r~~m—▼ .	___
✓ R Z I S K I
Leto III (1996) št. 3 (21)	MAREC 1996
Cena 40.- SIT
TJ VODNIK
OB MATERINSKEM DNEVU
Živimo v času. ki ne zna vrednotiti pomena matere in materinstva. Tako razmerje družbe se med drugim kaže tudi v dejstvu, da se v Sloveniji vsako leto rojeva čedalje manj otrok, da se torej ženske čedalje težje odločajo za materinstvo. Med slovenskimi izobraženkami jih ni veliko, ki bi si javno prizadevale za utemeljitev materinske vloge.
Materina vloga v družini je zelo pomembna. V prejšnjem obdobju smo na žensko gledali bolj kot na delavko, ne pa kot na mater, varuhinjo družinskega ognjišča in že po naravi boljšo vzgojiteljico od moškega. Mati pa ne stoji ob strani le otroku, temveč vsej družini. Njena morebitna odsotnost ima težje posledice kot očetova. Temeljno poslanstvo matere je namreč odgovornost, zaupanje in skrb za dom, in sicer ne samo glede telesnih, ampak tudi in predvsem duševnih potreb. Njen vpliv sega dlje od družinskega ognjišča. Narod, ki ima čvrste, zdrave matere, je tudi sam čvrst.
Toda, koliko je pri nas družin, ki nimajo ob sebi odgovornega moža in očeta, koliko je alkohola, koliko moških beži v politiko in družbeno udejstvovanje samo zato, da se umakne družini. Tako postajamo ne samo staro, temveč tudi živčno, zaskrbljeno, nevrotično prebivalstvo, zapleteno v množico drobnih sporov ... In ravno v tem mesecu, ko naj bi osmislili vlogo očeta in matere (Jožef kot zavetnik očetov, Marija kot zavetnica mater), je Urad za žensko politiko objavil zahtevo po istospolnih porokah! To je poskus izničenja prizadevanj za ustrezno vrednotenje družine in za odgovorno starševstvo.
Đr. Angelca Žerovnik (intervju)
GREGORJEVO v Tržiču je bilo letos 11. marca. Kot ponavadi so se izkazali zlasti najmlajši in malo starejši z lepimi hišicami, ki so jih razstavljali in tudi spuščali po Tržiški bistrici.
MLADI NADARJENI GLASBENIKI
so se pod okriljem LUMNA predstavili v dvorani glasbene šole v petek, 15. marca 1996. Helena Maurič, sopran, Spela Knoll, oboa in Katja Stare, flavta, so obogatile večer mnogim poslušalcem.
SLOVENSKA ŽENSKA ZVEZA TRŽIČ vabi matere, žene, očete in otroke na skupno proslavo MATERINSKEGA DNE, ki bo v Osnovni šoli v Križah v ponedeljek, 25. marca 1996 ob 19. uri. Letošnja slavnostna govornica bo poslanka Nada Skuk iz Cerknice, predlagateljica zakona o podaljšanem porodniškem dopustu. VABLJENI!
V ZADNJEM MARČEVSKEM TEDNU bodo številne prireditve: v sredo, 27. marca ob 18. uri bo koncert v Glasbeni šoli, v petek, 29. 3. pa na istem kraju koncert M. Gruberja na klavirju in Igorja Dekleva na violini, ob 19. uri bo v petek v bistriški osnovni šoli prireditev “Polka je ukazana”.
KONCERT najstarejšega ruskega zbora Capella Mihail Glinka iz St. Petersburga iz Rusije bo v farni cerkvi v Tržiču v soboto, 20. aprila 1996 ob 20. uri.
Prenavljanje kanalizacije v Šolski ulici
IZ VSEBINE:
Uvodnik - Materinski dan Naše največje družine Velikonočni prazniki Športni uspehi Lojzke Meglič S sej Občinskega sveta
12.	SEJA
OBČINSKEGA SVETA
se je začela v četrtek, 7. marca 1996 v veliki sejni sobi Občine Tržič. Dnevni red je bil zopet obsežen, saj februarja ni bilo seje. 14 točk dnevnega reda je bilo preveč, da bi se seja lahko končala v enem dnevu, zato je bila po obravnavanih štirih točkah dnevnega reda prekinjena.
Najprej so svetniki delno spremenili dnevni red in na začetek seje postavili točko o Osnutku odloka o proračunu Občine Tržič za leto 1996. Najprej je bila ta točka postavljena na konec dnevnega reda in svetniki so v izogib simplificiranju sprejemanja osnutka proračuna to gradivo obravnavali najprej po sprejetju zapisnika prejšnje seje. Iskre so se kresale med nekaterimi svetniki in občinsko upravo ob postavkah za posek občinskega (lastništvo teh gozdnih površin še ni povsod utemeljeno) gozda, ki naj bi letos občini prinesel 10 milj. SIT. Šlo naj bi za 1.200 m2 posekanih gozdnih površin. Tudi revizija poslovanja prejšnje občinske uprave, ki jo je opravila (?) svetnikom in javnosti neznana firma je prisotne razburila, saj je ta posel občino veljal 2.969.699,-SIT. Rezultata revizije prisotnim ni bilo dano spoznati - upravičeno se lahko torej vprašamo, čemu je bilo potrebno vreči skozi okno 3 milj SIT, če pa še rezultatov ni na vidiku. Revizijo naj bi si podrobneje ogledovalo računsko sodišče. Sredstva za razvoj malega gospodarstva naj bi bila po osnutku proračuna premajhna (8 milj SIT) - svetniki so jih zato na nadaljevanju seje povečali. Delovanje Športne zveze v preteklosti Občinske uprave ni prepričalo, zato so ji nameravali vzeti redno financiranje profesionalnih športnih trenerjev. Ker bi to preboleče zarezalo v strukturo tržiškega športa in izničilo dosedanje delo so svetniki tak predlog načelno zavrnili. Za prizidek Osnovni šoli na Zalem rovtu je bilo namenjenih le 15 milj SIT, kar bi pomenilo, da se prepotrebni prizidek ne bo letos začel graditi.
Svetniki so nato podprli še kandidiranje na natečaju za spodbujevanje razvoja demografsko ogroženih območij v RS s projektom rekonstrukcije lokalne ceste Slap-Jelendol. Tudi javna razgrnitev osnutka odloka o dopolnitvi prostorskih ureditvenih pogojev za območje Občine Tržič za širše območje kulturnega in zgodovinskega spomenika mesta Tržič je dobila podporo.
