XLIX. LETNIK                  1929                   III. ŠTEVILKA
LJUBLJANSKI ZVON
MESEČNIK ZA KNJIŽEVNOST IN PROSVETO
SALUTANT    MORITURI
FRAN   E L L E R
V  nebo, tja v skrajni mu,  najvišji lok, mogočni stvarnik, prestol si bleščeči postavil  svoj!   Pod bron njegovih nog zajete, gomaze v mravljinji  gneči
rodov neštetih množice in v prah pred  zlate  se Ti  zgrinjajo  ikone, v strmeče kupole pogled jim plah, v kadila blodne sence truden  tone.
Ah, kdo je, ki dozre se Ti do lic, tako jasnine žejen v čisti duši, da jezni blisk odgaljenih resnic temena drznega mu v prah ne  skrusi?
Svoboden — spel si v trupla nas igo, nesmrten — voliš bitja si trohljiva, in ko na vek Ti vedro je oko, trpiš, da nam ga solz megla zaliva.
Pa si prižgal nam uma svetlo luč: slepe  jo Tvojih  čudežev  kresovi — pa si v popolnost nam podaril ključ: odpreti z njim ne dajo zla okovi.
In greh naš vrisnil je do nemih zvezd, bilo Ti žal je vsega, kar si ustvaril, in v srdu si nameril težko pest, a ko j pobesil, nisi z njo udaril...
Ni  v  mlamol  svoj premamila Te noč, in vedel si:  razbitih drobcev stike,
9
129
vse skleniti bi moral v nov obroč, dehniti žitja nova v smrtne like
za  svet, propalemu enak... Brez  nas utehe ni božanstva koprnenju: vesoljnost — v kaplji' najde si odraz, vse večnost — v pen zrcali se pršenju.
Molitev naša Ti jeclja ime,
in v himnah tisoč ver se z njim ponaša,
mi pričamo, mi umiramo za Te,
v potokih kri se Ti daruje naša.
Malike že in njih nebes oblast je rušila, že peklu zijajoči dušila golt, za pravde mlado rast mučencev kri močila tlak je vroči.
In ni še meč jim, ogenj pušk, ne križ zvestobe ganil v službi tej krvavi, le  skriven  gloje strah:  da zapustiš omahujoče jih v trnjevi slavi.
Pa druge zrem: vseskoz in vsenavmes vprašalcev truma kakor z britvo reže, razvezali bi radi čvrsto vez, ki sad na cvet, na zibel krsto preže.
In dvomov dvigajo in zmot in vraž koprene s plašča Ti goste in sive, sami, ker jim odgovora ne daš, grebo se v tajne Ti neizrekljive.
A tretji še: zavzeti v jutra zor, podob  in sanj in slutenj prebogati, dolin ponižnost in slemen upor, si z orli so in slavci kakor z brati.
V besed in zvokov čar in v barv sijaj, v najdražje, kar srca jim žar je zoril, odevajo, prerajajo spet v raj Ti  svet, kot lepšega sam nisi stvorih
Tak službo sveto služijo Ti vsi, da zadnja za Te se izčrpa sraga, junaki  padajo,  če spodleti, junake venca z lovorjem jih zmaga.
Mrtvaški molk neskončnih Ti širjav nas živ je od iztoka do zatoka, ko biča v borbo črt nas in ljubav, počiva mirno Ti na slonji roka.
In mirno motriš, kar je pod Teboj, vse stvarstvo Ti ogromna je arena, v krvi sopar, v tekme puhteči znoj plamte ko bakle  solnca Ti  ognjena.
In krik se trga bučno iz globin, na krilih do prestola se Ti buri: Pozdravljen,  silni — v grozah bolečin in v sreče slah — salutant morituri!
Caruješ nam, boguješ, a brez nas bi car brez carstva bil in brez veličja, brez nas Ti bi samotno večni čas iskal  se v brezdnih  gluhega brezličja!
SERENISSIMA
ZGODOVINSKI     ROMAN     -     JOŽE     PAHOR
5.                                 (Nadaljevanje.)
Ustanovitev «Eroice» je silno razdražila duhove na galejah. Povsod je kipelo. Mornarji so se začeli deliti na dve skupini, dasi sami niso natančno vedeli, kam spada kateri. Razkroj še ni bil jasen. Čutila se je le mržnja, ki si je dajala duška v trdih, včasi grozečih besedah, včasi v težkih, razjarjenih kletvinah. To se je zgodilo istočasno, ko so se uvajale na ladji novosti, ki jih niso poznali prej. Nalagala so se nepotrebna opravila, častniki pa so morali čuvati, da so se izvrševale malenkosti. S tem so menda hoteli samo ugotoviti, kdo se sužensko pokori in kdo se noče ukloniti novemu redu. Pričelo se je tipanje, kdo je upornik, da se bo iz tega tipanja polagoma razvil lov nanje.
Večina mornarjev se je spočetka le posmehovala. Obsovraženi, pregoreči reditelji so sicer bedeli nad njimi, a pogosto so se morali osramočeni umakniti spričo njih žgočih opazk. Tedaj so se potuhnili ter preslišali strupene besede, bledi in polni srda. Toda včasi so se postavili po robu in takrat je vzkipel ogenj. Nastal je krik, dva, trije moški so si skočili nasproti, včasi cela gruča, da se je bilo bati krvavega spopada.
9»
131