Gerkvene zadeve. Sv. niisijon v Skomrah na Pohorji. Dnc 12. lislopada t. 1. zavibrala je veselo ob cnih popoltln.1 prvokrat belonnena zastava iznad zvonika farne cerkvo Sv. Lamberta v Skomrab na visokem 1'ohorji. Grmrči lopiči naznan.jali so nani faranom že dolgo zažehitii prihod prečastilih gospodov misijonarjev—prišli so od Sv. Jožefa pri Gelju gg.: superijnr Franc Javšovee, Ant. Kovalik in Frane Kitak -r \ obhajanje prvega sv. misijona pri nas. Vernikov nallačena eerkev vsprejela ,je preč. goreče oznanjevalee vere Kristusove, vsa znotrajno prenovljena ter z novimi venci in šopki ozalšana, kakor vsprejema tako rekoč vrla nevesta o poroki blagega ženina svojega. Ze vlani prenovil je po prizadelju našega, za dobro in lepo vnetega župnika, č. g. Jožefa Muba, pozlalar Ant. Pavlič iz Buč veliki altar in izinalal gornji del cerkve in letos dokoneal je svoje delo ob godu sv. Lamberta, našega patrona, ko je vso cerkev okusno izinalal in stranska altarja in prižnico prenovil. Tudi je ta podobar kaj čedno napravil nam raisijonski križ, prelepo podobo Lurške sv. Marije s tronom za proeesijo in podobo sv. Jožefa, kateri podobi sle bili na praznik sv. Reš. Telesa slovesno blagoslovljeni, ter so ji belo oblečena dekleta med petjem lurških pesmij v procesiji nosila. Veseli nas, da zamoremo opozoriti na to, da ,je podobar Ant. Pavlič, učenec rajnega mojstra Fantonija, po ličnosti in nizki ceni svojega dela zares priporočevanja vreden. Očitno hvalo izrekamo pa ludi o tej priložnosti kmečki hčeri Marjetici Zbičajnikovi in njenemu bratu Antonu, ki sta blagodušno le podobi na svoje lastne stroške oskrbela! Hv. lurška Marija in sv. Jožef bodita njima plačnika! V nedeljo, dne 13. listopada pa so po molitvi k sv. Duhu vstopivši na prižnico preč. g. superijor Franc Javšovec razveselili v srce nas farmane že s svojim milim pozdravom: »Pax vobis; nolite timere; benedicite Deum!« to je po slovenski: »Mir vam bodi ne bojte se, hvalile Boga!« (Tob. 12), in do 20. novembra do nedelje popoldne odpirali so v sv. gorečnosti in nedopovedljivim trudom po svojih živih, jedernalib pridigab in v spovednicab, nain zbranim farmanom vsein, pa ludi mnogim plujim iz bližnjih župnij, iz Zreč, Sv. Kunigunde, iz Vitanja in drugih, nebeške zaklade, ter delili po sv. zakramentih izveličavne blagre. Udeležitev farmanov nas in drugih bila je nepričakovano obila in vsestranska tako, da ako bi bili še Irije ali štirje spovedniki na pomoč, bi menda bili imeli zadnje dela dovolj. Ljubi Bog, daj le vsomu leniu svoj nebeški blagoslov in nam vsem farmanom nepretrgljivo stanovitnost v našjih storjenih dobrib sklepih! Prečastiliin gg. misijonarjem pa bodi od nas vseb vselej lisočera zahvala in od vsmiljenega .Tezusa obilno plačilo v svetib nebesih! Res, bili smo že v strahu .skorcj, da bi nani ne vtegnila ovirati sv. misijona nevarnost lu pa tam moreče kolere, pa upanje dajala nam je okoliščina, da je v Skomrah letos izvanredno zdrav svet; kajti v naši fari, ki šteje, se ve, da le okoli 600 duš, imeli smo celo leto do zdaj le samo enega mrliča, namreč dne 21. seplembra, ko smo v žalosti pokopali jako pridno učenko, Miciko Sevšekovo; od 10. listopada lanskega leta pa do tistega dneva ni bilo mrliča'prijnas; kaj ne, daje lo nekaj izvanrednega? — Zdaj po končanem sv. misijonu pa željno pričakujemo še druge dušne paše, namreč dobrega branja, ki ga bomo monda skoraj dobili v Moborskib bukvah, kojih dobimo letos skoraj v vsako hišo, posestnikov nas je le 42; udov Mohorske družbe pa je narasllo lelos šlevilo na 41, vlani nas je bilo 33, prejšnja leta le po pet do