ANTON TOMŠIČ V MARIBORU JAROSLAV DOLAR V pičlih petih letih Tomšičevega javnega udejstvo- vanja je pač najvažnejša doba, ki jo je od jeseni 1867 pa do svoje smrti pomladi 1871 prebil kot politični organizator in urednik »Slovenskega naroda« v Ma riboru. Bilo je v oni dobi, ko je bila politična organizacija slovenskega naroda že na prehodu iz patriarhalnega zbiranja okoli politično aktivnejših mož v vedno smotrnejšo aktivizacijo ljudskih množic, čeprav je bilo težišče političnega dela še vedno na narodnostnem osveščanju slovenskega meščana v čitalniški družab nosti; torej v dobi, ko sta ob glasovanju za dualizem in pod postopoma naraščajočim vplivom liberalnih idej zadeli staroslovenska in mladoslovenska gene racija druga ob drugo in se je kot reakcija na vedno očitnejše svobodomiselstvo Mladoslovencev že pri pravljala politična koncentracija konservativnih sil.1 Ustanovitev prvih slovenskih čitalnic v Mariboru in drugod po štajerskem, akcija za Slovensko ma tico, tabor ob tisočletnici sv. Cirila in Metoda, nasta nek mariborskega programa, ustanovitev »Sloven skega naroda«, borba za slovensko tiskarno in pri prave za ustanovitev posojilnice, vse to so momenti, ki kažejo, da je, kakor pravi železnikar,8 »okolu 1870. 1. v marsikaterem oziru slovensko težišče bilo ob periferiji Dolenje štajerske, v glasovitem Mari boru«. Za ta svoj privilegirani položaj je imel Maribor tedaj tudi najvažnejše predpogoje. Saj se je že v 50ih letih začela v Mariboru in na štajerskem kon centracija nacionalnih delavcev. Za stalno ali za dalj časa so bivali v Mariboru: Prelog, Trstenjak, Raič, Majciger, Dominkuš, Janko Sernec, šuman, Pajk, Tomšič, Rapoc, Jurčič, Zarnik in železnikar. Razen teh, ki so vplivali na družabno in politično življenje, je treba omeniti še Kočevarja, J. Vošnjaka, Ploja in Razlaga ter deloma tudi Skazo, ljudi, ki sicer niso bivali v Mariboru, a so bili z Mariborčani v tesnih stikih. Ugodna za razvoj politike v smislu Mladoslovencev pa je bila oddaljenost od prvaške Ljubljane, kjer so se morala vsa naprednejša stremljenja boriti z ogrom nim odporom starih. Gotovo najvažnejši moment v nenadni živahnosti mariborskega političnega življenja pa je bil prometni in gospodarski položaj Maribora, že Janko Sernec je v svojem projektu »Narodovega« programa,2 ki ga je Tomšič skoro dobesedno natisnil v svojem »Vabilu k naročbi« (dat. 20. marca 1868) opozarjal na pro metno lego Maribora ob vratih v Slovenijo. Gospo darsko, politično in kulturno pa se je bil Maribor izza 50ih let razvil iz patriarhalnega, napol kmeč kega, narodnostno nediferenciranega mesteca radi dograditve koroške železnice v važno središče vsega Podravja. Stare naprave in miselnost so se morale umakniti podjetnim prišlekom, ki so s svojim kapi talom prinesli tudi liberalizem in narodnostno dife renciacijo. Iz dvojezičnih Štajercev so Mariborčani postali trdi Nemci. Drobci slovenskega meščanstva pa so se mogli v narodnostno eksponiranem štajer skem obdržati le, če so sprejeli narodnostni program tudi na liberalni osnovi. Družabno in z njim politično življenje maribor skih Slovencev se je tedaj razvijalo v čitalnici, ki