GLEDALIŠKI LIST SEZONA 1923'24 V v VyV ■' 'Ci ŠTEVILKA’ 21 IZDAJA UPRAVA NARODNEGA GLEDALIŠČA VOJUBLJANI n u K05TR UUKR51D0U1C LlUBLIRnn, Dunajska cesta šteu. l/a Palača Ljubljanske kreditne banke Trgouina močnih čeuljeu in usnjatih izdelkou: = Listnice - Damske torbice = Potoualni usnjati predmeti i. dr. Samopročaja in zaloga izčelkou touarne ,,PETOUIFl“, fl. d. n BEOGRAD Dionička glav. .. Din 60,000.000 Rezerva........ Din 30,000.000 Podružnice: Bled, Cavtat, Celje, Dubrovnik, Her-cegnovi, Jelša, Jesenice, Ljubljana, Maribor, Metkovič, Prevalje, Sarajevo, Split, Šibenik, Tržič, Zagreb, Amerikanski odio. Naslov za brzojavke: Jadranska Afiliirani zavodi: Jadranska banka: Trst, Opatija, Wien, Zadar; Frank Sakser State Bank, Cortland Street 82, New-York City, Banco Yugoslavo de Chile, Valparaiso, Antofogasta, Punta Are-nas, Puerto Natales, Porvenir. Najfinejša svetlobna telesa =====— za stanovanja, vile, banke, bare, kine itd. kakor: lestence, namizne, stoječe svetiljke itd. itd. v vsakem poljubnem slogu, tudi po doposlanih načrtih, izdeluje v kovini, lesu, svili, steklu itd. edina jugosiovenska Svetlobna industrija „VESTA“. Napočila samo no atelje ,,1/ESTiT, Ljubljana, Koloduorsha ul. 8/1. SPORED. DRAMA. Začetek ob 8. uri zvečer. Torek, 11. marca Zaprto. Sreda, 12. jy Tri maske — Smešne precijoze Četrtek, — Priljudni komisar. . . . Red C 13. >» Ašantka Red E Petek, 14. v Kamela skozi uho šivanke Red A Sobota, 15. v Othello Red D Nedelja, 16. ob 3. uri popoldne Mogočni prstan. Znižane cene. . . . Izven Nedelja, 16. ob 8. uri zvečer Kamela skozi uho šivanke Izven Ponedeljek, 17. Ašantka ..... Red F Torek, 18. v Zaprto. OPERA. Začetek ob pol 8. uri zvečer. Torek, 11. marca Poljub.................................Red B Sreda, 12. „ ob 4. uri popoldne Prodana ne- vesta. Slavnostna dijaška in ljudska predstava pri zni- Četrtek, 13. „ Žanih cenah Zaprto. (Generalna vaja.) . Izven Petek, 14. „ Poljub . Red F Sobota, 15. „ Manon Lescaut. (Premiera) . . Izven Nedelja, 16. „ Manon Lescaut . Izven Ponedeljek, 17. „ Zaprto. Uprava si pridržuje pravico spremembe sporeda in zasedbe. Priporoča se tvrdka J. največja zaloga oblek na Aleksandrovi cesti samost. 12 Začetek ob 8. Konec ob 11. TRI MASKE. Drama v enem dejanju. Spisal Charles Mere. Poslovenil F. J. Režiser: O. SEST. Prati della Čorba.........................................g. Skrbinšek Rdeči harlekin ..........................................g. Rogoz Puščavnik.................................................g. Terčič Pavliha . ...............................................g. Plut Paolo della Čorba.........................................g. Gregorin Mancecca..................................................ga Wintrova Viola Vescotelli..........................................ga Juvanova Godi se v korziški vasi na pustni torek 1. 1820. SMEŠNE PREČI JOŽE. Komedija v enem dejanju. Spisal Moli&re. Poslovenil F. J. Režiser: g. PUTJATA. La Grange.................................................g. Sancin Du Croisy.................................................g. Bertok Gorgibus, meščan..........................................g. Cesar Madelon, njegova hči......................................gna Juvanova Cathos, njegova nečakinja................................ gna Slavčeva Marotte, služkinja pri Gorgibusovih....................gna Ježkova Almanzor, lakaj...........................................g. Pleničar Marquis Mascarille........................................g. Putjata Vicomte Jodelet...........................................g. Medven Prvi nosilec..............................................g. Markič Drugi nosilec............................................. g. Kurent Prvi godec................................................g. Kumar Drugi godec............................................... g. Jan Več lakajev. Godi se v Gorgibusovi hiši v Parizu. Čas: XVII. stoletje. PRILJUDNI KOMISAR. Komedija v enem dejanju. Spisal Georges Courteline. Poslovenil F. J. Režiser: O. ŠEST. Komisar...................................................g. Peček Floche.................................................... g. Šest Breloc....................................................g. Lipah Gospod....................................................g. Jerman Stražnik