LETO VIII. ŠT. 31 (369) / TRST, GORICA NOVI NOVI GLAS J E NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996 ČETRTEK, 7. AVGUSTA 2003 SETTIMANALE SPEDIZ. IN A.P. - 45% - ART. 2 COMMA 20/b LEGGE 662/96 - FILIALE Dl GORIZIA ISSN 1124-6596 TAXE PERCUE - TASSA RISCOSSA UFFICIO POSTALE GORIZIA - ITALY CENA 1 € www. noviglas. it DEŽELA IN SLOVENSKA . MANJŠINA * Nista še minila dva meseca od volitev za novi deželni svetF-Jk in že je precej jasno, da bo Slovencem v deželi prihodnost manj težka od prejšnjih desetletij. Sploh ni res, da bo od zdaj naprej vse lahko in da bosta kar naenkrat naši manjšini priznani tisto mesto in tisto upoštevanje, ki si ju po zgodovinski in občečloveški pravici tudi zasluži, pač pa si upam reči, da od zdaj naprej biti Slovenec ne bo več predstavljalo problema ali sitnosti, pač pa kvečjemu karakterizacijo in, lahko rečemo, dodatno vrednost, pred katero se ne bo treba več nikomur skrivati. Zakon št. 38 iz leta 2001, ki predvideva oblike zaščite za predstavnike slovenske narodnostne skupnosti v Italiji, je v tem okviru temeljne važnosti, pa ne zato, ker je to dober zakon, saj vemo, da bi lahko v marsičem še bolj zakoličil obseg in višino pravic Slovencev v naši deželi, pač pa zato, ker formalno priznava obstoj naše manjšine, kateri mora država nuditi primerno zaščito in oporo, da ne izumre. Seveda obstajajo uprave, ki zakona ne upoštevajo, na primer tržaški mestna in pokrajinska, vendar bosta morali prej ali slej ugrizniti v zanju kislo jabolko priznanja pravic našim ljudem in njihovim organizacijam, pa tudi vidnim oblikam objavljanja upravnih aktov in toponomastike tudi v slovenskem jeziku. Ko je deželni predsednik Illy v svojem volilnen programu, in potem v programskih izjavah, izjavil, da je zakon 38 treba izvajati popolnoma, je istočasno najavil namen svoje uprave, da zadeve narodne in jezikovne kontrapozicijepreidejo iz obdobja bitke za pravice v obdobje dela za skupni blagor. Danes moramo Slovenci v Italiji v prvi vrsti dokazati, da znamo ne samo sedeti na okopih v bran vsakega pednja slovenske zemlje in vsakega stiha Slovenke besede, pač pa da znamo biti, kar smo sicer že večkrat pokazali in dokazali, tudi aktivni in koristni člani deželne skupnosti; danes čas zahteva od naše narodne skupnosti, da ostalim komponentam v deželi pomaga pri premoščanju težav, jezikovnih in še bolj psiholoških, pri odpiranju in širitvi na Vzhod, pri sodelovanju s Slovenijo in ostalimi državami prihodnje Evropske skupnosti, pri ustvarjanju trgovskih in miselnih tokov v smislu našega geografskega položaja, ki nam upravičeno nalaga vlogo tvornikov in zgodovinskih prič raznih srednjeevropskih pobud in ustanov. Menim, da je naš trenutni položaj zgodovinsko zelo pomemben, še bolj delikatna pa bo naša vloga v novi Evropi, če jo bomo znali pravilno tolmačiti. Nas kot manjšincev, ki bomo vedno nekaj posebnega v evropskem firmamentu. Včasih je lažje moledovati in tarnati, da nas je malo in da nas vsi zatirajo in nam nočejo priznati pra vic: to nas poenoti in nam v notranjosti pomaga, da iščemo stičnih točk, na zunaj pa nam claje možnost, da monolitno nastopamo. Vse drugačna bo naša vloga v družbi, ki bo morala vsaka po svojih zmožnostih prispevati k skupnemu blagru, ko naš jezik in kultura ne bosta več problem, pač pa kvečjemu dodatna možnost, ki se ponuja našim ljudem, da z večjo širino vstopajo v evropske tokove. / stran 16 Mirko Špacapan S slovesno mašo, ki jo je opoldan v znanem Marijinem božjepotnem svetišču na Svetih Višarjah ob somaševanju več kot desetih slovenskih duhovnikov pred več sto slovenskimi romarji z vseh koncev sveta daroval ljubljanski pomožni škof Alojz Uran, se je minulo nedeljo, 3. t.m., konča- lo vsakoletno tradiconalno romanje, ki nosi naslov Romanje treh Slovenij in ga vsako leto prireja Rafaelova družba. Pod Svetimi Višarjami, ki smo jih tokrat še bolj množično obiskali kot sicer vsako leto ob tem tradicionalnem shodu slovenskih vernikov iz treh Slovenij, je bilo živahno že v jutranjih urah, saj so se nekateri verniki že ob osmih zbrali v Žabnicah in odšli na Sv. Višarje peš ter zraven razmišljali Kristusovo trpljenje ob znanem Kraljevem križevem potu. Veliko ljudi, ki so prišli od daleč in iz naših krajev, iz domovine in izza ocea- na, iz Koroške in daljnih dežel, se je k Materi Božji na Sv. Višarje podalo peš, še več pa se jih je poslužilo nove žičnice, ki romarja ali obiskovalca prelepih Sv. Višarij v nekaj minutah pripelje bliže nebesom. Sv. Višarje so se kopale v soncu, tudi vročine, ki je si-! cer označevala v nižini minu- lo nedeljo, ni bilo, vse je bilo nared za veliko versko in družabno prireditev, kar vse bolj postaja iz leta v leto Romanje treh Slovenij. V jutranjih urah je zraven božjepotne cerkve Matere Božje na Sv. Višarjah, ki jo krasijo poslikave slovenskega slikarja Toneta Kralja in je tudi danes božjepotno središče Furlanov, Nemcev, Italijanov in Slovencev, imel zgodovinar dr. Stane Granda predavanje na temo o prihodnosti in izzivu, ki je pred slovenskim katoličanom ob vstopu Slovenije v Evropsko unijo in v sedanjem trenutku. Dr. Granda je Zaščitni zakon tudi v Trstu Po dolgih in napornih pogajanjih je opozicija v mestni skupščini v Trstu dosegla, da je 16 občinskih svetovalcev podpisalo dokument, s katerim zahtevajo vključitev tržaške občine v seznam občin, kjer naj bi se izvajala določila zaščitnega zakona št. 38/2001. Dejstvo, da niti en predstavnik desnice, ki mestu vlada, ni podpisal zahteve po zaščiti, je več kot zgovorno, saj kaže na odklonilni odnos do naše narodne manjšine. Slovenska skupnost in SKP sta do dokumenta izrazili nekaj pomislekov, a že sami podpisi pričajo o tem, da se tudi v Trstu nekaj premika. Ob Trgovskem domu Dom skupno bo ognjišče nam in skupno delališče, on skupen bo nam božji hram in skupno bo bran išče! Le vkup, le vkup kamnarji zdaj, dom skupni nam zgradite! Simon Gregorčič, .......... Naš Narodni dom četrtek. 1 prisotne dobesedno presenetil z odličnim predavanjem, v katerem je podrobno analiziral sedanje stanje duha na Slovenskem, se zavzel za evropsko, odprto in demokratično držo slovenske družbe, ki naj se odraža povsod, tako v družbi kot v Cerkvi; predvsem pa je poudaril, da versko prepričanje posameznika ne sme in ne more biti predmet dnevne politike, kot je tudi jasno postavil mejo med demokracijo in kapitalizmom in se zavzel za socialno varnost slovenskih ljudi, ki pa ni v neki uravnilovki navzdol, ampak v odprtem in vsestranskem zavzemanju za skupno dobro. Dr. Granda je podrobno analiziral predvsem sedanji težki čas na Slovenskem, ko se v divjem kapitalizmu ustvarja vse večji sloj revežev in se izničuje izjemno pomembni srednji sloj. / stran 12 Jurij Paljk Veliko je bilo zadnje dni polemik o zadevi nekdanjega Trgovskega doma v Gorici, simbolu rasti in razmaha gori-ških Slovencev ob začetku 20. stoletja. Lepa arhitektonska stavba Maksa Fabianija v samem srcu mesta je bila gotovo pravo središče Slovencev v začetku prejšnjega stoletja vse tja do nastopa fašizma. Znani so potem žalostni dogodki napadov, izsiljevanj in končnega prevzema stavbe (po navidezni legalni poti) italijanskim lastnikom. Končno je postal sedež Fascia, do danes pa je sedež raznih finančnih uradov države. Dvorano so nato uporabljali kot Sala Petrarca, kasneje se je vanjo vselila celo Lega Nazionale... Koliko kulturnega bogastva in moči je pokazal slovenski živelj v Gorici prav v tej znani dvorani! Koncerti, prireditve, družabnost, vse to je bilo do dvajsetih let prejšnjega stoletja v tem našem osrednjem domu v Gorici. Danes so stvari zelo drugačne. Res v tej stavbi ni več pro-slule Lege Nazionale. Njena bodočnost pa je še kar se da negotova. Zakon št. 38 za Slovence v Italiji sicer omenja, seveda precej po italijansko, kaj naj bi s tem domom bilo. Dali naj bi ga v uporabo Deželi. V njem pa naj bi bilo prostora za razne goriške kulturne stvarnosti, torej tudi za slovensko! Dom, ki so ga postavili goriški Slovenci, naj bi bil torej sedaj lahko tudi uporaben za nas. Kako? Ne ve se še, kako se bodo stvari uredile. Nekateri besedičijo o tem, katera nadstropja naj bi bila še prosta oz. prazna (verjetno za Slovence) in tu omenjajo četrto, ki pa ga sploh nikjer ni. Še in še bi lahko pisali, a počakajmo boljših časov! Andrej Bratuž 7. AVGUSTA USTNICA UREDNIŠTVA Ta številka našega tednika je zadnja pred poletnimi počitnicami. Naslednja bo izšla 28. t.m. Od 10. do 17. t.m. bo zaprtatudi uprava Novega glasa in GMD v Gorici. Našim dopisnikom in bralcem želimo lepe in prijetne počitnice. Breda Susič KAJ SKRBI PUTINA? Jurij Paljk "PODPORA HOMOSEKSUALNIM ZVEZAM JE..." STARI GRKI ANTONA SOVRETA Igor Gregori REVŠČINA V TRSTU JE VELIK PROBLEM ___ Marjan Drobež SKORAJ 39% SLOVENCEV NE BO ŠLO NA DOPUST Tradicionalno srečanje Slovencev z vsega sveta Romanje treh Slovenij na Svete Višarje FOTO J Ml* mmm Župan občine Brda Franc Mužič o prihodnjem razvoju briških vasi. (stran 3) Predsednik društva Jadro Karlo Mučič o letošnjem delovanju. (stcanJ) ČETRTEK, 7. AVGUSTA 2003 Italijanska notranja politika Kot so si sami zaslužili... "Tujina smatra Berlusconija za zvitega podjetnika, ki je znal sebi v prid obrniti institucionalne šibkosti svoje države in izkoristiti posebne politične okoliščine, da je postal najbogatejši italijanski magnat. Posrečilo se mu je dalje postati ministrski predsednik, zahvaljujoč se svojemu dejanskemu monopolu na področju italijanskih sredstev množičnega obveščanja". Tako je prejšnji teden napisal Moises Naim, glavni urednik ugledne revije Fo-reign Policy (Zunanja politika), s čimer je dejansko podprl pisanje znanega britanskega časnika The Economist, ki je že nekajkrat poudaril, da Berlusconi ni "primeren", da vodi Italijo in Evropo. List je pred dnevi celo naslovil na predsednika rimske vlade odprto pismo, v katerem mu je postavil celo vrsto stvarnih vprašanj s pozivom, naj nanje jav- no odgovori. Gre za hude obtožbe, zaradi katerih se je ali bi se Berlusconi moral