Poštnina plačana v gotovini.
Leto XXIII.
Dolnja Lendava, 22. marca 1936.
Štev. 12.
Cena 1 Din.
Naročnina : doma na sküpni naslov mesečno 2 D., na posameznoga 2 Din. 50 par.
V inozemstvo mesečno 6 Din, Z M. Listom, M. Ogračekom i kalendaroin letno 100 Din. Plačati se mora bar mesečno naprej.
Štev. p oložnice 11806. Rokopisi se ne vračajo.
Vredništvo v D. Lendavi hš. 67, uprava v Črensovcih. Slov. Krajina.
više vsaka .
i oglasna taksa pos Popüst po dogovori.
Zgodovina Cerkve.
Dnes vsikdar bole spoznavamo dühovno veličino Cerkve i strmimo pred njov. Tüdi nekatoličani radi prislühnejo glasi vatikanskoga radia pa ponavlajo misli iz papovih okrožnic. Kak da bi se spunjavala prerokba stare zaveze: „V zadnjem (Kristušovom) časi bo gora vidna vsemi sveti i vsi narodi, ki do zaman iskali rešenje vsepovsedi indri, do s srčnim želenjom šli k toj gori, rekoč : Hodimo k našemi Bogi, hodimo na Njegovo sveto goro !“
Od Jezuša pa je bilo proroküvano, da je kak kamen, ki se je odtrgao od gore i vso zemlo napuno. Cerkev je naprej živeči, skrivnostni Jezuš Kristuš.
Kak ta čüdovitna ustanova piše svojo zgodovino. Pitajte njene dühovnike, ki vsaki den molijo iz svoje uradne molitvene knige, iz brevira. Povejo vam, da tam čtejo živlenjepise
—	svetih, vseh stanov i narodov moških i ženskih. Njih mišlenje je bilo po tanači apoštola narodov, svetoga Pavla, zasidrano v onostranstvi, v nebesaj. Zato jih pa tüdi prispodablamo zvezdnatomi nebi. Ne mislimo tü najsvetejšega, Jezuša; on je Sunce naše. Mislimo Marijo, lepo kak mesec, mislimo njenoga čistoga zaročnika, svetoga Jožefa. Slavni zbor dvanajsterih apoštolov, ki so prehodili ves te poznani svet, mantrnike vseh časov i krajov, ki so svoj obleč oprali v krvi agnjeca, zato zdaj pred njim stojijo v snežno belih oblekaj i spevlejo večni Aleluja
—	Hosana !
Kak veličastni svetovni tonfilm se vrstijo pred nami spoznavavci Gospodovi, beli Evropci, rjavi Azijci, zagoreli Zamorci; pritlikavci, narodi iz
pragozdov imajo svoje svete. Staroveški čas s svojov organičnov počastnostjov nas preseneča z ogromnov vnožinov svojih svetih vučenikov; novi čas z bliskovitov brzinov radia i zrakoplovov, železnic i autov i vseh vrst koles, ali te čas nema svojih svetih, te toliko proslavlani čas tehnike. — Pač, čüjte njih lobodji spev iz Mehike i Rusije i iz tolikih drügih dežel :
Ave, Christe, Rex, resurrecturi te salutant !
Zdrav, Kralj Krist, vstala bodo še tela naša, poveličena na Tvoj den, Kralj . . .
Njihov glas ne kak obvüpna tožba gladijatorov iz časa rimskih casarov.
Ave, Caesar, morituri te salutant !
Zdrav, car, vmirajoči te pozdravlajo. —
Tej ne vejo blagovesti od vstajenja mesa iz apoštolske veroizpovedi ; še od živlenja düše majo samo meglene pojme ; njih düše živejo v temnom podzemli pri žalobnoj reki. 
Zgodba Cerkve so živlenjepisi njenih svetih bistre pameti, čeravno preprosti, kristalno čisti značajni, konči pri smrti svojoj, ar tü je meja, prestop v živlenje, do kakšega sna smo se povzpeli v zadnjem trenutki tostranstva. Preklet, što zavüpa v človeka! stoji zapisano v svetoj knigi.
Da, v človeka, dokeč žive na tom sveti, ar ne veš ne vüre ne dneva, kda se morebiti skrega s tebov i z Bogom svojim i tvojim. Kda pa vmrjejo i Bog potrdi njihovo svetost s čüdeži pa je boža Cerkev proglasi za istinske : glej, v te lüdi zavüpaj, majo v nebesih še bole Odprto srce za tebe i njih molitev je prijetneiša kak dišec dragocenoga kadila.
Ti pišejo s prstom božega Düha zgodovino bože Cerkve s svetlimi črkami pišejo zgodbo deviške zaročnice Kristušove ; pa naj so imena njih znana ali neznana (mogoče je, število neimenüvanih še vekše kak imenüvanih), naj so po tvojoj zemli hodili ali po tujoj ; pogled njihov je obino ves svet, reč vsakdenešnja jim je bila: Ka pomaga človeki, če si ves svet pridobi, na svojoj düši pa škodo trpi?
Kak vsakdenešnji krüh njim je bila konči miseo ta ! Vsi prosijo za nas, a gotovo posebno še tisti, ki so po zemli našoj hodili : sveti Maksimiljan i Viktorin, Martin sombatelski, sveta brata Ciril i Metod i škof naš doma. — Slomšek, v Ameriki Baraga (tam, kje so tüdi bratje naši i sestre po krvi, jeziki, a najbole po veri) ino sam Bog ve, šteri misijonarje na tüjem ino doma, izsüšene mamice naše ino očevje z žüli na rokah. Vseh teh godovno obhajamo bar ednok na leto na vsesvetcovo, najbole teh, šterih imena v naših seznamih svetnihov neso zapisana, mogoče pa tem lepše v božoj knigi večnoga živlenja.
Kak svetle zvezde so nam v temnoj noči, podobi našega živlenja; želno bar v mislih za njimi vzdigavamo gori proseče roke, vervajoče njih mogočno priprošnjo. Kak krasna vrejena bojna vrsta so pred prestolom krala svojega i našega, ki nas je na lesi križa odrešo pa še zdaj nosi blesteča petera. znamenja trplenja svojega ino razprestira roke v olimanje vesolstva, kak je nišče bole ne more, Oča naš, mi deca, bratje ino sestre, smo ! O kak lepa je naša cerkev.
Nedelska šola.
1. V bolnišnico.
Gospod Kovač so se zbüdili.
Na poštenoj omarici majo vüro. Mali kazalec za kmečko vlas je' daleč od številke „6“.
Gospod Kovač je presenečen.
„Kak to? se pita g. Kovač. „Pred šestov vürov sem se obüdo?“ Na desnoj strani, malo nad križom ga nekaj — reže, trga, žge . . . Najrajši bi se obrno na drügo stran, ali ne more. Bolečine so vsikdar ostrejše. Drüžina sladko spi, ne bi rad zbüdo svoje, zato si pokrije glavo z blazinov in kelko je mogoče — na tiho ječi... Naš g. Kovač bi še rad ohrano sladek sen svojim, ali bolečine so ne tak dobroga srca. „V velko, odprto rano nekaj drega z grobim palcom“, tak bi mogli povedati g. Kovač pa ne morejo, bolečine so njim zaprle vüsta...
Mali kazalec je že preskočo številko „6“, — bolečine rastejo. Pod toplov blazinov zadüšeno silijo glasovi v rano jütro. Zbüdijo se domači... Vse debelo gleda, poslüša . . .
„Ka ti je?“ pita žena.
„Ne vem. Tü, na desnoj strani nad križom reže, trga, žgé ...“
Pripravijo čaj.
Čaj je najmre takša reč, kak dobro opravlena molitev. Človek misli, ka — mora pomagati.
Ali dnes čaj tüdi ne pomaga.
Ne Prenese soseščino z bolečinami. Zbeži... Samo bolečine ne zbežijo. O, bolečine so strašen gost, neščejo iz hiže. Što je zvao, iskao toga gosta. Nišče. Sam je prišeo. Bolečine pridejo, sedejo okoli tiste namišlene odprte rane nad križom, kak poleti dečica okoli stüdenca. Bolečine se gledajo v gladkoj površini stüdenca, betežnik — paječi, stonja, joče, kriči...
Okoli desete vöre je prišeo Zdravnik.
Zdravnik je prijazen, resen gospod. Zdravniki se smili bolnik, zato ga spitavle : kaj čüti, kda je čüto prve bolečine. Zdravnik je, kak dober dühovnik, rad bi zvedo vse, samo potem pove pokoro, svojo sodbo.
