Martina Orožen UDK 808.63-01 /-09 (497.12 Prekmurje)
Filozofska fakulteta v Ljubljani
VPRAŠANJA PREKMURSKEGA KNJIŽNEGA JEZIKA
(ob osrednjeslovenskem in kajkavskem hrvaškem)
Dejstvo je, da je jezik Kuzmičevega NZ (Nouvoga Zakona, Halle 1771) izdelan, kultiviran knjižni jezik z normativno relativno ustreznimi, krajevno ne povsem določljivimi, ožje narečnimi morfonološkimi sistemskimi zakonitostmi' in širše veljavnimi, v celotni panonski narečni skupini potrjenimi, knjižno uveljavljenimi ter zvrstno-stilistično izoblikovanimi besedotvomo-leksikalnimi zakonitostmi in dokaj enotnim knjižnim panonskim skladenjskim sistemom.^ Zvrstna izoblikovanost besedišča, predvsem pa ubeseditev skladenjske jezikovne ravnine nikakor ne moreta biti le neposredni odraz določene žive narečne govorice, katere težišče je v dialogu in se ji je prevajalec NZ (Š. Kuzmič) v želji po obojestransko uspešnem, ustnem in pisnem sporazumevanju s »Sloveni« med Rabo in Muro, želel kar najbolj približati. Vendar je bil izbor v narečnih sistemih obstoječega, razpoložljivega besedišča delno vezan tudi na vsebino biblijskega sporočila, ki zahteva svojevrstno »predmetno« terminologijo. Ta je bila v panonskem narečnem prostoru že zdavnaj (s prevzemom krščanstva v 9. stoletju) načrtno izobhkovana, nedvomno v jezik slovenskih Panoncev vključena (npr.: blagoslov, spasitelj, razpeti, sveti se ime tvoje, itd.) in
' Ob sodobnih dosežkih slovanske dialektologije, pa tudi novih spoznanjih o nastanku slovanskih knjižnih jezikov tudi na knjižne različice slovenskega jezika ne moremo gledati preveč izolirano. Tradicionalne teze o enotnem narečnem izvoru knjižnega jezika izgubljajo prepričljivost. Tudi slovnični in slovarski sistem prekmurskega knjižnega jezika v 18. stoletju v celoti ne ustrezata nohienemu od treh različnih govorov (govornih sistemov goričkega, ravenskega, dolinskega) prekmurskega narečja
' Prekmursko narečje je le eno od narečij panonske narečne skupine, ki se razteza tudi v današnji hrvaški kajkavski narečni prostor, zajema pa tudi del nekdanje »Štajerske dežele« z goričanskim, prleškim in haloškim narečjem. Vse to področje se zlasti v leksiki, besedotvorju ter knjižni skladnji v tipološkem pogledu delno vidno razlikuje od (drugih slovenskih narečnih skupin ter) osrednjeslovenske knjižne tradicije med 16. in 19. stoletjem.
191
je torej že zgodnji odraz nadnarečne, knjižne tvornosti, vezane na zatrto slovansko bogoslužje v tem prostoru. Prav tako skladnja prevoda le delno potrjuje žive narečne skladenjske vzorce (med temi npr. narečni tip zanikanja: nej je mene vrejden - me ni vreden), pod vplivom grške predloge, pa tudi drugih »slovenskih« knjižnih zgledov, Kuzmič vzdržuje panonskim slovenskim, pa tudi kajkavskim hrvaškim narečjem neznane deležniške konstrukcije (v narečjih so aktivni deležniki na -eč/-oč, -v, -vši, -ši oblikovnopomensko prestrukturirani - so bodisi pridevniki ali prislovi), kakor tudi nekatere govornim narečnim sistemom tuje predložne zveze pa tudi druge skladenjske sheme. Iz navedenih razlogov, ki bi jih s podrobno analizo jezikovnega gradiva zelo lahko utemeljili, nikakor ni sprejemljiv nazor, da je Kuzmičev jezik goričansko-ravenski govor prekmurskega narečja, kar se v strokovnih obravnavah preveč poudarja.'
