LEBELRR
€
<em
. MS™
GLASILO ČEBELARSEKGA DRUŠTVA ZA SLOVENIJO V LJUBLJANI.
Letnik XXV.
V Ljubljani, dne 15. junija 1922.
Štev. 5.-6.
Važna objava.
Na zadnji izredni skupščini Saveza v Ljubljani dne 13. aprila t. L je bilo sklenjeno, da se vrši letos
I. kongres (shod)
jugoslovanskih čebelarjev v Ljubljani, da se tem načinom proslavi 25 letnica našega čebelarskega društva, ki je najbolj razširjena in najbolj razvita čebelarska organizacija v Jugoslaviji. Ob tej priliki naj bi se priredila tudi vsaj skromna čebelarska razstava, kakor je bilo določeno že minulo leto. Ministrstvo poljoprivrede i voda je zagotovo obljubilo v to svrho izdatno podporo.
Kongres in razstava naj se priredita ob času ljubljanskega velesetma, ki bo od 9, do 15. septembra t. 1., da se tako olajša in zagotovi čim mnogobrojnejša udeležba.
Ob tej priliki se ima vršiti tudi redni letni občni zbor našega čebelarskega društva namesto običajnega 15. avgusta. Po-
drobnosti in spored za vse te prireditve se bodo določile pri prihodnji seji širšega odbora. Objavljene bodo pa v prihodnji številki »Slov, Čebelarja«, ki bo izšla pred koncem julija.
Ker je do teh prireditev komaj dobra dva meseca, je skrajni čas, da začnemo s pripravami — zlasti za čebelarsko razstavo. — Opozarjamo torej vse zavedne člane, da nemudoma začno pripravljati za razstavo. Predvsem naj prebero tozadevne članke v lanskem letniku »Slov. Čebelarja« na straneh 22., 44., 70. in 90. Glavni predmeti za razstavo bodo žive čebele v raznih panjih, med in vosek, praznipanji in čebelarsko orodje. Poleg tega hodijo pa v poštev vsi drugi predmeti, ki se nanašajo na čebelarstvo sploh in še posebej na njega razvoj v Sloveniji v zadnjih 25 letih.
Na delo v prospeh slovenskega čebelarstva!
Koliko nanese čebelna družina tekom leia.
Spisal H. Peternel.
Ako hočemo vedeti, koliko približno nanese tekom celega leta čebelna družina, se moramo ozirati ne samo na ono množino medu, ki ga panju vzamemo, ampak moramo tudi resno preceniti množino medu in obnožine, ki ga porabi tekom leta čebelna družina zase. Da ni to vprašanje brezplodno preiskovanje, ampak nasprotno zalo važno za napredek čebelarstva, bodo pokazala kasnejša izvajanja v tem spisu.
Porabljen med in obnožina presega zelo po svoji količini ono množino medu, ki preostaja čebelni družini, in odpade tekom leta kot nagrada čebelarju. Da pridemo do nekake gotovosti v cenitvi po čebelni družini porabljene količine medu in obnožine, moramo imeti na razpolago večletne podatke tehtanja opazovalnega panja.
Najmanj sitnosti nam dela ugotovitev porabe medu pozimi, ko čebele ne morejo izletavati. Za približno 3 mesece zimskega počitka upostavimo lahko 2 kg medu kot povprečno porabo za vsako družino. Tem trem mesecem najmanjše porabe stojijo nasproti približno trije meseci najvišjega razvoja čebelnih družin. V treh mesecih največjega razvoja porabi vsaka čebelna družina približno 24 kg medu in cvetnega prahu. Uprašal bo marsikdo: Odkod pa to veš? Odgovor ni težak. Žal naletimo na mesece največjega razvoja, ko morajo čebele radi dežja in hladnega vremena skoro ves čas ostati v panju. Tedaj odnehavajo v teži po 5, 6, 7, 8, da celo 9 in še več kg v enem mesecu. Res je, da je upad tudi posledica izhlapevanja prej nanešenega nektarja, ki se polagoma zgosti v med. Nadalje odpade nekaj na iztrebke mladic, ki porabijo vsako uro vedrega vremena, da se prašijo. Tudi izletajo starke kljub slabemu vremenu, in se ne vrnejo več. A ta malenkost odtehta vsaka ura lepega vremena, ki jo porabijo čebele, da nanesejo nekaj nektarja in obnožja. Smelo lahko trdimo,
da se ne pripeti, tudi v najslabšem slučaju ne, da bi ob času največjega razvoja po cel mesec prav nič ne nabrale. A še neka druga okolščina opravičuje našo trditev, da porabi čebelna družina ob času največ,ega razvoja povprečno na mesec po 8 kg medu in obnožine. Zaradi slabega vremena in pomanjkanja paše namreč čebele kmalu omejijo gojenje zalege, torej porabijo nekaj manj nego bi porabile zase, ako bi trajala paša.
Ako seštejemo 2 kg porabe v treh mesecih zimskega počitka in 24 kg porabe ob času največjega razvoja, dobimo porabo 26 kg za 6 mesecev.
Preceniti nam je še, koliko porabijo čebele zase spomladi V času med zimskim počitkom in največjim razvojem, ter jeseni po končani poletni paši do zimskega počitka, Tehtnica nam kaže v nastalih brez-pašnih dobah, da spomladi raste poraba enakomerno in da v jeseni pada enakomerno. Smemo tedaj upostaviti za 3 spo-mladne in 3 jesenske mesece toliko uporabe, kolikor smo izračunali za 3 mesece največjega razvoja čebelnih družin, namreč 24 kg.	| , :
Tako nam kaže račun na podlagi opazovanj, da porabi čebelna družina tekom celega leta zase približno 50 kg medu in obnožine, Ako primerjamo po čebelarju odvzeto količino medu 5, 10, 15 kg na leto, spoznamo resnico zgorajne trditve, da porabijo čebele zase veliko več (50 kg), nego ostane čebelarju kot nagrada za njegov Irud (5—15 kg). Pet do petnajst kilogramov medu pa vendar ni tako malo, ako pomislimo, da je velik del onih 50 kg, katere porabijo čebele zase, obnožina.
Izdelovanje voska po čebelah se ne more po današnjih nazorih prištevati k porabi medu in obnožine. Trdilo se je prei, da porabijo čebele za kg voska 10 kg medu in 2 kg cvetnega prahu. Izkušnje so se namreč napravile z zaprtimi čebelami,
■
in sicer takole: Gotovo množino čebel so zaprli v prazen zaboj, in jih krmili z medom in obnožino. Čebele so začele izdelovati vosek, katerega so tehtali in primerjali s porabljeno množino medu in obnoži-ne. Ta račun je popolnoma pravilen, a ugovarja mu sedanja čebelarska veda.
Vosek je po mnenju strokovnjakov slučajni pridelek čebelne družine, le v slučaju sile pridelujejo čebele vosek na račun svojih ali čebelarjevih zalog. Opazovanja so namreč za gotovo dognala, da je čebela kmalu ko izleze, dojilka zalege. Da zamore hraniti vedno lačne žerke z krmilnim sokom, mora zaužiti veliko hrane. Zaradi obilno zaužite hrane pa čebela-dojilka odebeli. Da se pa iznebi čezpotrebne tolšče, poti vosek, preden začne izletavati na pašo. Ako se prideluje vosek le po odsluženih čebelah dojilkah, ne gre ta pridelek na račun nabranega medu. Seveda more tudi starejša čebela v sili prevzeti ulogo dojilke, imi tudi po obilni zaužiti hrani potiti vosek. Če bi bilo drugače bi bila čebelna družina izgubljena, kadarkoli ne bi bilo v panju mladic. Ker pa ni spomladi v nobeni družini mladic, bi bil sploh obstoj čebel nemogoč, ako ne bi mogle čebele v starosti opravljati v sili službe dojilk. Naravni roj ima vedno mladice vseh starosti, torej dojilje in tudi posebno veliko število čebel, katerim .je potenje voska potreba. 0 resnici te trditve se lahko prepričamo, ako položimo pod roj črno podlogo. Našli bomo po nekaj urah polno voščenih luskinic na njej. Da roj izloča vosek je nekaj čisto naravnega, kar ni v škodo celoletnemu donosu čebelne družine. Drugače je pri narejenih rojih: tam lahko oškoduje nevešči čebelar samega sebe za lep del žetve, ako prisili čebele proizvajati vosek, katerim ni to naravna potreba. Narejen roj je tedaj samo takrat enakovreden naravnemu, ako je po svoji sestavi popolnoma podoben naravnemu.
Da bomo imeli kako korist od našega premišljevanja, moramo na podlagi ugotovitve o celoletni uporabi pretresati vprašanje: je-li čebelarju mogoče v svojo korist
in brez škode čebelam omejiti uporabo in povečati oni delež, ki mu odpade kot nagrada za njegov trud.
Odgovorimo lahko s krepkim da! Med celim letom je mogoče omejiti uporabo zlasti medu in tako pomnožiti lastno žetev. Pribiti je treba sicer, da se v eni sami dobi leta prihranijo le neznatne množine, a celoletni prihranek je vreden našega truda.
a)	Med zimskim počitkom: Vse karkoli povzroči slabo prezimovanje čebel, je vzrok večje porabe. Strjenega, neužitnega medu porabijo čebele pozimi vsaj trikrat toliko nego primernega. Zato dobijo tudi le one čebele grižo, ki so bile prisiljene zaradi slabe kakovosti zavžiti velike množine medu. Med tem ko čakajo čebele mirno celo pet mesecev na prvi izlet, ako imajo primeren, dober med. Ako pa morajo uživati neprimeren med, se trebijo že v panju (griža). Vsak nemir stane nekaj medu in je v škodo čebelam in čebelarju. Torej čim slabše je prezimovanje, tem večja je poraba,
b)	Spomladi: Ko dovoli vreme, je sveta dolžnost vsakega čebelarja, da se prepriča o kakovosti medu v panjih. Eden napaja brez potrebe in sili čebele znositi vun zraven naravne vlage še vodo iz napajalnika, drugi pita po malem z razredčenim medom in razburja čebele, ter jih s 'tem goni v sneg, tretij išče vsak teden enkrat matico. Vsi trije si prikrajšajo svoj delež na medu, in škodujejo čebelam. Pogledati je treba v panj. Ako je med strjen, se dopita večja množina z vodo malo razredčenega medu v enem ali dveh zaporednih večerih, potem se da čebelam mir vsaj 14 dni ali dalje časa. Ako trpi panj pomanjkanje, se doloži kar je treba, a dati treba medu in ne sladkorja, ki je spomladi
zporabljiv le v skrajni sili, ako je čebelarju izbirati med smrtjo za lakoto in pitanjem s sladkorjem. Za pomlad je najboljši med za čebele ravno dosti dober. Ako naberejo čebele spomladi preveč obnožine, se zgodi, da nastane pred in za gnezdom cel zid iz
obnožine, katerega matica ne prekorači rada. Treba odmakniti tak sat z obnožino in dejati k zalegi sat, v katerem je nekoliko medu, če mogoče iz istega panja. To je vse špekulativno pitanje, katero se izplača. Pitanje po žlicah je nevarna igra. Čebelar naj živi od razumnega, gmotrenega dela, kakor čebelna družina, in ne od igre na srečo, torej naj opusti ono špekulativno pitanje, katerega so imenovali že iznajdi-telji dvorezni nož. Čebelar naj bo priden! Alo zapade sneg, naj ne pušča čebel, da bi padale v sneg, kjer vzame konec ravno najboljša žival. Meni so ljubše starejše čebele, nego one po sili s špekulacijo izrejene mladice, katerim je odmenjeno le kratko življenje. Vsak pameten čebelar skuša zadržati z obsenčenjem čebele od izleta, ako leži sneg. Če pa to ni mogoče, se vzame lopata v roko in odkida sneg iz bližnje okolice čebelnjaka, ter spravi raz streho čebelnjaka. Nato potrosi dalnjo okolico s prahom, prstjo, gnojem ali s čim podobnim, da se čebelam ne blišči sneg. To se mora pa zgoditi precej daleč od čebelnjaka. Tako nespameten pa ne sme nihče biti, da bi čebele zapiral, da se mu zaduši del družine, ali pa tudi vsa. Pridno delo, izvršeno s pazljivostjo, zagotovi čebelarju zgodnji razvoj čebelnih družin, katere morejo izkoristiti obilno pašo. Nevednim in lenim čebelarjem se pogostokrat zgodi, da nimajo pašnih čebel, ko se cedi med po drevju in travnikih, a ko imajo pašnih čebel dosti, so davno usahnili vsi medeni viri. (Op. uredn. Omejevanje trotove zalege se mi zdi tudi važno sredstvo, da se pridelek medu pomnoži. V tem oziru še silno veliko greše vsi starokopitni čebelarji, ki še dandanes nočejo nič slišati o premakljivem delu, o satnicah itd.)
c) V poletju: Vsak čebelar mora vedeti, kdaj bo približno konec glavne
paše. Po naši domovini jenja glavna paša skoraj povsod ob prvi polovici meseca julija. To ve čebelar, in ne čebele. Čebele pojenjajo z zaleganjem še-le teden dni po sklepu glavne paše! Kdor je prijatelj samega sebe in svojih čebel, naj omeji na katerikoli način zaleganje 6 tednov pred sklepom glavne paše. Rekel sem, naj omeji •— ne — naj prepreči! Tri satniki velike ali 6 satnikov male mere naj bo do konca glavne paše zaleženih, drugače trpi zdravje matice in postane čebelna družina tako šibka, da vsaj za eno leto popolnoma oslabi, S pametnim omejevanjem zalege dosežemo, da dobimo m i brez škode za čebele vso ono količino medu, katero bi porabile čebele za vzgojo celega tropa jesenskih čebel, ki bi ne dočakale pomladi. To seveda velja tam, kjer ni jesenske paše. Kjer pa ima čebelar jesensko pašo na ajdi, tam mora ravnati pa drugače, Ako nima za to primernih panjev ali nima časa in spretnosti, naj omejevanje zalege opusti. Spreten čebelar si bo tudi v kraju z izdatno jesensko pašo namnožil svoj delež medu z omejevanjem zalege. Začel bo omejevati zalego nekoliko pi*ej, 7 tednov pred koncem poletne paše, a omejevanje prekinil 2—3 tedne pred koncem poletne paše, S tem bo dosegel, da bodo panji polni pašnih čebel ravno za ajdovo pašo,
d) V j e s e n i: Pri vzimovanju bo oni čebelar na boljšem, ki bo odstranil iz panjev oni med, kateri ni sposoben za zimsko hrano čebelam. Kar ne zmore čebelna družina, zmore čebelar. Lahko je čebelarju urediti čebelam zimsko bivališče z deloma praznim satovjem, odvzeti nesposobni med in dokrmiti sposobnega medu. S tem si prihrani čebelar veliko medu in zagotovi svojim čebelam veselo vstajenje v prihodnji pomladi.