je bila v glavnem družabno središče ter po stalnih go stilniških omizjih ali doma v salonih oziroma pisar nah vplivnejših Mariborčanov, kjer že nahajamo kali višje politične organizacije. Zanimivo je, da se je iz te prve čitalniške dobe ohranil spomin na dva Čeha, inženjerja Chocholovška in Jedličko, češ, nikoli po zneje ni bilo v čitalnici tako lepo, kakor tedaj, ko so bili tu Čehi.3 Udejstvovanje Benjamina Ipavca v ma riborski čitalnici pa je pomenjalo za ves Maribor umetniško in kulturno pridobitev. Ko je prišel Tomšič kot 251etni doktorant jeseni 1867 v Maribor ter postal koncipient v tedaj visoko frekventirani pisarni drja Ferdinanda Dominkuša, je mogel upravičeno upati, da se bo težki socialni polo žaj, v katerega je bil zabredel tekom svojega študija v Gradcu, ker ga njegovi sicer premožni starši niso podpirali, vsaj deloma izboljšal. Verjetno je, da je šlo tudi pri Tomšiču za spor med ambicioznimi kmeč kimi starši in sinom študentom, ki ni hotel v bogo slovje. To domnevo potrjuje tudi dopis iz Gradca v Slovencu,4 kjer neznani dopisnik (morda Koceli, ali celo sam Tomšič), govoreč o 20ih slovenskih prav nikih, razvija tole sliko gmotnega stanja takega štu denta: »Da jih zdaj strašna sila tare, da se lahko misliti. Malokateremu gre tako srečno spod rok, da bi si pridobil lekcij in si po tej poti nekaj prislužil. Starši jim nočejo ne beliča več pošiljati, ker se niso v bogoslovnico podali. Nekteri so morali že med letom odstopiti, dasiravno so sinovi premožnih staršev. Ako bi se ne našlo semtertje usmiljenih domorodcev, mo rali bi gladu poginiti.« Tomšičeva tožba, ki jo je julija 1868 napisal J. Vošnjaku:5 »... Tudi sem v denarnih stiskah kterih ne bom nikdar premogel, ker so mi doma vso pomoč odrekli.« pa bi kazala tudi na dol gove. Dejstvo, da sta z Jurčičem stanovala kar v uredništvu,15 kakor nam to popisuje J. Vošnjak, in Tomšičeva izjava mlademu Ivanu Hribarju:7 »Od danes do jutri imam zaslužek in še ta je skromen« dokazuje, da se mu je njegovo upanje na trdnejši gmotni položaj le deloma izpolnilo, šele solastništvo »Slovenskega naroda« in tiskarne, ki jo je snoval s pomočjo Skaze in Tanšiča, je sicer mračnega in zaradi neozdravljive tuberkuloze ter erotičnih težav hudo zagrenjenega Tomšiča napolnilo z novim opti mizmom. V decembru 1870 se je nekaj časa pečal celo z mislijo, da se oženi. Vendar je to misel kmalu opustil. Njegova motivacija Jurčiču: »S ženitvijo itak ni nič. Saj veš, da nikamor ne pridem, mariborske Nemkinje pa ne maram; wie soli ich also ins volle Menschen- leben greifen« pa menda ni bila odkritosrčna. Pač pa je v tem času sklenil, da si uredi življenje in vzame sestro (Marijo) k sebi za gospodinjo. Za to dobo velja najbrž tudi Vošnjakovo pričevanje,6 da »je pozneje imel čedno stanovanje v čeligovi hiši«. Kedaj so se ustanovitelji »Slovenskega naroda« odločili za Dominkušev predlog, da postane njegov 38 KRONIKA Anton Tomšič Dr. Josip Vošnjak koncipient Tomšič urednik snujočega se lista, nisem mogel ugotoviti. Na vsak način se je to zgodilo pre cej pred 9. marcem 1868, ko piše Tomšič Janku Ser- necu2 že kot urednik. Zdi se, da za Tomšiča niso