SAS MISSON ES CATOUGAS
GOSPODA, GORE IN HRIBI, VSE RASTLINE NA ZEMLJI, SLAVITE GOSPODA!
CONGRESO EUCARISTICO INTERNACIONAL EN NAIROBI KENIA, AFRICA, DEL 11 AL 18 DE AGOSTO DE 1985
(Continuacion.)
Hacev luz so brc la intima relaeion existent.o en tre la Eucaristia y la familia es el objeto del Congmso Eucaristico Internacional. Esta gr a n reu-nion tratara de hacer comprender que la Eucaristia es foco y fuente de unidad, comunion y comunidad, y por consiguiente manantial de a mor y vida pava la mišma familia cristiana. El nucleo familiar debe girar en torno a este Sacramento, debe inspirarse en el, para que čada miembvo suyo apren-da a vi vir no para si mismo, sino para los demas. La Eucaristia es la fuente de la vida familiar y, al mismo tiempo, la familia čada vez mas debe ser una manifestacion de la Eucaristia. Las actitudes que ban de regir las rela-ciones entre esposos y en tre padres e hijos —acobida, escucha, servicio, comunion— son las necesarias tambien para una buena celebracion del Sa-crificio eucaristico. Ademas, la alianza entre Cristo y la Iglesia, represen-tada por el Saciamento de la Eucaristia, tiene un simbolo particular propio en el matrimonio. La familia debe encarnar esta alianza de fidelidad y entrega mutua. Esta realidad se considerara a fondo en los dias del Con-greso, en momentos de oracion y en conferencias, junto con los demas temas y problemas relacionados con la familia de hoy.
— iComo se esta preparando la Iglesia a la cita de Nairobi?
La preparacion comenzo como en sordina, sin gran publicidad, pero con el pasar del tiempo ha ido acusando cierta vitalidad, sobre todo en Kenia. En enero de 1982 anuncio el Papa el tema. En abril del ano siguiente, a la vez que se comenzaba en Nairobi la organizacion local, el čemite perma-nente envio una carta a todas las Conferencias Episcopales ofreciendo, entre otras cosas, algunas indicaciones para una preparacion adecuada. Es impor-tante comprender que un Congreso Internacional no es solo un acontecimiento que repercute en la Iglesia particular que lo acoge, sino que afecta a toda la comunidad eclesial. Mas adelante se preparo un texto-base para la refle-xion que luego el Papa desarrollo en el mensaje del ano pasado. Para dar mayor incidencia aun a estas iniciativas, e! Comite permanente, de acuerdo con el de Nairobi, invito a todos los Episcopados a nombrar un delegado na-cional que se ocupara de la animacion pastoral y de los tramites practicos de la asistencia de delegaciones. Mas de la mitad secundaron la invitacion, y en noviembre ultimo tuvo lugar en Roma una l-eunion de los delegados; esta dio oportunidad de conocer lo que se estaha haciendo. De la obra de los delegados dependera en gran parte la sensibilizacion espiritual de los fieles de todos los paises.
(Continuara.)
K sliki na naslovni strani: Na slikovitem otoku Bali še bolj slikovite pagode. . .
MISIJONSKI JUTRI IN AFRIKA
,,Kdorkoli bo imel Afriko, ta bo vladal svetu", to so nekako preroške besede predsednika Zlate Obale Feliksa Houphuet-Boigny.
Morda so te besede daleč pretirane. Dejstvo pa je, da se iz Vzhoda ln Zapada trudijo politične in ekonomske sile, da bi si pridobile Afriko.
Mi katoličani pa stojimo pred problemom, ki ga že pol stoletja imenujemo: ura Afrike. Ura namreč za misijonsko delo.
Japonska je odprta, toda misijonsko delo se nikakor ne razmahne. Kitajska je navidez zaprta, muči jo razkol in katakcmbsko življenje Rimu zvestih kristjanov. Indija ne dovoli vstopa nobenemu tujemu misijonarju. Islamski svet se širi in zaostruje. Odprta pa je črna Afrika.
Vsa Azija stoji pred nami kot moreče vprašanje: kdaj? Dve milijardi ‘iudi ima le peščico katoličanov, komaj dva odstotka. Pa še v ta dva odstotka je vključen velik odstotek filipinskih katoličanov. Misijon v Aziji ie kakor sen, drzen sen. Lahko bi nehali, predno smo pričeli. A če za koga, za Azijo velja: pojdite. . .
Nasprotno pa je odprta Afrika. Ne severni, muslimanski del, pač pa črna Afrika. Četudi je polna nemira in se ta gmota različnih rodov in jezikov in političnih si!, ki ustvarjajo samostojne afriške države, ne bo ,Qko kmalu umirila, je vendarle lo svet, ki je zdaj pred nami in čaka na vstop Kristusa.
Misijonsko delo v dvajsetem stoletju je najboljši dokaz, kaj smemo Pričakovati že v začetku tretjega tisočletja. Katoličanov je bilo v črni Afriki leta 1920 en milijon, leta 1930 šest milijonov, leta 1950 14 milijonov, leta 2000 — tako pravijo izvedenci — bo črna Afrika imela 175 milijonov katoličanov.
To ne bo samo zasluga misijonskega dela, ampak vsaj toliko zasluga naravnega prirastka. Na svetovnih simpozijih, kjer je bil govor o omejevanju rojstev, Afrikanci praktično niso sodelovali ali sodelovali z izpo-Vedjo: v Afriki je vsak otrok zaželen.
Zanimiva je primerjava. Leta 1900 je imela Afrika le en odstotek vseh kristjanov. V 'Evropi jih je bilo tedaj 56 odstotkov. Za leto 2000 pa računajo, da bo v črni Afriki 18 odstotkov vseh kristjanov, v Evropi pa le š® 21 odstotkov in v Severni Ameriki 15 odstotkov vseh kristjanov na svetu.
Misijonsko delo se je v Afriki pričelo šele v 19. stoletju. In zanimivo i® ponoviti, kar je rekel predsednik Tanzanije Julius Nyerere, da ,,so dali misijonarji Afriki od sebe najboljše, kar so mogli. Četudi so začeli z mi-
sijonskim delom nekako paternalistično (misli predvsem na povezavo s kolonialnimi državami), delajo zdaj ne le za Afriko, ampak z Afriko". Veliko priznanje. Podobnega je lani ob posvečenju novega škofa v Zambiji izrekel predsednik Zambije: misijonarjem se moramo zahvaliti za kulturo.
Ta porast seveda zahteva od Cerkve velikih naporov. NI dvoma, da je razveseljivo dejstvo, da se Cerkev v Afriki afrikanizira. Nekateri avantgardisti kot je v Kinshasl kardinal Malula, utirajo nova pota. Njegovi „mokambi", voditelji, ki so več kot dosedanji katehisti, ki so pravi vodje župnij, so naletele na debato. Pri njej so se najbolj oglasili škofje Južne Amerike. Tudi sam papež je posvaril, naj pazijo mlade afriške Cerkve, da ne bi tako nujna inkulturacija zatemnila čistosti evangelija. Če bi se začelo dogajati to, bomo ponovili obredni boj iz sedemnajstega stoletja. Sledil bi ponovni poraz.
Vzgoja domačega klerci, ustanavljanje domačih redovnih družb, vse to priča o vitalnosti afriške Cerkve. Trenutno imajo v Afriki 7.500 bogoslovcev. Številka seveda lahko zaslepi. Misel, da ne bo več potrebno pošiljati misijonarjev v Afriko, bi bila usodna.
Samo eno dejstvo, ki ga ponavljajo misijonski časopisi že nekaj let. Zaradi pomanjkanja duhovnikov nastajajo nove in nove sekte. Številka, ki jo je pred leti zapisal strokovnjak, ki je iz tega zornega kota pregledal vso Afriko, je presenetila. Kaj vendar to pomeni: 6.000 krščansko-po-ganskih sekt! Med njimi Marijina legija, namreč sekta, ne nekdanja organizacija. In ta številka je danes gotovo premajhna. Zakaj to? Ni duhovnikov. Bili so misijonarji, ki so poučevali katehumene in jih krščevali. Potem so omagali. Novih moči ni bilo. Domačega kiera tudi še ne. In mlade krščanske občine so bile prepuščene same sebi. Kaj bolj razumljivega, da jih je potegnila nazaj stoletna tradicija in so nastale nove oblike krščanskega poganstva, pravičneje rečeno: krščanskega animizma.
Mi poznamo Afriko predvsem po poročilih o suši. Poznamo zastrašujočo oceno, da praktično 150 milijonov Afrikancev gleda smrt! v oči -to zaradi lakote. Najbolj je zadnji čas stopila pred oči sveta Etiopija. Pa je nevarnost, da bodo pozabljene druge dežele. Socialno delo misijonarjev je nujno. A če bo izčrpalo vse moči starih in mladih misijonarjev, bo ostalo malo za evangelizacijo samo. Gotovo, tudi karitativno delo je že evangeizacija. A vendar izkušnje kažejo, da brez poglobitve ne gre. Zato je isti kardinal Malula dal geslo: na globoko. Zaire je država, ki ima v vseh afrikanskih državah največ katoličanov. A se že kaže po-plitvenje.
Nevarnost zbiranja statistik, nevarnost nekega misijonskega triumfa-lizma je posebej v Afriki pričujoča. Morda je nevarnost poplitvenja prav tako škodljiva za prihodnost afriške Cerkve kot je nevarnost vdiranja muslimanov iz Severa kontinenta in vihranje komunizma.
Afriški študentje.
Afrika ni enotno vprašanje. Kolika razlika med Južnoafriško unijo ■n recimo Ugando. Kakšna razlika med Sudanom in Zaire. Vsaka država ima svoje probleme. Nešteti rodovi, tako številni jeziki, tako bogate
tradicije, za vse to je treba časa in potrpljenja. Oglaša pa se na vseh straneh volja do skupnega dela, tako na gospodarskem, kakor na kulturnem in religioznem področju.
V sto letih se bo odločilo, kaj bo pomenila katoliška Cerkev v Afriki. In istočasno se bo pokazalo, kaj pomeni Afriška Cerkev za svet.
Zato so papeži od Pija XI. obračali pozornost na Afriko. Se bolj pa zdaj po vojni, ko se je azijski misijon skoraj zaprl. Od Pavla VI. do Janeza Pavla II. se neprestano ponavlja klic: dajte Afriki misijonarjev.
Res, Afrika si mora pomagati tudi sama. Celo na gospodarskem področju. In z dejstvom, da je večina Afrikancev mladih, je torej dan realen pogoj, da bo vsa Afrika in posebej Afriška Cerkev resnično mlada moč v vesoljni Cerkvi in družini narodov.
Da je poleg lakote, podrazvitosti, vdorov protikrščanske propagande v mladi Afriški Cerkvi veliko drugih problemov, ki so nerešeni, se rešujejo ali se vsaj pričenjajo reševati, ni dvoma. Saj so podobni ali drugačni problemi povsod, tudi in morda še bolj v starih krščanskih deželah. A gledano v celoti, se zlasti po zaslugi afriškega misijona Cerkev pomika iz severne poloble na južno. In prav možno bo, da se bodo pisale najlepše strani zgodovine Cerkve ali — zdaj že lahko rečemo — zgodovine krščanstva prav pod ekvatorjem in še posebej v Afriškem kontinentu.
Franc Sodja CM
Brat ivarlst Zdravko Kravos v kamerunskih hribih; zdaj deluje med srednješolci v Zambiji.
daljnovzhodne novice
O. VLADIMIR KOS S J, Tokio
Opravičim naj se: spet vam pišem o Japonski, ki ima le 41.000 km2 več površine kot drobna Finska. . . katere naj višja gora Fudži zaostaja za 2119 m za afriško Kilimandžaro (ki jo poleg snega krasijo še kavni nasadi) ... in dasi nas je zdaj (vštevši mojo malenkost) kakih stodvajset milijonov duš, je Japonska komaj na petem svetovnem mestu z ozirom na gostost prebivalstva na en km2 (se razume,, da pri tem Primerjamo le dežele z več kot 5 milijoni ljudi) . . kljub vsemu temu yam morem pisati: kljub blišču, ki trenutno obdaja naše otroke (glede življenjskega pričakovanja smo na prvem svetovnem mestu; moški dojenčki si lahko obetajo 75 let, deklice pa skoraj 80) smo vendar — misijonska dežela: menda nas je nekaj več kot 406 tisoč katoličanov, torej hiti en odstotek prebivalstva! Kakor ostale oblike japonske družbe je tudi Cerkev na Japonskem lepo urejena: vodijo jo en kardinal in šestnajst škofov (dva izmed njih sta nadškofa), pomaga jim dva tisoč duhovnikov (tri četrtine redovnih) in več kot 7 tisoč sester; vse to in še več je potrebno, ker pomeni Cerkev Japoncu, tako katoličanu kot ne-katoličanu, organski del vesoljne Cerkve in njene vidne moči (in Japonci se kot pravi otočani zmeraj ozirajo po ostalem svetu, kako jih
Simbol Japonske: Sveta gora Fudži.
ocenjujejo); toda teh več kot 3.900 otokov je še zmeraj misijonska dežela, bistveno odvisna od molitev in žrtev zanjo darovanih, posebno pa tistih, ki se svojega krščanskega poslanstva v misijonske razsežnosti polnokrvno zavedajo. In zato morem spet napisati to in ono v obliki novic iz Daljnega Vzhoda — novic, ki so se nabrale na misijonskem ekranu za pazljivo občinstvo, ki ve, da se lahko vse tkzv. naravne stvari in naravna dogajanja na naklu Božje Previdnosti spremenijo v zlato in jeklo za Božje Kraljestvo, če bo le dovolj ognja molitev in žrtev. Še nekaj spada v opravičilo: Japonska nima nobene prednosti na misijonskem zemljevidu; a tisti, ki nas je Gospod povabil na teren, s terena poročamo; ugodne okoliščine poročanje olajšajo, tako da se to in ono pogosteje javlja in vzbuja vtis važnosti; a celotni misijonski svet je važen. Drugi Vat. Zbor, v listini Christus Dominus - Gospod Kristus, imenuje tri predele sveta, za katere se mora Cerkev zmeraj in povsod najprej zanimati: ,,kjer še ni oznanjevanja Božje Besede; kjer so verniki v nevarnosti,, da zavržejo načela krščanskega življenja, predvsem zato, ker nimajo dovolj duhovnikov; kjer so verniki v nevarnosti, da izgubijo celo vero.“ (Odst. 6.) To ponovno poročilo o Japonski se enostavno ravna po starem japonskem pregovoru (pisanem z našo abecedo) : hito ua furuki ni šikazu, kdromo ua atarašiki ni šik&zu (in po naše povedano): človeku se najbolj prilegajo stari prijatelji in nova obleka.
Od leta 1920 do 1955 je štela povprečna japonska družina pet članov, po najnovejši statistiki šteje le še dobre tri člane, povprečno torej: oče„ mati, en otrok... Najnovejša statistika tudi trdi, da bo V prvih letih 21. stoletja več kot enaindvajset odstotkov japonskega prebivalstva - starih čez 65 let. Kdo bo zanje delal, kdo jih bo pomagal preživljati? Za sovražnike japonskega ljudstva je padanje naravnega naraščanja razveseljivo dejstvo, za Cerkev in vse dobro misleče ljudi pa ne; Japonci imajo tako radi otroke, da jih celo strahotno razvajajo, a zdaj so v nevidnih kleščah tako državnega kot javnega mnenja: prvo stremi za čim večjimi državnimi dohodki, drugo pa stremi za čim večjim številom materialnih dobrin, s katerimi se lahko poedina družina uveljavlja. Tako je večje ali bolj normalno število otrok ovira tako državi kot posamezni družini - tukaj se soočimo s čisto pogansko resničnostjo, s čisto poganskim mišljenjem, ki mu je ta svet edini tolažljivi cilj, pa naj še tako računa z možnostjo kakšnega višjega sveta. In tukaj zastavi molitev za japonske misijone: v luči Gospodove milosti se ta čudoviti svet skrči na to, kar v resnici je: snov za gradnjo Božjega Kraljestva. šele v Kristusovi luči zažari vse naravno v pravi, dragoceni vrednosti in lepoti. Kako bi moglo biti drugače, ko pa je stvarstvo - umotvor ,,iz rok“ presvete Trojice!
Več kot 42 odstotkov japonskega prebivalstva živi od leta 1960 naprej v treh naj večjih japonskih mestih Tokio, Osaka, Nagoja (pisano po naše) in pri tem ne upoštevamo več kot 50 km radija od vsakokratnega središča mesta, število kmečkih družin, ki se izključno bavijo s poljedelstvom, neprestano upada: pred 20 leti jih je bilo po vsej Japonski še dva milijona, zdaj jih je le še kakih 730 tisoč. . . Toda čemu posvečati pozornost vprašanju poljedelstva — ali ne gre pri molitvi
Misijonar Kos S.J. v sp.emstvu treh Japonk, od katerih je ena budistka, druga katoličanka
in tretja protestantka.
in žrtvi za misijone predvsem za duše? Najprej je treba reči, da se tudi 2. Vat, Zbor peča z vprašanjem poljedelstva, in sicer v listini Gaudium et spes, v odlomkih 60, 64, 66. 87 — v luči Kristusove ljubezni <3o človeka-kmeta in človeka-poljedelskega dninarja. Zbor se zavzema zrfčloveka vredno delovno okolje, ,,ki bo pospeševalo človekov razvoj pri tem razvoju mora pomagati država, posebno v zadevi pravične razdelitve zemlje, plodonosnega vrednotenja poljedelskih izdelkov, naprednega načina obdelave zemlje, in primerne strokovne izobrazbe. Molitev za Japonsko, tudi če ni darovana za ljudi v zvezi s poljedelstvom, vendar tudi tam pride na pomoč. Japonsko podeželje se neprestano ozira po mestu in njegovi kulturi in njegovih zabavah - če se bo meščanska Japonska, ki državo vodi, pravilno zavedala svoje odgovornosti z ozirom na kmečko prebivalstvo, bo ne le ustvarila zdrave temelje naroda, nmpak tudi edinstven vzorec uspešnega gospodarstva, ki bo pritegnil ostalo Azijo, morda celo Afriko. Sicer gre pri tem za tkzv. naravno milost, ki zdravi od izvirnega greha oslabljeno človeško naravo; vendar je dinamika takšne milosti usmerjena v pripravo za nadnaravno milost.
Veste, da je glede ribolova Japonska na prvem mestu z več kot 10 milijoni ton na leto; na drugem mestu je SZ s kakimi 9,50 milijoni ton, sledi LR Kitajska z nekoliko več kot štiri in pol milijoni ton. Ribja •beljakovina ali protein je ena izmed najvažnejših jedilnih prvin za
zdravje. Da bi se vsak Japonec do sitega najedel rib! Da bi bil hvaležen Stvarniku za toliko bogastvo! In ker človek ne živi samo od rib in riža, ampak tudi od božje besede: da bi Japonci odkrili resnično božjo besedo, ki jo iz roda v rod prenašata sv. pismo in izročilo, posebno pa tisto Božjo Besedo, ki se je za nas učlovečila!
Japonski pregovor pravi: šomocu ua hozon spreta kokoro nari -v knjigi je shranjeno srce. Povprečno pride na enega Japonca letno skoraj deset knjig, več kot enajst tednikov in več kot 14 mesečnikov. . . Zadnja tri leta se tiskane besede najbolj bavijo s sociologijo; literarne stvaritve so na drugem mestu; filozofija in trgovstvo si delita približno enako nizko stopnjo zanimanja. Koliko dobrega in koliko zlega je shranjenega v teh besedah! Koliko resničnega in koliko laži! Molitev in žrtev za Japonsko doprineseta svoj delež tudi k temu nadvse važnemu pojavu narodovega življenja. Na Japonskem nam posebno manjka japonskih katoliških romanopiscev in pripovednikov. Zdi se, da leposlovje celo več doseže kot živa beseda. Lahko bi tudi rekli, da so katoliški leposlovci ,,sol otokov*1; če pa se sol izpridi odnosno če je je premalo - saj veste, kje je s podobno priliko Kristus osvetlil določene medčloveške odnose!
Ko se Japonci začno starati, nekje pri petinšestdesetih letih, si območje njihovega zanimanja začno lastiti še posebej radio in televizija, dnevno časopisje in bolj lahek revialen tisk; razvedrilo v tej ali oni obliki je približno na drugem mestu; še to in ono je v ospredju zanimanja, na zadnjem mestu je - pomoč sočloveku. Zdi se mi - in če se motim, mi to morate povedati za vsako ceno! da se v tej točki razodeva tragika še tako dobrega poganskega življenja: nima dovolj moči za ljubezen do bližnjega, srčno moč morajo takorekoč rabiti zase, da se lahko gibljejo v mejah dovoljenega. Logika človekovega bližanja večnosti pa je drugačna: čim bliže smo Bogu, tem bolj bi morali upoštevati Kristusovo zapoved (ne nasvet): da moramo - to se pravi: moramo - ljubiti Boga z vsem srcem, bližnjega pa kakor sebe (ne več in ne manj). Molitev - in če jo premoremo: žrtev - za misijone morda prav tukaj najbolj očitno pomaga; da to prav razume, bi se človek moral takorekoč zagledati v obraze starejših Japoncev in Japonk, ko prejmejo sv. krst in še dolgo potem: kako jim spet mladostno žarijo oči, ki zdaj prvič zro razsežnosti sveta tja do Božjega Srca Kristusovega, ki Mu je drago, božje drago, vsako človeško srce.
Naj bo tokrat dovolj. Druge novice bodo za drugič. Na teh otokih imamo tudi ta pregovor: čiri mo cumčreba, jama to n&ru - prah na prah in nekoč bo gora (ali: velik kup). Preveč prošenj rodi nevoljo; močna nevolja pa zaduši zanimanje. Božji Pridigar pravi (v 3 pogl.), da so časi, ki zahtevajo molk. In časi, ki zahtevajo veselje. Naj nam bodo takšni časi vsem podarjeni, želi Vaš vdani doljnovzhodni dopisnik
Verižice in tudi — križce prodaja...
EKUMENIZEM NA TAJSKEM
S.	FRANČIŠKA NOVAK O.S.U., Bangkok
Ekumenizem pomeni delo za slogo in soglasje med različnimi religijami, da s sklenjenimi rokami gradijo blagostanje za družbo in posameznika, namesto da bi se med seboj prerekale, ker prepiri povzročajo le razpore in celo nasilja. Današnja družba se bori s težkimi problemi — zlasti z moralnimi - zaradi prodirajočega materializma, potrošništva in kriminalnosti, zločinov vseh vrst. Religije se morajo združiti v prijateljstvu in skušati rešiti te probleme s svojo moralno podporo v upanju, da se moralno stanje v družbi zboljša, da pripadniki religij vzamejo svoja moralna načela bolj resno in se tako moralna raven zvišia. Saj je jedro ekumenizma prepričanje, da vse religije uče le dobro...
Vemo, da je v tej deželi več velikih religij kot so budistična, hinduistična, muslimanska, krščanska. V vsaki deželi je religija tesno povezana s kulturo ljudstva, tako budizem na Tajskem. Vsaka dežela se trudi, da hrani in neguje svojo kulturo kot narodno dediščino in tako hrani in neguje tudi svojo religijo. Ako je več religij v deželi, je nujno za mir in soglasje državljanov, da se te religije med seboj razumejo, spoštujejo; to je ekumenizem.
Da se ekumenizem more razviti na Tajskem, je potrebno ne samo, da mi kristjani poznamo budizem, ampak tudi značaj tajskega ljudstva, ker Tajci se drže budizma (95 %), ki ima velik vpliv na njih značaj. Poznati se, razumeti se, spoštovati se, to je jedro ekumenizma.
Bolje bomo razumeli tajski značaj, če ga primerjamo z zapadnim, evropskim.
Značilnosti zapadnih značajev:
1.	Abstraktno mišljenje;
2.	Logična miselnost;
3.	Znanstvena miselnost;
4.	Uspešnost v podjetjih;
5.	Pravice in dolžnosti; odgovornost;
6.	Samozavest;
7.	Strogost, resnoba, tehnika;
8.	Važnost uspešne tehnologije
Značilnosti vzhodnih značajev:
1.	Konkretno mišljenje.
2.	Izkustvena miselnost.
3.	Domišljija, umetnost, predstave, glasba.
4.	Družabnost, prijateljstvo.
5.	Ljubeznivost, dobrotljivost.
6.	Obvladanje sebe v miru, zbranosti.
7.	Veselost, nasmejanost.
8.	Važnost nenavezanosti na minljive stvari.
Seveda te razlike in primere veljajo samo na splošno, saj končno smo vsi le ljudje in imamo značilnosti in lastnosti, ki so podlaga kulturi, in teh ekumenizem ne more prezreti, če naj pridemo do sporazuma in soglasja.
V začetku decembra 1984 je nadškofija Thare na Tajskem obhajala stoletnico delovanja. Katoličani tu so ponosni na svojih 6 mučencev iz leta 1940, kot pravi s. Novak.
Daši ima krščanstvo svoj izvor na vzhodu, se je vendar bujno razvilo in razcvetelo na zahodu. Tako je naravno, da je bilo krščanstvo Pod vplivom zahodne kulture in vrednot zahodnih narodov. Tajci pa so povezani z vzhodno kulturo in bodo tako imeli težave sprejeti krščanstvo, ki je povezano z zapadno kulturo. Teh težav se včasih kristjani dosti ne zavedamo ali jih prezremo v gorečih željah,, da se blagovest širi, da pride odrešenje do vseh.
