PRILOGA
^ B0MOVINI
□
Leto ž

V Ljubiiani. dne 20 avgusta 1926

Dubrovnik
S prestopom v vagone ozkotirne železnice v Slav. Brodu se te polasti neko čudno novo razpoloženje, zdi se ti, da si prišel v nov svet. Vožnja skozi velike bosanske gozdove in preko planin, skozi soteske ob šumečih rekah te spominja na našo Slovenijo in ob pogledu na tiste zanimive turške hiše, ki čepe po pobočjih ter ozki stolpiči turških molilnic, ti stopajo pred oči naši očanci in njih pri povesti o borbah, ki so jih bih naši predniki z dolgo-muštacimi Turki. Nekaj novega je za našega popotnika Hercegovina. Izgleda, kakor da se voziš deloma po Krasu, deloma med golimi vrhovi naših gorskih velikanov. Ko pa dospe vlak do dalmatinske meje, hiti vse k oknom vagonov, ki so vsled hude vročine odprta.
Nepopisno lepa slika se nudi očesu — odprl se je nov svet. Velikanska gladina sinjega morja, očaru-joča, lahno se gibajoča modrina, razorana od svetlih, včasih vijoličastih ostrih pramenov. Nad tem velikanskim vodnim poljem pa plavajo beli metuljčki, lahne jadrnice. To je naše morje! In ta obala. Težko si se privadil pri prestopu iz zelene Bosne v sivo Hercegovino golega pečevja in pustih poljan, a še bolj razočaran si sedaj. Vlak se vije kakor kača po strmem pobočju nad morjem in to pobočje se ti zdi, kakor neka nova obljubljena dežela. Dočim je bilo v Hercegovini videti malo drevja in še tisto vse ožgano, je tu vse kipeče in temnozeleno, le trava je močno opaljena od žarečega solnca. Toda kaj vse to, oči ti počivajo na vitkih, kakor stolpih visokih, večno zelenih cipresah, ki jih pri nas vidimo le v vrtovih, na grmičevju prijetno dišečega lavora, na sivozelenih oljkah in raznem drugem zelenju. Povsod ob progi pa se šibi vinska trta pod zorečim
grozdjem.	- -1'2 'z okolice Dubrovnika, spreiaj cvetece agave ali stoletne rože.
Proti večeru je vlak dospel v Gruž in od tam se napotiš v Dubrovnik. — V tem večnem vrtu vidiš med zelenjem nove, lahne bele stavbe, od katerih se izredno močno odbija temno zidovie mogočnih težkih tisočletnih stavb. Ni čuda, da so se že v davnrh časih tukaj naseljevali narodi in da je ta okolica preživela tako pestre čase. — V kolikor je zgodovinsko ugotovljeno, so bili prvi naseljeniki v
Dubrovnik s cipresami v osprec
Dalmaciji Grki, in baš v okolici Dubrovnika že 590 let pred Kristom V srednjem veku pa omenja zgodovina Dubrovnik v letu 850; omenjeno leto je mesto poškodovala huda nevihta. Nekaj let na to, ko so Dubrovnik oblegale arabske ladje, je imelo mesto že močno trdnjavo in z lahkoto prestalo napad. Kmalo nato i? nsf:-1 Dubrovnik samostojno mesto in imel svojo
popolno neodvisno upravo. V 11. stoletju je prišel Dubrovnik za kratko dobo pod normansko oblast. Ko se je Dubrovnik ponovno osvobodil, se je jel razvijati v cvetoče trgovinsko mesto, ki je sklepalo trgovinske pogodbe z drugimi mesti. Dubrovniške ladje so plule celo v Egipt.
