Spomini na Dunaj in okolico. Posnel po svojem dnevniku Josip Levičnik, ljudski učitelj. (Dalje.) Moje načelo: K.ir lepega vidiš, hvalevrednega sli&iš, Lorlatnega skusiš, zapiši! — Vo lej poti olmeš marsikaj poznMjivosii, in poatavljaš hkrati sam sebi stalni «pomi:iek po prislovici latinaki: ,,Litera scripla maoet", ali po Dasem: ,,Łapisana eerka ostaue". Potujmo, dragi mi gg. sobratje, v duhu od Gradeca naprej proti Dunaju! Zapustivši kolodvor se nam pod stermo pečino, na katere verhuncužalostnomedlijo razvaline starega Gosting-skega grada, odpre se precej obširna in roraantična dolina, skozi katero nas pelje naš daljni pot. Ako je gorovje do Gradeca kazalo le bolj nizke in obrašene hribe, vidimo naprej višje gorš, ter med zelenjavami njihovib verhuncev marsikako stermo skalnato pečino. Vendar pa se vozimo, vedno v bližavi reke Mure, skozi in skozi podovolj prijetnih in obljudenih krajih, o katerih bi sicer inarskej povesti vedel, kar pa vender ni pravi moj namen, kakor je razvidno tudi iz naslova tega spisa. Osma postaja za Gradecem je Bruk ob Muri. Tukaj se stekata reka Mura, ki priteče od stranske zapadne doline, in reka Murica, ki priteka od severja. Tudi železnica se loči tii na dvoje. En tir gve za Muro pioti Ljubnem (LeobeD), iu je do tam lastnina južne železnice; naprej pa prekersti svoje itne kot cesarevič Rudolfova železnica, in se razcepi zopet na dva oddelka, zmed katerih gre levi na Koroško, desni pa proti zgornji Avstriji. Popotniki proti Dunaju pa nadaljujejo svojo vožnjo po glavni čerti južne železnice, in sicer od mičnega Bruk-a naprej po prijetni murični dolini (Miirzthal), od kjer dobaja v naše kraje dobro čislana goveja živina niurico-dolskega plemena. Človek, po teh krajih vozivši se, ne more tožiti o dolgein času, ker skozi in skozi vidi kaj mikavnega; nočem ga torej motiti pri tem ogledovanju; le od postaje Kapfenberg naprej pokažem mu v dubuk levi stransko dolino, skoz katero derži cesta na Afienc, čez jezerski verh (Seeberg), tcr mimo znamenitega planinskegaposestva ^Brandhof rajnega nadvojvoda Jovana in še bolj znamenitih Marije celjskih plavžev (Gusswerk Maria Zell) do dalječ slovečega romarskega kraja Marija Celje. Kdor ima čas, voljo in količkaj vredjene wfinance", naj si pogleda mimo grede ravnokar imenovane kraje. Zagotovljen naj bo, da se ne bo kesal. Ta stranska pot pa ima še to dobro, da pelje od Marije Celja podrugi strani, po silno divje-roniantičnih in znamenitih krajih ter med nebotičnimi pečinami mimo Miirzstega in Neuberga popotnika zopet k železnici, in sicer v Miirzzuchlagu pod Seniernikom, kamor je od Bruk-a 7 postaj. *) Od Miirzzuschlag-a naprej se železnica zdajci začne pospenjati navkreber čez goro Semernik (Semering), ki meji Štajersko in Doljno Avstrijo. Na Štajerski strani razun postaje »Špital" ne vidimo nič posebno znamenitega; naprej od nje zavozimo pa kmali v glavni semerniški prerov (Tunnel). Pravijo, da bi blizo ene ure moral popotovati, ako bi hotel prehoditi peš ta podzemeljski pot, kar pa gotovo bi ne bilo prijetno. Še tako človeka nekako groza sprehaja, ako ga urni hlapon pelje skozi tarano oserčje 3209 čevljev visocega Semernika. Ko privozimo zopet na beli dan, je ravno tako, kakor bi stopili iz kaki zelo tamne klete na svitli dvor. Nahajamo se namreč zdajci ravno na" kolodvoru postaje nSemering" in sicer na veliko večji višini, kakor je bila unkraj prerova na štajerski strani. Tudi okolica je vsa spremenjena, divje - romantična. Razgled od tod je zelo obširen, znamenit; pa tudi kolodvor sam na sebi ima neko posobnost, katera naj se ne prezre. P ostavljen je namreč tu zal spoininek bistrounmemu Ghega-tu, ki je zidal železnico čez to gorovje, ter ima ohraniti ime in spomin njegov prihodnjim rodovom. — Ako je težko pihal ^hikamatija", ko nas je na štajerski strani peljal navkreber, pa sedaj nasproti zavirati morajo še skor hujše, da opovirajo preurno vožnjo navzdol. Še tako se ovijajo v naglem derdranji železnični vlaki okrog gorskih herbtov enako strahovito-velikanskemu železnemu zmaju. Bog obvaruj, ko bi všel vlak na kakem nevarnem mestu iz tira; vse bi moglo konec vzeti. Tu naj bode tudi opomnjeno, da je svetovati vsem onim, ki popotujejo na Dunaj, da naj svojo pot vravnajo tako, da se nazaj grede vozijo po dnevi čoz Semernik. Na avstrijanski strani so namreč po večjem vse znamenitejše stavbe te velikanske gorske železnice, ia ker se navkreber veliko počaseneje vozi, tudi človek marsikako reč vsaj po večjem ložej pogleda; se pravi: kolikor sploh železnična vožnja gledovanja dopušča. — Še le v Glognitz-u, na četerti postaji od verha semernikovega, pride železnica zopet v ravnino, in odslej gre v umi vožnji čez Bkamnito polje" proti Dunajskemu Novomestu. Tukaj se loči zopet en oddelek južne železnice od glavnega tira, ter pelje proti Oedenburg-u in na doljno Ogorsko. Kolikor bližeje se popotnik od tlej naprej primakuje Dunaju, toliko bolj se mu odpira svet; tergi, vasi kakor tudi posamesna poslopja, mimo katerih se vozi, pa mu tudi oznanuje v stavbah svojih •) Več o teh fcrajih sezamore brati v ,,Danioi" !. 1870. v spisu ,,Roinaiije vMarijno Celje. Pisavec. bližavo cesarske uietropole. Še enkrat se cepi od glavne železnica stranska, v Modling-u namreč, od kjer pelje na cesarsko posestvo ia grajščino Laksenburg; od tukaj je do Dunaja sicer še 5 postaj, al silno so blizo ena pri drugi; vasi, fabrik, grajščin in poletnih stanovališč pa je odslej toliko, da bi človek smel takorekoč že vse za Dunaj imeti in šteti, ter mu je toraj težko rečti: ravno tukajle se Dunaj pričenja. Postaji Hetzendorf in Meidling peljate že niimo zapadnega dela ogromnega mesta, ki je videti iz daljave pravo hišno morje. Poslednjič zavozi vlak v glavni južni kolodvor, in kondukter zakriči: BWien". — (Dalje prihodnjič.)