20 Zabavno berilo. Zapeljlvec. Novela. Nastalo je bilo viharno poletje 1848. Zora juterna je bila ravnokar priplavala na višnjevo obnebje, in naznanila dan, ko se nekega jutra iz sladkih sanj pro-budim. Namenil sem se v bližnje mestice N .. ., toraj vstanem zgodaj in vzdignjem se na pot. Ginjen milobe krasnega jutra se napotim pes proti mestu, in kmali pridem v zeleni gajiček, kjer razun mnogovrstnega drevja nisem vidil in čul druzega kot vesele ptičice, ki so od vejice do vejice skakljaje žvrgolele svoje mične jutranje melodije. V sredi gaja vsedem se na lično klop , prijetno zakrito z zelenim drevjičem, da bi se nekoliko opočil: al omamljen od ljubkega ptičjega petja, bivši tudi drugač še nekoliko dremoten, sladko zaspim. Koliko časa me je objetega držal sladki sanj , se ne spominjam več dobro; le toliko vem, da, ko sera se zopet probudil, je stalo solnce že precej visoko na obzorji. Nadaljujem tedaj urno svojo pot, in kmali se mi odprž pogled na krasno razširjene poljane, po kterih so peva-joči ratarji opravljali marljivo svoja dela. V bližnji daljavi je stala kraj polja tudi stara cerkvica, iz ktere so se ravno mili orgelni glasovi culi, ter se razlegali pobožni napevi po široki okolici. Vse to je nekako prevzelo mojo dušo, in prebudilo v mojem srcu blaga čutila. Naslonim se k bližnjemu drevesu, in poslušaje skladnoglasje pobožne množice v cerkvi se nekako zamaknem ter pozabim vsega druzega krog sebe. Med tem je bilo ljudstvo skončalo svojo cerkveno opravilo in pričelo vreti iz kapelice. Tu pregledujem zdaj , kako se množica razkropuje na vse strani; zapazim pa med drugim tudi neko, akoravno siromaško, vendar pa snažno opravljeno mlado ženo bledega pa vrlo zanimivega lica, ki je z veliko skrbljivostjo malo detice saboj vodila in je tako milo gledala, da sem že v očesu njenem bral skrb, ljubezen in strah materinski. Ko je dete srečno izpeljala iz gnječe, prične vnovič plahotno ozirati se po okolici. Bivši ne dalječ od nje zapazim 8olzo v njenem očesu. Nikdar ne bo se mi izbrisal iz po-minja tisti žalostni njen obraz. Ginjen po britkih solzah grem žalostni ženi naproti. „Cegavo je to lepo dete?^' — vprašam jo. Čeravno sem bil zastavil vprašanje svoje s prijaznim glasom, me vendar žena strmo pogleda, kakor da bi se me bala; nekako sramežljivo pobesi modre svoje oči, iz kterih se ji zopet vlije potok solzd čez vsahnela in bleda lica. „Moje, ah moje je to dete" — reče s plahim glasom, pritisne iskreno otroka na svoje prsi in umolkne. Naenkrat vendar, kakor probudivši se iz težkih sanj, me pisano od strane pogleda in z drhtečim glasom za-revska: „Zakaj si prišel, in mi hočeš ugrabiti nježno moje detice, kije življenje moje in edina tolažba moja? Ah, usmili se človek, beži in nikar ne segaj po mojem edinčeku!^^ — In zopet pritisne dete k srcu, kakor t obupnem strahu ter bi se bila zdajci zgrudila na zemljo, ako bi ji ne bil urno prihitel na pomoč in vdržal jo a svojima rokama. Pristopivši zdaj tudi drugi ljudje pomagajo mi nesrečnico odnesti v bližnjo hišo, kjer se je v malem času zopet zavedla. Popraševaje okoli stoječe, kako in kaj, zvem, kar sem že tudi po znamenjih lahko sodil, da revica ni zdrave pameti in da blede. Iz usfc hišne matere pa, kteri sem nesrečnico izročil, Čul sem dalje, da je Lucija — tako je bilo namreč sirotici ime — hči nekega imenitnega grajskega oskrbnika, ter je bila v mestu N ... pri svoji teti na izreji. Ondi se je seznanila z nekim mladim in vrlo bogatim plemenitašem, Štefanom A......, ki jo je s prisego iskrene ljubezni in obečanjem zakona