Nekaiere čebelarr
Iv, Ju
Izmed velikega števila rastlin, bodisi dreves, grmičevja, cvetlic, kulturnih rastlin in plevela, ki dajejo čebelam živež, je nekoliko tudi takih, ki ne vplivajo povsem ugodno na čebele, včasih jim celo več ali manj škodujejo. K sreči je v zmerno-toplem podnebju, kakor je pri nas, število takih škodljivih rastlin jako majhno, pač pa jih je več v vročih, tropičnih krajih. Čebele škodljivih, tudi neprijetno dišečih ali celo strupeniS rastlin praviloma ne obletavajo, vsaj v naših krajih ne, vendar izjema tudi tukaj ni nemogoča. Gothe je rekel: »Čebela zbira na cvetju le zdravilne snovi, strup pa pusti,« Temu nasproti nam pa zgodovina pove, da so v starem veku grški vojaki v neki vojski oropali čebelne panje in vsi, ki so uživali ta med, so se onesvestili. Ali je ta med povzročal omotico tudi pri čebelah, tega zgodovina ne pove. Iz srednje Azije se je že večkrat poročalo o medu, ki je povzročal glavobol, omotico, bruhanje itd.
Pri nas so znane le nekatere rastline, ki utegnejo nekoliko neugodno vplivati na čebelino življenje. Med take lahko prištevamo smreko in sorodne iglavce. Med iz gozdnih dreves se težko topi, zaradi tega povzroča kot zimska hrana žejo, ta pa običajno vznemirjenje in naposled grižo, Z napajanjem v panju v drugi polovici zime se zlo prepreči.
Kukavice (orhideje) povzročajo čebelam znane »rožičke« ali »šopke«, ki jim sicer ne škodujejo, gotovo so jim pa pri njihovih raznovrstnih opravilih nadležni.
Buče in še nekatere druge rastline, imajo to neprijetno lastnost, da se njihov cvet najbujneje razvije ob jutranjem soln-cu; takrat se na široko odpre. Ko pa začne vročina pripekati, ovene in se zaradi tega zapre. Čebela, ki se je pred tem vsedla v cvet, se vjame in je vjeta do večernega hladu, ko se cvet zopet razširi. — Tu bodi omenjena še neka bajka, ki je znana v
škodljive rasiline.
a n č i č.
vzhodnem delu naše Slovenije. Tam so stari čebelarji mnenja, da čebele iz bučnega cvetja prinašajo moljev zarod, ker se v tem času pojavljajo »črvivi« panji. Bučni cvet je pri tem seveda nedolžen, ampak mlade matice se pri izletu na prašenje poizgubijo, in brezmatični panji (izrojenci namreč. Op. uredb,) potem junija »sčrvivijo«, ali pa še pozneje; buča pa cvete ravno v tej dobi in mora torej po nedolžnem nositi krivdo.
Plesnoba škoduje čebelam v panju, Ako ima prehladne stene ali je sicer napačno narejen, ali ako je premalo preskrbljeno za prezračevanje, se izdihana sopara na hladnih točkah zgosti in dela mokroto. Na mokrih, toplih organskih tvarinah (les, satje), se naseli plesnoba, ki poškoduje sa-tovje in pokvari notranji zrak, kar istotako čebelam ne prija.
Zadnja, izredno suha in lepa jesen nam pa je razkrila še enega škodljivca med rastlinami. V tem dolgotrajnem sušnem času, ko je marsikatera cvetka vsahnila, so čebele obiskovale tudi podlesek. To je ona poznojesenska, bledordeča cvetka — pri nas ji pravijo »luljika« — ki na travnikih kar pricvete iz zemlje. Spomladi pa v obliki mlade turšice zrase z drugo travo vred ter tvori v senu neljub plevel. Minolo jesen se je opazilo, da je čebela sedla na podleskov cvet, srkala sladko tekočino, a je ostala na cvetu, ni mogla zleteti. Obšla jo je omotica, kot bi bila močno pijana. Nekaj tako na podlesku onemoglih čebel sem prenesel v toplo sobo, kjer so se okrepčale z drugim medom. Za trenutek so pokazale nekoliko gibčnosti, pa so zopet omagale in do drugega dne so bile mrtve. Podlesek je znan kot strupena rastlina, cvete v pozni jeseni, ko je malokdaj za čebele ugodno vreme, torej ga tudi redkokdaj obletavajo. Vsekako pa je potrebno, da se ta zadeva skrbno zasleduje ter v prihodnji jeseni vestno opazuje. Omenjeni slučaj je namreč prvi ob-
javljen, dozdaj se še kaj sličnega ni slišalo, zato je potrebno, da se čimprej do-žene resnica.
Op. u r e d n. Bolj nego vse naštete rastline je čebelam škodljiva, včasih celo naravnost nevarna čemerika (Veratrum
album), o kateri se je v »Slov. Čebelarju« pisalo že večkrat. Prav tako moramo prištevati š k r b i n e c (Cirsium oleraceum), ki ga je po močvirnatih travnikih vse polno, k jako škodljivim rastlinam.
K izboljšanju čebelne paše.
Iv, J u r a n č i č.
Priznati se mora, da je bila pred mnogimi leti veliko boljša paša za čebele, nego dandanes. Mnogo divje rastočih rastlin, raznega plevela, grmovja in drugih rastlin se je moralo umakniti marljivi roki kmetovalca, ki je v novejšem času prisiljen zemljo bolje izkoriščati, da zadosti novodobnim zahtevam. Zaradi tega je nastala potreba, da čebelarji sami pospešujejo gojenje medunosnih rastlin. Da pa to stremljenje kaj izda, je potrebno, da se pospešujejo take rastline, ki imajo gospodarski pomen ter sejejo oziroma sadijo v velikih množinah. V prvi vrsti so pomenljive tukaj krmske rastline, n. pr. lucerna, esparzeta, inkarnatka, ameriška detelja pomešana s švedsko in belo deteljo. Kjer ajda slabo medi, je največ kriva zemlja; treba bi bilo gnoja, zlasti ji ugaja kalijeva sol. Pognojena ajda da dva do trikratni donos na zrnju in tudi medena je veliko bolje. Sadjarstvo se v novejšem času močno razširja, kar tudi čebelarstvo zelo pospešuje.
Priporoča se še marsikatera rastlina kot čebelam koristna, a se ne more vpeljati, ker nima gospodarske vrednosti. Tako je n, pr. facelija za čebele res izvrstna, medi dobro in dolgo cvete, a v gospodarstvu ni vporabna drugače, nego za steljo. Zato se facelija ne more udomačiti.	t
Večkrat priporočajo razne rastline, ki ne sodijo za vsak kraj ali so drugače dvomljive vrednosti za čebele, Dunajčan Alfonsus namreč strašno hvali neko drevo
po imenu Ailanthus, ki ga pa nekateri čebelarji naravnost obsojajo, ker ima baje njegov med čudno zopern okus. Ailanthus je lepo drevo, najdemo ga po parkih, pri nas ga ni, zato mi slovensko ime ni znano. Videl sem ga pa v precejšnjem številu divje rasti v okolici Litije. Tam imajo zanj najbrž tudi slovenske ime, gotovo pa skušnjo o njegovi vrednosti za čebele ter o kakovosti njegovega medu. Dobro bi bilo, da bi kdo izmed tamošnjih čebelarjev o tem poročal ter pravo vrednost tega drevesa ocenil.1
Večkrat hvalijo in priporočajo kako reč, ki je malo vredna ali celo brez pomena. Za to moramo biti več ali manj previdni zlasti pri drevju, ker na korist drevesa moramo čakati mnogo let, in ako se izkaže, da je drevo za naš namen brez vrednosti, smo za ves ta čas osleparjeni. Tako se je zgodilo piscu teh vrstic pred mnogimi leti, V nekem čebelarskem listu je nekdo začel na vso moč hvaliti takoimenovano »vednocvetočo« akacijo (Robinia pseudoacacia semper-florens). Naročil je takoj cepiče in pocepil nekaj navadnih akacij. Čez par let so v njegovo največje veselje začele cveteti in cvetele so res od maja do pozne jeseni. A kako so cvetele? Po dva do trije cvetni grozdi so viseli na drevesu; to je bilo vse. Čebele se niso niti zmenile za tako malenkost. Sicer pa so tudi posamezni cveti naglo odpadali. — Še en enak slučaj. Malo
' G. dr. Žigona, sodnika v Litiji, prosimo za pojasnilo. (Op. uredn.)
pred vojno je nekdo načel naenkrat nujno priporočati topinamburo (Helianthus tuberosa) kot izvrstno medunosno rastlino, katere gomolji, podobni krompirju, služijo še zraven tega kot hrana za ljudi in živino. Pomilovanja vredni so le oni, ki so to verjeli ter se dali zmotiti, ko je topinambura
vendar tak siten plevel, ki se, enkrat zasajen, leta in leta ne da iztrebiti ter se ga brani na vso moč vsakdo, kdor ga pozna. Za cvet čebele malo marajo, gomolji pa so k večjemu porabni za klajo svinjam, a vrednosti krompirja od daleč ne dosežejo.
Nagobčnik roparjem!
Jos. Kosi
Celje.
Kajne, nekaj povsem novega! Saj nagobčnikov še do sedaj pri čebelah nismo rabili. In vendar je bilo tako in še celo dobro učinkoval je ta nagobčnik.
Nekega dne koncem julija proti večeru sem opazil pri vseh svojih čebelah precejšnje razburjenje pred žreli posameznih panjev, pri enem panju so naravnost divjale, medtem ko so druge pri sosedinem paviljonu letale tako živahno, kakor ob najboljši paši.
Bil sem si takoj na jasnem. Ta, ki je tako močno letal, je izvrševal roparske napade pri vseh panjih, ter onega, pri katerem so tako divjale, že obvladal.
Ni mi bilo jasno, kako je prišlo do tega, saj nisem že dalje časa nič delal pri čebelah, da bi povzročil ropanje, pa tudi matice so po mojem mnenju imele vse. Pa o tem sedaj premišljevati nisem utegnil, ampak ropanje omejiti in končno za vsako ceno zabraniti, tO je bil moj cilj. Pa kako? Najprej zožim žrelo napadanega, nato obesim pred panj neko zaveso v obliki mojega belega predpasnika, v katero so se ropa-rice zaletavale z vso besnostjo.
Spodaj zasmodim nekaj cunj, da se te neusmiljeno kadilo. Roparice pa so jurišale z vso silo ter našle pota do svoje žrtve pod zaveso pri zemlji. Napadale so z večjo silo tudi druge panje istega paviljona, pa brez uspeha.
Ker moje priprave niso veliko pomagale, postavim pred paviljon v polukrogu kos goste žične mreže, ki sem jo slučajno
imel pri rokah. Vanjo so se sedaj roparice z vso silo zaganjale.
Ropanje je bilo s tem omejeno, a n« popolnoma onemogočeno. Če bi mogel plo-dišče napadanega zapreti in medišče odpreti, bi bilo tudi nekaj, a v medišču sem imel posebno družino, majhnega drujca radi mlade matice. Tolažilo me je, da se bliža večer in se za ta dan ropanje samo ob sebi neha. Ali kaj drugi dan? Ropar ne odneha več in če mu spodleti pri enem panju, začel bo pri druigem, in kdo ve, če se mu pri njegovi predrznosti namera ne posreči.
Zaprl sem enkrat takega nesrečneža tri dni v klet, ko pa ga postavim zopet ven, je dalje ropal, nakar sem ga odnesel precej daleč v neki prazni čebelnjak. Potem je bil šele mir. Celega paviljona pa vendar ne morem prestaviti.
Torej nagobčnik, mojo najnovejšo iznajdbo, katera se mi je ravno rodila v moji glavi! Zvečer, ko se je začelo mračiti, vzamem že prej omenjeni kos žične mreže, jo pritrdim najprej na vsaki strani paviljona pred roparjem, potem pa še nad in pod žrelom tako, da je stala pred njim precej izbočena, nudila torej dokaj prostora in se videla res kakor nagobčnik.
Nekaj1 čebel, ki so- pri ropanju najbolj divjale, je bilo že zunaj in so torej sploh zunaj ostale, ker radi nagobčnika niso mogle več v panj. Prihodnji dan je bilo v nagobčniku šumenje. Čebele so dirjale v njem sem in tja ter zopet v panj nazaj, .Za-
daj sem jim pokladal vode, ki so jo takoj posrkale. Bil sem namenjen, ta nagobčnik pustiti kake tri dni na paviljonu, a že drugi dan me je tako radovednost gnala, kaj bodo storile, da sem ga proti večeru odprl s trdnim sklepom, da če bi hotele še dalje ropati, da ga takoj denem v »kontumac«-
Pa kako sem se začudil, ko vidim, da niti ena ni več -mislila na rop. Bile so popolnoma ozdravljene.
Pozabil pa tudi nisem na panj, ki je bil od roparja napaden. Takoj drugi dan zjutraj sem ga pregjedal glede matice. Dal mi je namreč prvca, imel torej letošnjo matico, in kakor sem se že prej prepričal, je tudi že zalegaia.
Ko izvlečem sat za satom, pa najdem čudno mešanico zalege, namreč veliko gibaste, vmes pa tudi čebelne, večidel že pokrite, nekaj pa še nepokrite. Spodaj ob robu pa polno nastavljenih in zaleženih matičnih celic. Ta zalega pa je najbrž bila trotova. Ko to ogledujem, pa opazim matico, ki je pribežala iz panja in tekala po odprtih vratih. Pograbil sem jo in bilo je
po njej, ker jasno mi je bilo, da ni v redu, kar sem sodil iz stanja njene zalege in pa tudi iz njenega obnašanja.
Pokadil sem nato brezmatično družino ter tudi ono matično v medišču ter malo odprl ločilno desko, da se počasi združita. Žrelo plodišču sem zaprl. Mislil sem že, da se mi je stvar posrečila, ker na zunaj je bilo vse mirno, ko pa drugi dan zvečer pogledam v notranjost panja, našel sem celi kup mrtvih in klanje se je nadaljevalo še vedno.
Tedaj odvzamem vse sate s čebelami vred iz panja brezmatiične družine ter čebele pred paviljonom pometem na tla, odkoder so si od spredaj izprosile vhod pri svojem zgornjem sosedu. Sate z grbasto zalego pa sem pridjal drugemu.