Raziskovanja knjižnega jezika slovenskih protestantov v 16. stoletju, jezika hrvaških gla-goljašev (od 13.-16. stol.) ter kajkavske hrvaške knjižne tradicije (v tiskih potrjene od 16. do srede 19. stoletja)," nas vse bolj potrjujejo v prepričanju, da je bila za vse te pisce, oblikovalce različnih pokrajinskih knjižnih različic, značilna zavest o združevalno-sporo-čevalni vlogi govorjenega in pisnega (od 16. stol. dalje tiskanega) bogoslužnega jezika. Obe vrsti jezika so soočali ter na morfonološki ravnini kohkor mogoče usklajevali, besedišče ter skladnjo pa so nujno morali »dograjevati«, ker so bili v tem pogledu govorni sistemi za vse potrebe pisnega sporočanja premalo izobhkovani in nezadostni. Povsem neupravičeno podcenjujemo humanistično, teološko in jezikovnoretorično izobrazbo začetnikov slovenskega knjižnega jezika, njihovo razgledanost po dosežkih znanosti (npr. tiskarske, ilustratorske umetnine itd.) in kulture tedanjega časa, kot tudi njihovo zavestno naravnanost k slovanski pismenosti, knjižni dediščini in sodobni tvornosti, o čemer nam v uvodih svojih knjig sami poročajo.
Začetniki slovenske središčne knjižne dejavnosti, protestantski pisci 16. stol. (in tudi prekmurski pisci 18. stoletja) vseh svojih odločitev in praktičnih postopkov pri oblikovanju pokrajinskih knjižnih sistemov niso povsem točno in izčrpno opisali. PoudarjaU pa so potrebo po splošnejši razumljivosti, živosti, govorljivosti jezika, ki se je uveljavljal v administrativno razmejenih pokrajinah slovenskega jezikovnega prostora. Tako se je npr. P. Trubar odločil za »kmjnski« jezik (kranjskega narečja ni!) »za dosti riči volo, ner več pag, kir se nom zdi, de ta, tih drugih dežel ludi, tudi mogo zastopiti.«' Vendar S. Krelj v uvodu Postile (1567) razkriva drugačno, širše poznavanje »slovenskega« jezika, opozarja na glagoljaško (ter cirilsko) knjižno tradicijo, ki mu je tudi zgled normiranja novega slovenskega, kranjskega knjižnega jezika. Z »gospod Trubarjevo krajnščino« sooča tudi čistejšo narečno govorico »Dolenčev, Istrijanov, Vipavcev«; v zvezi z ustalitvijo slovenske »Orthographie« naglasa, da »moremo . .alli saj gledati, da se latinski puštabi namesto naših starih slovenskih, koHker je mogoče, v glihi viži postavijo, Inu ta Ortographia derži, katero našiga jezika idioma inu natura potrebuje, nekar kakor oče vsaki v svoji Vasi ali Mestu imeti.«
' Na nevzdržnost te teze je dejansko opozarjal tudi A. Vratuša v analizi Jezika »Nouvoga zakona« in Sveti evan-gyeliomov. Kuzmičev Zbornik, Murska Sobota 1974, 36-54. Tudi V. Novak v jeziku Š. Kiizmiča ugotavlja neavtoh-tone jezikovne pojave (Izbor prekmurskega slovstva Ljubljana 1976, 47-54)i v prispevku »Dalmatins Bibelübersetzung und die slovenischen protestantischen Schriftsteller im 18. Jahrhundert« (Geschichte, Kultur und Geisteswelt der Slowenen, III. Band -11. Theil: Abhandlungen. R. Trolenik, Milchen 1976, 87-100) posebej poudarja možnost kultiviranja prekmurskega knjižnega jezika tudi ob prevodu Dalmatina, čeprav je stopnja sistemske ujemalnosti jezikovnih pojavov pri obeh avtorjih minimalna (če natanko primerjamo vse jezikovne ravnine, predvsem seveda skladenjsko).
Glej podrobne razčlemJDe in prikaz razvoja čakavske in kajkavske knjižne tradicije v delu E. Hercigonje Nad iskonom hrvatske knjige (Rasprave o hrvatskoglagoljskom srednjovjekovlju), Zagreb 1983. ' P. Trubar, Ta evangeU sv. Matevža 1555: uvod.
