetično oceno posameznih del? Ali posameznega pisatelja razvoj in odvisnost od dobe in samovzgoje? Dr. G. se je odločil za to, da šoli poda najprej kar najkrajši pregled, koliko imamo Slovenci leposlovja oziroma leposlovnih pisateljev, ki sploh zaslužijo to ime, in ktere leposlovne struje smo doslej imeli. Pri presoji pisateljev je bil — se mi zdi — prestrog: milosti nista našla n. pr. Alešovec, Trstenjak, ki nista nikjer omenjena; med velikimi slovstvenimi strujami je romantika tista, ki bi — sicer tudi drugim slovstvenim zgo-
do vinarjem tlela velike težave — potrebovala bolj šolske metode (naj bi 11. pr. avtor kar naštel vseh 6 ali 7 glavnih znakov); prav dobra pa so poglavja o realizmu, naturalizmu in simbolizmu. Za koga je v prvi vrsti pisana ta knjiga! Upam, da založnica ne bo imela škode, če rečem: v prvi vrsti za učitelje slovenščine v višjih razredih naših srednjih šol. Ti so pisatelju gotovo vsi iz srca hvaležni za njegov veliki trud. V prejšnjih časih si je moral strokovni učitelj z veliko izgubo časa sam iskati snovi in podatkov, pa jih še ni našel — zlasti za najnovejšo dobo (od 1.1895. dalje); zdaj ob Grafenauerjevi knjigi je pa res veselje za učitelja in učence proučevanje našega slovstva: učitelj zdaj vidi, koliko mora predelati; vidi, kaj mora bolj poudariti, kaj manj; vidi, kako je rastlo obzorje naše lirike, kako se je razvijalo naše pripovedništvo. Vse to je v knjigi dobro označeno. Da je pa res v prvi vrsti učiteljem slovenščine namenjena, se vidi iz premnogih majhnih migljajev, ki jih samo strokovnjak razume, ki so mu pa seveda dobrodošli, da v tisti smeri sam dalje išče in koplje. (Tu mislim predvsem tista mesta, kjer dr. Grafenauer navaja početnike novih struj ali kjer samo z imenom avtorja opozarja na sorodnost, n. pr. str. 281 Gorkij—Cankar, ali str. 301. VI. Levstik—Ellen Key, ali str. 303. H. Bartsch— Kraigher itd. itd.) Iz tistih kratkih migljajev je razvidno, da dr. Grafenauer pri slavistih podstav-lja tudi dobro poznavanje tujih slovstev, predvsem ruskega, nemškega, severnih, angleškega in francoskega. Seveda, bodoče monografije, kterih je doslej tako bore malo in je torej tako bore malo mogel dalje zidati na že postavljenih temeljih, bodo zasledile mnogo novih vezi in sorodnosti. (Tako n. pr. bi jaz menil, da je na dr. Tavčarja, ki sam pravi v »Obiskih«, da je kot dijak vse križem bral, precej vplival Fr. Spielhagen s svojim risanjem predmarčne dobe in s svojo mržnjo napram »modri krvi« (Probl. Naturen, 1. 1860.) ali B. Auerbach, ki ima isto tendenco (Neues Leben, 1852), ali — morda — Meinhold, ki ima v romanu »Bernsteinhexe« (1843) kot glavno junakinjo »čarovnico« in kulturno ozadje 30 letno vojno in vse v obliki kronike, vse tako dobro zadeto — tudi starinski jezik, da kritika nekaj časa res ni vedela, če ni avtor samo izvlečka iz stare kronike podal.) Pa — kakor rečeno — bodoče monografije bodo dognale, ali so te podobnosti le goli slučaji ali vplivi. — Še neke druge vrste migljaje nahajam v knjigi, ki bodo v celoti umevni pač zopet le učitelju: iz poetike in stilistike. Tako n. pr. če str. 283 pravi, da je Cankar »odkril« — menim, da bi bilo bolje: pisal — »ritem slovenske proze«, se mora strokovni učitelj precej potruditi, da učencem pojasni vsebino tega velikega dejstva. Ker bo gotovo kmalu potrebna nova izdaja, bi izrazil nekaj želja. Nektere tiskovne napake, ki sem jih zapazil, naj bi se popravile, n. pr. Vraz je umrl 24. maja (str. 160); str. 205: segajo še nazaj, mesto že... Pri Prešernu (str. 144) bi se lahko dostavilo, da je v Klinkowströmovem zavodu tudi stanoval; pri Gregorčiču, str. 234, da je izšel še IV. zvezek Poezij 1908 (Ks. Meško); pri Župančiču (str. 288) bi bilo treba stilistično malo popraviti, 30
