socialno delo
letnik 43 - avgust 2004 - št. 4
fakulteta za socialno delo
ljubljana
časopis Socialno delo objavlja znanstvene in strokovne članke s področja socialnega dela in
drugih področij, interdisciplinarne študije, kritike in komentarje, poročila o strokovnih srečanjih in
dogodkih, knjižne recenzije, pisma in druge prispevke, relevantne za teorijo in prakso socialnega
dela.
Časopis izhaja dvomesečno, razen v phmeru združenih številk, ki pa sledijo istemu ritmu izha-
janja. Navodila za pošiljanje prispevkov so objavljena na zadnjih straneh časopisa.
Povzetki člankov so vključeni v naslednje podatkovne baze: International Bibliography of the
Social Sciences, Linguistics & Language Behavior Abstracts, Mental Health Abstracts, Social Plan-
ning/Policy & Development Abstracts, Sociological Abstracts, Studies on Women Abstracts.
Avtorske pravice za prispevke, poslane za objavo, pripadajo avtorju/avtorici in časopisu Socialno
delo. Uredništvo si pridržuje pravico preurediti ali spremeniti dele v objavo sprejetega besedila, če
tako zahtevata jasnost in razumljivost, ne da bi prej obvestilo avtorja ali avtorico.
Knjige za knjižne recenzije v Socialnem delu pošljite na naslov: Mojca Drek, Fakulteta za socialno
delo, Topniška 31, 1000 Ljubljana, s pripisom: Za recenzijo v Socialnem delu.
Če želite v časopisu objaviti napoved srečanja, delavnice, konference ipd., pošljite uredništvu
tekstovno datoteko, ne tiskanega gradiva. Prispeti mora vsaj mesec dni pred napovedanim izidom
številke.
Naročnica, naročnik na Socialno delo postanete, če se s pismom uredništvu naročite nanj. Na
enak način sporočite morebitno spremembo naslova in druge spremembe. Študentje imajo popust,
zato priložite dokazilo.
Fotografija na naslovnici: Meta Krese (2003).
Časopis finančno podpira Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport
Tisk: DARIMA, Maribor
Vesna Leskošek
TRGOVANJE S TELESI IN DUŠAMI ŽENSK NA SLOVENSKEM
DO KONCA 19. STOLETJA
Z zgodovino' žensk na Slovenskem sem se začela
ukvarjati pred nekaj leti. Pravzaprav sem pričela
brskati po virih, še predenj sem prebrala katero
od knjig iz klasične zbirke ženske zgodovine^. Ko
sem jih začela prebirati, je bilo kmalu jasno, da
so začetki odkrivanja ženske preteklosti povsod
podobni. Najprej se raziskovalke soočimo z nekaj
dejstvi. V splošnih nacionalnih zgodovinopisnih
knjigah je malo podatkov o ženskah, še manj je
ženskih imen. Vzroki so različni. Kroniste ženski
dogodki niso zanimali, zato jih niso zapisovali.
Tovrstni dogodki ne zanimajo niti zgodovinarjev,
zato jih pri obnavljanju izpuščajo. Tako lahko npr.
najdemo v zgodovinskih knjigah iz začetka stoletja
več podatkov o ženskah kot v novodobnih, ki čr-
pajo iz prejšnjih. Pri branju teh knjig tudi opa-
zimo, da avtorji večkrat opisujejo ženske dogodke,
ko pišejo o preteklih obdobjih, in jih pričnejo
opuščati, ko se približujejo opisovanju aktualnega
časa. Nastane vtis, da ženske v zgodovini niso
prisotne oz. da niso počele nič takega, kar bi jim
zagotovilo mesto v zgodovinskem spominu. Na
tak način se zabriše njihova vloga, kar po drugi
strani omogoča vzdrževanje stereotipnih predstav
o ženski naravi. Izpuščanje ženskih imen in
dogodkov iz zgodovine ima torej jasen namen v
vzdrževanju želene podobe o ženskah in žensko-
sti. Učinki izpuščanja se kažejo tudi v dejstvu, da
je treba brez zgodovinskega spomina začenjati
vedno znova. Tako se v zadnjih letih veliko spra-
šujemo o vlogi žensk v politiki in med drugim na-
letimo tudi na razprave, ki pravijo, da nastopanje
v javnosti ni v ženski naravi, politika pa ne ustreza
njihovemu karakterju.
Michelle Perrot (1984) se je s podobnimi teža-
vami spopadala v zgodnih sedemdesetih letih v
Franciji, ko je skupaj s kolegi in kolegicami z od-
delka za zgodovino in sociologijo oblikovala prvi
tečaj ženske zgodovine v Franciji na Univ^í^té
de Paris. Ob pomanjkanju materiala in teoret-
skega okvira so naslovili tečaj Ali imajo ženske
zgodovino? Vprašanje je bilo zlasti posledica
pomanjkanja dostopnih podatkov in prepričanja,
da so v splošnih zgodovinskih knjigah popisani
dogodki, usodni za narod neke države, za nacijo
torej, in kot taki so univerzalni, veljavni za oba
spola. Dogodki, ki niso popisani, so brez posebne
vrednosti za potek zgodovine. Zato je zgodovino-
pisje v bistvu legitimiranje razmerij moči. V zgodo-
vino namreč pridejo in v njej obstanejo tisti, ki
imajo moč, da definirajo pomembnost in nepo-
membnost družbenih procesov ali posameznih
dogodkov. Boj za zgodovino je zato boj za pravico
do interpretacije. V uradnih zgodovinah ne najde-
mo ne hendikepiranih ne istospolno orientiranih,
še manj revnih ali ljudi z ulice. V tem smislu urad-
ne zgodovine niso nikoli bile zgodovine vsakda-
njega življenja. Vendar so vprašanja o tem, ali ima-
jo ženske svojo zgodovino, danes že presežena.
Še več, raziskovanja so pokazala, da so bile ženske
v preteklosti vpete v družbeno dogajanje na način,
ki razbija stereotipne, ustaljene podobe o njeni
naravi in družbeni vlogi. Arlette Farge (ibid.) ugo-
tavlja, da se hkrati z odkrivanjem ženske pretek-
losti razbijajo sodbe o vlogi moških v zgodovini.
Raziskovanje ženske preteklosti ni pomenilo
namreč samo dodatek k splošni zgodovini, temveč
ji je oblikovalo novo podobo.
KONCEPT TELESA
Teoretske razprave o telesu se ukvarjajo zlasti
z naravnim in družbeno konstruiranim telesom
in se med sabo razlikujejo po tem, kakšno vlogo
in moč dajejo enemu in drugemu. Ženska družbe-
na identiteta je bila dolgo časa pogojena s kulturno
percepcijo njihovih teles. Zato je telo tema femi-
VESNA LESKOŠEK
nističnih razprav ves drugi val feminizma, razpra-
ve o telesu pa lahko najdemo tudi v tekstih prvega
vala. Zahteva po pridobitvi moči za kontrolo in
upravljanje z lastnim telesom je pomembna tema
aktivističnih ženskih skupin in feministične teorije.
Ženska zgodovina je zgodba o njihovih telesih,
in sicer zato, ker dolgo niso bile nič drugega kakor
telesa (Fouquet v Perrot 1984:61). Telo je stoletja
oblikoval moški razum, zato je treba raziskovati
moško govorico. Ženske morajo o svojem telesu
spregovoriti same in tako začeti spreminjati veljav-
na prepričanja. To lahko storijo s pomočjo teorij
spolne razlike, ki dekonstruirajo ali »spodkopa-
vajo prepričanje o 'naravnih' temeljih družbeno
kodiranih razlik, sistema vrednot in reprezentacij«
(Braindotti v Bahovec 1998: 62).
Sociologijo zanima, kako na telo vplivajo druž-
beni odnosi, procesi in institucije. Foucaultova
analiza discipline, kazni, norosti in seksualnosti
kaže na prisotnost moči v diskurzih, ki konstrui-
rajo človeško utelešenje. Sam govori o svojem delu
kot o izdelovanju zgodovine teles, ki jo opiše kot
izdelovanje zemljevida teles in učinkov moči
nanje. Njegova teorija vednosti pravi, da se telo
konstruira skoz diskurz in izven diskurzivnega ne
obstaja, izgine kot materialen fenomen. Človeške
fizičnosti ne moremo do konca zajeti, ker je telo
prepleteno z mrežo že obstoječih pomenov, ki se
oblikujejo skoz različne diskurzivne prakse. Od-
nos med razumom in telesom določa umestitev
telesa v moderne disciplinske sisteme, razum pa
s tem postane lokacija za diskurzivno moč. Telo
je le inertna masa, ki jo nadzorujejo diskurzi, loci-
rani v razumu. Vendar Shilling {ibid.: 420) pravi,
da tako razmerje med razumom in telesom zane-
mari dejstvo, da lahko disciplinski sistemi posta-
nejo »živeče izkušnje«, ki nimajo učinka le na
razum, temveč tudi na čutila. Govori o diskur-
zivnem redukcionizmu, ki se reflektira tudi v delu
Butlerjeve. Ta zavrne idejo preddiskurzivnega
telesa in pravi, da so telo, spol in družbeni spol
diskurzivni konstrukti. Regulativne družbene
norme institucionalno in diskurzivno konstruirajo
telesno materialnost. Foucault in Butler postavlja-
ta telo samo znotraj obstoječih razmerij moči.
Rosi Braindotti (v Bahovec 1998: 59) vzpostav-
lja razliko med govorom o družbenem spolu in
govorom o spolni razliki. Pravi, da teoretičarke
družbnega spola zanima predvsem, kako na spol
vplivajo kulturni in družbeni procesi, govor o
spolni razliki pa vključuje tudi nezavedno oz. željo
in identifikacijo. Razmerje med spoloma zgodo-
vinsko obvladujejo oblastna razmerja, ki določajo
družbeno pozicijo spolov skoz čas, učinke te
diskvalifikacija pa izkušajo ženske v svoji telesni
eksistenci. Ne glede na to, ali verjamemo v pred-
družbeno telo, ki je očiščeno pomenov in na voljo
za prepoznavanje prave narave, ali pa menimo,
da so taki esencialistični pogledi vnaprej izgub-
ljeni, ostajajo osnovna prepričanja o spolni razliki
ali konstrukciji ženskosti in moškosti podobna.
Določajo jih oblastna razmerja, ki legitimizirajo
neenakosti tako, da postavijo veljavna merila moš-
kosti za univerzalna, ženskosti pa ne le za parcial-
na, temveč za kratko malo manjvredna. Dekons-
trukcija teh razlik, sledenje diskurzu skoz zgodo-
vino, reflektiranje pomenov in razlik v vsakdan-
jem življenju je odgovor, ki jemlje takemu univer-
zalizmu moč. Tako početje pa je mogoče le s
posegi v zgodovino, skoz katero so se oblikovale
razlike. Gre preprosto za boj, ali bolje, za pravico
do interpretacije, ki je možna s pomočjo zgodovin-
skega spomina.
RAZSEZNOSTI TELESA
V SLOVENSKI ZGODOVINI
Javne razprave o ženski naravi/kulturi in njenem
mestu v privatnem/javnem segajo na Slovenskem
v trideseta leta 19. stoletja, v čas pred narodnim
preporodom. To je čas, ko redki slovenski izobra-
ženci izven cerkvenih krogov nabirajo znanje in
izkušnje tudi v tujini, redke slovenske izobraženke
pa še vedno pridobivajo in ohranjajo znanje zno-
traj obzidij samostanov ali gradov. So torej bolj
ali manj vezane na znanja, ki jih pridobivajo s
posredovanjem cerkvenih institucij, vendar niso
omejene zgolj nanje (Lenard 1922), Razprave o
ženski naravi pa segajo nekaj stoletij v preteklost
in se razvijajo hkrati s katoliško cerkvijo. Pri
študiju zgodovinskih virov opazimo, da se inten-
zivirajo ob vsakem vstopu žensk v polje javnega,
pogosto pa jih spremlja sistem bolj ali manj kru-
tega kaznovanja, katerega namen je bil predvsem
ustrahovanje in discipliniranje.^
Nasploh so bila ženska telesa izpostavljena
raznim oblikam fizičnega nasilja in mučenj skoz
vso zgodovino. Pretepanja doma so bila del nor-
malnosti, v določeni meri so jih sprejemali kot
samoumevna in celo koristna tako za žensko ka-
kor za otroke (Puhar 1982: 156). Strategije preži-
vetja so se usmerjale predvsem v iskanje načinov
izogibanja in ne v problematiziranje samega
176
TRGOVANJE S TELESI IN DUŠAMI ŽENSK NA SLOVENSKEM DO KONCA 19. STOLETJA
nasilja. Narobe paje bila zmožnost fizičnega kaz-
novanja del moškosti. Če moški ni pretepal žene
in otrok, je veljal za revo in mehkužneža (ibid.).
Sprejemanje domačega nasilja je bilo med drugim
tudi posledica sporočilnosti javnega kaznovanja.
Ženske so bile javno kaznovane huje kot moški,
ker se zanje še manj spodobi kršiti postave kakor
za moške. Prekršiti pravila ženskosti je bilo hujše
dejanje od prekrška samega.
V konstruiranje ženskosti'* je bilo vso zgodo-
vino usmerjenih veliko družbenih naporov. Žen-
sko so priklepali na dom razni rituali, šege in
navade, ki so prehajala večinoma' od mater na
hčere in so delovala kot nenapisani zakoni, po
katerih so se morale ravnati. S pokristjanjevanjem
pa postane cerkev najvztrajnejša ustanova obliko-
vanja ženskosti, ki pospremi svoje napore z boga-
tim sistemom nadzorovanja in sankcioniranja.
Slovenska zgodovina nam sicer ne ponuje veliko
podatkovnih podlag za analizo. Nič ne vemo o
staroselcih, o slovanskih navadah vemo zelo malo,
skoraj nič o vsakdanjem življenju, čeprav je bilo
ravno to za ženske najbolj pomembno. Najobil-
nejše etnografsko gradivo o ženskah so ljudske
pesmi, ki pa niso zanesljiv vir, saj so pogosteje
opevale želene podobe kakor dejansko življenje,
čeprav v njih hkrati zlahka prepoznamo prevladu-
joče stereotipne sodbe. Vendar pa je znanih kar
nekaj zgodovinskih dogodkov, obredov ali obi-
čajev, v katerih so ženske plačale odmik od zapo-
vedanega z življenjem ali so bile kako drugače
kruto kaznovane. Ti dogodki so predmet analize
v pričujočem tekstu.
STAROSLOVANSKO OBREDJE
Če posežemo malo dlje v zgodovino, najdemo dve
staroslovanski navadi, ki se simbolno vežeta na
podreditev. To sta smrt žene ob smrti moža (Sluga
1979; Lenard 1922; Vilfan 1961) in postriženje
dečkov (Lenard 1922). Obe sta obrednega zna-
čaja, sta torej kodificirani, ponavljajoči se dejanji
s simbolnim pomenom in dejansko koristnostjo
(Cazeneuve 1986). O tem, kako sta obreda delo-
vala, kaj pomenita in kakšne posledice ali učinke
sta imela, ni nič znanega, saj njunega pomena ne
razlagajo ne etnološke in ne antropološke študije,
zato lahko o tem le ugibamo. Še zlasti to velja za
obredno smrt žene. Tovrstna pokopavanja so v raz-
ličnih kulturah povezana z lastnino moža, ki jo
ob njegovi smrti položijo v grob, in to je veljalo
tudi za slovansko pokopavanje (Vilfan 1961). O
samem obredu pri Slovanih ni najti drugih podat-
kov. Ne vemo, kako je potekal in kakšni so bili
njegovi učinki ali posledice. Da bi razvozlali vsaj
del njegovega pomena, se ustavimo pri pojmu last-
nine, ki je bila položena v grob umrlega, in ga
povežimo s patriarhalno ureditvijo skupnosti, o
kateri najdemo nekoliko več zapisov. Patriarhalni
misleni vzorec razvrednoti žensko tako mentalno
kakor tudi telesno. Pravi, da je ženska intelek-
tualno in čustveno inferiorna, telesno šibkejša in
zato popolnoma odvisna. Edina funkcija, ki ji da
določeno vrednost, je njena reproduktivna zmož-
nost, ki postane resnični predmet lastnine. Last-
ninska pravica da možu moč s smrtjo kaznovati
nezvesto ženo, ker je zanjo zapovedana absolutna
zvestoba (Lenard 1922). Lastnina maternice in
hkratna prepoved spolne združitve z drugimi
moškimi je omogočala jasno identiteto otroka, ki
je ob prehodu v individualno gospodarstvo že imel
(ne pa tudi imela) vlogo naslednika. V tem smislu
ženska ne pomeni nič bistveno drugega kot sred-
stvo reproduciranja. Njena maternica je le »cvet-
lični lonček« (Rothman 1989), v katerega se vsadi
seme moškega, ki edino naredi otroka.^ Ta
»lonček« je pokopan skupaj z drugimi osebnimi
predmeti v skupni grob in tako ne more biti na
voljo nikomur drugemu.^ Rothman (ibid.) ugo-
tavlja, da podobno odtujitev maternice izvedejo
danes z modernimi medicinskimi tehnologijami.®
Medicina vzpostavlja direkto povezavo z zarod-
kom, ga opazuje in proučuje, omogoči njegov
nastanek ali pa tudi ne.
Postriženje las je bil poganski iniciacijski obred
dečkov. Fantje so bili v določeni dobi po rojstvu
obredno postriženi in s tem sprejeti za polno-
pravne člane družine, za bodoče samostojne ljudi.
Za deklice, ki so bile v mladosti pod skrbništvom
staršev, po možitvi pa pod oblastjo moža, tega
obreda ni bilo (Lenard 1922), Dekleta torej niso
bila sprejeta za polnopravne člane družine in niso
veljala za samostojna. Lasje so bili pomemben
element osebne identitete in konstitutivni element
tako moškosti kakor ženskosti. Simbolizirali so
samostojnost in svobodo moških in odvisnost in
nesvobodo žensk; pri ženskah navezanost na dom
in čast, pri moških odmik od doma in svobodo
gibanja. Dolgi lasje so po pokristjanjevanju veljali
za moško sramoto. Ženski dolgi lasje, speti v kite
in pripeti tesno na lasišče, pa simbolizirajo se-
ksualno vzdržnost. Lasje nasploh so vso zgodo-
vino vse do danes sredstvo izražanja osebne
177
VESNA LESKOŠEK
identitete in različnih ideologij. So teoretsko iz-
jemno pomembni za splošne teorije telesa in
simbolike (Synnott 1987). O njihovi simbolni moči
priča, da prve razprave o kratkih laseh najdemo
šele na prelomu prejšnjega stoletja, ko so se ostri-
gle prve ženske, kar je bilo v tistem času nedvom-
no pogumno dejanje. Zgodbe o laseh in prvem
postriženju so pogosto tudi zgodbe o mladosti
naših mam ali babic.
ŽENSKE KOT KORISTEN
IN DOBIČKONOSEN
PREDMET TRGOVANJA
Slovenke so bile vso zgodovino predmet trgo-
vanja. Do 12. stoletja je po slovenskih deželah
cvetela posebna trgovina s sužnji, med katerimi
so pogosto omenjeni tudi Slovenci, in sicer kot
kupci, posredovalci ali sužnji. Obstajajo podatki
o sužnjih iz okolice Iga iz 3. stoletja našega štetja.
V 9. st. trgujejo z voskom, soljo, konji, živili in
sužnji. Bavarci in Slovenci imajo prednost pri
trgovanju ob Donavi, saj so oproščeni carinskih
in sejemskih dajatev. S sužnji trgujejo ludje, dova-
žajo jih v velikem številu z vzhoda (Sluga 1979:
139; Vilfan 1961: 101). V Benetkah je še v 14. st.
cvetela trgovina s sužnji, zlasti s Hrvati in Slovenci,
ki so jih benečanski pomorski roparji ujeli ali
kupili od drugih. Razmeroma številneje so bile
med njimi zastopane ženske. Že nemški cesar
Ludvig Pobožni je odredil, da so slovenski sužnji
carine prosti, med trgovskimi predmeti za izvoz
iz Slovenije pa se najpogosteje omenja ravno
slovenska dekleta, ki so veljala za pridne delavke.
(Lenard 1922: 33). Moški so se lažje izognili
suženjstvu, saj so lahko šli v »vojsko za hlapce,
vozarit in tovarit, ali pa so šli v hajduke, rokovnjače
ali tihotapce, usoda žene pa je bila robsko
trpljenje« {ibid.: 34). Ženske je suženjska usoda
zadela dosti huje kot moške.
Že pri Slovanih poznajo kup in ugrabitev neve-
ste. O trgovanju z otroci, še posebno z deklicami
za ženitev, lahko beremo skoz vso zgodovino do
začetka 20. stoletja. »Kup« neveste je bila pogod-
bena oblika sklenitve zakona. Pogodbe nista skle-
pala ženin in nevesta, marveč predstavnika njunih
rodbin ali rodov. Ženinova rodbina je nevestini
plačala precej visoko kupnino za nevesto. Kako
se je ta kupnina pri Slovencih prvotno imenovala,
ni znano. Ugrabitev neveste je bila pri nekaterih
plemenih ali ljudstvih precej splošna, drugod je
bila v rabi bolj izjemoma poleg kupa neveste. Pri
Slovencih kažejo nanjo le nekatera mesta v narod-
nih pesmih. O ugrabitvah so podatki iz 16. stoletja
na Kranjskem. Ugrabitev je bila edina mogoča
oblika poroke med dvema, ki sta bila skupaj po
svoji volji. Če so starši obljubili hčero v zakon
komu po svoji izbiri, se je dogovorila s svojim
fantom, da jo je s pomočjo drugih ugrabil, odvedel
drugam in se z njo poročil. Včasih so ugrabitev
izvedli navidezno, da bi se izognili visokim stroš-
kom svatovanja (Vilfan 1961: 250-254).
Nesvobodnemu plemstvu izbira ženina ali
nevesto za njihove otroke gospod {ibid.: 123), pri
čemer je pogosto izkoriščal tudi pravico do prve
noči. Šele leta 1237 dobijo štajerski ministeriali
(prej nesvobodno plemstvo) iz cesarjevih rok pra-
vico, da svobodno ženijo svoje otroke (ibid.: 186).
Poleg ekonomsko dobičkonosnih zakonov so skle-
pali tudi politične zakone. Tako so se celjski grofje
poročali zgolj z namenom sklepanja meddržavnih
paktov. Na posledice takih porok kaže zgodba
Friderika Celjskega. Hermanov sin Friderik se je
poročil z Elizabeto Frankopansko, pri tem pa je
imel zvezo z Veroniko iz Desenic, kar povzroči
smrt obeh tekmic. Prvo je menda ubil Friderik
sam, drugo pa Herman II, da bi se opral pred
mogočnimi hrvaškimi Frankopani, čeprav je
celjsko trško sodišče oprostilo Veroniko krivde
čarovništva (Sluga 1979: 217).
Podatke o zakonih, ki so jih sklepali iz ekono-
mskih ali drugih koristi, najdemo še v začetku 20.
stoletja. Pogosto so se sklepali med mladim dekle-
tom in starejšim, priletnim moškim, pogosto pre-
možnim vdovcem z večimi otroci. V devetnajstem
in začetku dvajstega stoletju ne najdemo več
zgodb o ugrabitvah, ki so bile nekakšen regulativ
nasilnim porokam in edina mogoča oblika poroke
iz ljubezni ali vsaj s prostovoljno izbiro, V naspro-
tju s tem pa najdemo kar nekaj zgodb o samo-
morih deklet zaradi prisilnih porok. Tako je hči
Andreja Galskega Eva Barbara pojedla nekaj stru-
penih pajkov in umrla, ker jo je Schnitzenpaum z
ižankega gradu kljub njenim prostestom odpeljal
in zaprl za grajske zidove (Govekar 1926: 36),
PREGANJANJA IN
MNOŽIČNO POBIJANJE ŽENSK
Čas protireformacije je bil za ženske na Sloven-
skem zelo ogrožujoč. Reformaciji so se namreč
priključile ženske z velikimi pričakovanji, ki so
178
TRGOVANJE S TELESI IN DUŠAMI ŽENSK NA SLOVENSKEM DO KONCA 19. STOLETJA
sledila razočaranju nad razbrzdano, pohlepno in
oblastiželjno katoliško cerkvijo (Govekar 1926:
21). K luteranstvu so se priključili celi ženski
samostani, denimo, samostan v Studenicah pri
Poljčanah. Poleg skromnosti nove cerkve in po-
udarku na izobraževanju za vse so ženske v re-
formacijski cerkvi videle več priložnosti za svoje
delovanje. Ljubljanske hišne gospodinje so na
visoke praznike sedele s svojimi deklami za ko-
lovrati, da bi s tem pokazale svoje nasprotovanje
katoliški cerkvi (ibid,: 24). Protireformacijsko giba-
nje v šestnajstem stoletju in na začetku sedemnaj-
stega je bilo zato v veliki meri usmerjeno prav v
preganjanje žensk. V tem času je bilo izgnanih
veliko plemiških družin - vse, ki se niso hotele
odpovedati reformacijskim idejam. Veliko žensk
je trdovratno zagovarjalo novo vero in tako po-
vzročalo težave reformacijskim komisijam. Zato
je škof Tomaž Hren izdal »proti babam še strožje
naredbe kakor proti moškim. Dal jih je odpravljati
v stolpe (ječe) in jih je ob vodi in kruhu zapiral za
daljši čas kakor može« {ibid.: 34). Tako so 16.
oktobra 1615 zaprli Klaro Javernik iz Tržiča, prvič
pa so ji sodili šele 18. novembra. Ker se ni hotela
odpovedati novi veri, so popisali njeno imetje, da
ga bodo zaplenili, in jo imeli zaprto v stolpu.
Pozneje so jo za šest tednov in tri dni izročili v
varstvo možu, da jo spreobrne, vendar se mu ni
posrečilo. Znova so jo zaprli v stolp, jo osamili in
pretepali. Prestajala je muke vse do 28. decembra
1616, ko je bila obsojena na izgon v roku šestih
tednov in treh dni. Vendar je bila pomiloščena,
ker je bil njen mož katoličan {ibid.: 34).
Med množične poboje na Slovenskem mora-
mo vsekakor prištevati tudi smrti žensk, ki so bile
obsojene zaradi čarovništva. Njihov pregon sov-
pada z razkrojem cerkvene organizacije v 14.
stoletju in v drugi polovici 15. stoletja. Takrat
papeži javno podprejo in odobrijo preganjanje
čarovnic. Preganjanje vešč in veščev se formalizira
z bulo Summi desiderantes Inocenca VIII. iz leta
1484 (Vilfan 1961: 266). Prvi val preganjanja
čarovnic v 14. stoletju, ki je bil povezan s krivo-
verstvom, Slovenije še ni zajel. Prvi procesi proti
čarovnicam pri nas so znani iz prve polovice 15.
stoletja. Od 1425 do 1717 je bilo 400 čarovniških
procesov. Vendar je zaradi pomanjkanja zapisov
predvidevati vsaj dvojno število; po zmagi proti-
reformacije v 16. stoletju se procesi namnožijo
zaradi preganjanja potepuhov in novih štiftarjev.
Znano mesto procesov in izvajanja mučenj je bil
grad Hrastovec (Sluga 1979:311-312).
Lenard piše, da se je »vera v čarovnice bohotno
razpasla po deželah, ki so stale pod nemškim kul-
turnim vplivom proti koncu srednjega veka, in je
segala s svojimi, za ženske tako slabimi posledi-
cami do druge polovice 18. stoletju. Zanje je bila
od državne oblasti določena kazen sežiganja na
grmadi. Mučili so jih, dokler niso priznale. Pojem
čarovnic je bil pri nas v srednejm veku zelo
raztegljiv in je obsegal navadne zločinke, moralne
propalice in manj vredne osebe, pa tudi razne
nesrečnice, duševno revne in osebe, ki so bile ob-
dolžene tega zločina iz človeške zablode ali zlobe«
(Lenard 1922: 42).
