V spomin učitelju Josipu Freuensfeldu. Kaj naredila si smrt? ni bilo nikjer druge žrtve? Morala li si spet k nam priti nesrecna po njo? Za listom pada z drevja list za sape jesenske; Tako se naši možje naglo pobirajo v grob, Dični raožje, med njimi i Ti, predragi prijatelj, Hitro riam dal si slovo v žalost prebritko nam vsem, V žalost veliko rodu. Kdo njo bi opisal dostojno? Težko je moje srce, rosno je raoje oko Mnogo izgubil sem jaz, a kaj izgubila mladina, Ktere učitelj si bil, ktere ljubitelj si bil? Kaj je izgubil vsak kraj, kjer slišiš besedo slovensko, Kjer za napredek je rod naš navdušeno vnet? Narod svoj gorko ljubeč, imel si visoke nacrte, Kako bi bil mu v pomoč, kako bi bil mu v korist; Tvoji načrti so proč ko v pesek zapisana slova, Jih je prečrtala smrt; vsi so Ti bili zaman. Oster si jezik imel a vedno ga rabil dostojno. Bil si nasprotnikov strah, ako je treba bilo. Pesnik izboren si bil, za narodnost vnemal rnladino, Kakor na delo budi kmeta škrjanec žgoleč. Res da radujo se zdaj Tvoje smrti nasprotniki naši, Naj se radujo le naj! bodi brezvestneže sram! Dokler naš rod bo vnet zar vse, kar je dobro in lepo, Dotlej ostane cvetoc Tebi med ljudstvom spomin. ,,l)om."