„Gospod Kovač, stanite, oblečite se. Do poldnešnjega vlaka imava ešče zadosta časa, morate v špitao, v — bolnišnico.“
Takša je bila sodba.
„Vse kaže, da mate vnetje slepiča.“ Slepič. . . To je črvički spodoben repek na debelom črevi. Vučena gospoda pravi, ka je te črviček resan nepotreben. Nikda sveta, prej, ga je najbrž potrebüvalo človeče telo. Dnes je samo v škodo i nesrečo. Če se najmre v tom črvički zbere kaj nesnage, se „slepič“ — po domače povedano — „vužgé“ — se gnoji, zaboli. Pomoč je samo edna. Hitra operacija. Slepiča izrečejo, rano zašijejo i če je šlo vse po sreči, v ednom tedni si
opravo v bolnišnici, lejko prideš domo in živeš brez slepiča srečno živlenje.
Gospod Kovač je hitro gotov. Doktor i on sedeta v avto i se odpelata na postajo.
I domači?
Domači ne razmijo, kaj se je zgodilo. Gospa gleda, dekla gleda, dečica gleda. . . Avto se skrije za voglom. Samo te razmijo, ka se je nikaj strašnoga zgodilo. Mož, glava drüžine je odpelan. Sveti Bog, odpelali so ga že, ka pa če ga nikdar več ne bo nazaj ?! Neopaženo se odprejo skrite zatvornice v očaj, skuzé tečejo kak vroči potoki, joč pretresa hižo. Po mirnoj, sladkoj noči je prišlo strašno — jütro.
I g. Kovač ?
Samo telko zna, ka je edina rešitev v tom, če kem prle dosegne špitao. Moč zdravnika je edina rešitev. Črviček na debelom črevi, te nepotreben boleči gost mora iz hiže, pa bo dobro vse.
Ali se boji kaj g. Kovač? Ne. Niti ne misli. Samo čüti strašne bolečine, štere od vüre do vüre rastejo, režejo, trgajo. Avto ne sme zamüditi, kak norc leti po blatnoj cesti. Jeličje, bükve kre ceste polükajo v avto ... Ne vidijo dosta, ali skoro zagvišno razmijo, za kaj se ide. Tiho zašepečejo sosedom na vse strani : „Betežnika pelajo. V bolnišnico idejo.“
Dekliško zavetišče v Soboti.
Prosimo vse dobre düše, da si te reči k srci vzemejo.
Za moško mladino mamo v Soboti Martinišče. Nad sto mladenčkov se vzgaja v njem v tistom dühi, ki vodi h Kristuši. Poleg srednješolske mladine, ki se vzgaja v tom zavodi, pa hodi tüdi veliko število drüge moške mladine po nedelaj i svetkaj v oratorij sv. Ivana Boska, da se razvija v njem v tisto mlado düšo, štero, gda je vido Jezuš, kak čtemo v evangeliumi, jo je zlübo.
Za žensko mladino pa nega skoro nikaj v Soboti. Dijakinje, slüžkinje, tovarniške delavke so na sebe prepüščene i tlačijo pot toga živlenja med prepadi nevarnosti za večno živlenje.
O kelike zdrüzgane i razbite že v teh prepadaj od zijajočih pečin nejakosti !
S skuzami, z mečom žalosti vu srci nad zgübov telikih düš pribijamo, da se je med ženskov mladinov, posebno med delavskov, razširo düh, ki nam krv požene v lica, da do vüh rdeči postanemo, gda čüjemo od njega, tak nas sram grata. Gda čüjemo guče deklin, gda vidimo djanja deklin, gda prečtemo teške kovače, štere zdavlejo ta za šminke, farbe, pudre, žajfe i dišeče olje. Ne gučimo od nikših gospodom. Ne. Od naših delavk, od naših kmečkih deklin je guč, štere štirikrat več potrošijo na ta sredstva lepotičja, kak prave gospocke gospodične. Gde nega düševne lepote, se telo lišpa, gde ne diši düša, se telo škropi z parfümom. Od nepotrebnih reči gučimo i nikak ne za zdravje i dostojnost potrebnih sredstev.
I vse te zablode se povekšavajo ešče s tem, da se naša dekliška mladina vabi i regrutira v razna drüštva, v šterih je verska vzgoja prepovedana, iz šterih sta Kristuš i njegova jakost že davno pregnana. Ne iščimo vzrokov, šteri so do teh prepadov pripelali našo žensko mladino. Več jih je. Pač pa iščimo lestvico, po šteroj pripelamo našo žensko mladino iz prepadov greha na stezo živlenja. I ta je krščanska vzgoja, ki jo mora dati poleg domače hiše tista okolica, v štero je od domače hiše odtrgana deklica prišla. A ta okolica je največkrat sovražna deviškoj düši. Slab gospodar, tovarnar se ne brigata za duše mladenk. Stvoriti se mora zato drüga, zdrava, vama okolica, štera od domače hiše odtrgano deklino čuva, varje i jo obdrži pošteno, da mati i oča lejko z mirnim srcom pravita: v dobrom mesti je, düšo si reši.
Takšo Zdravo, varno okolico za žensko mladino smo mi začeli vstvarjati pred dobrim poldrügim letom v Soboti, Križova 4, gda smo tü odprli küninjo za siromake i malo dekliško zavetišče. Malo smo odprli, ar penez smo za vekšo reč ne meli. Par dijakinj smo lejko sprejemali, šivalni i krpalni tečaj smo lejko meli za par deklin, nešternim smo lejko dali prenočišče, a samo to i samo nešternim, ar prostorov nemamo. Naj pa rešimo prepasti v velkoj meri našo žensko mladino, smo se odločili, da ešče letos povekšamo naše prostore i njim dodamo tüdi kapelo.
Ščemo,
naj ma v zavodi. Dom sv. Frančiška“ dosta dijakinj prostora ;
naj se po nedelaj i svetkaj tü zbira dosta mladenk v oratoriji, mesto ka bi se stepala po grešnih prilikaj;
naj si po končanom fabričnom deli poldne tü odehnejo naše mladenke i svoj skromen obed potrošijo, ali kaj toploga dobijo, če želejo, isto i one, ki na borzi dela čakajo na sprejem dneve i dneve;
naj v kapelici, posvečenoj sv. maloj Treziki Deteta Jezuša najde ženska mladina vzor i dobi moč, ka de po zgledi te lübe patrone rasla i zrasla v značajne, poštene, ki do delale Bogi čast, svojim drüžinam veselje, ka de na nje ponosna i Cerkev i domovina.
To je namen. Kak ga dosegnemo? Z božov i vašov pomočjov, ki ste dobre vole i želete, da je ženska mladina poštena. Prosimo vas za to pomoči. Ki more, naj nam pripela
brezplačno pesek, kamen, cigeo ali nam te reči darüje, keliko nam more. Ki ma peneze, da nam pokloni, keliko more. Ki žele mešno obleko, oltarne prte, kelih, monstranco, podobo sv. Trezike i sv. Frančiška ali drüge cerkvene potrebčine pokloniti, naj je pokloni, keliko i kakše zmore. Stavbeniki naj nam napravijo brezplačni načrt, zidarje i drügi delavci, ki so brezposelni, naj dobijo delo i falej delajo i takdale i takdale. Lübezen vsakomi pošepetne, ka naj prispeva i kak. Prosimo vas, poslüšajte na to šepetanje vsi, ki želete, da so lepe düše naših
mladenk, i nam ne zamerite te prošnje, lübezen do düš jo je spisala. Vse svoje dare poklonite Domi sv. Frančiška v Črensovcih. Sobočanci i ki ste bliže k Soboti, pa je izročite ali naznanite č. sestram v Soboti, Križova 4. Ki naš odbor bodo obvestile, ka ste dali ali nameravate dati. Z zidavov začnemo letos i bi 3. okt. radi kapelo i novo hišo posvetili. Odkrito smo vse povedali, odkrito Začnimo zdaj s tem lepim delom. Bog nas naj vse blagoslovi !         KLEKL JOŽEF,
dühovnik, predsednik odbora.
2
N O V I N E
22. marca 1936.
NEDELA
štrta postna — sredpostna.