192
Prav tako se v uvodu Kuzmičevega NZ seznanimo s temeljito razgledanostjo prevajalca, ki zavestno oblikuje živi govor svoje širše narečne pokrajine (ne le svojega rojstnega kraja), ase uči tudi ob zgledih bližnjih in daljnjih »Slovenov« (ob hrvaških kajkavskih, kranjskih, celo glagoljaških protestantskih delih in pri Lužiških Srbih!). V zvezi z navedenim menimo, da so bila nekatera dejstva iz uvoda premalo upoštevana. Tako npr. Torkoš v uvodu NZ navaja, da je »Primus Trüber Bo'ze rejc/i vu Aurachi, kak /ze /zam zove, /zlu-ga, Nouvi Zakon po Krajnikom jeziki z Glagoljzkimi piSzkmi vö dao. Na drugo leto pa, tou je 1563. Dalmata Antoni, Stevan l/ztrian/zki i Juri Jurjavics, dajo /tampati znouvics vtom jeziki vednom tali /tirj Evangyeli/te, v drugom pa Apo/tolov Djanje z Li/ztmi i /z. Ivana Oznano/ztjom vret v Tibingi z Glagoljzkimi Czymliskimi pilzkmi, kak naSi exemplärje kažejo, in 4to. Po eti ide Dalmatina Juri i czejlo Biblio, tou je, Sztaroga i Nouvoga Zakona v/zo pi/zmo, obrne na Stajerizki jezik zvelikim, kak pravi trudom... Sto de tak krato najim med Murom i Rabam prebivajoucsim jzlovenom te /z. Bože knige na izvoj jezik ... obracsati?
Že v naslovu je zapisano, da je »Nouvi Zakon ... zdaj oprvics z Grcskoga na sz(dri szlo-venszki jezik obrnyeni.« Kateri je ta »sztari« slovenski jezik? Kot smo spoznali, mu je Trubarjev kranjski, Dalmatinov štajerskil Nadalje omenja, da je Dalmatin dal Biblijo natisniti z » Vlaskimi, ali /zi bojdi z Deacskimi piizkmi.« Tako pa so pisavo latinico (in latinski jezik) imenovah kajkavski (in gradiščanski) hrvaški pisci. Osrednjeslovenski protestanti uporabljajo termin »Bukou/ki« jezik (glej npr. Register v Dalmatinovi Bibliji 1584).
Vse navedene, pa tudi druge pripombe dovolj zgovorno kažejo, da so bih prekmurski protestantski pisci (tako tudi Kuzmič) v 18. stoletju, glede na narečno sorodnost (slovenski in hrvaški panonski narečni prostor) in »državljansko« pripadnost (Vogerski Orsag) že vse od srednjega veka, zlasti v obdobju protestantizma v 16., še bolj ob njegovi »knjižni okrepitvi« v Prekmurju (v 18. stoletju), navezani predvsem na kajkavsko oziroma kajkav-sko-čakavsko (glagoljaško) knjižno tradicijo, na jezikovne razUčice, ki so se vzdrževale v mejnem slovensko-hrvaškem, čakavsko-kajkavskem jezikovnem narečnem pasu vse od Trsta in Kopra prek Istre do Bele krajine (važno jezikovno-knjižno kajkavsko-čakav-sko združevalno žarišče je bü grad Ozalj pri Metliki). Od tod se je že prevladujoča kajkavska različica širila proti Zagrebu, kjer se je v kajkavskih kulturnih središčih (Zagreb, Varaždin) sistemsko »izčistila« ter nadalje pokrivala Međimurje (Čakovec) in se s čaka-vizirano realizacijo spet uveljavila med priseljenimi Gradiščanskimi Hrvati.'
V 18. stol. je ta tradicionalni obredni »sztari szlovenszki jezik« dokončno vzpodbudil tudi prekmurske Slovence - protestante, da so se odločili za knjižno oblikovanje lastnega pokrajinskega, že v ožje krajevne govore razčlenjenega prekmurskega narečja.
Ob prekmurski knjižni tradiciji, ob prevodu Kuzmičevega NZ, moramo upoštevati še nekatera dejstva, ki kažejo na zgodnjo zvezo vzhodnega slovenskega narečnega panonskega obrobja s slovenskim središčnim prostorom ter njegovim knjižnim izžarevanjem v 16. stoletju. Nikakor ni brez pomena in samo slučaj, da je J. Mandelc v Ljubljani tiskal Vram-čevo kajkavsko Kroniko (1578)' ter v Varaždinu, kamor se je moral še pred tiskom Dalmatinove Biblije na hitro umakniti, Vramčevo Postilo (1586), Vramec pa je bü štajerski rojak iz Ormoža. Nemogoče je, da se vsaj z Dalmatinom ne bi poznala. Mi pa razmišljamo, od kod Dalmatinu vzhodnoslovensko besedišče v Registru! Vse to potrjuje vzdrževanje živahnih medsebojnih stikov, pogojenih v svetovnonazorski usmerjenosti tedanjih slovenskih izobražencev ter čakavskih in kajkavskih knjižnih ustvarjalcev in somišljeni-,
' L. Hadrovlc, Schrifttum und Sprache der burgerländischen Kroaten im 18. und 19. Jahrhundert. Wien, Budapest 1974.