Lagrenaille......................................g. Sancin Stražnik Garrigou.........................................g. Smerkolj Punez ....................................................g. Danilo Gospa Flocheva. ......................................ga Rakarjeva Godi se v Parizu. Cas: sedanjost. - 2 - Začetek ob 8. Konec ob 10. ASANTKA. Poljsko spisal W. Perzynski. Poslovenil dr. V. Mole. Režiser: B. PUTJATA. Edmund Lonski...............................g. Peček Bratkovski, njegov stric....................g. Danilo Kr§cki, prijatelj ionskega..................g. Terčič Romorski, slikar............................g. Medven Lutoborski, posestnik.......................g. Cesar Ravnatelj...................................g. Plut Franek, natakar.............................g. Putjata Jan, sluga tonskega........................ g. Jerman Viadka...................................ga Šetinska k. g. Viola, njena prijateljica................gna Juvanova Mamka................................. . gna Rakarjeva Prvo in tretje dejanje v Varšavi, drugo v Florenci. Čas: sedanjost. IG. KLEINM AYR & FED. BAMBERG, dr. z o. z., LJUBLJANA. Prnnlsrtr iVc/n • Edmond Ro stan d: Cy rano de Bergerac. Herojska komedija 1 ftl Ur\,Lir • v pgfjh dejanjih. Poslovenil Oton Župančič. Cena 65 Din. Francoska književnost zadnjih 50 let morda ne premore dela, ki bi bilo v svoji dovtlpnostU vznešenosti in sijaju besede t.iko tipično francosko, kakor je Rostandov „Cyrano“. Z duhom poet, z vnanjostjo nosata grdoba; srce polno ljubezni, usta prekipevajoča od posmeha nad seboj; lev, ki bi si mogel priboriti svet in se ne upa dvigniti oči od žene, Ki jo ljubi evo vam junaka te čudov.te komedije! „Cyrano de Bergerac" je uvrščen v letošnji repertoar ljubljanskega Narodnega gledališča. Damska konfekcija in modni atelje TEODOR KUNC MESTNI TRG 14 POD TRANČO 2 Salon za da m e In gospode EMIL NAVINŠEK šef vlasuljar slov. opere in drame v Ljubljani Izposojevalnica gledalisVciti lasulj in potrebščin — 3 — Začetek ob 8. Konec ob pol 11. Kamela skozi uho šivanke. Veseloigra v treh dejanjih. Češko spisal F. Langer, prevel O. Š. Režiser: ZV. ROGOZ. Peštova.............................................ga Juvanova Pesta...............................................g. Šest Zuzka...............................................ga Rogozova Joe Vilim, veletrgovec................................ g. Skrbinšek Alan Vilim, njegov sin..........................g. Rogoz Bezchyba, bančni ravnatelj..........................g. Lipah Andrejs, svetnik....................................g. Gregorin Dama................................................ga Wintrova Gospodična..........................................gna Ježkova Sluga...............................................g. Sancin Fantič..............................................g. Tavčar Razdobji med dejanji trajata po tri mesece. Čas: sedanjost. V. BEŠTER ATELJE „HELIOS“ Oglejte si slike, Aleksandrova cesta 5 GRiCflR & MEJflC 3S LJUBLJANA, SEUENBURGOUfl UHCfl 3 KNflPuEUEr ULICE — 4 — Začetek ob 8. Konec krog pol 12. OTHELLO. Tragedija v petih dejanjih. Spisal William Shakespeare. Prevel Oton Župančič. Režiser: O. ŠEST. Beneški dož.......................................g. Lipah Brabantio, senator................................g. Skrbinšek Prvi senator......................................g. Medven Drugi senator.....................................g. Sancin Graziano, Brabantijev brat........................g. Cesar Lodovico, Brabantijev sorodnik....................g. Drenovec Othello, plemenit zamorec v beneški službi . g. Putjata Cassio, njegov pobočnik...........................g. Kralj Jago, njegov praporščak...........................g. Rogoz Roderigo, beneški plemič..........................g. Gregorin Montano, namestnik na Cipru.......................g. Peček Desdemona, Brabantijeva hči, Othellova žena ga Marija Vera Emilija, Jagova žena..............................ga Juvanova Bianca, Casijeva ljubica..........................gna M. Danilova Glasnik...........................................g. Terčič Plemiči, vojaki, senatorji, godci. Prvo dejanje se godi v Benetkah, naslednja na Cipru. Glasbo zložil g. Balatka. Po prvem in četrtem dejanju daljša pavza. CB O „ELITE“ : J « : Ljubljana 1 D) GO CD Prešernova ulica št. 9 O) <4- največja