Berilo iz pisma svetoga apoštola Pavla Galačanom. Bratje ! Pisano je, da je Abraham dobo dva sina, ednoga od robinje i ednoga od slobodne. Nego tisti, ki je bio od robinje, je bio rojeni po mesi, oni pa, ki je bio od slobodne, po oblübi. To pa je povedano v podobi; to sta najmre dve zavezi : edna s sinajske gore, ki rodi za robstvo, i takša je Agára. Sinaj je najmre gora v Arabiji, zlaga pa se z zdajšnjim Jeružalemom, ar je v robstvi s svojov decov. Oni Jeružalem pa, ki je gori, je sloboden, i takša je naša mati. Zakaj, pisano je : „Razveseli se, nerodovitna, ki ne rodiš; zavrisni i vzkrikni, štera si ne v porodnih bolečinaj; zakaj dosta dece ma zapüščena, več kak tista, ki ma moža.“ Mi pa, bratje, smo kak Izak deca oblübe. Nego, kak je te tisti, ki je bio rojeni po mesi, preganjao Onoga, ki je bio po dühi, tak tüdi zdaj. A ka pravi pismo? „Izženi robinjo i njenoga sina ; zato ka sin robinje nikak ne bo herbar s sinom slobodne.“ Zato, bratje, nesmo deca robinje, nego slobodne. Za slobodo nas je oslobodo Kristuš.
Evangelij (Janez 6). Tisti čas je odišeo Jezuš na ono stran Galilejskoga, to je Tiberijskoga morja. Šla je pa za njim velka vnožina, ar so videli čüde, ki jih je delao nad betežniki. Jezuš je šo na goro i tam seo s svojimi vučenci. Bila je pa blüzi pasha (Vüzem), judovski svetek. Gda te Jezuš povzdigne oči i vidi, da Prihaja k njemi velka vnožina, pravi Filipi : „Gde naj küpimo krüha, da bi tej jeli ?“ To je pa pravo, ar ga je skušao, zakaj sam je znao, ka včini. Filip njemi odgovori : za dvesto denarov krüha bi jim ne bilo zadosta, da bi vsakši le kaj malo dobo.“ Eden od njegovih vučencov, Andrej, brat Simona Petra, njemi pravi : .Tü je dečak, ki ma pet ječmenovih krühov i dve ribi, a kaj je to za telko lüdi ?“ Jezuš pravi : „Velite lüdem sesti :“ Bilo pa je vnogo trave na onom kraji. Seli so teda lüdje, kakših pet jezero po števili. Te je Jezuš vzeo krühe, se oči zahvalo i jih razdelo med sedeče ; prav tak tüdi rib kelko so šteli. Gda so se pa nasitili, je pravo svojim vučencom : „Poberite falačke ki so ostali, da se kaj ne konča.“ Pobrali so teda i napunili dvanajst košar — s falački, ki so od petih ječmenovih krühov ostali njim, ki so jeli. Gda so teda lüdje videli čüdo, ki ga je včino, so govorili : „Te je zaistino prorok ki mora na svet priti.“ Ar je te Jezuš spoznao, da ščejo priti i ga po sili vzeti, da bi ga postavili za krala, se je znova sam umekno na goro.
*
Pomnožitev krüha za 5000 lačnih lüdi, je lepa prispodoba presvetoga Rešnoga Tela na naših oltaraj. Ka bi se zgodilo s tistimi lüdmi tam v püščavi? Od glada bi mrli. Ka bi davali mi našoj düši za hrano, či ne bi bilo svetoga Olt. svestva?
Bog nam je za dosego večnoga zveličanja dao dosta lepih pripomočkov. Med vsemi temi pripomočki pa nega niednoga, šteri bi v düši tak čuvao i vtrjavao nadnaravno živlenje kak presv. Rešno Telo. To boš bole razmo iz sledeče primere.
Ogenj sam da vekšo vročino kak v njem razgrete stvari. Zakürjena peč je vroča pa segrevle roko, či jo gori deneš. Nego deni roko v plamen — vročine, ne zdržiš. Tak je s svetimi svestvami. Vsi davlejo toploto nadnaravnoga živlenja, ar so vsi od Kristuša razžarjeni. Svestvo sv. Rešnoga Tela pa je sam Kristuš — ogenj, šteri razsvetlüje i segrevle naše düše pa njim davle moč. Tisti Kristuš, šteroga rob pri obleki je prijela betežna žena v evangeliji pa je ozdravila — o, ka vse on dela v düši, gda se naseli v njo!
Telo našega Gospoda je pravo zdravilo, — pravi trident, zbor — da ostanemo čisti od smrtnih grehov. Da, telo Gospodovo je močna Obramba proti napadom hüdoga düha. Gda smo dobili Telo Gospodovo pri sv. obhajili, te idemo vkrej tak močni, ka se sam šatan steple pred nami. Steple se i beži, či zagleda vüstnice, od tela i krvi Kristušove doteknjene. Kak nebi ! Ve je to tisti Gospod, ki je v evangeliji stirao z ednov samov rečjov celo trumo hüdobnih dühov. Tisti Gospod je, ki je brezi reči pomiro viher na morji. Kak te nebi pomiro viher sküšnjav, šteroga je napravo hüdi düh?
Radi pristopajmo gostokrat k sv. prečiščavanji. Ne samo ednok, dvakrat na leto. Zato, ar je Olt. Svestvo jestvina, hrana. Keliko časa bi mogeo človek živeti brezi hrane. Več mesecov gvišno ne brezi čüde. Skoro tak
je tü. Dugo nemre düša živeti brezi te jedi. „Či ne bote jeli mesa Sina človečega i pili njegove krvi, ne bote meli živlenja v sebi.“ To so reči Kristuša samoga. On ne pravi, či ga ne bote ednok ali dvakrat na leto zavžili, nego pravi : Či ne bo te jeli. To pomeni, ka redno, jako pogostoma, či mogoče, vsaki den ga moramo vživati.
Za pravico i obrambo kmetov.
Davna žela i zahteva kmetov, da dobimo svojo kmetijsko
zbornico, se spunjavle.
Tiste istinske i modre reči, da je za državo i lüdstvo vnogo bolše, če vlada i ministri menje gučijo i več delajo, lehko obrnemo posebno na zdajšnjo vlado. Zdajšnja vlada, v šteroj je tüdi voditeo slovenskoga naroda dr. Korošec, je te, gda je vzela oblast v svoje roke, nikših velkih obečani ne davala. Glavno njeno geslo je bilo, mir med jugoslovanskimi narodi, pravica i zakonitost za vse. Prebivalstvo države pripraviti do toga, da pride nazaj kem prvle demokracija, da bodo državlani znova slobodno volili svoje zastopnike i si slobodno postavlali vlado. S tem, da se lüdstvi da sloboda i da se spoštüje pravica i zakonitost, se tüdi gospodarske prilike same od sebe pobolšajo. I da zdajšnja vlada v istini šče dati lüdstvi sloboščino, spoštovati njegove pravice i pomagati narodi, posebno ešče kmetskomi lüdstvi, se najlepše vidi v tom,
da je z zakonom omogočila, da se ustanovi za kmete prepotrebna
kmetijska zbornica.
Mi znamo, da že več stanov ma svoje zbornice ali komore, štere majo za cil z vsemi močmi braniti tisti stan, samo kmetje, šterih je v našoj državi največ, so ne meli do zdaj nikšega svojega stanovskoga zastopstva. Advokati majo svojo advokatsko zbornico ali komoro, štera tak verno čuva advokatske pravice i dohodke, da malošto more advokati gde škoditi. Ravnotak majo zdravniki svojo zbornico, dale trgovci, obrtniki i industrijci. Vsi tej znajo pravice svojega stana po svojoj zbornici jako dobro zagovarjati i to največkrat na škodo kmeta, zato ka je kmet do zdaj ne meo pri nás nikšega pravoga, resnično kmetijskoga zastopstva.
Kmeta so do zdaj največkrat samo zapelavati.
Za zagovornika kmetskoga stana so se Vnogokrat postavlali takši lüdje, šteri so na drügom kraji kmeta samo gülili. Zato so stalno gledali na to, naj kmečke organizacije raztrgajo, zato, ka so na te način ležej delali iz kmečkih žülov za sebe dobičke. Tüdi dnes ešče vidimo, da se ščejo napraviti za voditele kmetov takši lüdje, šteri so za kmeta nigdar ne meli ne srce ne dobre reči, nego so gledali i
gledajo samo na to, kak bi kmeta najbole izrabili za svoj žep i za svoj dobiček. Z lažmi i s takšimi obečanji, za štera so že naprej znali, da se nikdar ne spunijo, probajo kmete zvabiti v svojo turbo, naj se samo kmetje ne bi mogli zdrüžiti v istinskoj kmetskoj organizaciji. Zdaj pa, gda se ednok ustanovi kmetska zbornica, bodo razni gospodje pri kmetaj strašno malo opravili.