ker pesem Glad ni nastala med svetovno vojno, ampak že leta 1908. Mestoma bi si želel še kake označbe, n. pr. pri Preglju str. 303, da je »Mlada Breda« simbolistična povest. — Imam pa še dve večji želji. Prva je ta: ali ne bi avtor str. 34—45 (slovenščina do 15. stoletja) skrčil na par vrstic, namesto tega pa nam dal pregled tudi najvažnejših slovenskih znanstvenikov od romantike do danes? Čuti se namreč neka neenakost v celotnem delu: do romantike se omenja oboje, potem pa samo lepo slovstvo. Nq vem, kaj mislijo o tem strokovnjaki. In druga želja: pri Cankarju, ki ima že doslej nad 40 knjig, bi bilo — za šolo — dobro, ako bi nam jih avtor podal v vsebinskih skupinah. To je seveda samo vprašanje metode. »Kratka zgodovina« se je prav dobro obnesla; pri maturah — to uči skušnja — igra veliko vlogo. Avtor nam je prvi — poleg tega, da nam je sestavil tudi novi učni načrt za slovenščino — postavil mejnike, do kam vse seže slovensko slovstvo, in pokazal pota, po kterih so prišli tuji vplivi k nam. Med temi mejniki in potmi so strokovni učitelj varno in svobodno giblje in črpa iz knjige vedno novih pobud. Ni se mu prav nič bati, da ga bo pisatelj zapeljal v kake zgodovinske zmote in predsodke, kakor to misli Ljubljanski Zvon (n. m.); zakaj če str. 52 trdi: »V obče pa sadovi luteranstva niso bili dobri...«, najde kritik v grandioznem delu Janssenovem »Geschichte des deutschen Volkes seit dem Ausgang des M. A.« I.—VIII. (1876—1893) dovolj dokazov za to dejstvo.
Dr. J. Debevec.
Nova izdaja staroslovenske književnosti.
Staroslovenska književnost je velike jezikoslovne važnosti, a ima tudi znatno bogoslovno in zgodovinsko znanstveno vrednost. V nji odseva stara slovanska zgodovina in kultura, obenem pa nam je priča starodavne grške (bizantinske) krščanske kulture. Staroslovenska književnost obsega skoraj same prevode po grških izvirnikih in vzorcih, a vendar ima tudi izvirno znanstveno vrednost, ker je važen pripomoček za kritiko grških rokopisov in ker so v nji ohranjeni nekateri spisi in odlomki, katerih izvirniki so se izgubili. Zato v novejši dobi raste zanimanje za staroslovensko književnost; čuti se potreba nove izdaje staroslovenskih spisov za širše znanstvene kroge. V Parizu izhaja »Patrologia orientalis«, v kateri se izdaja starejša sirska, koptska, etiopska, arabska in armenska krščanska književnost ter tisti krščanski spisi, ki niso bili objavljeni v zbirki »Patrologia Graeca« (Migne). Doslej je izšlo 18 velikih zvezkov in posebej v dveh zvezkih »Patrologia Syriaca«. Sodelujejo učenjaki brez razlike narodnosti in vere. R. Graffin, urednik tega zbornika, želi v tem okviru izdati tudi staroslovensko književnost, v kolikor ima bogoslovno važnost. Obrnil se je na podpisanega s prošnjo, naj bi mu pomagal izvesti ta načrt. Strokovnjaki-slavisti, kateri so bili o tem načrtu obveščeni, so ga z veseljem pozdravili in so obljubili sodelovanje. Izdaja staroslovenske književnost v zbirki »Patrologia orientalis« bi bila velikega znanstvenega in praktičnega pomena; bila bi prva skupna izdaja
staroslovenske književnosti. Dosedanje izdaje posameznih staroslovenskih spisov so raztresene po raznih znanstvenih zbornikih, posebno ruskih, ki so težko dostopni. Pogrešajo se izdaje s paralelnim prevodom v kakem bolj razširjenem jeziku (latinski, francoski). »Patrologia orientalis« bi ustrezala tej potrebi; staroslovenski književnosti bi odprla pot v širše znanstvene kroge. Obenem se tukaj ponuja založnik, kakršnega drugje ne bi mogli najti. V soglasju s programom te pariške zbirke bi se objavljali staroslovenski spisi brez ozira na to, ali so bili že objavljeni ali ne; spisom bi bili pridejani bogoslovni in jezikoslovni uvodi in komentarji. V okvir zbirke spadajo tudi prevodi, predvsem prevodi svetega pisma in apokri-fov. Ker je skoraj vsa staroslovenska književnost bogoslovne vsebine, bi se mogli izdati vsi važnejši stai-oslovenski spisi.