' A. Jembrich, Život i djelo Antuna Vramca, Čakovec 1981, in razprava Prva knjiga tiskana u Varaždinu na hrvatskom jeziku kajkavske osnovice (1586), Varaždinski Zbornik 1181-1981, Varaždin 1983,349-357.
193
kov. Le-ti so soočali med seboj jezikovno-narečne pojave (kontaktne sinonime) treh različnih različic govorjenega (ali tudi rokopisnega) bogoslužnega jezika (glagoljaško-čakav-sko, panonsko-kajkavsko ter osrednjeslovensko-kranjsko), ki so se izoblikovale že v zgodnjem srednjem veku (samostanske šole) ter se ob sovplivanju razvijajočih se narečij v časovnem razvoju novejšim jezikovnim pojavom zmerno prilagajale. Ob nasilnem izgonu protestantov s središčnega slovenskega prostora v 16. stoletju nujno spet pomislimo na somišljenike v Prekmurju, ki so vsaj nekaterim izgnancem nudiU zatočišče;* verjetno tudi rešili kakšno preganjano »krajnsko« knjigo, ki je kasneje v 18. stoletju prekmurskim protestantskim piscem lahko služila kot knjižni vzorec. O tipičnih značilnostih, zakonitostih teh treh jezikovnih knjižnih tradicij v 16. stoletju ni dvoma, zato kljub poskusom ni moglo priti do poenotenja, do knjižne jezikovne sinteze čakavskega, kajkavskega ter osrednjeslovenskega knjižnega sistema. Potrjeno je medsebojno soočanje ter s strani Slovencev upoštevanje izposojenk in dopolnjevanje praznin v izvirnem besedišču, ki dokazuje, da so slovenski protestantski pisci s pridom izkoriščali knjižne izkušnje najbhžjih sosedov - Hrvatov (pa tudi Čehov; o njihovem črkopisu govori npr. Trubar), ki so imeh v tem času izoblikovana dva knjižna sistema (kajkavskega in čakavskega; vez med njima so bili glagoljaši).
O izoblikovanosti, besedotvorni razvitosti, živosti tega, v 16. stoletju le pokrajinsko, ne pa tudi narodnostno opredeljenega »starega slovenskega jezika«, priča že Register v Dalmatinovi Bibliji, kjer je prav panonsko besedje frekvenčno izjemno močno zastopano. Tako nas preseneča - in ne preseneča - kontinuiteta, leksična ujemalnost »slovenskega ali bezjačkega« besedišča v Registru Biblije z besediščem Kiizmičevega NZ ter skladenjska neujemalnost osrednjeslovenske in vzhodnoslovenske knjižne tradicije v 16. oziroma 18. stoletju.
V tem pogledu je zelo zgovorna primerjava pokrajinsko-dialektalne leksike v Dalmatinovem »Registru Nekaterih bejed, katere Crajn/ki, Coro/hki, Sloven/ki ali Besjazhki, Hervazhki, Dalmaün/ski, l/trian/ki, ali Cra/ki /e drugazhi govore«. Iz sicer skromnega primerjalnega slovarskega gradiva,' ki izčrpneje zajema le nekatere besedne vrste (npr. samostalnik, glagol) je mogoče izluščiti dovolj zanimivih podatkov o (fonoloških) besedotvornih ter izvirnih leksikalnih razvojih v slovenskih narečnih skupinah ter v kajkav-skem in čakavskem jezikovnem sosedstvu.
Opozorimo le na nekatere značilnosti. Pod oznako Crajnski zasledimo npr. številne nemške popačenke za izvirne slovenske ustreznike, celo sinonimične nize ali drugačne besedotvorne vzorce, navedene pod oznako »Slovenski ali Bezjački«. Isto izvirno slovensko besedišče je v 18. stoletju izpričano tudi v Kuzmičevem NZ, v deUh protestantskih in katoliških prekmurskih (in štajerskih slovenjegoriških ter prleških) pisateljev vse do zatona vzhodnoslovenske knjižne tradicije sredi 19. stoletja, potrjeno pa je celo v naši sodobnosti v Kranjčevem romanu »Strici so mi povedali«.'"