konfekci jska trgovina — Mojstrsko r~J © krojena damska in moška oblačila CD EN GROS EN DETAIL. M - 5 - Začetek ob pol 8. Konec pred 10. POLJUB. Narodna opera v dveh dejanjih (treh slikah). Besedilo spisala El. Krasnohorska. Vglasbil Bedridi Smetana. Dirigent: A. BALATKA. Režiser: P. DEBEVEC. Oče Paloucky......................................g. Zathey Vendulka, njegova hči.............................ga Lewandovska Martinka, njena teta..............................ga Borova Barča, služkinja pri Palouckych...................gna Rozumova Luka, mlad vdovec.................................g. Kovač Tomeš, njegov sorodnik............................g- dr. Rigo Matevž, tihotapec.................................g. Zupan Obmejni stražnik..................................g. Mohorič Kmetje, sosedje, tihotapci. Godi se na severočeški meji okrog leta 1850. a. slika: Mlad vdovec Luka pride k Palouckim prosit za roko hčerke Vendulke. Luka jo prosi poljuba vpričo vseh, toda Vendulka mu ga noče dati. To ujezi zaljubljenca tako, da odide v vas in se vrne pod Vendulkino okno z godci in dekleti, češ, če mi ga ti nočeš dati, mi ga bo dala pač katera druga. To je Vendulki preveč: užaljena zapusti očetov dom ter odide v hribe k svoji teti Martini. V 2. sliki smo pri tihotapcih, katere vodi stari Matouš. Luka, ves nesrečen in potrt, sklene na prigovarjanje Tomaševo, prositi Vendulko odpuščanja in se z njo spraviti. Vse to pa sliši stari Matous. Nato prideta Vendulka in njena teta, ki jo nagovarja, naj se i ona posveti tihotapstvu. Teta z Vendulko ni zadovoljna, češ, da je preveč strahopetna, in jo zato odpelje nazaj k sebi v gorsko kočo. 3. slika je samo žareče jutro. Barča pride povedat Vendulki veselo novico: Luka prihaja s pričami, da se z njo spravi in jo zasnubi. Med obema oživi tiha ljubezen, Vendulka mu da poljub in zlomi s teni v ženski plemenitosti svojo trmo. Dobrovoljačka banka, d. d. v Zagrebu podružnica LJUBLJANA Telef. inter. št. 5 in 720 Dunajska cesta št. 31 Izvršuje vse bančne posle najkulantneje - 6 - Začetek ob pol 8. Konec po 10. Manon Lescaut. Lirična drama v štirih dejanjih, poslovenil dr. Ivo Šorli. Vglasbil g. Puccini. Dirigent in režiser: F. RUKAVINA. Manon Lescaut.............................................gna Zikova Lescaut, njen brat in sergeant kr. garde .... g. Cvejič Chevalier des Grieux, dijak ..............................g. Šimenc Geronte de Ravoir, generalni blagajnik .... g. Zupan Edmond, dijak.....................................g. Banovec Krčmar............................................g. Finkov Glasbenik.................................................gna Saxova Plesni učitelj....................................g. Šubelj Čuvaj svetilnika..................................g. Mohorič Poveljnik ladje...................................g. Bogojevič Poveljnik straže..................................g. Perko Dekleta, meščani, kmetice, študentje, kmetje, muziki, stari gospodje in abeji. Kurtizane, vojaki in mornarji. Druga polovica XVIII. veka. Nove kostume je izdelala gledališka krojačnica, dekoracije gledališka slikama. MODNI SALON DAMSKIH KLOBUKOV ANGELA PEKOLJ ALEKSANDROVA CESTA 12 ~ se priporoča velecenjenim damam — Specialna trgouina damskega in moškega sukna Zaloga belega blaga osip ge0raf - 7 - PAVEL DEBEVEC: Puccinijeva „Manon Lescaut“. Puccini ima danes med glasbenim in neglasbenim svetom stališče, kakor lepa, inteligentna plesalka ali sploh krasotica iz polsveta med visokougledno družbo ali v javnem mnenju. Vsak „boljši“ človek je prepričan, da je spodobno in potrebno zabavljati čez Puccinija, natihem pa je vesel, če more ujeti kako njegovo opero, nad katero se potem naslaja mnogo manj estetski, kakor oni, ki se v svoji široki in zdravi odkritosrčnosti javno priznava k njemu. Njegova krivda in slaba stran nista dejstvo, da poje v vseh svojih operah visoko pesem večnomlade ljubezni, njegova krivda ni, da preveva njegova dela sladka melodika skrajne erotike, katere čistost žalibog le preradi oblatijo njegovi nasprotniki z nizko in umazano čutnostjo. Da pa se je Puccini zameril nemškemu glasbenemu svetu in predvsem njega merodajnim krogom tako nesmrtno, je pač krivo dejstvo, da se ni brigal za nemške zakone melodramatike powag-nerske dobe. Očitek, da uporablja sredstva operete v