govorili zgolj zdravi nazori o političnih vprašanjih, ki jih je razvijal v razgovoru s svojim šefom, ampak tudi dejstvo, da ime predsednika graške »Slovenije« vsaj med dijaštvom, na katero so ustanovitelji po sebno računali, ni bilo gluho. Soodločale so pri tem gotovo tudi osebne zveze, ki jih je imel Tomšič z Jur čičem in Levstikom, posebno pa njegovi članki v »Slovenskem gospodarju«, če drži domneva, da so z A. T. in T. signirani članki, ki so od aprila 1867 izhajali v »Slovenskem gospodarju«, res Tomšičevi. S tem, da je prevzel uredništvo »Slovenskega na roda«, se je odločila njegova usoda. S svojim novim poklicom je bil tako tesno povezan, da kljub obljub ljeni pomoči pri študiju za rigoroze na izpite ni več resno mislil. Najjasneje se zrcali to njegovo razpo loženje menda v pismu, ki ga je 1. decembra 1870 pisal Jurčiču: »Ako se torek [6. decembra, ko bi se naj odločilo, ali prevzame s Skazo in Vošnjakom »Slovenski narod«, ali pa ga radi spora z Dominku- šem zapusti] vse razbije, se bom gotovo fental. Kaj čem? Pisarit ne grem več, druzega posla nimam, de narja tudi ne, rigorozirati nimam s kom, menda tudi ne volje za učenje.« In tako je ostal žurnalist do svoje smrti. Bivši nemirni študent, ki je študiral gimnazijo v štirih mestih, se je dokončno ustalil in Maribora ni več zapustil — če odštejemo seveda po tovanja, ki jih je narekoval novi poklic (n. pr. v Prago na Husove slavnosti, v Sisek na sestanek ju goslovanskih politikov, na Dunaj, v Trst, Ljubljano in morda še kam). Moral se je vživeti v mariborske razmere. Ob primitivni politični organizaciji, ki je slonela skoro izključno na družabnosti, je bilo važno, v kakih osebnih odnosih je stal do tiste peščice ljudi, ki so tvorili takratno slovensko družbo. Družabna neso glasja bi mogla izzvati nevarne motnje v političnem delu. Do Dominkuša, ki je bil izprva kot odvetnik potem pa kot eden najvplivnejših lastnikov njegov šef, bi moral čutiti hvaležnost, saj je bil Dominkuš tisti, ki ga je kot revnega študenta sprejel v svojo pisarno in mu potem preskrbel službo, za katero edino je čutil veselje in talent. Toda odnosi med njima so se morda, Ivan Železnikar Dr. Janko Sernec ker je Dominkuš tako hvaležnost od samosvojega, ponosnega in skrajno občutljivega Tomšiča pričako val, morda tudi radi ljubosumnosti, ki jo je čutil Dominkuš do njega, cesto prav resno skalili. Tomšič je videl v Dominkuševem obnašanju tako animoznost do sebe, da je bil nekaj časa prepričan, da se mora eden izmed njiju od »Slovenskega naroda« umakniti. Morda ga je prav ta misel izpodbujala, v prizadeva nju, da se z ustanovitvijo tiskarne osvobodi iz Domin- kuševega varuštva. Pripravljen je bil celo, da pre vzame uredništvo »Slovenskega gospodarja« »zato, ka se Dominkuš prepriča, ka me niti z lepa niti z grda ne spravi iz Maribora«, kakor piše 7. dec. 1870 Jurčiču. Kljub temu navidez nepremostljivemu na sprotju med Dominkušem in Tomšičem se je pač radi znane Dominkuševe mehkobe in nemara tudi po po sredovanju Vošnjakovem razmerje med obema izgla- dilo. Za Vošnjaka, ki se je morda še bolj kakor Domin kuš uveljavljal kot šef, se Tomšič ni mogel nikoli