Taka besedotvomoobrazilna raznovrstnost, kot se kaže v besedišču pod omenjeno oznako, svojska pomenska motiviranost besedja, je nujno lahko rezultat dolgotrajne jezikovno-narečne, govomo-pisne kultiviranosti. Ob soočanju osrednjeslovenskega in vzhod-noslovenskega, panonskega besedišča se šele zavemo, kako zelo je zgodnji tujejezični
' Glej o tem začetek tovrstnih raziskav, V. Šiftar, Vloga petanjskega gradu pri širjenju protestantizma, Zbornik Š. Kuzmiča, Murska Sobota 1974,9-35.
' J. Stabej v svoji obravnavi Wörterverzeichnis der Sprachbemerkungen und des Registers in der Biblia Dalmatins 1584 (R. Trofenik, München 1976) navaja 2026 leksičnih enot Razprava je natisnjena v zborniku Geschichte, Kultur und Geisteswelt der Slowenen.
" M. Orožen, Dialektizmi v Kranjčevem romanu »Strici so mi povedali«. Spominski Zbornik M. Boršnikove in A. Slodnjaka SR 31,1983. št 4,375-390.
194
(nemški, italijanski) vpliv prizadel izvirno slovensko besedišče osrednjih slovenskih narečnih skupin (glej npr. tudi oznako Coro/hki). Povzročil je močan izpad izvirnega slovenskega besedja iz slovenskega leksikalnega sistema, s tem izzval občutnejše spremembe in inovacije v besedotvorno-pomenskem sistemu osrednjega slovenskega narečnega prostora ter ga oddaljil od vzhodnoslovenskega. Rezultati razUčnih razvojnih potekov so dobro vidni že v osrednjem knjižnem jeziku 16., zlasti pa 18. stoletja, ko obstajajo tri knjižne različice slovenskega jezika (osrednjeslovenska ali kranjska, koroška ter vzhod-noslovenska v dveh različicah: prekmurska, slovenjegoriška oziroma prleška).
Zato nas trajni ozir na vzhodnoslovensko knjižno tradicijo" v zgodovinskem razvoju osrednjega knjižnega jezika ne preseneča. V 18. stoletju je izpričan pri slovenskih slova-ropiscih (Ks. Vorenc 1703-10, P. Hipolit, O. Gutsman, M. Pohlin), ki upoštevajo celo hrvaške kajkavske slovarje ter »hrvaške in ilirske« vire, vse od konca 18. stoletja pa je značilen vpliv Š. Kiizmiča na oblikovanje slovenske knjižne norme v 19. stoletju. Prav to vzhodnoslovensko, pa tudi kajkavsko knjižno besedišče je odigralo pomembno vlogo v purističnem obdobju slovenskega knjižnega jezika od konca 18. do srede 19. stoletja, saj so bile stare »popačenke« kranjskega knjižnega jezika večinoma nadomeščene prav s »starimi« vzhodnoslovenskimi ustreiniki. Proces te izmenjave je nakazan že v Dalmatinovem Registru, o »čistosti« jezika pa je govoril tudi Krelj, ki je bil mnenja, da se v »Kranji inu Korotani govori dopolu nembški«.
Navedena spoznanja o izvirni leksikalni prožnosti, o možnostih izbire vzhodnoslovenskega besedišča, ki je bilo v 16. stoletju tudi v biblijskem sobesedilu bodisi funkcionalno (pomensko) bodisi stilistično izkoriščano, žehmo ponazoriti z nekaterimi značilnimi primeri v Registru Biblije 1584.
Razlike zasledimo tudi med izvirnim slovenskim besediščem središčnega in vzhodnoslovenskega, panonskega narečnega prostora. Nedvomno so posledica zgodnjega oblikovanja različnih pokrajinskih in kasneje še mlajših ožje narečnih, leksikalno-besedotvor-nih sistemov, o katerih vemo še zelo malo. Pod oznako Slovenski oli Bezjački zasledimo za en sam središčni leksem sinonimičen niz s pogosto drugačno besedotvorno izpeljavo. Te zanimive razUke bom ponazorila le z nekaterimi značihiimi primeri.
" I. Skaiar, Bibliografija prekmurskih üskov od 1715-1919, SAZU Ljubljana 1978.