osem. Tudi mi tukaj na najvišem Poborji radi prebiramo koristne bukve, da ne zaostajaino predaleč za drugimi, ler se pri mičnem branju radi spominjamo nam tukaj nepozabljenega »pevca Poborskega«, .lurija Vodovnika, ki je, vlani pred slo leti, tuka.j rojen, pozneje lako mične pesmice zlagal; noter do svoje smrti, 19. grudna 1858, je rad katero pobožno, pa ludi kakšno šaljivo vmes zapisal in zapel in s teni nas svoje rojake inenda nehole k branju spodbujal. Končno izrekamo po svoji dožnosti ludi najprisrčnp.jšo zabvalo na^emu častileinu gospodn župaiku za ves njihov trud in mnoge stroške, ki so jih prevzeli iz ljubezni do nas, ko so nam preskrbeli prenovljenje naše cerkve in tako dobrodejni sv. misijon. V imenu hvaležnih farmanov Cerkvena ključarja. Ropert Šuta, dekan na Zavrčah. Uboge Haloze, y teku nekaj tednov so tukaj tri župnije izpraznjene! G. g. Franc .lug, župnik pri Sv. Barbari, so kp preselili kot dekan v Šmarije, č. g. Andrej Vodušek, župnik v Leskovcib, so vzeli slovo v preteklem tednu in so se podali za žnpnika v Vojnik. Dne 14. novembra pa je nemila smrt nam vzela velč. gosp. Roperta Šuta, dekana tukaj na Zavrčah. Dovolite, gosp. urednik, da o našem pokojnem g. dekanu dostavim nekaj črtic v hvaležni spomin. Pokojni gospod dekan so bili rojeni pri Sv. Ropertu v Slov. goricah leta 1843, tedaj še niso dopolnili 50 let in že so morali zapustiti vinograd Gospodov, katerega so i vso gorečnostjo obdelovali. Bili so tukaj 10 let za kaplana in potem so leta 1886 prevzeli to župnijo kot župnik in. pozneje tudi dekan, ter so ves čas se neumorno trudili, kako bi povišali čast božjo med naini, ter svoje ovčice vodili po poti zveličanja. Lepo ho skrbeli za krščanski red v svoji hiši in po vsej župniji; s posebno gorečnostjo so oznanjevali božjo besedo, priporočevali svete bratovščine in pobožna društva; skrbeli so za lepoto biše božje, katero so dali vso prenoviti in krasno naslikati; bili so vnet častivec Marijin in oskrbeli so za stranski altar lepo podobo Matere božje Lurške. Podpirali so radi revne in posobej uboge dijake, ter so radi jih o počitnicah sprejemali, jim gostoljubno postregli, ter jim dajali tudi dobre nauke in lepe opomine. Kako so bili spoštovani in Ijubljeni zavoljo svoje ponižnosti in odkritosrčnosti, to je pokazal njihov pogreb. Kljubu nepovoljnim okoliščinain se je zbralo 33 dubovnikov, da svojega dragega »Roperta«, kakor so ga navadno imenovali, spremijo k zadnjemu počjtku. V zgovorni besedi so nam veleč. g. .1. Trstenjak, duh. svet. in žnpnik pri Sv. Marjeti, naslikali uzorno gorečnost in deluvanjo blagega pokojnika, ter njih vsem priporočili v hvalcžni spomin. Med drugim so omenili njihovo živo vero, katero so kazali povsod in jo na vso moe branili, na dalje so omenili njihovo udanost in Ijubezen do sv. matere katoliške cerkve, kar so tudi pokazali v svoji oporoki, ker so za glavnega dediča postavill sv. katoliške misijone in potem so omenili še njihovo usmiljenje do ubogih, posebno do dijakov, katere so vedno radi podpirali. Bilo je po pravici veliko žalovanje pri vseb pričujočih, ko se je začela po dokoneani sv. maši, ki so jo služili preč. g. L. Herg, kan. stolne eerkve v Mariboru, ter so tudi sprevod vodili, množica pomikati proti pokopališču. Tukaj so položeni umrljivi ostanki poleg njihovega poprejšnjega kaplana g. Fr.Roškerja, ki so bili pred štirimi leti tukaj umrli. Miloje gledati na pokopališču tri grobe v enem redu, kjer počiva.jo trije Uikajšnji duhovni pastirji, ki so v 1eku šest let umrli. Bog jim daj večni mir in pokoj, nam pa ostanejo naj vsi v preblagem spominn!