429
Kritika
Dr. Ivan Pregelj, Osnovne črte iz knjižne teorije. Založila Jugoslovanska knjigarna v Ljubljani, 1936. Str. 112.
Kar se tiče poetike in literarne stilistike, moremo Slovenci le malo pokazati. Slovstvene čitanke so utegnile povedati komaj nekaj glavnih stvari in zato je moral biti človek pozoren in vesel, ko je začel Pregelj razkladati svoje znanje v nekaterih letnikih Mentorja, starega in novega, in ko je zapisal Vladimir Levstik v lanskem Ljubljanskem Zvonu nekaj zanimivih pripomb k zadevi. Preglja je stvar zanimala tudi s praktične strani, saj je sam skušal ustvariti nekaj literarnih vrst in celo slogov, ki smo jih Slovenci zamudili. Pričujoča knjiga, ki je prva te vrste, je zanimivo in izvirno delo, ki pa je videti bolj kakor osnutek, v katerem je treba glavna vprašanja iz poetike na kratko obdelati. Bila naj bi nekak šolski priročnik, a videti je, da bo imel pravo korist od nje šele tisti, ki razpolaga že s precejšnjim knjižnoteoretskim znanjem, ker ga bo znal načitani Pregelj še zmerom kje poučiti. Zato pa bo za šolo premalo preprosta, nekod preveč pregljevsko izražena. Dasi hoče včasih s številčno razporedbo definicije napraviti vtis skrajne sistematičnosti,
je stmjenost besedila nekod le navidezna. Moti tudi, da se spušča v predrobne stvari in včasih kar tako navrže odtrgano izjavo. Tudi naslov Proza mora zmešati, ker govori le o literarnem izrazu.
Po zgledu mohorskega Cvetja je dodana vrsta vprašanj za obnovo snovi, iz česar je napravil Pregelj nekak literarni leksikon. Na odgovore od dijakov po večini ni mogel misliti, zakaj takšne in še tako stilizirane je bilo namreč včasih mogoče pričakovati le od Preglja samega. Tu je porabil priliko, da je odložil nekaj svojih dognanj, ki so včasih zelo dobra ali vsaj zanimiva, n. pr. o Prešernu, pa tudi nepremišljena, zlasti če se spušča v domneve, da bi bil Prešeren napisal dramo v španski meri, če vidi v Gradniku parnasovca, o katerem ne pove več, kakor da je pokrajinsko neprečiščen (primorski naglas!) in če sta mu Zmaj in Jakšič mogočna lirika. Nerodne so take izjave posebno še, ker so nekam apodiktično ex cathedra, enkrat za vselej izrečene, rekel bi profesorsko neprožne in zato malo plodne. Posebno nerodna je zadnja izjava, da „se razvijaj moderna slovenska proza pod mentorstvom in v pravcu slovničarja dr. Antona Breznika". Breznika naši literarni delavci večkrat premalo upoštevajo v tem, kaj je storil za očiščenje našega izraza, a on sam bi se nikakor ne hotel staviti za mentorja slovenski prozi. Zraven tega pa je Pregelj sam med tistimi, ki bi moral po Brezniku še trebiti (pravec, prošlost, sediči, priroden, lagodno, skupljati, poedin, znak). Nekaj podobnega je tudi z mislijo, da bo morda izrazito slovenska nacionalna igra nastala iz ljudske prosvetne organizacije. Taka igra je navadno kvalitetno šibkejša, ker je navezana na diletantstvo. Grška drama je na priliko rabila za svojo rast socialno in kulturno bolj razvita mestna tla. — Ker se je Pregelj naslanjal le na Grafen-auerja, uči tudi njegove napake in jih še veča. Tako bi človek po njem sklepal, da je Japelj prevajal Gellertove basni, čeprav niti moralističnih pesmi ni, da je Zois zaradi Herderja domačil Lenoro, čeprav ni gotovo, da ga je takrat poznal, ali da je Vodnik prevedel Kotzebujevega Petelinčka, dasi je to opravil Kopitar. In menil bi, da je Frankopan med tistimi, ki so pripravljali tla slovenski dramatiki, četudi gre pri njem le za narečno slovenščino, ki jo je hotel komično uporabiti, ne pa vanjo prevajati. — Najbolj čudna stvar v knjigi, ki je splošno zelo pozitivna in razveseljiva novost, pa je njeno jugoslovanstvo. Jugoslovani so Preglju tudi Bolgari. Toda medtem ko poudarja zapadnost naše (slovenske) narodne pesmi nasproti srbski, mu je na drugi strani „naše" vse kar štejejo za svoje Hrvati in Srbi — na Bolgare pa pri tem čisto pozabi. Tako je zdaj „naš" Osman, pri nas je bila opera prej ko v Parizu, naše so šale o Ribničanih kakor o beograjski Uorčoli. Medtem ko je menda že vse spoznalo, da je nemogoče ali prisilno dosledno vzporejati razvoj literarnega življenja pri vseh treh jugoslovanskih narodih, postavlja Pregelj še danes slovensko protestantsko pesem ob stran renesančne dalmatinske lirike, s katero je ni nič vezalo. Taka zakasnela prilagodljivost gotovo ne more roditi jasnosti.                                                          Lino Legiša.
„Mlada Setev". Založila „Setev", kulturno društvo gimnazijcev v Ptuju. Tisk Tiskarne Sv. Cirila v Mariboru. 149 strani. 26 Din.
Ptujski gimnazijci so napisali knjigo, ki je zanimiva podoba naših dni. Od osmih mladih, ki štejejo sebe že v najmlajšo slovensko pišočo generacijo, bodo dva, trije najbrže res našli pot v slovensko literaturo. Celotna zbirka prvencev je pa pomembna brez nekega previdnega ozira na morebitne upe in nade. Zato, ker je pristen izraz mladega iskanja in doraščanja, samostojno izpovedanega — brez običajnega šolskega mentorstva — in pogumno izpovedanega. Pogum je pretehtan
430
in trden prav v najbolj dozorelih med njimi. Danes smo že daleč od pisanja, ob katerem je Župančič pred petimi leti vpraševal, ali smo res tako izmučeni, da bomo proglasili cmeravost za svoje značilno svojstvo. Najmlajši so živo občutiil pogum kot dragocen delež sodobnosti. Želijo, da bi sprejeli njihovo knjigo ..vsepovsod kot morda nekoliko jecljajoč, toda veder odraz naše žilave volje do življenja in do dela." Najboljša zrna „Mlade Setve" so v mirnih, za gimnazijska leta nenavadno neprisiljenih in neizkrivljenih zgodbah iz Haloz in v zapiskih študenta popotnika, zakoreninjenega na domačem Polju. Njegove uvodne besede in nekateri odlomki iz potopisa po Koroški (srečanje s staro ženico) govore o programu mladih ljudi, ki nočejo vnašati dnevne politike v literaturo, pač pa hočejo vnesti več kulture v dnevno politiko. To bo pa med nami še vse bolj potrebno, kot je že.            Š. B.
431