List 17. Še kaj od topirja. „Novice", ki se tako marljivo za pravo izobraženje slovenskega ljudstva poganjajo, so nam v 12. listu t. L nekaj od koristnosti topirjev povedale, in po pravici nespametno preganjanje te nedolžne živalice grajale. Ako pomislim, od kod da izvira sovražtvo do topirjev, se mi nehote sili prepričanje , da zamore vzrok tega nespametnega ravnanja, preganjanja in pobijanja topirjev le neznan os t na-tore in njenih prikazkov biti, posebno pa babjovera in vraže, ktere še dandanašnji kakor druge narode tudi slovensko ljudstvo tarejo. Človek je navajen povsod sam po sebi soditi. Kakor ponočnjaki, kteri se s hudobnimi deli svitlobi umakujejo, niso nič vredni, mislijo tudi, da ta ponočna živalica, ki čez dan v temnih luknjah prebiva, ni za drugo, kot za škodo. K tem krivim mislim je vraža naj več pripomogla. Pravijo, da se topir v mraku človeku v glavo zapodi *in v njegove lase zamota, da se ga ni mogoče znebiti. — Ljubi bravec! ali si že kedaj v svojem življenji to vidil? Od kod tedaj ta kriva misel? Berž ko ne si jo je kaka skerbna mati izmislila, češ, da ne bodo otročiči v mraku gologlavi hodili in se prehladili. Al kmalo pa se je ta iz-mislek v strah otrokom razširil kot resnica od kraja do kraja v škodo človeštvu in nedolžni živalici. Skerbne preiskave v življenji topirja nam niso le tega in druzih vraž razjasnile, temuč nas tudi s to živalico bolj in bolj soznanile. Naj mi bo tedaj dopušeno tega ponočnjaka bolj natanko popisati. Marsikdo morebiti misli, da topir na zlo nizki stopnji živalstva stoji. Al to ni res. Topirja visoko stopnjo v živalstvu nam že misel priprostega ljudstva razodeva, po kteri je topir napol miš, napol pa ptič. Toda še na višji stopnji kot ptica in miš stoji topir, ki se po mojstru živaloznanstva, Cuvier-u, precej za opicami (merkvicami) vverstuje , ktere na nar višji stopnji živalstva stoje. Život topirja je podol-gast in razun ušes in perutnične kožice (Flughaut) z gosto in kaj tanko dlako obrašen, zato ga priprosto ljudstvo z miši enači. Na obeh straneh trupla se koža tako razširja, da ne veže le sprednje in zadnje noge in repa, am- 66 pak tudi močno podaljšane perste sprednjih nog. Samo pa-vec sprednjih nog, ki je majhen in v pravi meri k truplu, in persti zadnjih nog- so prosti te vezivne kožice. Pavec sprednjih nog je, kakor sem rekel, majhen, prost, in z močno zakrivljenim krempeljcom orožen, za kterega se topir obeša; posamezni členi družin čveterih perstov so pa kaj močno podaljšani, posebno mazinec, ki pri nekterih skor dolgost celega života doseže. Med temi persti, kteri so brez krem-peljcov, je razpeta perutnična kožica, kakor platno na dežniku, in se razširja do perstov zadnjih nog, ki so z močnimi, zakrivljenimi krempljni oboroženi, in dostikrat tudi do konca repa, ki se pa pri nekterih ne nahaja. In s to tako razpeto kožico zamore topir kaj hitro, gibčno, tiho in varno sem ter tje letati, kar ga tedaj pri ljudstvu med ptiče vverstuje. Zavernil me bo pa morebiti kdo: zakaj spi ta tihotapec nečimeren podnevi, ko se vse trudi pa dela, in se belega dneva veseli, ponoči pa, ko vse počiva, nemiren rogovili? in kako je mogoče, da se ponoči, kader nobena žival ne vidi, vendar tako gibčno in varno vede? Na to odgovorim, da ima mati