Vaš prijateljček.
Opoldne  je  deček  komaj  slišno  zašepetal:   »Žlico lurške vode!«
Ta voda je vedno lahko šla skozi razbolelo grlo, in jo je lahko pogoltnil, čeprav je moral vsako drugo vodo izpljuniti; zdaj se je pa prvič zgodilo, da tudi te ni mogel zaužiti. Tako je torej spoznaJ, da je z njim pri koncu, in zato rekel: »Očka, telefoniraj mojemu spovedniku, ker bom urarl; naj pride takoj s posled^ njim oljem. Sama vidiš, mamica, da tiidi lurška voda ne gre več skozi grlo. Naj mi spovednik ne prinese
155
svetega obhajila, ker hostije ne bom mogel zavžiti; zato ma reci: samo sveto olje!«
Nekaj hipov nato je Gvidon sede začel svoj smrtni boj. Oči so mu postale steklene in srepe.
Mati je klečala ob njern, in ga z levico objemala, z desnico pa mu držala križ.
Bolniška strežnica mu je vbrizgala kafre. Vsi okoli postelje so molili in jokali.
»Srček moj,« mu pravi mamica, »ker ne moreš več govoriti, pa poglej Ijubega Jezusa in ga poljubi, ter mu še enkrat in še večkra.t povej, da ga ljubiš, da ga ljubiš bolj ko vse drugo, bolj  ko nas •vse!«
Gvidon zbere zadnje svoje sile in z vso svojo dušo večkrat zaporedoma poljubi križ.
Pride duhovnik in mu da odvezo. Gvidon ga še spozna. Prične se sveto poslednje olje. Koinaj pa je zadnje maziljenje pri kraju, že zapazijo, kako se Gvidon nalabmo dvigne in oči na široko odpre. Smeh-Ijaje gleda neko prikazen, stoječo nekoliko naprej od noge njegove postelje, proti vratom, ki držijo v salon. Naeukrat se nague, kakor da se ji hoče približati in pravi: »Jezus, ljubiin te,« nato pa 8 še slabotnejšim glasom:  »Mamica!«
Pri tej besedi odplava v raj. Izpraševali so se, katero mamico neki je poklical. Matere pa imajo neki čut, ki jih ne more varati. Gospa pl. Fongalanska je že samo iz glasu spoznala, da Gvidon ni poklical nje, ampak  »svojo nebeško maniico<.
Ko so čez nekaj časa pripravljali posteljo, na ka-teri naj bi počival sveti božji izvoljenček, so položili Gvidona materi v naročje, ki je sedela na klopi. Ko so gledali to ženo, kako joka, kako ljubeče gleda svo-jega sina na svojih kolenih, njegovo ubogo trupelce brez moči, ohlapne roke in vznak visečo glavico, se jim je zdelo, da gledajo žalostno Mater Božjo.
*
Končno vam priporočam: zgodaj prejmite sv. ob-hajilo, vi mali; pogosto ga prejemajte, vi večji! Le prosite doma, in povejte, da hrepenite po Jezuščku, in pa sv. oče je tako naročil, zato »treba ubogati, ubogati!«
156       *