Seja je bila nato zaradi pozne ure prekinjena, svetniki pa so se na nadaljevanju seje zbrali v sredo, 13. marca 1996. Predlog pravilnika o finančnih intervencijah za ohranjanje in razvoj kmetijstva v Občini Tržič je sprožil nekaj polemik, še več besed pa je bilo izrečenih pri predlogih o dodeljevanje sredstev za pospeševanje razvoja gospodarstva ter pri predlogih sklepov o podpori malemu gospodarstvu in predlogu odloka o oblikovanju agencije Občine Tržič za razvoj malega gospodarstva. Sejo pa je razburilo nadaljevanje dnevnega reda, ko so svetniki obravnavali predlog poslovnika Občinskega sveta Občine Tržič. Morda še največ je bilo povedanega pri obravnavi 68. člena, ki zadeva imunitetno pravico svetnikov. Spodbijati jo je želela občinska uprava na čelu z g. županom Ruparjem, na koncu pa so pobudniki tega predloga (pisni predlog inž. Grohar, SDSS) ostali osamljeni, saj je predlog podprl poleg omenjenega svetnika le še njegov strankarski kolega, drugih 22 svetnikov pa njihovi argumenti niso prepričali.
Imenovanje komisije za posege na druga območja kmetiskih zemljišč ni potekalo gladko, saj se je zaustavilo pri enostranski podobi članov le-te. Tudi naše mesto ni imuno proti hotenjem ljudi, ki bi želeli obenem delati v občinski upravi, sedeti v različnih komisijah, sedeti v Občinskem svetu ter ob tem delati še za podjetje v zasebni ali javni lasti. To je podobno, kot bi se npr. v osnovni šoli vsak zase ocenjeval. Seveda bi potem imeli same odličnjake, ker bi težko našli pošteneža, ki bi se realno ocenil. Omenjeni ljudje vedrijo po občinski upravi
ter si lastijo škarje in platno. Zato podobna imenovanja ne morejo dobiti zadostne podpore.
Pred kratkim je odstopila tudi predsednica Občinske volilne komisije, ga. Alenka Kavčič, dipl iur. Kot vzroke odstopa je omenila, »da ni najbolj primerno, da delo predsednika Občinske volilne komisije opravlja delavka občinske uprave«. Le kaj je potem navajalo predstavnike občinske uprave, da so jo pred kratkim predlagali na to mesto? In kakšni so sploh resnični vzroki odstopa? Kakorkoli že, Občina Tržič mora imeti pred državnozborskimi volitvami popolno volilno komisijo.
S to in še nekaterimi drugimi pobudami se je seja končala.
V sredo, 27. marca 1996 pa se napoveduje 4. izredna seja Občinskega sveta, ki naj bi bila posvečena predvsem odloku o potrditvi zaključnega računa proračuna Občine Tržič za leto 1995 ter predlogu odloka o proračunu Občine Tržič za leto 1996.
•	NADALJEVANJE SEJE, 12.12.1995
•	nadaljevanje k 4. točki SKLEP 84-9-4-1995 - Občinski
•	svet daje pobudo g. županu da poda ustrezno izjavo v
•	enakem mediju, ki jo je že posredoval glede podžupana
•	g. Janeza Bečana.
•	Občinski svet pooblašča g. Petra Smuka, predsednika
•	Občinskega sveta, da v imenu Občinskega sveta poda
•	po Radiu TVžič izjavo, da je g. Janez Bečan še vedno
•	podžupan Občine Ttžič.
I IO seja Občinskega sveta
•	Občine Tržič, 20.12.1995
•	k 1. točki SKLEP 85-10-1-1995 - Potrdi se zapisnik 8.
•	in 9. seje Občinskega sveta.
•	k 2. točki SKLEP 86-10-2-1995 - Sprejme se sprememba
•	odloka o zazidalnem načrtu Mlaka-Tržič.
•	k 3. točki SKLEP 87-10-3-1995 - Sprejme se osnutek
•	odloka o PUP-u za staro mestno jedro Tržiča-ožje
•	območje.
•	k 4. točki SKLEP 88-10-4-1995 - Sprejme se osnutek
•	sprememb odloka o zazidalnem načrtu »26 S3 - Senično-
•	Podovnca« s pogojem, da ga Urad za prostor in okolje
•	Občine Užič posreduje v obliki predloga v obravnavo
•	Občinskemu svetu v mesecu januarju 1996.
•	k 6. točki SKLEP 89-10-5-1995 - Skladno z 2. členom
•	Odloka o odstranjevanju odpadkov v Občini IVžič se
•	zagotovi organiziran odvoz odpadkov na celotnem
•	območju Občine Tržič.
•	Za vsa naselja, ki nimajo podatkov za obračun odvoza
•	odpadkov po kvadraturi, se le-ta od 1.1.1996 dalje
•	obračunava po osebi. Cena za odvoz odpadkov izhaja
•	iz sedanjega obračuna po kvadraturi, ki je skladen z
•	uredbo o načinu oblikovanja cen komunalnih storitev
•	Vlade Republike Slovenije (UL RS 57/95), preračunano
•	na osebo in znaša 184_SIT na osebo na mesec. •Sprememba cene"jeT ikladiTniredbo oz. s kriteriji . za oblikovanje cen komunalnih storitev.
•	Sprememba odloka o enotnem pobiranju smetarine na
•	osebo morata Komunalno podjetje TVžič in Občinska
•	uprava pripraviti v roku treh mesecev, od trenutka, ko
•	bodo vsi potrebni podatki zbrani.
•	k 8. točki SKLEP 90-10-6-1995 - Občinski svet potrjuje
•	program javnih del za leto 1996. Za izvedbo programa
•	javnih del se v proračunu Občine za leto 1996 zagotovi
•	5.415.000.- SIT.
•	k 9. točki SKLEP 91-10-7-1995 - Sprejme se predlog
•	sklepa o razdelitvi sredstev razpisa izrednih kulturnih
•	prireditev v Občini Tržič za leto 1995: 1. J. in M.
•	Kosmač 150.000.-, 2. B. Šinkovec 150.000.-, 3. dr. I. I Tomazin 150.000.-, 4. LUMEN 260.000.-, 5. CPZ IH
•	260.000.-, 6. FS Karavanke 300.000.-, 7. PO Thžič
•	300.000.- SIT
•
KAKO SO PREDSTAVUENI KRAJI TRŽIŠKE OBČINE
(2. nadaljevanje)
BISTRICA PRI TRŽIČU, v Bistrici (540 m), bistriški, Bistričani (3453 preb.).