Pravi duh ekumenizma
,.Božja volja je, da se vsi ljudje zveličajo", (1 Tim. 2, 4). Zveličanje pa je v tem, da postanejo popolni, kot je naš Oče v nebesih Popoln. (Matej 5, 48.) Popolnost je v posnemanju Jezusa Kristusa, Boga-človeka, ki je popolnoma izpolnil voljo Boga Očeta v moči Svetega Duha. Jezus Kristus je prišel, da odreši svet večne smrti in greha. Greh je tudi velika ovira za ekumenizem
Jedro krščanske moralke je ljubezen do Boga in človeka (1 Janez 4, 7, 8, 11). Jezus je na predvečer svoje smrti ,,Dal novo zapoved: Ljubite se med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, se tudi vi ljubite med seboj. Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, a ko boste imeli ljubezen med seboj." (Janez, 13, 34-35.)
Sveti Pavel je izvrstno označil ljubezen: ,,Ljubezen je potrpljiva, je dobrotljiva, ni nevoščljiva, se ne ponaša, se ne napihuje, ni brez-
obzirna, ne išče svojega, se ne da razdražiti, ne misli hudega, se ne veseli krivice, veseli se pa resnice, vse opraviči, vse veruje, vse prenaša." (1 Kor. 13, 4-7.) Že prej v evangeliju Jezus sam poudarja: ,.Slišali ste, da je bilo rečeno: Ljubite svoje sovražnike in molite za tiste, ki vas preganjajo, da boste otroci vašega Očeta, ki je v nebesih. Zakaj On veleva svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi ter pošilja dež pravičnim in krivičnim... če namreč ljubite tiste, ki vas ljubijo, kakšno zasluženje imate? Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče." (Matej 5, 43-48.)
Ako je jedro krščanske moralke ljubezen, je jedro zla in greha to, kar nasprotuje ljubezni. ,,Ko se dotakneš tega sadu, se ti bodo odprle oči in boš kakor Bog", (1 Mojzes 3, 5), vedel boš, kaj je dobro in slabo. To je bil greh napuha, upora proti Bogu, pa ga lahko razumemo tudi kot greh proti ljubezni. Greh postavi človeka v središče kot neodvisnega sodnika dobrega in hudega. To je izvor sebičnosti, osebne in skupinske, dobičkaželjnosti, krivičnega egoizma in mnogih drugih grehov.
Če vzamemo božje zapovedi za kriterij dobrega in slabega, greha in zasluženja, bomo prišli do pojma o dobrem in slabem, ki je statičen. A v drugem smislu krščanska moralka primerja božjo besedo z zrnjem, ki raste (Matej 13, 1-43), tako je božje življenje v kristjanu RAST (2 Tes, 1, 3, 2; 2 Peter 3, 18), kar pomeni, da se mora kristjan vztrajno boriti s svojimi nagnjenji za greh, da se v njem razvije božje življenje. Stremljenje, da sebe postavi v središče, se v njem znova in znova pojavlja kot sebičnost, osebna in skupinska in pretirana dobičkaželjnost. To je ovira pri razvoju božjega življenja v nas in je ovira tudi ekumenizmu.
1 Mojzes 1, 27-28 vsebuje važen stavek v Svetem Pismu Stare Zaveze. ,„Bog je človeka ustvaril po svoji podobi... po svoji podobi ga je ustvaril moža in ženo. . . Blagoslovil ju je in jima rekel: Množita se in obvladajta zemljo. . . “ Tako naj bo s človekom dobro po božji volji, ker Bog je neskončno Dobro.
Človek naj ljubi svoje življenje, se bori za svoj obstoj in svoj naravni razvoj in v tem mu je naravna ljubezen do sebe v korist.
Človek pozna svoje, ljubi tiste, ki so njegovi: očeta, mater, brate, sestre, svoje premoženje, svoje življenje in življenje svojih otrok. Pravica do lastnine je potrebna za naravno življenje človeka in je podlaga za ljubezen, poštenost, zvestobo, požrtvovalnost, ki izvirajo iz naravnih odnosov z naj bližnjimi in se potem razširijo na sosede, sodržavljane m na vse ljudi. Tako je privatna lastnina in pravilna ljubezen do sebe le naravna krepost, ki je potrebna za blagostanje in napredek človeštva.
A ljudje smo vsi pod jarmom greha (Rom. 3, 9) „.Vsi smo grešili" (Rom. 3, 23). Greh nas napravi nesposobne, da bi vztrajali v moralni pravičnosti, neprestano se nagibamo v slabo. Tako so naravne kreposti kot je ljubezen do sebe, do svojih in svojega, v vedni nevarnosti, da se spridijo, kajti greh je le sebičnost, osebna in družbena, in dobičkaželjnost.
Kristjani smo le ljudje in imamo slaba nagnjenja - kot vsi ljudje -povzdigujemo se nad druge, ponosni smo na svojo religijo,, ki jo ljubimo in jo včasih širimo tudi iz sebičnih namenov, zaradi svoje višje kulture, globlje duhovnosti in uspešnosti na tehničnih področjih, če Je tako, bo ekumenizem le površen, zunanji, neiskren in to je velik Problem naše dobe.
Tako je jasno, da je bilo pokristjanjevanje v zgodovini pogosto v znamenju ,.zmage močnejšega", zmage duha, ki globlje misli; ali zmage duha, ki bolj uspešno ustvarja. . . Tudi v ekumenizmu ta duh včasih prevlada. Tako pride do nesporazumov, ko se druga stran upira Porazu in obe sta pod vplivom iste kratkovidnosti.
Jezus Kristus in ekumenizem
Če pravilno razumemo pomen greha, ki je pokvarjena, zgrešena ali pretirana ljubezen do sebe, do svojih, ljubezen, ki se tako spremeni v sebičnost, potem bomo razumeli pomen Jezusove smrti na križu, s katero je premagal greh, to je napačno ljubezen do sebe, sebičnost, z najpopolnejšo žrtvijo samega sebe ,,do konca" (Janez 13, 1). Tako je dokončno premagal sebičnost. Ostane samo še najčistejša, pristna ljubezen do Boga Očeta in do ljudi. Ta ljubezen je po božji podobi in napravi človeka podobnega Bogu. Vsi ljudje naj tako spoznajo, da smo kristjani učenci Jezusovi.
Če kristjani ne živimo po zgledu, ki nam ga je dal Odrešenik, in ne kažemo njegove ljubezni v svojem življenju, potem bomo kristjani le pripadniki ene od religij. Četudi poudarjamo, da je samo naša vera prava, nas bodo pripadniki drugih verstev obdolžili, da se ošabno povzdigujemo nad druge.
Tudi če navedemo logične dokaze za resnico naše vere, bodo ti dokazi padli na gluha ušesa, ker Tajci cenijo miroljubnost, nenavezanost, usmiljenje.
A če kristjani vztrajno goje ljubezen, ki jo je učil in živel Jezus Kristus in Sveti Pavel označil s svojimi izkustvi, potem ne bo razklanosti v ekumenizmu. Ko bodo Tajci videli in čutili to pristno ljubezen v srcih kristjanov, bodo odprli svoja srca. Ko bodo kristjani razumeli in doživeli, da je Bog ljubezen (1 Janez 4, 16), tedaj bodo doumeli tudi vrednost in važnost ekumenizma v ljubezni.
škof Robert Ratna poudari pomen božičnega praznika za ekumenizem. Jezus, Odrešenik, rojen v Betlehemu pred skoro 2000 leti, je Emanuel, kar pomeni Bog med nami. (Matej 1, 23.) Da se vsemogočni, sveti, najvišji Bog poniža, se rodi med nas ljudi in prebiva med nami grešniki, trpi in umrje na križu, to presega pričakovanje Judov,, Rimljanov, Grkov in vseh! Judje niso hoteli sprejeti Jezusa kot pričakovanega Mesija, ki bi po njihovi zamisli moral biti mogočen, slaven zmagovalec,, in so ga zato pribili na križ.
Ko kristjani trdimo, da je Jezus Kristus Bog, in navajamo biblične in filozofske razloge in dokaze, Tajci tega navadno ne bodo razumeli, ker oni hočejo dokaze iz izkustva, ne iz modroslovja. Tako je najboljše sredstvo, da Tajci razumejo in odpro srca krščanstvu ,,khao chai" se
pravi po tajsko razumeti; (khao=vstopiti; chai=srce; razumeti se torej pravi ,,dati vstop v srce!), se pravi, da jim kristjani izkustveno pokažemo pristno ljubezen, ki nam jo je Jezus sam posredoval kot svojo dediščino., v dokaz, da je Eog z nami, da je Bog ljubezen.
Tajci bodo odkrili pristno ljubezen v kristjanih, ko bodo ti eno z njimi pri graditvi miru, v usmiljeni ljubezni čistega srca, v nenavezanosti na zemeljske dobrine, v strpnosti, ker to je jedro krščanstva in dokaz božje navzočnosti med nami, ki nam naj jo posreduje pravi ekumenizem.
Z dovoljenjem tajskega škofa v Chiangmai-u, Msgr. Roberta Ratna Bamrungtrakui prevedla njegov članek o odnosih med kristjani in budisti.
Kularb VVatlana School, Bangkok, 31. maja 1985.
POSLALI SO ME NA TAJSKO...
Poroča S. KSAVERJJA PIRC, OSU, Bangkok
, Kaj želi redovnica pri 20 letih drugega kot napraviti nekaj ve-ukega za Gospoda. Z m. Elizabeto poje: ,,Njemu sem nevesta srečna, . Ga moli večnost večna. . In so ljudje na svetu, ki Ga ne molijo ln niti ne poznajo!?
O,	v misijone! A kam?
V začetku tega stoletja so imele uršulinke misijonske postaje samo v Alaski, prav blizu severnega pola. Prosila sem za tja. . . a Poslali so me na Tajsko, kar blizu ekvatorja, da pričnemo novo uršu-linsko postojanko.
Štiri smo bile, ki smo zaorale v misijonsko zemljo drage Tajske. A Tajska nas ni prosila za krščanski nauk, prosila je le za šole. Teh te bilo mnogo premalo. Z vso uršulinsko vnemo smo pričele s šolami. Najprej v kitajskem delu Bangkoka, v župniji Rožnevenske Kraljice. Takoj so bili vsi prostori prenapolnjeni.
Iskale smo primeren prostor in ga našle ob robu Bangkoka,, ki tedaj še ni bil velemesto. Zavod Mater Dei je zrastel tam. Uršuli nke-misijonarkc so prihajale od vseh strani, iz Evrope, Amerike in Avstralije. Zavod je zaslovel in bil takoj prenapolnjen.
Kako se je radovalo naše srce, ko smo gledale te dolge vrste deklic, mnoge najvišjih slojev, ki jih je nebeška Mati pripeljala k nam. . .
Smele smo jih in jih še smerne vzgajati po krščanskih načelih in jim oznanjati bla.govest. Seveda, krstov je bilo vsa leta le malo. Tajska je trdnjava budizma. Naš trud in naše veselje pa je bilo in je še v tem,, da nobena deklica ne zapusti naših šol, ne da bi poznala Gospoda Jezusa.
Čijengmai je kmalu poprosil za uršulinke. Zavod Regina Coeli je središče uršulinskega dela v tej severni prestolici.
Leta 1924, ko smo uršulinke prišle na Tajsko, je ta štela 12 milijonov prebivalcev. Danes jih ima 55 milijonov. Kljub trdemu delu misijonarjev in domačega klera je katoličanov manj kot 0,5%. Prirastek je večinoma po katoliških šolah, ki so še vedno zelo iskane. Država pa ima tudi sama vedno več dobro organiziranih in tehnično bogato opremljenih šol. Z našimi skromnimi sredstvi smo v tem mnogo za njimi.
Naš smoter in vse naše teženje pa je v tem, da bi bilo življenje Vstalega v nas tako vidno, da bi naš stik z ljudmi napravil njih življenje drugačno, življenje po veri. . .
Polja so zrela... Pričenjamo vsako jutro. Potrebujemo pomoči bratov in sester širom sveta. Hitite!
LEPO IN TEŽKO JE NA TAJSKEM
Poroča s. FRANČIŠKA NOVAK OSU, Bangkok Delo za duše.
Nekaj podrobnosti iz mojega vsakdanjega življenja ,.,na Kalvariji" v Bangkoku. Dobro sem bila zaposlena vse preteklo šolsko leto, preko počitnic aprila in zdaj v novem šolskem letu, ki se je začelo sredi maja. Pripravljala sem skupine odraslih na sv. krst in druge zakramente po tri ali štiri ure na dan, poleg drugega šolskega dela, seveda tudi v soboto in nedeljo, ko ljudje najlažje pridejo. Kolikor sem mogla, sem šla tudi na domove. Hvala Bogu, za Veliko Noč smo imeli 11 krstov odraslih, 7 birm in dve poroki. Kakšno veselje v srcih, ko so se nekateri spravili z Bogom po dolgih letih in so druge, njih soproge, sprejele sv. krst in vse milosti prerojenja! A koliko jih je še na poti in potrebno bo še mnogo pouka in milosti, da se srca odpro.
Naše vroče aprilske počitnice so šle nepopisno hitro mimo, da jih skoraj nisem opazila: Veliki teden z duhovnimi vajami v pripravo na sprejem velikonočnih zakramentov. Po Veliki noči naše redovne duhovne vaje v angleščini v Hua-Hin-u ob morju. Hitela sem nazaj v Bangkok za poroko ene mojih ,,učenk", ki je bila krščena na Veliko noč. Kjato se je začela priprava na sprejem sv. birme. Odrasli so jo sprejeli že na Veliko noč. Mladostnike in nekaj drugih je bilo pa treba posebej pripraviti in to se je spet končalo z duhovnimi vajami. Sv. birma je bila 1. maja v cerkvi Sv. Jožefa Delavca, blizu Vasudevi, Regina Mundi, kjer je s. Ksaverija. Lepo, dasi kratko, je bilo spet svidenje z njo v velikonočnem in binkoštnem slavju.
Med Karijanci
Potem sem šla za teden v Chiangmai, da uredim neke šolske zadeve-Porabila sem priliko, da sem obiskala nekatere uboge in pohabljene, ki so bili prej navezani name, zdaj pa zanje tako lepo skrbi dobra ameriška prednica, za leto starejša od mene. Misijonar me je povabil, naj obiščem Mae Pon, lepo razvit misijon s katehetsko šolo za karianska gorska plemena. Nedeljsko bogoslužje mi je šlo do srca,, dasi skoro besede nisem razumela. ,,Jaz sem vinska trta, vi ste mladike. . . kdor ostane v meni. . .“. Ti preprosti ljudje so res zakoreninjeni v Kristusu-,,Vsi pridejo k maši v nedeljo iz bližnjih hribov", je rekel misijonar. Sestre Marije Brezmadežne, domača karijanska kongregacija, ima že sedem udov,, ki pridno pomagajo misijonarjem, zlasti pri vzgoji ženske mladine. Imajo pet novink in sedem postulantk. Peter misijonar me je povabil, naj igram dva dni vlogo začasne voditeljice. Nisem odklonila in smo se lepo razumele v tajščini, ki so se je ta dekleta naučila v gorski šoli. Verouk pa poučujejo v karianščini, ki služi tudi za vse bogoslužje, ker starejši tajščine nič ne razumejo. Tisto nedeljo dopoldne sem prisostvovala tudi krstu šestnajstega otroka enega najboljših katoliških karianskih parov. Oče, majhen in droben, je učitelj na
Po duhovnih vajah v Hua-Hin-u v jubilejnem letu (1835-1985) uršulinske družbe. Na skrajni desni ob pridigarju duhovnih vaj nad 90 letna s. Ksoverija Pirc, ki je že 61 let misijonarka na Tajskem, na skrajni levi v belem, ki čepi, je po s. Novak O.S.U.
misijonski šoli in hkrati kmet. Dve dekleti sta pri nas v Regina Coeli in hodita v Chianmai-sko višjo gimnazijo, brat je v malem semenišču. Najmlajši Jožef je začel glasno jokati proti koncu krstnega obreda. Mati, ki ga je držala v rokah, še tako mladostna in sveža kot kaka starejša sestra, ga je kar tam in takoj utešila, kot znajo le matere, in tako se je obred končal.
Na zborovanju učiteljic naših šol
Takoj po povratku v Bangkok so se začela zborovanja učiteljic naših 4 uršulinskih šol na Tajskem v jubilejnem letu 1935-1985. Sveto Angelo smo počastile kot veliko vzgojiteljico, in to je res bila v prvem delu 16. stoletja,, dasi ni nikoli ustanovila šol ali poučevala v šolah. Naše tajske sestre na vodilnih mestih so skrbno pripravile zborovanja, ki so bila res poučna in praktična. Drugi dan popoldne smo se razdelile v skupine (vseh skupaj nas je bilo nad dve sto) in odšle po velemestu in okolici gledat življenje s svojimi problemi „od blizu“. Jaz sem šla s skupino učiteljic v Kongtoey, največji „slum“ v Bangkoku in gotovo tudi na Tajskem, blizu pristanišča ob veliki reki Mae Nam Chao Phya. Okrog 40.000 ljudi živi tam v zelo revnih barakah, največ iz rok v usta, nekateri že 30 ali celo 40 let. Prišli so z dežele, zlasti
z malo rodovitnega severovzhoda, da najdejo delo v pristanišču. Nekateri že pomagajo v pristanišču, drugi pobirajo smeti, plastične vreče, karkoli se da potem naprej porabiti ali prodati. Mjnogi so brezposelni in tako so kvartanje, alkohol, mamila velika nevarnost. Otroci so bili dolga leta brez šole, ker nimajo ne knjig ne obleke in zlasti ne družinskih listin, ki bi jih napravile državljane in jim dale pravico do šolanja. Najbolj znana osebnost v tem slum-u je učiteljica Prathip Ung-songthem,. ki se je sama tu rodila, rastla, stradala, delala in se z železno voljo šolala, dokler ni postala učiteljica. Njen ideal je bil ustanoviti vsaj skromno šolo za otroke, revne in zapuščene, ki nimajo pravice vstopiti v državno ali privatno šolo, ker so brez listin in brez pravic. Njen načrt je uspel in njeno plemenito delo je prejelo priznanje. že 1. 1979 je sprejela nagrado Madsaysay Award iz Filipinov in nato še podporo iz Združenih držav. Vse je dala v sklad za svojo šolo, ki jo še vodi in odgovarja zanjo. Prathip je budistka, pa v dobrih prijateljskih odnosih s katoliškim misijonarjem redemptoristom, ki tam deluje, in z našo sestro Madeleine, ki, tudi priletna in zelo slabega zdravja, živi tam med oglarji in pomaga pri vzgoji odraščajoče mladine. Cel zvezek bi bilo mogoče o tem napisati in vredno bi bilo tudi posvetiti temu življenje, če bi bila to božja volja. . . Kako lepo delo bi tudi tu našla sloveča Mati Terezija!
Stiska za prostor
šolsko leto se je začelo 16. maja. Na vseh naših šolah so bili vsi razredi natrpani! Tu na Kalvarji so šolske sobe kar velike, a ena učiteljica za nad 50 deklic je kar velika naloga! Razširiti pa šole ni mogoče: vse okrog so poslopja in na zahodni strani velika reka. Naša gotska cerkev je na zunaj že lepo obnovljena, a žal je ne morejo razširiti, kar bi bilo tako potrebno, saj je mnogo premajhna in zlasti preozka za naše potrebe. Vsa popravila tudi na znotraj morajo biti končana za začetek oktobra in praznik Marije Presvetega Rožnega venca; žegnanje. Zlasti za starejše kitajske župljane je to zelo velik praznik in so zelo ponosni nanj. Da bi vsi župljani, starejši in mlajši, obnovili svoje posvetitev Bogu, Mariji in Cerkvi, kot nas tako zvesto opominja g. župnik in njegova dva pomočnika. Kaplan je že nov, še zelo mlad. Prejšnji, še tudi mladi kaplan-pesnik, je šel že kot župnik na svojo .faro.
Tragedija
Naj omenim še zadnjo tragedijo. Na praznik Presv. Trojice je bilo žegnanje in posvetitev nove cerkve v starodavnem mestu Lopburi, kakih 150 km severno od Bangkoka. Mladi župnik iz okolice Bangkoka je šel na praznik, kjer je njegov starejši brat župnik. Vozil je avto, v katerem sta bili dve sestri iz domače kongregacije, ki delata na njegovi fari, in nekaj faranov. Kakih 20 km pred Lopburi, ko so bili že skoro na cilju, se je auto zaletel v velik autobus. župnik (27 let) je bil mrtev na mestu in tudi obe sestri, ena je prav aprila napravila večne zaobljube. Župljane so ranjene peljali v bolnico. . Starejši brat župnik, ki je imel v skrbi vso pripravo na praznik in že prej za graditev cerkve, je menda jokal kot otrok. Še tretji brat iste
..Veselite se z veselimi!"
družine je bil posvečen v duhovnika letos aprila. Družine ne poznam. Snoči smo šli kropit in molit ob razmrcvarjenem truplu pokojnega duhovnika. . . Pokopan bo na svoji rodni fari, sestre pa na pokopališču svoje centralne hiše Presvetega Srca v Klongtoey-u. Cvetoča domača kongregacija, ki ima svoje korenine v prvih letih misijonskih podvigov na Tajskem pred dobrimi 300 leti, ima zdaj nad 200 članic. Naj pokojni počivajo v miru in izprosijo rast in plodovitost Cerkvi na Tajskem!
Jubileji
Letos je za nas Slovence in tudi zame leto velikih obletnic. Pred 60 leti sem 10-letna postala Marijin otrok pri uršulinkah v Ljubljani. Pred 50 leti sem s 13 tovarišicami diplomirala na uršulinskem učiteljišču v škofiji Loki. Pred 40 leti je odšel brat Marjan kot domobranec čez mejo in se vrnil v smrt. Jaz pa sem skoro istočasno, gotovo po njegovi prošnji, diplomirala na univerzi v Londonu. Naj mi iz nebes pomaga, da bom zvesta v svojem svetem poklicu z njegovo pomočjo! Bog mi daj to milost!
KAJ BO S CERKVIJO V HONG KONGU ?
ALOJZIJ GERŽINIČ, Buenos Aires
HONG KONG PRED NEVARNIM VSTOPOM V 21. STOLETJE
L. 1997 preide Hong Kong pod oblast ,,Ljudske republike" Kitajske. Komunistična vladavina bo tako zavzela zadnje svobodno zatočišče na Kitajskem celinskem ozemlju. V tem zatočišču prebivajo množice beguncev, v njem uspeva katoliška škofija z nad 270.000 verniki.
ZGODOVINA IN POMiEN HONG KONGA
Med t.i. opijsko vojsko (1839-1842) so Hong Kong zasedli Angleži in si ga prisvojili s pogodbo v Nankingu 1. 1842. Pristanišče je naglo postalo središče kolonialne trgovine z južno Kitajsko. L. 1860 je Velika Britanija pridobila še polotok Kovlun, 1. 1898 je za 99 let najela del sosednjega kontinentalnega ozemlja, potrebnega za razvoj pristaniškega mesta. Med drugo svetovno vojno so Hong Kong okupirali Japonci. Po vojski je trgovska pomembnost Hong Konga še porasla, posebno zaradi posredništva med rdečo Kitajsko in državami, ki z njo nimajo uradnih odnosov.
Po rdeči zasedbi Kitajske (1949) je v Hong Kong prebegnilo nad
1.500.000	ljudi, zato je silno preobljuden; ok. 140.000 prebivavcev živi na barkah.
Pod imenom Hong Kong je razumeti otoka Hong Kong (75 km-) in Lan Tao pa polotok Kovlun (957 km2). Vsega skupaj ima Hong Kong (v širšem pomenu) 1.032 km2 in 4 milijone prebivavcev; od teh je 98 % Kitajcev in le 35.000 Evropcev.
Glavno mesto ozemlja je Victoria na otoku Hong Kong; šteje ok.
650.000	prebivavcev. Njemu nasproti leži na polotoku industrijsko mesto Kovlun z 1.600.000 ljudmi. Obe mesti leči 1 km širok morski rokav, vendar sestavljata urbanistično in pristaniško enoto eno najbolj živahnih na svetu. L. 1975 je šlo skozi to svobodno pristanišče ok. 20 milijonov ton, letališča pa se je poslužilo nad 3 milijone potnikov. V Hong Kongu je katoliška škofija, je univerza, je izredna industrijska delavnost, omembe vredna sta tudi ribolov in živinoreja (perutnina,, svinjereja). Dolga leta že je Hong Kong najvažnejše trgovsko in finančno tržišče na Daljnem Vzhodu.
Po komunistični zasedbi Kitajske ni bilo dvoma, da bodo novi oblastniki - tudi če ne bi bilo pogodbe z Anglijo iz leta 1898 za najem zaledja otoka Hong Kong za 99 let - z vsemi sredstvi, najprej z diplomatskimi, potem z nejenljivim pritiskom in končno z vojaškim posegom izsilili zasedbo te tako dragocene postojanke. Kako naj vladarji mogočnega kitajskega imperija dopuste, da na njega robu cvete svobodno življenje, v katerem imajo odločilen glas njim nasprotni idejni in politični dejavniki?