Franja Mihelič (v Govekar 1926:29-30) piše,
do so v čarovnice verjeli vsi stanovi, tako revni
kakor bogati in izobraženi, zato ni čudno, »da so
se praznoverne Slovenke učile raznih žegnov,
zarotitev, zagovorov in copernij, s katerimi so
lečile ljudi in živali, klicale duhove, preganjale
hudiča, osvobajale obsedence, dvigale zaklade ter
delale točo in požare. To so počeli tudi dosti
omikanejši moški! Imenovale so se prerokinje ali
celo boginje. Ljudje so jih imeli zelo v čislih in se
jih tudi močno bali: pripisovali so jim tudi vse
nesreče, nadloge in uime ter so se včasih nad njimi
nečloveško maščevali, češ da so coprnice. Hudob-
nost, zavist, ljubosumnost in sovraštvo jih je
spravljalo na grmade. Šele danes je znano, da so
bile nesrečnice žrtve zapeljivk, ki so jim dajale
omamljivih mešanic in mazil, ki so povzročale
zavžite ali vdrgnjene v polt bujne, fantastično
orgiastične sanje, občutek letenja, seksualnega
uživanja i.t.d. Sramotnim moškim torturam in
zvečine obsodbam nesrečnic je storila konec šele
ženska, cesarica Marija Terezija, 1. 1768.«
Še najbolj slikovito je čarovnice opisal Valva-
zor, ki je vanje verjel brez kakršnega koli dvoma.
Pravi tole:
Coprnic in čarovnic je dežela že precej očiš-
čena, razen pri Snežniku, Ložu, Cerknici in
Planini, zakaj v tistih krajih, ki leže med veli-
kanskimi divjinami, je včasih nemalo te golaz-
ni. Ko pa le kaj o njih zvedo, brž ujamejo ta
coprniška babiščeta in jih spravijo na grmado.
To jih straši in sili, da se s svojo nesrečno umet-
nostjo skrivajo, saj tudi krastače in drugi stru-
peni črvi najrajši skrivaj lazijo po luknjah ali
temnem grmovju in goščavi. Čestokrat so jim
namreč vroče zakurili in jih precej posadili na
žareči stol, vendar golazni s tem še niso mogli
docela iztrebiti. Upali so sicer, da je pogosto
179
VESNA LESKOŠEK
plapolajoči plamen vso to nesnago - coprniško
zalego mislim - popolnoma pregnal, toda pod
velikanskim kupom pepela so tako rekoč ostale
še nekatere iskrice, ki utegnejo prav lahko
vžgati to ali ono skladovnico. Tako so, brž, ko
je coprništvo spet začelo tleti in plapolati, hiteli
gasiti nečisti plamen s sodnim ognjem in člo-
veško krvjo, zakaj, kadar zavohajo požar, nam-
reč coprništvo, preženo požar s spožarjem ali
s krvjo in ga zakopljejo v pepelu. In če se ta
pepel coprnicam in drugim praznovernim,
čarovništvu vdanim ljudem v ušesa natrese,
povzroči velik strah in sklep, da se bodo vzdr-
žali takih pregreh, ki požar zakurijo in zane-
tijo, ali da jih bodo skrbno pred človeškimi
očmi skrivali in ne razodevali z nadaljnjim
zapeljevanjem drugih ljudi, ker bi se na ta
način najlažje razkrili. Drugače se še najdejo
na Kranjskem kmetje in kmetice, ki napove-
dujejo preprostim ljudem, kje je izgubljeno ali
ukradeno blago, in dajejo nasvete za različne
bolezni in druge reči, toda če oblast izve, jih
da zapreti in po preiskavi kaznovati. Tako
žensko imenuje preprosti človek boginjo, a bolj
po pravici bi se morala imenovati hudičevka
ali hudičeva dekla. (Valvasor 1984: 184.)
Načini mučenj in pobojev žensk, obsojenih
čarovništva, so opisani v nekaj slovenskih knjigah
(Volasko, Košir 1995; Radovanovič 1997), ki opra-
vijo temeljito analizo procesov na Slovenskem,
tekste pa opremijo z nazornim slikovnim materia-
lom. Ženske so raztezali, prebadali, polivali z
različnimi vrstami vrelih tekočin, navijali, rezali,
bičali in žive sežigali. Pogled na slike pa razkrije
tudi določeno mero seksualne sprevrženosti de-
janj, ki jo lahko zaslutimo tudi na nekaterih cer-
kvenih freskah. Odrasli moški, ki od blizu sprem-
ljajo dejanja in ne umaknejo pogleda od žrtve,
medtem ko pijani ali drugače drogirani rablji vti-
kajo različne predmete v genitalije, anus ali usta,
režejo ali ščipajo dojke, mučilne naprave pa so
postavljene tako, da omogočajo dober razgled.^
Usoda nezakonskih mater in detomorilk je bila
podobno srhljiva. Navadno je bila zanje določena
smrtna kazen. Ljubljansko deklico Uršiko so za-
radi te »pregrehe« na Friškovcu pri Ljubljani ob-
glavili. Nezakonska mati, ki je umorila svojega
otroka, je bila po starih ljubljanskih postavah
pokopana živa in potem jo je rabelj v grobu prebo-
del s kolom, Lenard pravi, da je treba primere
nezakonskih mater razumeti kot žrtve takratnih
nezdravih družbenih razmer. Osebam brez pre-
moženja je bil zakonski stan prepovedan, z druge
strani pa so bila revna dekleta na vse mogoče
načine izpostavljena zalezovanju moških iz višjih
slojev, od katerih so bila socialno odvisna. (Lenard
1922: 42) Poleg tega noben zakon ni zavezoval
moških k skrbi za svojega otroka. Dodatna težava
je bila tudi dokazovanje očetovstva. Vilfan (1961 :
415) razlaga nevzdržen položaj nezakonskih ma-
ter z njihovim položajem v cerkvi. Bolj ko se pod
cerkvenim vplivom poostruje nerazdružljivost mo-
nogamnega zakona, bolj neznosen postaja položaj
nezakonskih otrok. Ker je predzakonsko občeva-
nje nemoralno, se za nezakonske matere uporab-
ljajo sramotilne kazni, kot so zapiranje v kostnico
ali stanje ob križu pri cerkvenem vhodu. Posledice
so čutili še posebej otroci, ki so jim župniki dajali
nenavadna imena, kar jih je oviralo pri opravljanju
poklica in izobraževanju. Še zlasti občutijo to, da
ne morejo dedovati po očetu. Usoda in življenje
nezakonskih mater in otrok postane pozneje ena
izmed pomembnejših tem ženskega gibanja na
Slovenskem.
POMEN IN POSLEDICE
Usmrtitve žensk ob moževi smrti niso bile zna-
čilne le za slovanska ljudstva. Navada je povezana
z ljudstvi, ki so v grobove polagala lastnino
umrlega, ki naj bi mu bila na voljo v onstranstvu.
Tako ženska ni bila na voljo nikomur drugemu.
Lastnina nad reproduktivnimi zmožnostmi žensk
se transformira v nadzor nad njimi, potem ko na-
vada že izgine. Kakor pravi Lenard (1922:3-13),
so se v procesu pokristjanjevanja nekatere navade
obdržale v drugačni, bolj sprejemljivi obliki. Tako
je patriarhalno verovanje o mogočnosti moškega
semena in ženski kot »cvetličnem lončku«, ki se
odraža v nadzoru nad reproduktivnimi zmožno-
stmi, hkrati tudi temelj krščanskega odnosa do
spolnosti in žensk.
Tako si lahko pojasnimo preganjanje čarovnic
in nezakonskih mater. Čarovnic zato, ker so veljale
za zdraviteljice, ki opravljajo tudi splave, nezakon-
ske matere pa zato, ker brez partnerja ohranijo
avtonomno pozicijo, ostanejo samosvoje, čeprav
le na simbolni ravni. Čarovnice in nezakonske ma-
tere so namreč svojo avtonomno pozicijo, svojo
neolastninjenost večinoma plačale z življenjem,
ali pa je to postalo skrajno neznosno. Obojim je
avtonomna pozicija omogočala delovanje v
180
TRGOVANJE S TELESI IN DUŠAMI ŽENSK NA SLOVENSKEM DO KONCA 19. STOLETJA
javnem. Prve so opravljale svoj poklic, druge pa
so se morale potegovati za vsakršno delo, ki jim
je pomagalo preživeti. Prehod v javno je hkrati
pomenil tudi prelom obrednih zapovedi, ki so
imele v zgodovinskem spominu takratnega časa
gotovo močan pomen. Obredno postriženje je
namreč žensko postavilo v jasen položaj odvisne,
nesamostojne, na dom priklenjene osebe. Hude
kazni so sledile še enemu vstopu v javno, in sicer
podpiranju reformacijskih teženj in uporu kato-
liški cerkvi. Vsi trije dogodki, pregon čarovnic,
nezakonskih mater in pristašic reformacije, so bili
povezani z ženskim delovanjem zunaj doma. Za
ta vstop so bile tudi najkruteje kaznovane. Huje
kot moške jih je bilo treba kaznovati zato, ker se
kazen ni nanašala le na prekršek, temveč na krše-
nje temeljnih postulatov razmerja med spoloma.
S krutimi kaznimi jim je bilo treba uničiti vsakršno
voljo ali misel na samostojno pozicijo.
V tem se usoda žensk na našem ozemlju ni
razlikovala od usode, ki so jo imele ženske drugod
po Evropi. Ugotovitev raziskovalk ženske pre-
teklosti, da ženske niso veljale za kaj več kot pre-
mikajoče se maternice in so bile kratko malo infe-
riorne, je popolnoma prenosljiva v naše zgodovin-
sko situacijo. To izpraznenje, opredmetenje oz.
zatrtje se je najbolj drastično kazalo v trgovanju
z ženskami kot sužnjami ali kot nevestami. Razlika
ni velika. V obeh primerih so bile zanjo posledice
enake. V last jo je dobil nekdo, ki si ga ni izbrala
sama. Razlika je bila morda le v pogojih bivanja,
pa še o tem ne moremo sklepati samo zaradi raz-
ličnega statusa. Žensko telo je bilo pač na voljo.
Taka razpoložljivost je morala imeti največje
posledice ravno za žensko seksualnost.
Ostane še vprašanje, kaj lahko na podlagi teh
dogodkov prispevamo k debati o naravnem in
družbenem spolu? Zelo očitno je dejstvo, da nas
ne poskušajo prepričati o »naravi« žensk. Ni govo-
ra ne o biološki različnosti ne o naravni izraznosti
ali občutenjih. Gre kratko malo za to, da je treba
ženske prikleniti na dom in jasno vzpostaviti
razmerja moči s podreditvijo. Strogo je treba
kaznovati vsako združevanje vednosti in oblasti,
ki se kaže npr. pri ženskah, obsojenih čarovništva.
Inferiornosti žensk ni bilo treba pojasnjevati, bila
je postavljena, vsako kršenje pa pospremljeno s
kaznijo. Tako so dosegli podreditev, ki so jo
spremljali tudi obredi in pripadajoča verovanja.
Na ravni diskurzivnega se prične razlika med
naravnostjo in družbenostjo spolov razvijati šele
s katolištvom. Poplava cerkvenih knjig, ki so name-
njene dekletom in ženskam, se pojavi šele v osem-
najstem stoletju. Opazimo torej isto, kar pravi tudi
Shilling - da je diskurz o razliki stvar zadnjih treh
stoletij.
V tem smislu se je strinjati z Rosi Braindotti,
da je razpravljanje o izvorni naravnosti oz. pred-
družbenosti brezplodno, in sicer zato, ker se iz-
vornost izmika takoj, ko o njej spregovorimo, in
zato, ker je razpravljanje o tem tudi pristajanje
na vzpostavljeno razliko, ki sploh ni nujno izvor-
na. Zanimiva je zgodba, ki ni predmet tega zapisa.
Že od desetega stoletja dalje lahko najdemo na
našem ozemlju dogodke, ki povezujejo ženske z
močjo, oblastjo in javnim. Nekatere od teh pozicij
so legalne, druge pa odraz potreb vsakdanjega
življenja. V tem smislu bi lahko rekli, da sistem
vzpostavljenih sankcij za kršenje družbenih norm
in vlog ne naleti na nujno popolno podreditev,
temveč so odgovori na taka zatiranja različni. O
tem lahko beremo npr. v judovski zgodovini holo-
kavsta kot ekvivalenta popolni podreditvi s hudimi
telesnimi kaznimi. Zgodb o nepokorščini, strate-
gijah preživetja in upora je veliko. O njih piše npr.
Gerda Lerner, teoretičarka in raziskovalka ženske
zgodovine, ki jo vzpostavlja na primerjanju obeh
usod. Kljub temu pa ne smemo prezreti učinkov
opisanih dogodkov za življenje žensk. Dejstvom
o družbeni konstruiranosti spola je zato potrebno
dodati tudi razprave o spolni razliki, ki se kaže
ravno prek indentitele, želje in nezavednega. Če
se sprašujemo o tem, kako se zgodovina odraža v
spominu, potem se morajo vprašanja nanašati na
to, kako so na nezavedno, željo in identiteto vpli-
vali kaznovanje, prisilne in nasilne smrti, opred-
metenje na način prodaje in kupovanja, suženj-
stvo in s tem povezana prisilna spolnost, ki bi ji
lahko rekli tudi nenehno posiljevanje. Odgovori
seveda niso na dlani. Zanje je treba slediti teoriji
in politiki telesa, diskurzu in posledicam v vsak-
danjem življenju žensk.
181
vesna leskošek
OPOMBE
' Kot pravi Michelle Perrot (1984), ima beseda zgodovina dva pomeni. Pomeni preteklost in znanstveno
disciplino. Sama uporabljam besedo zgodovina v prvem pomenu, ko mislim na znanstveno disciplino,
uporabljam besedo zgodovinopisje (historiografija).
^ S terminom »ženska zgodovina« mislim le na manjkajoči del splošne zgodovine.
' V času protireformacije so ženske kaznovali huje kot moške. V Slovenski ženi lahko beremo: »Škof
Tomaž Hren je dal 'proti babam' še strožje naredbe, kakor proti moškim: dal jih je odpravljati v
stolpe (ječe) in jih je ob vodi in kruhu zapiral za daljši čas kakor može« (Govekar 1926). Podobnih
primerov lahko najdemo v različni literaturi še veliko. Take kazni so imele vrednost predvsem v svoji
sporočilnosti. Bolj kot konkretni posameznici, ki so jo zadevale, so bile namenjene v opomin ostalim
ženskam.
Družbeno konstuiranega spola.
' Lenard opozarja, da je bilo ohranjanje tradicije, izročila in znanj domena žensk, in sicer iz enostavnega
razloga. Moški so nenehno potovali, bodisi zaradi vojn ali zaradi trgovanja. Iz sveta so nosili novosti
in nove navade. Ženska je bila vezana na dom, zato je bila ohranjevalka tradicije in lokalnih navad, še
bolj pa je bila pomembna pri ohranjanju znanj kot zeliščarstvo, zdravilstvo itd.
® Rothmanova pravi, da so po patriarhalnem miselnem vzorcu otroci last očeta, ker so prišli iz njegovega
semena, ki gre skoz žensko telo. Ženska je le posrednica te linije. Isti vzorec tudi predpostavlja
prenos lastnosti iz očeta na sina, ki izhaja iz semena kot edinega dejavnika nastanka otroka. Da isti
mišljenjski vzorec prevladuje v naši kulturi še danes, dokazuje oddaja, ki so jo še nedavno predvajali
na javni televiziji in je nosila naslov »Očetje in sinovi«. V oddajo so vabili tudi matere in hčere, očete
in hčere, matere in sinove, brate in sestre, vendar se naslov ni spreminjal v skladu s spolom gosta ali
gostje, kar si lahko razlagamo le na način: lastnosti se prenašajo le z očeta na sina. Ta odnos torej
simbolizira edino vrednost, označuje nadaljevanje dobrih lastnosti rodu in vsega človeštva.
^ Na ta način si lahko pojasnimo tudi posilstvo kot vojno strategijo. Kot vsaditev tujega semena,
nekakšno kontaminacijo maternice, kjer seme lastnika ni več varovano pred lastnostmi nekoga drugega.
V tem smislu so vojna posilstva bolj sporočilo in razvrednotenje moškega, ženska pa je orodje za
poraz sovražnika. Ko posiliš žensko, poraziš sovražnika, ker mu onemogočiš čistost nadaljnjega rodu.
® Nova potrditev je nedavna odločitev slovenskega parlamenta o neosemenjevanju samskih žensk, na
katero je imela bistven vpliv ravno medicina. Odločitev o rojstvu otrok torej ni v rokah žensk, temveč
medicinske znanosti, ki se trudi razvijati take tehnologije, da lahko komunicirajo direktno z zarodkom,
mati pa je le »nosilka«. V tem lahko prepoznamo isto patriarhalno ideologijo o maternici kot izven-
ženskem prostoru.
® Podoben vtis kakor slike o mučenjih čarovnic so name napravile freske v kupoli cerkve Duomo v
Firencah. Večina prizorov iz pekla je namreč rezanje dojk in moških spolovil, vtikanje gorečih bakel
v anus in druge človeške odprtine in podobno, ki prej zastavljajo vprašanje o avtorjih in njihovih
željah, kakor pa usmerjajo v sporočilnost samega prizora.
182
TRGOVANJE S TELESI IN DUŠAMI ŽENSK NA SLOVENSKEM DO KONCA 19. STOLETJA
LITERATURA
J. Cazeneuve (1986), Sociologija obreda. Ljubljana: Studia Humanitatis, ŠKUC.
F. Gestrin, v. Melik (1950), Slovenska zgodovina 1813-1914. Ljubljana: Skripta Višje pedagoške
šole.
M. Govekar (1926), Slovenska žena. Ljubljana: Splošno žensko društvo.
T. Ingold (ur.) (1994), Companion Encyclopedia of Anthropology: Humanity, Culture and Social Life.
London: Routledge.
L. Lenard (1922), Slovenska žena v dobi narodnega preporoda. Maribor: Družba sv. Cirila in Metoda.
O. Luthar (ur.) (1994), Pot na grmado. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni center SAZU.
J. Mal (1993), Zgodovina slovenskega naroda. II del. Celje: Mohorjeva družba (ponatis prve izdaje,
ki je izšla v 10 zvezkih od leta 1928 do leta 1939).
M. Perrot (1984), Writing Women's History. Oxford: Blackwell.
A. PuHAR (1982), Prvotno besedilo življenja. Zagreb: Globus.
S. Radovanovič (1997), Bog se usmili uboge grešne duše. Amen. Čarovniški procesi na slovenskem
Štajerskem v letih 1546-1746. Murska Sobota: Pomurska založba.
J. W. Scott (1988), Gender and the Politics of History. New York: Columbia University Press.
C. Shilling (2000), The Body. V: Browning G., Halcli A., Webster F., Understanding Contemporary
Society: Theories of the Present. London: SAGE Publications.
M. Sluga (ur.) (1979), Zgodovina Slovencev. Ljubljana: Cankarjeva Založba.
A. Synnott (1987), Shame and Glory: A Sociology of Hair. The British Jurnal of Sociology, 38: 381 -
413.
M. Tratnik Volasko, M. Košir (1995), Čarovnice: Predstave-procesi-pregoni v evropskih in slovenksih
deželah. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče.
S. Vilfan (1961), Pravna zgodovina Slovencev. Ljubljana: Slovenska matica.
183
Vesna Švab, Urban Groleger
POTREBE ŽENSK S PONAVLJAJOČIMI SE
DUŠEVNIMI MOTNJAMI
V PROCESU ZDRAVLJENJA IN OKREVANJA
Potrebe žensk v psihiatriji in psihosocialni reha-
bilitaciji so slabo raziskane. Redke raziskave so
še redkeje usmerjene v programe zaposlitve, kljub
dokazom, da so njihove možnosti za okrevanje
boljše od moških (Usali in drugi 2002). Hude
(psihotične) duševne motnje jih prizadenejo
pozneje in z manj posledicami (invalidnostjo) kot
moške na spoznavnem področju (sklepanje, inte-
ligentnost, procesiranje informacij, spomin) in na
področjih socialnega delovanja, kar so dokazale
številne študije in tudi slovenska raziskava, ki je
vključevala ljudi s shizofrenijo in drpgimi hudimi
in ponavljajočimi se duševnimi motnjami (Svab
in drugi 2002). Celotno vedenje, ki pomeni skrb
zase, zmanjšano dejavnost, počasnost in socialno
izolacijo v zadnjem mesecu je bilo pri posamez-
nicah, ki so bile že večkrat hospitalizirane zaradi
psihoze, bistveno manj okrnjeno kot pri moških
(p=0,031).
Razlogi za to, da ženske manj opešajo zaradi
ponavljajočih se hudih duševnih motenj, so ver-
jetno različni. Medicinska znanost išče razloge v
zaščitnem delovanju ženskih spolnih hormonov
(Salokangas 2004; Halbreich, Kahn 2003) in v
drugih bioloških značilnostih, ki prispevajo k
ugodnejšemu poteku bolezni. Ne glede na razloge
je jasno, da ženske z ponavljajočimi se psihotič-
nimi duševnimi motnjami, kot je shizofrenija, delu-
jejo boljše na socialnem področju (bolje funkcio-
Slika 1 : Celotno vedenje
nirajo) kakor moški (Lindamer in drugi 2003;
Harvey, Trauer, Herrman 2001; Usali in drugi
2001; Leung, Chue 2000; Kulkarni 2001). Po-
navljajoče se duševne motnje oslabijo socialno
delovanje zlasti na področjih zaposlitve in družab-
nih stikov. Ženske so po prebolelih duševnih mot-
njah in po zdravljenju v psihiatričnih bolnišnicah
večinoma še vključene v različne gospodinjske,
družinske in skrbniške dejavnosti, ki jim dajejo
nekaj možnosti za potrditev. Kljub simptomom,
njihovim posledicam in ožigosanju ohranjajo vsaj
skromno socialno mrežo. Morda ženske dodatno
ščiti tudi pomembnejša vloga v ožjem družinskem
okolju, kjer bolezni navkljub prevzemajo vsak-
danja materinska in gospodinjska opravila. Z
njimi so prisiljene k vzdrževanju življenjskih spret-
nosti, ki se ob pomanjkanju pobud in zahtev sicer
hitro slabšajo. Največkrat se ne morejo izogniti
izvajanju skrbniških funkcij. Tudi če nimajo otrok,
pogosto skrbijo za starše ali partnerje in tako vsto-
pajo v različne odnose, ki varujejo pred hujšo so-
cialno izolacijo. Tako je tudi upad samospošto-
vanja po psihiatrični izkušnji pri ženskah morda
nekoliko manjši, s čimer se razlaga tudi njihova
manjša samomorilna ogroženost. Socialna in de-
lovna izolacija po duševnih motnjah in hospitaliza-
cijah je še vedno hujša pri moških (Hintikka in
drugi 1999). Če psihoza zmoti in spremeni delov-
ne sposobnosti, se moški bistveno težje kot ženska
vključi v širše družbeno okolje (Hafner 2003).
Druga plat zapletenega odnosa med spolom
in duševnimi motnjami pa je zoževanje ženske
identitete na materinsko funkcijo, ki poudarja za-
dovoljevanje otrokovih potreb in zanemarja po-
trebe ženske. Odpovedovanje lastnim potrebam
in željam je eden izmed generatorjev depresije,
ki je pri ženskah najpogostejša duševna motnja.
Zgornje trditve lahko ilustriramo z rezultati
raziskave, ki jo je opravil Groleger s sodelavci
185
VESNA ŠVAB, URBAN GROLEGER
Tabela 1: Napotitve za sprejem na SPO po spolu in skupno
(Groleger 2002) na sprejemnih oddelkih psihia-
trične klinike Ljubljana v novembru in decembru
2001. Ugotovili so, da 63 odstotkov hospitalizi-
ranih bolnikov v svojem okolju v času sprejema
ni imelo nobenega dosegljivega vira podpore. V
raziskavo je bilo vključenih 99 žensk (51,8 % vklju-
čenih), v bolnišnico so jih večinoma napotili splo-
šni zdravniki (41,4 %) in psihiatri (16,2 %), kar
kaže, da lažje poiščejo strokovno pomoč kakor
moški, ki so jih v bolnišnico le v 9 % napotili psi-
hiatri (tabela 1).
Do sprejema je bilo verbalno ali fizično odklo-
nilnih 19 žensk (19,2%) in 6 moških (6,5%). Če
odklonilne primerjamo s tistimi, ki so se s spre-
jemom strinjali ali so ga sami želeli, je razlika po
spolu statistično značilna (hi = 6,16, p = 0,01),
Razlogi za večjo odklonilnost žensk niso jasni,
najverjetneje jih je pripisati njihovi večji čustveni
ohranjenosti, pogostejšim čustvenim simptomom
in zavzetosti. Pri moških se posledice duševnih
motenj pogosteje kažejo kot čustveni umik (Mc-
Gorry 2001), zaradi česar vsaj navidezno lažje
sprejmejo situacije, ki sicer globoko prizadenejo.
V opisani raziskavi so to dokazali z merjenjem
kliničnih lestvic, ki opisujejo različne vrste znakov
duševnih motenj (tabela 2).
Med podlestvicami BPRS so lahko statistično
značilno razliko med spoloma potrdili za BPRS
II (čustveni umik in motorična zavrtost), kjer je
bila vrednost višja pri moških (t = 4,983, p =
0,000).
Ženske so najpogosteje sprejete na sprejemne
(zaprte) oddelke zaradi poslabšanja duševne mot-
nje, kar kaže, da se duševna motnja pri njih pogo-
steje ponavlja (tabela 3).
Hude (psihotične) duševne motnje se načelo-
ma ne ponavljajo same od sebe, temveč ob večjih
stresnih obremenitvah. Antipsihotična zdravila,
ki jih predpisujemo ljudem s psihotičnimi dušev-
nimi motnjami, so varovala pred ponovitvijo
Slika 2: Odnos do sprejema na SPO za sprejete bolnike
186
POTREBE ŽENSK S PONAVLIAJOČIMI SE DUŠEVNIMI MOTNIAMI ...
Tabela 2: BPRS podlestvice po spolu in skupno (X: aritmetična sredina, SD: standardna deviacija)
bolezni, ki jo sproži stres, in imajo tako omejen
učinek. Ob dovolj velikem stresu pride do psihič-
nega zloma tudi ob rednem jemanju zdravil, in
narobe, če bi pacienti lahko živeli brez stresa, bi
bilo ponovitev bolezni bistveno manj, čeprav bi
jemali bistveno manjše odmerke zdravil. Medse-
bojno delovanje prirojene občutljivosti in stresa
še vedno najbolje opiše model vulnerabilnost-
stres, ki sta ga opisala Zubin in Spring v sedemde-
setih letih (Zubin, Spring 1977). Mogoče je, da je
število ponovitev bolezni pri ženskah večje zato,
ker so izpostavljene več stresnim obremenitvam
kot moški. Te so specifične in različne od stresnih
obremenitev, ki so jim večinoma izpostavljeni mo-
ški. Ženske so pogosteje tiste, ki se morajo boriti
za preživetje v skrajni revščini, so pogosteje edine
(ali glavne) skrbnice za otroke in pogosto žrtve
fizičnih in spolnih zlorab (Riecher-Rossler, Hafner
2000), ki generirajo njihovo duševno stisko. Naj-
pogostejše stresne obremenitve pri ženskah so
revščina, nosečnost, materinstvo, partnerski od-
nosi, razveze, spolne in fizične zlorabe, ki so jim
izpostavljene, in telesne težave zaradi zdravil, ki
jih jemljejo (Mowbray in drugi 2001). Izkušnje
zanemarjanja in površne obravnave so dodatno
breme, ki poslabšuje potek in izid duševnih mo-i
tenj, zaradi katerih trpijo. Na opisani problem lah-
ko odgovorimo le z nepretrganim in kakovostnim
izobraževanjem osebja v vseh službah za duševno
zdravje, ki bo omogočilo vzpostavljanje zavzetih
in spoštljivih odnosov do uporabnic in natančno
strokovno ocenjevanje njihovih dejanskih potreb.
Priporočila ameriških avtorjev za ločeno in po-
trebam prilagojeno obravnavo žensk v službah za
duševno zdravje so taka:
•	ženske potrebujejo učenje o tem, kako se
upreti nasilju in nadlegovanju;
•	v obravnavi jih vključujemo v majhne sku-
pine, ki naj jih vodijo visoko usposobljeni strokov-
njaki, ali v skupine za samopomoč;
•	potrebujejo objektivno in pozorno posluša-
nje brez oblikovanja sodb, mnenj, »pomoči« pri
oblikovanju zgodb in brez interpretacij;
•	kadar potrebujejo zaščito in umik, jim ju je
treba zagotoviti.
Že danes je jasno, da je posebej za ženske ver-
jetno primernejše zdravljenje doma kakor v insti-
tucijah in da je treba v obravnavi uporabljati spe-
cifične rehabilitacijske pristope, zlasti psihotera-
pijo. Posebni programi so potrebni tudi za matere
Tabela 3: Razlogi za sprejem na SPO po spolu in skupno
187
VESNA ŠVAB, URBAN GROLEGER
in za tiste, ki želijo nadaljevati poklicno pot. Osre-
dotočiti se je treba torej na njihove moči in spo-
sobnosti in izboljšati kakovost njihovega življenja
(www.medscape.eom/viewarticle/420041).