svrho velike tragedije, pa je tudi nepravilno in neupravičeno sklepanje; zakaj ravno opereta se poslužuje — in to še prav nerodno — tako učinkovitih zakonov romanske glasbe, iz nje črpa tako neobhodno potrebni erotični impulz, ki pa pri Pucciniju nikdar ne prekorači meja umetniškega značaja. Težišče Puccinijeve glasbe, glavna poteza njegovega izražanja je nedvomno erotika. Ne tako patetično zunanja kakor pri Verdiju, pač pa bolj občutena, mnogo bolj ekspresivna. Današnejša! In baš ta čisto romanska erotika je zvabila nemško opereto, da si je prisvojila njene forme in načine. In le tako je bila omogočena nemški opereti ona velika, zmagoslavna pot, ki jo je storila po vsem svetu. * V Ljubljani Puccini gre. Sicer tudi tako, kakor sem dejal spočetka: večina zabavlja, sem in tam se tudi zgraža; toda ista večina stoji tudi po dve uri pred otvoritvijo blagajne. Temnih, mrkih pogledov, kakor da gredo k plesalki, k dvomljivi dami, katero so ravno prejšnjega večera ogorčeni vlekli skoz zobe. In tudi Puccinijeva „Manon Lescaut" bo v Ljubljani šla. Kakor gredo „Tosca“, „Butterfly,“ „Boheme“ in „Sdiicdii“. Eno Manon smo v Ljubljani že čuli. In to 1. 1918. katero je uglasbil Massenet. Vsebina Puccinijeve opere je prilično ista, vendar s tem razločkom, da so scene pri slednjem geografično razmetane po vsem svetu. Pariz, Havre, Amerika itd. V prvem dejanju nam slika študentsko življenje. Vesele, razposajene dijake, ljubezni žejne in mlade. Edmonda, ki jim načeluje. V to veselo vrvenje pride tudi de Grieux, mračen in slabe volje. In to je, kakor nalašč za mlade razposajence. Prično ga zasmehovati, zbijati z njim šale, češ, zaljubljen je, pa ne more biti več vesel. — 8 — In med splošnim vriščem se začuje poštni rog. Pošta prihaja. Pošta, predmet večne radovednosti provincijalnih mest, ki prinese vedno kaj novega za zgovorne jezičke. Seveda, tudi danes bo nekaj zanje. S pošto se je pripeljala čudovito lepa devojka v spremstvu dostojanstvenega častnika. Vse zija, vse občuduje, najbolj pa mračni de Grieux. Pozdrav da odzdrav, beseda besedo in kmalu zatli med obema iskrica žive ljubezni. Toda vsaka ljubezen ima svoje zapreke in težave. Stari Geront, ki je spremljal lepo Manon, pripravi med tem vse potrebno, da odpelje krasno deklico, kakor zli duh v svoje temno kraljestvo. In posrečila bi se zlobna nakana, da ni bilo prijatelja Edmonda, ki vso zadevo izda de Grieuxu in prepreči nesrečni beg. Lepa Manon in de Grieux pa pobegneta sama v vozu starega Geronta, ki potem v svoji divji jezi naznani beg Manoninemu bratu, ki pa že ne more ničesar več ukreniti. Zakaj železnic takrat še ni bilo, konj pa v tistem kraju tudi ne. S tolažilom, da najdejo begunko v Parizu, konča prvo dejanje. Drugo dejanje se vrši na domu starega Geronta. Manon je medtem zapustila de Grieuxa, ki je bil zanjo presiromašen ter se je preselila k bogatemu Gerontu, kjer je uživala vse udobnosti razkošnega življenja. Toda srečna ni. Njene misli božajo mladega študenta, njeno srce je še vedno pri de Grieuxu. Ko jo poseti njen brat, mu vse to zaupa. In brat ji svetuje. Prizna ji, da je on kriv njenega odhoda od de Grieuxa, da pa naj se sedaj zopet vrne k njemu. V igranju na karte je dobil de Grieux veliko premoženje in ni se ji bati, da bi trpela pomanjkanje. Preden se more Manon še odločiti, prično vplike slavnosti. Visoki družbi povabljenih predstavlja Geront svojo ljubljeno krasotico. Vse jo občuduje, vse hvali, vse zavida. Potem pride de Grieux. Z raztrgano dušo in ranjenim srcem. Vsak njegov pogled, vsaka beseda je grenko očitanje nezvestobe. Toda ljubezen zopet zmaga. Pozabljeno je vse trpljenje, pozabljene vse bolesti in v nadi v boljšo bodočnost se najdeta ustni v žgoči poljub. Nesreča pa hoče, da ju baš v tem trenutku zasači vrnivši se Geront. Manon pa je pripravljena. Povzpne se celo tako daleč, da ga zasmehuje, češ, mar si bil ti res tako bebast in si mislil, da ti bom ostala zvesta spričo de Grieuxa, ki je mlad in lep! Geront ovadi oba vojaški straži. Mrzlično beganje. Manon skuša rešiti dragocenosti, ki jih je dobila od Geronta, toda straža jo prehiti. Zasači jo s predmeti, ki jih je hotela vzeti seboj. Geront jo osumi, obtoži kot tatico in odvedo jo v zapor. Tretje dejanje pa nam kaže žensko kaznilnico, kjer je Manon zaprta. Njen brat, častnik, ji