KATOLIČANI SE PRIPRAVLJAJO NA NOVO OBLAST
če je kdo vedel, da Hong Kongu ni več usojena dolga doba prostosti, so bili to protikomunistični begunci in katoliška Cerkev. Ta je °d 1. 1982 dalje, ko je bilo vedno bolj razvidno, da se bodo pogajanja med angleško in kitajsko vlado kmalu končala s predajo Hong Konga, večkrat izrazila svoje poglede na prihodnost mesta in zaledja. 23. avgusta 1984 je škof Janez Krstnik čeng-čang Vu poslal kitajski vladi listino ,,o katoliški Cerkvi in bodočnosti Hong Konga", kjer postavlja temeljna načela in zahteve za pravično urejeno bivanje pod novo oblastjo. Škof ne govori le o pravicah in blaginji za svojih 270.000 in več vernikov., marveč v korist vsega prebivavstva. Vsem naj bi listina pokazala prava načela o socialni pravičnosti in urejenem sožitju, vsi naj bi o tem razmišljali in se utrdili z zaupanjem v božjo pomoč. Listino velja priobčiti v celoti (in se pri branju zamisliti ob 40-letni komunistični zasedbi naše domovine in ob razmerah, v katerih živi naš narod).
SPOMENICA ŠKOFA VU
1.	V letu 1997 bo Kitajska spet prevzela oblast nad Hong Kongom in tu vzpostavila posebno upravno cono. Ob tej zgodovinski spremembi sem se posebej posvetoval s škofijskim sosvetom, z duŠno-pastirskim svetom, z odborom sveta katoliških laikov, s kitajskim duhovniškim društvom in s predstojniki moških in ženskih redov. Razglabljali smo o tem predmetu in ga pretresali v luči vere in evangeljskega duha. Zdaj izdajam to spomenico in izražam iskreno željo, da nadaljujem z delom za ljudstvo in z njim v svobodi in soglasju.
2.	Kot Kitajci smo ponosni na svojo dediščino,, na svojo dolgo zgodovino in bogato kulturo; vse to nosimo v srcih. Velike nravne vrednote in plemenite vzore te dediščine je ponovno občudovala in slavila katoliška Cerkev, saj spoštuje in sprejema vse pozitivne sestavine katere koli kulture.
3.	Kot ljudstvo Hong Konga hočemo v soglasju z vsemi člani skupnosti delati za blagor Hong Konga in za družbeno blaginjo. Naša posebna skrb in ljubezen velja slabotnim, bednim, bolnikom, starčkom in osamljenim pa tistim, ki so kakor koli oškodovani ali onesposobljeni. Prizadevamo si zlasti za izboljšavo vrednosti življenja, za kar je treba pospeševati vsestranski razvoj človeške osebe - telesa, razuma in duha. Skratka, še naprej se bomo trudili, da napravimo iz Hong Konga boljši in bolj človečanski kraj bivanja.
4.	Kot katoličani častimo Boga in ljubimo svoje bližnje. Verujemo v Kristusa, ki je srednik med Bogom in ljudmi, Odrešenik človeštva. Učil je in trpel, umrl in vstal od smrti. Ustanovil je Cerkev, da poučuje vse narode in svetu prinaša veselo oznanilo. Poklicani smo, da nadaljujemo to poslanstvo: oznanjamo Kristusa in razglašamo evangelij z ljubečo službo vsemu ljudstvu.
5.	Kot katoliški škof Hong Konga neomajno terjam pravico verske svobode. To je temeljna, od Boga dana človeška pravica in jo zdaj uživa vse ljudstvo v Hong Kongu. To pravico zahteva človeško
Hong Kong v poltemi. Simbol prihodnosti?
dostojanstvo in je lastna človeški naravi. Nujno je, da je ta temeljna pravica in svobodno izvajanje te pravice, kar so slovesno razglasili
Adruženi narodi, jasno poudarjena, izrecno navedena in učinkovito zajamčena v skupni kitajsko-britanski izjavi in v ustavi Hong Konga. To bo okrepilo ljudsko zaupanje.
6.	Verska svoboda, kakor jo uživamo v Hong Kongu, vsebuje te
pravice:
a)	Pravico imeti ali sprejeti vero ali nazor po lastni izbiri, in to vero izkazovati v bogočastju, izpolnjevanju dolžnosti, delu in učenju.
b)	Pravico posameznika, da časti Boga zasebno in javno, sam in z drugimi verniki.
c)	Pravico, da svojo vero daš spoznati drugim in da tiste, katere ta vera zanima, poučuješ z govorjeno in pisano besedo.
č) Pravico staršev do verskega pouka pri vzgoji otrok.
d)	Pravico verskih skupnosti in društev, da se sestajajo ter vzgojno, kulturno, dobrodelno in družabno delujejo.
e)	Pravico izbrati sodelavce, jih izobraževati in pošiljati v inozemstvo na strokovne študije, in obenem pravico poslužiti se, kadar je potrebno, pomoči osebja od drugod.
f)	Pravico graditi in uporabljati poslopja v verske namene ter si pridobiti, kadar je potrebno, take nepremičnine.
g)	Za katoličane posebej pravico vzdrževati dosedanje zveze in edinost z vesoljno Cerkvijo v povezanosti s papežem., pa tudi s škofi in katoliškimi skupnostmi v drugih delih sveta. Ta edinost je bistvena za vero katoliške Cerkve.
7.	Katoliška Cerkev je bila v Hong Kongu ustanovljena pred več kot 140 leti. Navdihovani z božjo ljubeznijo do sveta in človeštva smo skušali izpolnjevati Kristusovo poslanstvo evangelizacije in slediti Njegovemu zgledu - služiti, ne pa sprejemati službo drugih. Vsa leta smo delali z ljudstvom Hong Konga in zanj, prizadevajoč si z vsemi močmi., da pripomoremo k napredku vzgoje, zdravstvene oskrbe in družbene blaginje, ne da bi gledali na razlike v spolu, rasi ali verovanju. O tem priča dejstvo, da 95 % tistih, ki so bili deležni pomoči katoliške Cerkve, niso katoličani. Zdaj in v bodoče bomo še naprej dejavno prispevali k vsesplošni blaginji skupnosti v istem duhu ljubezni in službe, v mejah naših sposobnosti in naših sredstev. Še naprej si bomo prizadevali pomagati pri gradnji Hong Konga v bolj živo ''n bolj razvito in pravično družbo: vedno bomo ponosni, da smo njeni elani. Prepričani smo, da je pravi in veren katoličan tudi pravi in dober državljan.
Na Marijino Vnebovzetje, 15. avgusta 1984.
f Janez Krstnik čeng-čang Vu katoliški škof Hong Konga
SKUPNA KITAJSKO-BRITANSKA IZJAVA IN KOMENTAR KATOLIČANOV
Kmalu po priobčenju škofove spomenice so po dolgih pogajanjih Angleži pristali, da do 1. julija 1997 v Hong Kongu z zaledjem pre-
neha njihova uprava in jo nadomesti oblast Ljudske republike Kitajske. Ob tem sporazumu sta obe vladi 26. septembra izdali skupno izjavo, v kateri so začrtane splošne odločitve.
23. novembra 1984 je odbor katoliških organizacij Hong Konga objavil spomenico o položaju, ki je nastal po skupni izjavi kitajske in angleške vlade. Spomenica ima štiri dele: 1. temeljna načela, 2. pripombe k kitajsko-angleški izjavi, 3. odnos do te izjave, 4. težnje katoličanov.
SPOMENICA KATOLIŠKIH ORGANIZACIJ
Nekoliko skrajšana spomenica se glasi:
1.	Katoličani smo sestavni del celotnega sodobnega kitajskega ljudstva in z njim delimo veselje in težnje, bolečine in bojazni. Naš namen je prispevati z vsemi močmi k celotnemu razvoju v skladu z našo vero in našo ljubeznijo do Boga in človeka. Mnenja smo, da mora človek biti središče vsega družbenega napredka, in ta naj vodi k vsestranskemu človečanskemu razvoju. V zagotovitev uspevanja in trdnosti družbe morajo vsi družbeni sistemi in sredstva rasti iz ljubezni; vodi naj jih pravičnost, ki mora braniti človeške pravice, uresničene v svobodi in miru.
2.	V načelu sprejemamo kitajsko-britansko izjavo o prihodnosti Hong Konga. Soglašamo s tem, da leta 1997 prevzame oblast vlada Ljudske republike Kitajske. Odobravamo obljubo te vlade, da bo izpolnila osnovne točke programa, navedene v 3. paragrafu skupne izjave, in da bodo te točke veljale 50 let po prevzemu oblasti. Vzdržujemo pa načelo, da mora kitajsko vlado voditi duh ,,celotnega človeškega razvoja'*.
3.	V bistvu sprejemamo vse točke skupne izjave. Vendar sodimo, da je potrebno v bodoči ustavi Hong Konga vsebino teh točk obširneje razložiti.
Terjamo, naj se v ustavo vključijo te točke: 1 . Vodstvo prihodnje lastne uprave cone Hong Kong budi avtonomno in naj ga po demokratskih načelih izvaja ljudstvo Hong Konga. Izvršni in zakonodajni svet in sodstvo morajo biti neodvisne ustanove. Člane prvih dveh naj določijo direktne volitve. 2. Mnenja smo, da vsem ljudem pripada dostojanstvo in da imajo nesporne človeške pravice, ki so temelj svobode, družbene pravičnosti in miru. Terjamo, da se vsi vidiki človeških pravic postavijo v ustavo v skladu z opredelbami teh pravic v Mednarodni pogodbi o civilnih in političnih pravicah in v Mednarodni pogodbi o gospodarskih, družbenih in kulturnih pravicah. 3. Trdno smo prepričani, da je verska svoboda temeljna človeška pravica,, s katero so rojeni vsi ljudje. Prepričani smo tudi. da je naloga verskih organizacij krepko prispevati k vzpostavitvi pravične, mirotvorne in do vseh prijateljsko usmerjene družbe. Zato mora biti verska svoboda spoštovana. Sodimo, da mora verska svoboda vsebovati tole: (Tu so dobesedno navedene vse točke (a-g) 6. poglavja škofove spomenice). 4. Splošni blaginji Hong Konga bo potrebno posvetiti dolžno skrb. Vse javne službe, ki zadevajo splošno blaginjo ljudstva, naj vodijo krajevni
Slovenska misijonarja v Hong Kongu: Salezijanski duhovnik Stanislav Pavlin in kanosijanka s. Anica M.klavčič.
prebivavci. 5. Vsakdo mora biti deležen zaščite družbenega zavarovanja. Osnovne pravice delavskega razreda, kot so naštete v pravilnikih Mednarodne organizacije dela, morajo biti spoštovane.
4.	Iskreno zaupamo, da se bosta vladi Ljudske republike Kitajske in Velike Britanje držali točk skupne kitajsko-angleške izjave in skrbeli za njih izvedbo. Zahtevamo, da naj državljani Hong Konga sodelujejo pri izdelavi ustave in da naj bodo v odboru za izdelavo ustave zastopniki Hong Konga. Kot katoličani in državljani Hong Konga smo pripravljeni izpolniti pod vodstvom Svetega Duha svoje krščansko poslanstvo ter prispevati v duhu ,,obnove“ h gradnji Hong Konga v boljšo družbo in bolj človeško bivališče. Pozivamo vse državljane Hong Konga, naj sodelujejo pri izdelavi ustave.
REALIZEM IN SRČNOST
Obe navedeni listini pričata, kako se cerkvena hierarhija in verniki zavedajo velikanskih nevarnosti, ki jih čakajo po prevzemu komunistične oblasti. Pričata tudi, kako se pripravljajo na novo obdobje svoje zgodovine z realističnim čutom in s pogumom. Pred očmi vsega sveta so začrtali na katoliškem nauku sloneč program, ki naj zavaruje človeka vredno življenje ne le krščanski skupnosti, temveč vsemu Prebivavstvu. Dobro vedo, da je komunistom vsaka pogodba zgolj papir. Dobro vedo, da jim bo po letu 1997 edina pomoč božje usmiljenje.
vendar se obračajo tudi na vest človeštva. Božja Previdnost se bo posluževala pomoči bratov, predvsem njihove molitve; tudi od tega je odvisno, kolikšna bo preskušnja prebivavcev Hong Konga in koliko časa bo trajala.
KITAJSKA; IZREDEN IN TEŽAK PRIMER
V	tej zvezi spomnimo na izjavo tajnika Sveta za javne cerkvene zadeve nadškofa Achilla Silvestrinija. Ta Svet je vatikanska ustanova za urejanje odnosov z vladami; na čelu ji stoji papeški državni tajnik kardinal Agostino Casaroli.
Nadškof Silvestrini je v govoru mednarodni skupini katoliških časnikarjev dne 23. marca 1085 izjavil, da je nekaj razlogov za upanje na izboljšanje odnosov med Cerkvijo in kitajsko komunistično vlado. Naštel je za to tri razloge: kitajska vlada se je ostalemu svetu bolj odprla; razumela je končno, da je papeštvo ena najbolj znamenitih ustanov v zgodovini; ve, da so bili katoliški misijonarji med prvimi zahodnjaki,, ki so se s priznanjem približali Kitajski in njeni kulturi. Dodal pa je Silvestrini, da je Kitajska izreden in težak primer. Največ ji oviri za boljše razmerje s Kitajsko sta preganjanje katoličanov in težnja nekaterih kitajskih katoličanov k razkolu. To težnjo vzdržuje Kitajsko katoliško patriotično društvo, v katerem so veljavno posvečeni škofje in duhovniki. Društvo odklanja zveze z Vatikanom. Odnosi z društvom so težavni, ker ni rednih, stalnih stikov z voditelji kitajske Cerkve in ker voditelji ..patriotske Cerkve" niso svobodni povedati o svojem položaju vsega, kar bi želeli.
Preganjanje katoličanov se je po malem uneslo.
Nadškof Silvestrini je pripomnil, da si papež Janez Pavel II. želi izboljšanja odnosov s Kitajsko. ,.Papež pozna položaj na Kitajskem. Zmerom je govoril, da vidi Cerkev v Kitajski velik narod in veliko civilizacijo."
STIKI MED CERKVAMA HONG KONGA IN CELINSKE KITAJSKE
Med Hong Kongom in Kitajsko so se odnosi — že v perspektivi bodočih dogajanj - okrepili. V dneh 25. do 30. marca je škof Janez Vu v družbi štirih spremljcvavcev (o. Jan z Jeung, ravnatelj Katoliškega urada družbenih občil; o. Janez Tong, ravnatelj študijskega krožka Sv. Duha; Joyce Čang, tajnik socialnega oddelka Karitasa; dr. Janez cen, podpredsednik Katoliškega vzgojnega sveta) obiskal Beijing in Šanghai. Ob prihodu v Beijing je škof rekel časnikarjem, da ima obisk namen ,,povečati razumevanje med kristjani obeh krajev in doseči razjasnitev o tem, kako bo kitajska vlada obravnavala vero v Hong Kongu po 1997." Obiskovavce je pozdravil in spremljal Kao Jingru, podpredsednik urada za verske zadeve.
V	govoru vladnim zastopnikom in verskim voditeljem je škof Vu dejal, da katoliška Cerkev v Hong Kongu že izvaja načela ,,trojice samozadostnosti": samoupravo, samopomoč, samorazvojnost, katera priporoča kitajska vlada. Omenil je tudi ,.vlogo mostu", ki jo ima Cerkev
Domača redovnica pri delu in — z družbo. . .
v Hong Kongu,, in kako je kot krajevna Cerkev v sorodstvu z vesoljno Cerkvijo. Poudaril je, da bodo katoličani delali za trdnost in uspeva-nie Hong Konga ter prispevali h kitajskemu programu modernizacije, ,,saj ni nasprotja med katoliško vero in delovanjem za družbeni razvoj
Ravnatelj urada za verske zadeve Ren Vuži je zatrdil, da bo po letu 1,997 Cerkvi v Hong Kongu v okviru politike ,,.ena dežela, dva sistema1' dovoljeno vzdrževali in pospeševati stike s tujino. Podrav-natelj delovnega oddelka Enotne fronte Jiang Ping je obiskovavcem rekel, da naj se verno ljudstvo združi z vsemi kitajskimi državljani v prizadevanju za poenotenje in modernizacijo dežele, zakaj ,,Kitajsko vladajo zdaj pragmatisti, ki vidijo, da morajo vsi iskati skupno podlago pa obenem ohranjati razlike11. Ravnatelj Urada za zadeve Hong Konga in Macaua Ji Pengfej je z obiskovavci pretresal izdelavo ustave po 1. 1997. Obljubil je, da se bodo mnenja prebivavcev Hong Konga upoštevala in da bo Hong Kong po 1. 1997 imel versko svobodo. Zatrdil je: ..Katoliška Cerkev v Hong Kongu naj še naprej vzdržuje zveze z mednarodnimi cerkvenimi ustanovami in s Cerkvijo na Taivanu.11
Obiskovavci so se sestali tudi z voditelji 1. 1957 ustanovljenega Kitajskega katoliškega patriotskega društva; med temi sta bila predsednik in podpredsednik društva škofa Zong Huaide in Fu Tiešan iz Beijinga. škof Vu je obiskal še katoliško semenišče, prehodil razrede, se pogovarjal s študenti in v semeniški kapeli po latinsko zmolil oče-naš. Ganljiv je bil prizor ob snidenju škofa Vu s škofom Fu v katedrali Brezmadežnega spočetja. Ok. 20 katoličanov je zvedelo za škofov prihod. Pritekli so„ pokleknili in s solznimi očmi prosili njegovega blagoslova. škof jih je blagoslovil, tudi sam s solzami v očeh.
28. marca so obiskovavci iz Hong Konga dospeli v šanghai. škof Vu je mdr. dejal, da je njegova škofija ,,dei vesoljne Cerkve in ne more biti od nje ločena11. Naslednjega dne so se odpeljali v 25 km oddaljeni šešan, kjer stojita bazilika Naše Gospe pomoči kristjanov in semenišče. To so odprli oktobra 1982 in je po ,,kulturni revoluciji11 (1966-76) prvo začelo delovati. S 100 semeniščniki je največje med šestimi velikimi semenišči, ki zdaj delujejo na Kitajskem, škof Vu je tam molil v kapeli skupaj s škofom Jin Luksianom, pomožnim šan-ghaiskim škofom, rektorjem semenišča. Šel je tudi med bogoslovce ter jih osrčeval, naj vztrajajo v študiju, kajti ,,Kitajska je vinograd, ki potrebuje delavcev11, študentje naj prispevajo k modernizaciji Kitajske, obenem pa oznanjajo v rodni deželi evangelij.
Spet v šhangaju so odposlanci Hong Konga počastili grob Ksu Guangkija, slovečega učenjaka dinastije Ming, vladnega funkcionarja, ki ga je misijonar Matteo Ricci D.J. spreobrnil v katolicizem. Poklonili so se tudi le-temu pri njegovem grobu v Beijingu.
Po povratku v Hong Kong je škof Vu razodel,, da so oblasti zavrnile njegovo prošnjo za obisk škofa Gong Pinmeja, ordinarija šan-ghajske škofije, zaprtega skoro 30 let kot ,,kontrarevolucionarja“. Vu je izrazil upanje, da bodo pozneje kdaj njegovi prošnji ugodili.
Upianje navzlic prvim sencam. . .
STRMO LETO...
Nadaljevanka. Napisal JOŽE CUKALE, Bengalija X.
šoukal je tipkal, tipkal, da mu je donelo po ušesih, in zbiral ftiisli za Gorico,, za Koroško, odgovoriti mora Buenos Airesu in v Kle-veland Slovencev.
„Tara-tari“, mu je šepnil Mohan na uho. „Mudi se.“
Vsako uro ga nekdo čaka, odmev pogovora pusti svoje brazde v vrsticah papirja.
,,Milost božja, saj mi vse izpade iz možgani" Namršil je obrvi, ker je ravno dobra misel srečala pravo besedo, že je hotel poslati po Mohamu majhno in ostro sporočilce, naj prišlek pride jutri v jutro, ko je spet zaslišal, kako mu Nekdo govori in katerega besede so pustite bridkost v zraku, a kadar jih uboga, sladkost v srcu.
,.Zjutraj si mi obljubil sproščeno pripravljenost. . .“
Vzel je listič v roke in slovkoval. To so bile črke drugorazrednice tn podpisana je bila Tuša.
,,Materi je hudo. Včeraj prepeljana v Bangor bolnišnico."
Niti opazil ni, kako mu je veter raznašal popisane pole papirja. Oči so se mu zataknile nekje med vejami vrtnega drevja,, a šoukal ni videl ničesar.
,,Morda je le kak črevesni katar, morda malarija, morda prehlad, ki Bengalcem požene visoko vročino in rad zaide v bronhije?..."
,,Malini. Otročnica!"
Skočil je pokoncu, oblekel talar, ki ga je potegnil kar preko „kurte-svoje bengalske srajce" in stopil v cerkev. V zraku je še zmerom plaval vonj gavtrož in njih barve so še globlje povdarile Pričujočnost božjo.
Na cesti je srečal Tušo. Na obrazu kolobarji objokanih oči so zgovorno govorili, da mame ni doma, ko je podrsavala po tlaku z bosimi nogami.
,,Tuša? Le domov pojdi! Brž ko mami odleže, jo pripeljem domov."
Bangor je pod državno oskrbo, zato ni čuda, če je postrežba pod Psom. Strežniki in bolniško osebje so slabo plačani. Nočni varovalci Pa žive od bakšiša. Če ni denarja, bo vročični bolnik zastonj čakal, da mu usmiljena roka pritisne kozarec vode na ustnice ali pa prinese nočno posodo.
Ljudje, ki se borijo za skorjo kruha, postanejo večkrat trdi kakor skorja. Poklical je rikšo in se odpeljal.
Bloki bolnišnice stoje mrki v dveh ravnih vrstah. Zagledal jih je od daleč, potem ko je prečkal Čandra Bose A ve. Okna gornjih nadstropij so bila zaprta in neprijazna. Po aveniji pa teče tramvaj, se drenja volovska vprega in se prebijajo rikše.
Vsakdo rad živi in rad zasluži.
To je bitka za življenje. Štirje nosači, obkroženi od muzikantov, so nosili na debelem drogu ,,palki-nosi!nico“, v kateri sta čepela ženin in nevesta. Včasih so tako nosili kralje in princese in poročenca sta danes kakor kralj in kraljica. Seveda je imel tisti zaboj presneto malo kraljevskega. A domišljija je čudovita stvariteljica, posebno med najrevnejšimi. Potnik na rikši se je spomnil svojih sester iz samostana, ki so tarnale:
,,Ni čuda, da imamo tako malo poklicev. . .“
Poroke razgibajo vasi kot veter žitna polja. Stotine otrok in mladih,. pa tudi odrasli in starejši prihajajo, da si ogledajo novi par, ki sedi po cele ure na vzvišenem mestu. Temu pravijo „daršan“. Vsi občudujejo brokat nevestinega sarija, zlato ovratnico in zapestje, okovano V zlato. Tisti, ki ne zmorejo, si nakupijo posnemek, ali si pa izposodijo dragocenosti za tisti dan.
,,Lepa je kakor Durga", bo slišala nevesta pohvalo, ki jo primerja z božico. In nevesti drhti srce od sreče in njena temna lica osvetli zadovoljstvo, ko se sklanjajo k ženinu in nevesti v pozdrav in jima voščijo srečo ter prinašajo darove.
,,Tudi Mati božja, ki jo imamo v lurški duplini, ni lepša od neveste", bodo govorili po vasi, kjer so kristjani v večini.
Celo redovnice prevzame ta vaški festival, pa se malo unesejo.
,,Obljubila nam je, da postane nuna. Toliko smo pričakovale od nje", pravi sestra Apurna, nazaj grede.
,,Malo bo treba počakati, da pridejo otroci. Tam bo naš naraščaj." Sestra Karmen pogleda predstojno sestro s strani. Apurna njenih tolažb ne potrebuje, še manj misijonarjevih besed, ki prihajajo nekje iz daljnega kraja in zvenijo v disonanco:
Oj zakon, zakon, ti si svet,
na teb’ sloni vesoljni svet. . . pa še tole rad pristavi:
,,Sestrice, le nič zavidanja. Če bi ne bilo svatb vaših staršev, tudi vas ne bi bilo."
Tokrat so dale patru prav, saj prava beseda o pravem času zmerom mesto najde.
Šoukal se je komaj zavedel, da je že pred vrati zdravilišča.
Izstopil je pred ginekološkim oddelkom in pritisnil sveto posodico močno na prša, da ga je zabolelo. Za trenutek se je zbral prod Najsvetejšim. S stopnic je prihajala sestra bolnice Malini.
„Kako ji je?"
„Ne pustijo me do njc“, je zajokala.
Stopil je za bolniško sestro v belem sariju, s klobučkom strežnice in z epuletami na ramah in povprašal.
,,Pravkar so jo odnesli na številko 11."
,.Mrtva? Marija, pomagaj!"
