190
Listek.
delo, s katerim bi se po pravici ponašala književnost slovenska. Žal, da na to niti misliti ni, in zategadelj veselo pozdravljamo vsaj slovensko-nemški slovar, ker nikakor ne dvo-jimo, da nam je g. prof. Pleteršnik ustvaril delo, katero bode na čast njemu in jeziku našemu.  Slovar obseza, kakor čujemo,  do 80.000 besed.
»Luči«. Spisal Anton Funtek. Celje, 1891. Tisek in založba Društv. tiskarne D. Hribar. 127 strc 8°. Cena broširanemu zvezku 70 kr., elegantno vezanemu 1 gld. 20 ki\, po pošti 5 kr. več. — O teh slikali, dobro znanih našim čitateljem, prinaša zagrebški »Vienac« v svoji 8. štev. z dne" 20. svečana t. 1. nastopno oceno: A. Funtek revan je suradnik »Ljublj. Zvona«, gdje se je več g. 1883. pojavio pjesmom. Uz Gregorčičeve, Stritarove, Aškerčeve i Cimpermanove rado su se čitale i Fuutekove pjesme God. 1889. počeo je pisati svoje »Luči« ; u »Zvonu« objavi njih 20, a posljedujih 10 sada prvi put ugleda svijet. »Luči« su bez sumnje najljepši i najzreliji plod Funtekove muze ; zgodno ili možemo nazvati pjesmama u prozi. Kako su nastale »Luči«, kaže nam pjesnik sam u posljednjoj 30., koja je jedina pisana u vezanom slogu: U čarobnoj se noči digno duh pjesnikov na krilima mašte nebu pod oblake; iz onih višina upire pogled svoj na zemljicu crnu, koju zastire tamua noč. Tek gdjegdje zatitra svjetlo, sad u siromašnoj kolibici, gdje sirota djevojka radi, da prehrani mater, sad kod mrtvaca, kojega oplakuje bijedna žena, sad opet u sjajnoj palači, gdje se bogataš bezbrižno podaje nasladama itd. Na ovakovu »Luč« nauizuje pjesnik cijeli niz refleksija i treba priznati, da je duboko zavirio u dušu i srce ljudima, što ih motri. Ako i nije lako odrediti, koja je »Luč« pjesniku najbolje uspjela, jer su sve lijepe, ipak možemo reči, da če se čitateljima najviše svidjati: 2., 3., 8., 11.,—13., 15., 19., 20., 26. i 29. Pripovijedanje it »Lučima« veoma je slikovito i čovjeh ih čita s nasladom, a i jezik mu teče umiljato, glatko i pravilno. Uvjereni smo, da če brača Slovenci prigrliti »Luči« onim žarom, kojim smo mi prigrlili Mažuraničevo »Lišče« ; jer obje su knjižice nalik po načinu prikazivanja. A i našemu opčinstvu usrdno preporivčujemo to djelce; mi čemo čitateljima ovoga lista naskoro do-nijeti dvije tri »Luči« u prijevodu. Iskreno želimo dobar uspjeh i poznatoj nakladnoj tiskari D.  Hribara, koja je tu knjižicu u lijepom obliku poslala u svijet.               Z-č.
Slovenske šolske knjige. Nedavno je izšel pri Milici v Ljubljani prvi zvezek zemljepisja, katero je po naročilu deželnega odbora spisal prof. Fr. Orožen. Mimo tega se tiskata dve šolski knjigi: pri Blazniku prvi zvezek zgodovine, katero je spisal prof. Ivan Vrhovec, in pri Bambergu prof. Hubadovo prirodopisje. Za poslednjo knjigo je naročil deželni odbor iz Berlma 280 potrebnih klišejev. Več drugih knjig še pišejo raznoteri pisatelji, in zato bode deželni odbor tudi za letošnje leto predlagal  primerno  podporo,  kadar se snide deželni zbor.
»Zabavna knjižnica za slovensko mladino.« Ureduje in izdaje Anton Kosi, učitelj v Središči. I. zvezek. V Ptuji 1892. Zalaga izdajatelj, tiska W Blanke. 39 str. Cena 15 kr — Gospod Kosi je občinstvu slovenskemu dobro znan po svojih »Legendah«, o katerih smo že nekolikokrat govorili v našem listu. Njega novo književno podjetje je vredno toplega priporočila; vsaj prvi zvezek »Zabavne knjižnice« je jako prikupen. V njem čitamo pravljice, pripovedke, basni, drobne povesti, poučne črtice, pregovore, krat-kočasnice i. t. d. Takšna mnogovrstna vsebina izvestno mika mladega čitatelja. Poudarjamo pa iz nova, dag. pisatelj premalo skrbi za čist pravilen jezik. Najprej moramo pograjati ono razvado, da se za istodobno dejanje v jednem in istem zloženem stavku rabijo različni časi, zlasti sedanji in pretekli čas. Samo nekoliko vzgledov izmed mnogih : »Na pote ga sreča deček, ki j e gnal kozo na pašo« (6). »Sreča dečka, ki je nesel koš gnoja« (6). »Zadene krošnjo na rame; ali zdela se mu je preveč lahka« (11)  i.  t.   d.   V teh stavkih stoj ali  povsod  sedanji ali povsod  pretekli  čas:   »Na  poti  ga