pripelje de Grieuxa, ki ji razodene, da je za beg vse pripravljeno. Straže so podkupljene in prijatelji obveščeni. V trenutku, ko hočejo oditi, zažvižga sirena, ki naznanja prihod ladje, ki naj odpelje kaznjenke v Ameriko. Ob radovednem - 9 — zijanju ljudstva odpeljejo Manon na ladjo. Brezuspešno je prizadevanje de Grieuxa in njenega brata, da jo osvobode in tako ne preostane de Grieuxu ničesar drugega kakor da prosi komandanta ladje, da ga vzame seboj, četudi kot najslabšega delavca. Poveljnik dovoH. Manon in de Grieux odploveta z ladjo v daljno Ameriko. Četrto dejanje pa se godi v ameriški pustinji. Manon je življenje in trpljenje poslednjih časov utrudilo do smrti. Utonilo je solnce njene sreče, razpršile so se sladke sanje o lepši bodočnosti. Se malo iskanja po brezkrajni pustinji, še malo besed ljubezni žejne duše — potem mir in tema. „Vidiš, ti moj de Grieux, ti moje solnce, vendar sem srečna, da morem umreti v tvojem naročju. In še bolj bom srečna, ko bom vedela, da si mi odpustil, ker sem te zapustila v nadi, da grem v boljšo bodočnost. Ti pa si bil dober z menoj, ljubila sem te, kakor nikogar . . .“ In Manon Lescaut umrje. * Puccini je rojen 1. 1858. in je danes skoraj edini zastopnik moderne Italije. Kljub temu da ne dosega v svojih stvaritvah široke melodične linije velikega Verdija, je vendar njegovo delo polno mozaičnih, originalnih domislekov, katere oživi in podčrta s čudovito instrumentacijo. „Manon Lescaut" je napisal 1. 1893., ki pa takrat še ni imela trajnega uspeha in življenske zmožnosti. Znan je postal šele po temu delu sledeči operi ,,Boheme“ (1897), ki je nesla potem njegovo ime širom vsega sveta. Manon so po večjem odmoru izkopali zopet letos na Dunaju, kjer je vsekakor dosegla velik uspeh, o katerem se je veliko pisalo. v Gospa Iva Setinska. Gospa Iva Setinska je rodom Zagrebčanka, in sicer iz rodbine, katera je dala gledališču več članov. Njena teta je bila mnogoletna članica zagrebačke drame (sedaj že upokojena), sestrična je bila najprej operetna subreta v Osijeku in Zagrebu, potem pa po dunajskem študiju operna pevka v Varšavi. Brat njenega očeta je bil ravnatelj pred vojno znamenitega „Miinchener Tonkiinstler“ - orkestra, a je žal prerano padel v vojni. A tudi njen oče je v mladih letih poleg svojega poklica pogostoma nastopal v gledališču, sicer v majhnih vlogah, a vendar z velikim veseljem. Tudi Iva je že v najranejši mladosti pokazala veliko ljubezen in zanimanje do gledališča, in je bila najsrečnejša, če je smela s starši obiskovati predstave. Ko ji enkrat tega niso dovolili, je razbila svojo igračo, kupila vstopnico in skrivaje odšla na galerijo. Zadeva se je končala tragično, ker so jo starši po končani predstavi zlasali javno pred gledališčem in ji razkuštrali frizurico, a blamirana punčka je prvič morala trpeti „za idejo“. Po volji staršev je obiskovala licej, kjer je bila sicer nadarjena, a nezadovoljna učenka. Srce jo je vleklo drugam, in tako je po — 10 — sedmem razredu odšla brez vednosti staršev v „Glazbeni konservatorij" (takrat še „Glazbeni zavod") in se vpisala kot redna učenka. Za glavni predmet je vzela solo-petje, a vzporedno je študirala klavir, petje, deklamacijo, mimiko itd. Bila je sopranistka in se je specijalizirala za koloraturo. In ko so starši mislili, da obiskuje licej, je obiskovala glasbeno šolo; to je bila njena skrivnost, ki seveda ni ostala skrivnost, temveč je prišla kaj kmalu na dan. Tokrat ji sicer niso zlasali frizurice, a jih je morala mnogo preslišati. Ampak že po prvem semestru je dobila gospodična Iva tako dobro izpričevalo, da je bila oproščena šolnine, in tako so se doma duhovi pomirili. — Usoda pa ni dolgo pustila Ive pri miru. V četrtem letniku naenkrat zboli in s tem je bil njen študij končan. Poslali so jo na morje in misel na pevsko karijero je morala opustiti. Po vojni si je takoj poiskala angažman in je prvič nastopila v Varaždinu z lepim uspehom. Tam je ostala eno sezono in je lepo napredovala, posebno je ugajala kot „Mala čokoladarica" v istoimeni komediji. Po tej sezoni je odšla v Zagreb, kjer so jo angažirali za naivko. Nastopila je v Nušičevi „Protekciji“ v vlogi male „Julke“ in je imela lep uspeh. Kmalu nato je ravnatelj Nučič organiziral v Mariboru mlado slovensko gledališče in začel zbirati okoli sebe moči. Na njegov