S sorodnico sta usmerila korak trudna, kot bi jima nekdo naložil trideset palic na hrbet, proti mrtvašnici. Strežnik iz kaste pometačev jima je pomolil list z napisi mrtvih. Kakih dvanajst trupel sta našla
Indijska sestra s Cukalovega misijona govori indijski mladini.
na tlaku, ki je zavdarjal po karbolu. Zadnja med razmetanimi trupli je bila Malini.
Tam je ležala mlada žena z nasmehom in čudovitim mirom.
Dobil je dovoljenje, da jc odpelje domov. Stopal je počasi, kakor da že hodi med pogrebci. Žalost in skrb sta počasi prehajala v globok molk,, v vdanost. Ker taksi ne bi prevzel trupla, je poslal sorodnico po ,,telarikšo“.
Na zdravniškem izpričevalu je bil zapisan vzrok smrti: ponesrečen poskus prekinitve nosečnosti. Pristopila je žena, ki je bdela pri svoji hčeri prejšnjo noč. Bila je protestantka in šoukal je čutil simpatijo v njenih očeh.
,,Predno je umrla, mi je pripovedovala med muko agonije svojo zgodbo. Padarica iz vasi jo je prepričevala, naj odpravi. In ves čas je .lokala in klicala ime Jezusovo. Ah, moji otroci! Klicala jih je po imenu. Bila je dobra žena. Vi, padre,. imate dobre kristjane! Najprej so ji dejali zrna papaje., a v njej se ni zganilo ničesar. Imate žensko, ki dela iz. otrok angelčke, in ta je poklicala dvoje moških, ki sta zategovala vrv, opasano okrog života. Ko je pričela krvaveti, se je znašla v bolnišnici. ,,Odhajam, o Jezus", so bile njene zadnje besede, preden je ugasnila.
Sorodnica uboge Malini je bila uvidevna žena. Obenem z rikšo je prinesla zavoj preprostega šari, zraven pa še dišav agarbati. Oba sta
zavila Malinino truplo in ga naložila na rikšo. Kolesa rikše so tekla počasi, ko je misijonar spremljal mrtveca; sedeč na robu in gugaje, se je pomikal proti fari. Ravna cesta je imela to pot velike strmine. Spomnil se je plesa starcev iz japonske drame, ki jo je zapisal Takeda Izumo, ko so stopali po hrbtu Fudži.
Kako dolga je pot, kako dolga. . .
Nekje v globinah je občutil krivdo, ki se je stopnjevala, da so mu prišle na usta besede Psalmista same od sebe: Usmili se me, Bog, po svojem neskončnem usmiljenju. . .
Telesno je čutil utrujenost, a spomini so bili neutrudni. V Ban-gorju je pred letom in pol zvenelo drugo dekle, šatin se je zaljubil v Marijo; a Šatin je bil hindujec, ki je obljubil Mariji, da se da krstiti. Nihče ni vedel za njune zveze, dokler ni Marija zanosila, šušljalo se je, a kdo bi dal na čenče, da se ji je zgodilo kakor Malini. Nastopila je sepsa, šoukalu so povedali, da bi Marija rada govorila z njim. In stari je odlašal in sklenil, da jo obišče v petek. A revica je ugasnila v četrtek. Pastirju se je izmuznila ovca.
»Krivda je moja.“ Osebno je bil prizadet, ker mu Marija ni zaupala, čeprav je bila zmerom pripravljena, da pomaga v cerkvi in na mitingih. Čutil je, da se pomika v strmo reber in danes kar vse žalosti igrajo »marche funebre“. Hiše in hišice njegovih ljudi so se jele prikazovati iz bengalske zaraščenosti.
Spet so mu misli šle nazaj k šambu in Malini. Bil je baš rojstni dan gospodinje: šambu je spletel venec gondorož in ga obesil okrog slike njunega poročnega dne. Strl je mehki, rdeči karmin med prsti in pričel risati cvetove perunik okrog trebušastega vrča,, medtem ko je Malini risala po tleh Alpano iz rižne moke. Znala je bolje kot šambu in lotus je zaživel pod njenimi prsti, prav tako obrisi školjke, še mala koza je dobila rdeč križ na čelo, potem pa je kar splavala na prosto, zadaj za hišo. kjer jo je čakalo zelenje.
Šoukal je bil tudi povabljen na riž in ribe tisti dan, ko je stalo sonce v zenitu, in kramljal z otroki, a mu ni ušla niti besedica starejših dveh!
,,Ne bom več pil, Malini.“
»Misliš zares., ali mi spet lažeš?“ Pogledala ga je postrani. Mož ji je pokimal in se nasmehnil, ko mu je Malini prinesla biblijo.
»Priseži na mašno knjižico, na rožni venec in na sveto pismo.“ To pot je mislila resno in upala. . .
»,Na biblijo že prisežem, na rožni venec pa ne.“ Bal se je tiste čudovite žene, ki tako resno strmi v tiste, ki se ji pridejo poklonit. A Malini ni odnehala, dokler ji ni ustregel, človek nikoli ne ve.
»če se zlažeš, bom umrla.“
»Ali bi ti napravila Sati, če jaz umrjem?“, je hotel obrniti dvogovor v šalo. Ljudje še pomnijo, kako so privezali v sosednji vasi ženo na mrtvo truplo moža, da je zgorela živa. To je bil Sati, ki ga je odpravil šele kazenski zakon Angležev.
Malini mu ni odgovorila, a ker je šoukal govoril z otroki, je Malini svojega moža prijela za kuštre in ga pošteno zlasala.
Pogreb uboge Malini je bil še isti dan. Nobeno truplo ne zdrži več kot en dan zaradi silovite junijske pripeke, ki razkraja, naj še tako oblivajo mrtveca s kolonsko vodo in potresajo nanj agarbati prah.
Pajčevine megla so tropsko vročino malo odvile. Soparica je bila kar znosna. Pogrebci z muziko domačih godbenikov so navijali, da pre-glušijo jok otrok, ki so se držali stare matere Agate za njen vdovsko beli šari.
Godba je prenehala šele, ko je duhovnik pričel z molitvami. Takrat ugasne celo ihtenje. Z otroki so prišle vse sestre in vsaka je vzela eno siroto v svoje varstvo.
Kar na lepem se je vsulo iz kopren oblakov. Srebrne kaplje so polzele po zelenih ramenih kokosovcev in vitkih šupari.
Takrat je presekal tišino molitev Tušin glas, ki se je vrgla na odprto krsto.
Zakaj spiš, mami?“ Pritisnila je svoje lice k umrli materi. Tudi šoukalu je zastala beseda.
,,Vstani!" Jezljiva tožba je pretresala in rezala skozi dež.
„Zakaj si odšla? Kdo ti je ukazal oditi!" Goutam in Tuša sta čisto pokrila mlad obraz matere, ki se je jima smehljala. A od tam nihče ne pride nazaj; res je moralo že biti prelepo tam onstran. . .
Deževne kaplje so zamivale objokane obraze vseh in teh ni bilo malo.
Očenaš je čisto tiho plaval nad pokopališčem, ko so spuščali rakev v trpečo usušeno zemljo. Sestre so ogrnile otroke v svoje široke halje in jih povedle v samostan. Karmen je vzela najmlajšega v naročje in ga odnesla.
Ko je v mrliške knjige vpisal novo ime, je tudi v svoj dnevnik pripisal:
Odšla je Ma za vedno, naša lepa mami, pet biserov pustila za seboj in jaz sem peti njen dragulj z imenom Tuša.
Prižgal je očka lučko pred Madono, da zdaj vsaj vidimo, kako smo sami. . .
XI.
Zatopljen je v branje. Pismo je moralo biti zares zanimivo, celo vznemirljivo. Trka s prsti po mizi, pogleduje skozi okno in od časa do časa prikimava.
Prišla bo. Dolgo je že ni videl. Od njenih prvih zaobljub. Bila je zaročena s šankarjem, ki je moral izbirati med svojimi hindu starši, tradicijo in med njo. Zmagali so starši, pa so ga izgubili. Zapil se je.
Sestra Dipa vodi zdaj v Dhanbadu dispanzer za rehabilitacijo gobavcev. Škoda, da pride le za par ur. Ob podbojih sloni fant. šoukal si natakne naočnike in prepozna.
,,No, šureš, kako je z mojo vrečo?"
,.Razcefrana na kosce."
„In kdo je bil v vreči žaganja?"
„Hudič!“
Tisti zli duh ima tudi ime?“
,,Kalo seveda!11
,,Si ga obdeloval s pestmi?"
,,Tudi z nožem."
,,S kuhinjskim nožem, misliš?"
,„In kako se zdaj počutiš, šureš?"
,,I’am OK."
Bil je gotov, da je fant na poti k ozdravljenju. Deček je uprl pogled v duhovna. Sproščenost se je igrala med težkimi črnimi trepalnicami.
,,V tebi je mnogo dobrega, šureš! V vsakem človeku. Veruj celo, da tudi v tistem, ki je bil sokriv šcjlinega odhoda. Kaj veš, kaj se dogaja za zastorom človeških razmerij? človek ni samemu sebi najbližji. Ponajvečkrat je tujec. Samo Bog pozna človeka in kar je v njem. Morda ju je pahnila nevidna roka na vaški oder?"
Molk.
A zdi se, da je fant nekako razumel šoukala.
,.Nekdo je odpuščal tistim, ki so pljuvali vanj. Hotel jim je stegniti roko v spravo, pa so mu jo pribili na križ. Neumnost križa je modrost Boga."
Tehtal je besede. Govoril je počasi, s prepričanjem. Sam sebi se je čudil, da so mu polzele besede z jezika v tako lahkotnost.
,,Najin veliki Brat na križu je dobro čutil, da rane tistih zasme-hovalcev in sodnikov tudi bolijo. Velikokrat si slišal in bral Njegovo zadnjo oporoko: ,.Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo." Mar res niso vedeli? Vidiš, kako prizanesljiv je Jezus?"
šoukal je hote prezrl solzo, ki je zdrknila fantu z oči.
,,Pa bi ti ne odpustil, šureš?"
Fanta je zgrabilo, da je na glas zajokal. Stari pa je molil,, da bi se ledena gora v vročini božje ljubezni stalila do kraja. Kristus osvobaja. Teologija osvoboditve je tukaj v svojem jedru.
Povabil je fanta, naj ga spremi v Ramnagar, ker se ima nekaj domeniti s Šambujem. Poprej pa je še navezal na kolo veliko balo oblek, ki jih je prejel iz tržaško goriške misijonske nabirke.
Stara Agata je hotela natančno razdeliti svojim vnukom obroke riža in omake. Zraven pločevinastih krožnikov je postavila pladenj kuhane zelenjave. Danes ima Tuša svoj rojstni dan in vsakdo bo dobil po eno ribo, opraženo v papriki, in povrhu še sladki šondeš.
šambu se je vrnil z bazarja., kamor je prodal nekaj mehov doma kuhanega žganja. Danes ga je imel manj pod kapo, a bil je lačen in ker je gospodar po starem nenapisanem pravu prvi v hiši, si je pričel nadevati. Iz lonca za riž je hitro kopnelo, a oči otrok so se polnile s solzami Agata sprva ni opazila problema.
Starejša je zavpila.
Tuša, ki je zmerom podpirala tisti opornik, odkoder je navadno sledila mami, ki je pekla podpelnjak, se je pomaknila k starik ki je zapazila požrešnega šambuja.
,,Otroci, danes boste ostali lačni. Oče je pozabil na vas.“
Šambu si je pričel puliti lase in se tolči po prsih. Otroci so mu obrnili hrbet, povedali Agati nekaj na uho in skočili z verande.
Na potu so trčili na misijonarja. Ta jih je primoral, da so se vrnili, in vsak je dobil nekaj lepih kosov obleke, kakor jih ni najti pod zvonom svetega Antona. Za rojstni dan pa je tudi vsakemu stisnil v roke nekaj drobiža, da si kupijo na bazarju slaščic
Samo nekaj minut jim je posijala svetloba z oči in se razlila čez lica, potem pa so krenili na pot proti bazarju. Obšli so vaško slaščičarno, nakupili nekaj kraguljčkov za ples in tri pakete sveč. Skodelica riža je že bila pozabljena. Mimo šornove njive so vsi skupaj zavili na pokopališče, čudovito lepo je odmevala pesem, da so ljudje s ceste prisluhnili:
Tumi dže amari Ma, tai. Ma, tomake daki, koto bhalo bhalobašo Tumi Tumi dže amari Ma -Ker Ti si naša Mati,
Te kličemo, ko nehajo sijati zvezde, za Tebe v jutru venec na oltar, saj Ti si naša Mati. . .
Nazaj grede jih je tudi pater poslušal in se ustavil. Tako podobna je bila tisti, ki jo je prepeval doma na koru:
Mati moja, venec pletem, venec rož za Tvoj oltar, belih, rdečih, rožno zlatih zvijem venec Tebi v dar. . .
Doma v Ramnagorju pa je šambu prepeval, ko je bil v ,„rožicah“ in mislil na svojo ženo. Imel je lep bariton in v kotu mali harmonij, besede so mu kar same kapale od nekod:
Oj, Tuša, tvoja mati
bila je vrč, napolnjen vse do roba,
tako bila je sladka, a ti si moj dragulj,
le dobra bodi z mano,
saj mera mojih dni tako je kratka. . .
(Sledi.)
Kako iz teh bengalskih slik „Strmo let.a“ sije misijonarjeva ljubezen! To je ljubezen do trpečih bratov in sestra, ki jim želi dati Kristusa. Tako ljubijo vsi misijonarji.
Tako naj ljubimo naše daljne brate v Kristusu tudi mi...
Ljubimo jih s srcem in žrtvovanjem, v misli, molitvi in darovanjem! Prvia, največja zapoved: ,,Ljubi Gospoda, svojega Boga. . . !“ in druga, tej enaka: ,Ljubi svojega bližnjega kot samega sebe!“
Obe skupaj - vodilo našega živlienja!
Misijonska raa*io-postaja ,,Radio Veritas" na Filipinih, ki jo vzdržujejo nemški katoličani in ki oddaja dnevno polurne programe v 13 jezikih in njen glas seže iz Manile do Indije
in Japonske.
BIBY • KAJ JE TO V MALGAŠČINI?
JANKO SLABE, Matanga, Madagaskar
Na tečaju malgaškega jezika v Ambositry sem si zapomnil, da biby pomeni žival. Za visoko planoto to drži. Vse do srede februarja lani sem to besedo tudi tako uporabljal, ne da bi mi kdo ugovarjal.
Z delavci smo se pogovarjali o živalih. Tako sem jaz mislil. Pa eden od njih reče: „Mompera je pa res smešen. Vsemu, kar leze in gre, pa ni človek, reče biby.“ „Ali hrošč morda ni biby?“ sem še zmeraj mislil na žival. ,,Kaj pa še. To pa res ni biby!“
Hotel sem mu že reči, da je zabit, ker ne ve, kaj je biby. Pa sem pomislil, da ne bom jaz učil Malgaše, kaj oni pod to besedo mislijo. Raje se bom pozanimal, kako bi to biby definiral, da bi našel zanjo slovensko besedo.
Biby rečejo nečemu, česar se človek boji zaradi nadmoči,, pa naj bo to človek, žival, strah ali stvar. Biby so določene živali, katerim bi odgovarjala slovenska beseda zver, kar pa ne drži, saj tudi nekaterim domačim živalim, na primer govedu, rečejo biby. Biby včasih rečejo vsem tistim živalim, ki nimajo posebnega imena, česar namreč ne poznaš, temu ne smeš zaupati.
Besede ne moremo prevesti z bavbav, saj so nekatere biby očitno živali, ki nimajo nobene zveze s strahovi in jih vsakdo pozna celo po imenu.
Velikokrat rečejo, da je v vodi b:by, kar je blizu pomena strah. Enkrat sem vprašal, katera biby, pa so rekli, da pač biby: ,,Ali še ne veš, kaj je to biby? Biby je vendar biby.“ In še umrlemu rečejo tako, če že ni več podoben sebi, ko je bil še živ. In tudi ,tbiby ga je vzela", rečejo otroku, če je njegov mlajši bratec umrl. Tudi današnjim znanstvenikom oziroma kar splošno belcem rečejo biby, če hočejo povdariti občudovanje tehnike.
Beseda biby ima na visoki planoti že ustaljen pomen - žival. Za tiste Antešake, ki so živeli drugod ali pa so končali vsaj nekaj razredov osnovne šole, je ta izraz sprejel pomen živali. Zato vprašanje, ali je nekaj biby ali ne, lahko povzroči žive debate. Nekaj posameznikov sem namreč vprašal, naj mi povedo, katere živali so biby in katere ne. Vsi so bili v zadregi, vsak v svojem primeru. Potem pa sem isto napravil z večimi skupaj. Z razpravljanjem nismo prišli do konca.
Radovednost me je gnala tako daleč, da sem o tem povprašal zgovornega možakarja:
— Kaj veš povedati o biby?
Prvo. Največja biby je človeški značaj. Na primer, vidim bogatega človeka, ki ima več kot jaz. Moj želodec je ob njem umazan. Iščem, kako bi mu škodoval. Celo ubil bi ga. To je že biby, kajti rodi nezaupanje. Celo sorodnik, ki ga ne sovražim, mi ne zaupa več, se me boji.
Najhujša biby je pindkineok, majhna belkasta biby. če se z njo srečaš, ti Bog napolni glavo s skrbmi. Udariš z desne, preskoči na
levo, udariš z leve, preskoči na desno. Ne moreš spoznati njene oblike. Ob njej zgubiš glavo: misliš, da je maček, pa ni, cibetovka tudi ne, še manj pes. Ko jo opazuješ, se čudiš in obupaš, da bi ugotovil, kaj je.
Jaz sem že naletel nanjo. Gonila me je od mostu pri Madritsara pa do Vohitsirk. Da je biby, ki jo je ustvaril Bog, sem jo spoznal po tem, ker mi je z visoko travo prekrila pot. Zameglilo se mi je in nisem vedel, kje je jug in kje sever. Kje sem? Sem zgubljen?
Končno mi je le razgrnila travo, da sem nadaljeval pot in prišel v Ambohimanga. Tam sem rekel bratrancu: ,,Pospremi me do doma. Srečal sem biby. Dežnik sem zgubil pri mostu.“ „Kakšna biby vendar? “
„Pindkineok“, sem mu odgovoril.
Biby je tudi krokodil, ki te vgrizne in umrješ, divji prašič, ki te vgrizne in se zgodi, da umrješ, kača akoma, ko te njen ujed usmrti.
Druga vrsta biby je tudi boribe. Prebiva na severu (Madagaskarja)• Vse sem že videl in vem, da so vse biby.
To je duh (angatra). če sreča človeka, ga upa zgrabiti in podreti na tla. Če neseš žganje, te prosi zanj: ,,Daj mi žganja, saj si ga pravkar Pil!“ ,,Ga nimam", odgovoriš. ,Jmaš ga, imaš. Kaj pa potem smrdi, če ga nimaš? Kar sem z njim!" ,,Res ga nimam", rečeš. Takoj te podere. Ni važno,, ali si ti spodaj ali pa boribe. ,,Zdaj sem te pa premagal", rečeš, če je boribe spodaj. ,,A, seveda", pravi, ,,bova pa oba čez noč tukaj." Včasih te žene do doma pa spet nazaj v gozd. Pri tem si čisto zgubljen.
— Kaj pa je to ,,lolo“?
Lolo živi v vodi. NiČ ne veš, kje se zadržuje. Kjerkoli lahko naletiš nanj. Tudi mene bi že skoraj vzel. V Antalaha sem ponoči lovil ribe. Prišel me je iskat. Zaradi tega dogodka pravim, da je biby v prvi vrsti duševno razpoloženje (e fanahi-tena).
Sedel sem v čolnu in vanj metal ribe. Mislil sem, da se je čoln nagnil, pa se je le nekaj v moji notranjosti. Voda se je zasvetila kakor mavrica. Zabliskalo se je, da vse vidiš narobe. Zgubljeno glavo imaš, ničesar ne vidiš. Sama tema.
Ne veš od kod prihaja in v hipu preide. Samo od usode je odvisno, če te pobere ali ne. Kar sam se spustiš v vodo.
— Ali je tukaj v Matangi kakšen kraj, da ljudje zaradi biby ne bi upali mimo?
Nisem slišal, da bi bil kakšen tak kraj, razen pred prihodom belcev, ko zemlja še ni bila razdeljena. Spori za zemljo so bili biby v starih časih.
— Zakaj se pa potem ljudje bojijo malo bolj globoke vode, češ da je tam biby? česa se bojijo?
V vodi je mnogo biby, ki se jih bojimo. Najprej je voda sama biby, čeprav se z njo umivamo. Samo če se zadušiš,, pa je Stvarniku že dovolj, da te vzame.
Potem sta tu krokodil in pisana jegulja Samo da te prime, pa že zadostuje. Krokodil te drži, voda te duši, pa je smrt tu.
— V jezeru Masianaka baje živi zazarano (otrok vode). Ali je biby?
Skupino slovenskih malgaškMi misijonarjev. Na skrajni desni je avtor teh č’ankov o mal-gaškem jeziku in navadah. Ostali so od leve na desno: Rok Gajšek CM, Pc‘er Opeka CM. Rado Sušnik CM, Malgaš; čepi Klemen Štolcar.
To ni biby, ampak človek kot mi. Samo da živi v vodi. Saj poznaš zgodbo, da se je v starih časih poročila s tamkajšnjim edinim moškim. Pozneje se nista razumela in se je z nekaterimi otroci vrnila v vodo. Kako le bi se človek poroči! z biby? Potem tudi ni hudobna, ampak ljudem še naskrivaj pomaga. Zato še zdaleč ni biby.
O tem vam pišem, ker sem opazil, da antešaščina očitno še ni ustaljena. Beseda biby je samo značilen primer. Ker so ljudje v davnini na otok prihajali v posameznih skupinah, je vsakdo prinesel s seboj svoj besedni zaklad. Tu se počasi stapljajo. Velikokrat, ko slišim nov izraz, jim pravim: ,,Saj sem že dolgo tukaj, pa te besede še nisem slišal.'1 „Seveda ne", pravijo, „to je Sakalava. . . ali pa Tandroy. . . ali pa Vezo... itd..." Antešaki so veliki popotniki (mpamanga) in tako svoj besedni zaklad odnesejo drugam, ko pa se vračajo, pa s seboj prinašajo slovar drugih plemen, čeprav je osnova malgaščine jezik Me-rina, za novo terminologijo iščejo najbolj primerne izraze tudi pri drugih plemenih.
To je obenem tudi zgled, kako ima vsak jezik svoje bogastvo. Besede biby, kot jo pojmujejo Antešaki, ne moremo prevesti v druge jezike. Tu ne gre samo za bogastvo izrazov, pač pa za dušo naroda*
ki se za njimi skriva, če bi na primer Slovenci hoteli ustvariti nek tak izraz ali pa ga kar naravnost prevzeti., bi morali najprej misliti tako, kot mislijo Malgaši.
Ustreznega izraza za žival in zver v antešaščini še nisem našel. Biby pa nima mesta v slovenskem jeziku. Vprašal sem se tudi, kaj pa so tiste živali, ki niso biby? Nimajo skupnega izraza, ker jih ne zanima. Tudi slovenščina ne pozna skupnega imena živalim, ki niso zveri. Nas pač ne zanimajo, zato tudi beseda zanje ni.
Seveda je v ozadju tega preprostega razmišljanja cel kompleks, še zmeraj ostane odprto vprašanje, kaj oni mislijo pod besedami: olo (človek?), biby (žival?), angatra (duh? strah), fanahy (duša?)... Prevod je zasilen, kar slovenske besede ne povedo točno tistega kot malgaške. Posledica tega je drugo vprašanje, kaj bi oni našteli pod besedami človek ali žival ali bavbav.
Za zaključek še to: Nič se ne smejte takim ..pravljicam", ker tudi Slovenci poznamo človeka, žival in - se bojimo strahov. Tudi mi nimamo v vsem prav.
Vesela mladina.