prav ogreti, čeprav se mu je, kadar si že ni mogel več sam pomagati, cesto potožil. Tudi z Zamikom se nista razumela. Vzrok temu nesoglasju je Tomšič označil z besedami, ki jih je 18. marca 1868 napisal Jurčiču: »Mož je šobo obesil, da ga niso vzeli v Maribor«. Torej tekma. Zdi se, da tudi to nasprotje ni imelo očitnih posledic — razen, če je bil Zarnik res pisec napada zoper Tomšiča, ki ga je januarja 1871 prinesel »Zvekan« z Zarnikovim podpisom. Tomšič je ta napad v listnici uredništva demantiral v Zarnikovem imenu z izjavo, da prija teljsko občujeta. Čeprav je prišlo med njima do ostrih besednih spopadov in se Tomšič v korespondenci z Jurčičem in Levstikom o njem ne izraža baš laskavo, sta morala vendarle izhajati, saj sta bila dokaj časa tesna sodelavca. Janka Serneca imenuje Tomšič v svojem pismu Jurčiču februarja 1871 »absolutističnega debelobut- neža«, pač, ker je imel priliko spoznati trmo, s katero je znal Sernec svojo voljo uveljaviti. Razen tega mu je hudo zameril, ker ga Sernec menda v pravdi o »Tujčevi peti« ni hotel zagovarjati. Videti je, da sicer nista mnogo občevala, a Sernečevo žalovanje za Tom šičem, katerega je imel baje zelo rad, dokazuje, da sta se morala vendarle še dobro razumeti. Posebno razmerje je moralo biti med Tomšičem in Razlagom. Ta je pač cenil njegove zmožnosti, saj KRONIKA 39 mu je celo ponujal uredništvo »Slovenskega prav nika«, a si je kot njegov oficielni zagovornik lastil pravico, da kontrolira njegovo delo. Tomšič ga sploh ni jemal resno. Najintimnejša Tomšičeva prijatelja sta bila gotovo Koceli in Jurčič. Dočim smo o Tomšičevem razmerju do Kocelija, ki mu je bil tovariš na univerzi ter po njegovi smrti menda tudi iniciator zbirke za spome nik, poučeni le iz skopih opazk Jurčiču, kjer ga menda najčešče omenja kot tovariša v družbi, nam je Tomšičevo prijateljstvo do Jurčiča v njegovih pismih jasno izpričano. Po toplini Jurčičevega nekro- loga Tomšiču in po mestu, ki ga citira Tomšič iz Jurčičevega romana, kjer je govor »o dveh najboljih prijateljih« Levstiku in Tomšiču, se da sklepati, da je bil tudi Tomšič Jurčiču zelo blizu. Da je bilo to prijateljstvo že starega datuma, kaže Tomšičevo ve selje nad Jurčičevim prihodom v Maribor (»Od ve selja bi skakal, ko bi se spodobilo za tako resnega človeka, kakor sem jaz, ko čujem, da Te je volja priti v Maribor«). Izmed ostalih je treba še omeniti: železnikarja, ki je nemara poznal tudi skrivnost njegove smrti, saj je bil zadnjo noč z njim, Fr. Rapoca, ki mu je bil tovariš v Dominkuševi pisarni, Duhača ml. in Skazo, ki ju Zarnik5 oziroma Vošnjak8 prištevata med Tom šičeve prijatelje. Gotovo je, da s Tomšičem ni bilo lahko občevati. Toda napetih odnošajev med njim in vodilnimi šta jerskimi politiki, ki so mu menda prevečkrat dajali čutiti podrejenost v njihovi službi, ni povzročila samo njegova velika zagrenjenost, ki se je ob njegovi trmi mogla stopnjevati v zaprtost in osornost, s katero se je skušal radi svoje rahločutnosti zavarovati zoper zunanji svet, ampak v veliki meri tudi njegovi nazori o političnem življenju. Mladostni idealizem, s kate rim je bil vstopil Tomšič v politično