Assuncion, glavno mesto Paragvaja.
Opravičena pritožba.
Gospodi uredniki Novin !
Kak banskoga svetnika prosimo, da se zavzemete pri merodajnih oblastih gledoč dvovlastnikov pri jugoslovansko-avstrijskoj meji v Slovenskoj krajini.
Da bomo lehko svoje pridelke (drva, listje, seno) vozili domo brezi vse pristojbine (carine) od sunčnoga vzhoda do sunčnoga zahoda in ne samo po carinskoj cesti Gederovci, nego tüdi po ostalih prelazih, kak na pr. Goliba, (pri Gederovcih). Čez Golibo je čisto kratko pot za nas, a čez Gederovce je neprimerno daleč in je s tem tak delo preveč otežkočeno. Carina pa skoro toliko stane, koliko je dotična stvar vredna. Čez prelaz Golibo smo tüdi vozili že za madžarske vlade, to tüdi zdaj prosimo.
To, ka zdaj prosimo, smo pred tremi leti meli, a nam je bilo odvzeto.
Mi smo tüdi pripravleni s posredüvanjom države prodati zemlišča (v Avstriji) po primernoj ceni.
Pitao sem avstrijske obmejne organe, da li bi smeli vozili Čez Golibo, in so mi odgovorili: zavolo nas lehko.
Na tistoj carinskoj cesti, kje je eden avstrijski obmejni organ, je naših šest. Zato pa lejko kontrolirajo vožnjo pri Golibi tüdi.
Število naših obmejnih organov tüdi zdaj ne menjše kak je bilo te, kda smo še lehko vozili čez Golibo.
Pisec toga članka ne piše nikaj pretiranoga, nego so opisane razmere dobro znane.
Kje je še na sveti takša naredba, da človek za pridelke letnoga zemlišča plačüje svojoj državi visoko carino, a sosednoj državi pa pali visoki davek. Davek moramo plačüvati s šilingi, a šiling stane 10 Din.
Znano je, da so razmere prebivalstva kre državne meje slabe. Lüdstvo je itak popolnoma odrezano od sredine. In namesto da bi se prebivalstvi pri meji obračala posebna pažnja, ga s takšimi naredbami država spravla v obvüp. Na te način bi si lüdstvo lehko vstvarjalo napačno mnenje o državi, če ne bi bilo tak verno državi, kak je. Ugled države pa li trpo.
Gospod banski svetnik, prosimo Vas, če je mogoče, včinite, ka morete za ugoditev naše prošnje. I to kimprle je mogoče.
Z odličnim poštüvanjom Šoštarec Jožef,
Sodišinci, in ostali dvovlastniki, ki spadajo v okoliš carine Gederovci (Gornja Radgona).
Pripomba. Podpisani sem na zasedanji banskoga sveta včasi na prvoj seji v svojem prvom govori omeno to v nebo kričečo krivico, ka more naš narod pri meji dvakrat plačüvati carino, duge poti hoditi i poleg toga še vekšo dačo plačüvati kak indri. Celi banski svet je se je zgražao nad temi nedostatki i gospod ban si je vzeo k srci to pritožbo. On bo poročao v Beograd i dregao na merodajnom mesti, da pride do milejšega, pravičnoga postopanja z dvovlastniki pri celoj našoj meji, austrijskoj i vogrskoj. Svetüjem pa vsem dvovlastnikom, naj mi dostavijo od lanskoga leta sledeče podatke: a) kelikokrát so hodili prek meje; b) keliko so plačali carine našim organom; c) keliko tüjoj oblasti od istoga predmeta ; d) naj napišejo vse predmete, štere so vozili prek meje ; e) keliko zemle majo doma, keliko prek meje i keliko familije majo. Ti podatki so zato potrebni, da ž njimi ležej dosegnemo svoj cio v Beogradi. Ne zadostüje pa, da te izkaz pošle samo en dvovlastnik, vsi naj dajo te podatke na edno polo i ta naj se nam dostavi. — Klekl Jožef.
Politični pregled.
Po strelanji v parlamenti je bilo sedem poslancov aretiranih. Pri vseh so najšli orožje i se njim je dokazalo, da so sodelovali i bili v zvezi s poslancom Arnautovičom, šteri je strelao na ministerskoga predsednika dr. Stojadinoviča i na ministre. Poslanec Arnautovič je po rodi Srb, po
zvanji je vučiteo, ovači je pa bio tüdi član i celo prosvetar sokolskoga drüštva. Vsi aretirani poslanci bodo izročeni sodišči.
Občine več ne bodo plačüvale šolskih proračunov. Važno za naše občine i v velko olejšanje je to, da občine več nedo plačüvale šolskih proračunov pa občinam tüdi nede trbelo več plačüvati drv i stanovanja za vučitele. To breme bo od zdaj naprej nosila banovina. Tüdi to je velka dobrota za naše lüdstvo i jako pametno pa hasnovito delo vlade.
Državni proračun v parlamenti sprejeti z 185 glasovi. Proti je glasovao samo 1 poslanec. Proračun pride zdaj ešče pred senat.
Bojna v Abesiniji se po italjanskih poročilaj obrača tak, da Italjani čiduže bole potiskajo Abesince nazaj. Abesinci pa poročajo, da se dobro branijo i da je ešče jako daleč od toga, gda bodo Italjani lehko pravili, da so premagali Abesince.
Zato so pa to organizacijo tüdi najbole preganjali. Gda je prišeo v vlado naš voditeo dr. Korošec, je bilo edno z med prvih njegovih del, da je znova dovolo Kmečko zvezo i kmetje so se v toj organizaciji znova začnoli organizirati. A ravno Kmečka zveza je bila tista, štera vsigdar i stalno zahtevala, naj vlada že ednok z zakonom dovoli, da bodo tüdi kmetje meli svojo zbornico, štera bo zagovarjala i branila samo kmečke pravice i se skrbela za to, da se bo kmeti ednok bolše godilo, kak se njemi pa zdaj
godi. Zdajšnja vlada je z zakonom dovolila, da se kmetijske zbornice smejo ustanoviti i vsi kmetje se moramo na te naš velki dogodek že zdaj dobro i skrbno pripravlati. Priprave za organiziranje i ustanovitev kmetijske zbornice bo vršila ravno najbole kmečka organizacija Kmečka zveza, zato naj se ta organizacija vsešerom kem prvle nazaj poživi. Če se prle pripravimo, prle pridemo do svoje stanovske zborice, do svojih pravic i do lepšega živlenja.
Prava kmečka organizacija ie bila do zdaj samo Kmečka zveza.
22. marca 1936.
NOVINE
3
GLASI.
SLOVENSKA KRAJINA.
Na podporo Novin so darüvali : Baligač Marija, Lipovci z Francije 20 Din. Godina Marko, Sr. Bistrica iz Francije 10 Din. N. 10 Din. Fujs Marija iz Francije 12 Din. Čeh Bara, Nedelica iz Francije 30 Din. Tatar Marija, Dolič, iz Francije 10·60 Din. N. 10 Din. g. Močnik Jožef, kamnosek v Soboti 50 Din. Gda se za lepi dar toplo zahvalimo g. Močniki, opomenemo vse naše prebivalstvo, naj si pogleda njegovo lepo, vzorno vrejeno kamnoseško delavnico, v šteroj si slüžijo krüh naši domači ludje i če kaj potrebüjejo, naj si tü naročijo. — Bog povrni.
Novih naročnikov na Novine smo dobili od novoga leta dozdaj 144. Zahvalimo se božemi slüžabniki Antoni Martini Slomšeki, komi smo naš list zročili, da njemi občuva pravoga Kristušovoga düha, ga obdrži v živlenji i razširi po božoj voli.
Bogojina. Pri nas se dela na cesti. Se vidi, da so se na banskom sveti naši ban. svetniki pobrigali za nas. Cestni odbor je znova dobo 7000 Din. za podporo cest v našem srezi. Zahtevamo pa, da se delo na cesti da tistim, ki so brezposelni i ne tistim, ki peneze majo.
Zahvalni spomini. „S pogledom na to, da sva dugši čas slüžila v Črensovcih pa iz lübezni do tamkašnjega prebivalstva, si naročiva Novine, štere prinašajo novice iz Slov. Krajine. Vas i kak celo našo Slov. Krajino (Prekmurje) iskreno pozdravlava“. Peurača Žarko, Kličkovič Jovo, žand. kaplara. — Te odkrite reči naših bivših dobrih žandarov ne svedočijo samo od lepoga značaja njihovoga nego tüdi posvetita vsem drügim, ki med nami v kakšojkoli slüžbi prebivajo na pot zahvalnosti do tiste Slov. Krajine, štera je hrani.