ŠE TRETJIČ V ČRNO AFRIKO
L. L. C.M.
I’KI DVEH MINORITIH, OO. MIHU DREVENŠKU IN ERNESTU BENKU
Od bolničarke Bariče Rous smo se iz Chilonge odpravili nekako ob poldevetih zjutraj p. Rozman Stanko, p. Grošelj Jože, p. Janez Mujdrica ln br. Jože Rovtar, vsi v Zambiji delujoči jezuiti, in pa obiskovalec. Skoraj tri ure in pol smo vozili do križišča s cesto, ki vodi proti severu. Tam smo se malo pokrepčali s popotnico, ki smo jo imeli s seboj, nato je pa sedel za volan p. Mujdrica (preje je bil za vozača p. Rozman) in je šlo spet naprej proti meji med Zambijo in Zairom. Čez dobri dve uri smo bili že v Ndoli, kar lepem mestu, ki je zambijsko središče za pridobivanje bakrene rude, katero pridobivajo takorekoč z lahkoto, ker se nahaja skoraj na površju zemlje. V predmestju Ndole imaio minoriti pomemben misijon pod imenom Franciscan Center, katerega središče je velika, lepa cerkev. Redovniki so po rodu Italijani, dva sta že Zambijca, še več pa je zambijskih črnih domačih bratov. Miha Drevenšek jim je bil povedal, da pridemo na obisk, zato so že imeli pripravljeno kosilo, h kateremu smo se spravili kar brez Mikata, ki je šele čez nekaj časa prišel od nekod. Oni trije, jezuiti, so ga že poznali, morda celo iz domovine, ali pa ker so se z njim že preje enkrat srečali v Zambiji, meni je bil kajpada še povsem neznan, če izvzamemo njegove fotografije in pisma, ki sem jih nekajkrat objavil v „Katoliških misijonih". Veselo smo se pozdravili in kar brž začeli načrtovati, kako bi čim bolje izrabili obisk štirih jezuitov in enega lazarista na tej minoritski misijonski postojanki. Miha nas je povabil, naj gremo vsi skupaj z njim na faro, kjer on deluje in je med dragim zelo povečal farno cerkev. Vsi smo bili za to, še posebno oni, ki so se morali še isti dan vrniti vsak na svoj misijon. Oni se spravijo v avto, s katerim smo se pripeljali, mene pa p. Drevenšek povabi v svojega, poltovornjaka, in sc odpeljemo, a cerkev in fara p. Miha je bila kar blizu. Naj že tu kaj več povem o misijonskem poklicu in dosedanjem delovanju p. Miha Drevenška:
Ta še mladi misijonar je bil rojen na Pobrežju pri Ptuju dne 15 septembra 1946. Oče in mati sta mu še živa. Ljudsko šolo je obiskoval v Vidmu pri l'tuju, gimnazijo pa v Zagrebu. Zgodaj je že začel misliti na duhovniški Poklic. Med ptujskimi minoriti je bil tedaj zelo delaven za nove poklice p. Danijel, ki je s svojim vplivom pomagal do duhovništva nad tridesetim fantom in je tudi njega pridobil za to. Težava pa je bila, ker sta bila v družini 'c dva otroka, on in dve leti starejša sestra. Ko je oče zvedel za Mihovo namero, je želel, da naj vsaj eden od obeh ostane doma. Mihova sestra se jo žrtvovala, on pa je šel za božjim klicem. Najprej je delal novicijat, ki ga Je opravil že leta 1963, nato je moral k vojakom in je služil poldrago leto v Macedoniji; v tisti četi je bilo kar 17 duhovniških kandidatov. Po vojaščini Je še napravil maturo, potem pa šel v Ljubljano v bogoslovje, ki ga je kon-<al leta 1972 z mašniškim posvečenjem; novo mašo je pel v Vidmu. Za misijone se je odločil sam, ko je deloval v Sostrem pri Ljubljani. P. Miha je bil ‘.‘e doma zelo znan kot ustanovitelj ansambla „Minores“. Kako je prišlo
do tega edinstvenega pojava, da so minoritski bogoslovci v svojih redovnih oblekah javno nastopali, peli in muzicirali? Mihov oče je doma vodil tambu-raški zbor, v katerem sta igrala tudi oba njegova otroka, hčerka in sin Miha. Kot dijak je Miha v Zagrebu staknil stari tamburici in ju popravil, da je mogel tudi tam igrati. Že tam pa je s tovariši ustanovil tudi mali pevski zbor. Nekdo ga je naučil igrati kitaro in je že pri vojakih dobil tri sobrate, da so začeli z njim igrati in peti. Ko so prišli v Ljubljano, so si omislili dve že rabljeni kitari in v prvem letu bogoslovja so že imeli mali „ansambel“: tri deklice so prepevale, ena je napovedovala, oni trije so pa igrali in tudi peli. Kmalu so si mogli kupiti nove inštrumente in skupina je narasla na šest pojočih „minores“, ki so hitro uspeli. Izdali so najprej prvo ploščo, potem še drugo in obeh se je prodalo 25.000. Šli so gostovat v Avstralijo med tamkajšnje Slovence. Ljudje so jih sprejeli, predstojniki in so-bratje tudi, le med duhovščino ni bilo za ta podvig zavzetosti. Od osmih, ki so nazadnje sestavljali skupino, jih je sedem doseglo duhovništvo. Ta glasbeni in duhovni uspeh pa ni oslepil mladega p. Miha, ostal je zvest ideji misijonarja in je pred nekako osmimi leti odšel v misijone v Zambijo. Začel je v Ibengi, kjer ga je napadla zelo težka malarija, da bi kmalu umrl, in se je zdravil tri mesece. Po tej preskušnji je šel v kraj Ilondolo na dvomesečni tečaj domačega jezika in v Kitwe za šest mesecev, kjer je že deloval v mestni župniji. Sledili so 4 meseci v Kashiba in spet štirje meseci v Chingolo, dočim je na misijonu v Chiyubu, nekaj km stran od minoritskega središča Franciscan Centre ostal že štiri leta in pol, in tu smo ga mi našli, potem ko je ravno razširil in polepšal preje premajhno misijonsko cerkev. Po mojem obisku je šel domov na dopust, po vrnitvi pa je bil dodan v pomoč p. Benku na misijonu sv. Jožefa v Kalulushi, predvsem kot graditelj oblikovalne hiše domačih minoritskih kandidatov.
Tja na faro v Chiyubu me je torej peljal p. Miha skozi predmestno naselje. Na koncu dolge ceste, ki potem zavije, zagledam cerkev in druga poslopja zraven, h kateri misijonar zapelje. Ko pridejo za nama še drugi misijonarji, vstopimo skozi zakristijo v cerkev, pred glavni oltar, za katerim je na steni oblikovan veličasten relief z vstalnim Zveličarjem; vse je umetno izrezljano po domačem umetniku, tako tudi oltarna miza. Cerkev je svetla, in široka, misijonar ji je dodal na vsaki strani po eno ladjo in jo s tem zelo razširil. Miha nas pelje po njej do vhodnih vrat, ki so tudi umetno reliefno izrezljane. Misijonarji se pri ogledovanju tega domačega okrasja cerkve dalj časa zadrže, izinenjajoč si izkušnje, saj so ali bodo tudi oni graditelji misijonskih cerkva vsak na svojem misijonu. A se je kazalec na uri hitro pomaknil naprej in ti, ki so me k Mihu privedli, se morajo posloviti-Zahjva 1 itn se jim, da so bili dva dni z menoj na potu in mi dali doživeti dva misijonarja, Barbaro Rous in p. Miha Drevenška, pa se poslovimo. Nje čaka še 300 km vožnje proti domu.
S p. Mihom se še malo zadrživa na župniji, da on to in ono uredi s sodelcvalci, ki sva jih nekatere tam dobila, saj jutri je nedelja in je treba marsikaj pripraviti, potem pa me pelje nazaj v misijonsko središče. Med tem ko sem šel z drugimi jaz k večerji, mora Miha še nazaj na faro, kajti tam bo za ljudi kinopredstava v nemajhni dvorani zraven cerkve. Drugi smo šli po večerji k televizijskemu aparatu, želeč videti kaj o papeževem obisku Poljske; prav tisti dan je moral biti v kraju delovanja sv. Maksimilijana
V minoritski cerkvi na središčnem misijonu v Ndoli je tudi večja podoba sv. Maksimilijana Kolbeja, ki je bil tudi minorit in med drugim misijonar na Japonskem; nad njim kip Brezmadežne, ki jo je Kolbe tako iskreno častil.
Kolbeja, poljskega minorita, ki je svoje življenje žrtvoval, da je rešil družinskega očeta. Pa televizija tega še ni kazala. Miha se je z misijona med tem vrnil, povečerjal, pa spet šel na misijon, kjer je imel z. ljudmi neki sestanek. Vesel sem bil, da meni ni bilo treba toliko sem in tja kot p. Mihu, pa sem šel lepo spat.
Zjutraj sem se dvignil že ob petih; ob šestih sva z Mihom zajtrkovala. Nato je šel Miha v mesto po dve čmi novinki-benediktinki, se z njima čez čas vrnil in vzel še mene s seboj, pa gremo na Mihovo faro. Bila je nedelja. Tam je bila prva maša že ob sedmih in sem z Mihom somaševal. Vernikov je bilo kakih 400. Miha me je najprej ljudem predstavil in tudi obe sestri, ki sta po berilih govorili o poklicih, ker je bila nedelja poklicev. Najprej je stopila pred mikrofon ena, potem druga. Govorili sta o lepoti redovniškega poklica, brez kakega zatikanja ali drugih težav, z.elo živahno, kajpada v bemba jeziku, ki se v tem delu Zambije govori. Tudi Miha je maševal in pridigal v tem jeziku. Pri obhajilu sem pomagal obhajati številne vernike. Na koncu maše me je Miha povabil k besedi. Čestitam vernikom k povečani i,n polepšani cerkvi in Miha sproti prevaja. Po maši me v farni pisarni ljubezniva črna sodelavka povabi na kavo (za kar smo vse potrebno pripeljali s seboj). Ob devetih se pa že začne otroška maša. Nabita cerkev, bilo je pač kakih 1000 mladine. Spet sta spregovorili obe sestri, a to pot krajše. Mladina je ves čas, kadar je liturgija dovoljevala, prepevala, da je po cerkvi mogočno donelo. Miha ima z otroci odličen stik pri maševanju in pri pridigi. Ob gotovih časih Miha vzame kitaro v roke in orglice, na kitaro pritrjene, v usta, zraven njega stopi mlada pevka in lepo družno v spremstvu obeh instrumentov zapojeta Bogu v čast, cela cerkev pa veselo odgovarja. Na koncu sem tudi tem črnim glavicam moral nekaj po slovensko povedati z Mihovim prevajanjem. Potem sem pa doživel presenečenje posebne vrste, kakor še nikjer na obiskovanjih slovenskih misijonarjev: Vsa cerkev je iz tisoč grl zapela/ po slovensko s pravilno izgovorjavo: Mi se imamo radi, radi, radi, radi prav zares! Je pač p. Miha vso to otročad naučil ne le to pesem, ampak še nekaj drugih, in otroci jih pri svojih shodih večkrat pojo. . ■ Slovenska pesem v čmi Afriki...!
Maše so se nekaj zakasnile radi predolgega govorniškega nastopa novink, zato so otroci hiteli izprazniti cerkev, starejši so jo pa spet hitro napolnili. Cerkev je bila še bolj natrpana kot zjutraj in običajno ob tej uri, kajti prišla je v to faro na obisk organizacija kakih 100 uniformiranih mladih žena, tistih, ki so že poročene, ne pa še vključene v Marijino legijo, ki se tam lepo razvija, v Vincencijevo konferenco in druge organizacije, ki pač terjajo nekaj priprave za vstop. Te mlade žene nosijo vse enake bluze, r\a katerih je napis v angleščini: I’am pour Grist Jesus - Jaz ljubim za Jezusa... Sveta maša je potekala podobno kot prejšnji dve. Petje zelo mogočno; včasih je zapel zbor gostinj, včasih domači zbor, včasih pa je zapela vsa cerkev. Spet so pred oltarnimi stopnicami plesala dekleta, spet je pel in igral Miha v duetu z deklico, spet je bilo darovanje, to pot kar dvojno. Obhajilo je poleg Miha delil še en laik in videl sem, da je pristopilo tudi mnogo moških. Tudi na koncu te maše me je p. Miha povabil, da sem spregovoril; izrazil sem misel, kako vesel sem, da bom mogel na filmu drugim po svetu pokazati primer cvetočega afriškega krščanstva, in izrazil željo, da bi bilo to krščanstvo res močno, ker bo moralo morda spet nazaj po-
Središčni minoritski misijon v hdoli na severu Zambije; veličastna cerkev, ki se vidi
daleč naokrog.
kristjaniti razkristjanjeno Evropo. To mi je prišlo iz srca, ker sem se res navdušil ob doživetju tega živega, krščanstva v Afriki.
Po maši se je moral p. Miha še precej časa zadržati z ljudmi, ki so prihajali z raznovrstnimi dušnopastirskimi zadevami. Končno le greva nazaj na Franciscan Center. A tam p. Miha že čaka kup mladine, kakih 30 fantov, da jih pelje na bolj oddaljeno igrišče, ker bi radi tam igrali nogomet. Prisede tudi črni minoritski bogoslovec. Ko mladino na igrišču odložimo, se vrnemo domov, kjer šele kosimo. Po kosilu je šel Miha k nogometni tekmi in k tekmovanju deklet z neke vrste košarko... Pravil mi je, da ekipe njegove fare zadnja leta nobene tekme ne izgubijo. Po kosilu sem si privoščil malo počitka, ki ga je pa sladko prekinil prihod Mihovega sobrata p. Ernesta Benka.
Prišel je ves vesel, se viharno pozdravil z obiskovalcem, pa hitel pripovedovati, da se je prav tisto popoldne preselil na drugo misijonsko postajo, zdaj je pa prišel na veselo snidenje z menoj, ki sva se tudi prvič v življenju srečala, dasi sem tudi njega kot novega misijonarja v KM že predstavil misijonskim prijateljem. Kramljava in se kar hitro privadiva drug drugemu, kajti p. Benko ima silno odprt, iskren značaj in je zelo ljubezniv človek. Med tem se vrne tudi p. Miha, ki gre potem na svoj misijon, da tam vse uredi za naslednjo kino predstavo, midva pa greva k večerji s skupnostjo. Po večerji se vsi trije splavimo v Mihovo sobo in si imamo kar precej povedati. Na mojo prošnjo p. Miha na svoj gramofon zavrti obe plošči „Mi-nores“, ki ju sploh prvič slišim in se ne čudim, da sta doživeli tak uspeh, saj so vse pesmi in melodije globoko duhovne in človeške, čeprav prirejene za okus tudi sodobne mladine, čestital sem vodju ansambla k lepemu du-hovno-glasbcnemu dosežku in zraven občudoval, da se je odpovedal nadaljni pevski karieri, pač ker je začutil: Za nekaj višjega sem rojen. .., da ponesem Kristusovo blagovest odrešenja in vstajenja poganom.
Dopoldne sem s Tomažinovo kamero slikal v Drevenškov! cerkvi vse tri službe božje in porabil 8 filmčkov, za kakih 20 minut programa. Če bi že tedaj vedel, da se mi to pot filmanje ni posrečilo, bi pač tisto noč slabo spal. Pa mi je bilo to prihranjeno do razvitja filmov ob povratku. .. Zato sem pa v upanju, da sem v redu filmal kot vedno poprej, imel spet kar trdno spanje. Drugo jutro je imel p. Miha Drevenšek potovati v Lusako, kakih 300 km daleč; mimogrede je nesel nazaj p. Tomažinu aparat za filmanje. Obetal je, da bo še isti dan spet nazaj.
V ponedeljek, 20. junija. 1983 sem v cerkvi na Franciscan Center ob 7 somaševal z drugimi patri. P. Benko je šel že preje v mesto iskat vizum za pot v sosednji Zaire, kajti odločil se je, da bo šel tudi on s p. Mihom in menoj k misijonarju dr. Alojziju Snoju, nekaj 100 km proti severu v zairsko mesto Lubumbashi, h kateremu bi šli, če Bog da, naslednji dan. Res se kmalu vrne z vizumom, jaz pa vesel, da bom mogel biti z obema minoritoma še nekaj časa skupaj.
Kajpada bi rad povedal tudi o p. Ernestu Benku kaj več našim bralcem in misijonskim prijateljem.
P. Ernest Benko se je rodil istega leta kot p. Miha Drevenšek, le kak mesec preje, in sicer 11. avgusta 1961 v Selcah pri Sv. Rupertu v Slovenskih goricah. Staršema, ki sta še oba živa, sta se tudi rodila le dva otroka; sestra je šest let starejša od Ernesta. Ljudsko šolo je obiskoval 8 let v Sv.
Cerkev na misijonu Kalulushi, kjer je ob obiskovalčevem doživljanju dveh slovenskih mi-noritev tedaj začel delovati p. Ernest Benko, ki stoji na spodni sliki zadaj za bradatim poljskim guardijanom misijona, za sobratom domačinom in za našim obiskovalcem.
Rupertu, tri leta jo potem ostal doma, kjer je prejema' globoko versko vzgojo. Ko je imel 17 let, je s sestro poromal k Mariji v Ruše. Celo uro sta v cerkvi klečala in molila in tedaj že se je mladi fant ponudil Mariji, da bi postal Kristusov duhovnik. Decembra 1961 je začela delovati milost zgovor-neje. Slučajno je stopil Ernest v minoritsko cerkev v Ptuju, prav ko je maševal p. Danijel, veliki delavec za apostolske poklice, in po maši oznanil ljudem, da tam prodajajo jaslice. Ernest gre k njemu ponje in jih dobi. Naslednjo nedeljo gre mladec spet v isto cerkev. Tedaj ga p. Danijel pelje v samostan in mu da svoj naslov. Potem je šel mladi Ernest k vojakom v mesto Sin j v Dalmaciji in tamkaj se je odločil za vstop v red. Ko je prišel domov na dopust, je staršem povedal o svoji odločitvi. Ni mu bilo lahko, kajti doma so računali, da bo ostal na kmetiji, saj so imeli 15 krav in zemljo. A je kljub temu stopil na pot do duhovništva. Dve leti je bil v Vrapčah pri Zagrebu, kjer so imeli slovenski lazaristi vzgojni zavod, dijaški dom. Potem je šel na otok Ceres in tam napravil novieijat minoritov, nato je na^ daljeval gimnazijske študije. Iz Sostra pri Ljubljani, kjer so imeli minoriti postojanko, je hodil dve leti na ljubljansko teološko fakulteto, kar je dopolnil z naslednjima dvema letoma v Innsbrucku. Leta 1975 je bil v Mariboru posvečen v duhovnika, nato je še eno leto nadaljeval študije v Innsbrucku, potem pa bil nastavljen kot kaplan k Sv. Trojici v Halozah. Tam je zelo zadovoljen estal dve leti, nato so ga poslali na Ptujsko goro, potem pa, spet za dve leti, kot upravitelja župnije v Stoprcah. A približal se je čas odhoda v misijone. Najprej je šel za leto dni v Anglijo na študij angleščine, ki je v Zambiji uradni jezik. Od tam je potoval v to misijonsko deželo, kamor je prišel 28. januarja 1982. Nekaj časa je deloval v industrijskem področju Lusake, od maja do novembra je bil v Ibengi, kjer je pomagal na podeželskih postojankah, novembra pa je odšel v Ilondolo na tečaj jezika bemba. Spet še tri mesece v Ibengo, potem v Kalulushi, v Ndolo, kjer sta bila nekaj časa skupaj s p. Mihom, v Ibengo in Ilondolo. Ko sem se z njim v Ndoli srečal, je bil ravno nastavljen pri Sv. Jožefu v Kalulushi.
P. Ernest me je hotel peljati na ogled misijona Ibenga, kjer je bil že nekajkrat na študijti jezika in delu. Ta, od Ndole kakih 60 km oddaljeni misijon, je silno razsežen, primer raznolikega delovanja Cerkve na polju evangelizacije, karitas in socialne pomoči. Na misijonu sva našla osebnost, ki je pač najbolj zaslužen za vse to, italijanski škof, star že 95 let, ki je bil skupaj z nami na obedu, h kateremu so naju povabili. Misijon ima 20 podružnic, bolnišnico, srednjo šolo s 450 dijaki, internat za dekleta, skupnost nemških dominikank in drugo skupnost sester domačink, zavod za pohabljene,! zavod za slepe in zavod za gluhoneme. Oskrbujejo tudi gobav-sko naselje, ki ima svojo cerkev. Vsaka, od teh ustanov ima lastno ekonomijo. Ko sva s p. Ernestom hodila po gobavskem naselju, je misijonar ubogim bolnikom delil cigarete in ljubeznive besede; v njihovi cerkvi jim je že večkrat maševal.
Po kosilu me je p. Ernest popeljal še na misijon, kjer bo on v prihodnje deloval, k Sv. Jožefu v Kalulushi. Tam sva našla guardijana Poljaka, zelo blagega značaja, kakor so tudi ostali bodoči Ernestovi sobratje bili zelo ljubeznivi. Obiskala sva tudi sestre, ki na tem misijonu delajo; večinoma so Italijanke, ena od njih je domačinka Zambijka, ena pa je Indijka, bolničarka. Tudi na tem misijonu imajo bolnišnico, zavod za slepe in gluhoneme. Benko
P- Ernest Benko z dvema sestrama na misijonu Kalulushi. Domačinka je iz Zambije — Spodaj vesela družba štirih: p. Miha Drevenšek, obiskovalec, Dr. Snoj, ki so ga kasneje obiskali,
in p. Benko.
mi je pokazal svojo sobo v misijonski hiši v prvem nadstropju. Ta misijon Sv. Jožefa je sicer manj obsežen kot Ibenga, a po obstoju starejši, saj je imel tedaj že 53 let. Na tem misijonu so mislili zambijski minoriti začeti z vzgojnim zavodom za domače poklice in vemo, da se je naš Benko že krepko lotil tega dela. Zadnje mesece je bil tja nastavljen tudi p. Miha, tako da bosta skupaj delala za isti cilj, domači minoritski naraščaj.
Ko se vrneva domov, me Benko pelje na ogled velike, moderno opremljene tiskarne tega Frančiškanskega središča-minoritov, ki se drži misijonske hiše. V tiskarni se tiska na ,,offset“ sistem večina verskega tiska za vso severno Zambijo. Spomnil sem se, kako je bil tudi sv. Maksimilijan Kolbe, minorit, ustanovitelj velike minoritske tiskarne najprej na Poljskem, potem pa na Japonskem. Po ogledu tiskarne in večerji sem se. razgovarjal s prijaznim bratom Špancem, ki je potrpežljivo čakal, da se mi je le počasi obnavljala španska govorica, v kateri sem na potovanju prišel kar iz vaje.
Drugo jutro mi je po maši v cerkvi pater guardijan, zelo ljubezniv, mali mož pripravil prijetno iznenadenje. Kakor da bi vedel, da na mojih obiskovanjih slovenskih misijonarjev rad sprejemam in tudi kupujem razne izdelke domače umetnosti, mi je prinesel dva večja izrezljana lesena kipa in veliko razpelo v dar. Razpelo niti ni šlo v moj popotni kovček, zato mi ga je guardijan sam spodaj obrezal in zdaj visi v hiši mojega prijatelja, misijonskega sodelavca, kipa sta pa na ne vem katerem domu udeleženca buenos-aireških slovenskih misijonskih tombol.
A od patra guardijana in dragih sem se tedaj tudi poslovil. P. Miha je namreč res prišel že zvečer domov iz Lusake, pa smo se mogli vsi trije že zjutraj spraviti na pot proti zairski meji, da onstran v mestu Lubum-bashi poiščemo malo preje iz Slovenije v misijone došlega salezijanca dr. Alojzija Snoja. Vozili smo se z Renaultom po asfaltirani cesti s hitrostjo kakih 90 km na uro in prišli do kraja Chililabombwc blizu mesta Kitvve. P. Miha, ki je tu že deloval, je po kar lepem kraju zapeljal proti katoliškemu misijonu. Misijonar nas z veseljem pozdravi in nam postreže s kavo in keksi. Malo pokramljamo, pa spet naprej in bliže zairski meji, ki smo jo kar kmalu dosegli. Na zambijski strani ni bilo nobenega problema, pač pa na zairski, kier je eden črnih uradnikov opazil, da nimam s seboj potrdila o cepitvi proti koleri. Malo smo moledovali, naj tudi brez tega še mene spusti čez mejo, z zagotovilom, da se dam cepiti v Lubumbashiju (česar pa nisem storil...). Na videz strogi uradnik se je dal preprositi in z veseljem je trojica potnikov odhitela na zairsko stran, čeprav bolj počasi in previdno, kajti cesta je bila tam v obupnem stanju. Že smo se začeli bližati mestu Lubumbashi. Že od daleč so bili vidni značilni grički, ki nastajajo v rudniških krajih na površju zemlje radi izkopavanja rude, nje čiščenja in odlaganja. Bližali smo se pač zairskemu delu tega bakrenega rudniškega področja. Kakih 90 km od zambijske meje smo že zavozili v mesto, ki menda po velikosti in pomembnosti ne zaostaja daleč za glavnim mestom dežele, Kinshaso, veseli, da sc bomo znašli spet kar štirje slovenski duhovniki skupaj v osrčju črne Afrike: dva minorita, en salezijanec in en lazarist. Kako se lepo doživlja v misijonih to duhovniško in redovniško bratstvo; izginejo vse družbene razlike in ostane le poglavitno: skupno iskanje Kristusovega kraljestva, skupno delo pri gradnji Cerkve v svetu. Kristusova ljubezen zbližuje in združuje Kristusove apostole-misijonarje.	(Sledi.)
PO MISIJONSKEM SVETU
Piše FRANC SODJA
BOGOSLOVCEV V MISIJONIH je vedno več. Istočasno (to je v zadnjih petih letih), ko je število bogoslovcev v Severni Ameriki padlo za 20 odstotkov in je v Evropi ostalo približno isto, je v misijonskih deželah poraslo od 20 do 50 odstotkov. Za vzdrževanje bogoslovcev v misijonskih deželah v Evropi zbirajo predvsem ob prazniku Gospodovega Razglašanja. Trenutno papeške misijonske družbe podpirajo 13.000 bogoslovcev in 119 semenišč. Vsi dohodki, ki so jih zbrale družbe, pa krijejo le 60 odstotkov stroškov za vzdrževanje in gradnjo novih semenišč in noviciatov. Vzdrževanje je vedno težje. Samo v Zaire je naprimer v zadnjih desetih letih vzdrževanje bogoslovca poskočilo za 1728 odstotkov. Še bolj kot hrana se draži gradbeni material. Žalostno je to, da so recimo v Severni Ameriki razkošna semenišča prazna, na Koreji pa odslavljajo priglašence za bogoslovje preprosto iz razloga, ker ni prostora. To je spet eden tistih katoliških škandalov, ki jih obžalujemo šele potem, ko je prepozno.