Sedanja praksa dela v nekaterih socialnih slu-
žbah (zlasti varnih hišah, ki naj bi varovale ženske
pred zlorabami) je taka, da ne sprejemajo žensk
z duševnimi motnjami. Razvidno pa je, da ponav-
ljajoče se zlorabe, ki so hude stresne obremenitve,
nujno vodijo do duševnih motenj tudi pri manj
občutljivih posameznicah. Z omejitvami spreje-
mov v varovane hiše na »duševno zdrave« posa-
meznice torej zlorabljenim ženskam pošiljajo na-
sprotujoče si sporočilo: zlorabljena ženska, ki jo
je treba zaščititi in ne more biti brez duševne mo-
tnje, ker je zlorabljena, z duševno motnjo ne more
biti zaščitena. V varovane domove so torej sprejete
le tiste, ki duševno motnjo dovolj dobro prikrivajo.
Odgovor na absurdnost situacije je poleg zgoraj
opisanih splošnih usmeritev interdisciplinarno
sodelovanje med uporabnicami, zdravstvenimi in
socialnimi delavci in pristojnimi načrtovalci skrbi.
188
potrebe žensk s ponavljajočimi se duševnimi motniami ...
LITERATURA
H. Evert, C. Harvey, T. Trauer, H. Herrman (2003), The relationship between social networks and
occupational and self-care functioning in people with psychosis. Soc Psychiatry Psychiatr Epidemiol,
38,4: 180-188.
U. Groleger (2003), Ocena klinične slike pri bolnikih, hospitaliziranih na sprejemnem psihiatričnem
oddelku. Ljubljana: Medicinska fakulteta (magistrsko delo).
H. Hafner (2003), Gender differences in schizophrenia. Psychoneuroendocrinology, 28, 2, 17-54.
U. Halbreich, L. S. Kahn (2003), Hormonal aspects of schizophrenias: an overview. Psychoneuro-
endocrinology, 28, 2: 1 -16.
J. Hintikka, p. Saarinen, a. Tanskanen, H, Koivumaa-Honkanen, H. Viinamaki (1999), Gender
differences in living skills and global assessment of functioning among outpatients with schizo-
phrenia. Aust NZ}Psychiatry, 33, 2: 226-231.
J. Kulkarni (2001), Gender differences in the quality of life of people with schizophrenia. Berlin: 1st
World Congress on Women's Mental Health (gradivo).
A. Leung, P. Chue (2000), Sex differences in schizophrenia: A review of the literature. Acta Psychiatr
Scand,Suppl.,40\:3-38.
L. a. Lindamer, a. Bailey, W. Hawthorne, D. P. Folsom, T. P. Gilmer, P. Garcia, R. L. Hough, D. V.
Jeste (2003), Gender differences in characteristics and service use of public mental health patients
with schizophrenia. Psychiatr Serv., 54, 10: 1407-1409.
P. McGorry (2001), Early psychosis - gender aspects of treatment. Berlin: 1st World Congress on
Women's Mental Health (gradivo).
C. T. Mowbray, D. Oyserman, C. Lutz, R, Purnell (2001), Women: The Ignored Majority. V: L,
Spaniol, C. Gagne, M. Koehler (ur.), Pschological and Social aspects of Psychiatric Disability.
Boston: University Center for Psychiatric Rehabilitation (171-194).
A. Riecher-Rossler, H. Hafner (2002), Gender aspects in schizophrenia: bridging the border between
social and biological psychiatry. Acta Psychiatr Scand, Suppl., 102, 407: 58-62.
R. K. R. Salokangas (2004), Gender and the use of neuroleptics in schizophrenia. Schizophr Res.,
66, 1:41-49.
M. V Seeman (2000), Women and schizophrenia. Medscape Womens Health, 5, 2: 2.
V. Švab, m. Tomori, B. Zalar, S. Ziherl, M, Z, Dernovšek, R. Tavčar (2002), Community rehabilitation
service for patients with severe psychotic disorders: The Slovene experience. Int. J. Soc. Psychiatry,
48,2: 156-160.
J. UsALL, S. Araya, S. Ochoa, E. Busquets, A. Gost, M. Marquez (2001), Gender differences in a
sample of schizophrenic outpatients. Compr Psychiatry, 42, 4: 301-305.
J. UsALL, J. M. Haro, S. Ochoa, M. Marquez, S. Araya (2002), Influence of gender on social outcome
in schizophrenia. Лс^ Psychiatr Scand, 106 (5): 337-342.
J. UsALL, S. Ochoa, S. Araya, M. Marquez (2003), Gender differences and outcome in schizophrenia:
A 2-year follow-up study in a large community sample. Eur Psychiatry, 18, 6: 282-284.
J. Zubin, B. Spring (1977), Vulnerability: A new view on schizophrenia. Journal of Abnormal Psychology,
86: 110.
189
Duška Knežević Hočevar, Sanja Cukut
PREDSTAVITVE SAMOMORA NA SLOVENSKEM
V TISKANIH MEDIJIH
UVOD
Čeprav je bilo samomorilno vedenje že vsaj od
antike dalje predmet filozofskih, zgodovinskih,
medicinskih, teoloških in tudi poljudnih razprav,
je bilo dolgo časa zaznano zlasti kot moralni pro-
blem. Bolj sistematične obravnave samomorilnega
vedenja kot družbeno relevantnega pojava zasle-
dimo šele v 19. stoletju,' ko je bil v večini evrop-
skih držav zabeležen porast števila samomorov
glede na poprejšnja obdobja. Posledično se je
razbohotilo število statističnih in interpretativnih
študij, ki so poskušale pojasniti morebitne zna-
čilne povezave med stopnjo samomora in socio-
demografskimi spremenljivkami, kot so poklic,
stopnja urbanizacije, religija, dednost, rasa,
podnebje in duševno zdravje (prim. Hassan 1998:
168). Na podlagi tovrstnih raziskav so preučevalci
samomorilnega vedenja s konca 19. stoletja vzroke
zanj pripisovali t. i. razkroju tradicionalnega druž-
benega reda, industrializaciji in individualizmu
(ibid.: 168), procesom, ki jih danes v družboslovju
poznamo kot osnovne postavke teorije moderni-
zacije, Te so po presoji nekaterih preučevalcev
zgodovine raziskav o samomorilnem vedenju še
danes eden izmed temeljnih razlagalnih okvirov
proučevanja samomorilnosti.^ Zato tudi ni prese-
netljivo, da je sočasno narasla vloga medicinskih
razlag samomorilnega vedenja, saj naj bi po mne-
nju številnih avtorjev (Seale 1998; Shilling 1993;
Turner 1995; Vincent 1999) prav ta znanstvena
disciplina v procesu t. i. sekularizacije pridobila
mesto enega izmed bolj kompetentnih tolmačev
smrti in posledično samomora; v tem naj bi pre-
vzela primat religiji. Vlogo zdravilcev človeških
duš so vse bolj prevzemali psihiatri, ki naj bi posa-
meznika s psihiatrično intervencijo, terapijo in
hospitalizacijo obvarovali pred samomorom. Sa-
momorilno vedenje so uvrstili med oblike deviant-
nega vedenja' in ga vedno manj obravnavali kot
zlo ali moralno šibkost posameznika, kot je bila
poprejšnja praksa (Taylor 1988: 32). Na podlagi
na novo definirane patologije so strokovnjaki iz
vrst medicinskih ved apelirali na medije (tisk), naj
omejijo ali celo prepovejo poročanje o samomo-
rih, saj so verjeli, da bi lahko s tem nekatere celo
spodbudili k samomoru (Leonard 2001: 460,
464).
Če so medicinski strokovnjaki iz 19. stoletja
predvsem opozarjali medije, da lahko pisanje o
samomorih nekatere spodbudi k takemu dejanju,
poskušajo suicidologi zadnjih trideset let zlasti v
ZDA sistematično odkrivati morebitne povezave
med samomorilnim vedenjem in mediji. Najbolj
dejavni v tovrstnem proučevanju so tisti, ki posku-
šajo pojasniti »imitativni učinek«, ki ga lahko pro-
izvede poročanje medijev o posameznih samomo-
rih na »potencialne samomorilce« (Stack 1996;
2000a; Leonard 2001). Nekatere raziskave so
namreč pokazale, da lahko televizijski prizori, na
primer samozastrupitev ali samopoškodb, spod-
budijo samomorilno vedenje pri posamezniku ali
pa ga informirajo o možnih načinih izvedbe samo-
mora (Gould in Shaffer, Hawton in sod. v Leonard
2001: 465).'^ Zato suicidologi poudarjajo, da je
sodelovanje z mediji ključnega pomena pri prepre-
čevanju tega pojava. Mediji naj bi prav z »uravno-
teženimi in dobro informiranimi prikazi« ozadja
samomorilnega vedenja in z njim povezanih more-
bitnih dejavnikov tveganja (na primer duševna
bolezen, zloraba drog, družinsko okolje) in pre-
ventivnih ali terapevtskih postopkov uspešno pri-
pomogli k reševanju samomorilnosti (ibid.: 465).
V tem oziru nezanemarljiva je tudi Aldridgeva
konstatacija, da mediji skoz družbeno konstruk-
cijo samomora reprezentirajo kulturno razumeva-
nje o tem pojavu (Aldridge 1998:89). Oblikovale
in legitimizirale naj bi se ne le družbeno pomem-
191
DUŠKA KNEŽEVIĆ HOČEVAR, SANJA CUKUT
bne teme, ampak tudi načini njihove regulacije in
reševanja (op. cit.: 90).
Prav analiza reprezentacij samomorilnosti v
slovenskih tiskanih medijih je osrednja tema pri-
čujočega besedila. Motiv zanjo je že kar tradicio-
nalna predstava o visoki stopnji samomorilnosti
v Sloveniji, na katero nas opozarjajo tako domače
kot mednarodne statistike.' Sprva nas je zanima-
lo, katera stroka je najpogosteje zastopana v me-
dijski govorici o samomoru. V skladu z mnenjem
družboslovcev, da medicina vedno bolj prevzema
nekdanjo vlogo religije v razlaganju smrti, domne-
vamo, da tiskani mediji v svojem poročanju o
samomoru »prisvajajo glasove strokovnjakov«
(Hartley 1989) zlasti s področja medicine (psihia-
trije). Na podlagi ugotovitve, da je teorija moderni-
zacije še vedno ena izmed uveljavljenih razlagal-
nih paradigem pojava samomorilnosti, smo nada-
lje domnevali, da v tiskanih medijih vzroke za viso-
ko stopnjo samomorilnosti v Sloveniji razlagajo
tudi v okviru njenih splošnih postavk, kot so
industrializacija, urbanizacija, individualizacija
itn.
V ta namen smo pregledali in analizirali članke
na temo samomora, ki so zbrani v novinarski
dokumentaciji Dela. Za ta arhiv smo se odločili
zaradi obsega gradiva, ki ga dokumentacija
sistematizira, in razmeroma dolgega časovnega
obdobja, ki nam ga omogoča analizirati. V doku-
mentaciji Dela dokumentalisti sistematično pre-
gledujejo in klasificirajo članke od leta 1968 dalje,
pri čemer natančno obdelujejo le dnevnik Delo,
članke iz drugih slovenskih časopisov in revij pa
pregledujejo bolj po »lastni presoji«. Kljub temu
velja dokumentacija Dela za najobsežnejšo v
Sloveniji, saj v primerjavi z drugimi novinarskimi
hišami hrani največji obseg slovenskih dnevnikov,
tednikov in revij.
Analizirali smo 216 člankov, zbranih v mapi
179.7 (497.12) - Samomori splošno, ki so izšli v
obdobju od leta 1970 do 1999. Poudariti velja,
da je bila za analizo izbrana samo mapa, ki zajema
najbolj splošen pregled poročanja o samomoru.
Članki s področja samomorilnosti se namreč
nahajajo tudi v drugih mapah, in sicer: Samomor
in promet. Posvetovanja o samomorih, »A/Ž« sa-
Slika 1: Delež zapisov o samomorilnosti v Sloveniji po letih (n = 216)
192
PREDSTAVITVE SAMOMORA NA SLOVENSKEM V TISKANIH MEDIIIH
momoripo kraju, Samosežig, Samomori v zaporih.
Žalovanje, Samomor po porodih. Samomori žensk,
Samomori otrok in Samomori med mladimi. Anali-
za celotnega gradiva bi nedvomno prikazala zna-
čilno sliko medijskih zapisov o samomoru, vendar
nam tudi analiza najbolj splošne mape ponuja do-
volj indikativen prikaz medijske govorice o sa-
momoru na Slovenskem v zadnjih treh desedetjih.
ANALIZA GRADIVA
Iz slike 1 je lepo razvidno, da se število objavljenih
člankov o samomoru v Sloveniji z leti povečuje.
Pravzaprav bi lahko govorili kar o dveh značilnih
obdobjih in sicer pred in po razglasitvi samostojne
Slovenije (slika 2), Za prvo obdobje, ki ga zame-
jujeta letnici 1970 in 1990, je značilno majhno
število shranjenih člankov na temo samomora, saj
se njihova letna pogostnost giblje med nič in šti-
rimi zapisi. Od tega intervala odstopata le letnici
1987, ko je bilo objavljenih sedem člankov na to
temo, in leto 1988, ko najdemo deset člankov. V
prvem obdobju (torej v sedemdesetih in osemde-
setih letih) je bilo v celoti objavljenih šestinštiri-
deset člankov, t. j,, 21,3 % analiziranega materiala,
v drugem obdobju, od 1991 do 1999, pa kar sto
sedemdeset člankov ali 78,7 % vsega pregleda-
nega gradiva. Na podlagi prikaza frekvenčne pora-
zdelitve sistematiziranih člankov o samomoru po
letih in desetletjih je prvi sklep ta, da v poosamo-
svojitvenem obdobju slovenski tisk posveti skoraj
za štiri petine več prostora samomorilni tematiki
v primerjavi s predhodnim obdobjem.
SEDEMDESETA LETA: »SLOVENIJA
PO SAMOMORIH PRVA V JUGOSLAVIJI
IN MED PRVIMI V SVETU«
V sedemdesetih letih je bilo na temo samomora
obdelanih malo člankov; od nič do tri letno. Naj-
bolj tipične vsebine govorijo o visoki stopnji samo-
morilnosti v Sloveniji v svetovnem merilu in v pri-
merjavi z drugimi jugoslovanskimi republikami.
Zgovorni so že sami naslovi in deli prispevkov, ki
so opozarjali: »Slovenija je v samomorilnosti že
desedetja prva v državi« {Delo, 7. 10. 1972), »Slo-
venci smo na vrhu lestvice samomorilcev« {Delo,
10. 8. 1974), »njihova pogostnost nas uvršča v
sam svetovni vrh« {Teleks, 23. 12. 1977), in navse-
zadnje, da samomor »postaja eno osrednjih
Slika 2: Delež objavljenih člankov v letih pred
osamosvojitvijo in po njej
vprašanj našega naroda« {Delo, 25. 10. 1975).
Tiskani mediji v tem obdobju poudarjajo regij-
ske razlike v stopnjah samomorilnosti na ravni
Slovenije; posebej visoko stopnjo zaznajo v celjski,
mariborski in gorenjski regiji {Delo, 20. 11.1971;
Delo, 7. 10. 1972; Jana, 2. 11. 1972; Delo, 10. 8.
1974; Delo, 25. 10. 1975; Teleks, 23. 12. 1977).
Pri tem se pogosto sklicujejo na raziskave t. i. slo-
venskega nacionalnega značaja in posebej poudar-
jajo agresivnost, ki naj bi bila pri Slovencih usmer-
jena predvsem navznoter {Delo, 20. 11. 1971;
Delo, 10. 8. 1974; Delo, 5. 10. 1974; Delo, 18. 5.
1975; Delo, 25. 10. 1975; Teleks, 23. 12. 1977).
Slovenci so, nas opozarjajo novinarji, »narod
samomorilcev« {Delo, 20. 11. 1971). Samomor
razlagajo kot »slovensko družbeno bolezen«
{Delo, 20.11.1971) in ga uvrščajo v socialno pato-
logijo (De/o, 20. 11. 1971).
Pri pojasnjevanju visoke stopnje samomora v
Sloveniji avtorji člankov pogosto privzemajo
modernizacijski diskurz, ki poudarja pomen t. i.
kulturnega in ekonomskega napredka. V tem
pogledu razlagajo samomor kot posledico šibkih
socialnih vezi in tekmovalnih, brezosebnih odno-
sov v individualizirani moderni družbi, kjer se
posameznik ne more uveljaviti (De/o, 20. 11.1971;
Jana, 2, 11. 1972). Njihovi komentarji spominjajo
na klasičen diskurz o atomizaciji posameznika v
brezosebni družbi:
Premagala sta nas sebična in brezobzirna
potrošniška miselnost in brezglavo tekmovanje
na vseh področjih za svoj osebni prestiž. Vse
to drobi našo družbo, povečuje pri manj ag-
resivnih občutek ogroženosti, rahlja zaradi
pomanjkanja časa celo čustvene vezi med
družinskimi člani. Vse to pogosto pripelje v
depresivnost, alkoholizem in k samomorilnim
mislim. {Jana,2. 11. 1972.)
193
DUŠKA KNEŽEVIĆ HOČEVAR, SANJA CUKUT
V množici ostaja človek vse bolj in bolj
osamljen potnik na cesti življenja, katera ni
nikomur mar pa je tako zaradi pomanjkanja
duhovne opore bolj izpostavljen depresijam,
alkoholizmu in samomorilnim mislim. {Delo,
20. 11. 1971.)
Razlagalci samomorilnega vedenja so vzroke
zanj pripisovali tudi spremembam v sodobnem
družinskem življenju: »Vrednote, ki jih vcepljamo
otrokom, so vsaj razmajane, če že ne zlagane«
{Delo, 25. 10. 1975), ali: »Medtem ko so nam
stoletna zatiranja zapustila nagnjenost k agresiji
do samega sebe, nas je moderna družba pahnila
v potrošniško ihto v lov za uspehom. To pa je raz-
drobilo našo družbo in razdrobilo slovensko dru-
žino« (De/o, 20. 11. 1971).
Pregled disciplinarnega ozadja referenčnih
strokovnjakov v sedemdesetih letih je pokazal, da
se od devetih člankov, shranjenih v tem obdobju,
psihiater pojavi v šestih, strokovnjaka iz pravne
fakultete v treh in socialna delavka v enem.
OSEMDESETA LETA: »SAMOMORI -
SLOVENSKA NACIONALNA
KATASTROFA«
Za drugo analizirano obdobje lahko takoj ugo-
tovimo, da pogostost shranjenih člankov ostaja
nizka - od nič do štiri člankov na leto. Izjema sta
leto 1987, v katerem je bilo na temo samomora
shranjenih sedem člankov in leto 1988 z desetimi
članki. Čeprav novinarji še vedno opozarjajo na
visoko stopnjo samomorilnosti Slovencev v jugo-
slovanskem kot tudi v svetovnem merilu se zdi,
da smo v osemdesetih letih priča bolj zastraševalni
retoriki, ki poudarja skrb za »preživetje sloven-
skega naroda«. Ta trend je zlasti opazen v zadnjih
letih pred osamosvojitvijo Slovenije, kar se kaže
tudi v večjem številu člankov na to temo v letu
1988. Visoka stopnja samomora je označena kot
»nacionalna bolezen« {Delo, 23. 3, 1989), »slo-
venska nacionalna katastrofa« {Teleks, 22. 12.
1988), »nacionalno zlo« (Dnei/ttifc, 16. 12. 1988).
Še več, nekateri avtorji so visoko stopnjo samomo-
rilnosti v Sloveniji povezovali z nizko rodnostjo®
{Nova revija, februar, 1987; Jana, 1.7. 1987; Delo,
7.5.1988; De/o, 24.12.1988), kar naj bi dodatno
grozilo biološkemu preživetju naroda, za katerega
je vsak samomor potencialno usoden (prim. Kne-
žević Hočevar 2003). Vse bolj v ospredju so bila
vprašanja, kdo je primeren pripadnik slovenske
nacionalne populacije:
Nekateri sociologi namigujejo, da je pri
raziskavah vzrokov samomorilnosti kot seveda
tudi drugih slovenskih stresov, ki lahko do
samomora pripeljejo po dolgem ovinku, malce
preveč zanemarjen element hitre »balkani-
zacije« naše dežele [...] Bolj ko je dežela potre-
bovala tuje delavce, ki so se odzivali, bolj je
postala »utesnjena«, drugačna, manj varna in
ljudje zato vse bolj odtujeni. Ti občutki ogro-
ženosti in nemoči seveda povzročajo različne
travme in nevroze, ki se kažejo na različne
načine v situacijah, ki nimajo z »vzrokom«
nobene zveze. Počutje postane seveda nevzdr-
žno, poglablja se in vse bolj nerešljivo je. Edini
izhod je beg, umik. {Delo, 1. 5. 1988.)
Še bolj kot v sedemdesetih letih zdaj novinarji
pojasnjujejo samomorilnost z »vase obrnjenim in
zaprtim slovenskim nacionalnim značajem« {De-
lo, 28. 5. 1983; Teleks, 30. 6. 1983; Mladina, 26.
4. 1984; Teleks, 25. 6. 1987), ki ga najbolje ilu-
strira prepričanje, »da si za svojo majhnost in za
svoje neuspehe popolnoma od začetka do konca
sam kriv« {Mladina, 26. 4. 1984).
Tudi v osemdesetih letih zasledimo zapise o
regijskih razlikah v stopnji samomorilnosti
{Nedeljski dnevnik, 25.4. 1982; Delo, 12.7.1986;
Delo, 24.12. mS-, Teleks, 23.3.1989), pri čemer
so modernizacijski procesi še vedno najpogostejši
razlagalni okvir:
Hiter gospodarski napredek, industrializacija,
usmerjenost k uspehu, potrošništvo, tudi osla-
bitev vpliva katoliške religije in cerkve, osami-
tev in odtujitev. V zvezi s tem so še neuspehi,
frustracije, kolizije vrednot. {Mladina, 26. 4.
1984.)
Samomor je cena civilizacije, pač znamenje
obvladovanja agresivnosti in bi jo potemtakem
v statistikah lahko postavili na isto stran kot
visoko raven izobrazbe prebivalstva, veliko
število izdanih knjig in revij, visoko število
televizorjev in podobno. {Dnevnik, 29. 10.
1988.)
V skladu z negativnimi učinki procesov moder-
nizacije je v zapisih zaslediti govor o »dezintegra-
tivnem pritisku družbenega sistema na posamez-
194
PREDSTAVITVE SAMOMORA NA SLOVENSKEM V TISKANIH MEDIIIH
nika« {Nova revija, februar 1987), »dvomljivi
vrednosti zahodne civilizacije« {Dnevnik, 29.10.
1988) in »odtujenosti sveta«, ki povzroča nara-
ščanje samomorov {Naši razgledi, 15. 5. 1981;
Jana, 1. 7, 1987). V skladu s tem so tudi take
razlage samomorilnega vedenja, ki odgovornost
zanj pripisujejo širši politični skupnosti (Dnevnik,
21.6.1986; 7D, 20.8.1987; Teleks, 22. 12.1988).
Samomorilno dejanje naj bi bilo zrcalo družbi,
kajti »človek je subjekt, nanj pa vpliva ideološko
obarvana družba« {Dnevnik, 21. 6. 1986).
Novost prispevkov v osemdesetih letih je ta,
da novinarji in strokovnjaki pogosto poudarjajo,
da psihiatrija ne more biti edina disciplina, ki se
ukvarja s samomorilnim vedenjem in njegovim
preprečevanjem. V raziskovanje in preprečevanje
tega družbenega fenomena naj bi se vključili tudi
strokovnjaki iz drugih humanističnih ved {Večer,
7. 12. 1985), samo raziskovalno dejavnost pa bi
bilo nujno zastaviti bolj holistično in interdisci-
plinarno {Večer, 7. 12. 1985; Delo, 28. 6. 1986;
Delo, 12. 7. 1986; Teleks, 25. 6. 1987). Prav tako
mediji v tem obdobju prvič objavljajo informacije
o tem, kam se lahko osebe s samomorilnimi
mislimi zatečejo po pomoč {Nedeljski dnevnik, 30.
10. 1988; Delo, 24. 12. 1988), in poudarjajo, da
tabuiziranje in stigmatiziranje samomorilcev in
sploh samega pojava samomorilnosti škodljivo
vpliva na njihove svojce {Nedeljski dnevnik, 30.
10.1988): »svojci o občutjih prav zaradi omenjene
družbene naravnanosti do samomora težko
govorijo« {Delo, 24. 12. 1988); »nasilna, s svojo
voljo izbrana smrt bližnjega je v zahodni civilizaciji
poleg žalosti in nesreče vedno prinašala družini
tudi zaznamovanost« {Delo, 24. 12. 1988).
Za osemdeseta leta je v primerjavi s sedemde-
setimi leti značilno, da v razlaganju samomo-
rilnega vedenja še vedno prevladujejo psihiatri in
strokovnjaki iz drugih medicinskih specializacij
(od petintridesetih shranjenih člankov iz tega ob-
dobja se psihiatri in zdravniki pojavljajo v petnaj-
stih člankih), vendar že zasledimo tudi večje
število drugih glasov: desetih psihologov, štirih
literatov, štirih predstavnikov policije oziroma
uprave za notranje zadeve, treh socialnih delavcev,
treh filozofov, dveh sociologov in enega teologa.
DEVETDESETA LETA:
»O INDIVIDUALNIH PRIMERIH
SAMOMOROV«
Kot nam kažeta sliki 1 in 2, so devetdeseta leta
obdobje intenzivnega medijskega poročanja in
razpravljanja o samomoru, saj so bile skoraj štiri
petine shranjenih člankov (sto sedemdeset od dve-
sto šestnajstih analiziranih) objavljene po osa-
mosvojitvi Slovenije. Značilna za zadnje desetletje
sta dva razlagalna okvira pojasnjevanja vzrokov
samomorilnega vedenja: eni poudarjajo pomem-
bnost genetskih dejavnikov in se večinoma opirajo
na spoznanja sodobnih biokemičnih in genetskih
študij {Nedeljski dnevnik, 4. 8. 1996; Mag, 21.8.
1996; Delo, 6. 12. 1997; Delo, 10. 1. 1998), drugi
pa spet opozarjajo na pretirani genetski determi-
nizem:
Ko govorimo o tendenci, lahko zelo hitro za-
idemo v fatalistično razpravljanje o samomoru,
v skladu s katerim je samomor biološka motnja
nekega naroda. Nekateri trdijo, da obstaja v
Sloveniji genetski bazen, s katerim lahko pojas-
nimo visoko število samomorov. {Primorske
novice, 29. 1. 1999.)
Kot že v sedemdesetih in osemdesetih letih tis-
kani mediji tudi v devetdesetih poročajo o samo-
moru kot socialni patologiji {Republika, 7. 7.1993;
Nedeljski dnevnik, 14. 7. 1996; Delo, 16. 5. 1998;
Večer, 29. 5. 1999). Prav tako se nadaljuje tudi
razprava o samomoru kot »nacionalnem proble-
mu« {Republika, 7. 9. 1996; Slovenske novice, 20.
11. 1996), saj, kakor opozarja eden izmed na-
slovov, »Samomorilnost redči vrste Slovencev«
{Večer, 8.4.1999). Nizka rodnost, kakor že konec
osemdesetih let, je skupaj z visoko stopnjo samo-
morilnosti problem posebne vrste {Naši razgledi,
17. 8. 1990; Delo, 27. 7. 1991; Republika, 7. 7.
1993; Delo, 17. 8. 1996), saj naj bi bil »samomor
za Slovence enako usoden kot vojna, upadanje
natalitete, skupaj s številnimi samomori, nas pelje
v genocid« {Delo, 27. 7. 1991). Visoka stopnja
samomorov naj bi celo pomenila »temno usodo
za narod, ki hoče biti samostojen in osvobojen«
{Nedeljski dnevnik, 16.6. 1991 ). V skladu s takimi
interpretacijami so tiste, ki so poudarjale številčno
majhnost slovenskega naroda, ki ob visoki stopnji
samomorilnosti in nizki stopnji rodnosti postane
še posebej problematična {Delo, 27. 7. 1991 ; Mag,
21. 8. 1996; Delo, 14. 9. 1996; Mladina, 20. 1.
