8
Nataša: Pesem.
je bil! . . . Glej, ta rod je trpel, trpel je in poginil ... cel rod je bil! Tisoči se grudijo, padajo v grob — kdo joka za njimi? Milijoni trpe — trpe do groba; kdo jih tolaži? . . . Morje se preliva brez konca in brez mej — solza pa se je spuntala! V kateri deželi sem živel, v katerem kraju, da vas nisem videl, bratje, ki ste bolj ranjeni od mene in ki nosite brez krika in brez ihtenja?"
Natakar je gledal nanj in je zmajeval z glavo; Krepelka pa ga je poklical.
„Čujte ... ali j'e prepovedano ubijati?"
Natakar je vzdignil obrvi.
„Seveda je!"
»Dobro ste povedali!... Zdaj pa mi še prijazno povejte: koliko ljudi pa je v tem mestu, ki nimajo nocoj ne večerje, ne krova?"
„Desettisoč jih je . . . mislim!"
„Desettisoč! ...   In če bi vsak izmed teh . . . pa kaj bi go-
v
vorila! ... Se tole: ali ima po vaši sodbi vsak izmed teh desetih-tisoč po krono v žepu?"
„Težko, da bi jo imel!"
„Prisrčna hvala, prijatelj! Jaz namreč imam krono v žepu in še slavno gostbo napravim nocoj!"
Natakar je začuden gledal za njim, Krepelka pa se je napotil z dolgimi koraki proti sivemu predmestju; vesel in čist je bil v svojem srcu, kakor da je hitel paradižu naproti.
Tako je šel in Bog nakloni, da je šla zvezda ž njim . . .
Pesem.
lie more ogreti ti duše mila beseda, ne prošnja srca, ne svetla solza v očeh . . . Ne lica v ljubezni žareča, ne v strasti bleda, ne pesem mila, ne usten bolestni nasmeh . . .
A to je igra ... Ne vem, čigava izguba? Pa kaj ti je mar, da srce mi krvavi? — Otožne ustne prosijo smrti poljuba, milejše zvezde na grob — moje oči . . .
Nataša.