zapeljal, potem pa jo brezvestno zapustil. Oče njen, zvedši, kako sramoto je hči nakopala sebi in njegovi hiši, ni hotel nič več ve-diti in slišati o nji, in tako je mogla zapuščena, objokovanja vredna sirota v bližnji vasi pri dobrih ljudeh pomoči iskati. Potem, ko je nosila detice, ji je deloma od sramote, deloma od stradanja in skrbi jela se pamet mešati. V takem stanu naj del sera tudi jez ubogo Lucijo, in izročil jo domačici v^ oskrbovanje ter vse stroške za-njo plačati obljubil. Cez nekoliko tednov zvem, da je Lucijino dete umrlo , ona pa, od žalosti po njem vsa potrta, je popolnoma obnorela. Nemila osoda nesrečne Lucije ganila me je tako, da sklenem tudi dalje za-njo skrbeti. Po prvi ugodni priliki odpravil sem nesrečno mater v bližnjo bolnišnico , kjer sem ji bil po svojih prijatlih preskrbel pripravno zavetje , kjer je pa tudi kmali skončala žalosti polno življenje svoje. (Dalje prihodnjič.) ----- 28 ----- Zabavno berilo. Zapeljivec. Novela. (Dalje.) Solnce se je bilo nagnilo k zapadu, ko sem jeseni istega leta se ravno po istem potu vračeval iz mesta N.....proti domu. Grede po prijetnem gaj- čeku vsedem se zopet na znano klop , da si nekoliko spočijem. Tiho Šepetanje med drevjem probudi mojo pozornost. Vstanem in tiho slušam , kaj bi to utegnilo biti. In glej! na drugi strani šume blizo sebe vgiedam na rušnatem počivalu sede dve osebi, ki pa mene niste bili zapazili. Bila sta mladeneč in deklica v tihem razgovoru. Deklica, držeča v desni roki knjigo, v tem, ko ji leva počiva na rami mladenčevi, je bila visoke rasti; črni lasje so se ji kodrali krog sneženo-belega vratu, in milo je pogledovala s svojimi modrimi očmi poleg sebe sedečega mladenča. Pa tudi mladeneč, srednje visokosti in opravljen odlično po vojaški, je v zalo devico vpiral prežareče oči, iz kterih se je koj v prvem hipu brati mogel čut srčne ljubezni. Kakor kamen sedim in si skoraj dihati ne upam. Zdaj prime mladi vojnik deklico nježno za roko ter ji spregovori: ,,Jelica, dušica moja! žalostna ura ločitve nastaja. Služba, poštenje in domovina me kličejo v boj. Zamorem se li, dušica moja, zanesti na sladke tvoje besede in obljube? Bode me li o vrnitvi moji osrečila zvesta tvoja ljubezen? Se boš li znala zoperstaviti napadom in mamam, ki pretijo nedolžnosti? Hočeš li zavarovati čisto in vdano srce svojemu zaroč-niku? Vedi, dušica, da si mi ti solnce življenja mojega, da na tebe stavim in pokladam vso srečo in prihodnost svojo , in da brez tebe je ne najdem pod solncem stvari, da bi me razveselila. Govori tedaj, Jelica! morem se li zanesti na tvojo zvestobo ? — smem li na kreposti in udanosti tvoje ljubezni zaupljivo osnovati srečo življenja svojega ?" ,,Zanesi se, Bogomil, ti edini dragi moj!" — s solzami deklica spregovori — „zanesi se na mene, ker tvoja sem in tvoja ostati hočem do groba; prisegam ti—" Sledečih besed, govorjenih med potokom solz, nisem mogel razumeti. Jez pa, nehote skrivni svedok svečanega tega zaroČenja, zdajci odpravim se tiho dalje, da bi s kakim ropotom ne rušil nježnih Časov prve ljubezni srečnima zaročnikoma. Ozrvši se še enkrat na mlada ljubovnika vgiedam, ko si ravno srečni pa zelo otožni mladeneč prsta nuje lepo devico, kakor je namreč pri Jugoslovenih navada, da o zaroki ženin natakne prihodnji ženki prstan na roke. Predpustom sledečega leta sem potoval v mesto Z—. Dospevši že o noči tje najdem na ulicah in v gostilnici, kjer sem prenočiti hotel, vse živo in veselo, vse v svitlobi in blišču. V veliki, lepo okinčani in sjajno razsvitljeni palači nasproti naše gostilnice so ravno