195
DUŠKA KNEŽEVIĆ HOČEVAR, SANJA CUKUT
1998). Zato je zdaj še posebej poudarjena odgo-
vornost posameznika do družbene in nacionalne
skupnosti;
In vi, ki obupujete, ste del tega naroda, vsak
od vas je dragocen člen te celote, ki obsega
komaj dva milijona ljudi. Skušajte se tega zave-
deti! Če storite tisti usodni korak, ne izgubite
samo vsega in ne izgubijo vas samo vaši bližnji
in prijatelji, temveč vas izgubi tudi narodna
skupnost. In samo pomislite: kaj pomeni za
tako majhen narod tako strašno izgubljanje
človeške substance, kakršno se dogaja pri nas
s samomori. {Delo, 14. 9. 1996.)
Še vedno se nadaljujejo razlage, ki povezujejo
slovenski nacionalni značaj z visoko stopnjo
samomorilnosti {Slovenske novice, 10. 6. 1993
Slovenske novice, 13. 7. 1994; Mag, 28. 6. 1995
Jana, 6. 2. 1996; Nedeljski dnevnik, 14. 7. 1996
Delo, 17. 8. 1996; Delo, 12. 10. 1996; Delo, 13
1. 1998; Nedelo, 9. 8. 1998; Večer, 8. 4. 1999
Nedeljski dnevnik, 24. 10. 1999). Potlačena agre-
sivnost in jeza, netolerantnost do sebe in drugih,
nezadovoljstvo, depresija, introvertiranost, smisel
za red in disciplino in dojemanje neuspeha kot
osebne odgovornosti vsakega posameznika se v
medijih pojavljajo kot ključne značilnosti sloven-
skega narodnega karakterja. S tem v zvezi se po-
javljajo celo pesimistične ocene o »razkroju življe-
nja« na Slovenskem {Delo, 12. 10. 1996; Večer,
8. 4. 1999).
Tako kakor v prejšnjih obdobjih avtorji člankov
tudi zdaj poudarjajo mnogoplastnost in kompleks-
nost samomorilnega vedenja, ki naj ga ne bi mogli
pojasniti zgolj z izoliranim sprožilnim dejavnikom,
ampak na podlagi rezultatov bolj sistematičnega
interdisciplinarnega raziskovanja (7D, 26. 4.
1994; Večer, 7. 5. 1994; Republika, 7. 9. 1996;
Dnevnik, 7.3. 1998), medresorskih povezav med
dejavnostmi raziskovanja in preprečevanja samo-
mora in s parlamentarnimi razpravami o nacional-
nem programu za preprečevanje samomora, kar
je nova vsebina medijskih zapisov iz zadnjega
analiziranega obdobja {Delo, 19. 6. 1993; Slove-
nec, 25.4.1995; Republika, 25.4.1995; Nedeljski
dnevnik, 14. 7. 1996; Dnevnik, 7. 3. 1998; 7D,
24. 6. 1998). Posledično avtorji člankov vedno
bolj poudarjajo potrebo po političnih in bolj sis-
temskih rešitvah samomorilnosti na Slovenskem,
kot na primer:
Prek ministrstva za zdravstvo, Inštituta za
varovanje zdravja in drugih forumov bi bilo
treba podpreti ustanove, ki se raziskovalno in
preventivno ukvarjajo s tem vprašanjem in ne
prepuščati problema zgolj dobri volji in vesti
posameznikov. {Večer, 7. 5. 1994.)
Problem pa je prav v tem, da se pristojne inšti-
tucije, ustrezna ministrstva ali kar javno poli-
tično mnenje ne odločijo tudi v praksi podpreti
konkretnih nalog, izobraževanja, širokega
informiranja. {Delo, 13. 1. 1998.)
V zadnjem analiziranem obdobju novinarji še
vedno obveščajo bralce o virih pomoči za osebe,
pri katerih se pojavljajo samomorilne misli {Delo,
25.5.1991; Dnevnik, 17.1.1993; Nedeljski dnev-
nik, 5. 6. 1994; Družina, 22. 9. 1996; 7D, 24. 6.
1998), objavljajo priporočila strokovnjakov v
obliki konkretnih smernic za poročanje o samo-
morilnem vedenju {Delo, 16. 5. 1998; Primorske
novice, 29. 1, 1999; Večer, 29. 5. 1999; Družina,
6.6.1999), in nadalje poročajo o t. i. terapevtskih
skupinah za žalovanje {Nedeljski dnevnik, 5. 6.
1994; Družina,22.9. 1996).
Novost zadnjega pregledanega obdobja je ob-
ravnavanje samomora kot temeljne človekove
pravice posameznika, ki naj za svoje dejanje ne
bi bil odgovoren državi, družini, medicini ali reli-
giji {Delo, 12. 10. 1996; Delo, 2. 8. 1997). Posa-
meznik naj bi imel pravico sam upravljati s svojo
smrtjo, pri čemer bi bilo nujno samomor demisti-
ficirati {Delo, 2.8.1997): »A kadar je prostovoljna
smrt zares plod trezne presoje in izdelanega živ-
ljenjskega nazora, jo tako, kakršna je, vzemimo v
zakup kot najsubtilnejšo in najintimnejšo udejan-
jeno voljo in pravico posameznika« {Delo, 19. 6.
1993). Za to obdobje je značilno tudi povečano
število zapisov o individualnih primerih samomo-
ra. Vendar pa nekateri naslovi in oznake individu-
alnih samomorov kažejo na nespoštovanje pravice
do zasebnosti in dostojanstva žrtve in njenih dru-
žinskih članov, na primer navajanje polnih imen
storilcev samomorilnega dejanja {Slovenske no-
vice, 24. 4. 1995; Delo, 27. 5. 1995; Slovenske
novice, 16.9. 1995; Jana, 10.10.1995; Slovenske
novice, 4. 3. 1996; Slovenske novice, 18. 1. 1997;
Slovenske novice, 8. 8. 1997; Slovenske novice,
28. 3. 1998), objava fotografij, posnetih na kraju
dogodka {Slovenske novice, 16.9. \995; Slovenske
novice, 4. 10. 1995; Jana, 10. 10. 1995; Mag, 21.
8. 1996; Delo, 1. 8. 1997; Slovenske novice, 8. 8.
196
PREDSTAVITVE SAMOMORA NA SLOVENSKEM V TISKANIH MEDIIIH
1997; Nedeljski dnevnik, 10.8.1997; Delo, 27. 8.
1999); navajanje metode {Delo, 16.7.1993; Delo,
27. 5.1995; Jana, 10.10. \995-, Slovenske novice,
13. 7. 1996; Slovenske novice, 8. 8. 1997) in
posploševanje vzrokov za samomor {Delo, 30.9.
1994; Slovenske novice, 16. 9. 1995; Delo, 4. 10.
1995; Slovenske novice, 13. 7. 1996).
V tem obdobju so med avtorji člankov, ki
razlagajo samomorilno vedenje, zastopani zlasti
glasovi psihologov (v triinštiridesetih člankih od
sto dvainsedemdesetih), zdravnikov oziroma
psihiatrov (devetintrideset). V manjšem obsegu
zasledimo mnenja sociologov (devet), socialnih
delavcev (šest), predstavnikov uprave za notranje
zadeve (pet), filozofov (tri) in teologov (dva).
SKLEPNE MISLI
Že bežen pregled člankov o samomorilnosti na
Slovenskem v zadnjih treh desetletjih pokaže, da
z leti močno narašča število zapisov o samomoru.
To bi lahko pripisali bodisi bolj sistematičnemu
zbiranju in klasificiranju objavljenih člankov na
temo samomora v Sloveniji, demistifikaciji to-
vrstne tematike v slovenskih tiskanih medijih,
morda pa celo špekulaciji, da so avtorji zapisov,
zlasti strokovnjaki, prepoznali pomembnost so-
delovanja z mediji pri preprečevanju samomo-
rilnega vedenja, o katerem je v mednarodni
znanstveni areni vedno več govora (Leonard
2001; Stack 1996; 2000a).
Vendarle nam bolj podrobna analiza gradiva
ponuja naslednje sklepe:
Do razglasitve neodvisnosti prevladuje v medij-
skih zapisih tak razlagalen okvir samomorilnosti
na Slovenskem, ki spominja na temeljne premise
teorije modernizacije: zaradi neobhodnega druž-
beno-gospodarskega napredka (urbanizacije, in-
dustrializacije) naj bi bil posameznik vedno bolj
atomiziran in odtujen, kar naj bi se odražalo tudi
v povečani stopnji samomorilnosti. V skladu s tem
so bile tiste vsebine člankov v sedemdesetih in
osemdesetih letih, ki so opozarjale na visoko stop-
njo samomorov v Sloveniji v primerjavi z drugimi
»manj razvitimi« republikami nekdanje Jugo-
slavije, kakor tudi na njen visok položaj na sve-
tovni lestvici samomorilnosti; druga visoka mesta
so namreč z izjemo Madžarske zasedale predvsem
»že razvite« družbe. Hkrati so razlagalci vzrokov
samomora na Slovenskem poudarjali zdravora-
zumsko predstavo o avtodestruktivnem »nacional-
nem značaju« Slovencev, kar je še dodatno legi-
timiralo prepričanje psihiatrov, da je samomor so-
cialnopatološki pojav, ki ga je nujno preprečevati
in zdraviti. S tem so tudi okrepili položaj medicin-
ske stroke kot vodilne pri pojasnjevanju in zdrav-
ljenju samomora.
Opozorila in skrbi zaradi negativnih, a nujnih
učinkov napredka, ki naj bi med drugim določali
visoko stopnjo samomorov, in zaradi nizke rod-
nosti slovenskega prebivalstva so v osemdesetih
letih še zlasti poudarjena in usmerjena bolj v
nacionalno skupnost kakor v posameznika. Zlasti
tik pred osamosvojitvijo Slovenije so zapisi pou-
darjali »preživetje slovenskega naroda« zaradi
»nacionalne bolezni« - visoke stopnje samomorov
in nizke stopnje rodnosti. Kot eden izmed odlo-
čilnih vzrokov za tako stanje slovenskega naroda
je bil ponovno prepoznan že »tradicionalno«
avtodestruktivni »nacionalni karakter«. Vendar so
takrat v primerjavi s poprejšnjim obdobjem avtorji
člankov poudarjali nujnost interdisciplinarnega
pristopa pri razlaganju samomorilnosti na Sloven-
skem, verjetno v skladu s tedaj ideološko uveljav-
ljeno perspektivo o odločilnem vplivu družbe na
vedenje posameznika.
Zastraševalna retorika o »izginjanju sloven-
skega naroda« in potreba po večdisciplinarni
obravnavi »nacionalnega problema« zaradi visoke
stopnje samomorov in nizke stopnje rodnosti med
Slovenci sta še posebej opazni v člankih iz devet-
desetih let, tj,, po oblikovanju nove slovenske
državnosti. Toda kljub prednostnemu navajanju
skrbi za slovensko nacionalno populacijo kot celo-
to se v tem obdobju prvič pojavijo tudi misli o
samomoru kot človekovi individualni pravici. Na-
videzen paradoks medijskih interpretacij samo-
morilnosti v Sloveniji, ki so na eni strani poudar-
jale skupnost nad posameznikom, na drugi strani
pa pravico posameznika po upravljanju z lastnim
življenjem, bi lahko pripisali »osamosvojitveni
nuji« po oblikovanju pozitivne podobe slovenske
nacionalne skupnosti in hkrati uveljavljanju libe-
ralnih »evropskih vrednot«. V tem pogledu bi
lahko pojasnili tudi večje število objav zgodb o
individualnih primerih samomora. Lahko pa gre
le za tendenco h komercializaciji množičnih me-
dijev, za katero je med drugim značilno to, da
mediji posebno pozornost posvečajo personalizi-
ranim in individualiziranim zgodbam, t, i. human
interest stories. Tako početje nemalokrat vodi v
kategorizacijo oziroma zožitev širokega spektra
enkratnih primerov samomorilnega dejanja in
197
DUŠKA KNEŽEVIĆ HOČEVAR, SANJA CUKUT
tako ustvarja stereotipno podobo o določeni
marginalizirani družbeni skupini (prim. Lupton
1999: 37-38). Ali, rečeno s Pušnikovo (2003:
271):
[Ejmotivne osebne izpovedi - ki reprezen-
tirano dogajanje ločujejo od makro družbeno-
političnih interesov oziroma od širšega konte-
ksta - in folklorni elementi v dokumentarnem
žurnalizmu predvsem estetizirajo tekst in za-
torej reproducirajo zdrav razum, medtem ko
argumentacijo zanemarijo.
Čeprav je novost medijskih vsebin devetdesetih
let tudi razprava o nujnosti sprejetja nacionalnega
programa za preprečevanje samomorilnosti, me-
diji v razpravo niso zajeli morda najbolj rele-
vantnih sogovornikov - predstavnikov politike.
Zdi se, da so implicitno nakazali nepripravljenost
za politično reševanje »perečega nacionalnega
problema«, čeprav sicer močno poudarjajo skrb
za reprodukcijo in zdravje slovenskega naroda.
Ali je to stvar medijev, ki »izbirajo le tiste teme,
ki so 'vredne novic', [in s tem] opravljajo tudi
selekcijo; neka vprašanja in dogodke tako v javno
razpravo vključijo, druga pa izključijo« (Mandič
2002: 207), ali pa posledica neobčutljivosti
politikov pri zaznavi samomora kot družbeno
pomembnega problema, ostaja odprto vprašanje.
Vendar pa dobimo vtis, da so kljub objavljenim
pozivom po širitvi tako strokovnega kot laičnega
kroga zainteresiranih za preučevanje, prepre-
čevanje in obveščanje o samomoru na Slovenskem
psihiatri in psihologi »osameli« in zato pri tem
ostali vodilni akterji.
198
PREDSTAVITVE SAMOMORA NA SLOVENSKEM V TISKANIH MEDIIIH
OPOMBE
' Ena izmed pomembnejših tovrstnih študij je nedvomno danes že klasično delo francoskega sociologa
Emila Durkheima Le suicide: étude de sociologie.
^ Po Stackovi oceni (2000a: 145-146) se danes zlasti v sociologiji sočasno uveljavljajo vsaj štirje med
seboj prepleteni pristopi k preučevanju samomorilnega vedenja: kulturne razlage, ekonomski pristopi,
teorija modernizacije in pristopi, ki temeljijo na proučevanju družbene integracije.
'Vse večji pomen medicinskega pristopa k preučevanju samomora zlasti v 20. stoletju Komparetova
razume kot »psihiatrizacijo samomora«. Po njeni oceni je odslej samomor postal celo izključno predmet
obravnave psihiatrov, psihologov, specialistov za mentalno higieno in podobnih ekspertov (Kompare
1997: 72-73).
Podobno naj bi veljalo tudi za naraščajoče število internetnih strani, kjer odkrito razpravljajo o
samomoru (Thompson v Leonard 2001: 465).
'Zanesljive podatke o smrtnosti zaradi samomora zbirajo številne mednarodne institucije. Svetovna
zdravstvena organizacija (WHO) zbira podatke od leta 1950 naprej (samomori po starosti in spolu),
vendar samo za tiste države, ki tja redno pošiljajo »nacionalne« podatke o samomorih, teh pa je po
nekaterih ocenah približno petdeset (Leskošek 2000:104). Podatke o samomorilnosti po svetu lahko
izluščimo tudi iz podatkovnih baz, kijih hranijo UNICEF, EUROSTAT (Statistična pisarna Evropske
skupnosti) in Svetovna banka (World Health Organization 2000). - V Sloveniji podatke o samo-
morilnosti zbirajo na statističnem uradu, na inštitutu za varovanje zdravja in na psihiatrični kliniki v
Ljubljani. Historiat posamičnih institucij, zbiralk tovrstnih podatkov v Sloveniji, pa je tak: Sporočanje
podatkov o samomorih v Sloveniji organizaciji WHO je bilo sprva v pristojnosti zavoda za statistiko,
ki je zbiral te podatke od zdravstvene službe v okviru rednega statističnega zbiranja podatkov o
umrlih. Inštitut za varovanje zdravja oziroma tedanji univerzitetni zavod za zdravstveno in socialno
varstvo je leta 1992 prvič poslal agregirane podatke o umrlih v Sloveniji v center WHO za Evropo v
Kobenhavnu. Podatki so prikazovali vse umrle (tudi samomore) po vzrokih, starosti in spolu od leta
1985 dalje, ko je bila na inštitutu za varovanje zdravja vzpostavljena računalniška zbirka podatkov o
umrlih. Od takrat dalje poteka tovrstno obveščanje nepretrgano (osebna korespondenca z Milošem
Kravanjo, inštitut za varovanje zdravja, 18. 4, 2003). - Sam register samomora in samomorilnega
poskusa pa je že leta 1970 ustanovil Lev Milčinski in je vse od takrat v lasti ljubljanske psihiatrične
klinike. Register hrani podatke iz policijskih poročil o samomoru in samomorilnih poskusih in o
prijavah samomorilnih poskusov, ki jih zdravniki posredujejo kliniki. Register je bil urejen med leti
1970 in 1996, zdaj pa je v prenavljanju (osebna korespondenca z Onjo Tekavčič-Grad, psihiatrična
klinika, 17. 4. 2003).
199
duška knežević hočevar. sanja cukut
LITERATURA
David Aldridge (1998), Suicide: The tragedy of hopelessness. London, Bristol: Jessica Kingsley
Publishers.
Dokumentacija Dela, mapa 179.7 (497.12) - Samomori splošno.
John Hartley (1989), Understanding news. London, New York: Routledge.
Riaz Hassan ( 1998), One hundred years of Emile Durkheim's Suicide: A study in sociology. Australian
& New Zealand Journal of Psychiatry, 32, 2: 168-171.
Duška KneŽević Hočevar (2003), Medijska govorica o nacionalni reprodukciji v postsocialistični
Sloveniji. Teorija in praksa, 40, 2: 335-356.
Alenka Kompare (1997), Samomor in oblast. AWOL, 3, 1: 68-80.
Edward C, Leonard (2001), Confidential Death to Prevent Suicidal Contagion: An Accepted, but
Never Implemented, Nineteenth-Century Idea. Suicide and Life-Threatening Behavior, 31,4:460-
466.
Franc Leskošek (2001), Sociološki vidiki samomorilnosti na Slovenskem. Univerza v Ljubljani:
Filozofska fakulteta (doktorska disertacija).
Deborah Lupton (1999), Archetypes of infection: People with HIV/AIDS in the Australian press in
the mid 1990s. Sociology of Health & Illness, 21, 1: 37-53.
Srna Mandič (2002), Socialni programi, družbeni problemi in krepitev vpliva javnosti. Teorija in
praksa, 39, 2: 204-219.
Maruša PušNiK (2003), Moralizacija kot estetski projekt dokumentarnega žurnalizma. Teorija in praksa,
40,2: 267-286.
Clive Seale (1998), Constructing death: The sociology of dying and bereavement. Cambridge: Cambridge
University Press.
Chris Shilling (1993), The body and social theory. London, Newbury Park, New Delhi: SAGE
Publications.
Steven Stack (1996), The Effect of the Media on Suicide: Evidence from Japan, 1955-1985. Suicide
and Life-Threatening Behavior, 26,2: 132-142.
- (2000a), Suicide: A 15-Year Review of the Sociological Literature Part I: Cultural and Economic
Factors. Suicide and Life-Threatening Behavior, 30, 2: 145-162.
Steve Taylor (1988), The Sociology of Suicide. London, New York: Longman.
Bryan S. Turner ( 1995), Medical power and social knowledge. London, Thousand Oaks, New Delhi:
SAGE Publications.
John A. Vincent (1999), Politics, Power and Old Age. Buckingham, Philadelphia: Open University
Press.
World Health Organization (2000), Preventing suicide: A resource for media professionals. Geneva:
World Health Organization.
200
Suzana Oreški
SKRB SVOJCEV ZA BLIŽNJE.
KI IMAJO TEŽKE PSIHIATRIČNE DIAGNOZE
UVOD
Pred leti sem se udeležila seminarja, na katerem
so me šokirali rezultati ene izmed raziskav, s
katero so prikazali, da je stres svojcev ali bližnjih,
ki živijo z osebo, ki ima duševno motnjo, na neki
točki ekvivalenten duševni in telesni izčrpanosti,
ki jo lahko povzroči psihoza. Tako sem postala
bolj pozorna na izčrpanost mater, ki uporabljajo
storitve društva »Altra - Odbor za novosti v du-
ševnem zdravju«. Tiste, ki imajo za seboj t. i. ka-
riero življenja z osebo, ki ima dolgotrajno duševno
motnjo, so vidno izčrpane; lahko trdim, da trpijo
za sindromom psihovegatativne izčrpanosti. Te
osebe so tudi redne uporabnice društvene sveto-
valnice. Bistveno manj se srečujem s takimi, ki so
na samem začetku maratona, ki ga povzroči du-
ševna bolezen. Predvidevam, da se matere oz.
svojci v začetku najbolj obračajo na psihiatrično
pomoč, ki bolj ali manj tudi računa na njihovo
nadaljnjo podporo. Nekateri svojci so v okviru
psihiatrične obravnave deležni edukacije, družin-
ske psihoterapije, informirani so tudi o skupnost-
nih službah za uporabnike psihiatričnih uslug, na-
zadnje pa breme vseeno ostane njim. Svojci tako
ostanejo sami, razočarani, izčrpani in vpleteni v
družinsko »folkloro«. Psihiatrični medicinski kon-
cept, ki je usmerjen samo v prepoznavanje simpto-
matike, postavljanju diagnoz in ustrezno medika-
mentozno terapijo, bi moral potekati vzporedno
s psihosocialnim modelom. Navadno se ravno od
tod naprej prične moje delo z uporabniki in njiho-
vimi bližnjimi (ali narobe, z bližnjimi in uporab-
nikom) v smislu ekološke suportivne pomoči, s
poudarkom na razvijanju kompetenc v medčlo-
veških odnosih.
MARTIN IN NJEGOVA MATI TONČKA
S Tončko in Martinom sodelujem že tretje leto,
kar pomeni, da smo se v tem času kar dobro
spoznali, reševali stiske, se pogajali pri reševanju,
vztrajali pri razumevanju drug drugega in na
koncu vendarle našli skupni jezik za reševanje
problemov. Brez skupnega jezika ne bi prišlo oz.
bi zelo težko prišlo do strukturnega spoja, kon-
verzacije in psihosocialne pomoči, ki je uspešna
in učinkovita le toliko, kolikor omogoča vzajemno
spoznavanje, učenje in spreminjanje obeh ude-
leženih akterjev, torej tako socialne delavke kot
klienta (Šugman Bohinc 1998: 422). Tako kot
organizmi potrebujejo nejezikovno strukturno
spajanje med svojimi sestavinami, človeški socialni
sistemi potrebujejo sestavine, ki so strukturno spo-
jene na jezikovnih področjih, kjer lahko delujejo
z jezikom in kot opazovalci (Maturana, Varela
1998: 165-166). Konverzacija je tu mišljena kot
proces, s katerim namerno uporabljamo jezik, da
bi napravili sebe in svet razumljivega drug druge-
mu (Pask, Gregory 1986: 204 v Šugman Bohinc
1998: 421). Teorija konverzacije je po Šugman
Bohinc (1998:421) teorija intrapersonalnih in in-
terpersonalnih spoznavnih procesov, ki se ujema
s hermenevtičnim gibanjem v psihologiji, s kiber-
netiko drugega reda, biološkim proučevanjem av-
topoetskih sistemov in s temelji kvantne mehanike
- vsem naštetim disciplinam je skupna vključitev
opazovalca v sistem opazovanja. V jeziku Matura-
ne in Várele je bilo vse to, kar smo počeli, spozna-
vanje, in vse, kar smo spoznali, je bilo početje.
Spoznavanje je torej učinkovita dejavnost, saj
učinkovito deluje na obstoj živih bitij in jim
omogoča, da še naprej živijo v določenem okolju
in porajajo svoj svet.
Martin je invalidsko upokojen zaradi resne
oblike duševne motnje, star 46 let in živi sam.
201
SUZANA OREŠKI
Ima tudi okvaro vida, tako da je pri vsakodnevnih
opravkih odvisen od pomoči in podpore drugega.
V svoji psihiatrični karieri si je pridobil še status,
imenovan »vedenjske motnje«. Tončko sem spo-
znala, ko je bil njen sin Martin po sedemletnem
zdravljenju v psihiatrični bolnici in zaporu odpu-
ščen domov. V dogovoru z njegovo psihiatrinjo,
društvom Altra, kjer sem zaposlena, in njim smo
se odločili, da poskusimo s skupnostno obliko
skrbi. Psihiatrinja se je odločila, da mu tako po-
nudi »še eno šanso« pred namestitvijo v socialno-
varstveni zavod ter ga je s tem tudi seznanila. Po
odpustu je bil Martin deležen intenzivne podpore
našega društva, v kateri sem kot njegova socialna
delavka imela pomembno vlogo v smislu uprav-
ljavke skrbi'. Naše društvo je nevladna organiza-
cija in spada po Stritihu v četrti in ključni sistem
v psihosocialni rehabilitaciji (Stritih 2003: 9):
»Brez bistvenih premikov v dvigu kvalitete PSR
ne pride brez samoorganiziranih gibanj za samo-
pomoč, torej brez uporabniških organizacij, ki
ohranjajo stik z eksistencialnimi stiskami uporab-
nikov ter delujejo tudi promocijsko.« Pri psiho-
socialni rehabilitaciji je poudarek na posamezniku
in ne na bolezni, namenjena je kontinuirani pod-
pori posameznikovih spretnosti. Psihosocialna
rehabilitacija je torej kombinacija spretnosti in
podpore. Pomoč, ki sem jo izvajala, je bila v začet-
ni fazi usmerjena v prepoznavanje njegovih po-
treb, postavljanje prioritet, načrtovanje, izvajanje
in koordiniranje storitev. Konkretno to tudi pome-
ni, da sem bila vključena v vse tekoče opravke,
kot so plačilo položnic, urejanje bančnih kartic,
urejanje prehrane, spremljanje na sodišče zaradi
zapuščinske razprave ..., skratka, v urejanje in
organiziranje vseh eksistencialnih stisk, ki so se
pojavile ob prihodu domov. Nadgradnja te faze
je bilo uvajanje v samostojno življenje, ki je vklju-
čevalo tudi vzpostavitev oziroma osvežitev stikov
s socialno mrežo in razvojem njegove osebne niše.
Ta se navezuje na tezo ekološke teorije in je v
nasprotju s socialno mrežo, ki se nanaša na stike
z ljudmi, ki imajo enostranski pomen. Poudarek
osebne niše je na recipročnem odnosu in se na-
naša na naravo in razsežnost posameznikovega
osebnega funkcioniranja in učinkovanja, povezuje
pa se tudi s konceptom koevolucije. V tej fazi se
občasno še vedno »lovimo«, zlasti ko Martin iz-
gubi motivacijo in smisel, kar povzroči prekinitev
krožnega odnosa med njim in njegovim okoljem.
Martin je namreč zelo obremenjen s svojo slepoto
in pogosto reče kaj, da bi me opomnil, česa ne
zmore in zakaj ne: »Ne zmorem sam na kontrolo
k psihiatru! Kako naj? Saj nič ne vidim?« »Ne
bom mogel sam s tisto palčko za slepe v trgovino,
ker je tu okoli polno šolarjev, pa naj mi kaj nare-
dijo!« »Vidim samo sence, me je strah ...« »Rad
bi bil samostojen, a misliš, da je meni fino takole
prosit pa bit odvisen od drugih?« »Ne, nočem
pomoči od društva slepih in slabovidnih, kaj mi
bodo oni, ne bom se učil hoje s palčko« »Čakam
na operacijo, takrat bo boljše!« »Ne odpiraj okna,
ker me moti svetloba, temna očala rabim.«
S svojo slepoto vpliva na mater Tončko, ki se
odzove skorajda na vsako njegovo potrebo. Mati
se namreč obnaša, kot da je servis za socialnovarst-
vene storitve. Nehote pa s takim obnašanjem ško-
duje sebi, saj se nahaja v kroničnem stresu. Občas-
no se tudi zgodi, da ji »prekipi«, in takrat mu po-
stavi mejo, na primer lani, ko mu je prepovedala
potovanje na vikend, kjer je nameraval preživeti
celo poletje. Martinu se je kmalu po prepovedi
stanje poslabšalo, »drsel je v psihozo«, kot temu
reče psihiatrija. Zunanji znaki, s katerimi je
povzročil zmedo v svojem okolju in privabil
pozornost, so bili vidna telesna zanemarjenost,
odpoved kosila, na katerega je bila naročen, ne-
upoštevanje hišnega reda v bloku, zamišljenost,
predvsem pa provociranje vseh izvajalk, ki so ga
obiskovale na domu zaradi socialnovarstvenih in
zdravstvenih storitev. Z »okoljem« mislim na vse,
ki smo bile vključene v sistem podpore: izvajalke
pomoči na domu, patronažna medicinska sestra,
socialna delavka, sosede, prostovoljke in njegova
mama.