Pa tudi to ni pomagalo, klanje je trajalo dalje, dokler ni menda padla zadnja čebela trotlovca. Nisem mu mogel pomagati.
Združeval sem že večkrat trotarja, pa s tako čudovitim koncem še nikdar.
Nagobčnik se je pa vendarle obnesel. Poskusite tudi drugi!
Voščena vešča.
Iv. Jurančič
Voščene vešče je dvoje plemen; prva večja, rjavkastosiva (Galleria mello-nella) blizu 16 mm dolga, druga (Galleria alvearia) je komaj do 10 mm dolga in sre-brnosiva. Ta velikost velja večinoma le pri samcih, kajti samci so, kakor pri mnogih drugih metuljih, izdatno manjši. Voščene vešče so nočni metuljčki, ki se po-dnevu skrivajo po raznih koltih in špranjah, zlasti pod panjevo brado, ponoči pa letajo pred žreli ter silijo v panje. To se jim lahko posreči pri slabejših družinah, ki v nočnem hladu ne morejo dovolj zastražiti žrela,.
V panje silijo le oplemenjene samice, da tam v drobir na dnu ,v neobsedeno sa-tovje, v vse mogoče kotičke in špranje polagajo svoja jajčeca. Vešče, t, j. metuljčki
—	Št. Andraž.
sami, seveda ne storijo čebelam nič žalega, niti ne delajo čebelarju nikake škode. Njihove žerke, ki se izležejo iz njihovih jajčec
—	navadno jih imenujemo »črvi« —, so tisti škodljivci, ki se jih opravičeno boji vsak čebelar. To so bele gosenice s črno glavo, 16 ¡nogami, ki dosežejo pri večji vrsti debelost drobnega svinčnika in dolgost 18 do 25 mm. Živijo se izpočetka od drobirja na dnu panja, a dolgo jim to ne zadostuje. Splezajo kviško v neobsedeno satovje, kjer si izgrizejo primerne rove, katere vse na-vprek, znotraj in zunaj ob površini sata jjrepredejo z inekako pajčevino. Ta zapre-dek jih varuje, da jim čebele ne morejo izlahka do živega. Tako rijejo v sredini sata nemoteno dalje do obnožine in sled
njič pridejo celo med zalego. Tukaj rijejo v srednji steni sata, večkrat tudi pod celičnimi pokrovci, in uničujejo čebelne bube, katere pridejo v dotiko z rovom »voščenega molja«, ker jim zapredejo ali obgrizejo krilca, noge itd.
Moljeva žerka se prerije v satu na dan po 3—4 cm daleč; tako pustoši neprestano okoli 14 dni. Ko doraste, se na licu mesta zaprede v goslt, močem, bel, podolgast za-predek ter se zabubi. Cela preobrazba voščene vešče od jajčeca do popolnega metulja traja pod ugodnimi pogoji okoli tri tedne, kakor pri čebeli. Vsekako pa se ta čas zaradi raznih vplivov lahko znatno zategne ali tudi skrajša. Prenizka toplina razvoj zakasni za 5 do 10 dni; istotako zadržuje pomanjkanje živeža razvoj ter povzroči, da gosenica v rasti zaostane, se torej nedorasla zabubi. Zaradi tega najdemo vešče jako različne velikosti, tako da se včasih večje pleme razlikuje od manjšega le po barvi, oziroma po zunanji obliki.
Ker čebele negujejo in ščitijo svojo zalego z največjo materinsko ljubeznijo, se ne morejo odločiti, da bi od žerke napadeno ali poškodovano zalego1 iztrgale ter z »zločincem« obračunale, zato je ta nepridiprav v zaleženih satih popolnoma varen. Kdor zadevo natančneje opazuje, lahko že odzunaj spozna od molja napadene sate; med pokrito zalego se vidijo namreč cele vrste čebelnih bub, ki imajo popolnoma razvite, modre oči ter iniso s pokrovci pokrite. Koder se nahajajo take bube, ima molj svoja pota. Če po okviru takega »črvi-vega« sata potrkamo s prstom, ali ga pokadimo s tobakovim dimom, takoj se priplazi par črvov iz svojih lukenj ter pade na tla, kjer jih lahko uničimo.
Življenje in delovanje voščene vešče kot razvite živali traja od začetka maja do konca septembra; v zgodnjem ali poznem razvoju letine se pokaže tudi v tem nekoliko razlike. Kot jajce, ličinka in buba pa jo najdemo leto in zimo. Prezimuje zlasti jajčeca in bube, izredni slučaji pa povzročijo, da tudi ličinke, ki so se izlegle pozno v jeseni ter jim je pred zimo za popolni
razvoj čas prekratek, oziroma toplina prenizka. Te prezimijo v popolnem zimskem spanju ter se pomladi razvijajo dalje.
Iz jajčec se zgodaj spomladi izležejo ličinke, ki začnejo svoje pogubno1 delo, še preden je videti kaka vešča. Saj najdemo v prvi pomladi večkrat na panjevi bradi »črve«, ki so jih čebele pomorile in izvlekle. Stari čebelarji so temu rekli: »Čebele se trebijo.« Pri spomladnem snaženju, ko pa-njeva dna očedimo zimskega drobirja in mrtvih čebel, najdemo več ali manj »črvov«; ki menda ravno namerava, da bi se zabubil ter po svojem naravnem nagonu udobno, zadovoljno prebili zimo.
Občutno škodo provzroča voščeni molj v slabih čebelnih družinah, ki ne morejo vsega satovja obsesti. Zlasti so nevarni v panjih, ki so izgubili matico, a čebelar tega ni opazil. V takem panju je čebel vedno manj, »črvov« pa vedno več. V kratkem času vedno se množeča golazen provzroči, da zadnja peščica čebel zapusti panj in da naposled sama nesnaga gospodari v njem. Navsezadnje vendar malomarni gospodar zapazi, da se že več časa ne prikaže nobena čebela pri žrelu. Ko panj odpre, oziroma odtrga od dna, mu šine v nos čuden smrad. Metuljčki frfotajo iz panja ter mu silijo v obraz, ob panjevih stenah in v kotih je polno belih, podolgastih zapredkov (bub), iz satov pa se tu in tam izvali masten »črv«. Tak je konec oslabele ali brezmatične družine, »Čebelar« seveda se tolaži: »Nesreča! Vešče so mi ga uničile!« Tukaj vešče niso bile vzrok pogina, a 'poslednje delo so vendar izvršile.
Največjo škodo pa naredi voščeni molj v shrambah za satovje. Tukaj uniči v par tednih vso dragoceno zalogo, ako se oskrbovanje zanemari ali iz kateregakoli vzroka izostane. Koliko zalog satovja so molji uničili med zadnjo vojno, koliko čebelnjakov so izpraznili, ko je bilo toliko čebelarjev vpoklicanih, doma pa ni bilo nikogar, ki bi kaj razumel pri čebelah! Škode je bilo na stotisoče.
Cenjelni citate!] me bo pa menda vprašal: Kaj pa je povod k temu, kaj nagiblje
molja, da razjeda satovje in rije po njem, ah je to iz zabave ali iz hudobije? Gotovo je to vprašanje vsakdanjega kruha, živeža. Vešča kot popolna žival neposredno ne provzroča nobene škode; nisem slišal še nikoli, kaj vešča je ali sploh kaj je ali nič. Med žuželkami je namreč več takih, ki kot popolne živali sploh ne potrebujejo nobene hrane. Njih življenje je kratko ter edinole plemenenje, pomnožitev, ohranitev zaroda. Tembolj pa so požrešne njih žerke; istotako gosenica voščene vešče. Večina čebelarjev je že opazila, da čistega voska »črvi« ne marajo, ampak glavni in skoraj edini živež so jim kožice, ki jih mlade čebelice zapuščajo v celicah, ko se izležejo. Poleg tega še uživa molj tudi cvetni prah, kar je oboje dušičnata hrana, ki jo čisti vosek nima v sebi. Zato molj napada le stare temne ali črne sate, v katerih se je že večkrat gojila zalega, in pa s cvetnim prahom napolnjeno saltje, Čisto belo satje, v katerih še ni bilo zalege in nove satnice, so precej varne pred moljem; čeravno se jih v sili loti, jih sicer nekoliko razgrize. pa pred časom pogine. — Pri tej priliki opomnim, da je »voščena« vešča, »voščeni« molj (gotovo iz nemškega »Wachs-motte) jako ponesrečeno ime, ker ne je voska; ali bi ne bilo primerneje: satna vešča, s a t n i molj?
Voščena vešča je sicer ena največjih škodljivk čebelarstva, a sodba o njeni pravici do življenja se suče najbrž okoli slične točke, kakor pri razni drugi golazni, ki je poklicana na tem »revnem svetu«, da človeku včasih dela meprilike, seveda le tam, kjer je doma nered, nesnaga, malomarnost. V čebelnjaku bodi red in snaga, nič nepotrebnega naj ne leži po njem, zlasti satovje se vse sproti shrani, potem molj ne najde ugodne prilike za razvoj. Istotako je red in snaga potrebna v panjih. Dno je treba večkrat osnažiti, slabiče združiti, v panju vedno le toliko prostora oziroma satovja dajati, kolikor ga čebele obsedejo; potem se nam ne bo treba bati moljev.
Težje kakor v čebelnjaku se branimo proti veščam v shrambi za satovje. Za shranjevanje satovja. je najboljša primerno velika, dobro zaprta omara, v katero se satovje obeša ali postavlja tako kakor v panje. V obrambo proti veščam v shrambah je bilo nasveltovano mnogo sredstev, n, pr. meta, pelin, kafra, naftalin, kreolin, kar-bolna kislina itd., a vsa ta sredstva niso dovolj zanesljiva, veljati bi utegnila le za kratek čas in v manjšem obsegu, poleg tega bi pa še večina teh bila dandanes jako draga. Najboljše sredstvo, ki se je skozi mnogo let najzanesljivejše izkazalo, je žveplo. V omari oziroma shrambi pustimo v zgornji vrsti (žvepleni plin je namreč težji od zraka) za tri sate praznega prostora zaradi varnosti glede ognja; tukaj postavimo kako nizko posodico, n. pr. podstavek od cvetličnega lonca ali sploh kako lončeno ali porcelanasto posodo, ter v nji zažgemo primeren kos žvepla, kakršno rabijo za žvep-l^anje praznih sodov. Nato se omara hitro zapre. En celi kos takega žvepla (na juti) zadostuje za 1 kubični meter prostornine oziroma za 400 saltov. Žveplanje se vrši od začetka maja do konca septembra vsak tretji teden.
Pomislekom, kateri so se čuli tu in tam proti žveplu, moja mnogoletna izkušnja popolnoma nasprotuje. Mnogo let že žveplam satovje, ki ga dajem v panje neposredno iz shrambe brez vsakega prezračevanja, a čebele niso še nikdar pokazale najmanjšega znamenja kake nejevolje ali mržnje do žve-planih satov. Nadalje sem v teku let opazil še neko korist žvepljanja. Večkrat sem slišal čebelarje tožiti, da se jim v shranjenih satih cvetni prah pokvari, ali posuši, popolnoma strdi, ali splesni. Čebele ga ne moreijo uživati, temveč ga z velikim naporom odstranijo iz celic ter iznosijo iz panja. Največkrat morajo celice celo razgrizti, da jim je mogoče trdo kepo cvetnega prahu odstraniti. Pri meni tega ni videti. Znano je, da žvepleni dvokis zamori plesnobne in še nekatere druge glive, zato se cvetni prah v zažvepleni shrambi v satih ohrani
več mesecev popolnoma svež in nepokvarjen.	,	- , Nekateri hranijo sate posamezno v papir zavite, kar pa je možno izvršiti le v manjšem obsegu. Čebelarjem tudi ni ostalo prikrito, da je veščam prepih jako zoprn. Zato so si izmislili v nekaterih krajih, da rezervno satovje kar prosto obesijo med dvema vzporednima remeljcema na kakem zračnem kraju, čes tokrat tudi v čebelnjaku, Do gotove meje je tako shranjeno satovje res varno, a kjer se vešče preveč razmnožijo, zlasti proti koncu vročega poletja, se vsekako pokažejo znatne poškodbe. Poleg tega pa imamo proti shranjeva-
nju satovja na prostem še tehtne pomisleke. Satovje je tukaj izpostavljeno vsem mogočim zunanjim vplivom, mnogim nevidnim mikrobom, raznim bolezenskim bacilom oziroma trosom, katerih je v zraku vedno dovolj in za katere je ravno cvetni prah in satovje posebno sprejemljivo. Današnja izkušnja pa nedvomno dokazuje, da ravno v onih krajih, kjer shranjujejo satovje na prostem, se imajo veliko boriti s čebelnimi boleznimi. Red in snaga sta vsakemu poštenemu človeku mila in draga; voščeni molj pa, dasi je velik čebelni škodljivec, je v glavnem menda le za to ina svetu, da za-nikarne čebelarje priganja k rednosti.
Na delo za praktično čebelarsko knjigo!
M. B. M i k 1 a v č i č.
V oktobrovi številki »Slov, Čebelarja« sem čital, da se je na zadnjem občnem zboru Čebelarskega društva za Slovenijo sklenilo, da se prične z delom praktične čeb. knjige. To prelepo misel bi moral sleherni zavedni čebelar najtopleje pozdravljati in po svojih močeh tudi podpirati, kajti Slovenci živo potrebujemo knjige, ki bi odgovarjala zahtevam današnjega čebelarstva. Slovenci, dasi smo priznani stari čebelarji z dobro, po celem svetu slovečo čebelo, smo na književnem polju v primeri z drugimi narodi skoro nekoliko zaostali. (Ne samo nekoliko, ampak prav zelo smo zadaj! Op. uredn.) Res, da se od našega malega naroda ne more niti izdaleka toliko pričakovati, kakor n. pr. od Nemcev, Angležev in Američanov, ki imajo res občudovanja vredno čebelarsko književnost. Toda, ako hočemo na čebelarskem polju uspešno napredovati, moramo skrbeti vsaj za najpotrebnejše čebelarsko čtivo. [Ako se res oprimemo tega prepotrebnega in tako težavnega dela, skušajmo, da bo tudi kolikor mogoče popolno.
