Učne slike iz zgodovine. (Piše Tone Brezovnik.) (Dalje.) Jrfc i m 1 j a n i. 1. Italija in Rimljani v obče. Na jugo-zahodni meji naše države se razprostira daleč v sredozemsko morje škornjici podoben poluotok Italijanski, kojega lebko vrt Evrope itnenujemo. Najljubeznivejše doline vrstijo se tu z nebostavnimi gorami. Sredi te lepe dežele prebivali so v starih časih slavni in mogočni Rimljani. Bili so skoro še bojevitejši, nego Špartanci. Imeli so se za sinove in potomce bojnega boga Marta, in takim se pač nihče s srečo zoprstaviti ne more. V trdo sklenjenih vrstah, polni zaupanja v se in v njih varuvajoče bojne bogove, šli so pogumno sovražniku nasproti ter nijso mirovali, dokler si ga nijso podvrgli. Najprej so si podvrgli male sosedne narode. Na to silili so na vse strani, tako, da so si okoli Kristovega rojstva priborili skoro ves tedaj znani svet. Za časa miru so se stari Rimljani najrajše pečali s poljedelstvom. Na polji pa nijso delali le sužnji, kakor jebila navada pri drugih narodih, nego najimenitnejši meščani so sami orali. Pripetilo se je celo, da so kakega meščana od plugav mesto pozvali, da je prevzel vodstvo armade.*) *) Ko so prišli poslanci Cincinatu naznanit, da je voljen za diktatorja, bil je ravno na polji, Jkjer je vea prašen oral. Živeli so prav priprosto. Niti uajbogattjši ljudje nijso poznali velikih in dragih pojedin. Trezni in zmerni so bili v jedi, pijači in v vsem svojera življenji. Najimenitnejši meščani pripravljali so si pri ognjišči sami svojo priprosto jed.*) Vino so vsikdar z vodo mešali. Nad vse pa so bili domoljubni. Za blagor domovine tvegali so se z največjim veseljem življenja.**) (Prira. Vejanske brate, Dentat in dr.) Akoravno pogani, bili so vender silno pobožni. Vsako delo so začenjali z bogovi. Bogov pa so imeli toliko, da jim noben Rimljan nij vedel niti imen, niti števila. Vsaka najmanjša stvar, vsako dejanje, da celo vsaka misel je imela svojega posebnega boga Najmogočnejši bog pa je bil Jupiter, gospodar nebes in zemlje, prvi in najboljši varuh Rima. Poleg njega so najbolj častili bojnega boga Marta, izmej boginj pa Vesto. Ona je bila boginja ognja na ognjišči, boginja domačnosti. Imela je v Rimu prekrasen tempelj, v katerem je šest devic skrbelo, da na njenem oltarji ogenj nikdar nij ugasnil. 2. Ustanovljenje Rima. Iz čisto malih začetkov izišlo je to junaško ljudstvo. V pokrajini Laciji je bilo staro veliko mesto Alba Longa. Tu je nekdaj vladal kralj Proka. Svoje kraljestvo je zapustil svojima sinoma Numitor-ju in Amuli-ju. Ošabni Amulij pa nij hotel prestola z nikomur deliti. Pregnal je torej Numitor-ja, ubil njegovega sina, a hčer Rejo Silvijo je dal v vestalinke, t j. postati je morala duhovnica boginje Veste. Kot taka se nij smela nikdar omožiti. Tako si je mislil Amulij prestol za vedno zagotoviti. Toda razjarjeni bogovi so drugače sklenili. Sam bog Mart je prišel z nebes ter se oženil z vestalinko Rejo Silvijo, ki je potem dobila dvojčka Romula in Rema Tega se Amulij ustraši. Ukaže mater živo pokopati, njena otroka pa v reko Tibero vreči. K sreči je bila ravno povodenj. Kraljevi sluge nijso mogli priti do reke. Položili so jerbašček z dvojčeki kar na polje, koder je voda stala, Ko je jela voda padati, ostal je jerbašček na suhem. Tii pride volkulja, ki ju je dojila, dokler ju najde neki pastir. Ta vzame otroka ter ju nese domov svoji ženi. Na pastirjevem domu odrasla sta najdenčka ter postala krepka mladeniča. Bojaželjna napadala sta večkrat Numitor-jeve pastirje ter jih pretepla. Razjarjeni vjamejo ti enkrat Rema ter ga peljejo k svojemu gospodarju v Albo Longo. Numitor kmali spozna svojega vnuka ter mu razodene brezsrčno ravnanje Amuli-jevo. Oba brata skleneta se nad hudobnim stricem maščevati. S tropo predrznih tovarišev planila sta v mesto, ubila Amulija in posadila Numitor-ja zopet na prestol. Iz hvaležnosti dovoli jima ta, si na mestu, kjer sta kot pastirja živela, mesto postaviti. Tako sta torej Romul in Rem (1. 753. pr. Kr.) položila podlogo mestu, katero je pozneje tako zaslovelo. (Dalje prihodnjič.) *) Slavnega konzula Kurija Dcntata so samniški poslanci našli na lcsenem stolčku pri ognjišči, ko si je ravno rcpo kuhal. **) Ravnali so, kakor jc kazal njih pregovor: ,,dulce et decorum est, pro patria mori", to je: sladko in častno je, za domovino umreti.