1‘OMOČ ZA VZGOJO BOGOSLOVCEV je v zadnjem letu (1984) v Avstriji dosegla vrhunec. V letih 1980 so podpirali 2356, 1981 2594, 1982 2685, 1983 2787 bogoslovcev. Lani pa kar 3340 bogoslovcev. Tudi koroški Slovenci so dosegli rekord prav lansko leto, ko so dosegli število 700. Do lani je namreč iz. akcij za podporo bogoslovcev bilo z darovi naših rojakov podprtih toliko mladih fantov. Splošnoavstrijska podpora je šla v 49 misijonskih dežel, med njimi je na
prvem mestu Afrika. Slovenci pa imajo največ podpirancev v Indiji.
V	AFRIŠKI GVINEJI je vlada zaprosila Cerkev, naj pomaga premostiti gospodarsko krizo v deželi. Nadškof v Conacry pravi, da se misijonarji ves čas zavzemajo za vzgojo, šoistvo, zdravstveno pomoč, izobrazbo strokovnjakov in to kljub temu, da je katoličanov med šestimi milijoni prebivalcev le tri odstotke. OTROCI-DELAVCI. Po statistiki mednarodne organizacije za delo (1LO) mora delati 75 milijonov otrok med 10 in 14 letom starosti. Na Evropo padeta komaj dva odstotka, pač pa večina na južno poloblo. Drastičen zgled je država Tamil Nadu ob bengalskem zalivu. Tam otroci oskrbe 50 odstotkov goriva in sestavljajo 70 odstotkov delavcev. Zgodaj zjutraj vstajajo in se z avtobusom peljejo na delovišča, nekateri tri ure daleč.
V	PAKISTANU je škof v Lahore obenem z drugimi protestiral proti politiki sedanjega p rezidenta, ko hoče islamizirati vse javno življenje, podobno kot je to pojav v Iranu in Libiji. Katoličanov v ogromni državi skoraj ni, le 900.000 jih je. In zdaj so z novo vladno politiko islamizacije civilnega življenja še ti zelo utesnjeni in ustrahovani.
ETIOPIJA je še vedno središče pozornosti zaradi lakote. Lani je — tako pravi uradna statistika — umrlo samo zaradi lakote 300.000 ljudi. Za božič je prišla tja tudi Mati Terezija z 26 misijonarkami ljubezni. Na letališču jc izjavila: prišla sem pomagat bol-
nikom in revežem. Pomoč prihaja pred vsem od krščanskih organizacij. Delno tudi od posameznih držav. Toda klic Janeza Pavla II. v Edmontonu v Kanadi še vedno ostaja v mnogih, bogatih središčih le „glas vpijočega v puščavi". Rogate države same pa ugotavljajo troje. Prvič ne zanikajo, da je pomoč trenutno nujno potrebna. Toda vedno bolj se kaže drugo vprašanje, ki dobre ljudi lahko začudi in užali. Dogaja se dvojna manipulacija. Na eni strani od strani vladnih ljudi, ki se okoriščajo s pomočjo od zunaj na račun resnično potrebnih, na drugi strani pa države kot je Sovjetska zveza to lakoto izkoriščajo v svoje politične ali ideološke namene. Tretje pa se naglaša že nekaj desetletij, čeprav je trenutna pomoč potrebna, je istočasno ali pa še bolj važno to, da bogate države pomagajo revnim k samostojnemu reševanju težkih gospodarskih problemov. Kot pravi japonski rek: boljše je, da siromaka naučiš loviti ribe, kot da mu ribo podariš.
V SRI LANK1 (nekdanjem Cejlonu) so v kraju Vankalai ubili v cerkvi duhovnika z dvema mladima pomočnikoma in zunaj cerkve še šest civilnih oseb. In to so storile vladne čete. Škofje so od vlade zahtevali truplo ubitega duhovnika, da mu omogočijo krščanski pogreb. Vse kaže, da je na vseh koncih sveta duhovnik znamenje, ki se mu bo nasprotovalo".
NA JAPONSKEM je bila najmočnejša katoliška skupina v Nagasakiju. Pred padcem atomske bombe, ki je ubila 7.000 katoličanov, je škofija štela 70.000 vernikov. To je predstavljalo kar 20 odstotkov vsega tamkajšnjega prebivalstva. Zdaj je le kakih 5 odstotkov prebivalstva katoliškega. Naravnega prirastka ni veliko, konverzije starejših ljudi pa so vedno bolj redke. Tako japonski misijon nedvomno stoji pred težkim vprašanjem.
Škofje poudarjajo potrebo po evan-gclizaciji japonskih katoličanov. Škofje so res vsi domačini, duhovniki pa večinoma tujci. Cerkvene občine so nekako zaprte vase. Boljše je med emigranti. Veliko več spreobrnjenj je na primer med Japonci v Braziliji in skoraj polovico japonskih duhovnikov je tam. V domovini pa je letni prirastek tako majhen, da morda še dolgo število katoličanov ne bo doseglo pol procenta vsega prebivalstva.
SUDAN ZAPUŠČAJO izobraženci. Mednarodna organizacija dela je že leta 1971 ugotovila, da je 10.000 izobražencev zapustilo Sudan. Za letos računajo, da bosta dve tretjini sudanskih profesionalcev izven svoje domovine. To predvsem zato, ker drugod, tudi v mnogih afriških državah dobe boljšo plačo. Ta pojav ni samo sudanski. V kolikerih misijonskih državah tudi misijonarji doživljajo razočaranje. Z velikimi napori pomagajo mladini, da se izšola in pride tudi do akademskih diplom. Ko bi jih potreboval njihov lastni narod, potrebovala tudi Cerkev, se odselijo drugam.
MOZAMBIK prav tako kot Etiopijo muči dvojno zlo, komunistični režim in velika lakota. Ljudje beže v sosednjo državo Zimbabvve. A tudi tam si dor,j ne mc-rejo odpomeči, ker tudi tam ljudje žive v skrajni revščini. In tako je po mnogih afriških državah, zlasti po tistih, ki mejijo na Saharo. Ko se v mednarodnih pogovorih ne morejo zediniti za prenehanje z oboroževanjem, ljudje stradajo in umi-i ajo.
SAMOA, indonezijski otok, doživlja nekaj podobnega kot Južna Koreja. Škof in kardinal Suva pravi, da ne mere sprejeti fantov, ki bi radi postali duhovniki. Letno se priglasi okoli sto fantov. In prepričan je, da bi jih vsaj polovico doseg'o cilj. A sprejeti mere samo pet najboljših. In to za-
Na trg nesejo v Cukalovem misijonu v Bengaliji.
radi finančnih razlogov. Ob takem dejstvu se upravičeno vprašamo: kje smo katoličani ?
ŠKOFJE NA F O UM OZ I so se odločili, da pospešijo kanonizacijo kitajskih mučencev. Njihovo mnenje je, da bi prav ti mučenci bili vsem Kitajcem, posebno kitajskim katoličanom vzor za današnje dni. Odmev po kitajskih kolonijah od Hongkonga in Macaa do precej številnih naselij, po ameriških in evropskih mestih je pozitiven.
PLINSKA EKSPLOZIJA V INDIJI je zahtevala veliko človeških žrtev, pa je vzbudila tudi veliko dobrote med Indijci samimi. Nadškof Evgen D’ Souza v Bhopalu je sam organiziral 100 oseb med redovnicami in seme-niščniki, ki so prihiteli na pomoč, škofova rezidenca je bila središče pomoči. Tistim, ki so bili mrtvi, štejejo, da jih je bilo okoli dva tisoč, je bila pomoč pač v dostojnem pokopu, živim
pa so se zbiiale nabirke ne le iz tujine, ampak v indijskih škofijah samih. Prošnja za hitro pomoč je šla na vse strani iz Kerale.
OBISK MATERE TEREZIJE na Kitajsko je vzbudil pozornost, pa tudi komentarje. Ker ni imela druge možnosti, je šla k sveti maši in obhajilu v cerkev, ki jo vodijo od Rima ločeni duhovniki in škofje. Javno je priznala, da je maša veljavna, čeprav so škofje posvečeni nedopustno. Morda je prav ta njen obisk ena od steza k zbližanju. Saj jo je škof v Pekingu brez pri držka pohvalil kot ženo, ki stori veliko dobrega. Težko je misliti, da bi Mati Terezija šla na Kitajsko brez vednosti Rima, če ne na željo Rima.
V JUŽNI AFRIKI se boj nadaljuje. Anglikanski škof Edmond Tutu, ki je dobil Nobelovo nagrado, je prav tako vidna osebnost v težki borbi proti rasni diskriminaciji (apartheid) kot predsednik katoliške škofovske konfe-
renče nadškof Denis Hurley. Njemu je dolgo grozila kazen, tudi za več let zapora, ker je povedal resnico o stanju v Južni Afriki. V boju za človekove pravice se danes mnogi škofje in duhovniki izpostavljajo zaporu in celo smrti.
PAPEŽEVA MISEL je tako jasna, da nikomur ni treba hoditi na posodo po marksistični nauk. Držimo se evangelija in Cerkve, a delati moramo in pravico zatiranih zagovarjati neustrašeno, kot to delajo nešteti duhovniki in misijonarji zlasti v misijonskem svetu. Papež jasno pravi: ni dovolj da priskočimo na pomoč lačnim in skušamo lajšati bedo ljudi. To delo je nujno, a ne zadostno. Še bolj važno je drugo: ustvarjati moramo tak svet, da bo vsakemu človeku, pa naj bo katerekoli rase, vere ali narodnosti, zagotovljeno človeka vredno življenje. Neredko so tisti, ki slede temu papeževemu klicu, osumljeni vsaj kot filoko-munisti. Papež stalno da jasno vedeti: reveži so privilegij Cerkve. Zapostavljenim je treba pomagati. To pa je nekaj drugega kot propagirati komunistične ali marksistične teorije.
VZHODNI TIMOR, otok med Indonezijo in Avstralijo je zadnja leta izgubil 100.000 prebivalcev, če se zavedamo, da vseh prebivalcev ni niti 700.000; je pomrla sedmina ljudi. O nasilju indonezijskih vojakov, o ga-ženju človekovih pravic na tem otoku se malo piše po dnevnih časopisih. Ponovno pa je povzdignil glas Janez Pavel II. še posebej je naglasil, da imajo dolžnost in pravico pomagati lačnim, bolnim, umirajočim. Indonezijska vlada pa na vse načine onemogoča, da bi prišli do teh ljudi. Celo mednarodni Rdeči križ ima težek dostop.
VIETNAMSKI ŠKOF Pierre Martin Ngo-Dinh-Tuc je umrl v starosti 87 let. To je bil rodni brat vietnamskega diktatorja Diema. Znan je po tem, da
je v Franciji in Španiji ustanovil versko skupnost, ki je Rim ni priznal. Na svojo roko je posvečeval duhovnike in škofe. Zato je bil leta 1976 izobčen iz Cerkve. Nato se je za nekaj časa spokoril in bil sprejet nazaj v Cerkev. Ker pa je ponovno na svojo roko ustvarjal nekako staro cerkev, je bil ponovno 1980. leta izobčen. Malo pred smrtjo je prosil papeža, da ga razreši izobčenja. Istočasno je pozval škofe, ki jih je sam posvetil, naj se rešijo zmote in zablode ter se spravijo s Cerkvijo.
MLADINA JE UPANJE CERKVE. Teh besed Janez Pavel II. ni povedal le enkrat. Na poseben način pa jih je p o vda ril ob srečanju mladih z vsega sveta. Poklical jih je sam v Rim za zadnja dva dneva letošnjega marca. Ko je Društvo narodov letošnje leto posvetilo mladim, jih Cerkev kliče na delo. Geslo zborovanja je bilo: Kristus je naš mir. V lepih pomladnih dneh je bil cvet mladine okoli papeža in poslušali so njegove prošnje in bili veseli njegovega zaupanja in pokazali pripravljenost, da oznanjajo Kristusa vsemu svetu. In če ima kdo prihodnost, jo ima ta idealna, za vse dobro zavzeta mladina.
PREKUPČEVANJE Z MLADINO. Tudi to se dogaja na mnogih krajih. Ugotovili so, da so nekateri brezvestni ljudje v Hong Kongu začeli izrabljati otroke. Vsak dan zapusti kitajsko celino kakih 25 mladih. A od teh jih doseže Hong Kong le nekaj, morda dva ali trije. Nastala je gnusna trgovina. Za vsakega begunca zahtevajo posredovalci 4.000 frankov. Otroke na celini poberejo, potem pa se jih na ta ali oni način znebijo. Svojci jih v Hong Kongu zaman pričakujejo.
AFRIKA IMA PRIHODNOST. Preprosto zato, ker je polovica prebivalstva starih izpod petnajst let. Tudi
^ Indoneziji, kjer je večina prebivalstva mohamedanske vere, so tudi mnoge katoliške skupine, kot na primer na Javi. Posebno veliko dobrega narede takozvana ,,srečanja zakoncev1'. Tu vidimo mladi indonezijski zakonski par pri katoliškem poročnem obredu.
prirastek kristjanov je dnevno okoli 4000 duš. A Afriko tarejo mnoge preizkušnje. Ne nazadnje lakota. Od 52 dežel, ki jih štejejo med revne, jih je v Afriki 29. Torej več kot polovica. In vendar ima Afrika prihodnost, ker ima mladino.
MUSLIMANI od vseh ver najhitreje rastejo. Številčno namreč. Mohamedovih vernikov je bilo pred 50 leti 200 milijonov, danes milijarda. Torej porast za 500 odstotkov. Ob stran se more postaviti samo krščanstvo. A z malim prirastkom, če ga primerjamo z muslimanskim. Ko so muslimani dvignili število za 500 odstotkov, so kristjani porasli v istem času za 47 odstotkov. Najbolj še katoličani. Njih porast je v teh 50 letih 70 odstotkov. In danes šteje katoliška Cerkev 700 milijonov. Na tretjem mestu je hinduizem. To so ugotovitve posebnega instituta v Londonu.
ŽELJA PO BOŽJI BESEDI je kljub vsemu vendarle očitna. Sveto pismo je prevedeno (vsaj nova zaveza) v 1.500 jezikov. Tajnik Svetovne katoliške biblične zveze trdi: to je knjiga božjega ljudstva. Z njo je katoliška Cerkev, ki v tretjem svetu hitro narašča, te narode silno obogatila. In ravno v tretjem svetu nastajajo biblični krožki in prenavljajo in utrjujejo krščansko življenje. Nedvomno, to gibanje od spodaj navzdol prinaša tudi nevarnosti. A za Cerkev pomeni ta želja po evangeliju edinstveno priložnost, da stradajočim ne prinaša le zemskega kruha, ampak predvsem božjo besedo.
DESET ČRNIH ŠKOFOV v Združenih državah je izdalo posebno pastirsko pismo. Namenjeno je vsem. Saj v njem zatrjujejo, da je tudi za Združene države črnska kultura obogatitev. Posebej je obogatitev za Cerkev. Ob tem tožijo, da rasna diskriminacija še vedno ni izginila — tudi iz ka-
toliških vrst ne. Milijon in pol črnskih katoličanov v Združenih državah pa vzpodbujajo, naj se izkopljejo iz svoje otopelosti in prevzamejo' posebno laiki iniciativo za apostolsko delo.
ZDRAVJE ZA VSE, to je geslo svetovne zdravstvene organizacije, ki so jo ustanovili Združeni narodi, z začetnicami WHO imenovane. Načrt je: v letu 2000 morajo imeti vsi narodi zadostno zdravstveno oskrbo. A od načrta do dejstev je dolga pot. Ko se po vseh deželah tretjega sveta širijo pro-tispočetne pilule, je zdravstvenega osebja in zdravil čez in čez premalo.
SODELOVANJE med Svetovno misijonsko zvezo — Missio imenovano in evangeličansko misijonsko organizacijo KEM ustvarja pravo ekumensko vzdušje. Ker se poslužujeta ti organizaciji istih komunikacijskih in propagandnih sredstev, je uspeh večji in stroški manjši. Obenem pa je to dokaz, da gre za eno in isto stvar. Kaka škoda, da je na misijonskem terenu še toliko napetosti med krščanskimi Cerkvami, ki vse žele biti misijonarske. Če kaj, ravno misijonsko delo naravnost kriči po zedinjenju. Missio je pravzaprav že stara misijonska organizacija. Nastala je v Švici že leta 1832, a po letu 1922 je postala svetovna iil je šteta v DŠV. Evangeličanska KEM pa vključuje sedem misijonskih podjetij. Začela se je pred dvajsetimi leti in ima sedež v Bazlu. Zadnje čase je ob 1.100 letnici smrti sv. Metoda papež v svoji najnovejši okrožnici spet poudaril važnost zedinjenja kristjanov.
Lepo se priporočamo za plačilo naročnine vsem, ki te svoje sladke misijonske dajatve še niso mogli storiti. Posebno prosimo za plačilo zaostalega!
NASI MISIJONARJI PIŠEJO
AFRIKA
BURUNDI
lz Rukago nam v začetku marca Piše salezijanski duhovnik AVGUST HORVAT. Poroča najprej, kako je >'aše priporočeno pismo z dolarskim
čekom tavalo po Afriki, preden je prišlo do njega na cilj, a prišlo je le, če ne za Božič, pa vsaj za Veliko noč.
»Marsikdo bo deležen pomoči iz te pošiljke. Kajti lakota tudi tukaj pritiska in veliko jih prihaja vsak dan prosit pomoči.
..Nova cerkev, ki jo je Jože Mlinarič zgradil na podružnici Nzavve. Letos za Velikonoč je bila že sv. maša v njej. Pred novo cerkvijo, otroci naše katehetske šole; tudi odrasli Pridejo, da se pripravijo na prejem zakramentov in se obenem naučijo brati in pisati ter še marsikaj drugega", piše Avgust Horvat.
Da, novo slovensko misijonarko s. Anko Burger sva z Jožetom pričakala, ko je prišla skupaj z s. Bogdano, ki se je vrnila z dopusta. Nekaj časa je bila pri s. Bogdani na našem misijonu in smo se tedaj večkrat videvali. Potem je odšla na drugo postojanko na jugu države kot bolničarka. A v kratkem spet pride v našo bližino, v Kayanso, na tečaj za domači jezik »kirunščino".
Zdaj sva z Jožetom ostala tu na misijonu v Rukago sama, skupaj z bratom pomočnikom-domačinom. Prejšnji župnik, Brazilijanec, ki si ga Ti na obisku doživel, je po vrnitvi z. dopusta ostal le nekaj dni tu, potem je pa odšel v glavno mesto Bu-jumbura, da tam osnuje novo postojanko, kar bo dalo veliko dela. Zaenkrat med tem on tam pomaga v župniji, ki jo vodijo usmiljenke in nimajo stalnega duhovnika. Jože je zdaj tukajšnji župnik.
Oblast se je spet »razživela". Nekaj časa so nas misijonarje pustili pri miru, zdaj so pa spet še huje pritisnili. Vse duhovne obnove in vse verske sestanke med tednom so prepovedali; vse se more vršiti le v soboto popoldne in v nedeljo. Temu se morava tudi midva z Jožetom prilagoditi. Tako ob sobotah popoldne in ob nedeljah dopoldne odhajava na podružnice za obnove pred Veliko nočjo kar cba, da moreva vse spovedati. Ljudje prihajajo v velikem številu, kar nama je v tolažbo.
Prav te dni je oblast izgnala deset misijonarjev na ta način, da jim niso hoteli podaljšati dovoljenja za bivanje v deželi, in so morali oditi. Določili so jim celo dan odhoda, če bo šlo tako naprej, bomo počasi prišli vsi na vrsto. Čujemo, da se država hoče na ta način „rešiti“ misijonarjev. Ta mesec bom tudi jaz prosil za podaljšanje bivanja v deželi. Bom vi-
del, kaj bo... če nas izženejo, bomo šli pa drugam, Afrika je velika."
Tudi nova misijonarka, usmiljenka ANKA BURGER se nam je s pismom sredi marca oglasila iz kraja Muyan-ge:
„čas tako hiti. Kar pet mesecev je že minulo, odkar sem v Ntiti, zato sem se že kar dobro vživela in privadila novemu delu. V Ntiti je precej obsežen misijon, župnija velika. Ima štiri podružnice. Upravljata jo dva duhovnika Španca. Ljudje so tu po večini že katoličani. Veliko jih pride k maši, zlasti ob nedeljah, ko je pri obeh mašah cerkev polna. Liturgija je zelo živa, zlasti petje. Vsi sodelujejo. Zdaj se ljudje pripravljajo na Veliko noč z duhovnimi obnovami. Navadno je enkrat mesečno pri nedeljski maši krst otrok, odrasli pa se pripravljajo na krst v liturgiji Velike sobote, ko bo krščenih okrog 100 odraslih katehumenov. Cerkvena stavba je že zelo stara in je v nevarnosti, da se podre. Letos nameravajo začeti z gradnjo nove. Začeli so že zbirati stavbno gradivo. Otroci, ki prihajajo v šolo, prinašajo kamenje, vsak en kamen na glavi, seveda različne velikosti, kar zavisi od starosti otroka. Ta cerkev bo torej res, kot pravi slovenski rek: »kamen na kamen palača" ...
Blizu cerkve stoji naš zdravstveni center, ki vsebuje porodnišnico z 20 vedno zasedenimi posteljami, dispanzer z malo bolnišnico z 22 posteljami, ki so tudi vse zasedene. V dispanzerju imamo vsak dan od 150 do 200 bolnikov. Dela ne manjka. Potem je še posebej zdravstveni dom za podhranjene otroke, kjer je 17 postelj. Skupno nas dela v bolnici šest sester, med njimi ena zdravnica. Poleg tega dela tudi zdravnik-laik. Z nami pa sodeluje tudi več deklet domačink, ki so se vsega naučile prav v tej bolnici.
Pri gradnji župnijske osnovne Sole na podružnici misijona Rukago, Ubiriri.
V naši sestrski skupnosti nas je vsega skupaj sedem sester. Pet je Špank, ena je Francozinja, sedma sem pa jaz. Ta skupnost je imela vse do zadnjega španski značaj, zdaj so jo pa internacionalizirali, ker bo treba misliti na sestre domačinke. Ta misijon je še do nedavnega spadal pod okrilje neke španske škofije, prav tako je tudi zdravstveni center vzdrževala španska organizacija „Medicus mundi“. Zaenkrat lahko nabavljamo zdravila tukaj, čeprav zanaprej ne vemo, kako bo, kajti razmere so malo čudne. Treba je zaupati v božjo previdnost, vse prepustiti Bogu.
Jaz sem bila v januarju in februarju v Gitegi na praksi v bolnišnici, kar je potrebno, če hočem dobiti dovoljenje za samostojno zdravstveno delo. Trenutno pa sem v Muyange na tečaju domačega jezika, kar bo trajalo štiri mesece. V začetku je pač treba čez vse to. Znanje jezika je nuj-
no, tako bo kasneje delo veliko lažje in uspešneje. Zdaj sem spet včasih ob nedeljah pri s. Bogdani, kajti tu smo blizu njene postojanke v Ki-yange, tako grem tudi lahko v ne preveč oddaljeno župnijo Rukago.“
RWANDA
Burundiju sosednja država je Rwan-da, v kateri deluje usmiljenka s. VIDA GERKMAN, ki se nam je po daljšem času oglasila s svojega novega delokroga, o katerem piše: „Kot vidite po naslovu, nisem več v Mukungu, kjer ste me obiskali, ampak bo že kmalu dve leti, kar sem odšla od tam. V kraju, kjer sem zdaj, sem našla isto delo, navade in isti jezik ljudi. Kraj je lep, z- jezerom, ki meji na Zaire in po katerem nas obiščejo razne nalezljive bolezni, ki se porajajo onstran meje in jih potem čolnarji z razno robo prenesejo k nam. To so v glavnem razne čre-
vesne bolezni, krvava griža, kolera, in tako dalje.
Tu smo tri sestre, ki smo kar zdrave in si kvečjemu kdaj polomimo kolena po naših stezah.
Lepa hvala za dar, ki ste mi ga preko Pariza poslali. Porabila ga bom za gradnjo studencev in — kar je zaenkrat največja potreba, za nakup fižola, da pomagamo z njim tistim, ki so v največjem pomanjkanju. Poleg tega imamo v načrtu in deloma tudi že v delu več hišic za reveže in stare, ki nimajo nikogar, da bi skrbel zanje. Tu Vam podajam moj novi naslov: S. Vida Gerkman, Biruyi, B.P. 212, G1SENVI, IiVVANDA, Afri-ca.“
KENIJA
Vzhodno od dežel Burundi in Rwan-da leži ta dežela, v kateri se bo letos obhajal mednarodni svetovni evharistični kongres v nje glavnem mestu Najrobiju. Kakih 250 km stran v notranjosti dežele leži misijon Sia-kago, kjer deluje salezijanski brat ŠTEFAN BURJA, ki se nam pogosto, a navadno kratko oglaša. Iz njegovih pisem z dne 8.II, 20.III. in 16.IV. objavljamo sledeče:
,,Kakor lansko leto februarja meseca, sem šel tudi letos v tem času k morju v Mombaso na počitnice. Sicer se je položaj na našem misijonu izboljšal. Včeraj smo dobili prvi dež in vse kaže, da bo to leto glede padavin vse normalno. Sedaj imamo dovolj dežja, pa bomo kljub temu začeli kopati vodnjak, da bomo imeli kaj vode, kadar bo suša. Bog daj da jo kmalu najdemo!"