zagovarjati pred kazenskim sodiščem, vendar se je temu v veliki večini primerov izognil prav zaradi "institucionalnih šibkosti" in "posebnih političnih okoliščin", kot pravilno ugotavlja glavni urednik Moises Naim. Ne bomo ponavljali, kar smo o sedanjem italijanskem ministrskem predsedniku že večkrat napisali. Danes hočemo le podčrtati, da imajo Italijani takšnega ministrskega predsednika in takšno vlado, kot so si ju zaslužili. Na zadnjih državnozborskih volitvah je za desnosredinski Dom svoboščin namreč glasovala večina volilnih upravičencev - na Siciliji je šlo za naravnost "bolgarsko" večino, saj je Dom svoboščin o-svojil vsa razpoložljiva mesta! Berlusconi je na tiskovni konferenci pred začetkom poletnega parlamentarnega premora dejal, da bodo na pisanje britanskega časnika odgovorili njegovi odvetniki, sam pa da nima časa, da bi se ukvarjal z obrekovalci. Prav na tem srečanju s časnikarji pa ni mogel iz lastne kože in mimo in v svoji nastopaški vnemi skušal potegniti na svojo stran samega predsednika republike Ciampija. Ko je bil namreč govor o tako imenovanem Gasparrijevem zakonu, ki korenito spreminja dosedanjo zakonodajo na področju sredstev množičnega obveščanja (zlasti TV), je časnikarjem mimogrede dejal, da o Gasparrijevem zakonskem predlogu predsednik republike nima pridržkov, kar pomeni, da ga odobrava. Tako naj bi dejal sam predsednik republike, ko je le nekaj ur prej na Kvirinalu sprejel ministrskega predsednika. / stran 16 Drago Legiša Predlog Romana Prodija Skupna lista Oljke na evropskih volitvah 2004? Znani in ugledni italijanski politični mož Romano Prodi (sedaj predsednik izvršne Evropske komisije v Bruslju) je pred kratkim prišel na dan s predlogom, da bi vse sile zavezništva Oljke na evropskih volitvah prihodnjega leta nastopile s skupno listo (podobno, kot so uspešno nastopile na parlamentarnih volitvah v Italiji leta 1992). Predlog je vzbudil veliko pozornost pri zainteresiranih političnih strankah, ki ga pozorno proučujejo z različnih vidikov. Predvsem velja omeniti, da je Prodijeva pobuda prišla pravočasno, tako da imajo stranke dovolj časa za razmislek in morebitne pripombe. Po drugi strani pa pri tem ne gre zgolj za volilno zavezništvo, temveč za pomemben signal, namenjen širši evropski javnosti ob ugotovitvi, da bodo pri volitvah prihodnjega evropskega parlamenta sodelovale tudi nove članice. Enoten nastop reformističnih sil po predlaganem italijanskem vzorcu bi utegnil vnesti nov element v povezovanju sorodnih političnih gibanj v okviru prihodnjega evropskega parlamenta. Enoten nastop Oljke na evropskih volitvah 2004 bi o-benem ponovno povezal zmerne sile v državi sami in s tem ustvaril temelje za njihov e-notni nastop na parlamentarnih volitvah čez dve leti. To bi bila priložnost, da bi se Oljka s prenovljenim programom in ustrezno vodilno politično skupino lahko dostojno pomerila z vladajočim desnosredinskim Domom svoboščin. Nedvomno je, da bi oblikovanju takšnega političnega zavezništva načeloval sam Prodi, ki ima že zadevne izkušnje. Pri tem ne gre za poudarjanje njegove voditeljske vloge nasproti Berlusconiju, temveč za oblikovanje vodilne skupine dalekovidnih po- litikov, ki bi se predstavili volivcem s kulturo vladanja na temelju programa in ne kot podjetniško poslovanje. V preteklem tednu sta se s Prodijem, ki je na počitnicah v Toskani, že srečala predstavnika Marjetice Rutelli in Pari-si, ki sta po srečanju poudarila pomen skupnega nastopa Oljke. Srečali sta se tudi najvišji vodstvi Marjetice in LD, ki sta si izmenjali mnenje o Prodijevem predlogu. V prihodnjih dneh bo prišlo do pomembnega srečanja med Prodijem in tajnikom Levih demokratov Fassinom, ki je sicer načelno že pozitivno ocenil pobudo za enoten nastop Oljke, vendar ima v stranki tudi nekaj nasprotnikov. Omenil je tudi možnost, da bi se oblikoval dogovor vsaj med tremi glavnimi komponentami Oljke, t.j. med Marjetico, Levimi demokrati in Demokratičnimi socialisti. Alojz Tul NOVI GLAS UREDNIŠTVO 34170 GORICA, PIAZZA VITTORIA-TRAVNIK 25 TEL. 0481 550 330 FAX 0481 548 808 E-MAIL gorica(«noviglas.it 3413 * TRST, ULICA DONIZETTI 3 TEL. 040 365 473 FAX 040 775 419 E-MAIL trst(“’noviglas.it UPRAVA 34170 GORICA, P.ZZA VITTORIA-TRAVNIK 25 TEL. 0481 533 177 FAX 0481 548 276 E-MAIL upravaMoviglas.it www.noviglas.it GLAVNI UREDNIK ANDREJ BRATUŽ ODGOVORNI UREDNIK JURIJ PALJK IZDAJATELJ ZADRUGA GORIŠKA MOHORJEVA; PREDSEDNIK DR. DAMJAN PAULIN, REGISTRIRAN NA SODIŠČU V GORICI 28.1.1949 POD ZAPOREDNO ŠTEVILKO 5 TISK TISKARNA BUDIN / GORICA NOVI GLAS JE ČLAN ZDRUŽENJA PERIODIČNEGA TISKA V ITALIJI - USPI (j®) IN ZVEZE KATOLIŠKIH TEDNIKOV V ITALIJI - FISC LETNA NAROČNINA ITALIJA 45 EVROV, SLOVENIJA 4B EVROV, INOZEMSTVO 65 EVROV, PRIORITETNA POŠTA 85 EVROV POŠTNI TEKOČI RAČUN 10647493 CENA OGLASOV PO DOGOVORU Predstavitev načrtov Špacapan o petem koridorju Na sedežu deželnega od-borništva za prevoze na ulici Giulia v Trstu je 30. julija potekal sestanek med upravitelji in vodstvom državnih železnic glede predstavitve načrtov o petem koridorju. Prisoten je bil tudi deželni svetovalec SSk dr. Mirko Špacapan, ki je skupaj z ostalimi upravitelji izpostavil veliko zaskrbljenost nad posegom v kraški teritorij, z nepredvidljivimi posledicami za vodno in podzemsko ravnotežje. Petdeset metrov široka struktura, sicer razdeljena v dva paralelna rova z medsebojnimi povezavami, sloni na študijah, ki jih je železnicam posredovala tržaška univerza (prof. Cucchi) na podlagi mape kraških jam, ki pa še zdaleč ni popolna slika dejanskega stanja v kraškem podzemlju. Načrtovalci snujejo, da bodo med vrtanjem pač sproti premagovali probleme, ki se bodo postavljali, zagotovo se bodo izognili vodni povezavi med Prelostnim in Doberdob-skim jezerom, le dotaknili se bodo Močil z nizkim nadvozom, izhod v Jamljah pa je potreben zaradi varnostnih razlogov. Sestanek je bil sicer samo eden od mnogih prihodnjih soočanj s prebivalstvom, vendar je že zdaj na dlani, kot je poudaril Špacapan, da bodo tako nastavljeni načrti težko dobili podporo prebivalstva, ki se dobro zaveda, da predstavlja vsak poseg v kraško območje resno nevarnost. Načrtovalcem je napovedal velik odpor prebivalcev še zlasti v doberdobski občini, katerim bo treba dati zadovoljive in zlasti prepričljive odgovore. Teroristične akcije čečenskih upornikov Kaj skrbi Putina? Če izvzamemo Irak, kjer se tudi po smrti Saddamovih sinov Udaja in Kusaja nadaljujejo atentati na ameriške vojake - do katerih prihaja skoraj vsak dan - je država, kjer prihaja do najpogostejših in najhujših terorističnih napadov, Rusija. To ugotovitev, ki jo je izrekel ruski predsednik Putin (na sliki) pred približno mesecem dni, ko sta dve čečenski samomorilki povzročili pokol na rock koncertu v bližini Moskve, je potrdil nov krvav dogodek 1. avgusta. V Mozdoku v ruski republiki Severna Osetija je tovornjak, ki je bil naložen z eksplozivom, zavozil v vojaško bolnišnico in povzročil popolno razdejanje, o-krog 50 mrtvih in 82 ranjenih. Ruski vojaški izvedenci so odgovornost za samomorilski napad takoj pripisali čečenskim upornikom. Izvedenci o-pozarjajo, da so ti spremenili stil svojega boja, ki ni več omejen na gverilske akcije v sami kavkaški republiki, kjer ruski vojaki nadzorujejo večino teritorija. Uporniki se vedno bolj zgledujejo po mednarodnih terorističnih akcijah. Te so o-samljene in razpršene po celotni ruski državi, celice upornikov je težko odkriti. Ponavljajo se tako scenariji klasičnega libanonskega terorizma, palestinskih samomorilnih akcij ali pa eklatantnih akcij - kakršna je bila ugrabitev talcev v gledališču Dubravka oktobra lani - ki prikličejo pozornost svetovne javnosti. Ime Al Qaide, ki naj bi delovala v ozadju, se pojavlja vedno bolj pogosto, delno ker se to splača Putinu, delno ker verjetno čečenski u-porniki od nekod vendarle črpajo tak ali drugačen "navdih". Teroristični napadi čečenskih upornikov, ki vsakič puščajo za sabo desetine mrtvih, zelo skrbijo Putina. Decembra letos bodo namreč v Rusiji nove politične volitve, marca prihodnjega leta pa predsedniške. Putin se bo takrat potegoval za svoj drugi mandat. Za prvega je bila vojna v Čečeniji odločilnega pomena: volivci so v nekdanjem agentu KGB-ja videli človeka, ki bo znal udariti po mizi in narediti red v uporni republiki. Od obljub pa je v štirih letih vojne ostalo le nekaj spominov. Možno je, da bo tokrat Čečenija negativno vplivala na Putinovo kandidaturo. Zato se predsedniku mudi, da bi uredil zadeve, preden bo prepozno. Posebna delovna skupina tako že pripravlja sporazum, ki bo uredil odnose med Moskvo in Gro-znym. V okvir političnih potez, ki naj bi zagotovile normalizacijo odnosov, spadajo tudi oktobrske volitve v Čečeniji. Vodja čečenske uprave Ahmed Kadirov, ki bo kandidiral na volitvah in ki ga podpira vodstvo v Moskvi, je v svojem osnutku sporazuma postavil temelje popolni zakonodajni, ekonomski in finančni avtonomiji kavkaške republike. Glede na to, da je čas v tem primeru Putinov nasprotnik, se bo moral morda sprijazniti s Kadiro-vim avtonomističnim načrtom, če bo želel mirneje na volitve. Breda Susič POVEJMO NA GLAS JANEZ POVSE Prava pot - odkrito do sočloveka Da je prava pot v odkritosti in v zaupanju do sočloveka, v to smo toliko holj prepričani ob novici, da je Izrael zaključil gradbena dela na prvem delu varnostnega zidu na Zahodnem bregu in okoli leruzalema. Zid, ki je visok do osem metrov in so ga pričeli graditi pred letom dni, naj bi v celoti meril 123 kilometrov in naj bi preprečil ali vsaj bistveno zmanjšal možnost terorističnih palestinskih napadov. Vsa zgodba okrog tega zidu poteka nekako v senci, verjetno zaradi več razlogov. Prvi je gotovo ta, da smo komajda dobro porušili berlinski zid, pa že pričenjamo graditi novega. Drugi, kako je mogoče verjeti, da bo ovira te vrste preprečila zares rušilni napad, ki se lahko sproži iz izraelskega ozemlja ali iz zraka. Tretji, kako je mogoče, da z graditvijo zidov načrtujemo svojo prihodnost, se