Glavna zapreka nove izdaje je kulturna katastrofa Rusije, kjer se hrani večina rokopisov in gradiva. Vendar je upanje, da se bo moglo v kratkem pričeti s pripravami za izvršitev tega podjetja.
F. Grivec.
Petar Preradovič: Antologija. Uredio i predgovor napisao Branko Vodnik. Izdan je Narodne Knjižnice. Zagreb 1922. — Preradovičeva antologija je prvi zvezek književnega podjetja »Naši pjesnici«, ki za zdaj obeta še čitanke iz Prešerna, Jovanoviča, Nazora, Kostiča, Gregorčiča in Vraza. Ime moža, ki je uredil in uvel Prerado-viča, ni le reklamni sloves, je tudi poroštvo, da založništvo resno misli, kar pravi v vabila na naročbo, da bo nudilo narodu v kritičnih izdajah vse tisto, kar je trajne vrednosti v jugosloven-skem slovstvu in pesništvu. Vodnikov uvod se tesno naslanja na vsebino cvetnika, ki je porazdeljen v tri odstavke pod simboliko svitanja, somračja in mistike svetla, t. j. v ciklič-nost pesmi ob »Putnika«, »Carja Dušana« in »Prve ljudi«. Ne vem, zakaj je še v Jugosloveniji treba tiskati Hrvate Srbom v cirilici in narobe. Ali se po srbohrvatskih šolah ne uči oboje pismo? Vsaj t e cirilice, ki je v Preradovicu, pa nisem vesel. Bolijo me ob tem petitu oči in kar občudujem urednika, ki je stavek vestno pregledal. Tolikrat pri Srbih in Hrvatih tega zadnje čase nismo bili več vajeni.	Dr T. pregelj.
UMETNOST.
Artur Grottger: Vojna.
Kot celoletno prilogo prinesemo letos ciklus risb poljskega slikarja Arturja Grottgerja z naslovom »Vojna«. Grottger je najpopularnejši umetnik poljske romantike. Umrl je mlad leta 1867. (rojen 1837.), a je po svojih delih postal poleg velikih pesnikov one dobe eno najpopularnejših imen. Njegova glavna dela, cikli Warszawa, Polonia, Lituania in Vojna, so nacionalne pesnitve v slikah, polne dramatičnih momentov, ki jih lahko postavimo ob stran najbolj učinkovitim mestom poljske literature. Povod so mu dale ponesrečene vstaje poljskega naroda v šestdesetih letih devetnajstega stoletja in z njimi zvezani žalostni vojni
dogodki. Te slika Grottger s temperamentom človeka, ki je sam prečuvstvoval vse njihovo gorje in njihovo odvratnost, na katero želi opozoriti svoje soljudi. Nam, ki smo sami preživeli polno podobnih momentov in v katerih se je zbral napram človeški podivjanosti podoben gnjev, kakor v umetniku, ki je ustvaril ta dela, so ona danes tako blizu po vsebini in čuvstvovanju, da jih bomo brez nadaljnjih komentarjev razumeli. Vojna obstaja iz 11 risb, katerih 10 jih bomo podali v letošnjih prilogah; zamišljena je enotno kot ciklus po notranji vsebini zvezanih scen iz vojne, katerim daje okvir umetniško doživetje, ki se v zadnji sliki zgosti v prokletstvo Kajnovega rodu — človeštva.