življenje, ga je namreč zelo zgodaj privedel v huda razočaranja. Pikre, skoro cankarjevske opazke o »rodoljubih«, ki jih je že on dajal pod narekovaje, nam jasno pričajo o nazorih, ki marsikomu niso mogli ugajati. Ko na primer 8. oziroma 9. dec. 1868 poroča Levstiku: »Za govornika ne morem dobiti: eden je par volov kupil, drugi se hoče ženiti itd., nobeden nima časa ali prav zaprav dobre volje. Da bi le zopet okreval, ne vpra šam po zagovorniku, dasiravno moram priznati, da tako vedenje naših .rodoljubov' ni nič prav spod- bujljivo.« Ali ko 1. dec. 1870 piše Jurčiču: »Rodo- Ijubja manjka; prazne muhe in lumparija so rodo- ljubju prostor vzele.« Kljub temu pa je z izredno odločnostjo in pogu mom vztrajal na začrtani poti; 22. oziroma 23. jun. 1869 piše Levstiku: »Vprašam za .beherdo'! Pač vem, da se snuje pravda, pa naj se; stvar mora iti naprej, če tudi tu pa tam kdo na poti obleži. Dokler se nam bodo pred vsakim sodnijskim pristavom in policij skim komisarjem hlače tresle, toliko časa pač: ža lostna mi majka! Neodločna politika je lumparija!« Da se je Tomšič teh načel tudi dosledno držal, pri čujejo poročila o sporih, ki jih je imel z oblastmi, ker ni sprejemal pisem, na katerih je bilo pisano njegovo ime v nemški ortografiji; nemški plačilni nalog pa so mu morali vsiliti s policijsko asistenco. Zamera, v kateri je živel nekaj časa z vodilnimi štajerskimi politiki, pa gotovo ni bila tako huda, da bi bil upravičen reči mlademu Hribarju:7 »Tukaj me vsi sovražijo; ko bi vas jaz imel kam priporočiti, imelo bi to ravno nasproten učinek.« Zdi se, da je Tomšič tu močno pretiraval. Čeprav so bili, kakor je videti iz navedenega, po samezniki v tako različnih odnosih med seboj, homo genost družbe ni trpela, pa bodisi, da so se sestajali v Dominkuševi ali Sernečevi hiši, ali v uredništvu »Slovenskega naroda«, ali pa, da so sedeli pri slo venskem omizju v Ronacherjevi16 gostilni, kakor nam to popisuje železnikar.:8 »Kogar je pot nanesel v živahno dravsko mesto, vsak ustavil se je ondu vsaj za par ur, kajti razum- ništva, in to odličnega, bilo je tedaj veliko in miza v gostilni Ronacherjevi bila je zvečer navadno pre- mala, kajti zahajali so tja ne le narodnjaki Mari borski, ampak tudi vsi rodoljubi, prišedši z dežele v Maribor. Ronacher, dasi rodom koroški Nemec, imel je slovensko mizo posebno v čislih, bil je ponosen nanjo. Ne samo, da so Slovenci bili jako solidni gostje, zahajali so v slovenski krog tudi odlični pri staši nasprotnega nam tabora, ker v vsem Mariboru ni bilo živahneje in duhoviteje družbe nego v gostilni Ronacherjevi, nikjer toliko dovtipov in toli prijazne zabave ... S pokojnim Tomšičem in Jurčičem, dr. Kocelijem, dr. Ipavcem, ki vsi že davno spe v preranem grobu in z mnogimi drugimi izvrstnimi rodoljubi, ki še sedaj delujejo na narodnem polji razpravljal je pokojni dr. Zarnik razna narodna vprašanja. V .Slovenskega naroda' uredništvu, v gostilni Ronacherjevi porodila se je marsiktera misel, ki se je potem zaplodila po vsem slovenskem svetu.