Ali naj se rabijo v naših Ijudskih šolah lepopisnice s predpisi, ali ne? Okrajna učiteljska konferencija Postojinska je letos sklenila, da se bodo v šolah tega okraja rabile Greiner-jeve lepopisnice s predpisi. — C. kr. okrajni šolski nadzornik je pa isti dan pri konferenciji v drugem okraji učiteljstvu odsvetoval, splošno v šoli rabiti te zvezke s predpisi. Vprašanje je torej: Kdo je ravnal postavno in pedagogično, kdo pa ne? Okrajna učiteljska konferencija ima na vsak način pravico in nekako tudi dolžnost, izmej primernih lepopisnic izbirati si najprimernejše. Greiner-jeve pisanke so stare že, in jih je že večkrat slavno ministerstvo odobrilo, zadnjikrat meuda 1875.1., in v zapisniku dovoljenih učil in samoučil od 1882. 1. nahajajo se tudi Greiner-jeve lepopisnice. Na podlogi teh ukazov in naredeb se torej smejo Greiner-jeve pisanke v vsaki šoli rabiti. Kako se pa glasi poslednji ministerski ukaz, ki o pisankah govori? Ta je s 27. raaja 1881. 1. in pravi, da se pisanke s podobami rabiti ne srnejo, vse druge pisanke brez podob in tekstov se pa lehko rabijo brez daljnega povpraševanja, samo da je papir v njih trdeD, gladek, dobro klejat in bel. 0 pisankah s predpisnimi vrstami pa pravi ta ukaz, da se morejo v potrjenje poslati deželnim šolskim svetom. Ker je pa Greiner-jeve lepopisnice te vrste že slavno ministerstvo odobrilo, morebiti ni treba, predlagati jih še posebej, recimo c. kr. deželnemu šolskemu svetu v Ljubljani. Torej je Postojinska okrajna učiteljska konferencija skoro gotovo postavno ravnala. Kakšne razloge je pa navedla z didaktičnega stališča? Te-le razloge: Ako učitelj poučuje lepopisje le po grafični poti, to se pravi, da on zapiše nekatere besede ali stavke na desko, katere imajo potem otroci prepisovati, ne bode mu lehko doseči zaželjenega uspeha, kajti pri dveh ali še celo treh oddelkih, s katerimi se ima učitelj naenkrat baviti, mu je pravo kontroliranje pri pisanji skoraj nemožno. Pisanje na deako pouzročuje učitelju dosti truda ter mu krati mnogo časa. Nahajajo se otroci, kateri so kratkovidni, ter le slabo vidijo na desko, tudi če sede v prvih klopeh. Po nekaterih učilnicah je svetloba slaba. Tudi iruamo mnogo učiteljev, kateri sami slabo pišejo iii kar kdo sam nima, tudi drugim ne more dati. Dobrota teh pisank je tudi ta, da se otroci lehko vadijo doma pisati, kar jim pride posebno prav v bolezni ali v slabem vremenu, kadar v šolo ne morejo. Na kaj se je opiral pa drugi šolnik, ki je učiteljem rabo Greiner-jevih pisank odsvetoval? Nekoliko se mu je dozdevalo, da bi se raba teh pisank na Kranjskem prav ne strinjala z že prej omenjenim ministerskiin ukazom (s 27. maja 1881. 1.), dokler se še kranjski deželni šolski svet o njih ne izjavi. Največ so mu bili pred očmi slcdeči didaktični razlogi: 1. Učitelj mora vsako črto in črko, vsak zlog in vsako besedo na šolsko tablo napisati, da otroci vidijo, kako črta in črka nastane, iz katerih ddov je črka, kako se njeni deli in kako črke v zlogih in besedah vežejo. 2. Učitelj mora največ na šolski deski popravljati za ves razred pomanjkljivosti, katere zapazi pri posameznih učencih, kajti eno in isto ali vsaj slično pomoto dela več učencev. 