poziv je prišla gospa Setinska v Maribor in delovala tam do lanskega leta z lepim uspehom. Najboljše njene vloge so bile: „Kristina“ v Schnitzlerjevem ..Ljubimkanju", Majcenova „Kasija“, potem „Andjelija“ v ..Majka Jugovičev", „Marija-Louisa" v Bernsteinovem „Tatu“, „Lady Windermeere“, sultanija v „Hasanaginici“, Lady Aleksandra v „Faunu“ itd. Zdaj pa je prišla v Ljubljano, belo Ljubljano — in bi bila zelo vesela, če bi ji uspelo, pridobiti si simpatije ljubljanske razvajene publike in strogih gospodov kritikov . . . D-: Citati. „Čujte, ravnajte dobro z njimi (z igralci), zakaj oni so zrcalo in okrajšana kronika stoletja. Boljše bi vam bilo, da bi imeli po smrti slabo nagrobnico kot da ste na slabem glasu pri njih, dokler živite." (Shakespeare, Hamlet.) „0 togoti me v dušo, kadar vidim, kako tak čokat, kuštrav bedak razcunja in razcapa vso strast, samo da grmi v ušesa nekaterim piškurjem v pritličju, ki večji del ne marajo drugega, kakor nerazumljive, neme kretnje in hrup. Bičati bi dal takega pobalina, ki Termaganta prekriči in Heroda preherodežuje." (Shakespeare, Hamlet.) ..Bedarija je hvaliti igralca; preveč ognja ima. Ako ima preveč °&nja, ima obenem premalo pameti." (Lessing, Dramaturgie.) „Neke svojevrstne samozavesti sicer zahtevamo od igralca in sigurnost imponira, toda samoljubje in nadsigurnost žalita, le pri ljubljencu občinstva ne, ki sme storiti brez kritike, kar hoče — dokler Pač traja." (Strindberg, Dramaturgie.) „Če vzameš umetniku svobodo, mu vzameš zrak in luč za iz-živetje njegove osebnosti in za vživetje sprejemljive duše v tajinstveni svet pisatelja. In če mu vzamerš veselje do dela, krilato ljubezen do njegovega poklica in do posamezne naloge, mu zasiplješ vir ustvarjajočih domislekov in ga ponižaš do uradnika umetnosti, ki službeno opravlja svojo dolžnost in tako ravno ne opravi svoje dolžnosti, ker je tudi opraviti ne more." (Hagemann, Regie.) „Po mojih nazorih je med vprizarjajočim umetnikom in igralcem navadnega kova bistvena razlika. Za vprizarjajočega umetnika še daleko ne zadoščajo naravne vrline, kakor: lepa postava, pravi naglas, lahka in jasna dikcija; od njega zahtevamo še obsežno splošno izobrazbo, zgodovinsko znanje, temeljito proučevanje materinega jezika, poznavanje splošnega slovstva, posebno dramatične poezije, kakor tudi študij prosodije, silno razvit posluh za melodiko jezika in ritem verza. Da, še več! Vprizarjajočemu umetniku ne sme manjkati tistega finege zmisla za lepoto, ki ga imenuje italijanska filozofija šesti čut, t. j. ona estetična poteza, ki se ne oklepa ozkosrčno ene same umetniške smeri, samo klasične ali romantične, tragične ali komične. Po naravi čuvstven se čuti umetnik po vzvišeni lepoti kipa ali slike mogočno dvignjen, dočim ga malenkostnost takega umotvora mučno divno, kajti estetični instinkt zastopa pri njem mesto razsodnega razuma.“ (Rossi, Studien iiber Shakespeare.) Iz „Spominov S. Bernhardt“. (Dalje.) Ko je prišla Agar in bila predstavljena, je ukazala cesarica, da so nas peljali v veliko dvorano, kjer naj bi bila predstava. Odmerili smo prostor za oder. Videli smo, da moramo imeti tudi stopnice, na katerih bo Agar kot nesrečna kurtizana preklinjala kupljivo ljubezen in hrepenela po idealni. To vprašanje stopnic ni bila nobena malenkost. Slo nam je zato, da bi se ne videlo, kje se končajo naše tri stopnice, ki so predstavljale celokupno monumentalno stopnišče florentinske palače. Prosila sem, da so mi dali grmičkov in cvetja, katero sem razvrstila ob teh treh stopnicah. Prestolonaslednik, ki je prišel k nam — takrat je imel trinajst let — mi je pomagal pri rastlinah in se je smejal kot nor, ko je stopila Agar na stopnice, da bi preizkusila vtis. Mladi princ je bilo zelo lep; po materi je imel čarovite oči in močne obrvi, po očetu pa dolge trepalnice. Bil je tudi duhovit, kakor cesar — ta cesar, ki so mu nadeli priimek „Louis Preprosti11 — ki pa je bil gotovo zelo finega in ostrega duha in obenem zelo velikodušnega značaja. Vse smo uredili kar najbolje in določilo se je, da pridemo čez dva dni zopet, da igramo za poskušnjo pred veličanstvi. Kako prisrčkano je prosil prestolonaslednik, da sme gledati to predstavo, kar so mu tudi dovolili . . . — 12 - Cesarica se je od nas kar najlepše poslovila, le njen glas je bil grozen, ter ukazala