SLIKARJI AMATERJI V JELOVŠKOVI GALERIJI
Jelovškova galerija vsakih deset dni odpre vrata obiskovalcem z novo razstavo slikarjev in kiparjev, vsako leto enkrat tudi sli-karjem amaterjem. V oktobru so amaterji razstavljali letos že drugič. Tokrat so bili trije, lahko bi rekli najboljši, obiskovalci pa so morda pritrdili, da tudi zelo zanimivi.
Tudi tokrat je bila otvoritev slovesna, s predstavitvijo vseh treh slikarjev in koncertom, ki sta ga izvajali umetnici mezoso-pranistka Sabina Hajdarovič in pianistka Marina Lorenz. S skladbami O del mio dolce ordor avtorja W. Glucka, Vrata avtorja M. Lipovška, Gershvinovo Uspavanko, štirimi španskimi pe-smimi M. de Falla ter s še tremi črnskimi duhovnimi pesmimi sta ustvarili obiskovalcem veliko duhovno doživetje, ki se je z likov-nimi stvaritvami slikarjev amaterjev ter s prisotnostjo Jelovška združilo v izjemno lep bogat večer na sicer zapuščenem koncu Kodeljevega.
Nedvomno je pod geslom »kulturo ljudstvu« v naši ob-čini veliko storjenega. Na li-
kovnem področju ni samo to, da imamo svojo galerijo, kamor imajo občani bližje kot v osrednje slovenske, ki so v centru, temveč tudi prilož-nost, da občani sami razstavl-jajo svoje stvaritve in so tako še bolj neposredno vključeni kot uporabniki in soustvar-jalci kulturnih dobrin. Taki primeri so Marin Berovič, Janez Ošaben in Tomaž Želez-nik, ki so svoja dela razstavl-jali od 15. do 25. oktobra. Zna-čilno zanje je, da so amaterji, to se pravi, da jim slikanje ni delo za življenje. Prvi od njih je inženir kemije, drugi je gra-fik in tretji arhitekt. Jože Centa, ki smo ga poprosili za mnenje, pravi o amaterizmu: ljubiteljstvo ali konjiček je zmeraj nekaj privlačnega, kar človeka zaposluje tudi ob red-nem, temeljitem delu in ga osrečuje. Seveda so tudi pri tem velike razlike in moramo biti pri likovnem amaterstvu sila previdni. Likovno ustvar-janje iz čiste notranje nuje se od prisilnega ustvarjanja za
vsako ceno in v vsakem tre-nutku za denar vsebinsko pov-sem razlikuje; v drugem pri-meru pa je produkt pogosto kič.
Zato njih storitve ne sodijo v Jelovškovo galerijo, ker v njej ne gre za prodajni salon, tem-več je kulturnovzgojni hram. Prav zato pa vanjo sodijo vsa dela, ki s svojo kvaliteto zado-voljujejo človekovo potrebo po estetiki, ne glede na to, kakšnega »stanu« so njihovi ustvarjalci.
O  JELOVŠKOVI  GALERIJI
Za Jelovškovo galerijo je Jože Centa pritrdil, da ji je vedno uspelo zagotavljati kvaliteto, zato si je že prido-bila svoje ime. Bila je ena prvih občinskih galerij, ki ji je z velikim prizadevanjem ko-misije za likovno dejavnost in občinske ZKPO že uspelo pre-rasti občinske meje. Zato je treba začetno razstavno poli-tiko nadaljevati in na vsak način tudi zbrati denar za po-pravilo poškodovanih delov galerije. Izrazil je upanje, da bo tudi okolica v bližnji pri-hodnosti primerao urejena, saj sta grad in veličastni park, ki se zajeda med športno — re-kreacijske objekte, velike vrednosti. Vse to bi moral naš delovni človek polno izkoristi-ti. Po njegovem mnenju je neu-rejena okolica močan vzrok, da galerija nima še več obi-skovalcev, ker je sicer njena lega idealna, saj združuje du-hovno in telesno rekreacijo — torej »zdrav duh v zdravem te-lesu« v pravem pomenu; prav to pa bi morali v našem druž-benoekonomskem sistemu bolj uveljavljati.
LIKOVNI AMATERJI
Rad nam je dal svojo oceno o razstavi treh amaterjev, saj ni
Vsaka likovna razstava v Jelovškovi galeriji na Kodeljevem je odprta s posebnim umetniškim programom uglednib izvajalcev in vsakokrat je polno obiskovalcev, ki se pridejo naužit kultur-nih dobrin, ki so mimogrede — zastonj (foto: SG)
mogel skriti, da mu zelo ugaja. Predvsem zato, kot nam je rekel, ker je to doslej najboljša razstava amaterjev, ker so vsi trije resnično čisti ustvarjalci iz notranje nuje in ker so si po slikanju med seboj tako ra-zlični. Vsak od njih ima svoj svet in svojstven pristop, kar kaže na samostojne osebnosti brez vplivov. So razgledani in ne gredo v naivo, temveč v sli-karski akademski pristop s študijem v naravi.
Janez Ošaben npr. goji ak-varel, ki je izredno težka teh-nika in se je morda spoprijel z njo, ker mu je bila najbolj pri roki. Pri njem se vidi pošteno spoštovanje te prefinjene in zelo cenjene tehnike, ki jo sicer zaradi zahtevnosti opuš-čajo.
Tomaž Železnik želi nekam drugam, čutiti je njegovo spontano in tudi željeno spoji-
tev arhitekture in slikarstva. Njegova olja so oboje, barve in simetrija — narava in zakoni-tost iz arhitekture. Želi biti epsko momentalen.
Marjan Berovič — najlažje bi ga označil kot melanholično razmišljujočega. Na zunaj je hladen, v sebi pa nosi nekaj svojevrstnega — izraža skrajno resni odnos. Dime-tralno nasprotje mu je Ošaben, ki z eno samo igrivostjo barv-nih tonov izraža veselje — se-veda zato uporablja akvarel.
Pri vseh treh se čuti pobeg, včasih pa tudi nadaljevanje poklica s slikarskim hotenjem. So sami sebi profesorji in učenci. Clovek se prav čudi, kdaj ljudje, ki opravljajo od-govorno in zahtevno stro-kovno delo, še najdejo toliko časa za to izredno ljubiteljsko delo.
S. G.