obhajali venčanje (ženitnino) bogatega plemenitaža s krasno deklico, na glasu v celi okolici zastran lepote njene. Pri večerji se snidem v gostilnici s znanim nekim gospodom , ter po jedi zapalivši smodko stopiva k oknu gostilniške dvorane, da bi si v razgovoru kratila čas in tudi pregledovala sjajne svate, kterih je v ženinovem domu kakor tudi v naši gostilnici in po ulicah vse mrgolelo. Na spanje v takem hrušu in trušu še misliti bilo ni. Kočija za kočijo je dovažala vesele goste iz bližnjih in daljnih grajščinskih dvorov deloma naravnost v ženitvanski dom, deloma pa v našo gostilnico, da bi se tukaj nastali in za slovesnost preoblekli. V ženinovem domu vršela je glasna godba, in svatovska družba sukala se je že v živahnem plesu. Slednjič godba umolkne, družba se nekoliko razide, plesavci pa sprehajajo se po sjajno razsvitljenih prostorih, zamaknjeni v iskrene pogovore. — In v tem hipu se ravno nama nasproti v ženitvanski dvorani odpre okno, in k njemu stopi dvoje svatov. O polni svitlobi ženitvanske in gostilniške dvorane se je moglo vse popolnoma razločiti: gospodič na unstranem oknu, brisajoči si z ruto čelo, bil je mladeneč, opravljen po najnovejšem okusu, šibkega trupla in rumenkasto-bledega lica. Z njim roko v rocije bila pristopila k odprtemu oknu mlada gospo-dičina visoke rasti, črnih las in modrih oči, čarobna resnična lepotica. Bila je v najbogatejšem lišpu, zaža-rena od plesa v lica, mahajoča z vetrilom, koprne po čistem hladilnem zraku. „Glej, glej, ženina in njegovo mlado nevesto!" — reče mi natihoma prijatel moj. V tem trenutku pa pridruži se nama nek mlad oficir, ki se je bil ravno pripeljal s pošto in tudi ustanovil se v naši gostilnici. Zavzet tolikega hrupa in sjajne blišave, in čuvši najini razgovor pristopi k nama na okno, uljudno naju pozdravljaje šaljivo pristavi, da tudi on je željen poznati novozaročene v soseščini, okoli kterih se je združilo toliko svatov. Na te glasno in veselo izgovorjene besede mlada nevesta z une strani vsa iznemirjena obrne pogled svoj na mladega poleg naju stoječega vojnika in zapazivši ga, ime Bogomil! zavrisne, in omedlevsa zgrudi se v naročje svojemu ženinu. (Kon. prih.) 45 Zabavno berilo. Zapeljivec. Novela. (Konec.) S srditim pogledom merivši mladega častnika (oficirja) na našem oknu pokliče ženin na pomoč blizo sto-eče gospe, kterim izroči omedlelo nevesto, in potem se laglo odpravi. Dvorana in hiša ženitvanska, pred trenutkom še polna veselja, se naglo v vsem spremeni; šepetanje nastane in skrivnostno popraševanje; godba )molkLe; gostje se skrivaj zgubljajo drug za družim; sočija odropoče za kočijo; sveče malo po malo pogasijo, poprej hrumeče ženitvanske prostore navdaja po-jlednjič tmina in mrtva tihota. Tudi v naši gostilnici, napolnjeni z ljudstvom, nastane vprašanje po mladem častniku; al on je zginil v velikem šundru; nihče ni pedil, kam ! Drugo jutro pricnem svoja obilna opravila, in do-sršivši jih, vrnem se čez nekoliko dni zopet proti domu. Med potjo obiščem nekega prijatla, kterega najdem v srni opravi, ter globoki tugi in žalosti. Na vprašanje moje, kaj da mu je, odgovori mi: „Zgubil sem pobra-tima, kakoršnega nima več zemlja!" — Pri teh besedah podd mi tudi črno zapečateno pismo, naj ga berem. Glasil se je ta list tako le: ,,Predragi prijatel! Strmel bodeš, brate, nad novico, strahovito novico, ktero Ti naznanjam. Al žalibog, res- nična je. Našega Bogomila P... ni več med živimi. Ni padel junak na slavnem bojišču, na kterem si je prisvojil tolike zasluge, borivši se s sovražnikom domovine; padel je pod roko