1.	slika nam predstavlja slikarja v njegovi delavnici; globoko zamišljen sedi pred platnom in premišljuje, kaj bi naslikal. Inspiracija v podobi klasično lepe žene, ki ji žari zvezda nad čelom, se mu približa v njegovi zamišljenosti in ga pozove z besedami: »Pojdi v dolino solz!« Umetnik ji sledi in gledamo ju skozi 9 prizorov, kako opazujeta najgroznejše dogodke, ki so se po vsi Poljski ponavljali v neštetih variacijah in pri katerih je bil v ti ali oni zvezi udeležen vsak, ki je doživel ono dobo, — dogodke, ki so tipični in zato večini neposredno dostopni. Pri vsakem prizoru ju vidimo — spomnimo pri tem Danteja in Virgila ali Danteja in Beatrice —, kako predstavljata plemeniti del človeštva, ki se zgraža nad tem, kar doživlja, obenem pa gledavcu posredujeta čuvstvo, ki ga hoče pri ti ali oni sceni umetnik vzbuditi v njem.
2.	slika: Komet, znan v ljudski fantaziji kot napovedovalec hudih časov. Rodbino, v vrtu zbrano, je njegova prikazen navdala s strahom, umetnik zamišljen strmi na nebo, njegova spremljevalka mu z nemo gesto pokazuje na prestrašeno družino.
3.	slika: Rekrut vleče srečko. Okrog strogi vojaški obrazi, med vrati žena, ki prosi zanj; v ozadju umetnik, ki z napetim pričakovanjem sledi usodi moža, ki je segel po srečko.
4.	slika: Odhod na vojno. Konjenica odhaja mimo vrta, mož maha ženi v slovo, ta pa se je v bolesti obrnila proč in pritisnila k sebi dete. Izza drevesa opazujeta dogodek slikar in njegova družica.
5.	slika: Požar. Noč. V ozadju goreče mesto, vojaštvo se bliža po enem potu, po drugem beže prebivalci. V ospredju slikar, ki se je obrnil proč od grozne scene, in plemeniti duh-voditelj, ki z zamišljeno resnobo zre, kar se dogaja.
6.	slika: Glad. Rodbina na begu počiva pod velikim drevesom. Otročički so kakor ptički iz gnezda iz kožuha stegnili roke po kruhu, ki jim ga reže mati. V ozadju požgana hiša. Umetnik in njegova vodnica sta žalostno sklenila roke in se zazrla predse.
7.	slika: Izdaja in kazen. Ujetje špijona. — (Izostane.)
8.	slika: Ljudje ali šakali? Z grozo se obrača umetnik od ljudi, ki ponoči ropajo mrtvece in
3i_ ranjence na bojnem polju.
9.	s 1 i k a : Sama beda! Notranjščina hiše s sledovi borbe, dva sovražnika sta padla v boju drug proti drugemu in umrla skupaj, v kotu pri peči ubita žena, ki se ji oprezno in radovedno bliža dvoje otrok. Izza vrat ße pokazuje mož z najmanjšim v naročju. Umetnik je sočutno prijel voditeljico za roko, ta pa si je v grozi zastrla pogled z obleko.
10.	slika: Bogoskrunstvo. Cerkev s sledovi ropa in borbe. Križanemu so vojaki obesili sablje in torbe in prislonili puške okolu. Obupno je vodnica sklenila roke pred seboj in si pokrila glavo z .obleko, da nič več ne vidi; umetnik pa si je z roko zakril pogled.
11.	slika: Umetnik je doma v svoji delavnici segel po kredi in z energičnimi potezami poln groze in svete jeze začel risati Boga v oblakih nad darilnima žrtvenikoma Kajna in Abeljna; Bog je jezno dvignil desnico, da prekolne človeštvo, Kaj-novo seme.	Frst.
GLEDALIŠČE. DRAMA.
Sedaj, ko imamo dobršen del gledališke sezone za seboj in že poteka njen zlati čas, nam je mogoče nastaviti vsaj splošno sodbo o nji. Ni nam prinesla ne razočaranj ne presenečenj. Naša drama postaja aparat, ki korektno deluje; njegov ustroj je ostal neizpremenjen in v boljših rokah teče glaje, večkrat pa tudi neprijetno zaškriplje. Ne moremo za to in najbrž še dolgo ne bo tistega, ki bi prinesel novo besedo k nam in kaj dodal k sedanjemu materialu. Vzgoja naših igralcev napreduje počasi in v mnogem oziru sploh ne more naprej, brez nje je napredek gledališča prazna zahteva. Le eno prosimo: naj uprava s poizkusi, kakor je amerikanstvo in židovstvo »R. U. R.«, ne ubija zadnjih ostankov prirodnega okusa pri občinstvu, kajti take senzacije preneso brez škode samo ljudje, ki so izgubili pogoje za čista doživetja in z duhovičenjem, parafrazo in trivialnostjo ubijajo svoj prenasičeni dolgčas. Mi pa smo še tako potrebni kruha! Ta poteza se kot nedostojna kaprica vpleta v resno prizadevanje naših boljših moči, skeli in draži vsakega, ki išče v gledališču predvsem lepote. Ljubša je še tako lahka komedija, ki vsaj ničesar ne pokvari, saj vemo, da gledališče ne more vedno trgati zadnjih mišic človeškega srca in da komedija poudari tragedijo. Pravzaprav je to edini madež dosedanjega sporeda in dela, ki smo jih videli, pričajo o zavestnem hotenju, pomagati občinstvu do vrednih večerov.