Po mojem mnenju nam je potreba knjige, kakor je nemška »Unsere Bienen«. ki je izšla meseca avgusta leta 1920., ali
pa ameriška knjiga »ABC&XYZ«. Ta je bila ob zadnji izdaji (1920) precej popravljena in bi bila pri pisanju nameravane knjige v veliko pomoč. Prva izdaja pa je po mojem mnenju že preveč zastarela. Pri spisu nameravane knjige je predvsem treba imeti v mislih, da bo knjiga služila našim čebelarjem kot voditeljica na polju čebelarskega razvoja. Zato mora biti delo tako, da bo odgovarjalo zahtevam današnjega, modernega čebelarstva. Gleda naj se na to, da se opusti vse, kar je zastarelo in priporoča le to, kar veliki in moderni čebelarji priporočajo kot dobro. Da taka ■ knjiga zahteva ogromnega truda in dela je umevno (pri spisu Nemške knjige »Unsere Bienen«, ki obsega 416 strani, je sodelovalo 35 čebelarjev) zato je potrebno, da se spisovanja slovenske čebelarske knjige oprime več zmožnih in izkušenih čebelarjev, ker le na ta način je pričakovati povoljne dovršitve.
Knjiga pa naj bi poleg dobrega čtiva vsebovala tudi bogato zbirko ilustracij Čebelarska knjiga brez podob je tako-rekoč mrtva in čitatelju neprikupljiva. Omenjena nemška knjiga ima približno 200 podob, med temi tri umetniške slike
v barvah, ki se lahko prištevajo med najboljša dela na tem polju. Pri izbiranju ilustracij za to knjigo se je napravila napaka v tem, ker se je rabilo podobe, ki za današnje moderno čebelarstvo nikakor niso na mestu. Take slike predstavljajo starokopitnost in škodujejo vrednosti knjige, kakor tudi čebelarskemu napredku. (Ako kdo izmed cenjenih sodelovalcev pri nameravani knjigi nima potrebnih podob, naj mi sporoči in jaz mu jih bom skušal preskrbeti.) Ne bom se spuščal v druge podrobnosti v tej zadevi, ker sem gotov, da ima Slov, Čebelarsko društvo med svojimi člani dovolj dobrih moči, ki bodo pri spisu te knjige častno rešili svojo nalogo, Le še enega pruedmeta se moram dotakniti in to je — čebelna gniloba. Gnilobi sta dve, evropska in ameriška, Evropska čeb. književnost v koli-
kor je meni znano, le redko omenja razliko teh strašnih bolezni, kar pa je veliK pogrešek, ker obe bolezni sta skoro enako pogubni, a zahtevata različnih operacij. Tistemu, ki se bo odločil obdelati ta važen predmet, svetujem, da naj natančno razloži njihovo razliko in Itudi kako je zdraviti bolezen. Ker pa je ¡za boljše razumevanje razlike teh bolezni treba posebnih podob, sem na željo Čebelarskega društva pripravljen preskrbeti zato potrebnih kliše-jev od ameriške vlade.
Na delo, cenjeni čeb. strokovnjaki! Ne strašite se ovir, ki se gromadijo pred vami, marveč krepko zastavite svoja peresa v trdni nadi, da boste premagali vse težave. S tem boste storili veliko narodno delo na polju čebelarstva, delo, ki bo cstalo med narodom kot časten spomenik na vašo marljivost in požrtvovalnost!
Kranjska čebela v Ameriki.
Po »American Bee Journalu« priredil Aleksander T o m a n.
I.
Izkušnje ameriškega čebelarja o kranjski čebeli.
Ameriški čebelar M. B. Wilner piše uredništvu lista »American Bee Journal« sledeče pismo:
»V številki za februar Vašega lista se je pojavilo vprašanje glede kranjske čebele. V odgovoru je bilo rečeno, da ima ta čebela nagnjenje do prevelikega rojenja. To me je dovedlo, da Vam sporočam o mojih izkušnjah s temi čebelami in to v zvezi s preustrojenim Dadantovim panjem (Modificed Dadant Hive).
Na pomlad leta 1920 sem kupil nekoliko Dadantovih panjev in v enega sem preložil kolonijo marljivih mešanic (iz križanja dveh pasem). Takoj, ko so začeli lepo izdelovati satnice in ko je bilo satje do polovice izdelano, sem pridjal družini kranjsko matic o. Ker je bil panj
preskrbljen s popolnimi saUnicami, so čebele prav hitro dovršile satje. Nisem pričakoval rojenja, ker je bila !to mlada družina in ker je imela mlado matico. In imel sem prav. Čebele so z veliko pridnostjo delale in nanesle so malo več nego za 18 dolarjev medu v satju. To ni bilo bolje, nego uspeh onih družin, ki sem jih imel v panjih z desetimi okviri. Imele pa so to prednost, da so bile v prvovrstnem stanju za pašo na detelji. 20. novembra sem jih prestavil v klet.
Ne morem trditi, da bi bolje prezimo-vale, nego nekatere italijanke. Če že kaj, morem reči, da so bile bolj mirne, nego druge kolonije in da jih nizka temperatura, ki je večkrat nastala v kleti, ni nič vznemirjala.
10. aprila sem panj s kranjsko matico postavil na poletno stališče in potem so te čebele pokazale take lastnosti, ki jih odlikujejo daleko pred vsemi drugimi pasmami
in s katerimi sem se še jaz seznanil. One so delale v hladnih in oblačlnih dneh veliko bolje, nego vse druge. One niso pred drugimi imele nikake prednosti, niso bile v večjem številu in tudi glede oskrbe niso imele nobenega priboljška, Če sem videl pri italjankah in mešankah priti in oditi dve ali tri čebele, sem videl pri kranjicah sedem ali osem čebel. Pomlad se je nekako zakasnela, pa čebele so bile kljub temu v dobrem stanju. 9. maja je velik roj zapustil kranjski panj ter se je usedel v bližini. Mislil sem si: te so pa začele zgodaj in šel sem, da preiščem stvar. Videl sem takoj, da je bila krivda na moji strani, panj je bil napolnjen z medom in zalego v raznih stopnjah razvoja in niti ene prazne celice ni bilo v celem panju. "Ker je bilo še en celi mesec do deteljne paše, sem matico vrnil v panj, ko sem uničil vse matičnjake, večinoma roja sem pa pridjal ineki slabi koloniji. Na kranjski panj sem postavil nastavek, v katerem je bilo 24 malih okvirčkov za med v satju. Čebele so nastavek takoj zasedle, Z vrnjenimi čebelami od roja in onimi, ki so se z veliko naglico izlegale, je bil panj prav hitro v prvovrstnem stanju. Tako je šlo do deteljne paše in ko je ta paša trajala en teden, so zopet rojile. Pred začetkom paše sem dal vsem kolonijam, kakor sem mislil, popolnoma dosti prostora — računal pa nisem z mojim novim gostom (kranjsko matico), ko sem določeval prostor. Ko sem odprl panj, sem našel (nastavke vse polne in panj zelo p r e o b 1 j u d e n. Izrezal sem vse matičnjake ter sem vrnil roj, panj sem pa pre-skrbel z dovolj prostora. V teku poletja niso več rojile, ker skrbel sem vedno, da so imele prav dosti prostora. Vsi panji so se najmanj vsakih deset dni preiskali in nisem našel nobenega matičnjaka, katerega bi bilo treba izrezati.
Ta panj je nabral 70 funtov več (dva funta tehtata približno 1 kg) medli v satju, nego drugi painji (z italijankami in mešanicami) in mislim, da ta edina poizkušnja opravičuje, da se te čebele bolj natanko
preiskujejo ter da se doženejo njih vrline in prednosti. Mnenja sem, da jih nobena druga čebela ne more prekositi glede pridobivanja medu, če jo gojimo v velikih, prostornih panjih. V celi dobi sem našel, da začenjajo nabirati prej in da nehajo kasneje nego druge čebele. Res, vredne so kranjice skrbnih preizkušenj in skrbnega izbiranja za plemenske namene.
Tu hočem omeniti nekaj dobrih besedi za Dadantov panj. Da se plodišče nakupi-čuje z medom na stroške nastavkov, to je prazna govorica. Ako imamo čvrste matice in pridine čebele, potem se ni bati, da bi bilo plodišče napolnjeno s čim drugim, nego s čebelami in zalego. Velik panj, posebno Dadantove vrste, bo ostal.« • • •
Iz tega članka je jasno razvidno, da naša čebela prodira naprej in da bo kmalu prišel čas, ko bo splošno kot najboljša priznana. Propaganda v to svrho ne sme prenehati. Vsak, kdor more, naj zastavi svoje sile v to. Dobro vedlno zmaguje nad slabej-šim slej ali prej, in to bo tudi v tem slučaju naše čebele.
H.
Profesor Jager o kranjski čebeli.
V »American Bee Journal«, meseca decembra 1921, je priobčeno pismo gosp profesorja Jagra, našega rojaka, ki je na kmetijski šoli v Minnesoti nastavljen kot čebelarski strokovnjak. Pismo, ki ga je smatrati kot odgovor na neko vprašanje, se glasi:
»Prejel sem pismo, v katerem me vprašate o mojem mnenju o kranjski čebeli. Kranjske čebele so bile preiskane in obsojene že večkrat po hitro sodečih sodnikih. Njih narava in njih koristnost se nista še nikoli temeljito preiskali in zato se obotavljam, da bi načel stvar iznova.
Mislim, da je s pasmami in plemeni pri čebelah ravno tako kakor pri perutnini, govedi in prašičih ter so prikladna
za razne namene, razna podnebja in razne odnošaje. Trditev, da je samo ena čebelna pasma prikladna za vse Združene države in da je le ena v vseh razmerah najboljša, nasprotuje vsem izkušnjam, ki so se naredile v vzgoji domačih živali.
Pred dvema letoma sem začel proučevati kranjsko čebelo. Dobil sem te čebele iz njihove domovine — iz Kranjske, vzgojil sem iz njih zarod in pridelal sem z njimi med v posebnem uljnjaku. Začel sem ravno spoznavati njih značilnosti in najbrž bo prešlo več let, preden bom mogel izreči končno sodbo o njih. Sedaj pa je še nemogoče, da bi se mogel pečati s podrobnostimi. Naj omenim le nekoliko točk, ki so se začele jasniti.
1.	Kranjske čebele so večje, kakor so druge ter imajo daljše jezike, tako, da morejo na rdeči detelji delovati.
2.	One nabero razmeroma več medu na vsako družino, nego druge pasme.
3.	One so najbolj krotke med vsemi čebelami, ki jih imamo v Združenih državah; so na satu popolnoma mirne ter ne odletavajo raz sat, ko ga imamo v rokah. Mi izhajamo lahko brez kadenja (dima).
4.	One so bolj trdne, ko črne ali rumene čebele ter morejo prenesti najmanj dve stopinji mraza več nego druge,
5.	Zaradi mirnega značaja prenašajo zimo prav dobro,
6.	One prav redkokrat ropajo, če sploh kdaj.
7.	Njih matice so tako plodovite, da jih čebele v ranem poletju odstranijo (preležejo).
8.	One se ne morejo dovolj razviti v Langstrothovem panju z desetimi satniki ter potrebujejo najmanj panj Dadantove velikosti.
9.	Ravnanje z njimi more biti bolj temeljito in drugačno, nego z italijanskimi čebelami.
To so smeri, po katerih zdaj delujem in veselilo me bo, ako bom mogel podati Vam točnejših informacij, ko bom dalj
časa in globlje preiskal njih naravo ter dognal končne rezultate, ki jih bom mogel utemeljiti z dokazi.
III.
Umazana konkurenca sega po obupnih oblastnih sredstvih, da uniči izvoz naše čebele v Ameriko,
»A merican Bee Journal« piše v svoji številki za mesec maj, da je odbor »ameriškega društva gospodarskih mrčeso-slovcev« (American Association of Economic Entomologists) vložil pri vladi v Washingtonu prošnjo, da izda prepoved za uvoz inozemskih čebel in da je vlada tej prošnji ugodila, Poštni urad je izdal v tem smislu odlok, da je vsak uvoz čebel in matic v škatljicah prepovedan, in sicer iz vseh tujih dežel razen Kanade. Ker se velika večina tujih čebel pošilja v Združene države po pošti, je torej izključeno, da bi se mogle še dalje uvažati. List pravi dalje, da se pričakuje, da bo zbornica izdala zakon, ki bo zabranil vsak uvoz tujih čebel — torej tudi onih, ki se sedaj še lahko pošiljajo z ekspresnimi in tovornimi privatnimi prevoznimi sredstvi.
Sedanja vladna prepoved utemeljuje ta korak s sledečimi besedami:
»Ker je v nekaterih tujih deželah jako resna čebelna bolezen, znana pod imenom ,bolezen otoka Wight' zelo razširjena, zato je pošiljanje čebel z navadno in paketno pošto iz vseh dežela, razen Kanade v Združene države prepovedano.«
Uredništvo »A. B. J.« pripominja, da je morebiti »A c a r a p i s« (tako imenujejo učenjaki to bolezen) razširjena tudi v Ameriki, da pa ni tako nevarna, kakor ona v Evropi.
Na drugi strani lista »A. B. J,« je izvleček pisma, ki ga je uredništvu pisal neki znameniti čebelar, v katerem energično protestira, da prepoved velja tudi za dežele, v katerih je ta nova bolezen »Akarapis« neznana. Na Angleškem je bolezen znana že veliko let, pa ministr-
stvo za kmetijstvo do sedaj proti njej ni nič ukrenilo. Avstralija je nedavno izdala prepoved za uvoz čebel iz Anglije (torej iz svoje materne dežele), ni pa prepovedala čebel iz drugih tujih dežela.
Iz tega slednjega se vidi, da so v Ameriki tudi poštenomisleči ljudje in da pridobljena vojna zmaga in nakupičenje skoraj vsega svetovnega zllata v deželi Yankeejev, vendarle ni zbegalo vsem ljudem glave.
Da pa se vidi, kam v tem slučaju »pes taco moli«, naj pojasnijo sledeče urednikove besede, ki slede takoj po upravičeni kritiki znamenitega ameriškega čebelarja. Glase se:
»Slednji čas se je pokazalo novo zanimanje za čebele iz tujih dežela, Številno načrtov se je skušalo izvesti, da se uvažajo čebele iz Italije — posebno pa iz Kranjske . .. Vsi ti uvozi so izključeni po prepovedi, ki jo je izdal nedavno poštni urad.« Potem še pravi: »Naš dopisnik pravi, da naj se proti deželam, kjer je ta bolezen razširjena, uvede quarantine' (zadržanje in pregled čebel ina meji), da bi se pa mogli oni, ki so interesirani za uvoz iz takih krajev, kjer te bolezni ni, prej za-slišati, da povedo tudi svoje mnenje in ugovore.«
V celi Jugoslaviji ni omenjene čebelne bolezni in ker v Angliji že več let oku-žuje ondotne čebele, zato naj sedaj mi trpimo, osobito naši izvozniki, ki si z velikimi stroški pripravljajo, da se naši čebeli zopet odpre pot čez morje?! To je krivica, velika krivica in ker niso mogli doseči tega po zakoniti poti, so se poslu-žili koruptne prekanjenosti. V zbornici bi ta zakon nikoli ne bil sprejet, ker med poslanci bi se bil že ta ali oni oglasil (poučen od svojih volivcev-čebelarjev) ter bi zbornici povedal, da ta zakonski predlog (zabranitev uvoza čebel iz tujih krajev) ne pomeni nič drugega, nego umazano konkurenco, ki se poslužuje korupt-nih sredstev, ko se čuti po poštenem potu premagano. In tako sredstvo je prepoved pošiljanja tujih čebel po
pošti. Kdor zna na prave gumbe pritisniti in ima kaj političnega vpliva, prav lahko izposluje tako »odredbo«.