ubijavčevo brez slave in koristi za sveto reč, kteri se je bil ves žrtoval. — Znano Ti je, kako se je naš Bogomil hrabro obnašal v poslednjih ljutih bitkah. Njegove zasluge prejele so tudi priznanje in plačilo: povišan je bil pred štirnajstimi dnevi za kapetana (stotnika) ter odlikovan bil s častnim redom. Isti čas je bilo sklenjeno primirje, in on poprosi začasnega odpusta, da se, ker so mu to njegove sedanje okoliščine dopustile, poroči z devico, s ktero se je zaročil bil preteklo leto pred odhodom na vojsko. Da bi razveselil deklico s svojo nenadjano srečo, hiti proti domu, ne naznanivši ji poprej ničesa o svojem odlikovanji in prihodu. Dospevši v Z— najde pač tu svojo Jeliko; al ni mu bila več mila zaročnica, ampak novo-ppročena sopruga (žena) je bila znanega plemenitaša Štefana A....., ki je bil med tem časom Bogomilovo Jeliko s sjajnostjo svojega bogastva omamil in prvi ljubezni izneveril. — V ženitvanski noči se po naključbi zopernika ^snideta. Vname se med njima dvoboj na samokrese. Štefanu A.....je prisodila vadlja prvi strel, in on rani našega Bogomila v prsi tako, da ga ozdraviti ni mogla več nobena zdravniška umetnost. Umrl je vsled svoje rane pred dvema dnevoma! — Njegova zgodnja smrt je pa se toliko žalostnejša, ker je domovina zgubila v njem hrabrega in skušenega junaka, stara njegova mati pa edino svojo podporo, edini svoj up. Lahka mu žemljica! Tvoj tužni Alojzi." * O krejm sledečega leta bival sem v nekih slovitih toplicah. Setaje nekega jutra po sprehajališču z nekim prijatlom, ki se je tudi tu. sprehajal, zapazim človeka sicer mladega, pa popolnama onemoglega, ki je pokašlevaje koračil polagama po promenadi, opiraje se z desnico na palico, z levo pa na ramo strežaja v bogati livreji. Ogledovaje usahlo lice, razorano od nasledkov strastnega in razuzdanega življenja, dozdeval se mi je ta človek znan, le spomniti se nisem mogel, kje in kdaj sem ga vidil. Tovarš moj , zapazivši, da je bolehni ptujec pro-budil pozornost mojo<, zadovolji moji radovednosti ter mi pove tole: „To je plemenitaš Štefan A....., bogati grajšak z naše zemlje. Ako Vam je drago, razložiti Vam hočem vse njegovo življenje, ki mi je dobro znano." — Na moj odgovor, da tudi jez ga poznam skoz in skoz noter do nesrečnega onega dvoboja, nadaljuje prijatel: Po nesrečnem onem slučaji zginil je strastni Štefan A......iz svoje domovine, odtegnivši se sodnii in maščevanju prijatlov in sorodnikov kapitana Bogomila P... — Od mlade krasne sopruge svoje ločil se je za vse svoje žive dni. Oskrunjen s krvjo njenega prvega ljubitelja ni siji več upal pred obličje; — njeno srce pa tudi se je nasproti napolnilo do njega s strahom, grozo in mrzenjem. Zapuščen od vseh tava zdaj po ptujem, zastonj iskaje po najglasovitnejših zdravnikih in po toplicah zdravila, kterega mu vendar vse njegovo premoženje več dati ne more. Obupan in nesrečen, oropan slednje tolažbe in vsacega veselja plazi in vleče se revno zgodnjemu grobu naproti. Evo živo in žalostno podobo grde razujzdanosti in ohole prevzetnosti bogatina brezsrčnega in brezvestnega! Kje pa je zdaj mlada, krasna ženka?" — zabaram omolknivšega prijatla. Pomilovanja vredna sirota — ne morem je drugač imenovati — preselila se je kmali po oni žalostni in strahoviti dogodbi v neki hriboviti kraj na Št— , kjer v priprostem selu osamljena tužno življenje svoje objo- 46 kuje. Pravijo, da se že nekoliko časa kažejo nad njo znamenja tihe norosti. Zamišljen šetam dalje ob prijatlovi roki. V spominu pred menoj pa stoji — nesrečna Lucija! Poleg ilirskega posnel Jo s. Levičnik.