DESET LETKOMORNEGA MOŠKEGA ZBORA BREZOMCA
Ti pevci ne bodo ušli
Morda bo kdo od sodelavcev Moškega ko-mornega zbora Brezovica, zbora, ki bo s slav-nostnim koncertom 15. marca proslavil 10-let-nico delovanja, menil, da smo v tem zapisu premalo segli v njegovo preteklost. Mi bi radi v pogovoru s prof. Francem Slabetom, dirigcntom zbora, razkrili predvsem, kje so temelji, da ta Ijubiteljski osemnajstčlanski zbor dosega vsako leto boljša mesta na tekmovanju RTV Ljublja-na »Amaterski zbori pred mikrofonom«. Lani so zasedli drugo mesto v I. jakostni skupini.
Pa naj bodo prve misli Ie namenjene skorajš-njemu proslavljanju v telovadnici brezoviške osnovne šole.
»V pripravah na slovesnosti ob 10-lelnici ob-stoja zbora priznavamo le kakovost. Želimo jo proslaviti na dostojni umetniški ravni. Mislimo, da ne bo nikomur žal, prisluhniti našemu jubi-lejnemu koncertu v domačem kraju. Imamo pa še dva obsežnejša in zahtevnejša cilja. Prvi je vključitev v tekmovanje »Amaterski zbori pred mikrofonom«. Tokrat nosimo v sebi skrito že-ljo, da bi dosegli I. mcsto v prvi jakostni skupini. To ni le želja, ampak mislim, da je to popolna možnost, ki jo z voljo vsakega posameznika izkazujemo že na zelo Irdih vajah. Drugi cilj pa je nastop na samostojnem koncertu v Slovenski filharmoniji. Do te ideje smo prišli ob spozna-nju, da je kakovost zvoka na taki višini in izved-ba pesmi na taki umetniški ravni, da lahko brez sramu stopimo na filharmonične koncertne de-ske. Ne nazadnje pa naj bi bila to tudi možnost, da zbor potsaže najširši javnosti, koliko zmore po stotinah ur poklicno vodenih in sprejemanih vaj.«
Dvomi Radovana Gobca
Nam lahko podrobneje opišete potek vaj?
»Na vajah, ki trajajo nad 120 minut, se zbira-mo ob ponedeljkih in petkih. Včasih nimamo časa niti za odmor. Če hočemo pesem izpeljati
na kakovostni ravni, moramo tako delati. Res je, da bi lahko pristopili tudi z enostavnejšo obliko vaje, če bi se sprijaznili z lažjim progra-mom. Pri tem pa menim, da ne bi zadostili pevcem, niti mojemu razmerju do zborovskega petja.
Vse le ni takoj tako resno. Običajno se ogre-jcmo s sproščeno dovtipno, šaljivo prigodico, da ustvarimo primerno vzdušje. Potem pa že seže-mo v ogenj.
Včasih so vaje pevcem že malo odveč, saj si popravljanje, obdelovanje, friziranje, muzicira-nje sledijo toliko časa, da to postane tisto, kar si
prof. Franc Slabe
želim, tako po zvoku kot po izrazu. To je za pevce strašen napor.
Na vajo je prišel tudi skladatelj in dirigent Radovan Gobec. Ob koncu je dejal, da vajo s tako obdelavo in tolikšno močjo, s tako izrazito vsebino in muzikalnostjo zmore le tako kakovo-sten ljubiteljski zbor. Ce bi to delali drugje, bi verjetno vsi pevci ušli. Ko sem pred slabimi tremi leti in pol prišel na Brezovico, sevm pev-cem dejal, da sem jih voljan voditi, če bodo vztrajni in bodo vzdržali pravi pritisk. Tako jaz imenujem to delo. Fantje se šele danes zaveda-jo, kaj je pravzaprav to. Radovan Gobec je med drugim tudi ugotovil, da končno ve, zakaj dose-ga Komorni zbor Brezovica prva mesta na tek-movanjih amaterskih zborov. Pristavil je, da je to plod dela, dela in še enkrat dela. Oblikovanje do dokončnega, do tistega, kar mora nastati.«
Skupina občutljivcev
V zboru je osemnajst pevcev. Od 1971. leta so v njem Nace Marinko, Franc Geoheli, Ivan Japelj, Edvard Velkavrh, Miha Mravlje, Avgust Pleško, Tone Japelj, Franc Rotar, Anton Ma-rinko in Lado Trček st. »Trenutno vodim le ta zbor. To mi zadošča. Pred nedavnim sem vodil dva zbora, pa mi je povzročalo resnične težave. Z zborom moraš živeti z dušo, z znanjem in hotenjem. Delo z enim zborom, konkretno z
brezoviškim, mi je resnični konjiček. Rad to delam. To verjetno tudi zato, ker iz njih dobim, kar si želim.
To je osnovno vprašanje opredelitve zboro-vodje.
Kakšni so pravzaprav moji fantje? Prava ra-dost je delati z njimi. Vsak vložen napor vračajo z izjemnim petjem. Kljub tej ponosnosti pa so skupina občutljivcev. Ta izraz je seveda dobro-nameren. Naj ga ovrednotim. Kljub izmozgava-nju na vajah, mi trdijo, da prav na vsaki uživajo. Zadovoljni so zato, ker vedo, da bodo ob že doseženem znanju, na naslednji vaji dodali še pomembne podrobnosti. Zato se nam ne zdi nenavadno, ko vidimo poslušalce, ki nadvse po-zorno poslušajo.
Takole opažam. Kadar mi zapojejo na jav-nem naštopu in imajo dan, ko jim zazveni, kar gledam, od kod to. Tako so veseli tega, da bi kar poskočili.
Čim pa njihov uspeh ni na pričakovani ravni, ki prinaša zadovoljstvo, so pa v trenutku pokla-pani. Zato jih je potrebno trikrat pohvaliti, ne le enkrat.
Ob vsem pa sem še najbolj vesel tega, da postajajo brezoviški pevci jedro, h kateremu prihajajo novi pevci. Prav zdaj pričakujemo tri nove pevce. Čudovito!«
STANE JESENOVEC