Ker hočem slediti idejnim stopinjam letošnje drame, se bom omejil le na gotove skupine.
1. Ivan Cankar.
On je dal prvi polovici letošnje sezone odločilen izraz; bil je tudi edini slovenski avtor, če izvzamemo Golievo božičnico »Peterčkove poslednje sanje«. Uprizorili so troje Cankarjevih del. »Hlapci« so v znamenju časa započeli sezono, za njimi so takoj sledile »Romantične duše«, tvegan poizkus pietete do dramatičnega prvenca, ki ga avtor sam ni priznal, njegovo obsmrtnico pa smo
praznovali s »Kraljem na Betajnovi«. Poizkusila sta se pri teh delih dva režiserja, Šest in Skrbin-šek. Odrešenje ni bila nobena uprizoritev, kajti uklonil se je Cankar in ne gledališče. Pri zadnjih dveh delih smo čutili, kako se je trirdil Skrbinšek, da z razpoložljivimi močmi poda v solidnosti zaokroženo igro. Šest je pač nastavil nekaj novih perspektiv, ki jih ni izvedel, in »Hlapci« so se rešili le z miselnimi poantami, ki rastejo in bijejo vsak dan huje. Cankar je za gledališče danes problem, kakršen tedaj še ni bil, ko je stal živ in nepoznan nasproti publiki, ki se je pač smejala njegovim šibam, človeka pa, za katerim te šibe tipajo, ni slutila, še manj pa je mogla slediti sestavine te nove umetnosti, ki nikakor ni tako enotna, kakor se zdi. Ta dramatska sila, povsem drug element kot njegova novela, živo korenini v dveh trajnih veličinah, v novem človeku Ibsenu in vsečloveku Shakespeareu ter dobiva v svojih slovenskih figurah simbolično konkretnost, ki je mestoma eterična, mestoma gola materija. Kdor bo utelesil in zvezal ta hudi dualizem med materializmom in simbolizmom, ki je v pretežni meri izrazno sredstvo Cankarjevo, se stopil z bistvom njegove lepote, ta bo prav uprizoril Ivana Cankarja. Pravi idejni poudarek pa mu bo dal, kdor bo obsegel hamletstvo, ki je v njem. Hamletstvo in njegove nasprotne strani so središče Cankarjevi dramatični sili. To je človek brez tal in kril, s čudnim srčnim razodetjem, priklenjen na življenjsko ogabnost. Zaletuje in bori se proti ljudem, ki so jim oči predvsem v tleh, jim drzko merijo stopinje prostor in odrinejo s poti vsakogar, ki so mu oči ušle izpred nog. Dr. Mlakar v »Romantičnih dušah«, oblikovno tako bledem delcu, pade in obleži, ko se mu zbudi vest. Tako točno kot v »Kralju na Betajnovi« ni Cankar podal nikjer obeh principov nasilja in odpora. Ogenj in voda! O »Kralju« in »Hamletu« bi bilo mogoče napisati šolsko paralelo, tako očitna je, le da Cankarjeva naturalistična sila pretegne Kantor ja do grozne tragične perspektive, kjer prava duševna drama šele sledi. Kajti ta napol patološki, napol zavestni grešnik se svoje krivde niti rešiti ne more, ko začne duša materije omahovati in izgubljati v sebi ravnotežje. Ves ozki slovenski kolorit, sestavljen iz malih oseb, ki se vrte okoli človeškega bistva, pa je razširjen v »Hlapcih«. Ti so bili včasih časovni, danes so slovenski in vobčečloveški. Tragika stanu so, ki ne more imeti v sebi ravnovesja. Ta tragika skoro ne more biti čista, osebe so tragikomične in junaki le ideje, simboli. Hvastja, Lojzka, Kalander so pravi ljudje — Jerman in župnik principa. — Pa takega Cankarja pri nas danes še ne moremo videti; dozoreli še nismo delu samemu, in naše igralske moči so povečini nezadostni tolmači. Gotova mesta v Cankarjevih delih so ostala mrtva, mučna do bolesti; gledališče jih še ni moglo zvezati s celoto. Kdaj se to zgocli1? Smernice za »Hlapce« je podal O. Šest v Gledališkem listu — za bodočnost, za enkrat jih je uprizoril po starem. Kar je dala očesu v IV. dejanju poglobitev v prostor z novo posebno sobo, je razdrla slaba gostilniška množica. Cankarja še čakamo.	France Koblar.