pravi življenje s svojimi sosedi. Skratka, nekakšna vsesplošna osuplost je zgodbo o izgrajevanju izrealeskega zidu potisnila dobesedno v ozadje. Toda vsa zadeva je resnejša, kot bi se zdelo na prvi pogled in nanjo lahko odgovorimo le s povsem nasprotnim prepričanjem: postavljanje zidov ne more biti prava in srečna pot urejanja odnosov med ljudmi in med narodi. Zid je vedno zid, v bistvu je utelešenje nezaupanja in nerazumevanja do bližnjega in bližnjih. Te vrste zid je poraz človečnosti, je poraz želje po dogovarjanju, dogovoru in sporazumu, je materializirano zanikanje možnosti znosnega sobivanja. Te vrste zid je vedno poraz, pa najsi je šlo za Berlin in najsi gre sedaj za Izrael in Palestince, najsi gre za zaprte in toge politične opcije kjer koli, ter ne nazadnje, najsi gre za odnose med ljudmi v najožjem krogu, v zasebnem življenju. V zasebnem življenju ne gre za zidove v dobesednem pomenu besede, pa vendar kako pogo-stoma en zakonec ne pusti več drugemu do sebe, kako zaradi tega trpi ali se celo razruši družina. Poleg tega ima zgrajen zid še eno nevarno in spodkopavajočo lastnost, da potem ko je bil enkrat postavljen, živi svoje povsem samostojno življenje. Podobno kot vojna širi svoj vpliv in svojo brezčutno miselnost na vse strani. Nadalje je trdoživ in ga zlepa ni mogoče odstraniti, napaja se iz svojega lastnega značaja in gotovo nedobrih namenov. Ker še posebej v naših obmejnih krajih te čase doživljamo srečno obdobje odpiranja in odstranjevanja vsega tistega, kar je prej preprečevalo boljše odnose med nami kot manjšino in večinskim narodom, med večinskim narodom in državo Slovenijo, upravičeno in skrajno prepričano trdimo, da je prava in srečna pot v odkritosti do sočloveka. Da je prava pot v prepričanju, da velja vselej verjeti v moč dogovarjanja in dogovora in da v tej smeri ni mogoče nikoli biti poražen in potolčen. To je naša izkušnja in ni pretirano trditi, da ta izkušnja velja za vse, da je namreč zares in edino dobro, če ne podležemo skušnjavi po potisnjenju našega nezaželenega bližnjega, države ali naroda proč od nas, in to s pregrajo, ki menda prinaša rešitev. AKTUALNO Intervju / Franc Mužič Naše območje odpiramo v svet brez meja Napredek Goriških Brd, gričevnate pokrajine, razpete med Goriško, Furlanijo in Beneško Slovenijo, je tesno povezan z osebnostjo in delom Franca Mužiča, župana, ki je že vse od ustanovitve prvi mož te lokalne skupnosti. Pri svojem delu je neumoren, mnoge drobne zadeve občanov pa pogosto neposredno rešuje pri njih doma oz. z obiski po vaseh. Ko smo se z njim v vročem popoldnevu pogovarjali na sedežu občine, je razmišljal predvsem o tem, kako je mogoče in potrebno Goriška Brda (po svojih naravnih lepotah in značilnostih naj bi bile podobne Toscani v Italiji) odpreti svetu, ki ga kmalu ne bodo več opredeljevale in omejevale državne meje. Z nekaterimi območji, denimo, z občinami na avstrijskem Koroškem, so že obnovili stike, ki so bili vzpostavljeni že pred prvo svetovno vojno, a so po letu 1945 iz političnih razlogov povsem zamrli. dali. Gre za stare zgradbe, nekdanje šolo in izključno za Imamo vtis, da v občinskem svetu Brd vlogi večine iti opozicije nista jasni in razmejeni. Skratka ni političnih ločnic med svetniki oz. svetnicami, ko gre za obravnavo in sklepanje o važnih zadevah in vprašanjih, ki zadevajo celotna Goriška Brda. Res je tako. Sem župan že tretji mandat in mislim, da v ol> čini z okoli šest tisoč prebivalci ni nujno, da bi se stranke med seboj zmeraj soočale. Tako ravnajo tudi v drugih občinah, ki so podobne naši. Brici tako razmišljamo in ravnamo tudi zaradi tega, ker moramo vsi skupaj skrbeti za območje, ki leži tik ob zahodni meji naše države, zaradi česar ni potrebno razvrščanje svetnikov oz. svetnic na desnico, levico ali na politično sredino. Vsi moramo skratka delovati tako, da bomo koristili briškemu življu. Nekateri, zlasti posamezni časnikarji, me spričo takih stališč, ko vlogi pozicije in opozicije nista natančno določeni, sicer dolžijo, da ne dopuščam demokracije v Brdih, da vodim neko posebno politiko. To seveda ni res. Naj poudarim, da tudi v odborih, komisijah in v drugih delovnih telesih občinskega sveta sodelujejo svetnice in svetniki, ne glede na svojo strankarsko oz. politično pripadnost. Takšne vaše opredelitve in stališča podpirajo očitno tudi prebivalci Brd, saj ste bili že trikrat izvoljeni za župana. Mislim, da so s to politiko zadovoljni, in rezultati se kažejo. Brici, denimo, složno in skupaj sodelujejo pri organiziranju praznika češenj, največje turistične in družabne prireditve pri nas. Pripravljamo ga že šestintridest let in letos je praznik češenj ponovno zelo uspel. Prireditve v okviru praznika je obiskalo več kot dvajset tisoč ljudi, med njimi jih je bilo veliko iz tujine. Posebej opazna je bila prisotnost Slovencev, naših rojakov iz avstrijske Koroške. Tudi v proračunu občine Brda je zmeraj premalo prihodkov, torej denarja za financiranje nalog in potreb, ki spadajo v pristojnosti le lokalne skupnosti. Ali se zaradi tega občina zadolžuje oz. prodaja občinsko premoženje, o čemer ste razpravljali tudi na sejah občinskega sveta? Resnično nekaj nepremičnin, nekaj objektov smo pro- poslopja, ki bi v nekaj letih razpadla, če bi jih občina ne prodala. Bivšo šolo v Kozani, ki so jo hoteli uporabiti za neki drugi namen, smo prodali podjetju Projekt iz Nove Gorice, ki bo zgradbo zelo koristno uporabilo. Tako smo dobili nekaj sredstev za občinski proračun. Ker sem funkcionar LDS, tudi član Sveta stranke, poudarjam, da niso resnične trditve posameznikov, češ da bo LDS "razprodal Brda ali jih odkupil". Tudi primeri omenjenih prodaj nepremičnin, ki bi sicer propadle, so del mojih prizadevanj, da bi Brda še naprej napredovala. Navajam primer iz Šmartnega. Tam je občina nekaj zelo starih in praznih hiš prodala industriji Salonit v Anhovem, ki bo zgradbe posodobila in jih urediila za potrebe svojega protokola, sestanke s poslovnimi partnerji iz vse Evrope in za druge namene. Moram pa povedati, daje občina tudi odkupila več nepremičnin. Zaradi koristi Brd torej tudi kupujemo, čeprav občina za to nima namenskih sredstev. Seveda bi v občinskem proračunu, ki letos predvideva okoli 620 milijonov tolarjev prihodkov, potrebovali dvojno vsoto, a del sredstev poskušamo pridobiti tudi od države. Ministrstvo za kulturo bo letos verjetno omogočilo, da bomo v obnovljenem poslopju v Šmartnem odprli arhiv notnih zapisov naše države. Kakšne pa so družbenogospodarske razmere v Brdih, kot Jih vidite vi, gospod župan? Rekel bi, da so daleč od tega, da bi bile kritične, čeprav nekatere družine žive v težkih socialnih razmerah. V Brdih naj bi bili ljudje zaposleni predvsem v vinogradništvu, toda v resnici veliko prebivalcev dela tudi drugod, v Novi Gorici, Anhovem, v Šempetru pri Gorici in v nemajhnem številu tudi v Italiji. Hvala Bogu, nahajamo se v takem prostoru, da so takšne zaposlitve mogoče. Spričo tolikšnega obsega zaposlenosti in zaradi tega, ker so Brici znani kot zelo delavni ljudje, Občina ni obremenjena z velikimi dajatvami za socialne namene. Pri čem pa občina Brda sodeluje s sosednjimi območji v Furlaniji oz. v Italiji? Zlasti je najbrž pomembno sodelovanje z drugim delom Brd, ki spada pod Italijo in je znano z imenom Collio. Že od ustanovitve občine Brda se trudimo, da bi stike s sosednjimi območji okrepili in jih razširili, na ravni enakosti in poštevnosti. Že v začetku smo dosegli nekaj uspehov. Na mednarodni vinski sejem v Ljubljani smo tako uspeli privabiti tudi vinogradnike in vinarje iz Collia. Od tam pa v naša Brda prihajajo tudi ob praznikih češenj. Obliskali smo župane sosednjih italijanskih občin in se z njimi pogovarjali o sodelovanju. Žal pa so posamezne pobude pozneje zamrle, niso bile uresničene. V vsakem primeru je možnosti veliko in storili bomo vse mogoče, da bi jih uresničili. Kako pa si vi, gospod župan, zamišljate položaj in možnost Brd, obeh delov, ki sta zdaj v Sloveniji oz. v Italiji, ko bodo po vključitvi Slovenije v EU odpravljene državne meje in bo tukaj nastalo enotno zemljepisno in gospodarsko območje? To je enotno območje, ki je le sedaj iz političnih razlogov razdeljeno na Brda v Sloveniji in na Collio v Italiji. Imeli smo enako zgodovino, skupno kulturo in civilizacijo, le razmere po drugi svetovni vojni so nas za nekaj desetletij ločile na dve državi. V Brdih smo se pred kratkim župani iz obmejnih občin, pa tudi nekaj naših kolegov iz avstrijske Koroške, raz-govarjali o razmerah, ki bodo nastale po 1. maju naslednjega leta, ob sprejemu Slovenije v EU in ob odpravi carinske kontrole na mejnih prehodih. Pogovora se je udeležil tudi slovenski zunanji minister dr. Dimitrij Rupel. Ža nas je nesprejemljivo, da hkrati z odpravo carine ne bi podaljšali tudi urnika prehodov čez mejo. Odprtost Brd v svet bi bila popolnejša, če bi bil, recimo, Mednarodni mejni prehod Neblo odprt neprekinjeno, dan in noč, in ne samo od šeste ure pa do polnoči, kot je odprt sedaj. Urnike obratovanja naj bi podaljšali tudi na drugih prehodih, zlasti na mejnih prehodih Vipolže in Hum. Prek tega slednjega prehoda se neposredno povezujeta slovenski in italijanski del Goriških Brd, s središčema na Dobrovem in v Števerjanu. Sicer pa podaljšanje urnika obratovanja mejnega prehoda na Humu podpirata tudi Občinski svet in župan v Števerjanu. Župan je nato govoril o naložbah, tudi posodobitvi vodovoda za Brda, težavah na natečajih za pridobitev sredstev iz skladov EU, pa o novem projektu za uporabo starega gradu v Vipolžah. Le ta naj bi služi! sodelovanju in povezavam mladine v evropskih državah. Potem pa smo županu Mužiču postavili naslednje vprašanje: mestna občina Nova Gorica, občina Šempeter-Vrtojba in občina Gorica uresničujejo projekt o novem skupnem mestu na Goriškem, ki bi nastalo po odpravi državnih meja med Slovenijo in drugimi članicami evropske povezave. Kakšni pa so pogledi in mnenja Brdo takem skupnem mestu, saj ste v njegovi neposredni bližini'! Mi