195
če zdaj preskočimo 17. stoletje, ki nam ne nudi možnosti za konkretne primerjave istih besedil, ter ob koncu 18. stoletja ponovno preverimo leksikalnopomenske, besedotvorne, pa tudi skladenjske značilnosti Japljevega središčnoslovenskega in Kiizmičevega vzhod-noslovenskega knjižnega jezika (primerjava Kiizmičevega NZ iz leta 1771 ter Japljevega NT iz leta 1784), se ponovno potrdijo zakonitosti, ki so bile zapažene v Registru ter besedilu Dalmatinove Biblije. Opazni so sicer »premiki« v gramatično-leksikalnem sistemu osrednjega knjižnega jezika, ki jih je pospešil časovni razvoj; neglede na te »novosti« pa Japelj v svoj prevod načrtno uvaja izvirno slovensko besedišče. Tradicionalni knjižni besedni fond dopolnjuje s knjižnimi izpeljankami ter z besedjem drugačnega narečnega izvora (predvsem gorenjskega); posledica tega je, da izginjajo nekateri tipični dolenjski dialektizmi (npr. Kulla - voz; Serd - jez a; biti - tepsti itd.), kljub temu seveda dvojnost leksike (osrednja - panonska) v sobesedilu obeh prevodov izstopa, ostaja dejstvo. Opozorim naj le na primere z ustreznimi »kontaktnimi sinonimi«, ki pri omenjenih avtorjih v istem sobesedilu kažejo na širše pokrajinsko pripadnost, narečno ustaljenost dane besede ali besedotvorne izpeljanke. Sobesedilo zaradi obsežnosti gradiva tokrat pri obeh piscih izpuš-čam; opozarjam le na tipološke leksikalne razlike, ki bodo ob drugi priložnosti ustrezno opisane in razložene. V sodobni slovenski knjižni jezik se jih je vključilo malo. Gre npr. za naslednje knjižne in knjižno narečne kontaktne sinonime, ki poleg občnih imen zajemajo tudi različna krstna imena. Panonizmi te vrste ostajajo v sodobnosti večinoma narečni fond.'^
" Dialektalno živost besedišča prekmurskega narečja bo vsaj debo mogoče preverjati s prekmurskim knjižnim besediščem ob pomoči Slovarja beltinskega prekmurskega govora, ki ga je na podlagi narečne zbirke besedja F. Novaka dopolnil in uredil V. Novak (Pomurska založba 1985). Rabil bo tudi kot podlaga za ugotavljanje razlikovalnega besedja (besednega inventarja) v drugih slovenskih narečnih skupinah.
196
Summary
QUESTIONS CONCERNING THE STANDARD SPEECH OF PREKMURJE
The author favours the use of the term 'eastern Slovene standard speech', which can be justified with reference to those Prekmurje dialectal phenomena that occur on different language levels (phonological, morphological, formative-lexical and inflectional) in 18^^ century Prekmurje texts. The following facts have been established by an analysis of the language material:
1. The morpho-phonological system is mainly based on a narrow dialectal area (the Go-ričansko-Ravensko speech of the Prekmurje dialect), but it is also possible to detect non-aboriginal phenomena in phonology (such as in the ritual terms sluga, dika, etc.).
2. Ritual terminology suggests an older tradition of rites in the entire dialectal region of Pannonia (i. e. the Slovene and the Kajkavsko areas), whereas new lexical forms suggest an inadequate vocabulary in the dialectal lexical system.
3. The inflectional features of eastern Slovene standard speech, (e. g. participial constructions, the Se-Passive, agreement, as well as some inflectional cognates), on account of their common Greek origin show a higher degree of agreement with the Kajkavsko than with the central Slovene inflectional system.
4. The process of standardizing the language phenomena of eastern Slovene standard speech has been based on the contrast between the norms of standard speech in the Hungarian-Croatian cultural area (the Kajkavsko and Čakavsko) and the central Slovene Camiolian standard speech in the then Austrian cultural area.
5. The lexical originality and rich formative character of the Pannonian contact synonyms are evident and have been duly noted in the translation of Dalmatin's Bible (Register); these features make sense only when taken in the light of a certain 'higher' form of the language which does not appear as a fully developed standard system until mid IS'h century. They also show how different it is from the central Slovene system.
6. From this time on, Camiolian standard speech develops along lexical and inflectional lines that follow the aboriginal, more archaic, language phenomena of eastern Slovene standard speech, which itself, after the evolution of central Slovene standard speech into its modern form at the beginning of the 20* century, becomes subject to the influence of that system.
197