Urbanizirano gručasto primestno naselje leži jugozahodno od Tržiča, nad desnim bregom reke Tržiške Bistrice, ob glavni cesti Podtabor-Ljubelj. Staro kmečko naselje je izpričano že v listinah iz srede 11. stoletja. Bistrica se danes razteza od dolinskega dna prek teras do strmega jugovzhodnega pobočja Dobrče (1634 m). Stari del vasi je na vznožju dolomitnega hriba Sv. Jurija (673 m), kjer je tudi istoimenska cerkev iz obdobja pozne gotike. Cerkvena ladja ima dekorativno poslikan gotski leseni strop. V šestdesetih letih 20. stoletja se je naselje začelo hitro širiti na rodovitno ledenodobno teraso. Tu je zdaj novejši, stanovanjski del, po številu prebivalcev skoraj enak Tržiču. Bistrica je trgovsko središče in prometno križišče; v njej se odcepita cesti, ki vodita pod Dobrčo v Begunje na Gorenjskem in proti jugu v Kovor. V kraju je tovarna pritrjevalne tehnike Trifix. Nad naseljem so razvaline gradu Altgutenberga iz 12. stoletja, ki je bil opuščen v 16. stoletju. (T.K.)
Bistrica pri Tržiču, novo spalno naselje industrijskega Tržiča v ozadju na desni. (M.G.)
ROČEVNICA, v Ročevnici (540m), ročevniški, Ročevničani (398 preb.).
Naselje novejših stanovanjskih hiš leži ob izhodu iz doline potoka Blajšnice, ki loči Dobje (987 m) od vzhodnih obronkov Dobrče (1634 m), na terasi ob reki Tržiški Bistrici. Ročevnica je postala samostojno naselje leta 1979. Pred tem je bila jugozahodni del Bistrice pri Tržiču. Na Pavlinovem travniku so izkopali ostanke rimske naselbine. V barokizirani nadstropni stavbi, nekdanjemu gradiču,, je urejena župnijska kapela Marije Goreti. (T.K.)
LOKA, na Loki (490m), loški, Ločani (347 preb.).
Urbanizirano naselje leži na terasi reke Tržiške Bistrice, nad njenim desnim bregom, med naseljema Kovorjem in Bistrico. Posamezne stavbe stojijo tudi blizu rečnega brega. V naselju so večinoma nove hiše. Število prebivalcev se je med letoma 1961 in 1991 podvojilo. Večina zaposlenih krajanov dela v Tržiču. (T.K.)
PODLJUBELJ, v Podljubelju (680 m), podljubeljski, Podljubeljčani (578 preb.).
Razpotegnjeno naselje v srednjih Karavankah sestavljajo številni zaselki in samotne kmetije. Nastalo je na pobočjih in v dnu doline potoka Mošenika, ki se je prebil prek karavanškega slemena Košuta (Veliki vrh, 2Ó88 m) - Begunjščica (Veliki vrh, 2060 m). Dolina se dviga pod preval Ljubelj (1369 m), prek katerega je že v 16. stoletju na temeljih rimske prometnice vodila stara cesta, ki so jo večkrat dograjevali. Od leta 1963 Slovenijo s sosednjo Avstrijo povezuje 1561 m dolg cestni predor z vhodom na višini 1058 m. Včasih se je naselje imenovalo Sv. Ana. Sestavljajo ga zaselki Cegelše, Deševno, Na Skalah, Plaz, Bobenca, Črni Gozd, Javorje, Reber, Pod Košuto, Guba in Sv.Ana. Zaselek Lajb je bil nekdaj rudarsko središče, kjer so v 16. stoletju začeli kopati živosrebrno rudo. Rudnik so izkoriščali vse do začetka 20. stoletja. Leta 1943 so Nemci v zgornjem delu doline postavili koncentracijsko taborišče. Interniranci so gradili predor, ki je bil končan leta / 1944. Njim v spomin je ob cesti postavljen spomenik. Gotska cerkev sv. Ane je bila večkrat prezidana. Zahodno nad mednarodnim mejnom prehodom je smučišče na Zelenici s hotelom ob spodnji in planinskim domom (1536 m) ob zgornji postaji žičnice. Na Belem potoku, desnim pritokom Mošenika, je Tominčev slap, ki pada 18 m globoko. (T.K.)
LOM POD STORŽIČEM, v Lomu (680 m), lomski, Lomljani (310 preb.).
Razloženo naselje z gručastim jedrom leži v ledeniško preoblikovani dolini potoka Lomščice, pod strmim gruščnatim pobočjem Kriške gore oziroma Kokovnice (Vrata, 1591 m, Veliki turn 1183 m), ki dolino zapira proti jugu, in gozdnato Konjščico (Javorče, 1667 m), ki jo omejuje na severu. Na Lomšcici je ob vznožju Kokovnice zajezitveno jezero za hidroelektrarno. Župnijska gotska cerkev sv. Katarine z bogato opremo in freskami t iz 17. stoletja je bila leta 1726 prezidana v baročnem ' slogu. V zadnjem času je v naselju zraslo veliko hiš. Večina krajanov je zaposlena v bližnjem Tržiču. (T.K).
G RATIO VSE, v Grahovšah (815 m), grahovški, Grahovšani (127 preb.).
Razložena vas z zaselkoma Hribom in Slaparsko vasjo leži v zahodnem delu Kamniško-Savinjskih Alp, v ledeniški dolini zgornjega potoka Lomščice, severno pod Tolstim vrhom (1715 m). Na prisojnem pobočju pod plečato Konjščico (Javorče, 1667 m) je vrsta samotnih kmetij. V vas pripelje cesta iz Loma pod Storžičem na zahodu in vodi do planinske postojanke pod Storžičem (1123 m). V kraju so številne etnološko zanimive domačije. Vaščani se še vedno ukvarjajo z živinorejo, čeprav jih je večina zaposlena v Tržiču. (T.K.)
POTAR JE, na Potarjah/Potarjih (800 m), potarski, Potar ji (66 preb.).
Razložena vas s samotnimi kmetijami leži v srednjih Karavankah, na strmem jugozahodnem pobočju Konjščice (Javorče, 1667 m), nad dolino potoka Lomščice. Pomembna dejavnost je živinoreja, razvija pa se tudi kmečki turizem. (T.K.)
1NLA.ŠE NAJVEČJE DRUŽINE
Tisti veličasten pogled na zasneženo, s soncem obsijano Košuto me je prevzel in zvabil ven, ven s sankami k Zajmenu.
