Ustava in sedanji čas
V teh dneh poteka deset let od sprejetja Ustave SFRJ in ustav republik in avtonomnih pokrajin. Sprejete so bile po obširnih razpravah, v katerih je sodeloval zelo širok krog delovnih Ijudi in občanov. Ogromna večina Ijudi jez navdu-šenjem podprla skupno značilnost vseh teh ustav: pogtobitev in razširitev samoupravljanja, opredelitev delegatskega si-stema kot orodja za izvajanje samoupravljanja in za delova-nje skupščin družbenopolitičnih skupnosti in njihovih orga-nov in utrditev enakopravnosti narodov in narodnosti in njihovih skupnih interesov, ki jih uresničujejo v federaciji, odgovorni za lasten in skupen razvoj.
Ob tem dosežena enotnost in hkrati tudi pripravljenost Ijudi za delo in za skupen razvoj je temeljila predvsem na prepričanju, da nam delo in razvoj na temelju novih ustav odpirata široko in demokratično perspektivo. S tako ustavno zasnovo družbe ustrezno odgovarjamo na izziv zgodovine in časa, v katerem družbeno vedno razvitejši človek potrebuje socialistično samoupravno družbo, družbo svobodnih, ena-kih in solidarnih Ijudi, ki so sposobni sami urejati svoje zadeve in ki si z delom ustvarjajo svoj položaj.
Naše sedanje razmere označujejo velika neskladja v go-spodarskem razvoju in v d^litvi, prezadolženost v gospodar--skih odnosih s tujino, bistveno poslabšanje svetovnih eko-nomskih in političnih razmer, vključno z zaostritvijo odnosov med velikima silama in njihovima blokoma in z njeno posle-dico, povečanjem oboroženosti, pritiskov, vojaških posegov in vojn.
Zato najbrž mnogi med nami ražmišljajo o tem, kam nas vse to vodi, kakšna bo naša prihodnost. V tem okviru se zastavlja tudi širše vprašanje vrednosti teh in takih ustav za sedanji čas.
Pri odgovoai na ta vprašanja moramo upoštevati ugotovi-tev, da obstaja razlika med tistim, kar je zapisano v ustavah in med našim ravnanjem. Iz te ugotovitve bi lahko povzeli sicer poenostavljen logičen zaključek, da sta možna dva izhoda: da moramo naše ravnanje in družbeno resničnost uskladiti z ustavami in se bolj dosledno ravnati v skladu z načeli in temeljnimi opredelitvami ustav ali pa da moramo spremeniti te ustave in jih prilagoditi sedanjemu dejanskemu stanju.
Dejstvo je, da nekateri pri nas ponujajo tudi ta, drugi izhod. Vendar pa je za odgovor pomembno, da globlje razmislimo o našem sedanjem stanju. Tega označuje predvsem okrepitev tistih družbenih sil, ki skušajo težave odpravljati po admini-strativni poti, predvsem z osrednjim odločanjem. Pomanjka-nje dobrin in z njim povezani pritiski po njihovi »pravični« delitvi, ki izhaja iz enakosti vseh v pomanjkanju, nudijo oporo takemu načinu reševarija težkih ekonomskih in drugih druž-benih zagat.
Če se strinjamo s tem, da je intervencijsko delovanje držav-nih organov z omejeno časovno veljavnostjo v takih primerih vsaj deloma opravičljivo oziroma nujno, pa se vsekakor ne moremo strinjati s tem, da bi tak način reševanja postal podlaga našega sistema. Ni namreč usmerjen v ustvarjanje, temveč v delitev, ne podpira ustvarjalnosti, temveč jo duši, ne povečuje družbenega bogastva, temveč ga razporeja, ne ustvarja enakosti na podtagi dela in njegovih rezultatov, temveč na podlagi potreb. Skratka, ne nudi izhoda.
Izhod nudi le koncept ustave kot vrednost primerna prav za današnji čas, saj je prav sedaj, pri težkih in dostikrat tudi nepriljubljenih odločitvah potrebno čim širše sodelovanje delovnih Ijudi in občanov. Izhod je torej v tem, da naše ravnanje 6im bolj približujemo ustavi >n postopno dosegamo tudi njene programske cilje, s tem, da izvedbo njenih teme-Ijev sproti, odgovorno izpopolnjujemo.               Milan Gaspari