smo se vedno vključevali v te projekte in tako bomo delali tudi v prihodnje. Vendar razen velikih in širokih razprav, se kaj velikega še ni zgodilo. Povezujemo pa se s Ste-verjanom, Krminom in sosednjimi območji, ki so sicer del Collia (Brd), a hkrati vsaj posredno sodijo v del bodočega skupnega mesta. Odmisliti si moramo meje, prepreke in razne ovire, pač pa je treba iskati možnosti za skupno sodelovanje. Zainteresira-i ni smo za vse, kar se dogaja v tem prostoru, seveda če smo k prispevku občine Brda povabljeni. Mi imamo že veliko mednarodnih stikov in nikoli se nismo zapirali v lastne občinske meje. Sami presodite pomembnost tega, da je na letošnji praznik češenj v Brda prišlo tri tisoč gostov iz Avstrije. Stike s tujimi okolji skratka razvijamo in poglabljamo neprekinjeno, in to je pravi dokaz odprtosti Brd v okolja, ki so blizu ali pa tudi daleč od nas. Hvala za pogovor. Marjan Drobež Intervju / Karlo Mučič Uspehi in načrti društva Jadro Društvo Jadro iz Ronk je vse leto izjemno dejavno, čeprav svojih izvirnih pobud ne razglaša vedno na velikem zvonu. Je pa zelo živo in zna smotrno povezovati kulturne, politične in družabne dejavnike okolja, v katerem deluje. Vodja in duša društva inž. Karlo Mučič je “režiser” številnih pobud, ki skušajo ohranjati in vrednotiti slovensko prisotnost na narodnostno mešanem področju Laškega. Kako bi ocenili pravkar končano letošnjo sezono društva Jadro? Letošnjo sezono smo kot običajno končali z navadnim delovanjem društva, s pobudami, ki so povezane z ljudmi in okolico. Sezono 2002-03 so obogatili raznolični večeri, ki so se samo deloma vrstili na društvenem sedežu v Romjanu. Društveno delovanje je segalo na kulturno, pevsko in rekreacijsko področje. Obiskala nas je npr. Vesna Guštin iz Repna, ki je predstavila svojo knjigo Ogenj na kamnu in vodila tečaj kuhanja kraških jedi, ki smo ga priredili s pokroviteljstvom občinske uprave na sedežu alpin-cev v Ronkah. Geomantik Marko Pogačnik pa je v treh večerih predstavil svoji zadnji knjigi in predaval o svojem umetnostnem prizadevanju za zdravljenje zemlje. Za dan žena smo se srečali s kulturnima ustvarjalkama Majdo Artač Sturman z Opčin in Vilmo Cotič iz Šlovrenca. Prva je predstavila knjigo svojih poezij Žejni oleander, druga pa predstavila svoje kompozicije, ki jih izdeluje iz posušenih cvetnih listov. Sestali smo se z odborom rajona EN EL iz Tržiča in se pogovarjali o tukajšnjem zaskrbljujočem onesnaževanju zraka, ki je odvisno od termocentrale španske multinacionalke EN-DESA. Na našem sedežu smo tudi prikazali film o zločinskem početju fašistov; v uvodu je sodeloval prof. Rupel. Mirjam Mikolj iz Trsta je govorila o pomenu Prešernove proslave, Lojze Abram pa je prikazal diapozitive na temo Brezpotja sibirskega Altaja in Moskva. Tudi pevski večeri so bili raznoliki. Na dnevu slovenske kulture, ki smo ga letos organizirali skupaj s komisijo za slovensko manjšino v občinski sejni dvorani v Ronkah, sta pela MoPZ Kraški dom z Re-pentabra in MePZ Starši En-samble iz Ronk. Na tradicionalni božični koncert v cerkvi sv. Lovrenca smo povabili mešani cerkveni zbor in moški zbor Kras iz Opatjega sela. Z njima in na splošno z njihovo vasjo gojimo že več let dobre stike, in to tudi zato, ker oni imajo veliko sorodnikov v Ronkah. Društvo Jadro, ki že od nastanka sodeluje z ronško občinsko upravo, sodeluje ob raznih prireditvah tudi z dvojezično knjižnico, z župnijo sv. Lovrenca in s slovensko osnovno šolo in vrtcem v Romjanu. Goji stike tudi z goriški- mi in kraškimi društvi in s predstavniki pobratene občine Metlika. Skupinica otrok iz te občine se je letos v juliju nastanila po tukajšnjih slovenskih družinah in doživela bogat počitniški teden z vrstniki iz Ronk in pobratene občine VVagna iz Avstrije. Zanimivi so tečaji, ki jih prireja vaše društvo. Kaj bi povedali o njihovem poteku letos? V okviru društva deluje klekljarska skupina; ta prireja že kakih 16 let tečaj klekljanja, ki poteka na sedežu društva. To je priložnost za nekatere domačinke, da se izpopolnijo v idrijskem načinu čipkarstva in nato z razstavo pokažejo svoje izdelke, sad številnih ur potrpežljivega ročnega dela. Tudi v letošnji sezoni je skupina pripravila razstavo v sklopu vaškega praznovanja sv. Štefana in v italijanski osnovni šoli Duca d'Aosta v Tržiču. Pokazalo pa se je, da zanimanje mladih pri tem sprostitvenem delu vedno bolj upada; vztrajajo le gospe, ki imajo že odrasle otroke. V sklopu prizadevanj za oživljanje in ohranjanje slovenskega jezika v italijanskem večinskem okolju, v katerem imajo domačini pogosto slovenske korenine, je društvo priredilo dva tečaja slovenščine za odrasle; vodila sta ju Katja Ferletič (začetnike) in Sonja Božič (nadaljevalni tečaj). S tem namenom je društvo organiziralo tudi tradicionalno predšolsko središče za otroke, kjer je bila tudi letos poudarjena slovenska jezikovna vzgoja. Tečaj slovenščine za odrasle je nekako povezan s slovenskim vrtcem in osnovno šolo. Začetnega tečaja, na katerega se vpisuje povprečno vsako leto okoli osemnajst oseb in ki poteka že celih petnajst let, se v glavnem udeležujejo starši otrok, ki obiskujejo slovenski vrtec in osnovno šolo. / stran 11 Danijel Devetak 3 ČETRTEK, 7. AVGUSTA 2003 4 ČETRTEK, 7. AVGUSTA 2003 KRISTJANI IN DRUŽBA Odmeven dokument v Vatikanu “Podpora homoseksualnim zakonskim zvezam je nemoralna” V Vatikanu so na god sv. Ignacija iz Loyole v četrtek, 31. julija, uradno objavili dokument, s katerim Sveti sedež politike in odgovorne ljudi, ki delujejo v javnosti poziva k nasprotovanju uzakonitvi istospolnih zakonskih zvez. V bistvu Sveti sedež ponavlja znano stališče Cerkve, da je zakonska zveza med možem in ženo edina resnična osnovna celica naše družbe, kot je zapisano v dvanajst strani dolgem dokumentu, pod katerega se je podpisal kardinal Jo-sef Ratzinger: "Zakonska zveza med možem in ženo je sveta, medtem ko so homoseksualni odnosi v nasprotju z naravnim moralnim zakonom." Ob tem je dejansko v dokumentu zapisano, da je podpiranje istospolnih zvez resnično nemoralno, in zato dokument poziva tako vernike kot laike, naj se pridružijo v kampanji proti istospolnim zakonskim zvezam. Nikakršne osnove ni za to, da bi bile homoseksualne zakonske zveze kakorkoli podobne ali vsaj malo skladne z božjim načrtom o zakonski zvezi in družini, med drugim, po poročanju tujih tiskovnih agencij in Slovenske tiskovne a-gencije, piše v smernicah dokumenta, ki je objavljen na 12 straneh. Dokument je sad dela kongregacije za versko doktrino, odobril pa je seveda smernice sam papež Janez Pavel II., za katerega je znano, da se ves čas svojega na-čelovanja vesoljni Cerkvi zavzema za družino in moralno ovrednotenje zakonske zveze med možem in ženo. Tudi zato nobenega poznavalca papeževe misli in njegovih javnih nastopov cerkveni dokument, ki nosi naslov Razmislek o predlogih za pravno priznanje zvez med homoseksualnimi osebami, ne preseneča, saj je papež, in Cerkev tudi, od nekdaj za ohranitev dostojanstva družinske celice. Dejstvo pa je, da se je Sveti sedež zavedal pomembnosti dokumenta in tudi ostrih Jasno je, da dokument prav tako izraža odločno na-I sprotovanje temu, da bi ho- SIN, \ f; tf-r (' /y> ■v ' 'A -tl- nasprotovanj sicer znanim stališčem Cerkve in zato ni pripravil posebne tiskovne konference, na kateri bi smernice, ki nagovarjajo ljudi, naj ne pravno priznavajo homoseksualnih zvez, predstavili, kot je to sicer v navadi v Vatikanu. Tudi sicer poročajo o odločnih in ostrih demonstracijah na samem Trgu sv. Petra v Rimu, in sicer s strani homoseksualnih gibanj in znanih radikalcev. Dokument Vatikana sicer določa tudi načrt, kaj naj politiki storijo, ko se bodo soočili z zakoni ali predlagano zakonodajo, ki dajejo homoseksualnim parom enake pravice, kot jih imajo heteroseksualni pari. Katoliški politiki so po cerkvenem dokumentu torej "moralno odgovorni, da javno nasprotujejo zakonom, ki priznavajo homoseksualne zveze, in morajo tudi glasovati proti takšnim zakonom." Če pa so takšni zakoni že sprejeti, se morajo verni politiki javno izreči proti njim, si prizadevati za njihovo razveljavitev in omejiti vpliv teh zakonov na družbo, v dokumentu med drugim opozarja Sveti sedež. moseksualni pari lahko posvojili otroke, za kar se sicer danes v mnogih državah v Evropi in v razvitem svetu zavzemajo homoseksualna gibanja. Otroci, ki jih vzgajajo istospolni starši, naletijo na ovire v razvoju, saj so prikrajšani za očeta oziroma mater, je zapisano v dokumentu in še:. "Če bi dovolili, da hi otroke posvojili istospolni partnerji, bi s tem zagrešili pravi zločin nad temi otroki." "Homoseksualno življenje je greh, ki je v hudem nasprotju s čistostjo!" je še zapisano v dokumentu, o katerem bo sedaj tako pri nas kot v svetu veliko govora, saj so se že oglasili predvsem laični krogi in predvsem tisti politiki, ki se v tem dokumentu ne prepoznavajo in zagovarjajo tudi pravno osnovo homoseksualnih zvez. Nekateri celo opozarjajo, da naj hi šlo za vmešavanje Cerkve v notranje zadeve same italijanske politike, kar pa ne drži, saj ima papež odgovornost, nalogo in seveda pravico, da jasno in nedvoumno pove, kakšno stališče ima Cerkev do vprašanja homoseksualcev. Papež Janez Pavel II. nikdar ni pristajal na to, da bi lahko homoseksualne zveze nadomestile družino, zakonsko zvezo med možem in ženo, in je vedno opozarjal, da je že v naravnem redu tako, da sta mož in žena poklicana, da v ljubezni spočneta, rodita in vzgojita otroka v polno in zrelo osebnost. Pomembno pa je pripisati, da ne papež in ne Cerkev, še najmanj pa objavljeni dokument, ne obsoja posameznih homoseksualcev, kaj šele, da bi jih odvračal od Cerkve, saj se sveti oče zaveda, da so ludi homoseksualci ljudje, ki so "po Božji podobi narejeni", in jim tudi zato ponuja roko, čeprav jim odločno pove, da živijo v grehu. V dokumentu tudi jasno piše, da so se v Vatikanu odločili zanj "zaradi moralno in družbeno zaskrbljujočega pojava"; poziv javnim delavcem in politikom je zato