Domačija, predzadnja na poti na Kofce iz Sentanske doline, me je privabila kot že velikokrat prej, a danes s posebnim namenom. Želela sem spoznati rod Malijev in predstavljam ga tudi vam, spoštovani bralci Tržiških razgledov.
Domačija leži visoko pod Košuto, v objemu Velikega vrha in Kramariče približno na 900 m nadmorske višine, kar je razlog, da pogojev za poljedeljstvo ni, sadja zelo malo, preživljali so se in se še, večinoma od gozda.
Zajmenovi po domače, domujejo pod Košuto že zelo dolgo. Prejšnji gospodar Jožef Mali, vojni invalid prve svetovne vojne, se je poročil z Angelo Klemenc, ki je bila domačinka, doma pri Urenčku, v tistem delu vasi, ki ji pravimo	Sibirija,	ker pozimi nimajo	sonca. Njuna hči
Micka mi je pripovedovala....
Micka, vaša družina je bila najštevilčnejša v vasi in ta “rekord” se bo obdržal še zelo dolgo. Povej kako je bito!
Doma smo bili visoko v Hribih. Naša kmetija je bila srednje velika, preživljali smo se večinoma od gozda, bili pa smo najštevilčnejša družina. V letih od 1919 do 1938 je imela naša mama 14 porodov, 13 živih otrok je ostalo do konca druge svetovne vojne, a žal nam je mama pri zadnjem	porodu	umrla.	Ostali	smo	sirote z očetom,
pravim očetom, poštenim in delovnim, v pomoč pa nam je bila še Počepkova Franca, ki je bila gluha in pri hiši že prej	v pomoč mami,	potem	pa	nekaj let še nam
otrokom. Moj ata je imel v mladosti mačeho in velikokrat je to povedal nam, otrokom. Ni želel, da bi tudi njegovi otroci imeli mačeho, ker je sam predobro vedel kaj to pomeni.	Takrat,	ko smo	ostali	brez	mame, smo bili
otroci različne starosti. Kar čez noč smo morali odrasti in kmalu smo večji odšli od doma. Najmlajšega je vzela teta v Tržič, Francelj je odšel k sorodnikom na Veterno in so ga dali v uk za mizarja, a vojna vihra ga je zajela v Šentvidu in postal je žrtev vojne. Mene je pot zanesla 1940. leta v Tržič v gostilno k teti, po šestih letih pa sem se vrnila v vas k Žnidarju v gostilno, kjer sem še danes. Poti otrok so bile različne, prehitro smo morali odrasti. Starejša sestra je s 16. leti doma prevzela gospodinjstvo in to poslanstvo opravlja še danes.
Kakšne spomine imaš na starše in stare starše, pa na tvoje brate in sestre?
Dokler smo imeli mamo je bilo “fletno”. Bilo nas je veliko in nikdar dolgčas. Nismo bili osamljeni, čeprav nismo imeli igrač. Včasih, ko je mama porabila iz “špulce” ves sukanec smo naredili frtavko in se z njo nekaj časa igrali. Iz ilovice smo naredili manjše kroglice, jih posušili na soncu in se z njimi igrali do razsutja, spominjam pa se, da smo se včliko igrali s kamenji. Gradili smo različne hiše in gradove. To so bile naše igrače. Punčk, niti iz blaga, nismo poznali. Bilo je ravno okrog Miklavža, ko se je ena od sester jokala in sem Miklavžu napisala 4 pisemčka, da si želim punčko. Pisem ni nihče našel in tudi punčk ni bilo nikoli. Včasih nas je ata vzel v naročje in na nogi zibal mlajše. To je bila za nas velika sreča.
V	jeseni, ko smo pasli krave, smo se že malo igrali s srobotom, palicami, drugače pa niti nismo imeli časa za igre. Moji spomini sežejo že daleč nazaj, niso vedno lepi. Nismo imeli sreče, da bi imeli mamo med nami, a ata je bil zelo dober in skrben. Nikdar nas ni tepel. Pogosto je govoril, da mora mlad človek imeti dovolj dela in jesti. No, dela je bilo vedno dovolj, jesti pa ne. Kruha nam je manjkalo. Mame se spominjam, kako je vsak večer pri petrolejki šivala. Danes mi je to jasno. Toliko otrok, malo obleke, danes vem, da je morala vsak dan ure in ure dolgo šivati. Dobro se spominjam starega ata, ki je v postelji preležal kar 15 zim, potem pa še celih 14 let zaradi njegove bolezni-revme. Kljub bolezni je doživel visoko starost, 85 let.
In tvoji spomini na šolo?
V	šolo smo vsi radi hodili, čeprav vsak dan peš 4 km daleč. Imeli smo vsak svoj nahrbtnik, puščico s svinčnikom, peresnikom in kakšne barvice so se tudi našle, zvezke in knjige. Prvi trije razredi so imeli pouk vedno popoldne, tako da smo se vračali domov že v temi, a strahu nismo poznali. Vedno nas je bilo več skupaj in pridružili so se nam še otroci od nižje ležeče kmetije. Višji razredi pa so imeli pouk dopoldne in smo si med potjo, ko so starejši že šli proti domu, dobili kakšen par čevljev, da nismo šli celo bosi. Včasih si dobil prevelike čevlje, včasih premajhne, a nisi upal potarnati, ker drugih pač ni bilo. Pozimi nam je ata naredil s hlodom in svojo kobilico gaz, da smo lahko šli s sankami, starejši pa s ski v šolo. Zaradi visokega snega nismo izostajali od pouka, niti ne od nedeljske maše v Tržiču, čeprav je bila pot dolga in mrzla.
V	šoli nismo imeli organizirane malice. Tisti kos kruha, ki smo ga dobili doma, smo že med potjo v šolo pojedli, ob nižje ležečih kmetijah smo včasih pobrali kakšno napol zrelo sadje, ki smo ga potem v šoli pojedli. Učili in naloge smo pisali zvečer v hiši za mizo ob eni petrolejki in bili smo dobri učenci. Moja želja je bila, da bi se izučila za šiviljo, pa te možnosti zaradi materine smrti nisem imela.
Tako številna družina, visoko v hribih, kako ste se preživljali?