dvema damama svojega spremstva, da naš pogostita s pecivom in španskim vinom in, če želimo, da nam razkažeta palačo. Meni ni bilo dosti do tega, toda teta in Agar sta bili tako veseli, da sem končno morala tudi jaz z njima. In vedno mi je bilo žal za to, kajti nič se mi ni zdelo tako grdo kakor cesarske privatne sobane, izjemo so delali le cesarjev kabinet in stopnišča. Silno sem se dolgočasila na tem romanju. Samo nekaj zares lepih slik me je razveselilo. Pred sliko cesarice Eugenie sem stala zelo dolgo in jo molče motrila... Bila je čarobna. In ta slika, ki hvala Bogu ni mogla govoriti, je dokazovala in govorila na glas, da jo je sreča iznenadila s cesarskim prestolom. * * * Med skušnjo za predstavo se ni pripetilo prav nič posebnega. Mladi prestolonaslednik je mislil samo na to, kako bi nam izrazil svoje veselje in hvaležnost. Ker ni smel prisostvovati večerni predstavi, smo morali radi njega igrati že v kostumih; moj mu je silno ugajal, naslikal si ga je v namenu, da si bo dal napraviti enakega za plesni večer, ki je bil njemu na čast prirejen. Predstava je bila na čast holandski kraljici, ki jo je spremljal oranjski princ, v Parizu znan pod imenom „citronski princ“ (Le prince Citron). Ta večer se je nekaj malega pa prav veselega dogodilo. Cesarica je imela namreč čudovito drobno nožico; pa ji je bila še premalo drobna in zato jo je silila v mnogo preozke čeveljčke. Prekrasna je bila ta večer cesarica Eugenie! Njene nežne rame so gledale iz belomodrega, s srebrom prevezanega atlasa. V njenih lepih laseh se je blesketal mal diadem iz turkizov in diamantov. Nožiče so ji počivale na blazinici iz srebrnega brokata. Ves čas med Coppeejevo igro mi je uhajal pogled na to srebrno blazinico. Opa/.ovala sem, kako se obe nožiči premikati. Končno sem . zagledala, kako je eden izmed čeveljčkov počasi, prav počasi začel majati svojega bratca-čeveljčka; videla sem popolnoma natanko, kako se je cesaričina peta osvobodila tesne ječe, tako da je ostala v njej samo sprednja polovica noge. Vznemirjala me je misel, kako bo vendar smuknila njena nožiča zopet v čeveljček in ta moj strah ni bil brez povoda, kajti otečene noge ne spraviš več v preozki čevelj. Ko je padel zastor, so nas dvakrat poklicali pred rampo. Ker pa je cesarica dala znak za aplavz, sem mislila, da je to storila samo radi tega, da bi ji bilo tem kesneje treba vstati; kajti videla sem, kako si je njena obolela prekrasna nožiča zaman prizadevala nazaj v čevelj. Lahki zastor je zopet padel. Agari sem hitro razodela vso skrivnost o čeveljčku in odslej sva obe opazovali skozi špranjo, kako se bo zadeva razvila. Cesar se je prvi dvignil in nato vsa družba. Ponudil je roko holandski kraljici, toda njegov pogled je obtičal na cesarici, ki je obsedela, njegovo lice pa je razsvetilo smehljanje, katero sem že — 13 — poznala. Zašepetal je nekaj generalu Fleuryu in generali ter častniki, ki so sedeli za suvereni, so se takoj postavili med cesarico in ostalo družbo. Cesar in kraljica sta šla in nista navidezno prav nič opazila neprijetnega nemira Njenega Veličanstva; oranjski princ je pokleknil in je pomagal lepi kneginji obleči čeveljček, ki je bil tako majcen kakor Pepelkin. Videla sem, kako je cesarica ponudila roko princu in se mnogo bolj nanj opirala kot je bilo treba, zakaj njena lepa nožiča jo je le malo bolela. Poklicali so nas, da nas nagrade. Stali so okrog nas, nas dvigali v deveta nebesa, z eno besedo: bili smo od predstave presenečeni. * * * Odkar smo igrali „Le Passant" in imeli o njem toliko uspeha, katerega sva bili predvsem deležni Agar in jaz, je bil Chilly z menoj zelo obziren in izredno ljubezniv. Saj je hotel — in to je pri njem nekaj pomenilo — nama plačati kostume. Postala sem oboževana kraljica dijakov. Dobivala sem male šopke, vijolice, sonete in dolge, dolge pesmice . . . mnogo predolge, da bi jih prečitala. Včasih so me, ko sem pred gledališčem izstopila z voza, obsuli s cveticami in to me je silno veselilo, ter sem se zahvaljevala mojim mladim oboževalcem. Včasih so počenjali že take stvari, da so postali popolnoma slepi; če sem včasih v kaki igri igrala slabeje kot sicer in je bila publika bolj hladna kot po navadi, se je armada mojih dijakov pobunila in je pričela ploskati brez zmisla in pameti, tako da sem mislila, da se bo gledališče podrlo. Stari abonentje Odeona, ki so mi bili naklonjeni in so me že tudi precej razvadili, bi pa raje videli, da sem bolj skromna in ponižna, so se radi tega raz- burjali — in jaz sem jih razumela. Kolikokrat je prišel kak star abonent k meni in mi rekel: „Ljuba gospodična, krasni ste bili kot Junija, toda grizete si ustnice in tega stari Rimljani niso nikoli delali!" Ali: „Dete moje, prisrčkani ste bili v „Fran<;oiz Le Champi“, toda nihče še ni videl Bretonke s kodri. “ „Ljuba gospodična," mi je rekel nekoč precej suhoparno profesor s Sorbonne, „kdor kaže publiki hrbet, dokazuje, da nima rešpekta pred njo!