KLICANJE.
JOŽA LOVRENČIČ.
Grem po cesti — nad mano drevo zašumi: Pošto j, kam se ti mudi?
Kam? Sam ne vem.
Rad bi prišel k dobrim ljudem.
Drevo šumi, šumi. . .
Korak mi obstane — ceste več ni.
Dobri ljudje — iz srca jim rastem in jim
šumim, počivaj pod mano in te umirim! —
In sedel sem pod šumeče drevo, poslušal ga in čudno lahko mi je v srcu bilo.
DRAŽBA.
NARTE VELIKONJA.
Sani peka Burje so se baš oni hip ustavile pred gostilno, ko je sodni sluga Anzelm, stoječ sredi gruče ljudi na nizkem tnalu, klical že vdrugič: > Bajta brez živega inventarja dva tisoč, z živim petnajst sto. Kdo da več!« Gruča ljudi se je gnetla pred nizko bajto ter norce vaje se zrla biriču v obraz. »Vsaj petnajst sto, da se plačajo pogrebni stroški! In vzemi brez živega inventarja!« je silil dolgi Suhač v svojega soseda krojača Juriča.
»Kaj se to pravi: ,brez živega inventarja'; saj nimaš pri bajti ne repa ne roga!« se je otresel krojač.
»Človeka kupiš zastonj in še pet sto prihraniš. Kdo da več?« je ponujal birič. »Za petnajst sto!«
»Kakšnega človeka?« se je naglo in razburjeno vsilil pek Burja v gnečo ter vrgel krčmarju vojke: »Konja postavi v hlev, ves moker je!« Okoli ustnic mu je igrala silna nestrpnost in čudna razdraženost. »Daj, poiščite človeka, živi inventar te bajte, in oglej si ga, kdor dražiš!« »Ali je človek z bajto vred?« je vprašal naglo pek.
»Pravijo!«  je dejal krojač. »Kam pa naj ga spravi občina? V mrtvašnico živega ne sme, saj je staro itak pokopala na svoje stroške!« je razlagal Suhač.
»Ali nisi ti, Suhač, v fantovskih letih gledal za rajno. Pa ni bilo nič, kaj?« je vprašal krojač Jurič.
»Kar pusti me!« se je ta zgrčil v dve gube ter udaril mimo peka v gostilno. Pek ni zapazil v svoji razburjenosti, da ga je nalašč sunil s poti; samo opotekel se je od Suhačevega sunka. »Oho!« je dejal pek ter pobral klobuk, ki mu je bil padel v sneg. »E, pa sem le pregnal žverco sitno; ta bi dražil, da bi ušesa bolela,« se je smejal krojač.
V tem hipu so privlekli iz okajene kuhinje razcapanega bebca ter ga postavili pred družbo.
»Za ognjiščem je čepel v pepelu ter snažil zarjavelo pilo!« je razlagal nekdo. »Otresi se pepela, Cene; še kravo očohajo, ko jo kupujejo. Kaj boš s pilo, Cene?« Cene je zvedavo pogledal po ljudeh, skril pilo za hrbet in zajecljal s pritajenim smehljajem:
»Osnažil jo bom! Če je rjasta, ne teče!« Ko je govoril, se mu je grbančilo čelo, čez katero mu je segala rdeča lisa, znamenje, ki ostane, če padeš na oster kamen. >Takšen je ta živi inventar!« je vzkliknil krojač Jurič, ki se je rinil bliže h klicarju.
»Otroke in kravo bo že varoval. Petnajst sto z živim inventarjem!« »O!« se je čudil kovač Vrečar. »Bajta ni vredna sedmih grošev! Pa še zapečkarja povrh. Le imej bajto; iz samega usmiljenja jo kupuješ. Raztrgana je in svisli nima; vse so požgali na pogrebščini. Če bo tako padalo, kakor zdajle,« je otresal sneg iz brade, »imaš spomladi v bajti snega do slemena!«
»Cela bajta je lažja od božičnih jaslic; en sam človek jo prestavi z mezincem!« se je smejal nekdo.
»Kaj koga briga?« se je otresel krojač. »In če bi bil betlehemski hlev sam in bi sami angelci stanovali v njej.« »Saj tudi!« je veselo prikimal Cene. »Še sinoči so bili angelci v izbi. K Mariji so prišli. S tole pilo jim bom prepilil križe na oknu,« je jecljal ter se blodno nasmihal. »Sedem korov pet in trideset angelcev in dva keruba.«
Množica je prasnila v krohot. Borna postava Cenetova, ki so mu rdeli prsti od