Naš ata je vedno rekel: “Mlad človek mora imeti vedno dovolj dela in dovolj kruha.” No, dela je bilo vedno dovolj, kruha pa ne. Doma smo pridelali le rž, ječmen, krompir, peso, kolerabo, zelenjava je slabo uspevala, fižola nismo imeli doma. Starejša sestra je nabirala gobe in gozdne jagode in jih prodala v gostilno na vasi, pa kakšno jajce se je včasih dalo za kvas, da je mama doma pekla kruh. Spominjam se, da je ata nekoč moral cel voz borovih hlodov oddati za vrečo, verjetno 50 kg, koruze, ki smo jo doma zmleli v moko, da smo imeli za kruh. Največji dohodek nam je dajal gozd. Starejši bratje in ata so v gozdu podirali les, potem pa prodali v Tržič, na različne kraje. Najboljši les na žago, lubje v tovarno Runo, slabši les za celulozo v tovarno na Slap, skratka vse se je prodalo, a les posebne cene ni imel. Težko je bilo.
Od domačih ovac smo dobivali volno, ki smo jo dali v Begunje spresti, potem pa smo doma pletli nogavice, rokavice, jope, ki jih ni bilo nikoli preveč. Obleke smo dobili od družin iz Tržiča, seveda rabljene, nove le od botrov, ko smo bili pri birmi.
Včasih hiše niso bile velike, kje se je našel prostor za vse, kje ste spali?
Hiše res niso bile velike. Črna kuhinja, hiša, kamra in posebna kajža za stare starše. V hiši s kmečko pečjo, mizo in klopmi, pa še kakšen “špampet” s predali kjer smo spali otroci, to je bilo že kar vse. Glavni predmet je bila seveda velika miza, kjer se je delalo praktično vse: jedlo, pisale so se haloge, brali in učili smo se, mama je šivala, skratka miza je bila tista, ki nas je povezovala, kjer smo bili največkrat vsi zbrani. Spali smo tudi za pečjo, starejši bratje na senu na skednju, najmlajši pa v kamri pri mami in atu. Tako je bilo včasih povsod, tudi tam, kjer družine niso bile tako številne.
Česa se posebno rada spominjaš?
Rada se spomnim, da smo vsi otroci, vsak svoj dar dobili za Miklavža. Teta je spekla kekse, dodala kakšno jabolko, skromno, ampak dobili smo vsako leto na Miklavževo jutro v hiši na mizi. To je bilo nekaj posebnega in veselega.
Potem se rada spominjam ata, tako klenega, poštenega, delavnega in pravičnega. Nikdar nas ni tepel. Rad je jedel sirove hlebčke, ki si jih je sam pripravil s soljo, poprom in malo rdeče paprike, potem pa jih je za nekaj dni postavil v dim. Zelo rad je imel sir, tako da si ga je včasih privoščil celo v gostilni, ko se je vračal iz Tržiča domov. Zelo rad je imel svojo kobilico, ki mu je zvesto služila 30 let in ko je onemogla je zaprosil soseda, da jo je ustrelil, sam tega, čeprav lovec, ni mogel storiti.
Spominov je veliko, lepih in grenkih. Druga svetovna vojna nam ni prizanesla. Najstarejši brat je bil vsa vojna leta v nemškem ujetništvu in dolgo časa nismo o njem nič vedeli, dva brata sta ob koncu vojne postala žrtev in ata je večkrat na glas razmišljal koliko gorja in skrbi je bilo prihranjenih mami, ki vojnega časa ni več preživljala. Ko je brat nekemu francoskemu ujetniku, ki je pobegnil iz taborišča prepihi kovinski obroč s številko, smo se zelo bali, da se ne bi zvedelo.
In za konec?
Da je bila pri Zajmenu res številna družina, kroži anekdota o tem, da je ata nesel h krstu napačnega otroka. Pravi pa takole: Ko je ata prinesel v cerkev otroka h krstu, ga župnik vpraša: “Ja, Joža a ni ta že malo velik za h krstu?” Ata pa mu odgovori hudomušno: “O hudiča, a sem ta lanskega vzel!” No, to je zgodbica, ki bi bila lahko tudi resnična, kajti vsako leto je bil novorojenček.
Danes je na visokogorski kmetiji seveda drugače. Doma gospodarijo brat in dve sestri, vsi ostali pa se radi vračamo domov. Tam visoko pod gorami, tam kjer smo bili srečni, kjer smo se naučili delati in živeti življenje današnjih dni. Civilizacija je dosegla tudi naše najsevernejše kmetije in prav je tako. Dobili so elektriko, telefon, lepo cesto,... Danes živijo z napredkom in lažje, a vsi se radi spominjamo dni, ko je bilo drugače.
Micka, hvala lepa za pogovor, spoznali smo najštevilnejšo družino iz Podljubelja, ki bo ohranila ta rekord še dolgo, dolgo, morda za vedno, zato je prav, sa smo jih spoznali.
Marija Kraševec
VELIKONO ČJNJI PRAZN I KI
Bliža se velikonočni čas in oživeli so spomini na velikonočne praznike v času med obema vojnama.
Praznik je bila že cvetna nedelja, t.j. zadnja nedelja pred veliko nočjo. Treba je bilo pripraviti cvetnonedeljske butare ali kot jim pravimo Tržičani “bgance”. Otroci smo nabrali vrbovo šibje, ki so ga oče povezali v snop. Vanj so potaknili vejice bršljana, oljke in tise, vrh zelenja so privezali tudi venec jabolk; če pa je bila vmes še pomaranka, je bil to že pravi mali čudež. Takrat so bile pomaranke esotično, drago in pri nas redko videno sadje. Begance so nosili predvsem fantje; čim večja je bila, tem večji je bil fantovski ponos. Med cvetnonedeljsko mašo so beganice glagoslovili.
Po prihodu domov pa smo z beganice nalomili vejice in jih potaknili na travnike in njive, da bi bile obvarovane pred naravnimi nesrečami in opustošenji. Oljčne vejice pa smo zataknili nad vrata, da bi v družini vladala blagost, dobrosrčnost, mir in sreča. Nekaj vejic beganice smo shranili za posebne priložnosti. Kadar je bila nevihta, smo s kadečimi vejicami v žareči ponvi stopili pred hišna vrata in molili, da bi ujma minila. Spomladi smo živino, ko je šla prvič iz hleva, pospremili z blagoslovljenimi oljčnimi vejicami v upanju, da bo zdrava in obvarovana nesreče. Vsi ti običaji imajo danes simbolični pomen in izvirajo iz davnih krščanskih in še predkrščanskih časov.
Veliki teden pa je bil v resnici velik teden pred veliko nočjo, poln bogoslužnih obredov in hišnih opravil. Molili smo in se duhovno pripravljali na praznik Kristusovega vstajenja. Temu prazniku smo morali dati tudi kar se da lepo in svečano zunanjo podobo. Zato je bilo pospravljanja in čiščenja hiše na pretek. Pripraviti je bilo treba velikonočne jedi in pirhe.