“ ..Oprostite, vodila sem starejšo damo proti vratom, ki so bila v ozadju, in nisem mogla iti kakor rak.“ „Umetnice, ki so bile pred vami tu in so bile prav tako talentirane in mogoče še bolj kot vi, so že našle pota in sredstva, in so šle k vratom v ozadju, ne da bi publiki kazale hrbet." Nato se je hitro obrnil pred mano. Jaz pa sem ga zaustavila in rekla: „Oprostite, gospod profesor, pojdite k vratom, kakor ravno nameravate, in sicer tako, da mi ne boste pokazali hrbta.“ Najprej je poskušal, kako bi to naredil, potem po jo je divje odpihal, mi pokazal hrbet in mi zaloputnil vrata pred nosom. — 14 — Začetek vojne 1870/71. Vojna je bila napovedana! In meni se vojna gabi! Samo misel nanjo me razburja in me stresa od nog do glave. Včasih sem kar poskočila, ker se mi je zdelo, da čujem klic daljnih, umirajočih življenj. Ah, vojna! ... Ta sramota! Da, sramota in bolečina! Ah, vojna! Ona podpira, odpušča, da, poveličuje rop in zločin! * * * Pred kratkim sem obiskala veliko livarno — ne maram povedati, v kateri državi, kajti v vseh sem bila gostoljubno sprejeta. Nisem ogleduh ne policijski špijon, jaz sem tožitelj! — Obiskala sem torej eno teh groznih podjetij, ki izdeluje najbolj strahovita morilna orodja. Lastnik, milijarder, je bil ljubezniv človek, v razgovoru brezpomemben, sanjav in nezadovoljen. Moj spremljevalec mi je povedal, da je ta mož pravkar izgubil velikansko vsoto, več kot šestdeset milijonov. „Za božjo voljo! Na kak način jo je izgubil?" „0,“ mi pravita, „saj jih ni izgubil, toda ni se mu posrečilo, da bi jih zaslužil, in to je končno eno in isto“. Ko sem ga nato začudeno pogledala, mi je dejal: „Torej stvar je taka. Saj veste, da se je pred kratkim govorilo o vojni med Francijo in Nemčijo radi Maroka". „Da.“ „No torej, ta jekleni kralj je upal, da bo prodajal topove in je radi tega povečal obrat v svojih tovarnah, ki še ta trenutek noč in dan delajo. Vplivnim članom vlade je razmetal neverjetne podkupnine in si je nakupil i v Nemčiji i v Franciji časopisja, ki je hujskulo oba naroda drug proti drugemu. Toda, hvala Boga, pametni, človekoljubni možje so vse to preprečili. In sedaj je ubogi milijonar ves obupan, saj je izgubil šestdeset, morda celo sto milijonov!“ Ko sem to slišala, sem zaničljivo gledala na tega ničvredneža in prisrčno sem želela, da bi ga zadušile njegove milijarde, ker mu je bila najbrž vest popolnoma nepoznana stvar. In koliko jih je še takih, ki zaslužijo enako zaničevanje kot ta mož! — Skoro vsi oni, po vseh deželah sveta, ki se nazivajo vojni dobavitelji, so najbolj zagrizeni zagovorniki vojne. Ali mora biti, ko izbruhne vojna, vsak človek vojak ? Da, tisočkrat da! Da se vsakdo oboroži za brambo domovine, da, braneč sebe in svojce, pobija sovražnika, to je vendar jasno. Da pa imamo še dandanes med nami mlade može, ki imajo en sam cilj, druge ljudi Pobijati zato, da pridejo na ta način sami do karijere, tega zdrava pamet ne more razumeti. Ni treba o tem govoriti, da moramo čuvati svoje granice in kolonije; če pa je že na svetu vse vojak, zakaj pa potemtakem ne odpravijo na tem vsem svetu branilcev? Potem bi imeli samo še šole za častnike in nič več teh groznih vojašnic, ki žalijo oko. (Dalje prihodnjič.) - 15 - RAZNO. «C('zar in Kleopatra*, B. Sha\vova historična komedija, v prevodu O. Župančiča, pride te dni na oder. Cezarja igra B. Putjata, Kleopatro M. Nablocka, Ftatateto M. Vera, Rufija Skrbinšek, režira pa O. Šest. — Pripravlja se Tolstega dramatizirana «Ana Karenina» z Nablocko, Putjato in Skrbinškom v večjih vlogah. — Kot tretja premijera pride na vrsto slovenska noviteta J. Jalnov ©■>£« Urejuje Fran Lipah — Tiska Delniška tiskarna, d. d. v Ljubljani. Cena 4 Din.