Beltinci. Jožefje i Marije pobiramo te mesec prispevke, da ž njimi pozlatimo dva keliha. O naj zlata postane tüdi naša düša po priprošnji Dev. Marije i sv. Jožefa. — Za god pošilata uredniki Novin našivi dve mladenki Jerebic Marija i Vöröš Marija prisrčne pozdrave i najbolša želenja. Pozdravlata pa tüdi g. Vadovič Rudolfa plebanoša, dva g. kaplana, stariše, brate, sestre, rodbino, prijatelice, Marijino drüžbo i vse poznance, — Odsek pros. dr. „Deviška zveza“ Beltinci proslavi „Materinski dan“ na svetek Oznanenja Marijinoga 25. marca ob 3 vöri pop. v dvorani g. Kreslin z lepov „Akademijov“. Na sporedi so: deklamacije, govori, pevske točke i ena lepa igra. Vse matere i dekleta iskreno vabimo. Vstop prost, kakši prispevek se hvaležno sprejme.
Polana. Grof je svojo pravico zgübo, sto let prepovedano cesto popravlamo, štera je že pet let bila v proračuni. Od JNS organizacije se nam je oblübilo 16 jezer dinarov podpore za popravo te ceste, a ostalo je samo pri oblübi. Zdaj bi prosili cestni odbor, da nam priskoči na pomoč. — Naše organizacije CMD, SKJ, ZKFD. delajo namali. Prosvetno drüštvo se tüdi gible. — Nekak zmed nas je vido raka na poti i si je zmislo na „rakovo pot“, po šteroj prej hodimo. Drügi je pa Novine najšo na poti i je zato začeo po njih brsati. Mi smo pa proti tema obema djanjoma. — Polančarje.
Tišina. Marca 12. smo meli velikoga gosta v svojoj sredini. Obiskali so nas mil. g. Dr. Rogač Franc, pap. prelat. Prišli so, da blagoslovijo zlati zakon to je 50 letnico zdavanja svoje sestre Roze, ki je pred 50 leti sklenila zakon z Vukan Mihalom. Pri tihoj slovesnosti je bio navzoči tüdi sin zlatozakoncov dr. Vukan Franc, imenitni i zdravnik z svojov gospov i sestrov. Od naše strani tüdi želenje, naj Srce Jezušovo obilno blagoslovi zlatozakonce.
Kraja na občinskom uradi v Odrancih. Iz občinskoga urada je nekak odneso Občinsko blagajno, Železno ladico z 263 pobotnicami. To se je zgodilo na fajnščekov pondelek, gda je občina dobila 21000 Din. Nekši lump je šteo do penez priti, mislo je, da so penezi v ladici, ne pa bilo ni pare. Ki bi na kakši sled prišo kraji — vloma ne bilo, naj javi blagajniki Škafar Mihali.
Ponesrečo se je Gubič Franc iz Trdkove v Franciji, gde njemi je z rok nepriličnoga šofera 3 kili teški klepač na glavo spadno i ga močno rano. Hitra zdravniška pomoč je rešila našega delavca i je sposoben za delo. Stroške je plačao gospodar, ki je dober i rad ma naše delavce.
Izviren dopis iz Sobote. Gospod uredniki Mi radi čtemo Vaše Novine v naših kmečkih hišaj, tüdi na poli, v naših delavnicah, včasi tüdi v kavarnah. Tak smo tüdi zadnjič šteli, da se nikši mladi g. zaletavle v naš domači štamp, v naše Novine, ki so nam bile vedno Zvezda vodnica v težkih narodnostnih bojih. Dobro ste njemi odgovorili. Zdaj Vas pa še prosimo, z imenom nam napišite tega mladoga g., da njemi mi, delavna garda, ki smo od nekdajšnje korenine, malo sape püstimo, ar se bojimo, da či de se še dale nadüvao, se raspoči kak meher.
Dve mladenki vredniki za god, etak pišeta iz Francije: „Dragi Stric ! Hvaljen Jezuš i Marija! Bliža se god sv. Jožefa, njegovoga Patrona, na šteroga se tüdi midve spominave i k šteromi Vam čestitavi. Želeve njim najjakše zdravje i vse najbolše za düšo i telo, posebno pa ka si sami najbole želejo. Bog jih živi i se njim daj včakati še vnogo let svojega godovna. Redno dobive Novine i M. List, šteri listi naj jako razveselijo, ar sve pri jako slaboj kat. drüžini, štera je samo na paperi krščanska. Bog vam bodi plačnik za vse trüde, štere prenašate za vse izseljence, posebno za nas mladino. Pisemce dokončave i našega dragoga düšnoga pastira zročive sv. Jožefi, naj njim pomaga v vseh njihovih težavaj. — Mekiš Kristina i Kolman Verona iz Trdkove v Franciji“.
Petanjci. Pri nas se je že začelo preddelo za zgraditev mosta, ki je prepotreben. Inženirje so že vrtali v zemlo i najšli trdna tla, na štera se postavijo prvi stebri mosta. To delo najbole svedoči proti vsoj pisariji i vsoj pisanoj nevoščenosti v raznih formaj, da so se naši g. banski svetniki zaistino pobrigali za naš kraj. — Veščina srednjih Petanjčarov se razmeri. Teh trinajset hiš je melo do 300 plügov sküpne zemle prek Müre. To si zdaj razdelijo. Barem njim pa itak vzela kr. banska uprava pred dobrim letom, šteri je noso do 70000 Din. čistoga letno. Je toti jako čüdna pot, po šteroj so ga zgübili i bi vredno bilo pravdo ponoviti ali bar si prizadevati, da se nekaj od stroškov nazaj dobi. — Ka kakši svet je pri nas kre Müre, svedoči najbole okolščina, ka se v našo ves letno oda prek en meter čaja, teja. — Mamo tüdi tamburaški zbor. Ali kak slüži Bogi je drügo pitanje. — V „Koši“ se jako veselijo novomi mosti, računajo na obilen obisk. — Marca 13. so 4 žandarje i 8 graničarov obkolili 5 tihotapcov, dva sta vujšla, tri pa zgrabili,
Eden je Müro preplavao i tak se je rešo. Meli so 74 kg. saharina pa karte i nekaj vüžgalov.
Črensovci. Jako pobožna Salezijanska novinka, Čurič Roza, ki je doma na bolezenskom dopüsti, ar jo muči močna jetika, se je ponesrečila. Pomagala je domačim drva cepiti i s sekirov se je vsekala v nogo, žile presekala i tak močno krvavela, da je malo vüpanja za njeno živlenje. — Senje je bilo lepo obiskano, nad sto komadov živine je bilo odane i lepi bikovje so že šli po 4 Din. kda na živo vago.
Salezijansko sotrudništvo iz Štajerske in Prekmurja ima svoje letne (zaprte) duhovne vaje v Marijaniški kapeli v Veržeju v dneh od 25. do 29. t. m. Udeleženke iz bolj oddaljenih krajev naj se radi prenočišča priglasijo po možnosti že do 20. t. m. Uvodni govor je v sredo 25. popoldne.
Rogaševci. Določo seje prostor za strelišče Strelske drüžine pri gostilni Skledar.— Naša žandarmerija je dobila novoga Člana, g. podnarednika Janeza Čepona, šterim želemo, ka bi se dobro počüto med nami. — iz verodostojnoga poročila smo zvedili, ka vendar dobimo novi poštni auto i to v kratkom, ka zdajšnji se strašno dosta kvari pa tak ovira obilni promet.
G. Slaveči. V nedelo 15.t.m. je pri evangeličanskom gostilničari g. Farteki bila veselica, ki jo je priredila Jadranska straža; navzoče je bilo preci inteligence katoličanskoga verevadlüvanja.
Naš novi misijonar. Ribaš Ivan, brat v Drüžbi Jezušovoj, doma iz Petanjec v Tišinskoj fari, bo na jesen šo v Indijo za misijonskoga brata. Zdaj se pripravla v Belgiji na svoje zvišeno pozvanje.
D. Slaveči. Banovinski zdravnik Dr. Lukman od Grada je v našoj osnovnoj šoli 16. t. m. priredo filmsko predavanje od jetike i nekaj zabavnih dodatkov ; isto ponovi pri Sv. Jürji 17. t. m.