TANZANIJA
V tej deželi južno od Kenije deluje naš rojak iz Benečije o. EMIL ČUK, ki nam koncem januarja piše med drugim tudi tole:
»Tudi ob božičnih praznikih sem bil bolj privezan v pisarniškem delu
kot namestnik našega misijonskega administratorja, ki je šel na dopust domov. Za praznike sta me poleg Vašega pisma razveselili tudi pismi Karla Wolbanga in Jakoba Kvasa. Prejel sem tudi pomoč v dolarjih. Vsem Slovencem se za plemenito sode'o vanje iskreno zahvaljujem!
To zadnjo pomoč sem namenil našemu družbenemu semenišču, ki smo ga odprli v kraju Masinga za naše mlade domače kandidate. Vsi moramo pospeševati delo za vzgojo domače duhovščine, ki je zagotovilo za bodočnost krajevne Cerkve.
Pred dvema dnevoma sem v teku 40 ur napravil pot tja in nazaj V Dar Es Salaam. Hvala Bogu, pokrajina je povsod lepo zenela. Vendar je po nekaterih krajih (na primer V Morogoro) suša že požgala dozorevajočo koruzo in fižol, tako da tam ne bo dobre žetve. Pri nas v Iringa, kjer smo precej višje, je še dovolj dežja in upajmo, da ostane tako.
Morda grem v aprilu spet malo na počitnice domov.
Pred časom nas je obiskal apostolski nuncij monsenjor Moreni. O tem Vam pošiljam nekaj fotografij."
ZAIRE
V tej obširni državi v sredi Afrike deluje poleg Toneta Pačnika, ki je zdaj na dopustu v domovini, in brata Kerševana prav v notranjosti dežele Kristusova sestra MOJCA KARNIČ-NIK. Od nje imamo pismo še iz srede novembra prejšnjega leta, pa pismo, ki ga je pisala prijateljici v začetku januarja novega leta. Iz obeh pisem podajamo o njej sledeče vesti:
»Ob vrnitvi so mi ljudje pripravili sprejem, kakršnega nisem bila deležna v domovini, čeprav se tudi nad domačo gostoljubnostjo ne morem pritoževati. Tedne dolgo so me prihajali pozdravljat od blizu in daleč, posamič in cele družine, in se
Naš misijonar p. Emil čuk s krajevnim generalnim vikarjem ob priliki obliska apostolskega nuncija mons. Morenija. — Spodaj: Salezijanec Štefan Burja s kenijsko mladino.
mi zahvaljevati, da sem prišla nazaj. Mnogi so namreč mislili, da me več ne bo. Nihče ni prišel praznih rok: ta je prinesel nekaj jajc, drugi kokoš, spet drugi kakšno sadje. Neki učitelj je prišel peš iz 30 km oddaljene vasi.
Nahajam se spet v Koleju, vendar ne na isti postojanki, kjer sem bila prej. Kot sem Vam že omenjala, se zdaj nahaja tam skupina domačih redovnic, me same pa smo obdržale postojanko 6 km vstran, v bližini bolnice in porodnišnice. Pet nas je v tej skupnosti: dve zdravnici, dve bolničarki in jaz za pastoralo. Vse razen mene so Španke in vse delajo v bolnici. Ker je na župniji več dela popoldan kot dopoldan, skrbim ob dopoldnevih za dom, za vrt in za kuhinjo, ob popoldnevih pa odhajam z doma in se vračam šele z nočjo. Zgodi se, da se s sosestrami videvamo le zjutraj in zvečer; jaz namreč pogosto odhajam z doma, preden se one vrnejo z bolnice.
V čem obstoji moje pastoralno delo? Župnija nima duhovnika, čeprav šteje okrog 8.000 ljudi. Od časa do časa pride maševat duhovnik iz sedeža škofije (kjer sem bila jaz prej), a se to ne zgodi niti vsako nedeljo. Pastoralno delo si deliva z laikom, ki je poročen in profesor verouka na gimnaziji. Mogoče se spominjate, da sem Vam pred leti pisala o dveh profesorjih, ki sta redno prihajala na naša srečanja iz precej oddaljenih vasi. No, eden od njiju je zdaj „vod-ja“ naše župnije, imava pa seveda še celo vrsto drugih laičnih sodelavcev. On skrbi pred vsem za izvenšolsko katehezo, za izobraževanje teh kate-histov ter zbira ljudi k molitvi (tudi ob nedeljah, kadar nimamo duhovnika), jaz- pa imam na skrbi šolsko katehezo, izobraževanje katehetov in študentov. V naši župniji kakor tudi v nekem drugem pastoralnem centru imam predavanja o svetem pismu za
študente in izobražence. To sem delala že pred leti in je bila prva stvar, za katero so me ljudje prosili zdaj, ko sem se vrnila. Ena teh skupin je zelo ekumenična: poleg katoličanov imamo v njej predstavnike protestantske, pravoslavne in kimbangistične Cerkve. Vsi so si pa edini, da jim je tovrstna izobrazba silno potrebna, tudi zaradi sekt, ki celo v tem odročnem kraju rastejo kot gobe po dežju. (Pravkar sem imela obisk „Je-hovih prič".)
Vendar škof želi, da bi bila moja prva skrb vzgoja domačih redovnih poklicev. Večina afriških škofov si želi imeti škofijske redovne družbe, in tako je tudi naš škof pred dobrim letom ustanovil „Družbo služabnic Cerkve". Tri postulantke bodo 25. marca prihodnjega leta pričele novici jat. Vso izobrazbo oziroma vzgojo jim bo seveda treba nuditi doma, zato je škof imenoval ekipo za njihovo formacijo. V njej je on sam, trije duhovniki in jaz, poleg učiteljice (magistre) seveda. Le-to si je izposodil od neke afriške redovne kongregacije. Začetek je pač vedno težak. Zaenkrat imam v novicijatu 6 ur pouka tedensko, pozneje jih bo pa verjetno še več."
Prijateljici v Ljubljano pa dva, meseca kasneje piše:
»Oglašam se Ti iz kraja, od koder Ti še nikdar nisem pisala. Kim-wenza je nekoliko večja vas na majhnem hribčku, kakih 8 km od Kin-shase, glavnega mesta Zaira. Tukaj smo imele pred leti novicijat, ki pa je bil dolgo časa zaprt, deloma zaradi pomanjkanja poklicev, še bolj pa zato, ker so vsi škofje zahtevali, da morebitne poklice usmerjamo v škofijske kongregacije. Pred dvema mesecema pa je bil novicijat ponovno odprt in imamo trenutno štiri novinke. Ker je v tej hiši več prostora kot v oni, ki jo imamo v Kinshasi, smo
Mi
D°rnači duhovnik, generalni vikar škofije na severu Toga, sprejema skupine romarjev, ki so pri. I i na blagoslovitev duhovnega središča v Soute.
Se sosestre tukaj zb: ale za zasedanja nTegional .e skupščine". Zbralo se n:’s 16 predstavnic iz naših devetih Misijonskih postojank. Z de’om smo kličete 28. decembra zvečer, končale Rmc danes, 5. januarja opoldne. Zadale smo polnih 8 dni, zdaj je tre-ha opraviti le še nujno administrativ-r'° delo s tem v zvezi.
V Kinshaso sem dopotova'a 22. de-cembra in to z letalom, najprej z Majhnim do Kanange, potem pa z ve-cjim do Kinshase. Tukaj je velika yi'očina. V stanovanju imamo okrog Celzija, zunaj je pa veliko višja.
Jaz sem se spet vživela v afriške ^Sz.niere in sem spet s polno paro v e«u. Moj delovnik nima nobenih „lu-<enj“ več. Za Božič sem vodila več ekolekcij, nekatere povsem sama, MTJge sem pripravila ob sodelovanju jakega duhovnika. Odziv je zelo lep; Judje si tega še in še želijo. Bo-.Mria predavanja sem imela tudi v 'Mi za medicinske delavce.
Ekonomski problemi nas čedalje bolj stiskajo. Te dni smo razpravljale tudi o tem, kako priti do novih virov dohodkov. Iz Evrope je pomoči vedno manj, kar je razumljivo, če upoštevamo svetovno ekonomsko krizo. Največ naših sester dela v medicini, a so brez vsake plače že od meseca februarja 1984. Zdravnice (tri imamo tukaj) so pa brez vsakih plač že celo od leta 1980!
Kot zanimivost naj Vam povem, da tukaj v Zairu plača obresti tisti, ki naloži denar v banko, namesto da bi mu jih plačala banka. Zakaj ? Če ima kdo denar doma, mu ga lahko kdo ukrade, med tem ko je v banki varen."
TOGO
Proti severozahodu Afrike je več manjših držav, kot na primer ozka podolgovata dežela Togo, kjer delujeta dva slovenska frančiškana. Prvi, ki je tam od frančiškanov deloval, je
bil o. Hugo Delčnjak, ki sedaj deluje v deželi, ki leži nad Zairom in se imenuje Centralna afriška republika; njegovo prvo pismo od tam je bilo objavljeno v prejšnji številki. V Togu že več let delujoči p. EVGEN KETIŠ OEM nam je v začetku meseca februarja pisal tole:
..Sporočam Ti, da sem ček, ki si mi ga poslal, v redu prejel. Na Tvoje vprašanje, kako kaj dela p. Milan Kadunc, naj Ti javim, da so mu zdaj dali v pomoč dva duhovnika-Poljaka. Ne vem, kako si bodo področje dveh župnij razdelili za čim boljše delovanje. Milan bo zato mogel iti letos na počitnice.
Z novimi misijonarji se zelo lepo razumemo. Le niso prišli tako številni, kot smo pričakovali, tako da smo še vedno vsi zelo obremenjeni.
Sobiatje so me začeli priganjati, naj končno Soute pripravim za blagoslov, in smo določili dan lfi. mar-
ca 1985 v ta namen; združili ga bomo z župnijskim romanjem." Naj k temu misijonarjevemu sporočilu pripomnimo, da je Soute pomembna podružnica misijona Kante, ki jo je Z neumornim in požrtvovalnim delom ostvaril pred vsem p. Evgen.
O blagoslovitvi nam je misijonar Ketiš tudi že poročal in poslal več slik, ki so objavljene na teh straneh ..Katoliških misijonov". Poročilo se pa glasi:
„Na podeželski vasici Soute je bile zadnji čas prisrčna slovesnost. V tej vasici je pred 20 leti začel oznanjati veselo novico Francoz p. Matej. Od leta 1970 je njegovo delo nadaljeval p. Hugo Delčnjak, tudi frančiškan, do mojega prihoda leta 1972. Ko sem prišel v to vasico, sem tu našel že okroglo kapelico, v kateri sem redno maševal. Vendar, nedaleč od te kapelice so vaščani gradili novo cerkev, seveda iz. blata. Kakor vse
V svojem pismu nam je p. Keliš napovedal, da bodo blagoslovili podružnico Soute. Med lem se je to že dogodilo. Ta slika tu kože, kako administrator škofije opravijo
blagoslovne obrede.
^rvQ maša na misijonu Soute je bila na prostem pod vročim soncem. Strežniki so prišli od raznih strani v svojih slikovitih strežniških oblekah. Ob mašniku p. Ketiš OFM.
stavbe, narejene iz blata, tako je tudi ta naša cerkvica postala poslastica za termite. Leta 1979 se je zrušil del stavbe, in sicer pet minut potem, ko verniki zapustili svetišče, zato ni *alo žrtev. Ko sem gledal to rušetvi-'l0, ki je bila prav za prav sam prah *aiadi termitov, sem sklenil, da bo nova cerkev iz cementa. Božja previd-flust mi je poslala lepo pomoč po n,-kih sestrah iz Ausburga v Nemčiji. Bo nekaj pismih za nadaljna sred-stva je začela prihajati pomoč še od 'hugod in sem z delom nadaljeval. Soute je postal tako počasi nov duhovni center pod varstvom Kraljice lv,ilil. Tu imamo sestanke, rekolek-'Uc, duhovne vaje in tečaje za ce-°tno župnijo Kande, pa tudi od dru-Kih koncev radi prihajajo. V Soute 8,J vrše tudi romanja.
Blagoslovitev cerkve je bila zdvu-/l'na z romanjem cele župnije Kando ^ vsemi postojankami, in sicer dne f'- marca 1985. Nekaj razlage k sli-
kam: Kjer se vidi skupina s križem, je slika, kako je domači duhovnik, generalni vikai' škofije, sprejemal na podružnici Soute skupino za skupino ljudi, ki so prihajali v procesijah k cerkvi (stran 305). Druga slika kaže našega administratorja škofije p. Petra (Francoz), kako je opravil blagoslovitev vsega prostora (stran .306). Najprej je na vseh križiščih potresel pepel, da odžene vse zle duhove. Nato je od zunaj cerkev zaznamoval z 12 križi. Vstopil je v cerkev in v njej zažgal kadilo. Prvo Najsvetejšo daritev je opravil na dvorišču pod milim nebom, ker je bilo ljudstva preveč (stran 307). Nekaj o notranjosti blagoslovljene cerkve. Načrte sem sestavljal sproti in tudi veliko spreminjal, veliko papirja zmetal v koš. Relief Kraljice miru sem prinesel iz Slovenije. Ob velikonočnih praznikih mi je nekdo poslal voščila na kartici z Goršetovim vstalim Zveličarjem v stolnici v Ljubljani, po tem sem obli-
koval Vstalega na steni ob križu. Višek lepote v ctrkvi pa je gotovo umetniški križev pot akad. kiparja Franceta Goršeta, posebni dar koroških Slovencev. V cerkvi imamo dva zvončka. ,.Veliki" zvon ima 38 kg in mi je prišel iz- Slovenije, mali zvon je pa iz Francije in tehta 25 kg. Zjutraj, opoldne in zvečer se oglašata in oznanjata, da je Bog človek postal.
S temi vrsticami in fotografijami bi želel izraziti vso hvaležnost vsem po širnem svetu, ki so doprinesli svoj dar za uresničitev tega tihega doma molitve in zbranosti, kjer se človek more za nekaj trenutkov iztrgati iz vrtincev podivjanega življenja v modernem času. Hvaljen Bog!"
To poročilo o blagoslovitvi duhovnega centra v Soute je misijonar poslal skupaj s slikami in pismom z dne 6. junija:
»Preden sem odprl Tvoje pismo, sem si pripravil kuverto, napisal naslov ter s pisalom odprl pismo, v katerem se je prikazal dolarski ček. Najlepša hvala za plemeniti dar! Ko sem pismo prebral, sem takoj poiskal fotografije, na katere bom napisal poročilo. Bogu hvala, da si srečno potoval in doživel milost, hoditi po Gospodovih stopinjah v Sveti Deželi. Hvala Ti, da si obiskal toliko prijateljev misijonov! Ko sem bil ob zadnjih počitnicah malo po svetu, sem videi, kako velikega pomena je to za misijone.
Zdaj pa zadnje vesti. P. Hugo se mi je oglasil. Je pa v takem kotu sveta, da pismo potrebuje do njega tri do štiri mesece. Pravi, da mu je tam bolj všeč, kar mu verjamem, ker je bolj odmaknjeno od modernega življenja. V Togu čutimo prehitri razvoj, ki ga ljudje niso sposobni dohajati ter vse sprejemajo grobo, brez pravega vrednotenja.
Nova ekipa, ki je prišla iz Poljske, šteje tri misijonarje, toda eden
je ostal med nami le nekaj tednov, no tem se pa vrnil, ker več ni vzdržal. Drugi je šel na dopust, tako da je z menoj trenutno le eden. V septembru upam, da bomo le štirje skupaj. Saj se zelo lepo razumemo. Imam pa zdaj še več dela, ker tudi drugi misijonarji začenjajo s tem in onim, pa se obračajo name za usluge tehničnega značaja.
Pastoralno delo gre v svojem tempu naprej pod vodstvom škofijskega administratorja, ki je pa trenutno tudi na počitnicah.
Še kratek čas, pa bomo imeli še več dela radi priprav na obisk papeža Janeza Pavla 11., ki pride tudi v Togo in bo ostal med nami 8., 9., in 10. avgusta. Prosimo Svetega Duha, da bi vse poteklo v pastoralnem duhu, da bi se poglobilo versko življenje kristjanov in prineslo duha edinosti.
Dež se je letos zelo zakasnil. Kmetje so morali ponovno sejati. Trenutno dežuje in če bo dež stanoviten, bo vse v redu. V tem času se tudi odpirajo naše hranilne zaloge. Hvaležni smo Bogu, da je bil zadnji pridelek zadovoljiv in se je dalo po zmerni ceni kupiti zrnje za reveže. Seveda Bogu hvala za dobrotnike, ki nam vedno kaj pošljejo, da je mogoč tak nakup za ustvarjenje zalog.
V Ataloteju, kjer živim, je ta teden pravi živžav. V internat smo sprejeli mnogo mladine s podeželja, ker morajo končni izpit delati v Ataloteju. Tako je spet lepa prilika, da mladina dobi stik z misijonom ter odkriva veselo oznanilo o odrešenju. Božji Sejalec dela mirno in preprosto, neprisiljeno, vsakemu da priliko, da Ga spozna in se odloči Zanj.
P. MILAN KADUNC OFM nam je pred vsem poslal dve skupni pismi prijateljem njegovega misijona; prvo je z dne prvega februarja, drugo pa z dne 18. marca; zraven nam je V°'
Notranjost cerkve v So ute, k'er je p. Ketiš ostvaril duhovno središče na tej podružnici župnije Konde v Togu; poleg podružnice Soute vodi p. Ketiš še podružnico v Atalote, kjer živi stalno in ima in‘ernat za fantovsko mladino. — Spodaj: Goršetov križev pot v novi cerkvi v Soute, ki so ga darovali koroški vojaki.
slal za veliko noč tudi lepo voščilno karto z dragocenimi vrsticami. Iz vsega zvemo o njem med drugim sledeče:
»Čeprav Ti nisem pisal, Te nisem pozabil in novic od tu tudi ne manjka. Kot veš, sem bil tri leta sam na župniji Bogou in dela sem imel ogromno. Res je, da mlad organizem veliko prenese, toda kot povsod so tudi tu le neke meje. Posledice utrujenosti se najbolj odražajo na zdravju, saj me vsak večji napor kljub moji volji vrže v posteljo. Večkrat sem že prosil za pomoč, vendar zaradi pomanjkanja misijonarjev te pomoči kljub obljubam nisem dobil. Ko so nastopili še nekateri pastoralni in osebni problemi, sem prosil za premestitev, da bi pač kot redovnik mogel živeti v skupnosti. Prošnja mi je bila le delno uslišana. V juniju me je škof imenoval za župnika v sosednjo župnijo v Bombouako, ker se je prejšnji župnik za stalno vrnil v domovino. Tu smo bili trije: en brat, generalni vikar p. Peter in jaz. Seveda sem radi pomanjkanja duhovnikov ostal tudi župnik sosednje, prejšnje moje župnije Bogou. Obe skupaj imate okoli 60.000 prebivalcev in 14 postojank, ki jim je treba zagotoviti mašo vsaj enkrat mesečno. P. Peter mi je vsaj v tem pogledu veliko pomagal, seveda pa vse breme kateheze na obeh župnijah sloni na mojih ramah: verouk po osnovnih šolah, nižjih gimnazijah, verouk za različne stopnje katehumenata, priprava na prvo sv. obhajilo, birma, razne duhovne vaje ali rekolekcije za vse te skupine - to terja neprestano zaposlitev. Poleg tega so tu še kate-histi, pastoralni sveti, razne karitativne dejavnosti, mladinske in dijaške organizacije, Marijina legija in podobno. Tako vsak dan komaj čakam večera, da ležem in si odpočijem za naslednji dan.
Naš škof je že pred leti prosil svetega očeta, da bi ga razrešil ško-fovanja, zaradi bolezni in utrujenosti. V začetku novembra je papež to odpoved sprejel in imenoval kot apostolskega administratorja škofije mojega sodelavca p. Petra, ki je bil že preje generalni vikar škofije in je v škofiji že 23 let. Pater Peter (Pie-rre Reinhard) je Francoz in je pred leti kot frančiškanski predstojnik obiskal tudi Slovenijo. 25. novembra se je škof poslovil od škofije s somaševanjem apostolskega pro-nuncija, vseh ostalih treh škofov Toga, obkrožen od svoje duhovščine. Razmere, da bi Sveti sedež postavil kakega domačina za novega škofa, zaenkrat še niso zrele, da pa bi imenovali koga iz juga dežele, tudi ne gre zaradi jezikovnih, pastoralnih in socialno-kulturnih težav. Dokler ne bomo imeli sposobnega domačega klera, bo pač apostolski administrator vodil škofijo. P. Peter se je seveda takoj p° odhodu škofa naselil na škofiji, tako da sem spet ostal sam za vse pastoralno delo. Upam, da mi bodo kmalu dali kako pomoč, sicer sem pa prosil novega „šefa škofije", naj bi me razrešil ene župnije, ker sem pač preobremenjen in sedaj tekam iz ene župnije v drugo, iz ene postojanke na drugo, iz ene šole na drugo. Kdaj bom uslišan, ne vem, ker je pomanj-kajne duhovnikov veliko. Letos smo sicer imeli eno novo mašo, na pri' hodnjo bo treba počakati še tri leta. Pač pa imamo precej malih semeni' ščnikov in tudi 15 deklet se pripravlja na redovniški poklic. Upamo, da jih bo vsaj nekaj prišlo do cilja."
V naslednjem pismu p. Milan 0 svoji zaposlenosti tole pove:
„Z veseljem Vam sporočam, da sen* dobil v pomoč enega patra, drugi pa pride po velikonočnih praznikih, tako se bom lažje posvetil samo žup' niji Bombouaka. Tudi z zdravjem ni'
Zanimiv fotografski pometek zvonca med zidovi novega cerkvenega stolpa v Fresco, ki ga je zgradil Ivan Bajec, ko je bil le tam.
narn zadnje čase nobenih težav.
V januarju je 106 kandidatov za sprejem krsta začelo katehumenat. Na veliki četrtek bo kakih 40 otrok prejelo prvo sveto obhajilo, na velikonočno vigilijo pa bo okoli 25 odraslih Prejelo zakrament svetega krsta. 5. niaja je predvidena birma, okoli 60 se jih pripravlja na prejem tega zakramenta. Za vse te skupine je potrebno mnogo kateheze in z njimi sem v tem šolskem letu imel že 8 tridnevnih duhovnih vaj. Zadnja leta smo zelo poostrili kriterije za podeljevanje zakramentov, ravnamo se po načelu, da je bolje manj, pa tisto dobro in zvesto.
Tu smo še vedno v sušni dobi in vročina neusmiljeno žge, spremljana s saharskim vetrom (harmattan), ki poleg obilice prahu prinaša tudi nemalo bolezni in smrti. Pesti nas tudi Pomanjkanje vode. V tem času so vsi vodnjaki suhi in zato smo pri-
siljeni kopati bolj globoko z modernejšimi stroji, kar seveda stane izredno veliko. Vodnjak, globok od 50 do 100 m stane od 50 do 70 starih milijonov dinarjev. Brez pomoči dobrotnikov iz Evrope in Amerike je nemogoče kaj takega podvzeti."
SLONOKOŠČENA OBALA
Poleg pisem, ki smo jih objavili od bratov Bajec v prejšnji številki lista, nam je IVAN BAJEC pisal sredi marca zahvalno pismo za pomoč, ki smo jo jima poslali iz sklada KM za vse slovenske misijonarje, v katerem med drugim pravi:
„Naj bodo reči kakorkoli, moram iskreno priznati, in jaz morda še prav posebej, da moremo samo po zaslugi ,,misijonskih priganjačev" tu delati. Zame to gotovo velja, verjetno pa bi lahko to rekel tudi v imenu mnogih drugih. Takoj, ko bo ček vnovčen, oddam bratu njegov del. Lepa hvala
vsem dobrotnikom in Tebi za poslano!"
JUŽNOAFRIŠKA UNIJA
Že decembra lani nam je iz Glen-Cowieja pisal brat VALENTIN POZNIČ, zahvaljujoč se za poslani mu ček:
„Pater Bratina je nekaj bolan, je bil ta teden tu pri zdravniku, ki ga je pregledal in mu dal nekaj zdravil. Hvala Bogu, bolezen ni nevarna.
Ta mesec smo dobili 18 mm dežja. Navadno ga je v decembru do 200 min. Vse je rjavo in nikjer nobene zelene trave. Veliko molimo za dež pa ga ni dovolj.
Sprejmite lepe pozdrave tudi od patra Brosik, ki ste ga v Silverstone spoznali in kateri dela skupaj s p. Bratinom, pa prihaja vsak petek k nam po razne stvari."
