Pariška načela so uvedla enotno značnico, ki naj bi omogočila izpolnitev zbirne funkcije kataloga in je kasneje postala ključni element za izvedbo Univerzalne bibliografske kontrole. Nekateri nacionalni pravilniki, ki so nastali po sprejetju pariških načel, so ta določila zelo dosledno upoštevali, nekateri (najbolj znana so seveda angloameriška katalogizacijska pravila) pa so vztrajali pri značnicah v obliki, ki je jezikovno najbližja uporabniku. Iz istih krogov izvira tudi mnenje, da sodobna tehnologija omogoča ustrezno povezovanje različnih značnic za isto entiteto, prek interneta pa tudi bistveno lažji dostop do normativnih zbirk in izbiro najustreznejših zapisov. Zamisel je dobila podporo v okviru IFLE in tako je delovna skupina za revizijo Smernic za normativne in napotilne vpise pripravila popravljeno izdajo z naslovom Smernice za normativne zapise in napotila, ki temelji na zgoraj navedenem konceptualnem premiku. Namesto enotne značnice, ki sicer ohranja svoj pomen v okviru določenih katalogizacijskih pravil, pa za mednarodno povezovanje uvaja pojem verificirane značnice. To sicer ne pomeni obvezne spremembe pravil za oblikovanje značnic in dejansko je možno uporabnikom omogočiti izpise po izbiri tudi, če ostanemo pri dosedanjih pravilih. Vsekakor pa študija IFLE o funkcionalnih zahtevah za bibliografske zapise nakazuje nove usmeritve in seveda nova priporočila na celotnem področju katalogizacije.

Pravice