Pertoča 11. t. m. sta inž. Mikuž i živinozdravnik Samec vršila pregled rodovniških bikov, 18. t, m. je pa srezki kmetijski referent meo gospodarsko predavanje.
Sv. Jurij. V sredo 25. t. m. na svetek Marijinoga Oznanenja bo pri nas blagoslovitev nove zastave naše Marijine drüžbe. Blagoslovitev smo nastavili zato tak rano, ka sledkar drüžbenke razidejo zvekšega v slüžbe po sveti. Spored: Ob pol 10 vöri procesija belo oblečenih drüžbenk iz naše r. k. osnovne šole proti farnoj cerkvi; med potoma spevanje Marijinih pesmi. Pri cerkvenih vratih deklamacija o pomeni nove zastave. Nato v cerkvi slovesna blagoslovov, slavnostna predga i zborna posvetitev drüžbenk Mariji — Kralici. Sledi popevana meša pred izpostavlenim Najsvetejšim, pri šteroj bo sküpno obhajilo drüžbenk. Ob 12 vöri sküpno kosilo Marijinih drüžbenk jürjanske, graške i cankovske fare v r. k. osnovnoj šoli. Ob 2 vöri popoldne slovesne večernice s popevanimi Marijinimi litanijami, ob 3 vöri pa v r. k. osnovni šoli igra „Marija Magdalena:“ Traja 2 vöri, vstopnina prostovolna.
M. Sobota. Koncert vučiteljskoga pevskoga zbora iz Ljubljane. Marca 8. je prišeo vučiteljski pevski zbor iz Ljubljane v Soboto, gde je nastopo s svojim primerno izbranim sporedom. V nedelo je zapeo pri božoj slüžbi v kat. cerkvi, po tom pa šolskoj mladini. Zbor je dobro izšolani i je nastopo
pri nas nadvse dobro i posrečeno. Takši obiski Slovenske kulture i umetnosti v našoj krajini so za nas i za vse Slovence velkoga narodnoga pomena, ar na te način spoznavamo mi slovensko kulturno moč i zmožnost, spoznavajo pa tüdi naši umetniki vso slovensko zemlo i vso slovensko düšo. Zato vsakši takši resnično kulturen nastop vsigdar iskreno pozdravlamo.
Duhovne vaje za salezijanske sotrudnice, žene in dekleta vrše v Marijiniški kapeli v Veržeju pri Križevcih v dneh 25. do 29. t. m. Uvodni govor v sredo 25. popoldne. Za prenočišče se javite po možnosti do 20. t. m. pri vodstvu Marijanišča.
Državna realna gimnazija v Murski Soboti. Čast mi je povabiti Vas na roditeljski sestanek učencev četrtega razreda v nedeljo 21. t. m. ob 11 uri dopoldne v gimnaziji. Šolsko leto za četrti razred se konča že 15. maja, mesec dni pozneje pa bo mala matura, ki je važen mejnik v gimnazijskem študiju. Na sestanku bodo dobili gg. starši pojasnila o raznih šolskih določbam pouka, ocenjevanja, mali maturi i. t. d. Gg. starši bodo lahko povedali svoje želje in dobili pojasnila na razna vprašanja. — Z odličnim spoštovanjem :
Razrednik IV. a:	Razrednik IV. b:
Jože Potokar s. r. Ing. Ivo Zobec s. r. Istočasno se bo vršil roditeljski sestanek učencev tretjega razreda, oddelka a. in b. Vljudno vabljeni ! Razrednik III. a. r:	Razrednik ӀӀӀ. a. r:
Jugovič, s. r.	Jančič, s. r.
Cerkveni glas. Naš Prezvišeni g. škof, dr. Ivan Jožef so podelili na kvaterno soboto dne 7. marca 1936. v mariborskoj stolnici prvi višji red ali subdiakonat trem bogoslovcom 5. letnika i petim kapucinom. Med novoposvečenci sta tüdi letošnjiva novomešnika g. Gabor Alojzij iz Petanec i g. Holzedl Anton iz Fükšinec v Jürjanskoj fari. Čestitamo !
Kmetovalcem i sadjarom. Mi vsi znamo, ka v denešnjih žmetnih časaj mamo najbolše dohodke i to skoro brez vsakoga trüda od sadovnjaka, v šterom je posajeno sadno drevje iz vrst, štere se našemi grünti prilegajo i so tüdi presküšene. Ar je zdaj primeren čas za saditev, zato ne zamüdite prilike. Na šolskom čepičnjeki v Dokležovji dobite dobro vzgojeno i garantirano sadno drevje : domači vrst, pogačno, klopčenko, domačo renoto, poleg toga svetovno znane vrste kanadko, boskopski kosmač, ontario, janantan po vgodnoj ceni. Vsaki dobi popuno i pravilna navodila za sajenje i vzgajanje sadovenoga drevja.
Mačkovci. Z delom v javnost. Že drügo leto opazüjemo v šoli gd. upr. Černyja strokovno krščansko vzgojo naše šolske mladine. Posebno pa vabi deco i nas stariše v šolo z lepimi pesmicami. Želemo pa, da bi te prišle v javnost. Vemo, da mate g. upraviteo izbiro, da bi se dale knjige vezati, ki bi ostale našoj mladini ino očakom za lepi spomin. Dajte zato vaše delo v naših kršč. Novinaj v javnost. Mi bomo Vas podpirali pa se vüpamo, da bodo oblasti tüdi podpirale vaše delo. Vaše lepe Marijine pesmi i slobode mamo še v spomini. Naše geslo je: Z delom naprej. Domači pridelek je najbolši pridelek. — Opazovalec.
Ameriški predsednik Roosevelt je poskrbo vodo takšim krajom, gde je velko pomenkanje vode. Reke so zabürali i tak se voda zbira v velka jezera i to vodo napelavlejo na vse kraje i tüdi elektriko delajo z njenov pomočjov. Na sliki vidimo edno takše jezero, ki je nastanolo s tem, da so reko zabürdli. Čarna puščica kaže bür, ki je koštao 165 milijonov dolarov (nad 8 milijard dinarov). Amerika lehko kaj takšega začenja.
Obsodba
Kepejevih morilcev.
Preminočo sredo, 11. marca je bila v Maribori razprava proti morilcom Kepe Jožefa. Razprava je trpela celi den. Nikaj novoga smo ne zvedeli. Kak so že Novine novembra lanskoga leta poročale, tak so morilci tüdi vse priznali. Zvün žena vmorjenoga nikaj ne štela priznati. Tajila je že tü v Lendavi vse, pa tüdi tam je vse tajila, da ona sploj nikaj ne znala, da se njenoga moža nakani bujti. Tüdi Vaš Janoš, püc iz Gaberja, glavni krivec, je svedočo, da žena nikoga ne nagovarjala, da bi njenoga moža bujo. Tak je na podlagi toga žena bila taki püščena na slobodo. Vsi, ki so se za sodbo zanimati, so samo začüdeno gledati. Vsakši je pričaküvao, da žena največ dobi, ar je po splošnom mišlenji ona največ kriva. Vaš Janoš je pa bio obsojeni na 20 let robije, Hozjan Janoš 15 let, Sečkar Štefan na 12 let.
4
NOVINE
22. marca 1936.
Pisma naših iz tüjine.
Contz-les, Bains, 21. XӀӀ. 1935.
Velečastiti g. urednik !
Prosim, dovolite mi, da napišem par vrstic mojim sestram i bratom, ki se nahajajo eti v Franciji. Niti eden naj ne zamüdi prilike, vsaki naj si naroči Novine. Novine so katoličanski list, ki branijo pravico. Posebno naše Slovenske dekle, ki so že skoraj vse v Franciji, naj si je naročijo. Njim polagam na srce, naj se bole zanimajo za dober tisk. Kajti v veliko tolažbo je vsakoj Slovenskoj dekli posebno v prvom časi, kda ne razmi tüjega jezika i se čüti čisto osamleno, zapüščeno i nesrečno. Težko je, jako težko vzačetki. To čütimo samo eni, ki smo v tüjim. Slovenka je pravila: „Francoski krüh je bejli ali bridki“.