Leta 1295. je uničil po-.'ar velik del mesta, v tej dobi je prišel Dubrovnik pod beneški vpliv in somu Benečani določevali kneza in tudi nadškofa, drugače pa je imeto mesto svobodno upravo. Mesto je bilo tudi pozneje več-rat oblegano, a je dobro kljubovalo vsakovrstnim napadom. Tudi Turki so prišli po zavojevanju Her. cegovine leta. 1466. pred mesto, a so mu priznali svobodo
Najhujši ..durec za Dubrovnik je bil velik potres leta 1520. in pa kuga leta 1597., ki je znatno zredčila število prebivalstva. Obe veliki nezgodi je mesto srečno prestalo in po par letih nato že zopet opazimo kako hitro se razvija slovanska kultura, ki stremi za tem, da se otrese Benečanov in njihove vsiljiv: italijanske kulture. Dubrovnik postaja vedno samostojnejši in se otrese celo tujih benečan-skih knezov, katere nadomesti z domačimi. Da se pa domači knezi niso preveč prevzeli, so volili vsaki mesec nove, dočim je vladarske posle vodila skupščina, izvoljena iz meščanov. Za svobodo pod turško oblastjo so Dubrovčani plačevali Turkom precejšnje vsote, katere so po ponovnem potresu leta 1667., ki je zrušil velik del mesta, prav težko zmagovali in je vsled tega Dubrovnik znatno nazadoval, toda ostal pa je le svoboden, dokler je obstojala svobodna benečanska republika. Ko so Avstrijci premagali Benečane, ki so bili lastniki dubrovniške okolice, je prišla v nevarnost tudi slovanska dubrovniška
republiko in nekaj let na to, 1806, pride Napoleon In po-feaše vso avstrijsko oblast v Dalmaciji z dubrovniško republiko vred. Tako je končala svoboda slavnega slovanskega mesta, ki je bilo na to pod tujim jarmom do 1. 1918, ko je prišlo zopet v slovansko oblast.
Krasne stare stavbe še danes pričajo, na kako visoki kulturi je stalo mesto. Za starimi zidovi na naravnem polotoku pa potnik ponovno ostrmi: Mogočna skala štrli v morje. Na skali rastejo stoletne agave, velike rastline, ki cveto samo na jugu na prostem in sicer vsakih 100 let. Poleg stoletnic pa razpenjajo širokoliste palme svoje senčnate roke in dvigajo kras pokrajine. Morski valovi, prignani od bogzna kje, ki hočejo videti ta krasni del jugoslovenske zemlje, pa neprestano pljuskajo in se penijo ob strmi pečini. Solnce zahaja in se polagoma potaplja v rdeče žareče morje. Od daleč prihajajo ljubki glasovi pesmi mornarja, ki prepeva na zibajoči barčici in se veseli lepeg večera. Ni čuda, če ta krasna pokrajina privabi vsako leto toliko tujcev, ki prihajajo iz vseh delov sveta, da si ogledajo ta jugoslovanski paradiž.
Kdor je enkrat prepotoval Dalmacijo, videl Dubrovnik, Boko Kotorsko in še marsikako drugo lepo točko ki jih je vse polno na naši morski obali, ta ne bo pozabil nikoli teh lepili krajev in razumel bo tisto lepo dalmatinsko pesem: «Dalmacija, Dalmacija ne mogu tebe pozabit.*
Kralj Aleksander pri nogometni tekmi v Ljubljani.
Slika zgoraj nam kaže kralja v razgovoru z dr. Lipovščakom, predsednikom Jugosl. nogometnega saveza in z velikim županom ljubljanskim dr. Baltlčem v sredini. Na desni pa vidijo nad 120.000 Din vredno čašo iz čistega zlata, katero je poklonil kralj onemu društvu, ki tri leta po vrsti pri tekmah doseže zmago nad vsemi drugimi društvi. Za končno zmago sta se minulo nedeljo ostro borila zagrebško društvo, ki je že dve leti zmagalo, in društvo iz Beograda. Ker je tudi v nedeljo zmagal Zagreb, je kralj dragoceno čašo podaril zagrebškim' nogometašem.