upravičen, ker je potrebno "državo pozvati, naj te pojave obdrži v mejah, ki ne bodo postavile v nevarnost tkiva javne morale", in je zato jasno, "da so homoseksualne zveze škodljive za pravi razvoj družbe" in jih država zato ne hi mogla pravno priznati, "ne da bi pri tem zanemarila pomoč in osnovno zaščito za osnovno družbeno dobrino, ki je gotovo zakonska zveza med možem in ženo!" Tudi v tem dokumentu izraža Cerkev homoseksualcem vse spoštovanje, ki ga izraža vsem ljudem, saj se zaveda, da je vsak človek vreden spoštovanja in ima prav vsakdo svoje dostojanstvo. Gre torej za dokument, ki ponovno poudarja svetost družine in zakonske zveze med možem in ženo, odločno odklanja homoseksualne zveze in nagovarja tako laični kot krščanski svet, naj se zavzemata za družino, ki jo sestavljata mož in žena, prav onadva tudi na svet prilkliče-ta z Božjo pomočjo otroke. Dokument poziva našo družbo, naj odklanja pravno podlago za vsako drugo obliko zakonske zveze in družine, ki ne bi slonela na zvezi med možem in zeno. Jurij Paljk Znamenja časov Pozabljeni zapis Iz neke knjige, ki sem jo po več letih ponovno vzel v roke, je padel majhen listič, na katerem je pisalo: "Vošči p. Sagiju Buniču!" Spomin mi poroma v advent leta 1985. Jeseni meje ta znani hrvaški teolog prosil za neke podatke, zato sem mu tudi voščil za praznike. Tega leta je bila v Budimpešti mednarodna konferenca, na kateri so sodelovali znani teologi iz rimskokatoliške Cerkve in marksistični misleci. Namen konference je bil, da se začne s trajnim dialogom med vero in marksizmom, med predstavniki krščanskega pogleda in predstavniki marksistično-ate-ističnega pogleda na svet. Ta dialog je imel namen pripeljati svet do trajnega miru in plodnega sodelovanja med narodi. V zaključku dokumenta, ki so ga objavili, se bere, da so člani te konference prišli do skupnega prepričanja, da je prihodnost sveta v rokah dveh ideoloških sil, to sta marksizem in krščanstvo, zato naj bi tudi ta dva pogleda na svet našla skupni jezik pri medsebojnem sodelovanju. Prof. Sagi mi je namignil: "Vidite, nekateri katoliški teologi ne poznajo stališča pokojnega kardinala Stepinca, ki je že na samem začetku komunizma povedal, da se bo ta v doglednem času zrušil. To je napisal v pastirskem pismu. Stepinac je razumel znamenja časa, zato jih je tudi pravilno razlagal. Kaže, da nekateri teologi sedanjega časa ne razumejo pravilno in ne vidijo vizije bodočnosti..." Ali je za nas zlom komunizma tudi kako znamenje časa? Seveda, najprej nas utrjuje v prepričanju, da krščanstvo živi v vernem človeku in v Cerkvi. Marsikdo zelo težko sprejme, da je katoliška Cerkev imela bistveno vlogo pri zlomu komunizma v Evropi. Radikalni odpor proti komunističnemu in totalitarističnemu sistemu je prihajal od ljudi s krščanskim pogledom na svet. Nekateri so tudi dali svoje življenje za to! Ta nepričakovani zlom tako močne ideologije je presenetil svet in obenem znanstvenike, politike, analitike, filozofe, tudi nekatere vodilne katoliške teologe, pa še obveščevalne službe in javno propagando. Tokrat lahko mirno rečemo, da je kardinalu Stepin-cu zgodovina dala prav. On je razumel "znamenja časa". ! Bral jih je v svetlobi Resnice in zato jih je pravilno razlagal, čeprav je leta 1985 kazalo, da so pravilni drugačni pogledi. Ambrož Kodelja Kako priti do Doma blagrov nad Trstom? Marsikdo z Goriškega ali iz Slovenije ne ve, kje je Dom in kako naj pride do njega. Najbolje je z osebnim avtomobilom. Pod Opčinami in Obeliskom pelje pot navzdol proti "Faccanoni". Na ostrem ovinku sredi te poti je na levi strani napis "Le Beatitudini" in strma pot proti Domu. Iz Trsta vozita tam mimo dva avtobusa: številka 4 s trga Oberdan vsake pol ure in številka 3 z ulice Ghega vsake tričetrt ure. In še ena možnost: vsi tržaški taksisti vedo, kje so "Faccanoni" in kje je Dom blagrov "Le Beatitudini". Dovolj je sesti v taksi in reči taksistu: "Faccanoni" in "Le Beatitudini". Za vsakršne dodatne informacije so na razpolago naslednje telefonske številke: 040 43194 oziroma 040 299409 ter 040 220332, po možnosti ob večernih urah. Vsem prijavljenkam na duhovne vaje voščimo srečno pot in na svidenje v ponedeljek, 18. t.m., pred 9. uro pred Domom blagrov nad Trstom! S V E T O P I S E M S K A RAZMIŠLJANJA OB BOGOSLUŽNIH BERILIH V LITURGIČNEM LETU B ŽLAHTEN IZBOR BOŽ/E BESEDE, NEDELJO ZA NEDELJO VILJEM ŽERJAL | 19 NAVADNA NEDELJA / Kr 19, 4-8; Ps 34, 2-9; Ef4, 30-5, 2;Jn 6, 41-51 Vsakega preroka Bog hrani z nebeškim kruhom. Zopel poslušamo zgodbo o preroku Eliju. Ljubezen od tega preroka raste ob vsakem branju o njegovih delih. Elija se prikaže skupaj z Mojzesom ob spremenitvi Jezusa na gori. (Mt 17, 3). Sv. Gora nad Gorico hrani dragoceno podobo Matere Božje z Elijem in Janezom Krstnikom. Vsakdo izmed nas lahko preleti v duhu ognjevito življenje Elija in drugih prerokov, ki so goreli za vero v edinega Boga in za pravo podobo človeka. Elija si reši golo življenje z begom v puščavo. Kraljica Je-zabela seje namreč hotela maščevati nad njim zaradi pokola krivih prerokov. V puščavi izkusi lakoto in žejo, smrtonosni objem osamelosti puščave. A prav tedaj ga Bog reši s čudežnim kruhom in vodo, da lahko pride do Božje gore Horeba ali Sinaja. Na Horebu ali Sinaju je bil namreč Mojzes prejel kamna postave ali zapovedi življenja. Toda Bog ga potrpežljivo uči o mesenem srcu, ki je ustvarjeno za ljubezen (2 Mz 33, 11. 19; 34, 6). Prav tako poučuje Elijo (1 Kr 19, 10. 12). Mrzlota, trdota kamna ter zapovedi in prepovedi bodo ostale do konca, ker smo ljudje trdovratno ljudstvo (2 Mz 33, 5 idr.; Lk 16, 16-17). Toda povabljeni smo v skrivnost Boga, ki je kakor svežina vetriča, ki blaži in oživlja (gl. zg.). Za vstop v nebeško kraljestvo bo Jezus stavil kot pogoj tudi ljubezen do sovražnikov (Lk 6, 27-31. 35). Bog je sprejel vero in vdanost Mojzesa, čeprav je tudi on imel krvave roke, ker je ubil Egipčana in je vodil osvobodilni pohod Izraelcev z iztrebljenjem tolikerih narodov. Prav tako Elija, ki je v strastni jezi dal pomoriti Baalove preroke v prepričanju, da mori "v imenu Boga" (1 Kr 18-19). Očitno je,da moramo ljudje skozi puščavo tega sveta. Potovanje ni prijetno. Saj nosimo s seboj starega Adama in staro Evo. Marija je ideal človeka na tej zemlji, ker je edina ostala zvesta Božji ljubezni in zamisli Boga o človeku. Sprejela je to kot dar, a je obenem plačala ljubezen s trpljenjem. Cilj, telesno vstajenje od mrtvih, vnebovzetje, je dokaz, da nas Bog očetovsko in obenem materinsko ljubi. Janez Krstnik na svetogorski podobi kaže s prstom na Marijo z Jezusom, na ženo z detetom-Sinom Izaijeve prerokbe (Iz 7,14). Vdano češčenje Marije je znamenje prijateljstva z Bogom, kakor pri prečiščenem Mojzesu, s katerim je Gospod govoril iz oči v oč, kakor govori človek s svojim prijateljem (2 Mz 33, 11). Bog je lačen naše ljubezni. Lakoto in žejo po ljubezni Bog vzbuja tudi v nas. Nas ne pusti v objemu obupa in smrti, marveč nam daje resnični kruh življenja (Jn 6, 35- 48. 51). Zato radi poslušamo Božjo besedo, ki nas vabi, naj bi slavili Boga in njegovo ljubezen do vsega. Ponekod vsa verna skupnost pred nedeljsko sv. mašo ali po njej, moli hvalnice ali sv. rožni venec. Današnji psalm je zrcalo umirjenosti takih molivcev, ki čutijo v sebi in ob sebi Božjo bližino. Takole poje: "Iskal sem Gospoda in me je uslišal, vseh mojih strahov me je rešil... Ta siromak je klical in Gospod je slišal, iz vseh njegovih stisk ga je rešil" (Ps 34, 5. 7). Ljubezen do Boga in človeka obnavljamo pred vsako sv. mašo s kratkim izpraševanjem vesti, kesanjem in obuditvijo ljubezni. Sv. Pavel nam takole pomaga: "Naj izginejo med vami vsakršna ujedljivost, vsakršno besnenje, jeza, rohnenje in preklinjanje z vsakršno hudobijo vred. Bodite drug do drugega dobrosrčni in usmiljeni ter drug drugemu odpuščajte, kakor je tudi vam Bog milostno odpustil v Kristusu" (Ef 4, 31-32). Če nas bega strah zaradi grehov, ki smo se jih že spovedali, nam Bog zagotavlja, da smo vsi njegovi ljubljeni otroci, saj nas je Kristus vzljubil in daroval sam sebe za nas (Ef 5, 1-2). Osvobodil nas je vseh strahov in vsega hudega (Gal 5, 1. 22-25). In nas bo še osvobajal za ljubezen. Ker nas ljudje potrebujejo. Sv. diakon in mučenec Lovrenc je živel za uboge, za druge, v moči kruha, ki ga je užival pri sv. maši. Počastimo Vnebovzeto in se ji priporočajmo, da bi tudi mi kako prišli do vstajenja od mrtvih (Flp 3,10-11). Ne pečaj se s hotnicami, da ne izgubiš svoje dediščine! (Sir 9,3) Intimistična ali v • angažirana vera (2) A trgovcem z narodovo in osebno nesrečo vse zgoraj o-pisano ni dovolj. Rekli so si: nad nami kot Damoklejev meč še vedno visi zakon, ki omejuje naše dejavnosti: zakon o prekrških zoper javni red in mir, kjer je prostitucija opredeljena kot prekršek in zavajanje vanjo kot kaznivo dejanje. Med politiki so našli somišljenike in ti so sprejeli nov zakon, po katerem prostitucija ni več prekršek. (Ob tem so si izmislili hinavski izgovor, češ da hočejo s tem zaščititi uboge prostitutke pred izsiljevalci in policijo). In ker prostitucija ni več prekršek, tudi zavajanje vanjo in njena organizacija ni nič drugega kot poslovna poteza, ki je nihče ne sme preganjati. Tako je na tem področju tudi zakonsko formalno skoraj vse dovoljeno. Kako se je na to dogajanje odzvala slovenska javnost? Bolj ali manj brezbrižno in brezkrvno. Novi zakon je sprejela kot nekakšno usodo, kot nekaj, kar je po logiki neprestane in vedno večje liberalizacije družbe prej ali slej pač moralo priti. Nekateri vse to razumejo kot napredek, marsikdo z olajšanjem: sedaj njihovo nemoralno življenje in njihov posel ne bosta več označena kot družbeno nesprejemljivo početje. Edini "glas vpijočega v puščavi" je bil poskus, da bi z referendumom zavrnili anarhični zakon. Predlagatelji referenduma (Aleš Pirc) niso mogli pridobiti 30 poslancev Pet minut za molitev V obupu ali depresiji Gospod sem. Zdi se mi, da so me zapustili vsi, tudi Ti. Tudi samega sebe me je strah. Ne