V tem kontekstu so se dogajali tudi vsakodnev-
ni spori po telefonu z materjo, konflikti z nekate-
rimi prijatelji in sosedami. Izvajalke pomoči na
domu je neposredno in grdo osvajal ter od njih
zahteval nemogoče, zlasti seks. Kot socialna delav-
ka v njegovem podpornem sistemu pomoči sem
ga doživljala izredno neprijetno, občasno pa me
je bilo kar strah. Bil je namreč zelo drugačen po
vedenju, barvi glasu in nedostopnosti, ki ga je
obkrožala na nek srhljiv način. Tudi mene se je
loteval z različnimi spolnimi provokacijami in nad-
legovanji. Na moje prošnje in opažanja, da ga
vidim drugačnega in da bo treba na kontrolo k
psihiatrinji, je odgovarjal zelo racionalno in logič-
no: »Na kontrolo sem naročen čez tri tedne, ne
vem, zakaj bi hodil prej!« Če sem svoje prigovar-
janje opravičevala s konkretnimi razlogi, zakaj na
kontrolo, se je odzival s tišino ali z napol artikuli-
ranimi stavki in odkimavanjem. Vse to dogajanje
202
SKRB SVOJCEV ZA BLIŽNJE, KI IMAJO TEŽKE PSIHIATRIČNE DIAGNOZE
z njim in vmes še z njegovo mamo, ki se je vsak
dan obračala name, so vplivali tudi na moj, v
tistem obdobju drugačen odnos do njiju. Če
izhajam iz tega, da se med okoljem in organizmom
dogaja neka krožnost, vzajemnost, odzivanje,
reflektiranje, potem je bil moj odziv na situacijo
in dogodke - fizični umik.
Tončko sem v tem času usmerjala v konstruk-
tivne oblike vedenja, Martina pa prepustila v skrb
patronažni medicinski sestri in njegovi psihiatrinji.
Moja vloga se je spremenila v vlogo aktivnega ča-
kanja, ki je trajalo približno tri tedne. Takrat pa
se je tudi približal formalni datum njegove kon-
trole. Na presenečenje vseh nas je Martin šel na
kontrolo, dobil predpisano in povišano terapijo,
s psihiatrinjo pa sklenil uspešen dogovor: teden-
sko prihajanje na kontrolo, dokler se stanje ne
umiri. Na naslednjo kontrolo sem ga spremljala,
kakor to običajno tudi počnem. Takrat mu je
psihiatrinja, katere avtoritete in moči se Martin
dobro zaveda, osvežila spomin: »Martin, se vi za-
vedate, da imate dobro in skorajda že nadstan-
dardno organizirano skrb na domu? Martin, ste
mogoče pozabili, da ste bili namenjeni v socialno-
varstveni zavod? Gospod Martin, kaj veste, da se
ne smete tako obnašati do ljudi, ki vam pomagajo,
namesto da bi jim bili hvaležni?« Martin je v svojo
obrambo povedal samo: »Saj ni bilo nič takega,«
»A, tisto?« »Ah, gospa doktor, to pa res ni bilo
nič, saj nisem nič slabega mislil...«
Zgodba z njegovo krizo se je končala uspešno,
hospitalizacija ni bila potrebna, le na kontrolo
hodi bolj pogosto - dvakrat na mesec. Martin je
krizo zdržal, jo preživel zunaj institucije, se v pri-
bližno štirih mesecih adaptiral, vrnil v prvotno
stanje ter tudi vzpostavil ponovni vzajemni odnos
s svojim okoljem. V tej homeostazi smo sedaj že
uspešnih dvanajst mesecev.
Martin kljub temeljni bolečini, torej slepoti in
duševni motnji, ki ga ovirata, živi zelo dobro.
Stanovanje, katere lastnik bo nekoč, se nahaja v
bližini centra. Ima dokaj dobre prihodke, s kate-
rimi se delavska družina ne more primerjati. Ima
prijatelje, ki ga redno obiskujejo in skrbijo za nje-
gove prostočasne aktivnosti in so izven psihiatri-
čnih krogov; s sotrpini iz bolnišnice se namreč
ne druži. Na dejavnosti našega društva ne želi
hoditi, ker mu je to »brez veze« in ker se ne bo
družil z »bolanimi«. Z veseljem pa sprejema pro-
stovoljke na domu in strokovno pomoč skupnost-
nih služb. Privošči si tudi dobre priboljške pri hra-
ni, pijači, kadi drage cigarete, kosilo si naroči tudi
na dom, vendar ne tisto »ta socialno«, na kontrolo
se vozi s taksi službo, čeprav bi lahko šel z mestnim
avtobusom ali rešilnim prevozom ipd.
Zgodba njegove matere Tončke poteka bolj ža-
lostno in tragično. Martinovo dobro življenje je
povezano s pomočjo njegovih staršev v zadnjih
treh letih, zlasti matere Tončke. Gospa je starost-
no upokojena in živi z možem, ki je tako rekoč
priklenjen na posteljo. Pri vsakodnevnih opravilih
je deležen pomoči žene Tončke, patronažne medi-
cinske sestre in izvajalke pomoči na domu, ki ju
obiskuje trikrat na teden. Tončka ima zaradi težav
z zdravjem precej opravkov, ki so povezani z obi-
skovanjem zdravnikov, različnih specialistov in
rehabilitacijskih centrov. Med drugimi ima težave
s hrbtenico in kolkom, zaradi katerega je bila na
operativnem posegu. Pred letom in pol je bila za
en teden hospitalizirana v psihiatrični bolnici, ker
je sama želela, da si tam odpočije, ker ne zmore
več, ker cele noči ne spi, ker čuti mravljince po
vsem telesu, ker je živčna, ker ji gre vse na živce,
ker nima apetita, ker je bo konec... Takrat je tudi
vidno shujšala, težko je govorila, bila je popolno-
ma izčrpana. V bolnici pa si žal ni odpočila, saj
so jo namestili v oddelek z 10 posteljami. To njeno
stanje kaže na kronično izčrpanost, ki je pred-
vsem posledica trajnega stresa, torej kontinuirane
skrbi, ko jo ima v zvezi s sinom in možem. Kljub
vsemu pa se gre še neformalno izvajalko pomoči
na Martinovem domu; spremlja ga na razne pre-
glede k zdravnikom, skrbi za njegovo garderobo,
ga opozarja na higieno, mu čisti.
Vsakič, ko Martin od nje kaj zahteva, priskoči
na pomoč. Sprva sicer negoduje, tarna, naspro-
tuje, ga seznanja s svojimi opravki, nazadnje pa
vse uredi. Martin z njo zelo manipulira, ni zmožen
čutiti njenih potreb; jo sicer razume, žal pa je to
premalo, da bi se ustavil v svojih zahtevah.
Večkrat sva imeli svetovalne razgovore z name-
nom, da sina prepusti službam, ki so za to us-
posobljene, da se umakne, da bo Martin dobil
ustrezno pomoč - žal neuspešno. Z veseljem pa
se udeležuje skupine za samopomoč za svojce,
kjer se razbremeni, dobi podporo od sotrpink in
občutek, da je vsaj nekje slišana in podprta.
Tončka ni zmožna miselnega preobrata, ne
zmore reči: »Ne.« Kot da potrebuje vse te skrbi
in neprestano ukvarjanje z možem, sinom in
svojim zdravjem. Ne ve, ali naj se ji sin smili ali
pa naj se obnaša, ko da ga ni. Idealna rešitev zanjo
bi bila namestitev sina v zavod, ker bi potem imela
duševni in moralni mir.
203
SUZANA OREŠKI
SKLEP
Posamezniki, ki imajo dolgotrajno duševno mot-
njo in so prepuščeni v »oskrbo« svojim družinam
in storitvam duševnega zdravja v skupnosti, so
že vrsto let redni uporabniki storitev društva Altra.
Pri osvetlitvi tega problema, ki si zasluži večjo
pozornost, kot sem lahko na teh nekaj straneh
prikazala, sem želela zlasti opozoriti, da skrb
mater in svojcev za najbližje ne smela biti nekaj
samoumevnega. Zgodba Tončke in Martina
dokazuje, kaj se zgodi in dogaja z družinami, ki
ne dobijo pravočasne psihosocialne pomoči.
Posredno se tudi sprašujem, kaj lahko naredimo,
potem ko se »pacanje« z družino dogaja 10 let ali
več in ko službe za pomoč ljudem v stiski prelagajo
odgovornost druga na drugo ter tako izgubljajo
čas. Nedvomno se vsi trudimo pomagati družinam
in obolelim, vendar pa mi izkušnje iz prakse govo-
rijo, da je skupno življenje prevelika obremenitev.
Ne samo z vidika disfunkcionalnih sistemskih od-
nosov, ki se ponavljajo kot negativni dogodki v
sistemu (Stritih 2003), temveč tudi kot družbena
obremenitev. Dober ekonomist bi lahko izračunal
vse indirektne in direktne stroške, ki jih sproži
duševna bolezen. Tako bi najverjetneje ugotovili,
da se oseba z dolgotrajno duševno motnjo bolje
rehabilitira v okolju, ki ni njena matična družina.
država ima pa z njo tudi manjše stroške. Družine,
zlasti matere, pa bi lahko živele manj obremenje-
no, manj stresno in bi kot »zdrave« v družbo lahko
več »doprinesle« (boljša vzgoja ostalih otrok, večja
efektivnost na delovnem mestu in doma, manj
bolniških zaradi psihosomatskih motenj...).
Rešitev ne iščem zgolj v psihoterapevtskih teh-
nikah, čeprav na nekaterih mestih moje razmiš-
ljanje »diši« po tem. Vidim jih v razvoju kulture
skrbi v našem prostoru in vnašanju novih modelov
pomoči in podpore za osebe, ki imajo težave v
duševnem zdravju, in njihove svojce. Normaliza-
cija - življenje v naravnem okolju in izven insti-
tucionalnih okvirov - vpliva na kvaliteto življenja
vsakega človeka in na boljši izid duševne bolezni.
Osebno se zavzemam za programe skrbi, v katere
bi bili vključeni multidisciplinarni timi socialnih
delavcev, psihiatrov, psihoterapevtov, patronažne
medicinske sestre in ostalih izvajalcev pomoči na
domu. Skupnostne službe, zlasti delo na terenu,
ki je izredno fleksibilno, omogoča socialni delavki
vstop v okolje, kjer se ljudje srečujejo s svojimi
težavami, in ravno tu je lahko vir pomoči. Ta vir
je namreč vezan tudi na sorodnike, sosede, poš-
tarja, taksista, skratka, na vse tiste žive organizme,
ki so vpeti v okolje posameznika, ki potrebuje
kontinuirano in fleksibilno pomoč pri nenehnem
vzpostavljanju socialnoekološkega ravnotežja.
204
SKRB SVOJCEV ZA BLIŽNJE, KI IMAJO TEŽKE PSIHIATRIČNE DIAGNOZE
OPOMBE
' Koncept care management so pred leti vpeljali v Veliki Britaniji kot metodo, s katero strokovnjaki
ocenijo posameznikove potrebe in zagotovijo čimbolj učinkovito razporejanje in porabo proračunskih
sredstev. Sredstva za dejavnost socialnega varstva naj bi z države prenesli na lokalne oblasti. Te naj bi
prevzele odgovornost za odločanje o tem, ali bodo posameznikove potrebe bolj zadovoljene v zavodski
oskrbi ali s storitvami služb in servisov v lokalni skupnosti. Sistem dostopa do socialnih storitev se je
razvijal po dveh poteh: kot care management ali vodenje oz, upravljanje skrbi in kot service brokerage,
posredništvo uslug. Pri sistemu upravljanja skrbi oceno potreb sestavi strokovni delavec. Te potrebe
so pretvorjene v načrt skrbi. Sledi izračun stroškov. Če je na voljo dovolj sredstev ali če zna strokovni
delavec oceno dobro zagovarjati, so predvidene službe tudi financirane. Sredstva nakažejo oblasti
socialnega skrbstva neposredno socialnim službam in servisom. Državna navodila dajejo potencialnim
uporabnikom in uporabnicam pravico, da se o oceni njihovih potreb strokovni delavec z njimi
predhodno posvetuje, in pravico do pritožbe. Sistem posredništva uslug pa predvideva temeljitejše
poznavanje človeka in njegovo večje sodelovanje pri sestavljanju načrta skrbi. Broker, ki sestavi načrt
skrbi, je neodvisen od lokalnih oblasti, zato je povsem v službi potencialne uporabnice ali uporabnika.
Je pogajalec za sredstva, ki naj jih oblasti dodelijo za uresničitev vsebin iz načrta skrbi.
LITERATURA
G. Čačinovič Voginčič (1992), Psihodinamski procesi v družinski skupini: Prispevek k razvidnosti
družinske skupine. Ljubljana: Advance.
T. Lamovec (1998), Psihosocialna pomoč v duševni stiski. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo.H.
R. Maturana, F. Varela (1998), Drevo spoznanja. Ljubljana: Studia Humanitatis.
S. Oreški (1998), Izračunavanje stroškov in pridobivanje denarja za neposredno financiranje
individualnih načrtov skrbi. Univerza v Ljubljani: Visoka šola za socialno delo (diplomska naloga).
B. Stritih (2003), Sistemska teorija v socialnem delu. Ljubljana: FDV (študijsko gradivo).
L. Šugman Bohinc (1998), Epistemologija socialnega dela IL Socialno delo, 37, 6, 417-437.
205
Danica Hrovatič
USTANOVE
Slovenija je v letu 1995 skupaj z zakonom o
društvih dobila tudi zakon o ustanovah. To sta
dve najpogostejši pravnoorganizacijski obliki v
okviru delovanja nevladnih organizacij.
Pred sprejetjem zakona o ustanovah je v slo-
venskem prostoru veljal zakon o ustanovah še iz
časa kraljevine Jugoslavije iz leta 1930 (Službeni
list Dravske banovine št. 28 z dne 2. 10. 1930),
ki ga je bilo mogoče uporabljati kot pravna pravila
(Trstenjak 1996), vendar ustanov po letu 1945
do osamosvojitve Slovenije nismo imeli. Po letu
1992 do sprejetja novega zakona je bilo ustanov-
ljenih 11 ustanov. V evidenci ustanov, ki jo po
uradni dolžnosti vodi ministrstvo, pristojno za
upravo, je danes vpisanih 141 ustanov (podatek
na dan 9. decembra 2003), kar je v povprečju 17
ustanov letno. Zanimiv je podatek o novih dru-
štvih v letu 2002: ustanovilo se jih je nad 1.000,
Razlika med podatkoma o ustanovah in društvih
kaže, da je v okolju organizirane civilne družbe
ustanova zdaleč manj zanimiva pravnoorganiza-
cijska oblika kakor društvo. Ali je tako zaradi po-
sebnosti in zapletenosti delovanja ustanov ali iz
drugih razlogov, si bo lahko bralec ali bralka obli-
koval/a mnenje skoz predstavitev ustanov, njiho-
vega pravnoorganizacijskega okvira in umeščeno-
sti v okvir nevladnih organizacij.
Ime ustanova se uporablja tudi kot tip pravne
osebe in se od korporacije razlikuje po tem, da
ne gre za člansko organizacijo ali organizacijo z
družbeniki, čeravno gre za kapitalsko organiza-
cijo. Kapital je personificirano premoženje in kot
táko pravna oseba ustanove.
Ustanova je nepridobitna glede na namen, de-
javnost ustanove pa je lahko tudi pridobitna, ven-
dar se presežek prihodkov nad odhodki usmeri v
izvajanje namena in ne v razdelitev dobička med
lastnike, kakor je značilno za gospodarske družbe.
Ustanovitelji pri ustanovah niso lastniki, njihovo
ustanovitveno premoženje (s soglasjem pristoj-
nega organa k aktu o ustanovitvi) v celoti preide
na ustanovo. Ustanovitelji tudi ne vplivajo na odlo-
čitve prek organov in niso vključeni v upravljanje
premoženja; to je naloga uprave. Volja ustano-
viteljev pa je zapisana v aktu o ustanovitvi, ki jo
mora uprava izvrševati.
Zakon o ustanovah izrecno določa, da ureja
ustanove zasebnega prava. Vendar Trstenjakova
( 1996) poudarja, da ustanove javnega prava izha-
jajo iz istih temeljnih opredelitvenih elementov:
premoženja, namena in organizacije. Razlike med
njimi so v sistemu ustanovitve, nadzoru, upravlja-
nju. Ustanove zasebnega prava pa niso nujno tudi
zasebne ustanove; v našem sistemu sploh niso
predvidene, v tujini pa so pogoste. Zasebne usta-
nove so tako imenovane družinske ali podjetniške
ustanove, njihov namen pa ni splošnokoristen ali
dobrodelen, temveč so koristi ustanove name-
njene ozkemu krogu oseb. V slovenskem prostoru
imamo samo ustanove, ki zagotavljajo javni in-
teres. Krog porabnikov ali destinatorjev sicer
mora biti omejen, vendar ne na člane družine ali
poimensko imenovan.
V primerjalnem pravu je sprejeta ureditev, po
kateri so zavodi ustanove javnega prava. V zaseb-
nem pravu se zavodi pojavljajo kot ustanove. Pri-
merjalno pravo zasebnih zavodov ne pozna. Ob-
stajajo ustanove javnega prava, vendar izjemoma
(Bohinc 1999). To področje bi naj pomagal urediti
nov zakon o javnih zavodih, ki bi razdelil urejanje
zasebnih in javnih zavodov ter bi usmeril zasebne
zavode v oblike gospodarskih družb, ostali zavodi
pa bi se organizirali kot javni zavodi. Vendar je
prepletanje zasebnega prava, javnega interesa in
interesa članov oz. zasebnega interesa zaslediti
tudi pri ustanovah in društvih.
207
DANICA HROVATIČ
POJEM USTANOVE
Pravna teorija razlikuje med korporacijami, za
katere je značilno, da se v njej združi več oseb,
tako da nastane nova oseba, in ustanovami, kjer
je osnova personificirano namensko premoženje.
Ustanove nimajo članov ali družbenikov, ampak
le upravo in morebitne druge organe upravljanja
oz. poslovodstva in destinatole (uporabljajo se
tudi izrazi »beneficiati«, »koristniki«, »porab-
niki«). Za ustanovitev ustanove je potrebna volja
ustanovitelja (Bohinc 2000).
Ustanova je po definiciji na namen vezano
premoženje. Definicija je primerljiva s pojmom
ustanove v drugih državah s kontinentalnim prav-
nim sistemom, kjer v teoriji govorijo o perso-
nificiranem namenskem premoženju {iniversitas
bonorum).
Ustanova je pravna oseba zasebnega prava,
ki jo ustanovitelj ustanovi tako, da nameni pre-
moženje za splošno korist ali v dobrodelne na-
mene in praviloma trajno. Ustanove javnega prava
izhajajo iz istih temeljnih opredelitvenih elemen-
tov (premoženje, namen, organizacije), razlike so
v sistemu ustanovitve, nadzoru, upravljanju (Trste-
njak, 1996), vendar tovrstne ustanove zakon o
ustanovah pri nas ne ureja.
NAMEN USTANOVE
Namen ustanove (praviloma trajni) mora biti splo-
šna korist ali dobrodelnost. Namen ustanove je
splošna korist, če je ustanova ustanovljena za
namene na področju znanosti, kulture, športa,
vzgoje in izobraževanja, zdravstva, otroškega,
invalidskega in socialnega varstva, varstva okolja,
varstva naravnih vrednot in kulturne dediščine,
za verske namene in podobno. Namen ustanove
je dobrodelnost, če je ustanova ustanovljena z
namenom pomagati pomoči potrebnim osebam.
S pravnega vidika ta razmejitev med nameni ni
tako pomembna, saj oboji spadajo med javne na-
mene. Ustanova je namenjena skupnosti oziroma
osebam, ki izpolnjujejo določene pogoje, kar
pomeni, da ne morejo biti poimensko imenovane
ali biti zgolj člani družine.
Zakonodajalec je želel preprečiti ustanavljanje
ustanov za zasebne namene oz. zasebnih ustanov,
pri katerih so koristi namenjene ozkemu krogu
oseb. Teorija v tej zvezi najpogosteje omenja dru-
žinske in podjetniške ustanove. V tujih pravnih
sistemih so ustanove z zasebnimi nameni pravilo-
ma dopustne, so pa v davčnem pravu obravnavane
manj ugodno kot ustanove z javnimi nameni.
NAMEN IN DEIAVNOST
Pojma namen in dejavnost sta medsebojno po-
vezana, nista pa identična. Ustanova lahko izvaja
svoj namen tako, da opravlja različne dejavnosti,
in ne le tako, da upravlja z denarjem. Slednje je
značilno za kapitalske ali denarne ustanove (šti-
pendijske ustanove, ustanove za podeljevanje
nagrad, za financiranje znanstvenih projektov).
Druge dejavnosti ustanove so lahko na področju
šolstva, zdravstva ali kulture - v teh primerih je
premoženje ustanove lahko v nepremičninah.
Tedaj po mnenju Trstenjakove (1996) govorimo
o izvajalskih ustanovah ali zavodih, V našem
pravnem sistemu tu prihaja do sovpadanja z za-
vodi zasebnega prava, kar je eden od razlogov za
kritiko zasebnih zavodov pri nas.
USTANOVITEV USTANOVE
Pravni vir za pravnoorganizacijsko obliko usta-
nove je zakon o ustanovah iz leta 1995. Zakon
ureja vse bistvene elemente, ki so pomembni za
ustanovitev, delovanje in prenehanje delovanja
ustanove.
Za postopke ustanavljanja, delovanja in prene-
hanja ustanove je pristojno ministrstvo, na kate-
rega delovno področje sodi namen, za katerega
se ustanova ustanavlja (v nadaljevanju: pristojno
ministrstvo). Po Trstenjakovi (1996) je za usta-
nove predpisan najstrožji sistem ustanovitve, ki
obstajajo za ustanovitev pravnih oseb. To je
koncesijski sistem, kar pomeni, da ustanovitev ni
mogoča brez dovoljenja pristojnega ministrstva.
Tak sistem je najstrožji med tremi načini nastanka
(druga dva sta še normativni in svobodni), upo-
rabljajo pa ga tudi nekatere druge države, npr.
Nemčija, Avstrija je po letu 1993 prešla na norma-
tivni sistem ustanovitve pravne osebe - z vpisom
v register (Trstenjak 1997: 207-212),
Kadar je ustanova ustanovljena za več name-
nov, je pristojno ministrstvo, v katerega pristojnost
spada pretežni namen ustanove, kadar pa ni mo-
goče določiti pristojnega ministrstva, je pristojno
ministrstvo za notranje zadeve.
Ustanovo lahko ustanovi domača ali tuja
208
USTANOVE
fizična ali pravna oseba. Ustanovitelj je lahko
eden, lahko jih je več, lahko je zasebnopravna ali
javnopravna oseba (Trstenjak 1995). Ustanova
postane pravna oseba, ko pristojno ministrstvo
izda soglasje k aktu o ustanovitvi.
AKT O USTANOVITVI
Akt o ustanovitvi kot pravni posel med živimi
{inter vivos) se sestavi v obliki notarskega zapisa
in vsebuje: ime in sedež oz. prebivališče ustano-
vitelja, ime in sedež ustanove, navedbo ustano-
vitvenega premoženja in njegove vrednosti,
namen ustanove, način in postopek imenovanja
članov uprave in - poimensko - člane prve
uprave.
Akt o ustanovitvi kot pravni posel za primer
smrti {mortis causa) mora izpolnjevati pogoje ob-
ličnosti po zakonu o dedovanju. V tem primeru
akt o ustanovitvi pristojnemu organu vroči so-
dišče, pred katerim teče zapuščinski postopek.
Ustanovitveno premoženje so lahko denar,
premičnine, nepremičnine in druga premoženjska
upravičenja (denar, stvari, pravice), velikost pa je
odvisna od namena delovanja ustanove. Za ne-
denarna sredstva je treba predložiti uradno ceni-
tev sodnega cenilca. Za ustanovitveno premoženje
se v okviru splošne evidence ustanov vodi ločena
evidenca.
Pristojni organ izda soglasje k aktu o ustano-
vitvi v 30 dneh od prejema, če akt o ustanovitvi
izpolnjuje pogoje, določene z zakonom o usta-
novah in drugimi zakoni, če je namen ustanove
splošna korist ali dobrodelnost, če je zagotovljeno
ustanovitveno premoženje in če ustanovitev ni v
nasprotju z javnim redom.
Soglasje mora pristojno ministrstvo predložiti
ministrstvu, pristojnemu za upravo (MNZ), ki
vpiše ustanovo v evidenco ustanov. Evidenca je
javna, kakor so tudi javni akti ustanove, ki so
podlaga za vpis v evidenco ustanov.
UPORABA IMENA
V skladu z zakonom mora imeti ustanova v imenu
besedo »ustanova«, ker se s tem pojasni statusna
oblika, podobno kakor d. o. o. ali d. d. pri go-
spodarskih družbah, s tem da je pojem ustanova
povezan še s splošno koristnostjo in dobrodel-
nostjo. Imenu ustanove mora biti poleg besede
ustanova dodana še označba namena, ustano-
vitelja ali druga dodatna označba, ki omogoča
razlikovanje od drugih, v evidenco že vpisanih
ustanov (Trstenjak 1996).
Zakon dovoljuje ustanovam tudi uporabo ime-
na fundacija, s tem da mora imeti tudi v tem
primeru besedo ustanova, da se ustrezno opredeli
statusna oblika, saj lahko besedo fundacija upo-
rabljajo tudi druge pravne osebe, ki so ustanov-
ljene za splošno korist in dobrodelne namene in
tega ne opravljajo kot pridobitno dejavnost. Na
področju pridobitnosti je to kakor pojem »podje-
tje« v primerjavi s vrstami gospodarskih družb.
Podjetje praviloma označuje profitno dejavnost,
vendar ni ime za posebno pravno osebo, tako kot
tudi ne fundacija (Trstenjak 1998).
Beseda fundacija izhaja iz latinske besede fun-
dus, ki pomeni »celotna količina stvari, ki so nava-
dno podlaga kakšni dejavnosti«. Razlaga pojasni
vsebino besed fond, sklad, ki ni sestavljen samo
iz denarnih sredstev, temveč tudi iz stvari (nepre-
mičnin in premičnin). Premoženje pa je lahko tudi
v pravicah {know how, licence, patenti ipd.).
PRAVILA USTANOVE, STATUT
Temeljni akt ustanove je statut, ki ga sprejme usta-
novitelj ali uprava, če ustanovitelj tega ne stori v
30 dneh po izdaji soglasja k aktu o ustanovitvi.
Ureja pa organizacijo ustanove, organe ustanove,
pravila o imenovanju (novih) članov uprave, pra-
vila o sprejemanju odločitev, določbe o upravlja-
nju in zastopanju ustanove in način razpolaganja
s prihodki.
Statut je treba predložiti pristojnemu ministr-
stvu, sicer je uprava lahko razrešena. Ustanova
lahko ima tudi druge akte, s katerimi podrobneje
ureja vprašanja, pomembna za delo ustanove.
UPRAVLJANJE
Ustanovo upravlja uprava, ki je njen edini obvezni
organ. Sestavljajo jo najmanj trije člani. Imeno-
vanje je že določeno z aktom o ustanovitvi, če pa
ne (kakor je navadno v primeru pravnega posla
za primer smrti), jo določi pristojno ministrstvo.
Člani uprave ne morejo biti osebe, ki niso pol-
noletne ali poslovno sposobne, osebe, zaposlene
v ustanovi, in osebe, ki opravljajo nadzor nad
ustanovo.
209
DANICA HROVATIČ
Čeprav so predstavniki uprave lahko pravne
in fizične osebe (Trstenjak 1997:86), morajo biti
člani v upravo poimensko imenovani, navadno
za določen čas, z aktom o ustanovitvi pa je lahko
določeno tudi drugače. Uprava skrbi za izvajanje
namena ustanove, zastopa ustanovo in opravlja
druge naloge v skladu z zakonom, aktom o usta-
novitvi in statutom oz. pravili. Uprava ima pred-
sednika uprave, ki je izvoljen izmed članov in
zastopa ustanovo v obsegu, določenem z aktom
o ustanovitvi in statutom.
Praviloma so v upravi predstavniki področja,
na katerem bo ustanova izpolnjevala namen, za
področje znanosti ugledni znanstveniki, predstav-
niki ustanoviteljev, donatorjev, ugledni posame-
zniki, lahko tudi predstavniki državnih organov.