D. IN S. 1923. PRILOGA I.
SL. 1. GROTTGER ARTUR: VOJNA 1. „POJDI Z MENOJ V DOLINO SOLZ !«
IZ NAŠE DNEVNE KULTURE.
Fr. Govekar je nedavno temu zapisal, da je Ivan Pregelj »umetniško prizadeven poet, ki zasluži pozornost tudi v naprednih literarnih krogih«. Mi smo ta poklon brali brez posebne hvaležnosti, ker dosedaj n. pr. še ni bilo treba slovenski javnosti poudariti, da je Fr. Govekar — hvala Bogu —
samo in le napredni pisatelj.
* # #
G. odvetnik dr. I. C. Oblak se je zopet enkrat bavil z Iv. Cankarjem. Topot je predaval o njem »kot apostolu neodrešene domovine«. Mladina pa se je, kakor toguje, odlikovala — z odsotnostjo. Mogoče se je vendarle mladina, ki ji ne ostane nič prikrito, odlikovala že prej in brala predava-teljeve članke o Cankarju (ki jih je izdal tudi v posebni knjigi, a slovenska publicistika se je — odlikovala s svojo molčečnostjo o nji). Tedaj je verjetno, da je to odlikovanje že tretje in s prvima
dvema v neposredni zvezi.
* • #
Prav malo nujno senzacijo — zaradi svoje anonimnosti seveda, ne radi cenene neocene — je pripravil kritik Vodnikove pesniške zbirke: »Žalostne roke«.
* * *
V gledališki kritiki se je zadnji čas pripetila za nas redka sporednost, in to o Cankarjevem Kralju na Betajnovi. Fr. Govekar je poudaril (potem ko ni napisal vsaj o vsebini posebnega feljtona): »Cankarjeve puščice na farovški egoizem, ki prezira vsa lopovstva in obsoja celo idealiste, kadar mu kaže, je publika posebej zadovoljno kvitirala.« M. Z. pa jo je takole ubral za svojim kolegom (a tudi šele potem, ko ni napisal običajnega popularno učenega traktata v tivolskem žargonu in potem, ko je dokazal, da sestavin Cankarjevega dela nikakor ne razume): »Vse pa je prekašal Lipah, ki je bil v svoji sladki omazilje-nosti tako pristen kranjski župnik in tudi v sivolasi maski tako presenetljiv, da bi ga lahko kar na faro poslal. Gibi pri jedi, tista sladka skromnost pri nastavljanju čaše k ustom, način sedanja za mizo, držanje rok in prstov, vse tisto poziranje božjega namestništva, ki postane mnogim duhovnikom druga narava, — bravo Lipah.«
PREJELI SMO V OCENO.
KNJIGE »GORIŠKE MATICE«:
1.	Koledar za 1. 1923.
2.	Zlata srca, hrvatske povesti, prevel A. Gradnik. Zabavna knjižnica, zv. III.
3.	Sirahove bukve, poslovenil in razložil dr. Egidij. Podobe narisal A. Bucik.
Jenko Narcis, Spiritus procellarum, II. i III. dio. Nakl. Prve hrvatske dioničke tiskare. Osijek, 1922.
C. broš. 30 Din, vez. 44 Din.
Shakespeare - Župančič: Othello. Zal. Tiskovna zadruga. 1922. C. 19 Din po pošti 1-25 Din več.
F. S. Finžgar, Iz modernega sveta, Ljubljana, 1922. III. zv. zbranih spisov. Zal. Jugoslovanska knjigarna, Ljubljana. C. broš. 30 Din, vez. 44 Din.