Pri Lazah pod Ljubljano ponesrečeno lokomotivo so s pomočjo velikega žerjava in drugih iz Maribora poslanih dvigalnih priprav po enotedenskem
delu dvignili in spravili na tir.
Na levi:
Dvorišče dubrov-niškega Dvora s stopnicami in uro.
Zaleškl grad, kjer
se je vršila v našem listu objavljena povest «Od vojaka do graščaka*.
Na desni:
Večni, popotnik, znan sirom Slovenije pod imenom «Cogodi», ki rad obiskuje semnji-šča in žegnanja od Karavank in Julijskih alp tjadoli do Gorjancev. Malo zapoje, malo prosjači in kljub svojemu večnemu po-potvanju tehta 130 kg. Kal rada ga ima mladina, kateri pripove-iz svojega kraljestva ceste.
Čudna nesreča se je zgodila pri Zagrebu. Na drveči avtomobil se je podrlo staro drevo.
Na levi:
Ivan Mihelič, ki je s
Stilinovičem na Hrvatskem ponarejal dvo-dinarce, avstrijske šilinge in dolarje.
Na desni:
Pogled na most za
vozove in pešce čez SaVo pri Zagrebu ob zadnji povodnji, ko je manjkalo samo še en meter, da ni tekla voda čez most
Igralci Matičičeve ža-loigre «Kaivarija» ob odkritju spomenika žrtvam svetovne vojne v Rečici na Paki na Spodnjem Štajerskem.
Na desni:
Na desni:
Božo Stilinovič, ki je
z večlo družbo, kateri je pripadal tudi neki zagrebški zobozdravnik in spodaj naslikani Mihelič, na debelo tihotapil strup kokain in ponarejal denar.
Na levi:
Povodenj ob Izlivu Krke v Savo pri Brežicah.
Bolgarski kralj Boris in italijanska princesa Jovana, ki se bosta
najbrže poročila. Ker je bolgarski kralj pravoslavne, princesa Jovana pa katoliške vere, so nastale ovire, katere bo pa papež rad odstranil, samo da pomaga italijanski princesi na bolgarski prestol ta z njo italijanskemu vplivu na našo vzhodno mejo.
Kesavt
Španijelka z mladiči.
Delavci v Londonu
naslikajo na cesto napis: «Vozi na levo» ali aVozi na desno*, če jo popravljajo, da vozniki takoj vedo, po kateri cesti lahko neovirano nadaljujejo svojo pot.
Nemški kratkodlak! ptičar.
Aled vsemi domačimi živali je najboljši prijatelj človeka pes, ki ga povsod spremlja in se tudi za človeka v bran postavi. Človeška dolžnost je, da psa vzgaja in skrbi za njega. Da je pa to mogoče točno vršiti in izboljšavati pse, so jih v zadnjih letih ločili v posebne pasme, ki se jih tudi po potrebi lahko prikraja. Lovec bo vzgoje-val lovske pse, za čuvaje bomo zbrali zopet posebne vrste, kajti prav slabo je imeti lovskega psa za čuvaja, ki pri vsaki priliki pobegne in dela škodo v loviščih. Na letošnji jesenski razstavi bo od 3. do 12. septembra poleg drugih živalskih razstav tudi pasja, kjer bomo imeli priliko videti raznovrstne pasje pasme. Lovci in sploh vsi oni, ki imajo lepe pse posebnih pasem z rodovniki, naj se za razstavo zanimajo in po možnosti tudi pripomorejo k izpopolnitvi s tem, da razstavijo svoje pse.
Najstarejši človek na svetu je gotovo na levi naslikani 130 let stari Američan iz Mi-nesote, severnoameriške države, kjer je naiveč Slovencev.
Na desni:
Bosanski prodajalec sadja na ljubljanskem trgu, ki z zgodnjim pred našim sadjem dozorelim bosenskiin sadjem, katero prodaja po precej nizki ceni, dela konkurenco našim prodajalcem.