Zlasti v primeru, če je del ustanovitvenega aH
poznejšega premoženja ustanove pridobljen iz
državnega proračuna, je treba paziti, da se pred-
stavnikom vlade oz. državnih organov ne da ve-
čine v upravi oz. pri odločanju, saj sicer postane
vprašljiva umestitev take ustanove kot instituta
civilne družbe (Trstenjak 1995).
Za upravo se lahko uporablja tudi drug izraz,
npr. upravni odbor ali kuratorij, kot je razvidno
iz razvoja slovenskih ustanov. Kuratorij se na pri-
mer uporablja za upravo Knafljeve ustanove, naj-
starejša slovenske še delujoče ustanove, v novej-
ših ustanovah pa je pogostejši izraz upravni odbor.
DRUGI ORGANI
Če ima ustanova nadzorni svet, Trstenjakova pre-
dlaga (1995), da ga sestavljajo najmanj en pred-
stavnik ustanovitelja in najmanj en predstavnik
donatorjev. Naloga nadzornega sveta je nadzirati
zlasti gospodarjenje uprave s premoženjem in v
primeru ugotovljenih nepravilnosti predlagati
razrešitev uprave. Podrobnejše pristojnosti, se-
stava, mandat in odločanje nadzornega sveta so
določene v statutu.
Ustanova ima lahko tudi druge organe, ki mo-
rajo biti določeni v aktu o ustanovitvi ali statutu.
Zakon posebej navaja, da se lahko organizira
organ ustanoviteljev, a poudarja, da ne smejo
prevzeti nalog uprave.
Zakon določa še možnost posebnega organa
- skrbnika. Za zaščito ustanoviteljevega premože-
nja ga določi pristojni organ že v samem postopku
ustanavljanja, če meni, da je treba zavarovati
ustanoviteljevo premoženje. Skrbnik skrbi za
premoženje, tudi v času delovanja in prenehanja
ustanove. Imenovan je lahko za eno ali več
ustanov in mora biti strokovnjak/inja za področje
ustanov.
PREMOŽENJE
Ustanova ustvarja prihodke z ustanovitvenim pre-
moženjem, gospodarjenjem, darili, drugimi naklo-
nitvami (naklonjeno premoženje donatorjev, do-
mačih ali tujih fizičnih ali pravnih oseb), prihodki
od opravljanja dejavnosti in na druge načine.
Prihodki ustanove se uporabljajo le za izva-
janje namena ustanove in za poslovanje ustanove
(plače zaposlenih, stroški in nagrade za člane
uprave, administrativni stroški in podobno).
Zmanjšanje ustanovitvenega premoženja je
tudi posebej kontrolirano. To se lahko zgodi samo,
če je tako predvideno v aktu o ustanovitvi ali če
tako zaradi izjemnega položaja odloči uprava, ta
odločitev pa je veljavna samo s soglasjem pristoj-
nega organa.
Tudi na področju razpolaganja z nepremič-
ninami za ustanove veljajo omejitve. Z nepremi-
čnino se lahko razpolaga samo, če da soglasje
pristojni organ.
NADZOR
Ustanova mora voditi poslovne knjige ter izdelati
letna poročila v skladu s predpisi, ki določajo
vodenje poslovnih knjig in izdelavo računovodskih
poročil za zavode.
Poročilo o delu in finančnem poslovanju v pre-
teklem koledarskem letu je uprava dolžna predlo-
žiti pristojnemu ministrstvu. Poročilo o finančnem
poslovanju mora revidirati pooblaščeni revizorj,
če tako zahteva pristojni organ za ustanove.
PRENEHANJE USTANOVE
Ustanova lahko preneha, če premoženje ne zado-
šča za nadaljnje izpolnjevanje namena ustanove,
če namen ustanove postane nemogoč, če pristoj-
no ministrstvo ugotovi, da ni pogojev za nadaljnji
obstoj ustanove, in če je izpolnjen namen, zaradi
katerega je bila ustanova ustanovljena.
Prenehanje velja takrat, ko k odločitvi uprave
o prenehanju da soglasje pristojno ministrstvo.
210
USTANOVE
Postopek likvidacije oziroma stečaja izvede
sodišče v skladu z zakonom o prisilni poravnavi,
stečaju in likvidaciji. Ostanek premoženja oziro-
ma stečajne mase je v skladu z voljo in namenom
ustanovitelja dodeljen drugi ustanovi, ki izvaja
enak ali vsaj podoben namen. Prenehanje usta-
nove se objavi v uradnem listu in ustanova se iz-
briše iz evidence (v slovenskem prostoru je bil
doslej samo en izbris iz evidence - prenehanje
delovanja ustanove Fundacija za odprto družbo
v letu 2001).
PRIMERJAVA ZNAČILNOSTI
MED PRAVNIMI SUBJEKTI
Pravo ureja razmerja med ljudmi, ki so urejena s
pravnimi normami, gre za pravna razmerja. V
pravnih razmerjih pa ne nastopajo le ljudje kot
posamezniki, temveč tudi združenja, organizacije.
Zaradi tega se subjekti v pravu delijo na fizične
in pravne osebe. Pod pojmom pravni subjekt razu-
memo nosilca pravic in obveznosti v pravu, pri
čemer je fizična oseba posamezen človek, pravna
oseba pa je posebna družbena tvorba, ki ji pravni
red priznava status pravnega subjekta (Bohinc
1999: 24).
Zakon o gospodarskih družbah določa pravno-
organizacijske oblike gospodarskim pravnim sub-
jektom, pravnim in fizičnim osebam. Kapitalska
družba je lahko oblikovana kot delniška družba,
komanditna delniška družba, družba z omejeno
odgovornostjo, osebne družbe pa so družba z neo-
mejeno odgovornostjo, komanditna družba in tiha
družba. Kot fizično osebo, ki opravlja gospodar-
sko dejavnost, zakon navaja obliko »samostojni
podjetnik«, ki na trgu samostojno opravlja prido-
bitno dejavnost s svojo izključno dejavnostjo (kot
»obrt«, vendar ta izraz pomeni način opravljanja
dejavnosti, ne pa tudi pravnoorganizacijske obli-
ke) (Bohinc 1999: 30).
Pravne osebe v civilnem pravu niso tako celo-
stno urejene z enim zakonom kakor gospodarske
družbe. Pravimo jim nevladne organizacije, ki po
mnenju Trstenjakove (1998) v Sloveniji pred osa-
mosvojitvijo zaradi specifične ekonomske in druž-
bene ureditve niso obstajale. Po mnenju drugih
strokovnjakov pa lahko med nevladne organiza-
cije ali vsaj njene zametke uvrstimo društva, ki so
se organizirala in registrirala na podlagi zakona
o društvih iz leta 1974 že v Jugoslaviji. Seveda pa
je bila društvena dejavnost v slovenskem prostoru
vseskozi aktivna, nekatera društva so bila ustanov-
ljena že v 19. stoletju; med najstarejše gotovo sodi
Čebelarska zveza Slovenije, ustanovljena leta
1873 (Levičar 1999: 608).
Prav gotovo pa je primer organizirane civilne
družbe »Splošno žensko društvo«, ustanovljeno
v letu 1901, ki se je ukvarjalo s feminističnimi,
narodnostnimi in drugimi pomembnimi vprašanji.
Iz delovanja društva je razvidna splošno koristna
in karitativna dejavnost, predvideva pa tudi usta-
navljanje ustanov. Žensko društvo Maribor je ob
smrti Marije Maister ustanovilo Fond Marije Mai-
ster, katerega sredstva so bila namenjena revnim
otrokom oziroma »nacionalnim potrebam ob me-
ji, predvsem obmejni deci« (Budna Kodrič 2003:
482).
Nevladne organizacije so formalno organizi-
rana civilna družba. Glede na tipologijo pravnih
oseb in načelo omejenega števila {numerus clau-
sus), ki omogoča ustanovitev samo tistih pravnih
oseb, ki jih pravni sistem pozna, lahko taksativno
opredelimo vrste nevladnih organizacij v Slove-
niji: društvo, ustanova, zavod, izjemoma gospo-
darska družba.
Če primerjamo značilnosti pravnih oseb ne-
vladnih organizacij z gospodarskimi pravnimi sub-
jekti, lahko izluščimo bistvene razlike v opredelitvi
namena in lastništvu.
Nevladne organizacije so praviloma pravne
osebe, čeprav je dopustno, da se npr. društvo ne
organizira kot pravna oseba, vendar taka nefor-
malna organizacija v praksi težje uveljavlja svoje
pravice, ne more odpreti računa ipd. Nevladne
organizacije urejajo (vsaj) trije zakoni: zakon o
društvih, zakon o ustanovah in zakon o zavodih
(kadar gre za zasebni zavod). Naslednja tabela
prikazuje razlike v značilnostih posameznih prav-
noorganizacijskih oblik.
Tabela 1 : Razlika med pravnimi subjekti gospodarskega in civilnega prava
211
DANICA HROVATIČ
Tabela 2: Primerjava značilnosti pravnoorganizacijskih oblik za nevladne organizacije
V naslednji shemi so prikazane značilnosti
predstavljenih pravnoorganizacijskih subjektov
glede na delovno pravo (zaposlitve), fleksibilnost
(spreminjanje vsebine delovanja oz. programa
glede na potrebe) in stabilnost (trdnost, trajnost
delovanja organizacije).
Značilnosti pravnoorganizacijskih oblik:
DRUŠTVO (združenja, klubi) - prostovoljstvo,
večina članov je zaposlena drugje; fleksibilno in
nestabilno delovanje
ZAVOD - večja stopnja profesionalizacije (zapo-
slitve); fleksibilno in stabilnejše delovanje
USTANOVA (skladi, fundacije) - upravljanje pre-
moženja vezano za namen; brez lastnikov; obliko-
vanje skladov; nefleksibilno delovanje in finančna
stabilnost
UVELJAVLJANJE USTANOV V PRAKSI
S sprejemom zakona smo pridobili ustrezno sta-
tusno zakonodajo, treba bo prilagoditi še davčno,
tako da bo interes za ustanavljanje ustanov in za
dajanje premoženja ustanovam večji in davčno
stimuliran (Trstenjak 2000).
Davčna zakonodaja priznava gospodarskim
družbam kot odhodek izplačila v višini 0,3% ust-
varjenih prihodkov, kadar so izplačana osebam,
ki so v skladu s posebnimi predpisi organizirane
za opravljanje dejavnosti za humanitarne, kul-
turne, znanstvene, vzgojno-izobraževalne, šport-
ne, ekološke in religiozne namene (Bohinc 1999).
Davčna stopnja ni ravno stimulativna za vzpo-
stavljanje donacijskih odnosov, kar pa verjetno
ni edini razlog, da se tovrstni odnosi razmeroma
redko vzpostavijo. Bolj uveljavljeno je sponzor-
stvo, ki temelji na dvostranskem obveznem prav-
nem razmerju. Davčna zakonodaja bi lahko z bolj
spodbudno davčno politiko (povišanje stopnje, ki
se priznava za odhodek) omogočila neposredno
povezovanje (doniranje) med gospodarskimi dru-
žbami in nevladnimi organizacijami oz, ustano-
vami, društvi in zavodi.
Tu je na mestu očitek o močnem vplivu države
oz, državnih organov na ustanovitev, delovanje
in prenehanje ustanove. Razloge gre gotovo iskati
v potrebi po zaščiti ustanovitvenega premoženja
za udejanjanje volje ustanovitelja pri uresniče-
vanje splošno koristnega ali dobrodelnega name-
na ustanove in zagotavljanju trajnosti delovanja.
Pri ustanavljanju zavoda je postopek enosta-
ven; ustanovitelj zagotovi sredstva za delovanje,
ki se ne vodijo v uradni evidenci. Kot zasebna
iniciativa je fleksibilna oblika delovanja, vendar
212
USTANOVE
pa je primerjalno pravo ne pozna in bo z novim
zakonom o zavodih verjetno ukinjena. Preobli-
kovan v ustanovo bo izgubil fleksibilnost delovanja
(soglasja državnega organa za ustanovitev, spre-
membe dokumentov, poročanje), kot gospodarska
družba pa bo podvržen večjim stroškom (npr. ob-
vezno članstvo v gospodarski zbornici, oteženo
dokazovanje nepridobitnih namenov),
V ustanovi je ustanoviteljeva vloga v primerjavi
z državno majhna. Pristojni državni organ nad-
zoruje delovanje ustanove in odloča, ustanovitelj
sam pa delo ustanove lahko samo spremlja in
predlaga. Po drugi strani pa je ustanovitelj lahko
član uprave, kar je ravno tako problematično, ugo-
tavlja Trstenjakova (1996:67), saj lahko pridobiva
neupravičene koristi.
PRIMERI SLOVENSKIH USTANOV
Najstarejša še danes obstoječa slovenska ustanova
je bila ustanovljena let 1676 na Dunaju kot Kna-
fljeva ustanova (Lukas Knaffel'sche Universität-
stiftung). Ustanovil jo je župnik Luka Knafelj in
kot beneficiate določil »kranjske mladeniče, ki
bodo lahko toliko bolj krepostno in marljivo štu-
dirali«, kakor je zapisal v ustanovitveni izjavi. Še
danes ima sedež v bližini Štefanove cerkve in omo-
goča slovenskim študentom, znanstvenikom in
kulturnikom bivanje na Dunaju (Trstenjak 2000).
Ustanova je obstala ne glede na razvrednotenja
denarja v različnih zgodovinskih obdobjih, saj je
bila večina premoženja v nepremičnini (petnad-
stropna stavba), verjetno pa tudi zato, ker je bil
njen sedež v času Jugoslavije izven slovenskega
prostora.
Zaradi omejitve zasebne lastnine po drugi sve-
tovni vojni v praksi ni bilo ustanov, številne ob-
stoječe so bile nacionalizirane, razlaščene ali pa
so drugače prenehale obstajati (Trstenjak 2000).
Zanimiv razvoj nosi tudi Lamprechtov dom v
Slovenskih Konjicah, ki je najstarejši dom za stare
na Slovenskem in danes deluje kot javni socialno-
varstveni zavod. Ustanovljen je bil leta 1870 kot
ustanova na podlagi premoženja in želje Franca
Lamprechta (Koropec 1998).
Po letu 1991 so v slovenskem prostoru z libera-
lizacijo gospodarskega sistema težnje posamez-
nikov po ustanavljanju ustanov postale realne.
Prva ustanova je bila ustanovljena leta 1992 na
podlagi zakona o ustanovah iz leta 1930 - Usta-
nova dr. Antona Trstenjaka (Trstenjak 2000).
Na osnovi zakona o ustanovah iz leta 1930 je
bila leta 1994 (leta 1996 je bilo delovanje uskla-
jeno z novim zakonom o ustanovah) ustanovljena
Slovenska znanstvena fundacija, ki je glede na
svojo institucionalno razpetost med javni in
zasebni sektor (soustanovitelji so pravne osebe
tako iz javnega kakor zasebnega sektorja) spe-
cifična in kompleksna organizacija civilnega prava
(Kobal 1999).
213
DANICA HROVATIČ
LITERATURA
Rado Bohinc (1999), Pravo gospodarskih družb. Univerza v Ljubljani: Fakulteta za družbene vede.
-	(2000), Razmerje med univerzo in oblastjo. V: Edvard Kobal (ur.). Ustanove in kuhura lastnine.
Ljubljana: Ustanova Slovenska znanstvena fundacija (50-63).
Nataša Budna Kodrič (2003), Podružnice Splošnega ženskega društva. V: Nataša Budna Kodrič,
Aleksandra Serše (ur.). Splošno žensko društvo. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije (436-487).
Edvard Kobal (1999Л Slovenska znanstvena fundacija - naložba v slovensko bodočnost 1994-1999.
Ljubljana: Ustanova Slovenska znanstvena fundacija.
Jože koropec (1998), Ustanovitev zavoda Franca Lambrechta. V: Anton Leban (ur.), Lambrechtov
dom Slovenske Konjice. Slovenske Konjice: Lamprechtov dom (26-53).
Robert Levičar (1999), Vodnik po nevladnih organizacijah v Sloveniji. Ljubljana: ADI - Agencija za
razvojne iniciative.
Verica Trstenjak (1995), Ustanove ponovno v našem sistemu: Prikaz ureditve ustanov po novem
slovenskem zakonu: Vzorec ustanovitvenega akta ustanove. Pravna praksa, 14,22-23: 1 -9.
-	(1996), Uvodna pojasnila k Zakonu o ustanovah. V: Predpisi o društvih in ustanovah. Ljubljana:
Časopisni zavod Uradni list Republike Slovenije (53-79).
-	(1997), Ustanove v sodobnem pravnem sistemu. Ljubljana: Gospodarski vestnik.
-	(1998), Pravne podlage nevladnih organizacij v Sloveniji. Neprofitni management, 1,2-3.
-	(2000), Razvoj ustanov in primerjalnopravna ureditev. V: Edvard Kobal (ur.). Ustanove in kultura
lastnine. Ljubljana: Ustanova Slovenska znanstvena fundacija (25-32).
214
Blaž Mesec
PRITLEHNE TEORIJE V KVALITATIVNEM RAZISKOVANJU
V SOCIALNEM DELU
Kar sledi, bi bil lahko razširjeni povzetek moje
knjige Uvod v kvalitativno raziskovanje v social-
nem delu (VŠSD, Ljubljana, 1998) - povzetek, s
katerim močno zamujam, zaradi te zamude pa je
prišlo v obliki darila dobrotnega Časa do dobro-
došlega premika poudarka, tako da ta spis ni zgolj
povzetek, temveč, si upam trditi, samorefleksija.
V knjigi opisujem, kako sem se uvajal v kvali-
tativno raziskovanje, pri čemer je poudarek bolj
na kvalitativni analizi gradiva kakor na vprašanjih
zbiranja takega gradiva, to je, na vprašanjih
kvalitativnega terenskega raziskovanja. Opisujem
tudi, kako sem se srečal s temi vprašanji in dajem
bralcem sem in tja napotke na osnovi svojih iz-
kušenj. V knjigi in tudi pri poznejših raziskavah
je moje zanimanje veljalo predvsem analizi, temu
pa se je v zadnjem času pridružilo še zanimanje
za oblikovanje teorije na osnovi kvalitativne ana-
lize, Zato sem se vprašal, kakšne so pravzaprav
teorije, do katerih so privedle v knjigi objavljene
analize, kako se med seboj razlikujejo, ali jih je
mogoče na podlagi formalnih značilnosti kako
razporediti in iz tega potegniti nauke za nadaljnje
oblikovanje pritlehnih teorij v tradiciji Glaserja
in Straussa'. Vprašanje teorije je v socialnem delu
še precej na začetku. Kar se »prodaja« kot teorija
socialnega dela, so iz psihologije in psihoterapije,
delno pa iz sociologije in drugih znanosti (sistem-
ske teorije) povzeta načela in pravila za ravnanje
v praksi socialnega dela. Odprto pa je vprašanje
oblikovanja empirične, na raziskovanju prakse
socialnega dela temelječe teorije socialnega dela,
teorije ali teorij, ki ne bi bile zgolj aplikacija teorij
tako imenovanih temeljnih ved ali celo le prenos
teorij drugih (hierarhično prirejenih ne nadreje-
nih) ved o ravnanju,
V prvem delu knjige sem pojasnil, nekoliko
dopolnil, ilustriral in priporočil metodo kvalita-
tivne analize, kot jo najdemo v temeljnem delu
Glaserja in Straussa The Discovery of Grounded
Theory (Odkritje pritlehne teorije). Ko je bila knji-
ga končana, pa sem na svoje presenečenje odkril,
da tam objavljene kvalitativne analize sploh niso
vse sledile tej metodi, pa tudi ne vse kakšnemu
drugemu modelu. Analitski postopek je bil prav-
zaprav pri vsaki od objavljenih analiz nekoliko
drugačen, posledično pa je bila taka, vsakokrat
formalno drugačna, tudi vsaka od »izdelanih«
pritlehnih teorij, V tem članku želim poudariti to
različnost analitskih pristopov in tehnik in različ-
nost teoretskih izidov.
Prvi resni poskus kvalitativne raziskave na po-
dročju socialnega dela v Sloveniji je bila raziskava
o socialnoterapevtskih kolonijah za vedenjsko
motene otroke na Rakitni v letih 1975 in 1976.
Tako praktična akcija kot tudi raziskava sta bili v
več pogledih prelomni. Pristop k obravnavanju
otrok se je od dotedanjih zdravstvenih kolonij raz-
likoval po kombinaciji teh elementov: (1) zavrača-
nje medicinskega modela defekta oziroma modela
obravnave, ki implicira vlogo otrok kot objektov
terapevtskih prizadevanj, (2) vključitev skupine
alternativno usmerjenih nepoklicnih prostovoljnih
sodelavcev v vlogi vzgojiteljev, (3) združitev prak-
tičnega in raziskovalnega dela v okviru akcijske
raziskave z udeležbo. Raziskava ni bila le prva
eksplicitno zasnovana akcijska raziskava z udelež-
bo (ARU) v socialnem delu pri nas, ampak tudi
prva kvalitativna raziskava - kljub uporabi neka-
terih standardiziranih tehnik zbiranja podatkov.
Raziskovalno poročilo o dveh kolonijah je bilo v
glavnem kvalitativno: vsebovalo je verbalne opise
dogajanja, opise doživljanja, anekdote in razmiš-
ljanja, ki so jih prispevali udeleženci različnih pod-
skupin ali slojev v koloniji in okrog nje. Nekatere
interpretacije so bile prav briljantne, toda metodo-
log bi jim očital, da ne temeljijo na razvidni ana-
lizi sistematično zbranega empiričnega gradiva.
215
BLAŽ MESEC
Celoten postopek zbiranja empiričnega gradiva,
njegovega urejanja, analize in interpretacije se je
dogajal v glavah genialnih mladcev, ki so dali osta-
lemu svetu na vpogled samo svoje sklepe, sem in
tja ilustrirane s primeri empirije. To ne pomeni,
da njihove interpretacije in sklepi niso izhajali iz
empiričnih opažanj in doživetij, ampak da empi-
rična evidenca ni bila sistematično zbrana, ana-
lizirana, eksplicirana in »postavljena na ogled«.
Vendar pa so te interpretacije druga drugo vali-
dirale in so bile bolj ali manj sprejete v skupnosti
raziskovalcev, ki so bili seznanjeni z zadevo. Teo-
rija kvalitativnega raziskovanja, na kateri je teme-
ljilo to poročilo, je ostala na spoznavnoteoretski
ravni in na ravni obravnave terenskih metod zbira-
nja podatkov, ni pa dala opore za analizo podat-
kov. Dogodilo se je tisto, kar sem pozneje imeno-
val »skok v teorijo«; preskok mučnega zapisovanja
opažanj, predvsem nevpadljivega vsakdana, opu-
stitev utrudljivih analitičnih postopkov, postop-
nega klasificiranja in povezovanja. Ta skok v
teorijo je problematičen, prvič, ker lahko vsebuje
neupravičene preskoke v sklepanju (jumping to
conclusions)-, in drugič, ker onemogoča drugače
mislečim, da bi iz istega empiričnega gradiva iz-
peljali drugačne sklepe. Pomeni kršenje temelj-
nega metodološkega načela, načela preverljivosti
podatkov in postopkov sklepanja.
Ko sem »padel« v naslednjo kvalitativno razi-
skavo, to je, ko sem se znašel pred zahtevo, da v
raziskovalno poročilo prispevam besedilo o nekaj-
letnem delu s taborniki v mestnem predelu Ljublja-
ne (1980), ne da bi vnaprej načrtoval raziskavo
(ki je imela druge nosilce), sem se tolažil z mislijo,
da je dobilo poročilo o rakitniških kolonijah pozi-
tivno recenzijo, čeprav je bilo veliko besedil napi-
sanih postfestum, če že ne povsem »iz glave« na
podlagi reminiscenc in dokaj nesistematičnih
zapiskov; vnaprej načrtovana testiranja so bili
namreč taboreči pod vplivom svojih vzgojiteljev
zavrnili v imenu svojih pravic, oziroma, so jih
dopustili le v močno okrnjenem obsegu. V okviru
projekta »Štepanjsko naselje«, ki ga je izvajal
sociološki inštitut in naj bi prispeval k reševanju
problematike naselja s številnimi priseljenci iz
kulturno in socialno različnih okolij, je skupina
strokovnjakov in prostovoljcev začela sodelovati
s taborniško enoto v tem predelu z namenom, da
bi to organizacijo usposobila za delo z zelo različ-
nimi otroki, med drugim tudi za sprejemanje
otrok z vedenjskimi in čustvenimi motnjami. Šlo
je torej za uvajanje sprememb v obstoječo prosto-
voljsko organizacijo. Po zglednem začetnem sode-
lovanju se je počasi razvilo nasprotovanje med
starim vodstvom enote in starejšimi (po stažu)
člani na eni strani in strokovnjaki in študenti-pro-
stovoljci na drugi. Spor med stranko »tabornikov«
in stranko »socialcev« je kulminiral na letnem
taborjenju, nadaljeval pa se je vse do naslednjega
poletja, ko je prišlo do ločitve obeh strank in orga-
nizacije dveh ločenih izmen.
Kako zastaviti raziskavo tega dogajanja? Retro-
spektivno so zadeve videti preproste, tedaj pa ni
bilo jasno niti, kako zastaviti problem. Ker je šlo
za socialno delo, je bilo seveda logično, da gre za
problem načina dela, metode ali pristopa. Hoteli
smo spremeniti organizacijo, da bi bila kos novim
nalogam. Pri tem smo naleteli na težave, na odpor.
Je bilo to nujno, neizogibno? Problem je torej uva-
janje sprememb v prostovoljsko organizacijo. Po-
jem »uvajanje sprememb« mi je odprl tudi vrata
v teorijo, vključno z literaturo o spreminjanju
organizacij. Teoretski kontekst']q bila torej teorija
skupnostnega socialnega dela. Metodološki pri-
stop, kot se je pokazalo na koncu, je bil študija
primera organizacije, v katero so prišli (povabljeni
ali nepovabljeni - z vidika starih tabornikov je
prišlo nekaj povabljenih, pa veliko nepovabljenih)
strokovnjaki in njihovi pomočniki-prostovoljci, da
bi spremenili način delovanja organizacije in da
»ne bi bilo nikoli več tako, kot je bilo«. Tak proces
je vreden raziskovanja. Študija primera pomeni,
da iz proučevanja enega samega primera izvede-
mo posplošitve, četudi zgolj kot hipoteze. Te hipo-
teze je mogoče preveriti bodisi z nadaljnjimi razi-
skavami bodisi s povezovanjem z že obstoječim
znanjem. Empirično gradivo sem zbiral z opazo-
vanjem s sodelovanjem, pravzaprav s sodelova-
njem z opazovanjem, saj je bilo sodelovanje pri-
marno, opazovanje pa sekundarno. Vse lepo in
prav, toda opazovanje ni bilo sistematično. Pisal
sem sicer dnevnik, a precej neredno in nesistema-
tično. Izhodiščno empirično gradivo torej nikakor
ni bilo zgledno, pomagalo pa mi je, da sem obudil
spomine na dogajanje med letom. Ti spomini pa
niso bili gradivo, ki naj bi ga nato še analiziral,
ampak so zapisani kot besedilo končnega poro-
čila. Tehnika analize torej ni razvidna. Tudi meni
se je zgodil »skok na teoretsko raven«. V celotnem
dogajanju je bil v ospredju konflikt med starimi
taborniki in prišleki, tako da se je opis razvoja,
poteka in manifestacij konflikta vsilil sam po sebi
kot osnovna tema. Temu pa je sledilo vprašanje,
kaj to dogajanje pomeni z vidika teorije socialnega
216
PRITLEHNE TEORIJE V KVALITATIVNEM RAZISKOVANJU V SOCIALNEM DELU
dela, kaj je bila pri vsem tem metoda oziroma ali
sploh lahko govorimo o metodi. Rezultat raziskave
je bil torej dvojen: najprej opis socialnega procesa,
to je konfliktnega dogajanja, in razčlenitev faz in
manifestacij konflikta, nato »diagnoza«, prepozna-
nje, v literaturi o skupnostnem socialnem delu že
opisanega pristopa oziroma ujemanja v literaturi
opisane strategije in dejanskega poteka, kar se je
izteklo v ugotovitev, da gre v našem primeru za
posebno kombinacijo konsenzualne in konfliktne
strategije skupnostnega dela. Opis konfliktnega
dogajanja, čeprav sam po sebi didaktično zanimiv
kot realni, naravni primer družbenega konflikta
na medosebni in medskupinski ravni, se je iztekel
v ugotovitev o podobnosti manifestacij, taktik in
tehnik konflikta na mikroravni s konflikti na ma-
krodružbeni ravni, kar je bilo zame takrat osu-
pljivo spoznanje.