3. Pisati po stalnih predpisih bilo je zlasti v prejšnjih časih navada, ko je učitelj en in isti predpis po več mcsecev na tabli pustil, ali tudi tiskane predpise učencem dajal na klop. (Pri Greiner-ji so seveda lepo metodično urejeni predpisi vseh potrebnih stopinj.) 4. Dandanes je v obče navadno in se slehernemu toplo priporoča, da v vsaki lepopisni uri piše n o v e črke in besede. 5. Uspehi v pisanji s takimi pisankami niso posebno dobri, kakor sem se že večkrat prepričal. 6. Pri rabi pisank s predpisi so namreč sledeče nevarnosti: Učitelja utegnejo zapeljati, da ne bode kazal na tabli, ker si misli, vsaj imajo otroci v lepopisnicah dobre vzglede. če pa vesten učitelj tudi pri rabi tacih lepopisnic še na deski vse razlaga, kar mora, vender si bode marsikateri učenec mislil: čemu bom na desko gledal, vsaj imam to v zvezku? Če pa učitelj po Greiner-jevih zvezkih uči, mora tudi na šolsko desko na tanko delati taka pismena, kakoršna rabi Greiner, drugače bode otroke nekako motil. 7. Pri lepopisnicah s predpisi morajo otroci eno in isto vrsto 8—lOkrat prepisati, kar je skoro nekoliko preveč. Zato pa napišejo navadno le prve vrstice lepo, zadnje pa tako hitro načečkajo, da je groza. Tudi včasi slabo kopirajo in slabo posnemajo, ko vidijo pred soboj že gotove črke in besede, katerih niso videli, kako so nastale. 8. Pisauke s predpisi so tudi navadno tako drage, da jih je težko prodajati po 2 krajcarja. 9. Dobro služijo take pisanke najvec le doraa tistim otrokom, ki redno v šolo ne hodijo ali, kateri ne vidijo dobro. Tudi pri 3 oddelkih dala bi se nekoliko opravičevati raba tacih lepopisnic, dasiravno se pa ravno pri lepopisji otroci vseh oddelkov lehko združijo, kajti vsi lehko eno in isto črko tcr besedo h krati pišejo, recitno: prvi oddelek piše „&" na tablice, drugi na čveterorižnato in tretji oddelek ga piše na enočrtasto lepopisnico. To je moje o s e b n o mnenje o splošni rabi lepopisnic s predpisi. K sklepu pa hočem navesti mnenja nekaterih pedagogov o tej točki lepopisja. Bock: Bder Volksschulunterricht" pravi na str. 181: VVo es angeht, dass nur nach Vorschrift des Lehrers an der Wandtafel geschrieben \vird, ist es aus zwei Griinden wiinschenswerth: 1) um den Stoff fiir die Schreibiibungen aus dern sachlichen Untenichte entnehraen zu konnen; 2) um zu vermeiden, dass fiir eine ganze Seite nur eine einzige Vorschrift benutzt wird. Der Lehrplan fiir das Grossherzogthum Sachsen vom 20. Miirz 1875. gestattet fiir die Mittel- wie fiir die Unterstufe nur, Bdass nach der Vorschrift des Lehrers an der Wandtafel geschrieben wird". Kehr pravi v svoji BPraxis der Volksschule", ko govori o slabih pisalnih metodah v prejšnjih časih na str. 333, tako-le o predpisih: BDie Schiiler schrieben mechanisch und geistlos in Schreibebiicher und malten lithographierte Vorschriften bei unrichtiger Arm- und Handlage und fehlerhafter Federhaltung ohne Sinn undVerstand leichtsinnig oder gewissenhaft nach". Wanjura pravi v BartheTs rSchulpadagogik" na str. 201: BDer Lehrer muss, wena er nicht ein Stilmper in seinem Fache gelten will, die Buchstaben vor den Augen der Kinder entstehen lassen, indem er sie mit Kreide an die Wandtafel anschreibt". Ohler tudi graja pisanje po predpisih, in pravi o tej metodi: BSie ist rein mechanisch, und kann deswegen kauua ein Unterricht genannt werden". (Lehrbuch der Erziehung und des Untenichtes, str. 423.) I. L.