Drage moje sosestre, ki se z menovf nahajate v toj mrzloj tüjini, bodite vse naročene na naš domači tisk. Oh, Če bi vsaka Slovenka čtela Novine i Marijin List, kelko menje nevole bi bilo. Niti edna nebi zašla na slaba pota, niti edna nebi objokavala svojo zgübleno srečo. Ali žali Bog, kelko jih je, štere je tüjina onesrečila. Dobre, krščansko vzgojene mladenke so zapüstile očinsko hižo z neizmernim hrepenenjom v srci: „Iskala bom srečo, tüdi jaz lejko franke slüžim.“ Žela po sreči je pa prignala mnogo slovenskih dekeo v bridko razočarnje. Kajti svet je hüdoben, tüjina je kruta. Nikša čüda ne, če mlada neizküšena mladenka zaide. Mogoče sprva ne misli slabo. Ali vablivi svet je močnejši, i ona sirota nema srčnosti, da bi se njemi postavila v bran. Zato pa še enkrat, drage moje sestre, poznane i nepoznane, postanite naročnice naših domačih listov. Kak slovenski pregovor pravi : „Z Bogom začni vsako delo pa bo lep uspeh imelo“. Niti ednoj ne bode žao. S tov mojov prisrčnov željov Vas vse pozdravlam.
Micka Bertalanič (Francija), Conte les Bains, iz Večeslavec.
Hanc Roza, Črensovci, iz Francije: „Prečastiti gospod ! Pozdravlam vas v imeni Gospodovom i Marijinom pa vam želem lübo zdravje i večni mir. Tesno sem bila navezana na moje domače, na dom, na farno cerkev, zato sem s suznimi očmi potüvala v tüjino. Milo sem prosila dobro Mater Marijo, naj me ne zapüsti, nego v takše mesto pripela, gde bom lejko Bogi slüžila. I me je poslühola. Prvi glas, šteroga sam v novom mesti čüla, je bio glas zvona, ki je po krajini raznašao večerno Ave Marijo. Včasi prvo nedelo sem se pelala z gospodinjim motorom k meši, štera je bila jako slovesna. Sprijeli so naj pri vrataj g. plebanoš i mi podarili sv. čislo. V tom kraji iz Jugoslavije ešče nišče ne bio. Bog plačaj na knigaj štere ste mi na pot dali i prosim, pošilajte mi Novine za tolažbo v to žalostno tüjino. Bog vas
čuvaj i ohrani, da te se ešče naprej skrbeli za nas izseljence, da zdravi na düši i teli pridemo nazaj domo, gda vam vse povemo, kak je eti bilo“.
Pozdrav pošilata i naše liste naročita, šterima se jako veselita: Časar Marija, Čepinci i Drvarič Kristina, Bogojina, obe v Franciji.
Gospodarstvo.
Semenski krumpli.
Krumple, štere smo pa püstili na gümli, je po deset dnevaj ešče ednok odeberemo. Te zdaj ločimo na tri dele. Najdebelejše spravimo na eden küp, ka bodi za človeške jestvine. Za seme si pa odeberemo o debelosti kürjega i večjega jajca. Te spravimo v pivnico ali klet i je ne smemo nasipati više od 25 cm. Čim bole na plitvo je nasiplemo, tem menje se nam pokvari i tem zdravejši bodo za seme. Ali je pa zakopamo v zemlo. Pri tom pa moramo paziti ; ka ne bomo zakopali pregloboko v zemlo i da bodo dobili zadosta zraka. Niti v pivnici niti v zemli zakopani ne smejo biti na preveč toplom. Takši krumpli že pozimi poženejo klice i prle kak je, sadimo je vse vküper zaraščeno. V pivnici spravlene moremo ob lepom vremeni tüdi v zimi zračiti. V jami pa moremo iz slame ali kukorišča napraviti 4 do 5 zračišč. Vsi ostali pa pridejo te, da smo posekane i zglobane že spolagali.
Na te način spravlene krumple v klet ali pivnico tüdi pozimi ešče dvakrat preberemo. Kak vala pri lüdstvi, ka eden slab človek svojo okolico pokvari, tak vala to za krumple, ka okoli ednoga gniloga tüdi drügi začnejo gniliti.
Zadnje prebiranje krumplov pa se vrši par dni prle kak je sadimo i pri tom moremo biti najbole previdni. Sadimo menje pa tiste zdrave.
Prvi zdravi krumpli morejo meti debele i kratke klice, ka se med prevozom na njivo ne spoterejo. Vse šteri majo tenke klice kak nit i tiste šteri majo na mesto haska škodo. Če so krumpli zdravi je najbolše saditi cele.
To pa zato, ka v celom krumpli je zadostna hrana i zadosta močnih klic i trava v posamezni golinaj je košata. Rezanje pa ma to prednost, ka vidimo krumpič tüdi odznotra, če je zdrav. Pri prerezi včasi opazimo, ka je pod lüpinov dosta krumplov posajeno z črnimi pikami. Te pike so znamenje, ka s toga krumpla ne bo zrasla zdrava i močna rastlina, zato ga moremo odstraniti od zemelskih. Če že režemo, moremo vsikdar rezati po dolgem, to pa zato, ka ha enom konci ma krumpič bole goste i močnejše klice. Naopačno i škodlivo je takše rezanje, ka z debeloga režemo olüpi sadimo pa polagamo svinjam. Poleg toga pa vsaka takša olüp ma dve, največ tri klice i te ešče slabe. Če pomislimo, ka v zemlo djani krumpič se more ranih dokeč ne požene korenja i prikuhe na svetlo samo z mesnatoga dela krumpla, se s takše olüpi nemre razviti zdrava i močna rastlina.
Dosta bo takši, ka se bodo v to spotikavali rekoč: Če je dobra letina mi zraste, kakšešte seme bom sejao ali sadio. Pa to nikaj ne dene. Takši nevervani Tomašov nede nikdar svalilo. Pred par dnevi mi je pripovedavao sin starejše vertinje. Jaz sem pridelao na našem falati dosta več krumplov kak mati na velkom. To pa zato, ka oni na to nikaj ne dajo, ka knjige pišejo i ka se čuje na kakši spraviščaj. Jaz sam sadio samo zdrave krumple, eni pa tüdi takše, ka so meli mlade i tenke klice. Moja njiva je bila lepo zaraščena, njüva pa plešasta. Moji krumpli debeli pa vodni, njüvi pa ravno naopak. Gnesden more človek tüdi s pametjo delati.
Preje Trg Svobode, sedaj Vetrinjska ulica 30.
ŽE 67 LET
kupujete Vaša SEMENA kakor: travna, deteljna, zelenjadna in cvetlična, neprekosljive kakovosti in zanesljive kaljivosti v staroznani
trgovini semen M. BERDAJS - MARIBOR.
CENIKI NA RAZPOLAGO !	Telef. 23-51 fnterur.
Trajne kodre
po najnovejšem sistemu izdeluje
DOBOŠIČ JOSIP, frizer
_____DOLNJA LENDAVA. _
STAVBIŠČA
na prijetnem mestu pod zelo ugodnimi pogoji se prodajo. Tudi vložne knjižice Kreditne banke, Občinske hranilnice in Prekmurske banke sprejmejo. Poizve se :
HARTNER, Murska Sobota.
K odaji
šker tišlarska i kolarska v RATONCIH pod hš. 86. Vse je v dobrom stanji po pokojnom mladom obrtniki.
Vabilo
na redno letno skupščino sreskega odbora društva Rdečega križa kraljevine Jugoslavije v M. Soboti. V smislu sejnega sklepa seje sreskega-odbora z dne 27. II. 1936, je sklicana redna letna skupščina sreskega odbora društva Rdečega križa kraljevine Jugoslavije v M. Soboti na nedeljo 22. marca ob pol 11. uri v mali dvorani Sokolskega društva v M. Soboti.
Dnevni red: 1. Volitev treh članov v verifikacijski odbor in treh članov za overitev skupščinskega zapisnika. 2. Nagovor predsednika. 3. Poročilo tajnika. 4. Poročilo blagajnika. 5. Poročilo upravnika. 6. Poročilo nadzornega odbora. 7. Podelitev razrešnice za delovanje v preteklem letu. 8. Volitev upravnega in nadzornega odbora, volitev odseka 1. ženskega, 2. sanitetnega, 3. podmladka Rdečega križa. 9. Volitev delegata za banovinsko skupščino. 10. Odobrenje letnega proračuna. 11. Predmeti in predlogi odbora in članov skupščine. 12. Slučajnosti.
Člani sreske skupščine so: I. Člani sreskega upravnega in nadzornega odbora. U. Delegati občinskih odborov in poverjeništev v območju sreskega odbora Rdečega križa v M. Soboti.