Osupljivo, ker sem uvidel, da smo - obsojajoč
izvoz/uvoz socialistične revolucije na makro ravni
in morda tudi revolucijo sploh - na mikro ravni
sami kot znanstveno podkovana avantgarda uvo-
zili nekakšno revolucijo (proti izkoriščanju otrok,
za enak dostop do sredstev za zadovoljevanje po-
treb, proti privilegijem, za demokracijo in samo-
upravljanje), Kot so otroci in mladostniki pri ta-
bornikih reproducirali avtoritarne vzgojne vzorce
svojega domačega okolja, tako smo pristaši akcije
spreminjanja, prepričani v svoj prav, nevede re-
producirali vzorec revolucije - s pomembno razli-
ko, da na koncu vendarle nismo zatrli in razgnali
drugače mislečih (mogoč in poskušan je bil nam-
reč tudi nasproten izid), ampak smo dopustili dru-
gačnost - ločene izmene.
Že v prvi raziskavi smo torej oblikovali dve
vrsti teorije ali teorijo na dveh ravneh: na ravni
opaženega socialnega procesa (vedenja) in na rav-
ni namerne družbene (strokovne) akcije (ravnan-
ja), Bil sem zadovoljen, saj sem uspel neko doga-
janje, ki je bilo videti zelo kaotično, urejeno opisati
z uporabo pojmov socialne psihologije in teorije
skupnostnega socialnega dela, A tudi jaz, tako ka-
kor prej kolegi, nisem pustil za seboj primarne
empirične evidence, niti spodobnega dnevnika ne,
da bi omogočil drugim preverjanje in kritiko svojih
ugotovitev. Zahteva po dokumentiranju empirič-
nih »dejstev« in po razvidni analizi je bila poslej
v ospredju mojega »kvalitativnega« prizadevanja.
Raziskava o krajevni organizaciji Rdečega kri-
ža (1986) je druga na seznamu mojih samostojnih
kvalitativnih raziskav. Da bi dobili vpogled v delo-
vanje prostovoljcev, samopomoč in vzajemno
pomoč in tako prispevali spoznanja v teorijo
prostovoljnega socialnega dela in samopomoči,
sem se z dvema študentkama, ki sta tako opravljali
svojo študijsko prakso, pridružil kot opazovalec
krajevni organizaciji Rdečega križa v predmestju
Ljubljane. Organizacija je izvajala standardni pro-
gram Rdečega križa, svojo pozornost pa so prosto-
voljke usmerile predvsem v pomoč starejšim. Tudi
to je bila študija enega samega primera organi-
zacije v njenem okolju, izvedena z namenom, da
bi prišli do ugotovitev, ki bi veljale vsaj kot hipo-
teze tudi za druge podobne organizacije in okolja,
kjer sodelujejo prostovoljci. Gradivo smo zbirali
z opazovanjem (delno kot sodelovanje z opazova-
njem, delno kot opazovanje s sodelovanjem). De-
kleti sta sodelovali pri merjenju krvnega pritiska
in nekaterih drugih akcijah, jaz pa sem se udele-
ževal sestankov odbora. Ob tem smo vsi trije vodili
vsak svoj dnevnik. Tudi tokrat so bili ti dnevniki
preveč površni in skopi, da bi bili kaj več kot
opomniki, a so mi bili v pomoč pri kronološkem
razvrščanju dogajanja in pri opozarjanju na po-
membne dogodke. Ključno gradivo so bili odlični
zapisniki sestankov odbora krajevne organizacije
RK, ki jih je pisala tajnica odbora, sicer tudi poklic-
na tajnica v nekem podjetju. Poleg zapisnikov sem
pri analizi uporabil tudi druge dokumente organi-
zacije, Ko sem začenjal analizo, sem imel tokrat
prvič pred seboj spodobno empirično gradivo, ki
sem ga uredil, tako da je v dodatku raziskovalnega
poročila seznam dokumentov, v poročilu samem
pa so ob trditvah in sklepih reference na te doku-
mente. Tu sem tudi prvi uporabil tehniko kodi-
ranja (klasificiranja) posameznih postavk iz doku-
mentov, To ni bilo težko, kajti posamezne točke
iz zapisnikov so se nanašale na jasno razpoznavne
vidike delovanja organizacije, kot so pobiranje
članarine, prodajanje znamkic, obiskovanje starih,
obdarovanje ipd. To primarno opisno kodiranje
sem nadgradil na dveh ravneh s kodami, ki so se-
gale na teoretsko raven: uporabil sem klasifikacijo
funkcij organizacije po literaturi (Pincus in Mina-
ban) in klasifikacijo izbranih metodičnih vidikov
(procesualnost, napotenje, zaupnost ipd,). Upora-
bil sem torej tri načine kodiranja: prvi je bilo ko-
diranje, ki je še najbližje postopku kodiranja »in
vivo«; kot kode sem uporabil izraze, uporabljene
v samih zapisnikih. Pri drugem sem izhajal iz
vnaprejšnje teoretske sheme - spiska funkcij orga-
nizacije, V gradivu sem iskal in kodiral reference
na posamezne funkcije (razdeljevanje materialnih
sredstev, vzpostavljanje povezav z viri ipd,). Pri
217
BLAŽ MESEC
tretjem sem induktivno, po metodi stalnega pri-
merjanja, abstrahiral metodične pojme (procesual-
nost ipd.).
Tudi v tej raziskavi sem bil ves čas pred vpraša-
njem, kaj je problem raziskave. Izhodiščni pro-
blem je bil ugotoviti, kako poteka prostovoljno
delo v prostovoljski organizaciji. A tudi tu bi lahko
(zlobno) vprašali: Kako - kako? Kaj me pravza-
prav pri tem »poteku« zanima? Iz poročila je raz-
vidno, da me je zanimalo veliko reči; drugače po-
vedano, vse do konca nisem uspel usmeriti pozor-
nosti na en sam, najpomembnejši problem. Šele
post festum, ko je bilo poročilo oddano, se mi je
posvetilo, o čem pomembnem pravzaprav govori.
Pred tem sem opisoval vse mogoče. Zbrano gra-
divo in analiza sta omogočala opisati, kaj organi-
zacija dela, katere funkcije izvaja. Prvi rezultat je
torej diagnoza funkcij organizacije v skladu z opisi
v literaturi. Drugi rezultat je opisna teorija o nači-
nih ravnanja prostovoljk, o njihovi laični metodi
in o samorazumevanju prostovoljk. Tretji rezultat
je opis skupinskega dogajanja: strukture skupine,
posameznih vlog, vodenja, potreb skupine. Pozne-
je se mi je posvetilo, da je za teorijo najpomemb-
nejše dejstvo, da je prišlo do konflikta med krajev-
no organizacijo in občinskim vodstvom organiza-
cije in da smo v skupinskodinamičnem dogajanju
v krajevni organizaciji opazili razliko med for-
malno in neformalno strukturo in delovanjem.
Organizacija je bila v prehodu med formalistično-
ritualiziranim načinom delovanja, ki se legitimira
s poslušnostjo organizacijski hierarhiji, in pragma-
tično-učinkovitostnim načinom delovanja, ki se
legitimira z odgovornostjo do »volilnega telesa«
(do konstituante), to je, do starejših občanov, ki
naj bi jim, po samorazumevanju prostovoljk, orga-
nizacija predvsem služila. Tudi tu se je sredi osem-
desetih let na mikro ravni dogajalo nekaj podob-
nega kakor na družbeni makro ravni.
Tretja moja kvalitativna raziskava so bili Sce-
nariji preživetja (1989). V obdobju politične in go-
spodarske krize v nekdanji Jugoslaviji si je projekt-
na skupina študentov na »blok eksperimentalnih
vajah« zastavila vprašanje, kako se ljudje znajdejo
v pogojih visoke inflacije, slabih gospodarskih
razmer in negotove prihodnosti. Kot socialne
delavce so nas zanimale tehnike preživetja. Ker
nismo imeli večjih ambicij, so študentje izvedli pol-
strukturirane intervjuje na priročnem, »naključ-
nem« vzorcu Ljubljančanov. Izvedenih je bilo
približno 30 intervjujev, ki so jih študentje (delali
so v parih) praviloma dobesedno zapisovali. Zajeli
smo ljudi obeh spolov, različnih starosti in celot-
nega izobrazbenega razpona. Potem ko smo inter-
vjuje na vajah delno obdelali in prišli do določenih
ugotovitev, sem gradivo ponovno vzel v roke, ker
se mi je zdelo, da je v njem skrito več zanimivega,
kakor smo uspeli analizirati na vajah. Izločil sem
slabe intervjuje in preostale pretipkal (iz rokopisa)
tako, da sem pustil na desni strani širok rob,
kamor sem nameraval vpisovati kode. Kodiranje
je bilo zahtevnejše kakor v raziskavi o organizaciji
Rdečega križa, ker so bile izjave na zelo različnih
ravneh. Uporabljeno je bilo torej reduktivno kodi-
ranje, klasificiranje izjav po podobnosti, in poime-
novanje variabel in modalitet v procesu abstrahi-
ranja pojmov. Kodiranje imenujem reduktivno,
ker je bilo več podobnih izjav subsumirano pod
isti pojem, tako da je bilo na koncu število pojmov
manjše kot število prvotnih izjav. Rezultat te prve
analize je bil torej opis različic doživljanja krize in
tehnik preživetja na podlagi seznama pojmov z
njihovimi modalitetami. Pomembnejše »odkritje«
je bil obrazec postopnega krčenja zadovoljevanja
potreb od opuščanja velikih vlaganj (gradnja hiše)
in »luksuza« (potovanja) do prikraj sevanj a pri
zadovoljevanju osnovnih potreb, nazadnje potreb
otrok. Drugi postopek analize je bil nasproten
od prvega. »Kodiranje« je potekalo tako, da sem
zapise intervjujev kot celote, kot opise posamez-
nih primerov, razporejal po metodi stalnega pri-
merjanja glede na podobnost celostne situacije
anketiranca (oziroma njegove družine) v večdi-
menzionalnem prostoru, katerega dimenzije so
bile v začetku nejasne in neeksplicirane. Ko sem
opise življenjskih situacij razporedil po podobno-
sti v nekaj skupin, sem vsako skupino poimenoval
z opisnim ali metaforičnim izrazom (npr. »gospo-
darska ekspanzija«, »pred zaprtimi vrati«) in to
poimenovanje še podkrepil ali ilustriral z značil-
nim dobesednim navedkom iz intervjuja (npr.
»garamo, pa vseeno ničesar nimamo«). Tako sem
torej kot rezultat dobil tipologijo življenjskih situa-
cij in ravnanj družin v krizi. Tretji postopek je bil
čisto miselne narave in ni več zahteval poseganja
v empirično gradivo. Šlo je za gradnjo hipotetič-
nega eksplanativnega modela, ki naj bi pojasnil
paleto različnih odzivov družin na družbeno kri-
zo. Neodvisne variable v tem modelu so izhodiščni
pogoji družin, posredniška pa družinska struktura
in dinamika. Pri tej raziskavi sem se prvič zavedel
velikih možnosti kvalitativne analize in velike svo-
bode na empiričnih opisih in izjavah temelječega
teoretiziranja, ki ga omogoča.
218
PRITLEHNE TEORIJE V KVALITATIVNEM RAZISKOVANJU V SOCIALNEM DELU
Raziskava o oblikah neformalne pomoči med
družinami {\993) naju je s kolegom Srečom Dra-
gošem peljala v smer oblikovanja taksonomije
oblik neformalne pomoči. S pomočjo študentov
in kolegov na VŠSD je bilo izvedenih več kot sto
delno strukturiranih intervjujev z družinami iz vse
Slovenije na njihovih domovih (po priročnem iz-
boru, vendar razpršeno po različnih krajih). Poleg
drugih podatkov o gospodinjstvu so anketirani
opisali nekaj situacij, v katerih so se obrnili na
koga po pomoč, in situacij, ko so sami komu
pomagali. (Izločili smo opise'institucionalne
pomoči.) Tako smo dobili večje število opisov
situacij neformalne pomoči. Vsak opis smo kodirali
glede na ustaljenost dejanja pomoči (ustaljene
navade - neustaljena dejanja), širino kulturnega
kroga, v katerem velja ta običaj ali navada (širši
kulturni običaj - navada v ožjem sorodstvenem
krogu), odnos med prejemniki in dajalci pomoči
(sorodniki - sosedje - prijatelji - drugi), vsebino
pomoči (stvarna - osebna) in razlog ali povod
pomoči (življenjski dogodki - obletnice - delo -
nesreča - bolezen - pomanjkanje). Vsak opis smo
torej razvrstili glede na vseh teh pet kriterijev in
dobili tako hierarhično klasifikacijo ali taksono-
mijo oblik neformalne pomoči. Glede na to, da je
»pomoč« (socialna pomoč) osrednji pojem social-
nega dela in da je neformalna pomoč ena od dveh
različic pomoči, bi morala biti ta klasifikacija
teoretično pomembna, kot je za botanika pomem-
bna taksonomija rastlin.
Analiza, ki sem jo naslovil Dan na psihiatriji
(1994), govori o doživljanju pacientk psihiatrične
klinike. Odlomek iz dnevnika prostovoljke, dru-
žabnice pacientkam na ženskem oddelku psihia-
trične klinike, ki ga je prijazno dala na voljo Mojca
Urek za analizo v skupini slušateljev podiplomske-
ga študija socialnega dela na področju duševnega
zdravja, je zaradi avtentičnosti in niansiranosti
zbudil mojo pozornost, tako da sem ga ponovno
analiziral, pravzaprav samo tisti odlomek, ki go-
vori o izhodih in o reakciji pacientk na nepravično
odločitev zdravnika. Tudi tu gre za študijo prime-
ra, ki temelji na nesistematičnem opazovanju z
delno udeležbo, kakor ga je ob svojih obiskih
izvajala prostovoljka in svoja opažanja pozneje
doma zapisala v dnevnik. Izhodišče analize,
empirično gradivo, je bilo zgolj nekaj stavkov v
dnevniku, stavkov, ki so bili nabiti s pomenom.
Njihov pomen je bil tako kondenziran, da se je -
spet sama od sebe - vsilila reduktivnemu kodi-
ranju ravno nasprotna metoda eksplikativnega
kodiranja. Izluščiti je bilo treba in narediti raz-
viden pomen teh stavkov, pravzaprav enega same-
ga stavka, saj gre za vsebinsko povezano celoto.
Vsaki pomenski enoti tega stavka, povedi, smo
poiskali splet asociacij, pojmov, ki so razprli kon-
tekst dogajanja, na katerega se je nanašala izjava,
in tako omogočili razviden in razčlenjen opis, ki
je vodil do razumevanja izjave in situacije, v kateri
je nastala. Rezultat analize je eksplikacija impli-
citnih teorij ključnih akterjev, to je zdravnikov
(osebja) in pacientk, in ugotovitev o protislovni
naravi teh teorij - teorija o protislovju (dialektična
teorija) med implicitnimi teorijami ključnih akter-
jev. Eksplikacija implicitnih teorij akterjev je eden
najbolj zaželenih in za prakso pomembnih ciljev
raziskovanja v socialnem delu. Samo če vemo, na
podlagi kakšnih predpostavk, domnev in »teorij«
delujejo ljudje, jim lahko te »teorije« reflektiramo
in tako vplivamo na njihovo korigiranje.
V	tej analizi sem se najbolj približal meji tiste-
ga, kar naj bi bil še sprejemljiv delež »domišljije«
pri analizi. Zato je to analiza, za katero ne bi želel,
da bi jo posnemali; če že, tedaj z dobrim razlo-
gom. Dosedanja posnemanja v študentskih razi-
skovalnih nalogah so se izrodila v nesmiselno pre-
pisovanje izjav in poljubno izmišljanje, ki ni pri-
peljalo nikamor.
V	okviru raziskave inštituta za kriminologijo
(nosilka A. Šelih) o kršenju pravic otrok v postop-
kih pred organi pravosodja in socialnega varstva,
sva s kolegico Gabi Čačinovič Vogrinčič analizirala
nekaj primerov dela centrov za socialno delo, med
njimi tudi primer nasilja nad otroki zaradi alkoho-
lizma staršev, primer, s katerim se je center za
socialno delo ukvarjal celo desetletje in ki se je
končal (začasno) z oddajo otrok v zavod in izre-
kom pogojne kazni staršem, torej ne tako, kakor
bi si želeli, a bolje, kakor bi se, če sploh ne bi
ukrepali. Gre za študijo primera dela socialne služ-
be z družino (1996). Osnovno empirično gradivo
je bila dokumentacija socialne službe, dosje pri-
mera. Po ureditvi dosjeja je stekla analiza na dveh
ravneh. Najprej smo izvedli kronološko analizo
kot čisto formalno analizo števila dogodkov (posa-
meznih vrst) v časovnih obdobjih, katere rezultat
je kronološki diagram. Strogo vzeto je to kvanti-
tativna analiza, ne kvalitativna. Zanima nas raz-
poreditev dogodkov, ki jo interpretiramo glede
na različne možne razporeditve.
Končna interpretacija je seveda vsebinska, ne
zgolj formalna, kar pomeni, da upoštevamo va-
lenco (vrednost) ali pomen posameznih dogodkov
219
BLAŽ MESEC
in nas zanima, ali se je zmanjšalo število nega-
tivnih dogodkov ipd. Druga raven analize je ana-
liza interakcijskih vzorcev, zlasti vzorcev ravnanja
socialne službe. Kronološka analiza prispeva k
analizi interakcijskih vzorcev. Končni rezultat ana-
lize je dvojen: podali smo interpretacijo o možni
implicitni teoriji socialne službe, ki je v duhu tradi-
cionalnega linearno-kavzalnega mišljenja usmer-
jena k odpravljanju osnovnega vzroka nasilja
(alkoholizem staršev) in pri tem zanemari druge
možnosti vplivanja in sprememb. Drugi rezultat
je teorija o dveh strategijah ravnanja socialne slu-
žbe, dejanski, ki smo jo poskusno imenovali kon-
trolna strategija, in možni, ki smo jo imenovali
strategija pomoči. Pokazali smo, da teorija ni samo
konstatacija dejanskega, ampak tudi interpretacija
možnega, odkrivanje realnih možnosti drugač-
nega delovanja v dejansko opaženem. Odzivi na
to analizo so pokazali, da je mogoče ugotovitve
posplošiti na širši krog primerov in da gre (je šlo)
v resnici za precej razširjeno strategijo naših so-
cialnih služb. Po drugi strani pa smo bili opozor-
jeni tudi, da strategij ne gre ločevati, ampak le
razlikovati, saj je treba hkrati uporabljati obe. Ta
raziskovalni pristop je bil ponovljen v številnih
diplomskih delih študentov socialnega dela. Žal
do sedaj še nismo utegnili pregledati vsega tega
raziskovalnega dela.
Tudi raziskava o skupini samopomoči žensk
(1996), ki so doživele nasilje s strani svojih zakon-
skih partnerjev, je študija primera. Sledi v social-
nem delu pogostemu modelu primerjave med
stanjem pred obravnavo in po njej. Osnovno em-
pirično gradivo, to je polstrukturirane intervjuje
s članicami skupine samopomoči, sta priskrbeli
strokovni vodji skupine, diplomirani socialni
delavki Mojca Papič in Marija Gril. Intervjuji niso
zapisani dobesedno, pač pa v povzetku, kar je
morda etično utemeljeno, metodološko paje ovi-
ra, saj tako ravnanje omogoča, da se že v zapise
intervjujev vnašajo stališča raziskovalk, in se tako
zmanjšuje objektivnost raziskave. Te intervjuje
sem ponovno reduktivno kodiral in dobljene poj-
me povezal v model, ki sem ga ubesedil kot teorijo
o spremembah doživljanja članic skupine samo-
pomoči, do katerih je prišlo zaradi procesov v
skupini.
Ob primerjalnem pregledu teh raziskav sem
se ponovno prepričal, kako primerno orodje za
razumevanje socialnega dela, za vpogled v njegove
postopke in procese, je oblikovanje empiričnih
pritlehnih teorij v tradiciji Glaserja in Straussa
na podlagi kvalitativne analize kvalitativnega
gradiva. Pregled je tudi pokazal, da imamo na
voljo zelo različne postopke analize, ki vodijo do
formalno zelo različnih pritlehnih teorij.
220
PRITLEHNE TEORIJE V KVALITATIVNEM RAZISKOVANJU V SOCIALNEM DELU
Tabela 1: Avtorjeve kvalitativne raziskave na področju socialnega dela v letih od 1980 do 1996
(Vir: B. Mesec, 1998, Uvod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu. Ljubljana: VŠSD.)
221
BLAZ MESEC
OPOMBA
1 Gre za »grounded theory«. Slovensko bi to lahko pomenilo »utemeljena« ali pa tudi »pritlehna«
teorija. V knjigi sami sem kot manj posrečen zavrnil prevod mlajšega kolega Vita Flakerja »pritlehna
teorija« in se opredelil za termin »utemeljena teorija«. Danes vse bolj uvidevam, da je Flakerjev
prevod ustreznejši. Glaser in Strauss nista odkrila, da naj bi bila teorija utemeljena. Utemeljena naj bi
bila pač vsaka teorija, to je samoumevno. Glaser in Strauss sta pozvala k odkrivanju pritlehnih namesto
»velikih« teorij (kakršne so Webrova, Marxova ali Parsonsova), skromnih, kontekstualno vezanih
teorij za vsakdanjo, omejeno rabo, natanko takih, kakršne potrebuje socialno delo. Ta sprememba
mojega terminološkega nazora nima nobene zveze z dejstvom, da je Vito Flaker medtem postal moj
dekan.
222
POROČILO
SOCIALNO DELO PROTI DISKRIMINACIJI HENDIKEPIRANIH ŽENSK
POROČILO O KONFERENCI »TAKO LEPA, PA INVALID!«
20. novembra 2003 je fakulteta za socialno delo
skupaj z ministrstvom za delo, družino in socialne
zadeve in društvom za raziskovanje in uresniče-
vanje psihosocialnih potreb žensk organizirala
enodnevno konferenco z naslovom »Tako lepa,
pa invalid!«. Dogodka se je udeležilo nepričako-
vano veliko udeležencev s področja nevladnih
uporabniških organizacij in državnih pomagajočih
služb, študentke in študenti družboslovnih fakultet
in številni ljudje z izkušnjo hendikepiranosti. Glav-
ni namen konference je bil opozoriti na izkušnje
in potrebe hendikepiranih žensk in mater s hendi-
kepiranimi otroki v Sloveniji in drugod po Evropi.
Konferenca je s prispevki vsakdanjih ljudi ust-
varila prostor, da spregovorijo in da se jih sliši.
Zgodbe ljudi, za katere obstajajo številni izrazi
(ljudje s posebnimi potrebami, invalidi, ljudje z
izkušnjo oviranosti ipd.) so na konferenci sprego-
vorili o osebnih izkušnjah življenja z oviranostjo
na različnih področjih in odnosa družbe, kot ga
čutijo sami. Njihovi prispevki so dragocen prispe-
vek za stroko socialnega dela, zato se mi zdi po-
membno o njih spregovoriti tudi v tem kratkem
poročilu konference. Sodobne postmodernistične
študije pomagajočih poklicov v svojem osnovnem
izhodišču izpostavljajo zgodbe ljudi, ki sami naj-
bolje poznajo svoje življenje, svoje potrebe in spo-
sobnosti. Če želimo delati iz uporabniške perspe-
ktive moči, če hočemo razumeti ljudi, jim je treba
najprej s spoštovanjem prisluhniti.
Darja Zaviršek, predsednica programskega od-
bora in pobudnica tega dogodka, ki je bil eden
od mnogih v evropskem letu invalidov, je uvodo-
ma poudarila tri pomene konference, ki so vpeti
v samem naslovu: (1) Lepota in hendikep sta si v
nasprotju. Ženske so zvečine ocenjevane po zuna-
njem videzu, zaradi česar hendikepirano telo delu-
je odklonsko, neprivlačno, nepopolno. (2) Držav-
ne politike ostajajo premalo pozorne na razlike
med spoloma, saj je predstava norme človeškosti
pisana po merilih moškega. (3) Pomen konference
lahko povežemo z idejami uporabniških gibanj.
ki izhajajo iz potreb posameznikov, pri čemer upo-
števajo njihovo izkušnjo oviranosti.
Splošno sprejeto družbeno mnenje o hendike-
piranih ženskah je prepričanje o njihovi spolni
neaktivnosti, ki jo pripisujejo fizični oviranosti.
Še več, ljudje verjamejo, da zaradi fizičnega hendi-
kepa oseba ne le ni sposobna spolnosti, ampak
niti ne čuti potrebe po njej. Elena Pečarič iz druš-
tva za teorijo in kulturo hendikepa (YHD) je opo-
zorila na splošno sprejeto predpostavko, da je
vsaka povezava s spolnostjo za hendikepirano
žensko tabu in celo nedostojna tema. Mnogim še
vedno kot najboljšo možno kontracepcijo predla-
gajo sterilizacijo. Maca Jogan je teoretsko osvetlila
razlike med ženskostjo in moškostjo v naši družbi,
ki so bile v ospredju stoletja. Ženske so morale
biti zveste vlogi »reproduktivnega stroja«, vendar
pri hendikepiranih ženskah to ne velja. Nepopol-
nemu telesu se pogosto pripisuje tudi duševna ali
emocionalna nesposobnost; tako za žensko na vo-
zičku na primer velja, da je nesposobna materin-
stva. Te družbene mite je s svojo zgodbo ovrgla
Martina Piskač, ki je kljub svoji fizični oviranosti
in na invalidskem vozičku skupaj z možem vzgo-
jila danes 10-letno hčer. »Hči mi je vseskozi kazala,
da je zanjo samoumevno, da sem njena mati, da
si bo sama morala pobrati stvari, mi sama splezati
v naročje ipd.« Njena zgodba govori o tem, da je
tudi hendikepirana ženska sposobna biti dobra
mati na način, ki je zanjo mogoč. Sprva se je tudi
sama srečevala z negativnimi odzivi okoHce, da
vloge matere ne bo zmogla, saj še zase ne more
skrbeti. Pokazalo se je, da kot mati na vozičku ni
potrebovala nič drugega kakor več fizične pomoči
pri previjanju otroka, hranjenju, umivanju.
Velika potreba po podpori se kaže tudi pri ma-
terah hendikepiranih otrok. Barbara Ivačič iz dru-
štva Sožitje je raziskala, kakšno podporo okolja
dobijo matere, saj so navadno one tiste, ki prev-
zamejo skrb in nego hendikepiranih otrok. Matere
so svoje občutke opisovale z besedami, kakor so
nemoč, krivda, strah, pri čemer pa so tudi
223
POROČILO
poudarile pomanjkanje pomoči strokovnjakov, od
katerih so pomoč najbolj pričakovale.
Nezadostno podporo pomagajočih služb je v
svoji zgodbi opisala tudi Tatjana Cerovac iz zavoda
Zarja. Kot mati sina, ki ima po prometni nesreči
poškodbo glave, popoldneve preživi pri opravlja-
nju skrbstvenega in negovalnega dela za sina, ki
živi doma, dopoldneve pa preživlja v Zarji. Občut-
ki in počutje, s katerimi se v vlogi matere do poško-
dovanega sina počuti, so »neverjetna utrujenost,
upadla koncentracija, občutki depresije, slabši
spomin«.
Gornja dva primera govorita o moči in nemoči
mater s hendikepiranima otrokoma. Kljub hudi
stiski ob soočenju z otrokovo oviranostjo se njuna
moč kaže v njunih pripovedih, da je mogoče živeti
polno in kvalitetno življenje v skupnosti. Hkrati
pa ženska še vedno ostaja tista, ki po tradicional-
nih pričakovanjih prevzema skrbstveno neplačano
delo in nego, pri čemer pa ne dobi zadostne pod-
pore in informacij od služb, od katerih to pri-
čakuje.
Konferenca je gostila tudi priznane predava-
teljice treh tujih univerz: Lena Dominelli z uni-
verze v Southamptonu (Velika Britanija), katere
glavno sporočilo je misel, da je družba tista, ki
hendikepira zaradi načina organiziranja družbe-
nih razmerij, Dietke Sanders z univerze v Erfurtu
(Nemčija), ki zagovarja enakopravne vloge intele-
ktualno oviranih žensk do materinstva in poudarja
konkretne socialnodelavske koncepte pomoči;
Elena larskaia Smirnova z univerze Saratov (Ru-
sija) pa poudarja, da družina velikokrat ne more
rešiti problemov, ki nastajajo zaradi nepravične
družbene urejenosti.