Torej številno načrtov se je skušalo izvesti, da se tuje čebele, posebno iz Kranjskega nanovo uvažajo? Ali je to kaj napačnega, krivičnega, zločinskega? Ali se ni postopalo pošteno, odkrito in brez vsakega zadržka? Da, da, naša kranjska siva čebela je začela svoj zmagonosni polet in oni, ki imajo druge pasme iz stare navade ali lenobe kot robo, ki jo drugim vsiljujejo, so se prestrašili in segli so po zakotnem in umazanem sredstvu, da to, kar je bolje, uničijo ter s tem škodujejo gospodarstvu svoje lastne domovine! To ni ameriško, to ni napredno, to ni patriotično in zato tudi ne bo držalo! Prav naglo bo cela zarota prišla na dan, ker tam v Ameriki ni mogoče, da bi se skrivalo dobro pred slabim ali da bi dobro propadlo na ljubo slabemu! Zatorej mirno kri in skrbno negovanje naše čebele, ker pot se ji odpira po celem svetu! — Najboljši dokaz temu pa je ravno to, da segajo njeni sovražniki po obupnih sredstvih, ki v sedanjih časih minejo čez noč. To se bo zgodilo tudi v tem slučaju.
Še to: Uredništvo pravi, da se velika večina tujih čebel pošilja v Združene države potom pošte, je torej izključeno, da bi se mogle še dalje uvažati, V pojasnilo naj navedem to-le: Kranjske čebele oziroma matice v škatljicah se pošiljajo v Ameriko vse s pošto in tudi večje teže čebel bi se mogle s paketno pošto pošiljati, če bi do tega prišlo, kar je bilo že to poletje pričakovati.
Prepričam se, da velika večina italijanskih čebel, bodisi matic, posebno pa mali panjiči najdejo iz Italije pot v Ameriko potom ekspresnih kompanij, špediterjev itd., ker Italijani imajo zelo živahen trgovski promet z Ameriko, svoje eks-portna društva, svoje parobrodne družbe itd. Iz tega se vidi, da je prepoved uvoza naperjena odločno le proti kranjski čebeli. In kako je to smešno! Če pošlješ čebelo po pošti, je okužena in nevarna, če jo pa
pošlješ po špediterju, je pa zdrava in ne nevarna!
Ravno ta številka »A. B. J.« prinaša članek, ki daje naši čebeli največjo nvalo in to hvalo je zapisal Amerikanec. Kar nič se ne bojmo! Cela zarota proti kranjski čebeli bo prišla kmalu na dan in oni, ki so jo uprizorili, bodo osramočeni.
IV.
Zanimive vesti iz Amerike,
»American Bee Journal« je v svoji ju-nijevi številki priobčil dva članka, tikajoča se uvedbe zakona proti uvozu čebel iz vsega sveta v Združene države. En članek je spisal naš rojak g. Fran Jager iz Minne-sote, drugi članek je pa od Mr. C. W. Aeppler. Oba članka sem prevedel na slovenski jezik, ker stvar prav res;no zadeva naše čebelarstvo z oziram na izvoz naše sloveče čebele,
V ravno tisti številki »American Bee Journal«-a je priobčen pod naslovom »Čebelarstvo v Jugoslaviji« (Beekeeping in Ju-goslavia) moj v angleškem jeziku pisani članek. Ta članek spremljata dve sliki, ena predstavlja Črnega Jurija, ustanovitelja naše kraljeve dinastije Karadžordževičev, druga slika pa kaže Slovenko v narodni noši s pečo na glavi.
Poslal sem že meseca decembra daljšo obravnavo o jugoslovanskem čebelarstvu, tvarina bi zadostovala za 5 do 6 člankov v »A. B. J.«, Priložil sem tudi več slik in fotografij, kakor naših vodilnih čebelarjev, krajinskih podob in takih, ki kažejo naše narodne noše.
Gospod C. P. Dadant, lastnik in urednik »A. B. J.« mi je na to odgovoril, da je tvarina pač zanimiva, da pa jo je za ameriški strokovno-čebelarski časnik, kakor je »A. B, J.«, preveč ter jo bo zaradi tega skrčil na dva članka.
Jaz sem hotel priliko bolj izrabiti in kolikor le mogoče narediti reklamo za našo čebelo in za našo Jugoslavijo — pa ni šlo... v zraku je bilo že nekaj, kar ni bilo
ugodno za našo sivko — potem pa je sledila prepoved uvoza tujezemskih čebel v Ameriko, Zdaj ne vem, če bo uredništvo »A. B. J.« res prineslo še en članek o čebeloreji v Jugoslaviji ali ne in tudi ne vem, če bo priobčilo še kaj poslanih slik in fotografij. V teku časa bomo videli, kako bo s to stvarjo — za zdaj se moramo zadovoljiti s tem, kar je.
Naj prevedem tu, kar sem napisal v angleškem jeziku v gori imenovani izdaji »A. B. J.« glede ustanovitelja naše kraljeve dinastije:
»Črni Jurij, ali kakor so ga Turki imenovali, Kara-Džordže (1764—1812), ustanovitelj sedanje kraljeve dinastije Karadžordževičev, je bil mali srbski kmetovalec in čebelar. Njegovo goreče rodoljubje, njegova naravna nadarjenost v vojaških in civilnih stvareh, njegova nedosegljiva hrabrost in njegova, nikdar omahujoča vera v silo in voljo njegovih rojakov za osvoboditev izpod turškega suženjskega jarma so postavili temelj svobodni in neodvisni Sfbiji in v daljnem oziru Jugoslaviji. Ko se je v teku borenja sreča obrnila proti njemu ter je moral iskati na Mažarskem zavetja, je tamkaj služil svoj kruh kot čebelar.
Črni Jurij se more s polnim pravom imenovati Jurij (George) Washington Jugoslavije. V času, ko so novoangleške kolonije pod GeorgeWashingtonom vstale proti Angliji, je on organiziral in širil revolucionarno gibanje proti Osmanom. Zanimivo bi bilo vedeti, če sta ameriška revolucija in »Izjava neodvisnosti« (Declaration of Independence) imela kak vpliv na dogodke v Srbiji, ki so se godili približno v istem času. To je prav lahko mogoče, ker Srbi so bili navdahnjeni z istim demokratskim duhom, kakor je izražen v »Izjavi neodvisnosti« in ki je pozneje našel izrava v ustavi Srbov.«
V.
Nekaj več o čebelarski karanteni.
Spisal Francis Jager v »American Bee Journalu« za mesec junij.
»Jaz sn popolnoma strinjam z gosp. dr. Phillips, Mr. Sanders, Mr. Millen in Mr.
Carr, da se proti čebelski bolezni, ki se je pojavila na otoku Wight, uvede stroga karantena. Ravno tako proti vsaki drugi bolezni. Zakon s Itakim namenom naj se takoj izda.
Kakor pa vsaka druga sredstva, ki so zakonodajnega zmačaja, naj bi bil tudi ta zakon prikladen in pravičen. Zdi se mi pa skrajno nespametno, če se odredba karantene raztegne na uvoz čebel iz vsega sveta, če bolezen okužuje samo nekatere kraje v Angliji in Franciji. Jaz ne morem verjeti, da bi inteligentno zakonodajstvo vedoma moglo uvesti prepoved uvoza, n. pr. za kanadski krompir, če bi se kaka nova bolezen krompirja pojavila v Mehiki. In tako bi tudi državna zbornica pravilno poučena nikoli ne izdala prepovedi uvoza matic iz Italije ali iz balkanskih dežel, če bolezen ogroža samo en del evropskega kontinenta. Ker se je ital. čebela v Ameriki trdno udomačila, se je začelo misliti, da morajo ameriški čebelarji za večne čase uvažati samo italijansko čebelo, kakor da bi bila le ona sposobna, da se uvaža v Združene države in Kanado ter da je ravnotako prikladna za Florido in Kalifornijo, kakor pa za severne kraje države Michigan. Ne, nihče ne sme, če hoče biti in ostati dober čebelar, uvažati druge čebelne pasme in z njo delati poskuse! Na primer, ti ne smeš reči, da severni kraji s hladnim podnebjem in hudim mrazom zahtevajo bolj utrjeno čebelo, kakor pa topli in napol tropični južni kraji. In če hočeš ostati dober in staro-kopiten čebelar, ne smeš misliti, razsoje-vati in raziskovati z inovimi pasmami, temveč moraš udano ponavljati »abc«, kakor so ti ga vcepili tvoji učitelji.
Moje mnenje je, da naj čebelarji v njih lastnem interesu pišejo poštnemu oddelku v Washingtonu in ga pouče o resničnem položaju v celi zadevi, da se odvrne zaradi inepoznamja danih odnošajev tako splošno in nepremišljeno postopanje, ki je v veliko škodo čebelarskemu napredku,«
(Op. ured. G, Jager je vedno vnet zagovornik naše čebele, za kar mu izrekamo toplo zahvalo.)
VI.
Misli glede karantene tujezemskih čebel.
Spisal C. W. Aeppler v »American Bee Jour-nalu« za mesec junij.
Nedavno izdana odredba glede prepovedi uvažanja matic po pošti kot obramba proti čebelni bolezni, ki se je pojavila na otoku Wight (Anglija), je dobra stvar, vendarle pa so dve strani tudi pri tej zadevi.
Prav je, da se naš čebelarski dobrobit zavaruje in da se ta bolezen iz dežel, kjer se je vgnezdila, ne dovede v Inaše kraje. Oni, ki so mislili na izdajo te odredbe, zaslužijo naše priznanje, v kolikor se tiče ta odredba dežel, v katerih se ta bolezen res nahaja.
Nikakeg^ povoda pa ni, da se ta stvar smatra kot pretirano strašilo. Včasih se mi vse prehitro prestrašimo kake stvari. Ako v državi Wisconsin boleha govedo na tuberkulozi, s tem še ni potrebno, da se vsakemu trgovcu z živino prepove trgovanje.
Mogoče je, da je italijanska čebelna pasma najboljša. Mogoče je to, vendar pa se je v naši deželi še premalo z drugimi čebelnimi pasmami preizkušalo, in zato se ne sme to smatrati kot končnoveljavna in neovrgljiva istina. Mi to samo/mislimo, mi si to le tako predstavljamo. Nihče izmed nas ni še druge pasme tako korenito preizkušal, kakor smo italijansko. Mi vsi smo sprejeli to pasmo, ne zato, ker je najboljša, temveč zato, ker mislimo, da je res najboljša. Naši dokazi so pa pomanjkljivi.
Sive pasme čebel so še malo preizkušene. Zdaj ko Dadantov panj dobiva vedno več priznanja in ker se med čebelarji ved-ao bolj širi priznavanje močnih čebelnih družin, si jaz drznem prorokovati, da bodo sive č e be 1 ne pasme začele igrati večjo vlogo, negoi so jo v preteklosti.
Dežele, kjer se sive čebele nahajajo, so obdane od gorovja, preko katerega čebele ne morejo leteti. Če bi te kraje bolezen iz otoka Wight okuževala, bi se to že davno znalo. Ker se pa ta bolezen v teh deželah ne nahaja, zato pač ni nobenega
razloga, da je uvoz iz teh dežela prepovedan.
Če bi bile druge čebelne pasme pri nas bolj splošno uvedene, potem šele bi se moglo prav razviti medsebojlno tekmovanje. To bi provzročilo tudi lažje izboljšanje in oplemenitev. Dosedaj še nismo niti začeli z izboljšavanjem in oplemenjenjem čebelnih pasem. Kar je bilo v tem oziru storjenega, je samo Sladenovo delovanje vredno, da se omeni.
Dajmo drugim pasmam tudi priliko — vsaj preizkušajmo jih tako temeljito, kakor smo tako hvaljeno italijansko čebelo preizkusili. Kar še ni preizkušeno, o tem se ne sme izrekati končnoveljavtne sodbe. Kar smo z drugimi čebelami v tej deželi preizkušali, 'to je neznatno.
Ta uvozna prepoved naj se prekliče, izvzemši za dežele, kjer se imenovana bolezen nahaja. Jaz ne morem nikakor uvideti razloga, da se italijanski čebeli daje prilika ustanoviti med nami »trust« ali »monopol«. (V tem grmu tiči zajec cele odredbe glede prepovedi uvoza — to sem pojasnil že v prejšnjem članku. Op. A. T.) Ustavi uvoz iz dežel, kjer je bolezen, druge pa pusti v miru!
O p o m b a. V New Yorku ima Jugoslavija »Povlaščeno trgovinsko agencijo«,
katere namen je gojiti in razvijati trgovske in industrijske zveze med Ameriko in našo država Glasilo te agencije je mesečnik »Trgovinski pregled« (Commercial Review), ki je v angleškem in srbo-hrvatskem jeziku tiskan in kojega sotrudnik za angleški jezik sem tudi jaz. Pisal sem načelniku te agencije, da naj se kaj stori glede preklica odredbe poštnega urada v Washing-tonu, ker to je očiten in krivičen napad na izvoz naše čebele v Ameriko. Naših zastopnikov v Ameriki naloga je, da se potrudijo v tem oziru in v prvi vrsti so za to konzulati in naše poslaništvo v Washingtonu. Da je odredba naperjena osobito proti naši kranjski čebeli, to potrjuje tudi Mr. C. W. Aeppler v svojem članku proti koncu — čeravno (ne kar naravnost — k a r t e 1 (trust) in monopol Italijanki, to pove vse in tudi daje migljaj, kako se Ita-/ijanka v Združene države uvaža — gotovo pa ne poštnim potom. Drugega nič kot umazana konkurenca s pomočjo še bolj umazanih, podkupljivih
Ako bi kdo imel v trgovskem oziru kaj s tem našim zastopstvom v New Yorku opravilti, naj naslovi pismo: Priviliged Commercial Agency of the Kingctom of Serbs, Croats and Slovenes, 17 West 42, Street, New York, U, S. Amerika.
Iz „Gospodarskega lisia".
Dr. Josip L i č a n.