Takole se Tržičan Janko Čadež iz Kanade spominja,
KAKO SO V NJEGOVI MLADOSTI GOSPODINJE V TRŽIČU NOSILE PEČI VELIKONOČNE DOBROTE V ZlBLERJEVO PEKARIJO.
V četrtek so zvonovi utihnili in namesto zvonenja so zadrdrale ragie, ki so odmevale po vasi s svojimi rezkimi, ponavljajočimi se glasovi, kot bi nas opominjale: spominjajmo se kristusove smrti, njenega pomena in smrti kot pričetka novega življenja sploh. Na veliki petek je bil post in prepovedano uživanje mesa. Otroci so šli v soboto zjutraj v cerkev po žegnano vodo in ogenj, ki so ga prinesli domov s tlečo gobo, da so doma zakurili v štedilniku in v peči.
Kuhinja je oživela. Mama so dali kuhati šunko. V mentrgi, t.j. mizi s koritom za mesenje, so zamesili testo za potico. Se prej smo otroci trli orehe in iz lupin izbirali jedrca. To delo nam otrokom ni bilo preveč všeč, ker je bilo potrebno presedeti pri tem delu kar veliko časa, da je bilo nabranih dovolj orehov za povijo t.j. za nadev. V peči je gorela “grmada” drv za peko kolača, t.j. potice okrogle oblike z luknjo v sredi, ki se je pekla v lončeni posodi. Ko je potica vzhajala, je bil nam otrokom vstop v kuhinjo skoraj prepovedan, da se potica ne bi “prehladila” od mrzlega zraka, če bi se venomer podili noter in ven. Iz kuhinje pa je nato tako lepo dišalo po potici in šunki, da smo težko čakali na velikonočni zajtrk. Naredili smo tudi pirhe. Barvanja in poslikave kuhanih jajc smo se otroci lotili z velikim veseljem. Pirhe smo okrasili z rožicami ali ornamenti.
Na veliko soboto smo skoraj vse te velikonočne jedi nesli blagoslovit v cerkev. V jerbas, t.j. okroglo košaro z ravnim dnom in majhnima ročajema ob strani, smo zložili celo šunko in cel kolač, poleg pa priložili pirhe, hren in jabolka. Tako zložen jerbas je bil zelo težak. Mama ali odrasla starejša sestra sta ga nesli s podloženim svitkom na glavi. Otroci so nesli dobrote k žegnanju v majhnih košaricah. Jerbase in košarice prekrite z lepimi vezenimi prtiči so položili v cerkvi na tla, da jih ie blagoslovil duhovnik. Pod lipo pred cerkvijo pa so čakali mladeniči in odrasli možje in opazovali, katero dekle bo prvo prišlo iz cerkve, kar je tedaj pomenilo, da se bo tisto dekle prvo omožilo.
Prišla je težko pričakovana velikonočna nedelja. Po sveti maši s slavnostnim petjem in procesijo po polju in skozi vas je vsa družina posedla za mizo k svečanemu velikonočnemu zajtrku. Oče so najprej zmolili kratko zahvalno molitev, nato si je vsak član družine vzel na svoj krožnik vsako od blagoslovljenih jedi. Običaj je veleval, da velikonočni zajtrk nismo jedli z jedilnim priborom, ampak smo jedli iz rok v usta. V nedeljo popoldne pa smo otroci pirhali. Zabavali smo se z različnimi igrami s pirhi, jih kotalili in trkali, starejši fantje pa so najrajši “sekali” pirhe, t.j. metali vanje kovance.
Ni velikonočni ponedeljek pa so ženini pri svoji izvoljenki pobirali pirhe. Prav tiho naj povem, da imam še sedaj shranjen pirh, ki sem ga dala mojemu fantu Kavčiču, ki je postal moj mož.
Velika noč je največji krščanski praznik v času, ko se poslavlja zima in prihaja pomlad, ki prinaša novo življenje, upanje in smisel. Veselo praznujmo Veliko noč.
Metka Kavčič-Robeževa
N7 PODLJUBELJU, ISTA DOLENČEVI GTLJBI SO LIVI I I A SMUČARSKI TEČAJ
Po desetletnem premoru nam je letos narava poklonila obilico snega. Osnovna šola v Podljubelju je med zimskimi počitnicami organizirala smučarski tečaj in za marsikaterega otroka je bilo to prvo srečanje z zimsko radostjo na smučeh.
Vseh 15 otrok je preko celega tedna pridno hodilo in vadilo v tečaju, zadnji dan pa so bile prave tekme. Veleslalomska proga je bila zakoličena z modrimi in rdečimi vratci in vsi so prevozili vseh 13 vratič brez napak, le z manjšimi padci. Na koncu tekmovanja so bili vsi zmagovalci, ki so prejeli diplome, malo boljši pa tudi medalje in še boljši skromno darilo športne trgovine Montana iz Tržiča. Radost in veselje, ki sta žarela z obrazov otrok in staršev, sta dokaz, da so bili vsi zadovoljni. Če se združita dobra volja in moč, zastavljeni program teče in ... v Podljubelju so minile lepe zimske počitnice.	J.K.
6
Marec 1996
Tržiš ki RAZGLEDI
ŠPORT
LOJZKA MEGLIČ iz Podljubelja št. 152 je posebno letos, s svojimi športnimi rezultati, presenetila nekatere športne strokovnjake in pa tudi našo javnost. Letos je na smučarskih tekmah gluhih osvojila prvo mesto v smuku in tretje v veleslalomu. Skupaj s kolegom Samom sta skupno osvojila kar 5 kolajn, kar je posebno pri ostalih reprezentancah, ki so bile kompletnejše in ojačane s strokovnjaki, povzročilo veliko presenečenje in zvedavost za način njunega usposabljanja. Značilno za Lojzko je, da je te uspehe dosegla brez pomoči strokovnjakov v prejšnjih letih. Letos pa sta imela skupaj s kolegom Samom usposabljanje kar v okviru B državne reprezentance na Pohorju. Samoučenje je danes izredno redek primer posebno ob takšnih uspehih kot jih je dosegla Lojzka. Nedvomno pa razpolaga z izredno psihično močjo, ki jo je pridobila v svojem dosedanjem požrtvovalnem življenju. Iz njenega dosedanjega življenja, treniranja, tekmovanj, smo zvedeli marsikaj tudi iz TV reportaže, ki je bila 12. marca.
