III.
Vsak izmed nas od čakanj bi moral blazneti — kot plamen
bičan od nočnih vetrov — črno pevaje bolest.
Mir je nad hišami, vase zaprtimi dvori molilnic,
truden od ostrih molčanj trdih brezglasnih sten.
Luči vgasnili smo v hramih in čakamo nanj, ki bo prišel
mimo priprtih vrat — temnim domovom luč.
Src bo morda začutil vpitja in ves bo omamljen.
Ure minevajo v noč, trkajo votlo ob dver.
Jočemo vase in vi jemo roke, premrle od prošenj.
— Pridi, raztrgaj čas! — Stene odmeve ječe,
motne pripeve, ki tožijo z nami duše begaje
s strahom neutešenj. Čakamo, ure beže.
GRADITELJI  SVETIŠČA
O T O K A R    BREZINA
Nešteto smo videli čet. Skoz mrko veličanstvo stvari
so korakale tožno. Tuje so bile si duše, kakor da vsaka se z druge
je zvezde po tajnem razbitju otela na zemljo. In sanjale so o svojih izgubah.
O samotah sredi magičnih gozdov, vrh katerih je solnce
oralo po etru kot ptica z neskončnimi zlatimi krili;
po vsem vesoljstvu letela je pesem njegova o slavi harmoničnega
življenja, o čudežih tvornega jutra v vrtovih zemlje in podmorskih nižin, v modrih prerijah zraka in vode:
v oceane se sklanjalo žejno in jih pijoč razburkavalo v vihro, v ametistne votline pod ledenike zavetij v gnezdo rož gorskih
hodilo je spavat in sen njegov vidni, poigravanje tisoč solne bratskih, v ritmih melanholične godbe plešočih, je plaval v neskončnosti, sijoč ves v ljubezni. Noč je dajala cvetlicam, da so govorile o
svoji moči zdravilni in o opoju, ki spava v grozdju in maku. Vedele so za nežne besede, ki kot natroseno zrnje privabljajo ptice. In gozdne živali, ki niso krvi še okusile, so jih posečale vdano in varno.
Sanjale so o mestih, ki vladajo zemljam. O dela razkošju, prazniškem zvenku kladiv, ukrotitvi ognja, vrtoglavici boja,
668
signalih vožnje, sladkosti nevarnosti, ponosu dajajočih,
smelosti roke, ki meče čez narode tajnostne mreže,
in o besedah, ki padajo kakor venci iz smole na mesta sovražnikov.
O orlov ponosu na gorah samotnih, katerih krila se vihrajoča
vidijo v naglici leta negibno trda kakor iz jekla,
brza kakor pogledi, prodirajoč somračno vesoljstvo kot zvezde.
O slasti uničenja in triumfalnem pohodu ciklonov preko ravnin, gozdnih požarih, ledenih polarnih orkanih, o demonskem krohotu
elementov, ki se z rožljanjem raztrganih lancev kot bliski probijajo v kaos.
O tragični žeji iščočih, o gonji, ki skrivnosti sledi
po potih neštetih svetov, zlivajočih v enem se svetu,
zmedeno bega skoz tisočletja, preži na preddobnih pokopališčih
in kot na žeblje, žareče še, pravkar skovane s poslednjim udarcem
kladiv, svoje nevidne lovske mreže obeša na solnce in ribiške sake spušča v morja goreča, ki jih povžijejo kot pajčevino. In obsojena večno iskati bega sredi molčanj, ki si odgovarjajo vsenaokoli v magičnih dotikljajih rok, v agoniji živali trpinčenih in v spočetju, zakritem od bliskov, v besu osteklenelih oči in v
ponosu, v zemljo kopajočih stopinje, kjer ti si korakal.
Sanjale so o slasteh negotovosti, igre, o mrzličnosti tržišč,
o zmedi jezikov, polnečih duše s svojim kričanjem kot pristanišča,
kamor z vseh morij se vračajo ladje in kjer orgije groze,
nad in krvi in pregreh preglušujejo morja besnenje
s strelom pozdravnim in z godbo prihajajočih.
In zvečer o sladkosti godbe, vi joče se po obrežjih
kakor eterna megla, ki tone vanjo na tisoče luči,
vrhu rek, ki kot žile hladnega bleska se zde, da izvirajo
iz meseca. O zagonetnih ženah, pod težo svoje lepote klonečih,
ki z zamišljeno pesmijo zovejo ljubljence. In njih šepetanje
in kril valovanje se zdi kot začarano v cvetju in dremanju grmov:
bele se, v fosfornem blesku draguljev in ustnic, odevajo v somrak,
kot bi njih roke s kretnjami kač, uspavanih s čarom,
sipale zrnje magičnih vonjev v srca, ki so pod njih pogledi se
vnela, ter bi v omamnem sopuhu duše mrtvih pozivale na odgovor.
669
A najposlednejši vseh (kako zaihteli smo od ljubezni!) — milijoni razdedenih. mravlje, ki so nagrnile se z lomov, sužnji, ki plazijo se skoz življenje kot skoz prepovedane vrte, so se vili molče mimo nas. Njih utrujena duša bila je brez sanj. Le v zaiskrenju oči pri udarcu nenadnih zamahov so zazrli nad sabo obok neba, začrnelega od mraka stoletij, kakor strop mračne delavnice, sajaste od tisočletne robote: vetri so pod obzorje razpuhali vignje v Geheno rdečega žara, ki je bil, kakor bi celi pragozdi izrvani pod težo gorečo valov
prasketali, in firmamenti,  zemlje objemajoči, kakor mehurji, nabrekli iz
stekla, poigrava je v vseh barvah in sinji, kupole sreče eternih palač, okna na vrhu oboka za luči iz višine, topili se v pari in so kot pena krožili na površinah pripravljenih varov, katerih odsvit se je širil čez ves zenit zvezdni in v sajah mrakov se lovil kot zlato peščevje, ki kri ga je zlepila: nanj pa so padale sence, gigantsko se odražajoče, kakor podoba skrivnostnega boja krog večnih plamenov.
Med njimi pa šli so graditelji tvojega svetega hrama. Ti so iz
vseh se edini spoznavali z znaki. Kakor obljubo drugega neba in zemlje zrli so grozo stvari in prelest. In v neštetih oblik preobilju so čutili prvo napet je tvojega tvornega diha, ki se kot ogenj Elijev iskri z vseh najvišjih linij lepote preko pokrajin, obremenjenih z oblaki stoletij, in ki z udarci strel ohromi roko začrnelo predrznežu. Kot odrešitev od tajne krivde sta bila jim bolečina in delo. Kot gotovost poti njih notranja vedrost, negibna, bela in silna
kot solnce, ki, najsi tudi nevidno ponoči in v vihri,
vlada zemlji po zakonu večnem. Kot mater in sestro zmagalcev, v tisočletij razcvetu, na ustnicah jutra rdečico, pozdravljali ženo in poletna sozvezdja Orel, Labod, Delfin in Lira vstajala žarka so v svoje noči, za dnevom, ki se je zdaljšal. K milijonom trpečih bratov je šlo njih poslanstvo kot bi za stavbo najemali delavcev. Da pa bi bile bolj žgoče najemajočih besede in roke, nagrajajoče z žerjavico hrepenenja, tvoja pravičnost, silna, nad smrtjo gospodujoča, je njih ustnicam vzela spomin na vse zemske sladkosti.
Prevel Fran Albrecht.
670