»Gospodarski lisi, ki izhaja v Gorici, piše v vsaki številki tudi ©čebelarstvu. V majevi številki je priobčen jako zanimiv članek, ki bo utegnil zanimati tudi naše čebelarje. Zato ga ponatiskujemo skoro doslovno:
I. Pomen čebelarstva za narodno gospodarstvo.
Da se čebelarstvo dvigne, je potrebno predvsem, da javnost in merodajni činitelji spoznajo njegovo velikansko važnost za vse narodno gospodarstvo.
1, Preiti mora v kri in meso spoznanje, da čebeloreja bistveno pomaga k povzdigi produkcije poljedelstva in sadjarstva.
Narodlno gospodarstvo ■ povzdignejo dobre letine. A te niso odvistie le od vremena, dežja in solnca, temveč tudi od o p 1 o j e n j a posameznih cvetov. To pre-potrebno in ogromno delo vrši pa uspešno le naša čebela, ki prenaša cvetni prah od cveta do cveta.
Od svojega žitnega polja pričakuješ kruha, od sadnega drevja sadja in od vseh pridelkov dertarja, A zastonj boš čakal dovolj sadja in denarja — če čebele izdatno ne oplode cvetov. — Prava katastrofa nastane za kmetijstvo in gospodarstvo sploh, če v deželi zaradi kake nesreče — bolezini odmanjkajo čebele, To so v zadnjih letih bridko občutili na Angleškem, kjer je bolezen »nosema« decimirala čebelne družine.
Kako ogromno delo vrši čebela, je jasno iz naslednjega dejstva: Da nabere čebela 1 kg medu, mora obleteti nad 5 milijonov cvetov. Na leto pa nabere dobra če-belna družina nad 250 kg medu;1 od tega porabi za hrano čebel okoli 200 kg, za za-
1 To pa se ne strinja z izvajanji g. Peternela v današnjem članku »K oliko nanese č e -belna družina tekom leta?« Kdo ima prav? Op. ur. »Slov. Sadjarja«.
lego 35 kg, za vosek 5 kg, a ostanek pusti čebelarju. — Da to množino nabere, mora obleteti 250 krat 5 milijonov cvetov, torej nad 1250 milijonov cvetov. Razvidno je tedaj, zakaj obrodi polje in sadje največ tam, kjer je dovolj čebel,
2.	Gospodarstvo potrebuje čilih, zdravih delavnih moči. In čebela znatno pripomore k zdravju naroda. Med je priznano zdravilo proti prehladu, španski bolezni itd. Med pospešuje prebavo v želodcu; fcrmenti v medu, ki jim pravijo »encymi«, razkrajajo beljakovino, raztapljajo maščo-oo, sploh je med lahko prebavljiv, ker ga je čebela že enkrat prebavila. Med je dober lek zoper nervoznost, čebetai pik zdravilo zoper revmatizem, ker vsebuje mrav-ljinčno kislino. To je z neštetimi poizkusi ugotovil zdravnik dr. Terč. V novejšem času so dognali, da vsebuje med poleg raznih zdravilnih eteričnih olj v veliki množini »radium«. Raziskovalec Alin Caillas v Parizu je ugotovil, da je med iz srednje Evrope najbolj lečilen, ker ima mnogo železa in radija. To nam razreši uganko, zakaj se med z uspehom uporablja proti protinu in skrnini. Nedavno so zdravniki potom moljev na vosku prišli na sled sredstvu, ki bi zdravita jetiko. Ta molj ima v sebi sline, ki razkrajajo vosek. Nov serum, napravljen s to slino — upajo — bo uničil »hišico« iz voska, v kateri je zaprt bacil j etike. — Čebelni vosek pa leči tudi kot dodatek k raznim obližem — rane in otekline. Čebela •torej nudi človeku raznovrstna zdravila. Ni čuda torej, da navadno dosežejo čebelarji visoko starost. Napačno je, če se ceni med le po ceiri sladkorja.
3.	Čebela pa uči človeka tudi pravega gospodarstva. Ona mu podaja trdne in stalne temelje, ki so pri vsakem gospodarstvu nujno potrebni; uči ga pridnosti in podjetnosti, uči ga zmernosti in varčnosti ter ljubezni za skupnost. Kjer ni teh gospodarskih te-
meljev, zavlada sebičnost, brezdelje, ne-voščljivost, zapravljivost in pravega gospodarstva je kmalu — konec. Te misli nam je krastao podal v letošnji jubilejni številki mil. g. prošt Andr. Kalan v Ljubljani.
A čebela ne priporoča človeku le teoretično temeljnih naukov gospodarstva, temveč pokaže gospodarju uspeh tudi praktično. Če čebelar čebelo posnema, če skrbi za umno gospodarstvo, zlasti čebelarstvo, n;u čebela dejansko pomaga iz dolgov i? morečih skrbi za vsakdanji kruh.
Da, v raznih državah — n. pr. v Ameriki — se je čebelarstvo tako povzdignilo, da žive ob delu onega velečebelarja cele vasi, kraji in dežele!
II, Praktčini nasveti za povzdigo čebelarstva.
Omenim le nekatere bolj važne točke;
1. Merodajni činitelji se morajo zavzeti za to, da dajo deželi nov moderni zakon za zaščito čebelarstva. Tu naj se varuje čebelarja proti poškodbam panjev, zlasti čebel z razstrelili in strupenimi plini raznih laboratorijev. Varuje naj se njihove pravice pri prevažanju čebel na pašo in glede rojev. Prepove naj se ponarejanje medu in uvažanje takih falzifikatov. Zakon naj ščiti čebele proti barbarskemu ravnanju raznih slaščičarjev, trgovcev in obrtnikov, ki čebele kar na kupe more, oni namreč, ki se redno pečajo z opravili, pri katerih se širi duh po medu, vosku, ki vabi večjo množino čebel, ki najdejo pri obisku gotovo smrt.
Izvrševanje rečene obrti naj se dovoli le v zaprtih prostorih.
2.	Politične in finančne oblasti naj podpirajo čebelarja pri prevažanju čebel na pašo ter izvozu rojev in medu tukajšnjih čebelarjev. Skrbi taaj se za direktne železniške zveze s kraji, kamor bi se s čebelami lahko izvažali produkti.
3.	Da davki in visoke pristojbine ne zatro v kali čebelarstva, naj bi se oprostilo to panogo kmetijstva vsakega obdačenja.
4.	Vlada naj oskrbi v Gorici (kakor je to storila n. pr. v San Remu) čebelarsko opazovalnico z vsemi potrebnimi pripravami, Tudi naj se omisli zgledno gojišče plemenskih matic in trotov. Podpira naj strokovne čebelarske zadruge ter skrbi za poučne tečaje, razstavo ali tudi čebelarsko šolo.
5.	Posebno bi morale oblasti paziti na Kužne bolezni (gnjilobo) ter imeti vsa potrebna sredstva, da se bolezen hipoma za-tre ali omeji, sicer nastopi za naše sadjarstvo huda katastrofa.
6.	Slednjič naj bi država otvorila lastno čebelarsko zavarovalnico proti škodam po požaru, bolezni itd. V zavarovalni sklad naj bi se stekale premije zavarovancev, globe, pristojbine za prepeljavo v pašo, pristojbine za izvozne certifikate itd.
7.	Uprave javnih naprav (država, dežela, občine) naj skrbe, da se za javne nasade ob železnicah, cestah, na pašnikih in vrtovih goje predvsem medunosna drevesa in rastline. Preskrbujejo naj se kmetovalcem tozadevna semena po znižanih cenah.
Medom Izliječio rakci.
Feranjo Jovanovac, ravn. učitelj.
I najstariji narodi cijenili su med uve-like radi njegove ljekovitosti. Čuli smo i čitali, a mnogo se od nas več i sam osvje-dočio o tome. No, da je tko medom rak-
* Iz »Hrvatske Pčele« marca meseca 1922. Morebiti ne bo napačno, ako tu in tam priobčimo kak članek v srbohrvaščini. Tako se bomu
ranu izliječio, nije nam poznato. Pa ipak je istina, i ako nam se kako čudno činilo. Ta eno, medicinska znanost još i danas stoji posve nemočna pred tom zagonetkom. Na-
najlažje zbližali, osobito, ker so uredništva drugih jugoslovanskih čebelarskih listov obljubila, da bodo prinašala tudi slovenske članke.
stoje ga operacijom odstraniti, ali brez uspjeha. Na jednom ga mjestu izrežu, a na drugom se opet pojavi, dok napokon smrt ne učini svemu kraj.
Baš čitam, da je washingtonska vlada raspisala veliku novčanu nagradu, tko pro-nade lijek proti toj bolesti. To me je pomikalo, da ovdje iznesem dva živa pri-mjera, kako je tu med pokazao svoju ljeko-vitost. Želja mi je, da svratim pozornost liječnika i pčelara na tu važnu stvar, kako bi se tim čovječanstvo okoristilo.
Na drugoj Jekaterininoj željezničkoj pruzi u južnoj Rusiji nalazi se manja že-ljeznička stanica Karlovka. Glavar te postaje pčelari več dugo s nekim osobitim zanimanjem. Jedino kvari mu to veselje bolest želuca, koja se iz dana u dan veoma pogoršavala. Stoga se jednog dana zaputi u Harkov, da potraži lijeka. Tamo ustanovile na njegovo zaprepaščenje, da je to rak. Preporučiše mu jedini spas: operaciju. »Jok! Mojega ste oca iskasapili, pa je ipak od te bolesti umro. Liječit ču se sam, kako budem znao.« Tako otkresa i ode sav po-ništen kuči. Okolina njegova silno se zabrunda. Što da počne? »Vidi mu se, mrijet mu se ne če ...« Najednom se prene. Sve misli u jednu: med preda se, pa pun po-uzdanja udri jedi ko pomaman. I jeo svaki dan toliko,« »školjko vljezet«, kazao bi Rus. Tako kroz 14 dana ničega
drugog ni je okusi o osim obilnih porcija čist o g zrelog vrča-nog meda. I gle čuda — ozdravi« po-svema! I eto ga, još danas pčelari veselije no igda prije. Napominje, da on nije pot-puno zakopljen.
Prošlo je tako dulje vremena i on zaboravio tu bolju. Jednog dana, kad je po običaju vršio službu, dojuri vlakom iz Harkova neki Nijemac, koji živi na obliž-njoj njemačkoj koloniji. Bio je sav zapla-šen. Pomagao je baš svojoj bolesnoj ženi, da side s vlaka. Prepoznao ga je, pa če da ga upita, što se dogodilo. »Eto«, otpo-vrnu ovaj bolnim glasom: »Htjeli mi ženu u Harkovu operirati. Kažu, ima raka. Nišam dao. I onako če umrijeti. Žurim samo kuči, da uredim što je nužno.« Obori glavu i suze se zasvijetliše.
»Ne zdvajajte; ja ču vam pomoči«, reče glavar samopouzdano i povede ih oboje u svoju sobu. Tu im sve objasni. Nijemac kupi od njega veču količinu meda i oboje puni nade pojure kuči.
Poslije 11 dana otvoriše se naglo vrata glavarove sobe, na kojima je pokazaše dva vesela lica. Bio je to Nijemac sa svojom ženom. Ona pade pred njega na koljena i lijuči suze radosnice, stade mu se do neba zahvaljivati. Bila je zdrava.
Glas je o tomu po svoj okolici, pa eto i mene, da ga i kod nas proširim.
Opazovalne posiaje.
Jos. V e r b i č — Ljubljana.
V februarju je pokrivala zemljo skoraj ves mesec snežna odeja in s skrbjo smo pričakovali lepega in toplega vremena. Šele v zadnji tretjini so čebele po dolgem presledku dobile priliko, da so se iznebile neprebavljivih snovi. Ker se niso mogle daljšo dobo otrebiti na prostem, pokazal se je začetek griže, ki pa vobče ni imela slabih posledic. Hujše je, da smo po trebilnem izletu pokopali mnogo družin, Bili so večinoma slabiči, ki se kljub zadostni hrani zaradi hudega mraza niso mogli pomikati za medom.
To žalostno dejstvo so konštatirali mnogi čebelarji šele začetkom marca. Od vseh strani
smo dobili poročila, da je preminulo veliko število čebelnih družin. G. Polič iz Rožnega dola naznanja, da je v Belikrajini pomrlo 90 odstotkov vseh panjev in da sta v Semiču v dveh čebelnjakih ostala od 30 A. Ž. panjev samo dva živa. — Sosedom g. poročevalca v Strugah je pomrlo tričetrtine panjev.
Prva polovica marca je bila lepa in za razvoj čebel ugodna. Dobili smo prvo pomladansko cvetje na resi, leski, zvončku, telohu, žafranu itd. V velikem delu druge polovice pa je bilo nepovoljno vreme. Čebele so porabile svoje zadnje zaloge. Podprli smo jih s sladkorjem, ki smo ga dobili od si. Čeb. društva. Bil je zelo nečist, vendar neškodljiv.
qiua0.i}3a
IJIUSBI
qiusEl pd
"S E2 2S IS "S 5"	«« - I H« «9 «o »■« e« «a 4f
"5 32 23 2° "2 lt"2222222SS3222| «s »» a« » au f>- «t-
90 «9 ffl® o« jo |8)t-a)90e.w{l)«nift9^h|	of cc «a) ho oo h4

©m oo o ^r — oi^ c-m
M |»ocao««®»OQon^®aio| ffl«faa3«fnoo9wiowt-
uiOjiaus s
ijiuAazap
ijiupjzi
.« t>® |9 l-b rt* «m of 9lo ion » j mn 9 m m ^ 9 4 m ^ rt c*fl
MO BM	.loirsea
- oo crs c- »J o «eo w © nfi
I I'
I '
I 00 fO w o
®2 «š S i! 22 1° 00 — >M-»t< qc m o 00 c- © o i © © 00 00 tO t* (O 00 — ct5 tO co m c
"	H	M H I —H	J\| T—I _ -I—I I\4	M	M T— |	T— Csl 1—1	M	iH »— T*	SUrHr
O %
o H
BU33S -ara «lupajs
elziuluu
bIsiaIbu
O
ec l£3 ^ 00 «f
tra © ¿4 « ¿s »H
i + l + ++
wo>	a ju w o a»
© oo wo> eo o w © o
+
i M--------------lit
i+ i+ i+ i + ++ + i +
^ » o a to
j>J O ¿t O »-( OD 1+ 1+ 1 +
I I
III II 11 1 I 11 u
I II M I I I
N COH M W ca th t-h
II 111+
++ ++++
oo	o®	^nvoi^t-aina
+ ++ ++++++++ + '
- »O O 00 — C,
++ 1 ' ++++++
I I
■8 | .S
c a
a te o
<U CA
u j-
S 's
m
-d
>U
m c
n
O
I I M «i I I I I I I I I I I I I I I I I i I I I I I I I I I I I I | |
II	M II II II i I II I S I I II II II II g I II II I
® 5?, 2 .9? i2 £ oowo»«oowii?oooo»no«faeoMi i o © © © © i t oo 1 1 ho tpco nw ojj ^m «iN wo e I i co — -to I I o
*"■ " ^ ^ ^	** *H « F.N HH «H	T-( T-l i-l	T- TH M	« ^
M I I I I i II I I I I I I i I I I i II I I I I I I I I I I I I I I I
© o o o o u;
~ I I oo ©t- oto oo om oa «sio »o co i i o © o o o i i o© i
CO © I I »T*	© fQ	T CO O 00 "tf CO ION T-> I IOSM^-V I I M© I
o© © © © © ©fs ©© © © »is© ©m | | © © »o © © | | ©o | hm «o mw rtoo oo cijus mm m I I o m (n -r iq I I «se- i
II al I I II II M II II I S I I II II II II a I II II I
II II 2 I II II M II II II I g I I II II I I 112 1 M II I
M I I S II I II I I I I I I I I I I I I I I N I 1 II S I I I I I I I I I
I I
I I
t i
I I
I I
i.	<*	M
o	■©0
»	ti	a
g.	B	«
o.	to	o,
o	>
.....g	.	. ' . .	.	I	i	s	^	«	's	.	.	.