Konferenca je osvetlila poglede na senzibilno
socialno delo s hendikepiranimi ženskami in z
ženskami hendikepiranih otrok. Odprla je prostor
javnega diskurza, povabila k besedi ljudi z lastno
izkušnjo življenja s hendikepom. Namen konfe-
rence ni bil le prikazati in opisati dejanskega po-
ložaja teh ljudi v Sloveniji v številkah, institucijah
in obstoječih programih, ampak tudi, da sami upo-
rabniki ocenijo obstoječo podporno mrežo pomo-
či in možnosti, ki jih (n)imajo. Predlogi konference
bodo posredovani odgovornim institucijam, ki
imajo moč odločanja, saj je bila konferenca pri-
ložnost za boljše in kvalitetnejše sodelovanje med
strokovnimi institucijami in prejemniki pomoči.
Konferenca je osvetlila predstavo o normalnosti
hendikepiranih žensk tudi v medijih, ki prav tako
spreminjajo jezik in ga posredujejo javnosti.
Špela Vrh
224
POVZETKI
Vesna Leskošek
TRGOVANJE S TELESI IN DUŠAMI ŽENSK NA SLOVENSKEM DO KONCA 19. STOLETJA
Doc. dr. Vesna Leskošek je predavateljica nafakidteti za socialno delo univerze v Ljubljani in raziskovalka
na Mirovnem inštitutu v Ljubljani.
Zahodne raziskovalke spola so postavile tezo, da so bile ženske v zgodovini obravnavane le kot
telesa, ki služijo domovini (z rojevanjem otrok) in gospodarju (kot žene in gospodinje). To tezo
potrjujejo tudi slovenska raziskovanja zgodovine žensk, ko odkrivajo ideologije in prakse, ki so
reducirale ženske na njihova telesa. Na Slovenskem najdemo zapise o trgovanju z ženskami že v
prvih stoletjih našega štetja. Najprej so z trgovali s sužnjami, pozneje z nevestami, ves čas pa so
ženske uporabljali za trgovino z »belim blagom«. Ženske so za njihov upor kaznovali ostreje kot
moške, kajti njihovo dejanje je bilo dvojni greh. Poleg pisanih zakonov so prekršile tudi nezapisane -
z vstopom v javnost so spremenile vlogo, ki jim je bila predpisana v zahodni kulturi, zato so morale
plačati dvojno ceno. Huje so jih kaznovali v protireformacijskih pogromih, čarovnice so množično
morili in sežigali, nezakonske matere so preganjali, kamenjali in zasramovali.
Ključne besede: zgodovina, telo, obredi, kaznovanje.
Vesna Švab, Urban Groleger
POTREBE ŽENSK S PONAVLJAJOČIMI SE DUŠEVNIMI MOTNJAMI
V PROCESU ZDRAVLJENJA IN OKREVANJA
Dr. Vesna Svab je docentka na medicinski fakulteti univerze v Ljubljani, predsednica društva SENT in
vodja rehabilitacijske enote psihiatrične klinike v Ljubljani. Urban Groleger je zdravnik psihiater na
psihiatrični kliniki v Ljubljani.
Potek hudih in ponavljajočih se duševnih motenj je pri ženskah ugodnejši kakor pri moških, vendar
se po mnenju avtorjev pogosteje ponavljajo zaradi hujših in specifičnih stresnih obremenitev. Te
obremenitve so zlasti gmotna prikrajšanost, izpostavljenost spolnemu in fizičnemu nasilju in skrb za
otroke. Zato je treba obravnavo žensk s ponavljajočimi se duševnimi motnjami prilagoditi njihovim
potrebam v vseh službah za duševno zdravje. Rezultati raziskave so pokazali tudi, da ženske pogosteje
in lažje poiščejo pomoč v duševni stiski, da so zaradi sprejema v bolnišnico in posledic motenj manj
socialno umaknjene kakor moški. Njihovo socialno funkcioniranje je boljše, večja je njihova čustvena
zavzetost. Pogostost odvisnosti od psihoaktivnih substanc je manjša, nevarnost samomora je nekoliko
manjša kakor pri moških. Glede na povezanost hudih duševnih motenj z revščino in fizičnimi in
spolnimi zlorabami pa je treba zagotoviti povezanost in usklajeno delovanje zdravstvenih in socialnih
služb za duševno zdravje. Uspešno okrevanje je mogoče le ob prilagoditvi služb dejanskim potrebam
uporabnic, ki so zdravstvene in socialne narave. Ženske potrebujejo zaščito, podporo, zdravljenje in
psihoterapijo v svojem naravnem okolju, torej povezane skupnostne oblike zdravljenja in skrbi.
Ključne besede: psihiatrično zdravljenje, psihosocialna skrb, stresne obremenitve.
Duška Knežević Hočevar, Sanja Cukut
PREDSTAVITVE SAMOMORA NA SLOVENSKEM V TISKANIH MEDIJIH
Doc. dr. Duška Knežević Hočevar je znanstvena sodelavka inštituta za medicinske vede ZRC-SAZU.
Sanja Cukut, univ. dipl. soc., je zunanja sodelavka istega inštituta.
Avtorici presojata medijsko govorico o samomorilnosti na Slovenskem v zadnjih treh desetletjih.
Temeljna teza je, da so v tiskanih medijih strokovnjaki iz medicinskih ved najpogosteje zastopani kot
razlagalci samomorilnega vedenja in da je način poročanja o samomoru večinoma vpet v razlagalni
225
POVZETKI
okvir klasične teorije modernizacije. Na podlagi analize tiskanega gradiva avtorici pokažeta, da večina
avtorjev zapisov vzroke za samomor res pripisuje t. i. negativnim učinkom družbeno-gospodarskega
napredka, ki naj bi med drugim peljal v vedno večjo odtujenost posameznika v družbi; šele v zadnjem
obravnavanem desetletju se pojavijo razlage, ki vključujejo okoljske in genetske dejavnike. Ugotovita,
da je retorika zapisov o samomoru na Slovenskem v skladu z aktualnim političnim dogajanjem:
število člankov na to temo močno naraste v obdobju oblikovanja in uveljavljanja slovenske neodvisne
države, pri čemer je samomor večinoma označen za »nacionalno katastrofo«.
Ključne besede: retorika medijev, odtujenost posameznika, socialna patologija.
Suzana Oreški
SKRB SVOJCEV ZA BLIŽNJE, KI IMAJO TEŽKE PSIHIATRIČNE DIAGNOZE
Suzana Oreški, dipl. soc. del, je zaposlena v društvu Altra - Odbor za novosti v duševnem zdravju.
Avtorica izhaja iz izkušenj vsakodnevnega praktičnega dela z uporabniki in njihovimi svojci. Ugotavlja,
da skrb mater in svojcev za najbližje ni nekaj samoumevnega. »Folklorni« vedenjsko-odnosni vzorci
v družinah, kjer se razvije dolgotrajna oblika duševne motnje, so pogosto ovira za razvoj in napredek
vseh članov družine. V teh družinah je veliko požrtvovalnosti, a tudi vsakodnevnih stresnih in čustvenih
scenarijev preživetja, ki so za uporabnika in svojca pogubni, za družbo pa veliko breme. Celostni
pristop, zlasti delo v multidisciplinarnih timih, ki bi potekali globalno, lokalno, kontinuirano in
fleksibilno, bi lahko vplival na boljši izid storitev, zlasti pa na kvaliteto življenja oseb z dolgotrajnimi
psihosocialnimi težavami in njihovih svojcev.
Ključne besede: osebe z dolgotrajnimi psihosocialnimi težavami, skupnostna skrb, ekološka podporna
pomoč.
Danica Hrovatič
USTANOVE
Danica Hrovatič je socialna delavka in sociologinja, zaposlena pri Socialni zbornici Slovenije.
Delovanje ustanov kot pravnoorganizacijske oblike nevladnih organizacij je mogoče razumeti skoz
pregled zakonodajne ureditve, ki omogoča ustanovitev, organizacijo in vodenje tovrstnih organizacij.
Ob predpostavki, da je ustanova kot pravnoorganizacijska oblika v slovenskem prostoru preredko
uporabljena, s pregledom ureditve delovanja ustanov postanejo transparentne tiste vsebine, ki so
morda ovira, da se tovrstna oblika med zasebnimi iniciativami ustanavljanja različnih tipov organizacij
ne pojavi pogosteje. Močan vpliv države oz, državnih organov na ustanovitev, delovanje in prenehanje
ustanove, čeprav zaradi potrebe po zaščiti ustanovitvenega premoženja, udejanjanju volje ustanovitelja
pri uresničevanje splošno koristnega ali dobrodelnega namena ustanove in zagotavljanju trajnosti
njenega delovanja, se kaže potencialnim ustanoviteljem kot ovira pri odločanju za tovrstno socialno
investiranje. Zasebni zavodi so posebnost slovenske pravnoorganizacijske prakse. Ustanovitelj zagotovi
sredstva za delovanje, ki pa se ne vodijo v uradni evidenci kakor pri ustanovi, zaradi česar je postopek
ustanavljanja privatnega zavoda enostaven in fleksibilen. Nova zakonodaja na področju delovanja
zavodov predvideva odpravo instituta zasebnih zavodov, vendar bi ob tem morali napraviti delovanje
ustanov fleksibilnejše, saj jim je sedaj zaradi močnega državnega vpliva na delovanje komajda
upravičeno reči nevladne organizacije.
Ključne besede: zavodi, nevladne organizacije, socialno investiranje, fleksibilnost,
Blaž Mesec
PRITLEHNE TEORIJE V KVALITATIVNEM RAZISKOVANJU V SOCIALNEM DELU
Dr. Blaž Mesec je izredni profesor na fakulteti za socialno delo univerze v Ljubljani
Na podlagi primerov lastnih kvalitativnih raziskav poskuša avtor odgovoriti na vprašanje, kakšne
vrste teorij se pojavljajo kot izid teh raziskav. S tem hoče opozoriti na odprto vprašanje oblikovanja
teorij na podlagi empiričnega raziskovanja socialnega dela, ki naj bi imelo prednost pred prevzemanjem
ali apliciranjem teorij drugih ved. Opozori tudi na veliko raznolikost teorij, ki nastanejo pri takem
226
POVZETKI
raziskovanju. Med njimi so diagnoza (prepoznanje v teoriji opisanih metod ali problemov), opisna
teorija ravnanja, opisna teorija procesa, tipologija, eksplanacija, taksonomija, dialektična teorija (teorija
o protislovju), teorija o implicitni teoriji akterjev, teorija o strategijah ravnanja. Vse te teorije so
izdelane v tradiciji oblikovanja pritlehne teorije po Glaserju in Straussu. Dodana je preglednica
avtorjevih kvalitativnih raziskav in v njih uporabljenih metod in teoretičnih izidov.
Ključne besede: konstrukcija teorije, teoretska refleksija.
227
ABSTRACTS
Vesna Leskošek
TRADE OF WOMEN'S BODIES AND SOULS IN SLOVENIA UNTIL THE END OF 19^" CENTURY
Dr. Vesna Leskošek is a senior lecturer at the University of Ljubljana Faculty of Social Work and a
researcher at the Peace Institute, Ljubljana.
Western researchers of gender suggest that women have been treated, historically, as bodies that
serve the nation (delivering babies) and the master (as wives and household workforce). Slovenian
research in the history of women, too, uncovers ideologies and practices that reduce women to their
bodies. The earliest records on woman trade on what is presently the Slovenian territory date from
the first centuries A. D., either as the trade of slaves or of brides. Rebelling women have been pun-
ished more severely than men. Their act was a double offence, violating written as well as unwritten
laws - by entering the public domain they changed their prescribed position. Their punishment was
harsher in counter-reformation pogroms, as witches they were more liable to persecution, to burning
at stakes and to other forms of murder.
Keywords: history, rituals, punishment.
Vesna Švab, Urban Groleger
NEEDS OF WOMEN WITH RECURRING MENTAL HEALTH PROBLEMS
IN THE PROCESS OF TREATMENT AND RECOVERY
Dr. Vesna Švab is a senior lecturer at the University of Ljubljana Medical Faculty, the chairwoman of
the ŠENT association of psychiatric patients, and the head of the rehabilitation unit of the Ljubljana
Psychiatric Clinic. Urban Groleger is a psychiatrist at the same Clinic.
The course of severe and recurring mental disorder in women is more favourable but more fre-
quently erupting than in men. The latter is considered as due to heavier and more specific stressful
overloads, such as material deprivation, exposure to sexual and physical violence, and care for chil-
dren. Consequently the treatment of women with recurring mental health problems in all mental
health services needs to be adjusted to their needs. Research has also shown that women more often
and sooner find help when in mental distress, and that they become less socially withdrawn on
account of hospitalisation and the effects of distress; they retain better social functioning and greater
emotional engagement; their dependency upon psychotropic drugs is less frequent or intense; and
the risk of suicide is somewhat smaller with them. However, the relation of severe mental disorder to
poverty and physical and sexual abuse necessitates linked and coordinated performance of both
medical and social services of mental health. A successful recovery is only possible when the services
accommodate the users' actual needs, which are of both medical and social nature, in their natural
environment.
Keywords: psychiatric treatment, psychosocial care, stressful overload.
Duška Knežević Hočevar, Sanja Cukut
PRESENTATIONS OF SUICIDE IN THE SLOVENIAN PRESS
Dr. Duška Knežević Hočevar is a research fellow at the Institute of Medical Sciences of the Scientific
Research Centre at the Slovenian Academy of Sciences and Arts. Sanja Cukut, a sociologist, is an
associate of the same Institute.
The authors discuss the discourse on suicide in Slovenian press over the last three decades. The main
assumption is that the chief interpreters of suicidal behaviour are medical experts, and that the jour-
nalistic reports on suicide are principally located within the framework of the classical theory of
228
ABSTRACTS
modernisation. Analyses of press clippings show that most authors attribute the cause of suicide to
the so-called negative effects of socio-economic progress, notably alienation. Only in the last decade
explanations emerged that take resort to environmental and genetic factors. The authors find that
the rhetoric on suicide has also been determined by political events. The number of articles signifi-
cantly increases during the establishment of independence, when suicide is recognised as a »national
catastrophe«.
Keywords: rhetoric of the media, individual alienation, social pathology.
Suzana Oreški
RELATIVES' CARE FOR THE PEOPLE WITH SEVERE PSYCHIATRIC DIAGNOSES
Suzana Oreški is a social worker, employed at the Association Altra - Committee for Innovations in
Mental Health.
The paper is based on the experiences of daily work with users and their relatives. She finds that the
relatives' - not even the mothers' - care for their folks is not a matter of course. Families in which a
long-term mental disorder emerges have developed behavioural-relational patterns that often pre-
vent the development and progress of family members. In these families one can observe much
devotion but also many scenarios of survival that may be lethal for both user and the relative and a
great burden to society. A holistic approach, especially continuing and flexible work in multidisciplinary
teams, might improve the outcome of services and the quality of life of people with long-term psycho-
social problems and those around them.
Keywords: long-term psychosocial problems, community care, ecological support,
Danica Hrovatič
FOUNDATIONS
Danica Hrovatič is a social worker and sociologist, employed by the Social Chamber of Slovenia.
The functioning of the foundation as a legal form of non-governmental organisations may be under-
stood through the survey of pertinent legislation. Based on the assumption that this form is too
seldom used in Slovenia, the author scrutinises its character, thus finding the possible obstacles
against its being used more frequently. For the potential founders the main obstacle seems to be the
strong presence of the state in the creation, operation and closing down of a foundation. Instead,
private institutes are used. The finances that the founder provides for a private institute are not
officially registered as they are for a foundation, which makes the founding procedure simple and
flexible. Proposed new legislation will abolish private institutes, without, however, making the foun-
dation any easier to establish and run. At present, the impact of the state is such that they can hardly
be called 'non-governmental'.
Keywords: institutes, non-governmental organisations, social investment, flexibility,
Blaž Mesec
GROUNDED THEORIES IN THE QUALITATIVE RESEARCH IN SOCIAL WORK
Dr. Blaž Mesec is an associate professor at the University of Ljubljana Faculty of Social Work.
The author attempts to qualify the theories deriving from his own qualitative research. This leads him
to the much discussed question whether the construction of theories in social work on the basis of
empirical research has a priority before taking over and applying theories from other sciences. He
points up a great variety of the types of theories that resulted from his research, such as diagnosis
(recognition of methods and problems described in theories), descriptive theory of professional ac-
tions, descriptive theory of social processes, typology, explanation, taxonomy, dialectic theory (theory
of contradiction), theory of the implicit theory of actors, theory of the strategies of professional
action. They have all been constructed in Glaser and Strauss's tradition of'grounded theory', A table
of the author's qualitative research projects shows the methods used and the theoretical results.
Keywords: theory construction, theoretical reflection.
229
Društvo Paradoks išče stalnega sodelavca za pridobivanje
evropskih sistemskih subvencij (spremljanje razpisov in prijavljanje nanje).
Če vas zanima, pokličite ali se oglasite!
PARADOKS
Slovensko društvo za vzajemno pomoč v duševni stiski
Postonjska 3, 1000 Ljubljana
tel. (01) 4259785, 041 236638, 041 237594
KAKO NAI BO UREJENO BESEDILO ZA OBJAVO V ČASOPISU SOCIALNO DELO
oddaja
Prispevek, poslan za objavo v Socialnem delu, ne sme biti v postopku za objavo v drugi reviji ali
drugem mediju.
Besedilo je treba oddati v elektronski obliki. Zapisano naj bo v formatu WORD ali RTF. Oddate
ga lahko na disketi (standardni 3,5-palčni), ali še bolje, pošljete kot priponko po elektronski pošti.
format
Teoretski članki, raziskovalna poročila in druge poglobljene študije naj bodo dolgi okoli ene avtorske
pole (30.000 znakov s presledki vred). Druga besedila (poročila, recenzije) naj imajo okoli pol
avtorske pole. Pisma naj bodo kratka in naj takoj preidejo k stvari.
Besedilo naj ima dvojen razmik med vrsticami in enotno velikost črk 12 pik. Biti mora neforma-
tirano, brez pomikov v desno, na sredino ipd. Ne uporabljajte avtomatičnega številčenja odstavkov!
Pri alinejah na začetku vrstice ne uporabljajte »bulitov«, črnih pik, temveč samo navadne pomišljaje!
Vmesni naslovi lahko imajo največ tri nivoje. Oštevilčite jih na standarden način (L, 1.1., 1.1.1.
...), in sicer ročno - ne uporabljajte avtomatičnega številčenja naslovov!
Citate označite z narekovaji in NE z ležečo pisavo! Ležečo ali podčrtano pisavo (ki sta ekvivalentni)
uporabljajte samo za poudarjeno besedilo, za naslove knjig in revij (gl. spodaj) in za tuje besede v
besedilu, ne pa za naslove razdelkov v besedilu ipd.
Vse tuje besede (razen imen) in latinske bibliografske kratice (ibid., et al ipd.) pišite ležeče ali
podčrtano. Kjer z izvirnim izrazom pojasnjujete svoj prevod, ga postavite v oglati oklepaj, npr.: ...
igra [play]...; s tem zaznamujte tudi neizrečen ali izpuščen del citata, npr.: »... [družina] ima funkcijo
...«, »... vse tuje besede [...] in latinske ...«.
Ves tekst, vključno z naslovi, podnaslovi, referencami itn., naj bo pisan z malimi črkami, seveda
pa upoštevajte pravila, ki veljajo za veliko začetnico. Tega pravila se ni treba držati le, če citirate
besedilo, ki rabi velike črke.
opombe
Opombe k besedilu naj bodo pomaknjene na konec besedila pred bibliografijo. Ne uporabljajte
računalniškega formata opomb! V glavnem besedilu označite opombo z njeno zaporedno številko
takoj za besedo ali ločilom, in sicer v pisavi superscript (»nadpisano«). V taki pisavi naj bo tudi
številka pred besedilom opombe. Opombo dodajte samo, če je res nujno. Bibliografskih opomb (tj.
takih, katerih poglavitna vsebina je navedba vira) ne sme biti.
Grafični materiali naj bodo izrisani v formatu A4 in primerni za preslikavo. Upoštevajte, da je
tisk črno-bel. Če so grafike računalniško obdelane, se posvetujte z uredništvom. Ne uporabljajte
internih grafičnih modulov urejevalnikov besedil!
VIRI
Avtor/ica mora sam/a zaprositi za dovoljenje, če prispevek vsebuje gradivo, ki zapade avtorskim
pravicam, in vse tako gradivo mora biti opremljeno z navedbo vira.
Na koncu besedila postavite (neoštevilčen) seznam uporabljene literature, razvrščen po abecednem
redu priimkov avtorjev oz. urednikov (oz, naslovov publikacij, kjer avtor ali urednik ni naveden).
Zajema naj samo v besedilu navedeno literaturo!
Seznam naj bo urejen kakor tile zgledi:
D. Bell, P. Caplan, W, J, Karim (ur,) (1993), Gendered Fields: Women, Men and Ethnography. Lon-
don: Routledge,
J, D, Benjamin (1962), The innate and the experiential, V: H, W, Brosin (ur,). Lectures in Experimen-
tal Psychiatry. Pittsburg: Univ, Pittsburg Press (81-115),
— (1991), Sadomasochism in the Perversions: Some Thoughts on the Destruction of Reality, /. Amer.
Psychoanal. Assn., 39: 399-415,
KAKO NAJ BO UREJENO BESEDILO ZA OBJAVO V ČASOPISU SOCIALNO DELO
G. Čačinovič Vogrinčič (1993), Družina: pravica do lastne stvarnosti. Socialno delo, 32, 1-2: 54-60.
A. Miller (1992), Drama je biti otrok. Ljubljana: Tangram.
M. Štrekelj (2001), Dom za stare - ljudem prijazna ustanova. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo
(diplomska naloga).
Zakon o delovnih razmerjih. Ur. 1. RS, 42/02.
Pri reviji navedemo strani, na katerih se nahaja članek, za dvopičjem, pri zborniku pa v oklepaju.
Podnaslov pišemo za dvopičjem po glavnem naslovu. Z dvema črticama na začetku vrstice zaznamu-
jemo, da gre za istega avtorja kakor pri prej navedenem viru. Avtorjevo lastno ime lahko tudi izpišete.
REFERENCE
Reference v besedilu naj bodo urejene po temle zgledu: »... (Bell, Caplan, Karim 1986; prim, tudi
Čačinovič Vogrinčič 1993) ...«, in sicer enako, če gre za avtorje ali za urednike (brez »ur.« ipd.).
Kadar citirate, navedite tudi stran v viru, npr. »... (Miller 1992: 121) ...«. Imena istega avtorja ali
urednika v zaporednih referencah ni treba ponavljati, npr. »... (Chaseguet-Smirgel 1984: 111; 1991:
87) ...«. Če navedba vira neposredno sledi omembi avtorja oz. urednika v besedilu, njegovo ime v
oklepaju izpustite, npr. »... po Millerjevi (ibid.) je ...«. Če navajate zaporedoma isti vir, uporabite
»ibid.«, kadar navajate isto stran kakor pri prejšnji navedbi, ali »op. cit.«, kadar navajate isto delo, a
drugo stran v njem, npr.: »... (op. cit.: 121),..«
PRILOGE
Glavno besedilo prispevka naj se začne z naslovom prispevka brez navedbe imena avtorja/avtorice.
V glavnem besedilu ne sme biti nikjer navedeno, kdo je njegov avtor/avtorica.
Prvi list natisnjenega besedila, v elektronski obliki pa posebna datoteka naj vsebuje povzetek,
ključne besede in kratko informacijo o avtorju, avtorici. Omembe avtorja, avtorice naj bodo vedno v
tretji osebi.
Povzetek naj obsega 10-15 vrstic in v njem naj bodo zapisane najpomembnejše ugotovitve (sklepi)
prispevka. Ne uporabljajte formulacije tipa »Prispevek predstavlja rezultate raziskave...« ipd., temveč
te rezultate (ali sklepe ipd.) na kratko obnovite.
Ključnih besed naj ne bo manj ko tri in - če ni nujno - ne več ko šest. Ne ponavljajte besed iz
naslova!
Informacija o avtorju, avtorici naj vsebuje samo najosnovnejše podatke (npr. »Dr. X Y je docentka
za sociologijo na Fakulteti za socialno delo v Ljubljani, podpredsednica Društva socialnih delavcev
Slovenije in pomočnica koordinatorja Evropskega programa za begunce.«).
Če je mogoče, priložite prevod povzetka, ključnih besed in opombe o avtorju/avtorici v angleščino.
Obvezno pripišite svoj naslov, telefonsko številko in elektronski naslov, če ga imate!
RECENZIIA
Vaše besedilo bo recenziral/a strokovnjak/inja s področja, s katerim se ukvarja vaše besedilo. Recenzija
je anonimna na obe strani. Čeprav se trudimo, da bi bil postopek kratek, lahko traja kar dolgo. Če
dobite predloge za popravke, jih obvezno upoštevajte in popravljeno besedilo vrnite v predvidenem
roku.
ZA BOLJŠO PRAKSO
Za kratka poročila o delu, mini raziskave, razmisleke ipd., namenjene informiranju o praksi, izmenjavi
izkušenj ali stališč, ta navodila niso zavezujoča, saj želimo dati priložnost tudi ljudem (delavcem in
uporabnikom), ki niso vešči akademskega pisanja.
social work
Vol. 43, August 2004, Part 4
Published by University of Ljubljana School of Social Work - All rights reserved
EdítüNn-Chíef	Advisory Board
Bogdan Lešnik	Vika Beve Blaž Mesec
Editorial Board	Čačinovič Vogrinčič Mara Ovsenik
Srečo Dragoš	Bojan Dekleva Jože Ramovš
Mo ca Urek	Rapoša Tajnšek
Darji Zaviršek
Zinka Kolarič Bernard Stritih
Consultant Editor	Anica Kos Marta Vodeb Bonač
Jo Campling	Marjan Vončina
The Editor's Address
Topniška 31,1000 Ljubljana, Slovenia, phone (+386) 1 2809260, fax (+386) 1 2809270
email socialno.delo@fsd.si, web www.fsd.si/sd
selected contents
Vesna Leskošek
TRADE OF WOMEN'S BODIES AND SOULS IN SLOVENIA UNTIL THE END OF CENTURY 175
Vesna Švab, Urban Groleger
NEEDS OF Vl/OMEN WITH RECURRING MENTAL HEALTH PROBLEMS IN THE PROCESS OF
TREATMENT AND RECOVERY	185
Duška Knežević Hočevar, Sanja Cukut
PRESENTATIONS OF SUICIDE IN THE SLOVENIAN PRESS	191
Suzana Oreški
RELATIVES' CARE FOR THE PEOPLE WITH SEVERE PSYCHIATRIC DIAGNOSES	201
Danica Hrovatič
FOUNDATIONS	207
Blaž Mesec
GROUNDED THEORIES IN THE QUALITATIVE RESEARCH IN SOCIAL WORK	215
ENGLISH ABSTRACTS	228
Published in six issues per year
The journal welcomes the announcements of international events, conferences, etc., that comply with
the journal's policy. Please send in text files, not printed matter. They will be published at an earliest
opportunity, but the time lapse needs to be taken into account.
NflRODNfi IN UNIVERZITETNfi KNJIáNICP
socialno delo 43 (2004), J J 094/200¿
članki
Vesna Leskošek
TRGOVANJE S TELESI IN DUŠAMI ŽENSK NA SLOVENSKEM DO KONCA 19. STOLETJA 175
Vesna Švab, Urban Groleger
POTREBE ŽENSK S PONAVLJAJOČIMI SE DUŠEVNIMI MOTNJAMI
V PROCESU ZDRAVLJENJA IN OKREVANJA	185
Duška Knežević Hočevar, Sanja Cukut
PREDSTAVITVE SAMOMORA NA SLOVENSKEM V TISKANIH MEDIJIH	191
Suzana Oreški
SKRB SVOJCEV ZA BLIŽNJE, KI IMAJO TEŽKE PSIHIATRIČNE DIAGNOZE	201
Danica Hrovatič
USTANOVE	207
Blaž Mesec
PRITLEHNE TEORIJE V KVALITATIVNEM RAZISKOVANJU V SOCIALNEM DELU	215
poročilo
SOCIALNO DELO PROTI DISKRIMINACIJI HENDIKEPIRANIH ŽENSK:
POROČILO O KONFERENCI »TAKO LEPA, PA INVALID!« • Špela Urh	223
povzetki
SLOVENSKI	225
ANGLEŠKI	228
ISSN 0352-7Q5Ó
UDK 304+3Ó