morem razumeti, zakaj je vse to potrebno, zakaj moram tako obupovati, trpeti... Gospod, premišljujem in ugotavljam, da si tudi ti doživel tako bolečino. V Getsemaniju si bil sam, zapustili so Te prijatelji in učenci, pa na Kalvariji, tam si bil najbolj sam. Gospod, daj, da v takih trenutkih ne bom bežal od ljudi, ampak se bom obrnil k njim in jih prosil pomoči. Naj verjamem, da mi Ti pomagaš po ljudeh in da Ti nikoli nikogar ne zapustiš, saj si postal človek tudi zame, da mi pomagaš. Pomagaj mi, da se dvignem iz tega obupa. Gospod, daj mi trdnosti. Amen! državnega zbora za svoj projekt, zato so poskušali zbrati 40.000 podpisov državljanov in zaprosili za pomoč pri zbiranju tudi slovensko Cerkev. Zbranih je bilo le 8.000 podpisov in zakon o "dekriminalizaciji" prostitucije ostaja v veljavi. Ob tem se zastavlja več vprašanj. Najprej, kaj je s slovenskimi strankami, ki se tako rade sklicujejo na "krščanski etos", ki da iz njega izhajajo? Ali njihovi veljaki namerno u-porabljajo bolj megleno tujko etos namesto bolj domače etike ali morale, da bi se ob moralnih vprašanjih sprenevedavo potuhnili? Morda pa jim sploh ne gre za politiko v pravem pomenu besede, to je za skrb za skupno dobro, pač pa bolj za politikantstvo, le za svojo moč in oblast oz. moč in oblast lastne stranke. Pri tem jim ni pomembna vsebina kakega predloga, pač pa le to, kdo je kaj predlagal. Če ga je predlagal naš, ga bomo podprli, če pa ne, ga ne bomo podprli, da ne bi okrepili moči političnega tekmeca. Načela pa so le za lepo fasado. Ali imajo naše stranke, potem ko so se skupno izpele o vstopu v EZ, sploh še kakšen drug program kot priti na oblast? In kaj je s slovenskimi kristjani? Zdi se, da je prevladujoč tip slovenske vernosti inti-mističen: zaprt v svet ugodja ob lepih obredih, v svet stik z naravo in "mojim" Bogom. Družbena pravičnost, resničnost in moralno-etična vprašanja pa so stvari, ki jih prepušča drugim. Slovenski kristjan se gotovo premalo zaveda pomena zakonodaje: dejstva, da kar je uzakonjeno, postaja tudi družbena in počasi tudi moralna norma tega, da smo kot posamezniki silno odvisni od družbene stvarnosti, v kateri živimo, in jo moramo zato soustvarjati, saj smo zanjo odgovorni. Zaradi božjega razodetja, ki smo ga v obilnejši meri deležni celo bolj kakor drugi. Slovenski kristjani smo ob zbiranju podpisov za zakonodajni referendum "proti širitvi prostitucije" odpovedali, padli na izpitu iz angažirane vere. Del popravnega izpita bomo lahko opravili 21. septembra, ko bomo glasovali o nedeljskem delu v trgovinah /konec Jože Kurinčič Svečanost pri ruski kapelici na Vršiču “Največ, kar lahko naredimo za umrle, je molitev” 0b spominski svečanosti pri ruski kapciici na Vršiču in v Kranjski Gori so počastili spomin na umrle ruske vojake, ki jih je med prvo svetovno vojno zasul snežni plaz,. Predstavniki Slovenije in Rusije so ob spomeniku umrlim vojakom položili vence, ruski škof pa je opravil pravoslavni verski obred. Že 87 let poteka letos, odkar je snežni plaz z Vršiča pokopal pod sabo čez tristo ruskih ujetnikov in deset stražarjev avstro-ogrske vojske. V simbolno počastitev njihovega spomina je Občina Kranjska Gora, v sodelovanju z Društvom Slovenija-Rusija in veleposlaništvom Ruske federacije organizirala najprej v soboto, 26. julija, sprejem gostov in članov veleposlaništva Ruske federacije v hotelu Lek, kjer je bilo povabljenih okoli 400 gostov, torej zelo konkretna in ugodna priložnost za sklepanje dogovorov in poslov. V kranjskogorski cerkvi je potekala spominska maša, takoj po njej pa koncert pevskih zborov na mestnem trgu. Ob tem je bilo povedano, da je bila med 1. svetovno vojno 1914-1918 Kranjska Gora pomembno križišče vojaških prehodov. Zaradi italijanske vojne napovedi Avstriji maja 1915. leta je bila povezava s fronto ob reki Soči velikega pomena. Za vsako ceno - tudi človeških življenj - je morala nemoteno potekati oskrba soške fronte z vojnim materialom. Vršič je moral biti prevozen tudi v vseh zimskih mesecih. Cesto so čistili oziroma odmetavali ogromne količine snega ruski vojni ujetniki pod nadzorom avstrijskih vojakov. Nekega dne - po pripovedovanju je bilo to 12. marca ^.' i /’V i, krmim nutuU* . Unf i *»■. i»„M mifM >• i* I S~ U m., , ’ 1 UCi.tr mtUlSfl « V- •'H« f. A.I.S.C.Gre (Associazione Interna-zionale Studi di Canto Gregoriano). Tečaji gregorijanskega petja v Rožacu, ki jih vodi priznani muzikolog Nino Albarosa, so eni izmed redkih v Italiji, saj na celem italijanskem teritoriju jih je le pet. Glede profesionalnosti in organizacije pa so postavljeni na zelo visoko raven. Poleg prof. Albarose sta tečaj vodila še prof. Heinrich Rumphorst iz Berlina in docent vokalnosti Paolo Loss iz Trsta. Udeležencev seminarja je bilo 34 in v veliki večini so bili vsi glasbeniki in pevci iz severne Italije (celo iz Doline Aoste). V sklop seminarja je sodil tudi večer, posvečen poslušanju, saj je letos nastopila Grazer Choralscho-la, ki jo vodi prof. dr. Franz Karl Pras-sl. Skupina, sestavljena iz sedmih mož in sedmih žena, je začela delo- vanje leta 1992 prav pod vodstvom dr. Prassla, dosedanjega glasbenika, teologa ter profesorja gregorijanskega petja in muzikologije na Akademiji za Glasbo in Umetnost v Gradcu. Skupina je ob izvajanju nekaterih zelo zapletenih delov (predvsem iz proprija: Graduale in Communio) pokazala vokalno dovršenost in izvrstno oblikovano barvitost zvoka, ki jih ne slišimo vsak dan. Poslušalce pa so lahko posebej prevzeli čisti in vliti ženski glasovi, ki so se izkazali predvsem v višjih legah. Program je prikazal že prenovljeno gregorijansko petje iz obdobja, ki gre od X. do XII. stol., saj se je takrat začel uporabljati tako imenovani organum, to je petje dveh glasov (prin-cipalis in organa-lis) v razdalji največ kvarte ali kvinte. Poleg tega sta bila tudi vstopnima spevoma (in-troitus) dodana dva "tropa" oz. dva melizmati-čna stavka. To je najbolj značilno za srednjeveško obdobje, ko so se iz kreativnih in religioznih navdihov dodajali novi stavki, ki pa niso bili nikoli uradno sprejeti in so bili celo prepovedani v liturgiji po Tridentinskem koncilu. Pozno-sred-njeveški način izvajanja gregorijanskega korala pa se je pokazal tudi pri včasih zelo poudarjenih zlogih in slepo izoblikovanih stavkih. Skupina je zato z vseh vidikov žela velik uspeh in spodbudo za nadaljnje delo. V soboto zvečer pa je pri maši nastopil zbor, ki so ga sestavljali tečajniki; zbor vsako leto na ta posebni način uspešno zaključuje teden študija. Povsem pomanjkljiva pa je bila prisotnost slovenskih glasbenikov z obeh strani meje. Upamo, da bo v prihodnje ta tečaj doživel res mednarodno priznanje ne le med predavatelji, temveč tudi med tečajniki samimi. Dario Bcrtinazzi r nimf ll »<•»**Iffivcft* ^ ftlrjtNiA ( *._ f I, •»« »».'im* •!'“»' >'C> V'' . .• ..... i. V . nnW» M nun' ^..,1 ..rUff Deželna komisija za kulturo je zasedala V torek, 29. julija, se je na sedežu odborništva za kulturo v Trstu sestala prvič po deželnih volitvah deželna komisija, ki je pristojna, da izreka mnenje o finančnih prispevkih na podlagi zaščitnega zakona za tisk, ustanove, kulturne dejavnosti in šport. Komisiji predseduje novi deželni odbornik za kulturo in šolstvo Roberto Antonaz. V njej pa sta po dva predstavnika SSO-ja in SKGZ-ja in dva izvedenca. Prisotni so bili Marij Maver, Damjan Paulin, Rudi Pavšič, Branko Jazbec in Viljem Cerno ter deželni funkcionarji. Odbornik Antonaz je uvodoma povedal, da bo nova deželna uprava spremenila deželni zakon, ki je ustanovil Inštitut za Slovence, ker se z njim ne strinja slovenska narodnostna skupnost, saj bi izničil vlogo organiziranosti slovenskih organizacij. Dežela ima namreč v načrtu celovito zakonsko ureditev manjšinskih jezikovnih skupin. Odbornika so slovenski predstavniki opozorili na potrebo po sistematičnem sklicevanju komisije, ki bo lahko samo tako redno opravljala svoje delo. V preteklosti, pod predsedstvom odbornice za kulturo in podpredsednice dežele Alessandre Guerra, se je žal dogajalo, da slednja ni sklicevala komisije, kar je povzročalo velike zamude pri izplačevanju deželnih prispevkov. Zavzeli so se tudi za vrednotenje vloge komisije, ki naj bi izrekala mnenje tudi o sredstvih, ki so namenjena za gospodarske projekte videmske pokrajine in za programe Interreg. Obravnavala je prošnje za finančne podpore za periodičen tisk in za kulturna in športna društva za dejavnost v letu 2002. Komisija se bo ponovno sestala v septembru. Pri Beletrini Kovačič in Lorenci Slovenska Študentska založba je na začetku poletja obogatila svojo knjižno zbirko Beletrina z dvema novima naslovoma. Lojze Kovačič, ki velja za enega najvidnejših in najboljših slovenskih pisateljev, po desetletnem pisateljskem molku z idealizirano pripovedjo Otroške stvari z ostro in brezkompromisno pisavo ne okleva pred sodbo. Kot so zapisali v založbi, je s tem delom dopolnil opus obsesivnega zasledovanja lastne usode, ki ga dela tako prepoznavnega med slovenskimi bralci. Nepričakovano pa je iz časnikarskih vrst v literarne kroge vdrl Janko Lorenci, ki v branje ponuja prvenec, naslovljen Savna in druge zgodbe. "Prihajamo iz niča in gremo v nič, a vmes je pač življenje." S to mislijo je Lojze Kovačič, ki se odlikuje po enem najbolj prepoznavnih literarnih opusov v slovenski literaturi, po poročanju Slovenske tiskovne agencije na predstavitvi svoje knjige povzel svojo držo pri snovanju najnovejšega romana Otroške stvari. To- krat seje na 350 straneh vrnil v otroštvo, ki je, kot pravi, raj na zemlji, ki se v nekem trenutku mora končati, pa naj ga prekine puberteta ali nenaden odhod v neznano očetovo deželo. Z Otroškimi stvarmi je avtor poznavalcem svojega ustvarjanja ponudil tisto, kar jim je vselej manjkalo in v njih vzbujalo vpraševanja ter zanimanje. Dodatna "pojasnila" k nedorečenemu v novi Kovačičevi knjigi po avtorjevih besedah sledijo v prihajajočem romanu, ki še ni bil objavljen. Tako je na predstavitvi knjige sam avtor napovedal. S