Od treh sester oblatinj oziroma štirih, ker ena piše v imenu obeh sester, imamo tudi pošto:
Iz Heiraehabisa nam piše sredi ja' nuarja s. VINCENCIJA NOVAK:
„Najlepši Bog plačaj za Vaše pi' smo z lepim čekom, ki sem ga takoj izročila našemu misijonarju, da bo kupil krme za našo živino, ki jo skušamo ohraniti v življenju, če nam bo ljubi Bog enkrat poslal dežja. Vsak mesec pride iz Upingtona velik tovornjak z različnim mesom, ker m1 na misijonu nimamo nič več klavne živine, ker je domala vse poginilo-Lahko si predstavljate, kako drago nam pride to, od tako daleč pripeljano meso, saj je Upingtcn 500 km oddaljeni kraj.
Ravno nekaj dni po prejemu Vaših čekov je prišla naša sestra provin-cijalka, pa mi je povedala, da je s. Elizabeta Pogorelc prišla iz CaP Tovvna iz glavne bolnice, ker si je bila zlomila nogo in ji v Springboku niso mogli pomagati, ker je njeno srce v prerevnem stanju. Sedaj je V
Oblatinje sv. Frančiška Šaleškega pri ljubezenskem delu med južnoafriškimi črnci.
Koehlenhofu na zdravljenju. Sestri provincijalki sem izročila čeke, ki so bili za ostale slovenske sestre.
'*li tu na misijonu smo imeli kra-Sen Božič. Prišlo je veliko katoličanov, nekateri kar 15 do 20 km peš a*i z volovsko vprego in v težki, strašni vročini. V cerkvi imamo lepe jaslice."
Proti koncu januarja nam je pa Pisala sama s. ELIZABETA POGORELC iz Kcehlenhofa, kjer se je zdravila oziroma okrevala, ko je prišla iz bolnice.
..Najprej se zahvalim za dar 200 dolarjev, katerega sem včeraj prejela preko s. Vincencije Novak! Denar sem podarila naši ravnateljici novink, ki jo poznate, saj Vas je vozila, ko ste nas obiskali.
Radi mojega bivanja tu sem hiši Veliko dolžna, saj so me v času bivanja v bolnišnici tukajšnje sestre Vsak drugi dan obiskale. Nisem prestavljena v to hišo, ne, ampak 12. decembra sem si zlomila levo nogo V stegnu. Čez. tri dni so me pripeljali sem in naslednji dan operirali. Operacija je dobro uspela, rana je že domala zaceljena in že se učim spet boditi. Zaradi šibkega srca so mi dali harkozo samo za bclno nogo. Upam, da bom v začetku februarja spet doma v Port Nolloth.
Tam vse delo na misijonu lepo napreduje. Naša najmlajša sestra domačinka je zelo pripravna za vodstvo organizacij in za mlade. Vsem dobrotnikom iskrena hvala; molim žabje."
Končno imamo pismo od dveh sester ŠTEH, in sicer nam je pisala, kot navadno, s. BENIGNA v imenu °bch, ki pa nista več skupaj na misijonu Ceres, kajti s. Benigna je mo-rala oditi z bolno sosestro, ki ji je stalno v pomoč, o čemer poroča potem, ko se zahvali za dar tudi ona:
-
Črne žene pripravljajo kosilo za svoji rlružini.
„Z invalidno sosestro sem se preselila nazaj v prostorni samostan Koehlenhof, kjer je bolj pripravno za naju obe, tudi je bliže bolnišnici in zdravnik je bolj pri roki.
S to 75-letno sestro sem delala skupaj v misijonih 15 let. že šesti dan je brez zavesti, a srce ji je še močno. V tej hiši je bila 30 let, tudi kot predstojnica, učiteljica, katehisti-nja vsa leta, dokler ji ni zdravje odpovedalo; tudi je imela privilegij, da je delila obhajilo v Invalidnem domu.
Voditeljica novicijata s. Agnes ima vedno veliko dela, ker skrbi za vzgojo štirih mladih sester, petih novink in štirih kandidatinj, ki se vadijo v redovnem življenju in se usposabljajo za apostolat, nekatere zelo izobražene, vse pa goreče in vnete.
..Katoliške misijone" prejemam in ko jih preberem, jih pošljem domov mojim sestram, ki so jih vesele."
IZ MISIJONSKEGA ZALEDJA
IZ PISMA BIVŠEGA KITAJSKEGA IN VIETNAMSKEGA MISIJONARJA ANDREJA MAJCENA SDB
Zlatomanik Andrej Majcen, ki biva na Rakovniku v Ljubljani, ves živi za misijone, čeprav ni več v misijonih. Stalno je v stiku z bivšimi svojimi sodelavci na Kitajskem in v Vietnamu, pa tudi z vsem slovenskim zaledjem, tudi z uredništvom »Katoliških misijonov". V svojih pismih nam pogosto poroča o usodi Cerkve na Kitajskem in v Vietnamu, posebno o življenju in borbah salezijancev zlasti v Vietnamu, kjer so tako lepo zacveteli in že rodili lepe sadove, zdaj zelo preskušane.
Kako je v Vietnamu
»Predstojniki in sobratje mi poročajo o gorečih novincih in filozofih, ki so obnovili prekinjene študije, pa o aspirantih, ki jih je skoraj 100, od tega 40 srednješolcev. Prosijo za sredstva, ki jih potrebujejo, da popravijo stanovanja, ki so jih leta 1075 zgradili na hitrico, pa so dotrajala. Vitnamski provincial salezijancev je celo dobil gradbeno dovoljenje za cerkev sv. Janeza Boška, ki bi jo rad sezidal leta 1988 ob stoletnici Don Boskove smrti. Prejel je gmotno pomoč iz Bonna v Nemčiji. Seveda prejemam tudi prošnje iz našega študentata teologije, kjer so nekateri že posvečeni v dijakone, ki pa se morajo potuhniti, da se izognejo nasprotovanjem. Pisal mi je tudi nek bivši aspirant: »Gotovo se me spominjate, bil sem eden od 350 Vaših aspirantov. Ko so nas leta 1975 razgnali, nas niste mogli več nikjer nastaniti. Tedaj sem se zatekel k Vašemu prijatelju mons. Chiju, ki me je sprejel in mi omogočil nadaljevanje bogoslovnega študija. Končal sem teologijo in postal dijakon. Sedaj pomagam revnemu župniku v še bolj revni župniji-Bilo nas je osem, ki smo študirali bogoslovje, a od teh jih je 6 zapustilo ta študij, le dva sva ostala, ki vztrajava, čeprav ni veliko upanja na mašniško posvečenje." Drugi mi piše: »Prvo leto po »osvoboditvi" sem bil posvečen, pa nisem smel javno, maševati, sedaj pa vodim blizu Van Tava župnijo-Živim revno med revnimi in sem zadovoljen v poklicu." Mati tega mašnika se je umaknila v Združene države Severne Amerike.
Nesreča nikoli ne počiva
Te dni sem si zvil nogo (misijonar poroča sredi meseca junija 1985) h' so me prepeljali na Kliničen center ter mi dali nogo v mavec. Tako sem na postelji poležaval, zato se je tudi odgovor na Vaše pismo zakasnil.
Na Rakovniku veliko življenja
V maju je bilo pri nas kar slovesno. Birma, prvoobhajilo 70 in 80 otrok, trije novomašniki* d oči m bo eden še za praznik Petra in Pavla. Romanje na Rakovnik z znano procesijo, ki se je je udeležilo menda okrog 6.000 ljudi in je bilo zelo lepo. Procesija se je zaključila z ritmično mašo. Lepa udeležba vernikov je bila tudi na dan molitve za duhovniške poklice.
Misijonske vesti
Moj sobrat v Hong Kongu je sestavil knjigo ,,Zgodovina salezijancev v Vietnamu", kakor pravi podnaslov; Po Andreju Majeenu; pravi, da bo tudi Vani poslal izvod. Priganja me pa, da bi nekaj podobnega poskrbel tudi o kitajskem misijonu in naj v ta namen napišem nekako avtobiografijo, da bo nekaj le ostalo za misijonsko zgodovino. Pravi, naj kar začnem pošiljati tipkopise, on mi bo pa stavljeno sproti pošiljal, da popravljam in izpopolnjujem.
Naš ravnatelj Tone Ciglar pripravlja jesenski romarski shod, ki naj bi kil morda združen z jubileji treh misijonarjev: Majcena, Kramarja in Pavlina. Tisti dan menda pride na Rakovnik tudi Marco Van Looy kot zastopnik Vrhovnega predstojnika. Kasneje, v oktobru ta sobrat menda misli obiskat Vietnam, pa se bo verjetno želel pri meni o tej deželi in salezijancih v njej kaj poučiti.
Naši v Vietnamu prejemajo po pošti naša nova družbena pravila in pomočila vodstva salezijanske družbe, kajpada v italijanščini, pa skušajo vse to prevesti v vietnamski jezik, da jih bodo tudi domači salezijanci razumeli *P od tega kaj imeli. Torej le niso popolnoma „zaplankani“. .. Vendar si llfl upajo pisati v Italijo vrhovnim predstojnikom, pač pa pišejo meni v 'Jugoslavijo, kar je menda manj kočljivo. Naš vrhovni predstojnik Vigano Jo vesti, ki mu jih potem naprej pošljem, zelo vesel; vsaj nekaj ve o življenju 'naših tamkaj.
60 let salezijanec!
V oktobru bom na dan sv. Frančiška Asiškega obhajal 60 letnico mojih Pivih zaobljub in mojega prihoda semkaj na Rakovnik na obrtne šole in na filozofski in teološki študij ter na pastoralno prakso. Tele vedno višje šte-v,lke mojih obletnic me opozarjajo, da se bo kar kmalu treba posloviti od '"ga sveta. Naj nam bo Bog usmiljen ob zadnji uri, da bi bili res Participes divinae naturae (deležni božje narave) in bi jo v misijonski lepoti ob zadnji tP'i zaživeli."
JANKO ERJAVEC SE JE VRNIL Z MADAGASKARJA
Za prvimi tremi laičnimi misijonarji, ki jih je po končani srednji šoli Poslal na Madagaskar v pomoč tamkajšnjim slovenskim misijonarjem Misijonski zavod Baragovega misijonišča, Jankotom Glinškom, Tonetom Jemcem ip Fredijem Žitnikom, ki so lepo delovali tam dobra tri leta, sta odšla še <lya tjakaj v tem poslanstvu: Marko Vilfan, ki se je tudi po treh letih v,'Pil, in pa Janko Erjavec, ki se je vrnil v Argentino pred dvema mese-1,ma. Dočim so bili pivi štirje iz Slovenske vasi, je bil pa Janko Erjavec, Midi gojenec Zavoda, iz San Justa v okolici Buenos Airesa.
Na letališču so svojega dragega pričakali vsi domači, zraven pa še Pnettrpk ..Katoliških misijonov" v spremstvu Erjavčevega predhodnika na Madagaskarju Markota Vilfana pa tamkajšnjega misijonarja Radota Sušniku, ki je zdaj na počitnicah pri svojih domačih v Slovenski vasi, in rektorja Misijonskega zavoda Markota Cukjatija. Vsi smo bili vrlega Jankota veseli, Posebno pa še kajpada njegova starša, ki nista mogla zadržati solz ganotja vrnitvi njih sina, ki ga tri leta in pol nista videla.
Laični misijonar Janko Erjavec je na naša poizvedovanja pripovedoval, (Pko hitro se je vživel v malgaško ljudstvo, kako se je zlasti z mladino
dobro razumel, kako se je mogel naučiti domačega jezika, kakor zlepa kdo od laičnih misijonarjev pred njim ne, kako mu nikdar ni zmanjkalo dela v misijonski garaži v Vatigaindranu in na misijonu v Ranomeni, kjer je postavil veliko leseno hišo za razne namene dela misijonark, kako se je lepo razumel z misijonarji, kako je bil celo tamkajšnji škof z njim zadovoljen.. • Pripovedoval je tudi, da je ob povratku v Evropo doživel ne le Francijo, Koroško, domovino in Kanado, ampak da ga je malgaški vizitator, ki se je mudil v Evropi pri iskanju novih misijonarjev, celo povabil, da ga je spremljal na Poljsko, kjer je mogel spoznati tamkajšnje politične in verske razmere. Vesel je bil pa tudi, da je spet prišel med svoje v Argentini, ki mu je rojstna dežela in druga domovina.
Dobre 14 dni po povratku ga je zaželel imeti med seboj na sestanku Slovenski misijonski krožek pri Mariji Kraljici v Slovenski vasi. Zbralo- se je 16 članov in članic pod vodstvom predsednika, bivšega malgaškega laičnega misijonarja Marketa Vilfana in vodje, urednika ..Katoliških misijonov". Navzoč ;j’e bil tudi dušni pastir Slovenske vasi Janez Petek CM. Sestanek je imel značaj pozdrava laičnemu misijonarju ob njegovi vrnitvi in pa slovesa Marko ta Vilfana, ki je sredi meseca julija odpotoval na študije v Evropo-Tako je bil sestanek, ki mu je bila pridružena čajanka, še posebno bogat-Oba bivša laična misijonarja sta v razgovoru s člani odseka izmenjaje se pripovedovala o svojih spoznavah in doživetjih na Rdečem otoku, kjer sta pustila nemajhen del srca. Marko Vilfan bo pač to ljubezen do malgaških misijonarjev in malgaškega ljudstva mogel zdaj obnoviti in še poživit” saj bo po štirih letih spet obiskal Madagaskar v spremstvu mons. Kopeinig11 in še drugega koroškega duhovnika Marketza, d očim je Janko Erjavec šc vedno v lepih spominih, na podlagi katerih in s pomočjo skioptičnih slik J® imel priliko predavati že na Koroškem, v Kanadi in nazadnje v Slovenski vasi, 'skupaj z Radotom Sušnikom v začetku julija v Hladnikovem domu, po zimskih počitnicah bo pa predaval gojencem Misijonskega zavoda, i* katerega je pred leti sam izšel; imel je pa tudi že predavanje s slikami v Slovenskem domu v San Justu.
Ko poročamo o srečni vrnitvi Jankota Erjavca, z- veseljem pripominjamo, da je, hvala Bogu, na Madagaskarju dosedanje laične misijonarje *z Argentine nadomestil laični misijonar iz domovine, Jože Letonja, kakor smo že poročali. Jankotu Erjavcu k nadtriletnemu delu in žrtvovanju v pom°c slovenskim misijonarjem in Malgašem, ob srečni vrnitvi čestitamo in m11 želimo, da bi, obogaten v ljubezni do božjega kraljestva na zemlji, v svoje”1 bodočem poklicu, kateregakoli se bo pač oklenil, še naprej živel apostolske in misijonsko in osrečeval sočloveka in — sebe 1
VRSTA NOVIH MISIJONARJEV IN MISIJONARK ZA MADAGASKAR
Malgaški misijonarji so v prijetnem pričakovanju. Božji blagoslov njihovo delo in nad pripravljene duše idealnih mladih ljudi bo privedel nj'”1 in Malgašem, med katerimi delajo, v kratkem nove delovne moči.
Že deluje v Vangaindranu novi laični misijonar Jože Letonja, še leto8 bo odšel za njim njegov rodni brat Alojzij Letonja, duhovnik Misijonske
ev°i laični misijonar Janko Erjavec v garaži misijona Vangaindrano ob popravljanju n'otornega kolesa. Desno: Rado Sušnik je v odsotnosti Petra Opeka pridno postavljal s Sodelavci opornike novi cerkvi v Vangaindrano; no, zdaj to delo spet vodi župnik P. Opeka.
'1'užbe, lazaristov, ki je bil župnik pri Sv. Jožefu nad Celjem in ki ima v ■^•tnadi v Montrealu brata in sobrata Franca Letonja CM. Na Madagaskar 10 vsak čas odletel tudi novomašnik ljubljanske škofije Tone Kerin, ki bo jtrmkaj vstopil v novicijat Misijonske družbe, potem se bo pa pridružil kot "sarist sobratom v Farafanganski škofiji. „Dnižina“ z dne 7. julija, ko na *"vi sirani poroča o slovenskih novomašnikih vseh treh škofij v domovini, °bjavlja tudi sliko laične misijonarke Anice Tomažič in takole o njej poroča: 'iMašniškemu posvečenju v Kopru se je pridružila še druga zanimivost, škof '*(‘nko je namreč izročil misijonski križ višji medicinski sestri Anici Tomažič, sestri novontašnika iz Vrhpolj pri Vipavi. Tako se je ob svojem "atu tudi sama odločila za posebno službo Kristusu in ljudem. V prvih "neh avgusta odhaja na Madagaskar, kjer' se bo pridružila naši misijonarki S| Marjeti Mrhar; družilo bosta lajšali domačinom telesne bolečine ter s 8v°jim življenjem pričali za krščanske vrednote. S skromnim in nevsiljivim "astopom je Tomažičeva pritegnila pozornost vseh; ko ji je škof Jenko Uročil misijonski križ, se je utrgal pravi plaz navdušenega ploskanja. Milijonarka Anica in brat novomašnik izhajata iz družine z desetimi otroki."
S Tomažičevo odhaja za leto dni k s. Marjeti Mrhar na Madagaskar ;"di socialna delavka Dorti Tratnik iz slovenskega Apostolskega krožka v *°rontu, ki bo tudi v veliko pomoč obema misijonarkama s svojim vsestranskim socialnim delovanjem med stotinami Malgašev, ki dnevno prihajajo 'skat pomoč k s. Mrhar v njen dispanzer. Pripominjamo, da je s. Mrhar
v Tangainoniju s pomočjo krajevnega škofa in dobrotnikov dala takoj sezidati malo, a lično hišico za tri laične misijonarke, ki bodo z njo sodelovale-(«1 katerih dve že zdaj odideta k njej. Ta hišica bo pač nov vir ljubezni lx>žje za uboge Malgaše, ko bosta iz nje po jutranji maši v misijonski cerkvi odhajali laični misijonarki, skupaj z našo s. Mrhar, na nekaj sto metrov oddaljeni dispanzer, da prinašata ljubezenski žar Presvetega Srca Jezusovega in Marijinega v strpljena srca.
MISIJONSKA ZNAMKARSKA AKCIJA
Ta, slovenska organizacija v pomoč slovenskim misijonarjem, ki jo j® v ZDA ustanovil lazarist Karel VVolbang, je mogočen misijonski činitelj pred vsem med Slovenci v Severni Ameriki, pa tudi kjerkoli po svetu, kam01" sežejo njeni tedenski zapisi v „Ameriški domovini" pod naslovom »Misijon-ska srečanja in pomenki".
Organizacija po teh petkovih objavah v najbolj razširjenem slovensken1 listu v ZDA vzgaja slovenske izseljence za njih misijonsko zavzetost in za sodelovanje pred vsem s slovenskimi misijonarji, pa tudi, podobno kot koroški ..Misijonski list", za vzdrževanje domačih bogoslovcev v misijonih. N® bomo rekli preveč, če rečemo, se na ta način po tej MZA med Slovenci zbere in slovenskim misijonarjem oziroma misijonskim škofom za njih domače bogoslovce pošlje letno skupno tudi do 50.000 dolarjev, kar je za slovensko izseljenstvo gotovo lep dosežek, nemajhna ljubezenska žrtev, za slovenske misijonarje in misijonske škofe pa nad vse dobrodošla pomoč.
V	»Katoliških misijonih" se omejimo na poročanje le o prireditvah >n njih gmotnih sadovih posameznih odsekov te M.ZA. Tako v naslednjem poročamo na podlagi podatkov, ki smo jih vzeli iz petkovih številk »Ameriške domovine" z dne 17. avgusta, 7. septembra in 23. novembra 1984 in pa 27-januarja ter 1. marca 1985, katere smo prejeli, ker smo pri KM na to petkovo »Ameriško domovino" naročeni.
V	Fairfieklu-Bridgeportu so sredi 1984 priredili kosilo v pomoč revnih1 širom sveta, kakor poroča predsednik odseka MZA Malenšek, in so na ta način dobili v omenjeni namen 470 dolarjev.
V	Milkwaukee so na misijonskem pikniku pridobili čistega 5.557,90 dolarjev, kakor poroča 8. avgusta 1984 predsednica Mary Mejač-Coffeltova, k' poudarja, da so tam posebno veseli sodelovanja slovenskega mladega rodu.
V	Minneapolisu so na sestanku MZA odseka, ki ga vodi Franc Medved, zbrali za slovenske misijonarje 770 dolarjev.
V	Jolietu so imeli 31. oktobra 1984 prodajo peciva in so zbrali za nas® misijonarje 824,40 dolarjev.
V	Clevelandu so 24. februarja imeli misijonsko kosilo pod vodstvo0' predsednice Marice Lavriša, ki je skupno rodilo 3.600 v pomoč »vsem naših1 v misijonih".
V	gornjih številkah so skrite velike žrtve zlasti organizatorjev teh p1"1' reditev, pa ljubezen stotin slovenskih izseljencev do slovenskih misijonarju' in do misijonskega dela Cerkve sploh. Bog naj še naprej blagoslavlja ddc celotne MZA!
MISIJONSKI DAROVI
v sklad km za vse
Argentina, v avtralih: Šonc Alojzij, 1; Ivan Mehle, st., 2; Jelica Fajdiga, A50; Tončka, Zajc, 1,90.
Venezuela, v USA dolarjih (po Cirilu Bartolu): Družina Jakoš za lačne v Misijonih, 106; Rože Albin, za naše misijone, 40; N. N., istotako, 3.
Kanada, v kan. dolarjih; N. N., Sudbury, 30.
ZDA: Duhovnik Alojzij Starc, 2.000 dolarjev.
Z-A POSAMEZNE MISIJONARJE
Društvo mož in fantov pri Brezmadežni v Torontu, za o. Jožeta Cukala D.J., 100 kan. dolarjev, za Pavla Bernika SDB, istotako 100 kan. dol., isto dru-Stvo: Za misijon na Madagaskarju, 300 kan. dol.
ZA MISIJONSKI ZAVOD
Kanada, v kan. dolarjih: Zlata Bartol, Toronto, 500; Silva Mam, Toronto, 'r,0; Društvo mož in fantov pri Brezmadežni, Torcnto, 300.
Avstrija: Vinko Zaletel, Koroška, 100 USA dol.
ZDA: N. N., Chicago, 500 USA dol.
ZA LAČNE MISIJONARJE
Misijonski krožek pri Mariji Pomagaj v Torontu, 1.700 kan. dolarjev.
VSEM ZA VSE TISOČKRAT BOG PLAČAJ!
KATOLIŠKI MISIJONI" so splošen misijonski mesečnik, glasilo papeških misijonskih družb, *l°vcnskih misijonarjev, "Slovenske misijonske zveze". Izdaja ga "Baragovo misijonišče". ^rejuje in upravlja Lenček Ladislav C.M. — Naslov uredništva in uprave: El Cabezuelo Loubet) 4029, 1826 Remedios de Escalada, Provincia Buenos Aires. Tiska "Editoriol ^ar°ga del Centra Misional Baraga", Coldn 2544, 1826 Remedios de Escalada, Provincia Buenos Aires. S cerkvenim dovoljenjem.
Naročnina v letu 1985 in vse za nazaj: 20 USA dolarjev oziroma odgovarjajoče v drugih valutah (v Kanadi 25 dolarjev). Letalsko 10 dolarjev več. V Argentini 20 A.
Začuje se na sledečih naslovih:
^r9«ntina- Baragovo misijonišče, El Cabezuelo 4029, 1 826 Remedios de Escalada, Prav. Buenos Aires. — Dušnopastirska pisarna, Ramon L. Falcdn 4158, 1407 Buenos Aires.
■— Pisarna Sloge, Bme. Mitre 97, 1704 Ramos Mejia.
*^A; Rev. Charles A. V/olbang CM, 131 Birchmount Road, SCAPBOROUGH, Ont., Canada MIN 3J7 — Mr. Rudi Knez, 17826 Brian Ave., Cleveland, O. 4419 — Mrs. John Tushor, Box 731, Gilbert, Minn. 55741. — Mrs. Ana Gaber 2215 So. Wood Street, Chicago, lil. 60608 U.S.A.
Kanada: Župnija Marije Pomagaj: rev. Ivan Jan C.M., 611 Manning Ave, Toronto 4, Ont.: župnija Marije Brezmadežne: 739 Brown's Line, Toronto, Ont. M8W 3V7; Za Montreal in Ouebec: rev. Letonja C.M., 3470 Boul. Saint-Joseph, Montreal, Que. H1 X 1 W6.
Iija: Dr. Kazimir Humar, Corte San llario, 7, 34170 Gorizia.
Trst: Oddajati na naslov: Marijina družba, 34133 Trst, Via Risorta 3 r°ncija: s. Rozalija Šmalc, Rue du Bac 140, Pariš 75340, Cedex 07 ^ystrija: B. B. Seelsorgeamt, Viktringer Ring 26, Klagenfurt A-9020.
*n9lija: Rehberger Gabrijela, 1 32, George Street, Bedford, Gran Bretana.
^Vstraiija: Slovenske sestre, 4 Cameron Court, KEW, Vic. 3101.
Vprašujoč pogled . . .
Registra de Prop. Int. Nv 2 31 147 Director responsable, Lenček Ladislav Domicilio legal, El Cabezuelo 4029, 1 826 Remedios de Escalada (B)
tfi	FRANOUEO PAGADO
sli	Concesion N° 3143
3|5	TARIFA REDUCIDA
< 5	Concesion	5612