natora povsod in v vsem svoje predpise, da zamore svoj cilj in konec doseči; in da je eden iz teh namenov ravno pokončevanje mnogoterih škodljivih ponočnih živalic, kar pa slepi človek dostikrat zapopasti noče. Ali zopet novo vprašanje: ako topir ponoči ne vidi, od kod pride, da vendar tako varno in gibčno sem ter tje leta, in se kar nikamor ne zadene? — Nepripravnost vida na-domestuje velika občutljivost te živalice, ktera se posebno v perutnični kožici, v ušesih, v nosu in v nekterih odvisnikih razodeva. In ta občutljivost je tako velika, da popolnoma nadomestuje nezmožnost topirjevo ponoči kaj vi-diti, kakor skušnje uče. Spalanzani je celo sobo z nitmi prepregel, potem topirja oslepil in v sobi izpustil; in lej : topir je tako varno in gibčno sem ter tje letal, da se kar v nobeno nitko ni zadel. Akoravno se take neusmiljene skušnje ne morejo zagovarjati, nam vendar kažejo , da pri topirji velika občutljivost kaj velikih in golih ušes, nosa in pa perutnične kožice vid popolnoma nadomestuje. Iz tega se razvidi neskončna modrost Stvarnika, kteri je tudi to ostudno živalico tako vstvaril, da si zamore ponoči iskati živeža, ki obstoji iz ponočnih kebrov, metuljev in drugih škodljivih živalic. In tako tudi topir veliko koristi , akoravno se človek tega ne zave , in to koristno živalico nespametno preganja in pobija. Koliko pa topir koristi, zapopade posebno tisti, kteri njegovo veliko p ozre š-nost pozna. Skušnje uče, da eden večih topirjev 15—20 kebrov zaporedoma požre, in kar nič se mu ne ustavlja; bolj mali topirji pa muh po 80—100 pohrustajo, kakor nam skušeni živaloznanci pišejo. Gospod Frauenfeld v Beču je imel vjelega topirja (Vespertilio noctula), ki je navadno za večerjo 50—60 červičev pohrustal. Kje so pa topirji pozimi, ko jih kar viditi ni? Ali poginejo v jeseni kakor večidel kebri? ali se, kakor nekteri ptiči, v ptuje kraje podajajo ? Ljubi bravec! kar pervo zadene, povem ti, da ne poginejo, kjer topirjevo življenje ne terpi le eno leto, kakor kebrovo ; nektere sorte se sicer podajajo v druge kraje; ali kar jih je pri nas , večidel vsi prebivajo tudi čez zimo v naših krajih. Kje pa so, da jih nihče ne vidi? Lej, ljubi prijatel! zopet se ti pokaže neskončna modrost Stvarnika. Kjer se namreč topirji edino le od kebrov, metuljev in enakih živalic živijo, teh pa pozimi ni, bi mogli topirji glada poginiti. Al to se ne zgodi. V luknjah, v starem zidovji, v votlih deblih, kjer tudi poleti čez dan prebivajo, celo zimo s p a v a j o o t e r p n j e n i, in to na kaj čudno vižo. Topir se namreč za krempeljce zadnjih nog tako obesi, da z glavo navzdoli visi, ves v perutnično kožico zavit; in tako živi celo zimo brez živeža v terdnem spanji, tako dolgo, da ga gorki sončni žarki zopet ne predramijo, in on navadnega življenja, preganjanja in pokončanja škodljivih kebrov in drugih enakih živalic od novega ne začne. Al kakor svet dobrote navadno z nehvaležnostjo plačuje, taka se tudi topirju godi. Zato, ker on ponoči, kadar počivajo druge živalice, ktere se tudi škodljivega raerčesa žive, tako pridno rogovili, in veliko kebrov, metuljev in drugih živalic pokonča, ga nespametni ljudje, kteri del j ne mislijo kot za nos delječ, sovražijo, preganjajo in pobijajo. V Beču. __________ P. Viktor M.