Savno in drugimi zgodbami se je v Beletrinino linijo novinarjev, ki preistopajo k literaturi, vpisal še znani slovenski časnikar Janko Lorenci. Avtor, ki se doslej ni posvečal literarnemu žanru, je z zbirko tridesetih kratkih zgodb storil prav to. Njegove zgodbe po mnenju pisca spremnega besedila Petra Kolška vsebujejo celovito podobo modernega pisanja, s čimer Janku Lorenciju izreka priznanje, da s prvencem suvereno stopa na literarno sceno. Založba Mladinska knjiga Sredozemska kuhinja Najboljši recepti z okusom po soncu je podnaslov izjemno lepo oblikovane kuharske knjige, ki jo je pred kralkim poslala na knjižni trg Založba Mladinska knjiga, da bi tako sredi vročega poletja nagovorila še vse tiste, ki sredozemske hrane še ne poznajo, naj sežejo po knjigi in si pripravijo "slastne jedi, ki bodo na mizo pričarale nepozabne okuse, vonje in barve sončnega Sredozemlja", kot so uredniki zapisali na zadnjo stran. Knjiga Sredozemska kuhinja je sicer prevod angleškega izvirnika, ki sta ga pripravili Jacqueline Clark in Joanna Farrow, medtem ko je za slovenski prevod poskrbela Nada Pantič Starič, uredila jo je Tatjana Žener, tehnično pa uredila Zlata Maurer Pivko. Ker je to knjiga slastnih receptov, na katero boste postali pozorni predvsem zato, ker jo na naslovnici krasita dve sončno rumeni, naravnost zlati limoni, je prav, da povemo, da so prav fotografije, ki jih je posnela Michelle Garrett, tiste, ki bodo povprečnega bralca najbolj očarale. Dejstvo je, da smo mi Primorci, ki živimo ob morju in neposredno v stiku z italijanskim narodom, za katerega se sicer lahko reče, tako kot za vsak velik narod, tudi veliko slabih stvari, a se o italijanski kuhinji lahko govori samo v presežnikih, nekako navajeni na sredozemsko hrano in na sredozemsko obarvan način prehranjevanja, ki se odraža tudi v načinu življenja in seveda v mišljenju. Zelo težko si namreč predstavljamo človeka, da postane lirik Koso- velovega kova in obenem vsak dan ter seveda tudi v neznosni avgustovski vročini je mastne kranjske klobase z vročim krompirčkom, seveda pečenim na pristni svinjski masti, ob katerem si privošči še namazan ajdov kruh s pristno gorenjsko zaseko, da o krvavicah za malo malico ob devetih zjutraj zraven svežih vampov ne rečemo nobene! In knjiga Sredozemska kuhinja pričara s sliko in nasveti pred prebivalca kontinentalne Slovenije prav to: prosojnost našega sonca, toplino in svežino naše in seveda ne samo naše lahkotne hrane ter seveda še kaj takega, kot so pregrešno dobri morski sadeži, zelenjavne jedi, jedi iz rib, sladice, solate in še kaj, vse v znamenju sredozemskega sonca. Hrustljavi italijanski "krostini", grška musaka, španska tortilja, ki jo pri nas poznamo kot preprosto, a zato nič manj okusno "frtaljo", libanonska strupeno ostra čičerka, pikantne testenine iz Kalabrije, klapavice, (po naše kar "pedoči"), dalmatinski brodet, panzanella, španska solata z beluši, tudi bobova solata in tista z avokodom, vse to in še več, mmmmm!!!, okusno, a pripravili si boste sami tako, da boste segli po knjigi kuharskih receptov Sredozemska kuhinja, sledili zelo povednim in nazornim, skorajda nesramno lepim fotografijam, si ob koncu privoščili še nadevane hlebčke ter nekaj s sredozemskim soncem oplojenega vina in ... morje, burja in sonce bosta v vas! ZIJT NAPOVEDNIK RADIO SPAZIO 103, SLOVENSKE ODDAJE (OD 8.8. DO 14.8.2003) Radijska postaja iz Vidma oddaja na ultrakratkem valu s frekvencami za Goriško 97.5,91.9, Mhz; mokmmboI “ Furlanijo 103.7, ■1 103.9 Mhz; za Kanal- J.v^' JZJ sko dolino 95.7 Mhz; za spodnjo dolino Bele 98.2 Mhz; za Karnijo 97.4,91, 103.6 Mhz). Slovenske oddaje so na sporedu vsak dan, od ponedeljka do petka, od 20. do 21. ure. Spored: - Petek, 8. avgusta (v studiu Andrej Baucon): Poletne melodije iz diskoteke 103. - Ponedeljek, 11. avgusta (v studiu Andrej Baucon): Glasbeni lističi z Andrejem: zanimivosti in informacije. -Torek, 12. avgusta (v studiu Matjaž Pintar): - Ali veste, da... glasbena oddaja z Matjažem. -Sreda, 13.avgusta (v studiu Danilo Čotar): - Pogled v dušo in svet: Prepelica. - Izbor melodij. - Četrtek, 14. avgusta: (v studiu Niko Klanjšček).... - Zvočni zapis. -Glasba iz studia 2. RADIO OGNJIŠČE - STUDIO KOPER Pozdravljeni! Tisti, ki nas poslušate (na frekvencah 91,2 in 107,5 MHz), veste, da tudi v teh poletnih mesecih nismo utihnili, čeprav se v Novem glasu nekaj tednov RADIO OGNJIŠČE nismo oglasili. Sklenili smo se poboljšati, in to kar takoj. O čem bomo torej govorili v tednu, ki je pred nami? V četrtek, 7.8., praznuje devetdesetletnico duhovnik in filozof Ludvik Bartelj. V oddaji V goste smo povabili (ob 17h) bomo zato spregovorili o njegovem življenju in delu. Se prej (ob 16h) pa bomo v oddajo Zvonovi zvonijo prisluhnili, kaj se dogaja na Mirenskem Gradu in kako je bilo na srečanju slovenskih misijonarjev v Postojni. Avgusta so gore najbolj obiskane, v avgustu je bil pred 225 leti prvikrat osvojen Triglav, v avgustu leta 1924 se je v njegovi severni steni smrtno ponesrečil veliki primorski alpinist Klement Jug. V oddaji Rezervirano za (v petek, 8.8., ob 16h) torej o gorništvu. V ponedeljek, 11.8., bomo v Primorski panorami spregovorili o nekaterih dogodkih zadnjega tedna. O katerih, pa ne moremo razkriti. Najprej se morajo zgoditi! Vabljeni k poslušanju! Naši slikarji v Sloveniji Goriški slikar Andrej Kosič se z razstavo intimnih krajin predstavlja v novogoriški galeriji Artes, in to čez vse poletje. Gre za nevsakdanjo in lirično popolno izpeljano, zrelo likovno pripoved, ki je pri Kosiču še nismo poznali, a jo je vredno videti! Goriški slikar Robert Faganel se z antološko razstavo svojega štiridesetletnega dela predstavlja do konca meseca septembra na Gradu Dobrovo v Brelih. 130 slik, pretežno olj na platno, bo zdramilo še tako skeptičnega ljubitelja, da bo odšel v Brda na ogled razstave v organizaciji Goriškega muzeja. Tržaški likovni umetnik Klavdij Palčič je prisoten s svojimi znanimi deli na skupinski razstavi primorskih in slovenskih likovnikov v okviru poletnega festivala v Križankah. kultura - JC MITI IRA —» Še vedno aktualno Pred 50 leti odločena usoda goriškega Katoliškega doma Slovenska matica v Ljubljani / Ponatis Stari Grki Antona Sovreta Natanko pred 50 leti so predsednik, tajnik in blagajnik izvršnega odbora za gradnjo Katoliškega doma v Gorici (sedaj Kulturni center Lojze Bratuž) poslali odboru za Katoliški dom, ki je deloval v Clevelandu in je povezoval delo a-meriških Slovencev, pismo s klicem na pomoč, saj je bil od clevelandskega odbora in njegove takojšnje pomoči odvisen nakup stavbe in zemljišča v Drevoredu 20. Septembra. Duša clevelandskega odbora in ameriške nabiralne akcije je bil rojak z Goriškega dr. Karel Bonutti. Z veliko odgovornostjo, požrtvovalnostjo in osebnimi težavami je poskrbel, da je pomoč prišla pravočasno in da so bili temelji Katoliškega doma trdno postavljeni. Dr. Bonutti je bil desetletja profesor na ameriških univerzah, pred leti pa je bil slovenski veleposlanik pri Svetem sedežu. Zdaj prebiva v bližini Gorice na slovenski strani državne meje. Odboru za gradnjo Katoliškega doma v Gorici Cleveland U.S.A. Vaše požrtvovalno delo za slovenski Katoliški dom v Gorici vzbuja v nas občudovanje in globoko hvaležnost. Vaša pomoč je edina, ki nas bodri, da vztrajamo v teh časih za slovensko katoliško stvar. Z ustvaritvijo Katoliškega doma v Gorici bomo dosegli oziroma dobili streho za naše skupno življenje. - Naj Bog blagoslovi vsa Vaša in naša prizadevanja, Vaša vztrajnost in pobuda je naša vztrajnost. Kot Vam je iz naših poročil g. Bonuttiju znano, je tukajšnji go riški odbor za Kat. dom sklenil, da kupi hišo in posestvo v ulici XX. Septembra, ki je najbolj primerno za namen, ki smo si ga postavili. Hiša in zemljišče je na kraju, ki bo imel vedno večjo gradbeno vrednost. Hiša je dvonadstropna (po ameriško trinadstropna) s petimi stanovanji, zemljišče pa okrog 77 tisoč kv. m., kakor razvidno iz že poslanega zemljeknjižnega izvlečka. Za ta prostor smo se odločili po da ljšem premisleku, ker je po naši presoji najprimernejši. Za nakup tega smo do sedaj zbrali sami nekaj nad en milijon lir. Darovi še vedno prihajajo. Tudi v Angliji in Ar-gentini zbirajo, po njihovih močeh, v ta namen. Vendar smo vsled svojih revnih razmer nezmožni sami to kupiti. Edino z Vašo pomočjo to lahko dosežemo. Z lastnikom hiše smo sklenili preliminaren dogovor, ki vsebuje sledeče točke: a) Cena stavbi in zemljišču je 6,5 miljonov lir; b) Za aro smo dali en milijon lir; c) Kupno-prodajna pogodba mora biti sklenjena in podpisana do 31. avgusta tega leta; takrat moramo izplačati še ostalih 5,5 milijonov lir in poravnati vse stroške prodaj-nokupne pogodbe, ki znašajo circa 15% prodajne cene. Če tega do31. t.m. ne izplačamo, se preliminarna pogodba razdere in v tem slučaju izgubimo že plačano aro. Iz tega izhaja, da potrebujemo takoj (najkasneje do 20. avgusta) okrog 6 mil. lir ali 10 tisoč dolarjev v vaši valuti, ki naj ho deloma Vaše posojilo deloma že nabrani prispevki. /.../ Za jamstvo Vašega posojila naj hi se Vaš odbor vknjižil na stavbo in zemljišče. Ponovno Vas prosimo, da nam nemudoma pomagate ter se Vam že vnaprej toplo zahvaljujemo v imenu svojem in našega ljudstva. Z odličnimi pozdravi Gorica, dne 2. avgusta 1953 Predsednik: dr. A. Kacin Tajnik: dr. K. Humar Blagajnik: M. Komac Tretja številka Zvona Revija Zvon spet v rokah bralcev Če bi se bralci radi zatopili v branje, lahko v roke vzamejo novo šteliko kulturne družbene revije Zvon. Ko preberemo seznam sodelavcev, zasledimo vrsto književnikov, pesnikov, esejistov in kritikov, slavistikov ter dramatikov, univerzitetnih profesorjev pa tudi teologov. Uvodniku Braneta Senegačnika sledi široka paleta argumentov. Ob osemdeseti obletnici Ivana Hribovška objavlaja Zvon izbor doslej še nenatisnjenih njegovih pesmi. Sledijo verzi pisateljice in dramatičarke Bine Stampe Žmavc ter pisatelja in kritika Radeta Krstiča; sekcijo poezije zaključujejo verzi pesnice