Skupščina polnoveljavno sklepa, ako je prisotna absolutna večina polnopravnih članov skupščine. V protivnem primeni se skupščina zaključi in se skliče nova z istini dnevnim redom za isti dan, ako je to v vabilu izrecno povedano, ali pa najkasneje v sedmih dneh, tedaj skupščina polnoveljavno sklepa s prisotnim številom članov. Z ozirom na to določbo se bo za slučaj, da skupščina ob prvotno odrejenem času ne bi bila sklepčna, vršila skupščina isti dan 22. marca ob neglede na število prisotnih članov oziroma delegatov,	
Murska Sobota, dne 5. III. 1936.
Tajnik:	Predsednik:
ČIŽEK, s. r.	LIPOVŠEK, s. r.
Pošta.
Škaper Agneš, Francija. Prošene knige smo ti poslali. S poslanimi 80 Din. smo vse plačali, kak si naročila, tüdi naše liste za stariše v Matjašovce. Duga je ostalo samo 10 Din. pa tvoja naročnina za to leto, 100 Din. Tak maš za plačati 110 Din. Farič, Tropovci. Vsaki širiteo dobi brezplačno vse liste, ti zato tüdi. Smo tak edno številko več poslali. Kozar J. Martinje. M. Ograček je za vso mladino Slov. Krajine, ne samo malo, nego z vročov lübeznostjov tüdi za velko posvečen, da se ta reši. Ide nam najmre na zgübo. Ki jo lübi, rad da 4 Din. letno. Fujs Jožef, Ižakovci. Mi sestre ne smo terjali. Zdaj nam je poslala celoletno naročnino. Pridi sem ž njenim naslovom i svojim potrdilom, ar Fujsov je več v knigi naročnikov. Gubič Franc, Sevigny, Žena je plačala naročnino za to leto. Ki more, naj da dobrovolno podporo na naš domači tisk, drügo se ne prosi. SL Vr. Smo dali v oceno poznavalcem razmer. Le pridno naprej z novimi deli, če se dnes edno ne posreči, se zütra vse posreči. Gomboc Matjaš, Renkovci. Hčeri pošilamo vse, ar je vse naročeno. Terjali ne smo je, ar ne dužna. Ma M List plačan na celo leto i Novine do konca aprila. Na konci aprila Novine stavimo.
Banque S. Baruch
et Cie, 11. Rue Auber 11. Paris - 9 e. odpremlja denar v Jugoslavijo najhitreje in po najboljšem dnevnem kurzu. Vrši vse bančne posle najkolantneje. Poštni uradi v Belgiji, Franciji, Holandiji in Luksemburgu sprejemajo plačila na nase čekovne račune. Belgija: št. 3064-64, Bruxeiles ; Francija : št. 117-94, Paris; Holandija : št 1458-66, Ned. Dienst; Luxembourg: št. 5967, Luxembourg. Na zahtevo pošljemo brezplačno naše čekovne nakaznice.	24-24
Dr. Janez Ev. Krek.
Božji blagoslov.
Povest.
Starec se obrne in, ko zagleda Janeza pred seboj, divje zareži nad njim:
„Vrag te nosi, beraški capin ; kjer si se vlačil, tam bi bil ostal. Nimam ga miru pred teboj. Na, to je zate !“
Sirovo so mu žarele oči in ves besen je zavihtel palico in zamahnil. Janez je odskočil ; a palica ga je zadela ob meča in zgrudil se je na tla. Stari je brž planil nadenj in iznova udani. Janez mu je srečno prestregel udarec in obdržal palico v roki, da je starec pri tem omahnil in padel nadenj. S pestmi se ga je lotil.
„Še imam moči, da pobijem takega psa, kot si ti. Zopet si sedaj pod menoj. Vrat ti zavijem, berač ciganski,“ je kričal nad njim.
Janez je imel dovolj posla, da je odbijal njegove udarce.
„Peter, bolan si. Bog se maščuje nad teboj, Tvoji bolezni se pravi — nemirna vest,“ mu je šepnil na uho, ko ga je prijel za roki in pritisnil k sebi.
„Nemirna vest, uh !“ je zastokal starec in obmolknil. Med tem so prihiteli domači in odtrgali starca. Tomec se ni menil, ko so kričali za njim — sin, sinaha in posli. Odkrevsal je, čim
najhitreje je mogel, proti žganjariji, Janez ni mogel sam vstati. Bolela ga je noga ; udarec ga je zadel na neko staro rano. Pomagali so mu in bolj so ga nesli nego vodili v njegovo bajto.
Tonček je jokal poleg njega.
„Kaj sta pa imela z očetom ?“ je vprašal župan.
„Jaz sem vse videla,“ se je oglasila dekla. „Janez je očetu ponujal roko. Oče so pa zamahnili s palico, ga podrli na tla in planili nadenj. To je že več kot zverinsko.“
Nikar se ne hudujte ! Stari oče so velik revež. Za zdaj vas le prosim : Potrpite z menoj, za očeta pa molite“, je rekel ranjenec. Nobeden ni več izpraševal o ti stvari.
Janez je moral v postelj. Šola pa zato ni nehala. Otroci so prišli prej nego po navadi, da obiščejo ljubega strica. Šlo je kot vselej. Stari učitelj je s postelje učil in opominjal. Lice mu je bilo veselo kot vedno. Otroci so pa kot sicer brali, molili in peli. Posebo lepo jim je pravil o križanem Jezusu, kako je visel ves krvav in zapiljuvan, za smrt žejen in kako so rjuli nad njim njegovi sovražniki, ki jim je bil skazoval toliko dobrot. In kako je v najhujših bolečinah dvignil oči proti nebesom in molil zanje : „Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo !“
Vse bolj od srca kot drugekrati jim je šel očenaš, ki so ga pred odhodom molili „za vse sovražnike“. Po molitvi so pa veselo z zvonkimi glasovi zapeli: „Kdorkoli pod milim nebom živi — Vsakdo si srečen biti želi. Na postelji je sedel bledi, suhi mož. Smrt mu je gledala iz nagubane kože. Iz oči pa mu je seval veseli mir, ko je pel z otroki. Njegov glas je postajal čim dalje nežnejši in ko je izrekel besede:
„V srcu nedolžnem je sreča doma,“
mu je lahno zardelo lice. Zdelo se je, da nad zemljo doni njegov glas in da z nebes angeli ponavljajo njegovo petje. Videlo se je otrokom, da slutijo po svoje, kaj pojo. Njemu se je poznalo, da popolnoma čuti globokost teh preprostih besedi, ki obsegajo v sebi rešitev vseh najtežjih vprašanj, kar jih tare človeka v solzni dolini.
Otroci so tiho odšli. Za njimi pa je vstopila županja sobrnih oči, prijela Janeza za roko in mu je gorico stisnila : „Poslušala sem zunaj že pol ure. Bog vam plačaj ! A povejte mi vendar, kako morete biti tako veseli. Svetnik ste ; ne morem reči drugače.“
„Svetnik pač nisem, draga moja. Bog bo sodil, da bi se le srečno izšlo ! Pravite, zakaj sem vedno vesel.
Božji dar je to, drugega odgovora ne vem. Mogoče vam pojasni marsikaj moje življenje. Pravico imate, da izveste, kako sem živel.“
„Kakšno pravico ? Sam Bog vas je prinesel k nam. Vse nam gre zdaj po sreči. In moj ubogi Tonček, kako se je spremenil. Angel varuh naše hiše in vse vasi ste postali.“
„Lahko se pa vendar sodi, kako da nisem nič ‘ za stara leta. Sam sem videl prvo nedeljo pri cerkvi, da so me ljudje gledali po strani, in sem pa tja je padla beseda, mlad je zapravljal, ‚zakaj ni varčeval‘, ,dela naj,“ ji je posegel v besedo.
„Za božjo voljo, nikar tako ne govorite. Ljudje so neumni in vas niso poznati. Sedaj čujem povsod samo hvalo. Če vam damo pol premoženja, vas ne moremo preplačati. Samo stari oče― ― ―“
„Pustimo to! Če utegnete, pridite zvečer z možem k meni, da se kaj pomenimo.“
Županja je obljubila in odšla, da prinese kosilo. Sklenila je, da poskrbi za bolnika, kar bo le mogoče. Držala je obljubo. Popoldne je poslala po zdravnika, ki je rano obvezal in povedal, kako naj jo čistijo. Janez se je zahvaijeval za vse dobrote ne toliko županji kot Bogu v vneti molitvi. (Dalje)
Novine izhajajo vsaki četrtek za prišestno nedelo. — Za tiskamo Balkánji Ernest. Dolnja Lendava. — Izdajatelj in urednik, Klekl Jožef, župnik v pok.