>N >N >N >N >N ' g,	>N	>N >N	>N	>N	w	S	3	S	S	>N	>N	>N
' t • '	I	i i	i	i	"S	:cti	£	5	i	1	'
< < 4 < < J	<	< <	<	<	j	j	£	$	g "o	<	<
(8 h M
O
>03
O
ca u O
S
co
as r
%	H
•	LO
*	O
B	PO
	
»rt	3
m	M
3	O Q
3	
¿J	"C &
"C n,	«j _B
>u «rt	ii
>	
"i1
E
ro
ns M O
3 -M
'S
a
ni 6 «
g 1 r- &
"5"	>
O	O
>	>v>
>->	O
P J* v o
■e j o "
D. vo
^ 3L o
■oo w
O)-. > 4)
t> ° <s> M
o ro
3
>o
a
6 a 0) C/0
o oo
<a tU
a
o
>
o 2
IH &
"o T3
'5
>n O
P4
a a
\£) O
S,
M 3 g
o -9 &
4) iS
^ S
° "C
P a d S
a a a
tu
tu
a >
00 oo
-g
o "e
(s
>10 o
(N	—1	-B
	oo	(8
	a.	O
		'C
		o
	"Oi	"0«
O	o	%
	>	>
	<a	
na	u p	čž5
o	T3	>
c	a	>o
<u	a	
>	ta	>tu )H
O	u	o
t-J	"C -H»	Oh
	ca	
>		"OO
oo	O	N
a
vO PO
in 3
ll >
C
.	a
s	^
s	^
o	_
-S
'C	3
cs	2
S d
cs B
M 3
Q
o>
a
o 3 J
O
oo ic
ni
> „
03	'C	-S
>	&	-S ■
°	„	r3
-B	5T	H
«	>N .
A	J-1	^
O	>	N
■
,_,— —— TICM-T^I-IINCM CM 1 Mi
cmo ot- o in n cm
ch — cm — m cm —
o® 1^0 t- © —10 t-m <3) o m — oi m — cm n — cm cm — — — cncn	cm
000 nt- 000 00 ob. cm — cm — — — —
CO t- t- 't — — „ — — —i cm
CT) n CO <3) t- n 't in m -t t—CM m — 00 "t
—	—	—	CM CM
oo to t^ th oai oon ooo t~ i co ** i t-r-cMonoonco
oio in® ooo ^n oooo ^ cti oo co
— cm	—cm
I 1 2 00
on -i-t •♦'t t-^1 oi
I t
t-m nič «M
cm i—< —
• n ®if m«	a> i oo Tt> m n
n I n I aii t- i o i n
oo n — i n
cm | — i m
m — t-CMCMt-nmtOCM n « — — CM — — — i-H —
I —'
■ <31 (O O O (O
I I
oo cm —— —m —o co oo<?)cm on
XCT)ino)— — nt« no n — cm —— cm n —cm —n —
lOO t^Ol — n — cm
I mocot-maoo — i —cm—cm—cm—n
O O CM 1H CM CM CM CM CO — CM
lO ** in oo m oo m c- m
n
oo m t-
oo
to m ip O tb <N o
++++++ +++ -H- ++++++++
in t-- , | t- n
to oo cm co oi m
+ ++
■+ +
1 I I
— cm — cm — onoo nn cm — n -t tc cm o cm
++ I + I I ' I I ' 1+ M I + I + II +
+ 1 +
cm cm cm cm — cm
I + I + + +
I I
+
m oo n o n oo
cm cm cm cm cm cm
++-H-.++
n oioo —
CM n CM CM
m oo
1-1 CM
I I
n cm cm n
00 tO cm o — cm cm n
++ ' -H- ++ ++ ++
X t- O	If CO
cm — cm i i cm cm + ++ ' '++
mm
CM CM CM CN
++ ++
I I
+
oo n oo ri oi oi
cm cm cm cm cm
cm n | [
to m t- m
cm cm cm cm
OO) cm n
S | 2 I 2 I I
t- CT) |
<31 n
CM CM
m in o o in in n — ot t^ oo
ooo o
2 12 I
I I? I I
m o o o © n —
n č^ — """ i S
^ I S r- I n
o o
cm t-
oo n n |
oo — t—
ot i o i ^ |
i <n i cm 1
CM 00 OO tC — oo o i — — — to
i S i i i
II II I I I I
n
1 = 1 M I
I I -
is; I
cm i
m I
I II II I I
oo m t- t— t-
o	m o	o o	t- r-
to	— t-	— n	f-i o
to	n m	cm oo	n
—	—	cm
m m O o to oi m i t- rot - tt in I — t- o
m
CT) t-
m
3
o i o i mo n I t- I c- —
s i s i ms;
m m o o o oo oi cm — in — -t
I I
m o cm m
o ■0"
oo oo mo n cm t— — oo c—
m i oo i t- I t- m I
I Sn
om min in m mcM ^t co n — —— CMn
m cm o mm oo o cm m — m cm m d
oo m <31
oo o o o m o m <31 n
2 S I
t
o m o o m i on to to — t I n m
oo oo <oo i i mm m cm m in cm ^ l I t- ■f
oo m to
o m o o mm cm to —cm — co — cm <3)
°°o I 2
oo I m
cm m to n
cm
m m m o — cm n t- — m
o on t— m trio CM
0
01 ■f
o m o m o oo m — i i t co i n —n II
m o
I
m , o t- | m
i m
"S
o
00
il I M O I
ii | »o cm i
m o c cm n -to m -
m n ct> co cm m cm ^t-
- I
rr, 1
o i m oo cm o r-r-1 n — —
• m m | n -o-
m o — to m
o i o , m , cti , o
00 Is 1 S 1 1 S
, , , O O i
II IgM I
o om — cm m
cm —
i o . ©
I CM I g
I O I <31 . I . O ,
I 112 I I Ig I
i i m
o
1 1 n
>N >N 'N 'N >N
a rt P.
>N >N >N >N >N
g «

u M
e <
G a a,
in —
3 H
>N >N <Ž <
'N >N
i i
< <
0 6
00 ON (M
E "S
tr> o co,
efl C .2. 3
3
a
i-a
J >
tn o co
3 M
O
Q
'C Ph
ca
.s
-M
u
os
TP
co ca
O hJ
O -¡«i >c/3
o o t>
SL "t.
o >
iS !-5
o tn 21. 3
"s e
ca
M
"C a
-is!
v >
a>
>05
SO t— ro
e
sO
3 Ji
V
c
)H
O
d u o <M
V
lH
o >
00
£2.
£ o
CM
e e e
o
vD
SI.
<D O
>y o
o 00
e
o >
o ž
3
>o • 1—
e 00
o T3
-C
"o a, v h J2 O
P
3 u O
'C
cd
i*
4)

a
>n O
•oe Oj 3 ^
00
> 00
o C ca
Js!
><«
O
S
(X C
'e
VH O ta
<NT
SL
-G O ta
Rj
C
y
3 O
»H
>
O
J
>
00
oo o^
u
■oo
o >
nS u,
p
"O
ca 3 ca u
-c
ca u .rt h O
•oe
>
jo co
>u i-, o ta
•ob N
VO
co jn
3 -G
1-. >
ca 3
-3 3
p
>
C/D
3
|H
O
rS ii
ca
co
ca >
ca f» o
<u
o t-
3
lH
V
e o
"3 iU
o oo tn
r; 3
i* a
'ST
>N
lH >
-3
3 H
•OD N
O
2i 3 jsl
V
ca
(H
'C o.
ca u
"S -a t-i> U
April nam je naklonil mnogo deževnih in celo sneženih dni ter slabega vetra. Ti čini-telji so nam uničili) mnogo naših varovank. G, M. Vidmar iz Škofje Loke piše, da je dne 14, aprila pokazal tehtani panj 30 dkg izgube. Silen veter je čebele, ki so brale na vrbah, kar otresal z vodo, — V drugi polovici meseca je zacvetela češnja, ki je pripomogla, da se je razvoj čebel nekoliko dvignil. Nekateri čebelarji so v tem času spekulativmo pitali.
Maj nas je nadahnil z najlepšimi nadami na dobro letino. Imeli smo toplo vreme, ki ga je od časa do časa le po par ur dnevno spremljal miren dežek, pogostoma pa lahek južni ali
zahodni veter, Rastlinje se je tako bujno in bogato razcvetelo, kakor že več let ne. Lepo se je tudi razvrstilo cvetenje sadnega drevja vseh vrst s cvetenjem divjega kostanja, gozd-, nih, poljskih in travniških rastlin. Posebno mnogo je bilo in dobro je medila travniška kadulja. Proti koncu meseca je odprla svoje dišeče cvete robinja (akacija). Pod temi pogoji so se čebele neverjetno hitro razvijale in napolnile plodišča. Sredi meseca se je že splošno prevešalo. Kranjiči sto začeli rojiti, — Ker o boleznih ni bilo nobenega poročila, sklepamo, da so bile čebele zdrave. Letos je posebno ugodno leto za rojenje.

*	v
LISTEK.
Jernačev oče.
Kadar mi le dopušča čas, obiščem sosede čebelarje, da malo pokramljamo o čebelicah, o zlatih starih časih, ko so kranjiči — tudi tretjaki — tehtali po ajdovi paši po 60 in še več funtov, obenem pa potožimo o sedanjih slabih letinah, ki jih izlepa noče biti konec.
V naši krasni, za čebelastvo kaj ugodni okolici je okoli 30 čebelarjev, ki povečini čebelarimo v modernih panjih. Največji, a obenem zelo izkušen, napreden pa tudi zgovoren čebelar v naši okolici so Jernačev oče. Čebelarijo že nad pol stoletja, v panjih na okvirje pa več kot dvajset let. Vsako leto prezimijo okrog 70 plemenja-kov, katere pa kljub sedmim križem sami opravljajo.
Jernačev oče so bolj majhne, šibke postave, a jako živahnih oči in kretenj. Posebno kadar se s kom razgovarjajo o če-oelah, ali mu pa razkazujejo panje in orodje, so tako gibčni in živahni, kakor da so v najlepši moški dobi. Pa kako bi tudi ne bili, saj jim gre vse po sreči.
Že če vidimo čebelnjak samo od zunaj, nam od radosti zakipi srce. Človek bi samega veselja zavriskal. Vsi panji so
enake mere, zloženi v sklade, a 'tudi jako lepo poslikani. Kaj šele notranjost! Vedno, kadar stopim v njihov čebelnjak, imam občutek, da sem vstopil v svetišče. Nič navlake, nepotrebnega orodja, vse je čisto, snažno in v redu. Njihov čebelnjak je ne samo velik, ampak je tudi jako prostoren, tako da imajo v njem shranjene prazne panje, orodje in sfcobelnik. V čebelnjaku imajo namreč tudi delavnico, kajti vse panje napravijo Jernačev oče sami, pa tako lično in natančno, da osramote marsikaterega mizarja.	,
Pregovor pravi, da je red in snaga polovica življenja. Tega načela se drže Jernačev oče vsepovsod. Zato vidimo v njihovem čebelnjaku poleg reda in snage tudi jako dobre in močne plemenjake.
Imajo pa tudi, kakor vsi pravi čebelarji, mehko čuteče srce, zato obdrže čez leto tudi kakega malega drujčka ali tret-jaka, češ, škoda matice, pa tudi če ga združim, bo en panj manj. To načelo pa velja pri njih samio čeiz poletje, kajti jeseni se, četudi s težkim srcem, ločijo od svojih ljubljencev, ko so poprej preskrbeli, da so »prišle« matice in čebele v prave roke.
Čebel Jernačev oče nikdar ne žveplajo, ampak jih, če jih je preveč, radevolje za malo odškodnino odstopijo nam, ki jih nimamo nikdar dovolj, kot sami pravijo.
Zadnjič sem jih obiskal o sv. Matevžu. Bili so v čebelnjaku in so tehtali panji, ki so pa bili precej lahki. Zato so bili slabe volje, čemur se pa nisem čudil, kajti izkupička ne bo, pač pa bo treba doplačati. Ko sem zapazil njihovo razpoloženje, sem jih potolažil, da bo drugo leto dovolj rojev in medu, nakar so mi odgovorili: »Enkrat bo že, a kdaj, ne vem; sicer pa čebelarji vedno upamo in upamo; Bog daj, da bi bilo res. Kako pa si ti opravil? Ob tej paši še dosti dobro, kajti naši panji so velike mere in zato je vedno nekaj. Sicer ne bom nič vzel, pa tudi nič dodal, in s tem sem
letos zadovoljen,« sem jim odgovoril. »Tu imaš pa prav,« so mi rekli; »po svojih dolgoletnih izkušnjah sem se prepričal, da se v panjiih z večjo mero dosežejo boljši uspehi. Zato sem tudi panje nemške normalne mere povečal, tako da merijo okviri sedaj 30 X 30 cm. Ko bi bil še mlad, bi gotovo začel v A. Ž.-panjih, tako pa mi ne kaže, kaj pa hočem sedaj na stara* leta, do smrti bom čebelaril v svojih panjih, ki sem se jih navadil. Pač pa vsakemu mlademu čebelarju svetujem, če me vpraša za svet, naj čebelari v A, Ž.-panjih, če hoče, da bo imel poleg veselja od čebelarstva tudi korist.«
Jernačev oče se malokdaj motijo, za torej se ravnajte po njihovem dobrem in modrem nasvetu!