USPEŠNA SOBOTA IN NEDELJA ZA KRIŠKI NAMIZNI TENIS
16. in 17. marec sta bila za kriške namizno-teniške igralce zelo uspešna, še posebej sobota, saj sta ženska in moška ekipa v drugi državni ligi uspešno zaigrali. Za naše fante je bil gorenjski derby s kranjskim “Merkurjem” zelo pomemben. Zmaga je zagotovila drugo mesto in s tem pravico nastopa na kvalifikacijah za prvo državno ligo. Po dramatični igri smo gorenjskega prvaka premagali s 4:3 in tako pridobili pravico, da si v treh dvobojih z ljubljanskim klubom “Kajuh” pridobimo vstopnico za prvo ligo. Upam, da nam bo to uspelo in da bomo imeli v Tržiču prvega ekipnega prvoligaša. Tudi dekleta so se iz Krškega in Hrastnika vrnile z dvema visokima zmagama in si zagotovile zelo dobro tretje mesto. Ker v ekipi igrajo samo mlada dekleta, vse še učenke kriške šole in Zalega rovta, imajo z vestnim delom možnost, da se zelo kmalu vrstijo med najboljše v Sloveniji.
Nedelja pa je bila uspešna za igralce v okviru prvenstva gorenjskih osnovnih šol v namiznem tenisu, ki je štelo tudi kot kvalifikacijski turnir za postavitev ekipe, ki bo Gorejnsko zastopala na prvenstvu vseh osnovnih šol Slovenije, ki bo maja v Velenju.V ekipnem delu bosta Gorenjsko zastopali ekipi deklet in fantov iz kriške šole, pri posameznikih od 5. do 8. razreda pa bodo od štirih članov ekipe deklet in fantov kar po trije iz kriške šole, pri posameznikih od l.do 4. razreda pa bosta po eden iz šole Zali rovt.
Rezultati tekmovanj samo dveh dni kažejo, da se delo požrtvovalnih staršev in trenerjev obrestuje in da v Križah in Tržiču raste uspešen rod nadarjenih in pridnih igralcev, katerim se pri njihovem delu splača pomagati.
Milan Jazbec
KEGLJAŠKE NOVICE
S prvenstveno tekmo 18. kroga 2. slovenske kegljaške lige, ki je bilo odigrano v soboto 16. marca na kegljišču pod avtobusno postajo v Tržiču, se je tudi uradno končala dolga tekmovalna sezona 1995/96.
Prva ekipa tržiškega Ljubelj-a se je na zadnjem krogu na domačem kegljišču pomerila z ekipo KK “RADENSKA” iz Radencev. To srečanje so premočno dobili kegljači tržiškega LJUBELJ-a in si s to zmago dokončno osvojili tretje mesto, kar je nov največji uspeh tržiških kegljačev.
Končna lestvica II. SKL je naslednja:
1.	KK EHO Hrastnik	27+50
2.	KK Litija	27+39
3.	KK Ljubelj	22+10
4.	KK Kamnik	19+12
5.	KK Kočevje	17-4
6.	KK Slovan	17-10
7.	KK Radenska	15-22
8.	KK Adria convent	14-20
9.	KK Žalec	12-22
10	KK Gradis-Norik Lj.	11-30
Barve prve ekipe KK Ljubelj so v tekmovalni sezoni 1995/96 zastopali: Janez Čerin, Štefan Ahačič, Filip Praprotnik, Jure Mejač, Jože Klofutar, Rudi Nunar, Mark Per, Cveto Zalokar, Robert Mravlje, Otto Keršič.
V tej tekmovalni sezoni je bil precej boljši od ostalih Janez Čerin, ki se počasi razvija v izvrstnega kegljača.
Tudi v Gorenjski kegljaški ligi, kjer nastopa druga ekipa tržiškega Ljubelj-a so zaključili s tekmovanjem za sezono 1995/96.
Končna uradna lestvica je naslednja:
1.	KK EP Commerce Jesenice	18+14
2.	KK Lubnik Škofja Loka	18+12
3.	KK Adergas-Jama KR	18+10
4.	KK Ljubelj	16+14
5.	KK Kranjska gora	15-6
6.	KK Triglav	13-10
7.	KK Simon Jenko	10-10
8.	KK Elan	4-36
Po lansko-letni osvojitvi naslova prvaka Gorenjske so se kegljači druge ekipe Ljubelja tokrat odrezali nekoliko slabše. Barve druge ekipe Ljubelj-a so zastopali: Otto Keršič, Robert Mravlje, Mark Per, Polde Narat, Igor Žnidaršič, Jernej Potočnik, Peter Gregorec, Matjaž Podlipnik.
V okviru tekmovalnega programa moramo omeniti še naslednje: KK Ljubelj Tržič bo letos v mesecu aprilu že petič zapored organiziral Odprto prvenstvo Tržič, na katerem vsako leto nastopa preko 100 najboljših kegljačev iz Slovenije in sosednje Hrvaške. Program bomo popestrili še z nastopom kompletne slovenske državne reprezentance, ki se pripravlja za nastop na svetovnem prvenstvu, ki bo letos tudi maja meseca v Pragi. Omenim naj še, da je SLOVENSKA KEGLJAŠKA REPREZENTANCA dvakratni aktualni svetovni prvak. V letošnjem letu bodo ta naslov branili že drugič.
Poleg bogatega tekmovalnega programa pa KK Ljubelj Tržič organizira tudi zelo bogat rekreativni program. Poleg vsakodnevne organizirane rekreacije, na kateri se tedensko izmenja cca 100 rekreativcev, KK Ljubelj vsako leto organizira številna rekreativna tekmovanja. Prvo tako tekmovanje je popularna TRIM LIGA. Za to tekmovanje je v letošnjem letu prijavljenih 12 moških ekip-četverk in 3 ženske ekipe. To rekreativno tekmovanje se bo pričelo 26. marca.
Vsako leto organiziramo še tekmovanje za L maj, občinsko prvenstvo za posameznice in posameznike, jesensko rekreativno tekmovanje in Božično-novoletni turnir.
Koliko časa bomo po desetih letih nadvse uspešnega gospodarjenja s športnim objektom še razpolagali je samo še vprašanje časa. Kajti v najbližji prihodnosti nam sledi dobeseden izgon iz kegljišča s strani domevnega lastnika ŽIVILA Kranj.
Tako se bodo spremenila v nič milijonska vlaganja s strani tržiških tovarn in nešteto prostovoljno opravljenih delovnih ur tržiških kegljačev in rekreativcev.