Petravič Ante, Četvrte študije i portreti. Zal. Hrvatska knjižara, Split, 1923. C. 30 Din. (Dante Alighieri u našoj književnosti. — Ivan Mažuranie i Alphonse de Lamartine. — Dva poglavlja o Silviju Kranj-čeviču. — Svetislav Stefanovic. — Osvrt na naše novije pjesništvo [tudi slovensko]. — Ksaver Meško, slovenski pripovjedač. — Juraj Caric, pripovjedač. — Naše pjesničke antologije. — Dinko Šimunovič.)
Štolbadr. Josip, Stari grehi. Veseloigra v 3 dejanjih. Iz češcine preložil Fr. Govekar. Ljubljana, 1923. Izd. Zveza kulturnih društev. Zal. Tiskovna zadruga. C. 7 Din, po pošti 75 para več.
Dobronic Antun: Pjesmarica jugosla-venske narodne popijevke. Za osnovne škole. C. 7 Din. Zagreb, 1922. Pokr. uprava za Hrvatsku i Slavoniju, naklada školskih knjiga.
KNJIGE DRUŽBE SV. MOHORJA ZA L. 1922.:
1.	Koledar za L 1923. Z risbami Fr. Kopača. Prinaša poleg drugega Razgled po katol. svetu; Liga narodov (dr. I. Žolger); Svetovni dogodki (dr. V. Šarabon) in življenjepise škofa dr. M. Napotnika, dr. A. Mahniča, M. Lendovška, A. Kržica in kartografa B. Kocena.
2.	Zore dr. J a n. E v.: Življenje svetnikov.
3.	zv.
3.	Meško Ksaver: Mladim srcem. Zv. III. Zbirka povesti za mladino. »Dve zgodbi o lilijah« sta ilustrirani po Iv. Vavpotiču; žal, ne tudi naslednje in je tako knjiga po opremi neenotna in v zadnjem delu v tem oziru skrpucana. »Dve zgodbi ...« naj bi Družba izdala posebej na boljšem papirju.
4.	Pregelj, dr. Ivan: Peter Pavel Glavar, lanšpreški gospod. Zgodovinska povest. Slov. večernic 75. zv.
Družba sv. Mohorja. Kot v svojem najboljšem razcvitu tako je naša ljudska-prosvetna družba tudi sedaj začela graditi trden načrt, po katerem bi delovala v bodoče. Tako podjetje ne more in ne sme živeti z rok v usta. Dela, ki naj gredo v številnih tisočih izvodov med ves naš narod, morajo biti dobro pripravljena in od najboljših naših kulturnih delavcev zgrajena. To je mogoče doseči edino le s premišljenim književnim načrtom. Iz koledarje-vega Glasnika je razvidno, da se tak načrt
gradi, da odbor išče delavcev in smo v najboljši nadi, da se ji to sponese. Da Družba misli na Občno zgodovino, na Slovensko-nemški slovar v pomnoženi izdaji, je hvale vredno. Njena naloga bo za bližnjo bodočnost, da izda konverzacijski leksikon. Samo njej je mogoče, da v letnih publikacijah po zvezkih zmaga tako delo. In če bi dosegla svoj ideal, da bi družinski list Mladika našel pot v hišo vsakega Mohor j ana, potem se bo gotovo raz-živela in vnovič razcvetela.	-S-
Dr. Ž i g o n Avgust: Prešernova čitanka. V dveh knjigah, kot komentar k izdaji iz leta 1847 z uporabo vseh ohranjenih rokopisov. Preval je, 1922. Tiskala in zal. tiskarna Družbe sv. Mohorja.
Mažuranič Giovanni: La morte di Smail-aga čengič (Smrt Smail-age Oengiča). Versione, prefazione e commentario di Vladi-miro Bakotic. Split, 1922. Hrvatska knjižara. C. 15 Din. Obsega hrv. tekst, ital. prevod, uvod in komentar k znanemu hrvaškemu epu. Mažuranič Ivan: Smrt Smail-age Čengijica. Ilustrirao Joža Kljakovič, komen-tirao Nikola Andrič. Zagreb, 1922. Izdanje Književnog Juga. Tekst je opremljen z izbor-nimi ilustracijami Kljakoviča, ki si je prisvojil hrvaško-srbski rasni tip, ki ga je ustvaril Meštrovic in je postal značilen za krog umetnikov, ki so v njegovem krogu ustvarjali v nacionalnem duhu. Kljakovičev ilustrativni slog je monumentalno-dekorativ-na linearna s kontrasti črnih in belih ploskev poživljena stilizacija realnih oblik.
