Ob ojiferslii tisoeletniei. V počelku tega meseca so se začele velikc slovesnosti v glavnem mestu Ogersko, v Budapešli. Sam presvetli cesar naš in ogerski, hrvaški kralj je prišel, da povzdigne to slovesnost. Praznujejo namreč Madjari lelos tisočletnico, znamenito sicer za krščanslvo, ali žalostno za današnje razmere. Imeli so namreč Madjari pred lisoč leti kralja Štefana, pobožnega, ki je dal svojim in skrbel svojim podložnikom za pravo omiko in slobodo, katera je edina v katoliški veri. Ta kralj je svetnik ¦— pa katoličani niso tisti, ki praznujejo in prirejajo tisočletnico letos. Katoliški lisli madjarski se britko o tem pritožujejo. Samo da dva spomenim, namreč: >Magyar Allam« in >Altkotmany«. Priobčila sla ta dva o programu tisočlelnice viadin prograni, ali to kaže vse, komu poiž roge kaže. Vlada je namreč prezrla kaloliške škofe ter od teh zahtevala pokoršuino, kakor od vladnega srbskega patrijarha. Škofje pa so skupno na znanje dali vladi, da mora Nj. prevzvišenost knez-primas spremljati sv. krono v cerkev sv. Matije, ker se krona hrani pod pečalom primasovim. V ime državnega zbora pozdravi kralja predsednik zbora. In pri tem se je zopet pokazala liberalna vlada, ker je zaviglastaro izročilo, in zapostavlja kneza-primasa. Palatinska čast je izpraznjena in knezprimas bi moral pozdraviti ogerskega kralja, naSega cesarja. Najbrž bode tudi, kakor slutijo, vlada pod svoj pečat stavila sv. krono. To Je žaloslno za katoliške razmere na Ogerskem in nas nič ne vabijo v Budapešto. Pa še drugo je, kar je sramota za narode krone sv. Štefana. In to ie, da bodo Banffy, Dezid. Szi]agy, baron Bela, Vay, in Koloman Tisza, vsi trije zadnji kalvinski arcipresbiieri, zastopali madjarski narod, ki je postavljen pod varstvo Marijino.Zares žaloslno je to za drugo polovico naše države, kar so tudi pokazali že s tem sovražniki cerkve, da so vpeljali civilni, kar bi rekli slovenski »divji zakon«. Zato pa ne bo tisočletnica veljala za katoliške Ogre, temveč lu _se bode le proslavljal D. Szilagy, Eotvos in drugi, ki so na glasu največji zoperniki cerkve in zatiravci slovanskih narodnostij na Ogerskem. Če človek pomisli na vse to, se mu zazdi, kakor bi hotela vlada praznovati spomin poganskega Arpada in ne sv. Štefana kralja, kateri je dal Madjarom pravo omiko in slobodo. Madjari itak svojega nimajo kaj, razen surovosti in ošabnosti mongolske. Kar so dosegli, imajo zahvaliti Slovanom; in kar bodo kazali na razstavi, ne bo kaj dosti madjarskega, lemveč slovanskega duha in dlana umotvorov, ker Hrvatom so vzeli cele zaboje starin. To bi bilo edino vredno pogledati, da bi spoznali, koliko Madjari od Slovanov imajo. Pa zakaj bi hodili v Budapešto, ker so in so bili Madiari zmirom naši naiveoii snvražn.iki. Knrlark-oli in kjerkoli se ž njimi kje snidemo, nara povsod škodujejo. Za naše kraje so dostikrat bili hujši od samih Turkov, kakor nam zgodovina pravi. Pa nasprotniki so tudi našega presvetlega cesarja, kateremu so že dostikrat ogrenili življenje. Zato se ne bodemo bratili s takimi ljudmi in priporočali, da bi jim Slovenci denar nosili in razstavo obiskovali. ?