Za takšno stanje so krivi predvsem občinski možje prejšnjega režima, kakor tudi iz občinske športne zveze.
Vendar, kegljači smo enotni, kegljišča ne damo!
Drago Koder
Kot novost tokrat v Tržiških razgledih uvajamo skupno rubriko - TAKO MISLIM, PROSIM ZA PRISLUH IN ČESTITKE, ki smo jih že imeli na sporedu. Tu naj bi našli svoj prostorček občani, ki žele drugim kaj sporočiti ali obrazložiti kako svojo težavo. Da ne bi pri tem prišlo do daljših razlag, si bo uredništvo pridržalo pravico omejevanj. Pod to rubriko bomo objavljali le kratke in jedrnate sestavke.
Čestitamo...
ANDREJA GRAŠIČ je v četrtek 15. 3. 1996 s šestim rezultatom na zadnji tekmi svetovnega pokala uspelo osvojiti zmago oz. veliki kristalni pokal v skupni razvrstitvi svetovnega pokala v biatlonski disciplini na 15 km. Na krajši, t.i. Sprinterski progi pa je Andrejo premagala bolezen. Tako ni mogla priti do pričakovanega brona v skupni razvrstitvi obeh disciplin svetovnega pokala. Tudi Tomaž Globočnik je imel letos v biatlonu lepe uspehe in je v tej sezoni pristal na skupnem desetem mestu. K velikim uspehom jima čestitamo! LEPO PRIZNANJE je poslal našim zelo uspešnim športnicam in športnikom v slovenski reprezentanci gluhih in osebno LOJZKI MEGLIČ veleposlanik Slovenije na Švedskem Ivo Vajgl. V pismu piše: “V tukajšnjem časopisju smo z velikim veseljem prebrali vesti o vaših uspehih. Vemo, da ste do rezultatov, ki so nam vsem v ponos, prišli po trdem delu in z veliko prizadevanja.
Zato vam prisrčno čestitam in želim veliko zadovoljstva in novih dobrih rezultatov, pa četudi ne vedno sam vrh, na katerem pravkar stojite. Vsem članom slovenske reprezentance lep pozdrav! Tej lepi čestitki se pridružuje tudi uredništvo Tržiških razgledov!
GLEDE NA UVODNIK V FEBRUARSKI ŠTEVILKI
dajemo pojasnilo z najvažnejšimi navedbami iz Uradnega lista Republike Slovenije št. 67 iz leta 1994:
• slovenska narodna zastava je belo-modro-rdeča. Vsaka barva zavzema 1/3 širine, • dolžina zastave je 2 x širina, • če je zastava obešena na drogu, morajo biti barve zastave razporejene od zgoraj navzdol: bela, modra, rdeča, • grb v zastavi je geometrijsko določen, ima obliko ščita, središče ima na prvi četrtini dolžine, na meji belo-modrega polja.
PRISILNA IZSELITEV OBČANA se je dogodila v naselju Za jezom. Če tak ukrep zaradi neplačevanja stanarine ali česa podobnega že mora biti, potem si sosedje želimo, da občina in g. župan Pavel Rupar izpraznjeno stanovanje dodeli stranki, ki je primerna za sožitje. V soseščini tudi nismo zadovoljni s takimi, ki imajo hrupne nočne obiske. Tu stanujemo večinoma starejši ljudje, ki si želimo miru in sožitja.
Prizadeti sosedje
RAZRAŠČANJE ADMINISTRACIJE. Med slabostmi našega sistema je preštevilna administracija. Lojze Peterle je dejal, da je pogosto začuden, ker se je od takrat, ko je “odšel“ iz vlade pa do danes ponekod kar podvojila. Tudi v Tržiču se lahko nad tem zamislimo. Župan Rupar je dejal, da bo občinska uprava zaposlovala 16 ljudi Očitno pa je, da se te obljube ne drži najbolj. Seuaj ^ je menda že 24. Zanimivo je tudi to, da je kar precej uslužbencev tudi takih, ki prihajajo izven občine. Ali v tržiški občini res nimamo ustrezno izobraženih ljudi?
NEVARNO SPRAVILO HLODOVINE. Na priljubljeni sprehajalni poti pod vznožjem Kamnika, ki povezuje tržiški grad z naseljem Slap, nas preseneti zapora, ki prepoveduje uporabo
steze za prehod. Kraj je postal ob spravilu hlodovine dejansko nevaren. Velika strmina, s katere s prostim drsenjem spravljajo hlodovino, ni videti primerna za ta teren. Takšno spravilo poškoduje in rani mnoga druga drevesa ter naruva neutrjeno skalovje, ki bo še dolgo razlog za sprožanje skal in kamenja.
PRILJUBLJENO SPREHAJALNO POT OB VZNOŽJU KAMNJEKA omenja v svoji potopisni knjigi ETIOPIJA tudi domačin DANILO JELENC kot Tržiču nepogrešljivo. Žal pa s te poti vidimo tudi ekološko nesprejemljive stvari ob pogledu na ozadje Tovarne kos in pa predvsem na popolnoma zanemarjene odtoke sanitarij, ki so celo kužno nevarni (da bi vsaj zgradili greznico)! Ogled vsega priporočamo tudi g. županu, občinskim svetnikom in pa občinskim strokovnim službam.
TRZISKE ULICE SO VEDNO POGOSTEJE V TEMI. To velja še posebej za Trg svobode in Cankarjevo cesto. ^ Teh “mrkov” si ne znamo ■ razlagati, kajti pojasnil s tem v
I zvezi ni bilo. Ali ima temačnost naših ulic kaj opraviti z razpisom za upravljanje z javno razsvetljavo v Tržiču? Kdo sploh dandanes (nočdanes?) vzdržuje javno razsvetljavo v našem mestu?
Nočni pogled na Tržič
Tržiške razglede izdaja OO SKD Tržič. Časopis je
VPISAN V EVIDENCO JAVNIH GLASIL, KI JO VODI URAD VLADE ZA INFORMIRANJE POD ZAPOREDNO ŠTEVILKO 1174. UREJA UREDNIŠKI ODBOR. GLAVNI IN ODCVORNI UREDNIK JANA PRIMOŽIČ
Naslov uredništva: Uredništvo Tržiških razgledov, p. p. 141, 64290 Tržič. Telefon uredništva: 064/53 016. Cena posamezne številke 40,00 SIT. Računalniški prelom: Astrum d.o.o., Tržič • Tisk: Tiskarstvo uzar, Tržič. Naklada 1.500 izvodov.