V. V. Z j e n k o v s k i : Ruski mislioci i Evropa. (Cir.) Priredila i predgovor napisala Isidora Sekulič. (Vseb.: Gogol j; Slavjanofili; Hercen; Tolstoj; Dostojevskij; N. F. Fjo-dorov; N. J. Danjiljevski; K. Ljeontjev; Evra-zijci.) Zagreb, 1922. Izdanje »Nove Evrope«. Zbašnik France: Drobne pesmi. Z risbami okrasil Rajko Šubic. Ljubljana, 1922. Nat. in zal. Učiteljska tiskarna. O. vez. 7 Din. Obsega 15 pesmi in životopis avtorja, ki ga je napisal njegov stric dr. Zbašnik. Oprema, obsega 10 začetniških risb.
Ewald K. : Mati narava pripoveduje.
Prirodopisne pravljice. Slovenski mladini povedal P. H. Nat. in zal. Učit. tiskarna 1922. C. 24 Din. (Vseb.: Kukavica; Rajčica; Matica; Podlesne vetrnice; Stari kol; Morje; Zemlja in repatica; Vrabec; Na dnu morja; Kobilice; Deževnik in štrk; Megla; Stara vrba; Pet velesil.)
Jan Baukart: Šest angleških povesti.
(Vseb.: Predgovor. — Washington Irving: Rip van Winkle. — Povest o dolini sna. — Pošastni ženin. — Edgar Allan Poe: Maska rdeče smrti. — Srce - izdajica. — Charles Dickens: Večerne sence.) Mariborska tiskarna. 1922. C. 15 Din. Irvingove povesti »Rip van Winkle« in »Povest o dolini sna« sta izšli posebej za Din 7-50 pod naslovom »Dve angl. povesti«, ostale štiri pa pod naslovom »Štiri angleške povesti« za Din 7-50.
Remec Alojzij: Iz moje domovine.
Mlade povesti. (Božjega voleka nevesta. — Peter in njegov prijatelj. — Filozof Martin. — Učiteljica Eleonora. — Ignacij Vilen. — Gospod Gregor. — Po dolgih letih. — Peter Puščoba gre po svetu. — Cigan. — Rekrut Janez. — Anno Domini. — Iz moje domovine). Izd. in zal. Goričar & Leskovšek, Celje, 1922. C. 18 Din, vez. 24 Din.
Češke pravljice, poslov. Ivan Lah, ilustriral Rajko Šubic. Nat. in zal. Učiteljska tiskarna v Ljubljani 1922. C. 12 Din. (Vseb.: Žaba in deklica; Zlate zvezdice; Bajka o Palčku; Trije zlati lasje deda Vseveda; O dvanajstih mesecih; Lilijana; Rožica; Dve Marički; Bajka o petelincku in putki; O Smolčku; Pastirček in ovce). Ilustracije začetniške.
Narodna Starina, zv. 1., nepovremeni časopis za povijest kulture i etnografiju južnih Slo-vjena. C. 1. zv. 20 Din. Urednik dr. Jos. Mata-* sovič, uprava Zagreb, Wilsonov trg br. — Pod tem naslovom je začel v Zagrebu izhajati neke vrste pendant k našemu Zborniku za zgodovino umetnosti, samo z mnogo širšim programom. Prvi zvezek prinaša članek o »Starem in starinarskem Zagrebu« Mataso-viča. C. M. Ivekovič načenja v svojem članku »Značajka graditeljstva ranoga srednjega vi-jeka u Dalmaciji« zelo težaven problem staro-hrvaške arhitekture. Hvale vredna je študija G jura Szabo o kelihih v hrvaških cerkvah z 12 slikami, ki podajajo primere od gotike do naših dni. Etnografe bo zanimala razprava M. Gavazzija pod naslovom »Tkanje tkanica oso-bitom spravom u Posavini«. Posebno zanimiv je zadnji del lista, ki prinaša poročila o delovanju etnografskega muzeja v Zagrebu, narodnega muzeja v Beogradu in ilustrirano poročilo o novih pridobitvah etnografskega muzeja v Zagrebu. — Nazadnje tudi poročilo o interesno sfero zadevajočih publikacijah. — List izhaja v nedoločenih obrokih. Frst.