« Tudi čitalniškega življenja se je Tomšič udeleže val. Ko je mariborska čitalnica začela uvajati preda vanja na besedah, je Tomšič 28. nov. 1868 predaval »o nekterih stavkih mednarodnega prava«," a vsaj 4. febr. 1871 se je dal voliti v odbor.10 Ali je sodeloval tudi pri pevskem zboru, ali celo pri igrah, ki so jih tedaj predvajali (n. pr. »Ultra«), nisem mogel do gnati. Poseben pomen za narodnostno probujo dežele pa so imeli sprva čitalniški izleti v okolico. 3. maja 1868 so se na primer zbrali na veselici pri Veliki nedelji,11 kjer je sodeloval pevski zbor ljutomerske čitalnice in je poleg Hermana in Zamika govoril navdušeni mno žici tudi Tomšič navdušujoč govor. Včasih se je tak izlet mogel končati tudi manj navdušeno. Ko je av gusta 1869 prišla k Trojici večja družba, v kateri je bil tudi Tomšič, da se prepriča, »ali bi bilo mogoče v onih krajih napraviti slovensk tabor«, jih je nekdo ovadil in vsi so prišli v preiskavo radi ščuvanja.12 Z odločnostjo v uvodnikih »Slovenskega naroda« in v govorih, ki jih je imel na taboru in na političnih shodih ter z doslednostjo in pogumom, ki ga je bil pokazal tudi napram oblastem bodisi v tiskovnih pravdah, bodisi v borbi za Slovensko politično dru štvo ali za slovensko tiskarno, si Tomšič ni pridobil le izrednih simpatij mladine, ampak tudi spoštovanje nasprotnikov, ki ga pač niso le radi rdečkaste brade imenovali: »windischer Heiland«. In zdi se, da ne pretirava poročilo,13 ki pravi: »Navdušenost je po stala tako velika, da so nekateri iskreni narodnjaki vzeli v roke popotni les ter so šli osem ur daleč po- 40 KRONIKA zdravljat urednika Tomšiča ter ga zahvaljevat za trudapolno narodno delo.« Še preden pa je mogel videti uspehe svojega dela, so ga 26. maja 1871 na njegov 29. rojstni dan našli mrtvega v postelji, čeprav je komisija14 samomor izključila, govorice o njegovi nagli smrti niso hotele utihniti. In celo J. Vošnjak to možnost dopušča. Zdravniška komisija se je pač ozirala ne le na kmeč kega očeta, ampak tudi na posledice, ki bi jih tedaj imela vest o samomoru znanega politika. Njegov po greb je potrdil velik sloves in priljubljenost, ki jo je užival pokojnik. 1 Podatke o politični in kulturni zgodovini slovenske Štajerske in Maribora imam iz Glaserjevih in Baševih razprav v Mariborskih koledarjih od 1931—34 ter iz .študije Baš Fr.: »K zgodovini narodnega življenja nn Spodnjem Štajerskem«. ČZN XXI., p. 23-89. * BAM (Veda IV. 278.) a Po pripovedovanju gospe Koprivnikove, hčerke drja Janka Sernca. 4 Slovenec II., 54. 5 Tomšičeva korespondenca: Jurčiču v mestnem arhivu v Ljubljani; Vošnjaku v dež. muzeju v Ljubljani; Levstiku v Studijski knjižnici v Ljubljani. Doslej po večini ne objavljeno. a J. Vošnjak: Spomini, II. 7 I. Hribar: Moji spomini. L, p. 41. 8 Železnikar: Uvod v I. zvezek Zarnikovih zbranih spi sov, p. XX. 9 SGp III., 48; SN I., 101. 10 Arhiv mariborske čitalnice. Zapisnik sej. Neobjav ljeno. 11 SGp II., 19; SN L, 16. » SN 28. VIII. 1869. 13 SN XXV., 75. u SN IV., 62. 15 Uredništvo »Slovenskega naroda« je bilo do 3. sept. 1868.: Stolni trg 184. (1891. demolirana enonadstropna hiša nasproti današnjemu kapitlju) potem: Gosposke ulice 117 (na oglu današnje Jurčičeve in Gosposke ulice). ll! Danes: Ljubljanska kreditna banka. KRONIKA 41