in knjižničarke v Narodni knjižnici v Pragi Ingrid Lemut Vostra'. Prozni del Zvona se prične s prispevkom Ranjene stopinje duhovnika Jožeta Zadravca; nadaljuje se s četrtim delom Rebulovega dnevnika iz leta 1989. Kocbekovi dnevniški zapisi o njegovih junijskih dnevih v letu 1953, ki zaključujejo leposlovni del revije, pričajo, - kot pravi Mihael Glavan v predgovoru k spisu - da je pesnik ostal zvest kronist in pričevalec sprotne družbene, kulturne in zasebne resničnosti. Ivan je bil tih, umaknjen... nosi naslov pogovor, ki gaje France Pibernik imel s pisateljico Anico Resman Zaletel o Ivanu Hribovšku; o delu Bernharda Haringa se je z duhovnikom in teologom Antonom Mlinarjem pogovoril Janez Markeš. Slovensko leposlovje na Češkem je tema eseja člana SAZU Františka Benharta. Ob razstavi Eda Murtiča je Vida Curk sestavila prispevek Pot do pomiritve. Slavistka Joža Meže obuja spomine izpred 58 let, ko je kot gimnazijka obiskovala Zavod sv. Stanislava. Revijo za kulturo in družbo, katere glavni urednik je od leta 2002 Andrej Arko in jo izdajajo Mohorjeve družbe ter Družina, zaključuje sekcija Ocene in prikazi, v kateri izvedenci v literarni stroki podajo kritični komentar o novih delih slovenskega leposlovja. Igor Gredih ocenjuje pesniško zbirko Ljubezen pod džakarando izseljenske pesnice v Avstraliji Pavle Gruden kot splet različnih refleksij. Prispevek Zvonka Berganta vzame v pretres pub- likacijo na zgodovinko temo Egona Pelikana Tajno štetje prebivalstva v Julijski krajini | leta 1933. Miha Pintarič oceni prevod Toma Virka esejističnega dela Ernsta Roberta Curtiusa Evropska literatura in latinski srednji vek kot herojski podvig evropskih razsežnosti. Jože Horvat poglobljeno in izčrpno oceni roman tržaškega pisca in novinarja Dušana Jelinčiča Martin Čemur. Horvat pravi, da "bi težko našli ustrezno ime za to prozo, ki je v Jelinčičevem pisanju nekaj posebnega, saj se v nekem smislu dokaj razlikuje od njegovih dosedanjih pripovednih del, toni-ranih z dvema poglavitnima značilnostma: od alpinistično motivirane proze do proze z žanrsko ali mistično opredeljeno zgodbo". Gre pa vsekakor za izrazito družbeno kritično pisanje, v katerem pisec razgalja mizer-j no podobo vodstva slovenske manjšine. France Pibernik piše o antologiji Beseda se vzdiguje v dim, ki jo je uredil Denis Poniž. Iztok Ilich komentira peniško zbirko Andreja Kokota Koroški rožni venec in Deklevovo zbirko esejev O trnu in roži. Andrej Arko zaključuje zadnjo številko Zvona s prispevkom o Janezu Kebeju in njegovem drugem delu monografije o jugozahodnem delu Slovenije Loška dolina z Babnim poljem. IG Vsakomur, ki se je v življenju v šolskih klopeh kdajko- li srečal s klasičnimi jeziki, grščino in latinščino, gotovo zadrhti srce, ko zasliši ime Anton Sovre. S tem imenom in s tem slovenskim velikanom je povezanih veliko stvari, ki so skoraj vse vezane na daljni antični svet, a tudi na prevajalstvo, predvsem pa na veliko ljubezen do antičnega, lepega in dobrega. Anton Sovre še danes na Slovenskem in med vsemi ljubitelji žlahtnega in lepega velja za enega največjih poznavalcev antičnega sveta in za enega največjih slovenskih prevajalcev antičnih pesniških in filozofskih umetnin in ni zato nič čudnega, če se najbolj prestižna slovenska nagrada za prevajalce imenuje prav po klasičnem filologu, akademiku Antonu Sovretu. Slovenska matica v Ljubljani je minulo leto ponatisnila imenitno knjigo, ki nosi zgo- I :PA.o/wftP i K UE.O < voren naslov Stari Grki in je ponatis enega od temeljnih del Antona Sovreta iz leta 1939. Da iz leta 1939, kar samo kaže na to, kakšen velikan je bil naš Anton Sovre! Anton Sovre seje rodil leta 1885 v Šavni peči, vasi med Hrastnikom in Zidanim mostom, študiral je v Ljubljani, vpisal klasično filologijo na Dunaju in v Gradcu; prišla je prva svetovna vojna in je zato Sovre kot suplent služboval širom po Sloveniji, poučeval tudi na slovenski gimnaziji v Gorici. Med prvo svetovno vojno je bil v Karpatih ranjen v glavo, kar je imelo za posledico, da je čutil hude glavobole vse življenje. Leta 1925 je končal klasično filologijo v Ljubljani, medtem je sklužboval na Ptuju in kmalu odšel poučevat na klasično gimnazijo v Ljubljano. Zaradi "sloveno-branstva" je bil za časa unitarističnega režima Pere Živkoviča kazensko premeščen v Srbijo, od koder se je vrnil v Ljubljano leta 1934, a ga je že istega leta prosvetni minister Anton Korošec imenoval za inšpektorja klasičnih jezikov in slovenščine na prosvetnem ministrstvu v Beogradu, od koder se je tik pred okupacijo vrnil v Ljubljano. Leta 1946 je začel delati tisto, kar bi moral od samega začetka: postal je profesor grškega jezika in književnosti na ljubljanski univerzi. Postal je tudi član Akademije znanosti in umetnosti, se upokojil leta 1956, umrl je v Ljubljani leta 1963. Na grobu ima Anton Sovre vklesane Pindarove verze, ki jih je prevajal na večer pred svojo smrtjo: "Sreča je nagrada prva, druga dober glas, / a kdor pridobil Isi je oboje, / si spletel venec je najlepši." Lepo spremno besedo knjigi na pot, iz katere sem vzel drobce življenjepisa slovenskega očeta klasične filologije, je prispeval drug velik poznavalec antičnega sveta, in sicer akademik Kajetan Gantar, Sovretov učenec, čigar slovenščina odraža vso žlahtnost antičnega sveta, saj besede stojijo kot kamni, povezani med seboj v trdno in lepo zgradbo. Priporočam v branje, ker je to zares pravi užitek, kako lahko o knjigi napišeš sočno, življenja polno zgodbo, ki te kar nagovarja k branju! Mimogrede nam dr. Kajetan Gantar pove tudi to, da se Sovre kot gimnazijski profesor ni omejeval samo na poučevanje grškega in latinskega jezika, ampak je veliko prevajal, predvsem pa skrbel za poučevanje odlične slovenščine. Sodeloval je v krogu "čitankarjev" (Bajec, Rupel, Solar, Kolarič), ki so pripravili v tridesetih letih minulega stoletja izjemne čitanke, s katerimi so z domiselnostjo in svežino dobesedno orali ledino na Slovenskem. Vendar je Anton Sovre vse življenje ostal zvest svoji prvi ljubezni, in sicer prevajanju iz antičnih jezikov. Če se spomnimo samo Kralja Ojdipa, Homerjevih Iliade in Odiseje, j - A R T.D N_S O V R E STARI GRKI '■ Mtri Dnevnika cesarja Marka Av-relija. Cvetja iz domačih in tujih logov, prevoda Lukija-novih Satir, Plutarhovih življenjepisov velikih Rimljanov, Erazmove Hvalnice norosti, prevoda niza poezij starogrških pesnikov in filozofskih besedil, prevoda petih Platonovih dialogov, številnih prevodov tragedij, poezije in še in še bi lahko naštevali, saj je še po smrti Antona Sovreta izšel izbor poezije Starogrška lirika. Umrl je, kot rečeno, med prevajanjem Pindarovih Od. Zamisel za knjigo Stari Grki je Sovre dobil v Srbiji, kjer je po posredovanju znanega bizantologa Vladimirja Mošina navezal stik z ilustratorjem Ivanom Potočnjakom, profesorjem iz Pančeva, medtem ko je dr. Albin Vilhar, tudi I slovenski profesor v Srbiji, za knjigo prispeval izčrpno i-mensko kazalo. Knjiga je izšla pri Mohorjevi družbi v Celju v tri tisoč izvodih leta 1939 kot drugi zvezek Mohorjeve občne zgodovine. Naletela je na izjemno dober odmev, ki velja zanjo še danes, saj gre za izjemno delo in je prav, da gaje Slovenska matica ponatisnila. Da ne bi po nepotrebnem dodajali svojih odvečnih besed o tem, kakšna je knjiga Stari Grki, citiram nekaj misli o knjigi Stari Grki iz zapisa prof. zgodovine Franca Trda-na iz revije Čas tedanje dobe: "Tako sestoji to odlično delo iz dvanajstih delov, ki kakor dvanajst mogočnih stebrov nosijo ogromno kulturno zgradbo starega grškega duha. Jezik je krepak in možat, kakor iz parskega marmorja izklesan, resnoben in spoštljiv, ponekod pa spet čustven in liričen... Slog je lahko tekoč in prikupljiv, izrazi pretehtani in slovensko čisti, brez običajne tuje navlake, zlasti pa brez oguljenih časnikarskih fraz; z nenavadno besedo te neprestano j opozarja na vsebinsko novost." Ko vzameš knjigo Stari Grki v roke, lahko zares rečeš: "Imeli smo može!" Hvala Slovenski matici in hvala Bogu lahko danes rečeš: Imamo knjigo, ki mora najti mesto na vsaki slovenski knjižni polici! JUP 7 ČETRTEK, 7. AVGUSTA 2003 8 ČETRTEK, 7. AVGUSTA 2003 Jubilej Rafko Dolhar sedemdesetletnik Odločno je posegel že v sklepanje in uresničevanje sporazumov med slovensko stranko in snujočo se tržaško levo sredino v 60. letih. To je prineslo prvo, še negotovo odpiranje oblasti do Slovencev v Trstu in nekaj stvarnih dosežkov, med drugim publi-cizacijo Slovenskega stalnega gledališča. Upravnemu odboru te ustanove je pozneje tudi predsedoval. Dr. Dolhar je pozneje sodeloval v težkih političnih bojih ob Osimu za pravičen zaščitni zakon in ob drugih priložnostih. O svojem političnem delu je izdal več knjig (Na naši koži, Leva sredina in tržaški Slovenci, Tržaški poldnevnik). Od začetka je tudi predsednik Krožka za družbena vprašanja Virgil Šček v Trstu. Jubilant pa je tudi priznan planinski in strokovni pisatelj (Pot v planine, Človek in cesta, Pot iz planin, Prgišče Krasa, Kraški sprehodi, Vabilo v /u-lijce, Romanje v Julijce, Stezice). Veliko je sodeloval z Radiom Trst A, revijami in časopisi. Rad tudi fotografira in seveda hodi v gore, saj je navezan tako na Julijce, med katerimi je odraščal, kot na kraško gmajno, o kateri tudi redno piše. V mlajših letih je kot zdravnik (s specializacijama v medicini dela in športni medicini) objavljal tudi medicinske razprave v slovenščini in italijanščini, predaval je anatomijo na tržaški univerzi, od ustanovitve pa je predsednik Slovenskega zdravniškega društva v Trstu in Gorici. Kot smo zvedeli, se ob 70-letnici v Celovcu tiska njegova najnovejša knjiga, ki jo z zanimanjem pričakujemo. Še na mnoga zdrava in ustvarjalna leta, dr. Dolhar! Na tiskovni konferenci Karitas Revščina je v Trstu velik problem Predstavili so začasni pregled problematike; dokončnega bodo pripravili jeseni V nedeljo, 3. avgusta, je minilo 70 let, kar se je na Trbižu v Kanalski dolini rodil zdravnik, politik, planinski in strokovni pisatelj dr. Rafl