O razvoju in propadu čebelarstva v Srbiji.
l. e.
Mnoge pokrajine Srbije so kakor nalašč ustvarjene za čebelarstvo. V nekdanjih časih se je čelarstvo tamkaj jako* pridlno gojilo, to pa v prvi vrsti za pridobivanje' voska za cerkvene namene. Kakor znano, je že od nekdaj v Srbiji mnogo samostanov. Pri vsakem samostanu je bil velik čebelnjak, ki ga je oskrboval za to izkušen menih. Ti menihi pa so navajali čebelariti tudi druge posestnike. Tako so nastale pri samostanih nekake šole za Čebelarstvo. Tamkaj se je tudi kuhala medica.
Ker so srbski kralji in carji podpirali čebelarstvo na vse načine in ga je ščitila tudi vlada z dobrimi zakoni glede trgovine z medom in voskom, se je kaj krasno- razvijalo in doseglo visoko stopnjo. Takrat pa
je prihrumel turški naval, ki je upostošil cvetne livade srbske in z drugo kulturo vred uničil skoraj popolnoma tudi čebelarstvo.
Trajalo je nekaj sto let, da si je čebelarstvo zopet nekoliko opomoglo, a v drugi polovici preteklega stoletja je zopet jelo pešati, Nalto se je posrečilo nekaterim odličnim možem, da so je zopet dvignili. Da pa je balkanska in svetovna vojna v Srbiji čebelarstvo zopet uničila, je jasno. Treba bo zastaviti vse moči, da si ta važna panoga narodnega gospodarstva zopet opomore. Ker nudi narava v Srbiji čebelam mnogo bogatejše pogrnjeno mizo nego pri nas in v drugih krajih, bi se dali tamkaj z umnim čebelarstvom doseči krasni uspehi,
Nadomestilo za cveinl prah.
Po nekaterih zelo mrzlih in meglenih dnevih je nastopilo prve dni marca meseca nenadoma toplo pomladno vreme. Takoj drugi dan so se vsule čebelice iz panjev in se s pridom prašile.
Že isti dan sem opazil pri enem panju do-naialke z malo sivkaste obnožine. Več donosa sem opazil drugi in tretji dan. Zlasti pri treh panjih.
Odkod obnožina? Prinašale so sicer le male koške, bile pa so po vsem telesu nekako prašne. Teloh takrat še ni odprl svojih zakladnic, ker od tam so začele prinašati šele 4. marca. Leska pa je tudi še mirno spala. Opozoril sem na to obnožino soseda — starega čebelarja. Tudi on si tega pojava ni mogel tolmačiti, ker ob tistem času tu ni bilo nobenih cvetic.
5. marca, v nedeljo popoldne so čebele pridno nosile telohovo obnožino. Tu in tam je
prišla tudi katera malo obložena s sivkastim prahom. Tisto popoldne me obišče sosed čebelar, ter mi smeje pove, da je odkril vir one sive obnožine. Peljal me je na sosedovo dvorišče, kjer so za hišo prejšnje dni žagali sveže bukove hlode. Tam je šumelo čebel kot nad ajdovo njivo ob cvetju. Po tleh med žaganjem pa so se kobacale čebele in premetavale debelejše žaganje. Kako so hitele! Drobnejše delce so spravljale in tlačile v koške na nogah, kjer je res nekaj malega ostajalo. Obrnem klado, pod katero je bilo mnogo svežega drobnega žaganja. Tudi tam se je kmalu začelo tisto vrvenje in nabiranje »obnožine«. Sosed je menil, da je bilo zadnja dva dni vse živo čebel, ki so se »premetavale po žaganju«.
Ker jim nii narava nudila obnožine, so si čebele znale pomagati. Le kaj je rekla k temu zalega?!
J. Mayer — Zg. Tuhinj.
lil
lillMill llliiinniillll
Čebelarska podružnica za Ljubljano in okolico je priredila dne 2. julija na dvorišču ljubljanskega gradu veliko čebelarsko veselico, ki se je v vsakem oziru sijajno obnesla. Ob 9. uri dopoldne je bila v grajski kapeli služba božja, ki jo- je opravil navdušeni čebelar veleč, g. p. Ciril Lekšan in katere se je udeležilo' precejšnje število čebelarjev in prijateljev čebelarstva iz Ljubljane in okolice.
—	Po končanem cerkvenem opravilu je predaval g. prof. Jos. Verbič o važnosti medu, ki-ni samo izborno si a d i 1 o in imenitno zdravilo, ampak tudi krepčilno> živilo,
—	Prava veselica se je pričela šele popoldne ob 16. uri. Obširni prostor na grajskem dvorišču v senci košatih kostanjev je bil mahoma poln, tako da je kmalu primanjkovalo sedežev in miz. Za postrežbo je bilo vsestransko izborno preskrbljeno. Blagovni oddelek
Čebelarskega društva za Slovenijo je nudil med letošnjega pridelka v steklenicah in v odprtih posodah. Medica, medeni štruklji in razni čebelarski »odpustki« v obilni izbiri so bili na razpolago v posebnem šotoru. Ukusno prirejana »Pivama« je skrbela, da niso trpeti žeje prijatelji piva. »Pri veselem čebelarju* so pa točili dolenjsko' in štajersko kapljico. G. Agnola je vodila prodajalno za razne jest-vine, kjer je bilo na izbiro raznih klobas in klobasic, sira, gnjati in drugih »potrebščin« za dobro meščansko južino. Običajna »lecta-rija« je skrbela, da se niso dolgočasili otroci in drugi prijatelji sladkarij. Posebno privlačnost je nudil srečolov s svojo bogato zalogo raznih koristnih in potrebnih predmetov. Med njimi je bilo tudi nekaj panjev živih čebel, ki ta dan niso nič pikale, ampak se z obiskovalci vred veselile prekrasnega vre-
mena in prav pridno letale v bližnji kostanjev gozd, ki je bil baš v najlepšem cvetju. — Za splošno zabavo je skrbela izborna godba Zveze jugoslovanskih železničarjev, šaljiva pošta in razne druge zabavne prireditve za smeh in kratek čas. Vrvenje na zabavišču je bilo proti večeru čimdalje živahneje in je trpelo pozno v noč. — Da se je ta veselica, ki je bila prva te vrste v Ljubljani, tako izborno obnesla, gre zahvala nad vse trudaljubivemu in požrtvovalnemu delovanju prodružničnega odbora z g. EIsnerjem na čelu. Prav posebne zasluge si je pa stekla g. Agnolla, ki se je več tednov neumorno trudila z obsežnimi pripravami in nad vse požrtvovalno podpirala odbor pri njegovem težavnem delu.	H.
Čebelarska podružnica pri Sv. Trojici v Slov. goricah je priredila v nedeljo, dne 18. junija 1922 pri Sv. Lenartu v Slov. goricah poučno predavanje o čebelarstvu. Predaval je potovalni učitelj g. Ivan Jurančič ob obilni udeležbi čebelarjev in prijateljev čebelarstva. Poudarjal je važnost čebelarstva v prirodnem gospodarstvu, obstoječe posebno v opleme-njevanju rastlin po čebelah ter priporočal čebelorejo posebno za mladino, ki naj bi svoje proste ure prebila raje pri čebelah, nego da bi pohajkovala. Priporočal je, naj starejši čebelarji začetnike podpirajo, da to koristno panogo čimbolj vzljubijo. Omenjal je varčevanje pri nakupu raznega čebelarskega orodja, grajal pa varčevanje pri krmljenju čebel, kadar je to potreba. Ker so letos čebele izredno rade rojile, razložil je vzroke in posledice rojenja ter je osobito priporočal, naj se čebele takoj vselijo v panje, ne pa da se pustijo, kakor je to v teh krajih običajno, do večera zunaj. Izrojenci naj se pregledajo po preteku 14 dni, ali so oprašili matico. Razložil je bistvo smrekovega taedenja, katero je bilo pri nas tako obilno kakor še ne kmalu. Končno se je priglasilo še nekaj novih članov, potem smo si ogledali čebelnjak in čebele g. Adolfa Dimnika, kjer se je razmotrivalo vprašanje o raznih panjih, njihovih vrlinah in hibah. Proti poldne smo se zadovoljno razšli. Zahvaljujemo se g. Jurančiču za lepo predavanje in želimo, da bi ga še večkrat videli in culi v naši sredi.
POUČNI SHODI V JULIJU.
13.	Vransko, 2. julija ob 3. uri popoldne pri čebelnjaku gosp. Hartmana.
14.	Nova cerkev pri Celju, 9. julija ob 3. uri popoldne pri čebelnjaku g. Fr. Arliča v Soteski.
15.	Cirkovce na Dravskem polju, dne 16. julija ob 2. uri popoldne v šoli.
16.	Podružnica za konjiški okra), dne 23. julija ob 3. uri popoldne v šoli v Čadramu.
17.	Mala nedelja, 30. julija ob 8. uri dopoldne v šoli.	Jurančič.
Pravila »Saveza jugoslavenskih pčelarskih društava« so potrjena z odlokom ministrstva poljoprivrede i voda v Beogradu dne 26. maja 1922.
Iz Poljanske doline. Letošnja dolga zima je pobrala v dolini lepo število plemenjakov; podlegli so ponajveč slabiči, ki zaradi hudega mraza niso mogli čez satovje za medom. Slučajev griže ni bilo. Prvo obnožino so prinesle šele koncem februarja. Do sredine marca je trajalo dokaj ugodno vreme, plemenjaki so dobro zalegali. Na vresju, igovni, vrbi niso dobile ničesar, ker je držalo slabo vreme od 20. marca do konca aprila. Kdor ni v teh 6 tednih krmil, jih ni obdržal pri življenju. Vse zaloge medu so šle! S strahom smo zrli v bodočnost. Zadnja dva dneva aprila je prišla rešitev; nastopilo je lepo vreme. Čebele so dobro brale na češnji, borovnici in drugem sadnem drevju, ki je imelo letos prav obilo cvetja. — Prvi roj i* imel 9. maja Ignacij Vehar iz Poljan.
Podružnica Breznica čebelarskega društva za Slovenijo priredi dne 9. julija (ob vsakem vremenu) na vrtu in v prostorih gostilne gospoda poštarja Ivana Svetine čebelarsko veselico. Čisti dobiček je namenjen nabavi čebelarskega orodja za podružnico. Veselica boi originalna, povsem čebelarska, za kar se vrše obširne priprave. Čebelarje in prijatelje čebelarjev vljudno vabimo na obisk te naše prve društvene prireditve. Sodelujete dve domači godbi. Vabimo tudi člane osrednjega odbora, da pre-žive par veselih uric med nami v svežem gorenjskem zraku.
Podružnični odbor.
Zanimiv in redek slučaj. Nisem še nikdar slišal ali čital kaj takega, kar se je prigodilo v mojem čebelnjaku. Imam panj s slabo družino. Dne 16. maja sem opazil na bradi neko nenavadno živahno gibanje; nekatere čebele so silile v panj, domače pa so jih odrivale in skušale z brade pometati. Marsikater a avojica se je prekucnila na tla in se tam borila dalje, Naslednji dan je bil vrvež pred panjem še večji. Videti je bilo, kakor bi silile roparice v notranjost, kar je bilo pa nemogoče, ker panj nima skoro nič medu. Dne 18. maja se je predpoldne boj nadaljeval; popoldne proti 3. uri pa prišumi cel roj, se vsede na brado, pokrije celo sprednjo končnico in tekom pol ure se je zgubil v notranjost. Sosedni čebelar je takoj za rojem prihitel s panjem in pričel z brade ogrebati čebele. Te pa so mu sproti uhajale in se naselile v mojem panju. Moje čebele so imele matico1, roj pa tudi gotovo ni bil brez nje. Na vsak način je torej ena izmed njih morala pasti. Že naslednji dan so bile čebele čisto mirne; izletavale so živahno in se vračale obložene z obnožino. Na tleh je bilo precejšnje število mrtvic, vendar po številnosti čebel sklepam, da sta se obe družini združili in skupno nadaljujeta delo v panju,
R, Brovet — Trebnje.
Po čim bo letos med? Surovo maslo držijo po 35, 40, celo do 50 dinarjev. Ako velja še danes staroznano pravilo, je odgovor na gorenje vprašanje lahek. Seveda v mislih imamo samo fin, točen med. Opozarjamo čebelarje, ki so kaj pridelali, da ne silijo z medom v prodaj. S tem si cene silno pokvarijo. Sedaj med nima še prave cene. Na jesen je šele pravi čas za prodajo.
Listnica uredništva.
Zaradi urednikove bolezni se je ta številka nekoliko zakasnila, kar naj cenjeni člani blagohotno oproste. Sicer pa je v tem letnem času dovolj opravka s čebelami in se čtivo laže pogreša nego pozimi. Odslej bomo skušali, da bo list izhajal redno vsak mesec — seveda če odbor ne bo ukrenil drugače. Gg. sotrudnike opozarjam, da bi ne pozabili na urednika in njegov težaven posel, sicer utegne nastati v »Čebelarju« zopet suša in slaba letina. Prosim torej!
Uredništvo »Slovenskega Čebelarja« se nahaja odslej v Tobačni ulici štev. 15 (ulica nasproti tobačne tovarne).
G. J. K. iz C. Na Vaše pismo nisem mogel odgovoriti, ker sem bil ravno takrat zelo bolan. Pomeniva se pa ustno, ko pridem v C.
G. M. L. iz C. Vaša letošnja smola v čebelarstvu, ki jo omenjate v svojem zadnjem pismu, me zelo zanima. Poučna bi bila gotovo tudi za druge čebelarje. Prosim torej, da bi zadevo nekoliko pojasnili v prihodnji številki. Ker mora pa iziti pa še ta mesec (julij), Vas prosim, da bi nemudoma prijeli za pero.
Vse gg. sotrudnike tudi nujno prosim, da bi pisali s črnilom, samo na eni strani, veliko, čitljivo in vrste kolikor mogoče narazen, da morem vstaviti event. korekturo. Rokopise za prihodnjo številko prosim najkasneje do 16, t. m e s. — Še enkrat opozarjam na objavo na 1. strani te številke. Prav skrajni čas je, da se začnemo živahno gibati, ker sicer bo prepozno in blamaža neizogibna.
Odgovorni urednik Hinko Zirkelbach.	Lastnik ¡»Čebelarsko društvo za Slovenijo«.
Tiska »Jugoslovanska tiskarna» v Ljubljani.