; zeitijng) Eiist 4. V iietlk 14« Jffaliserpaiia 1848. Slovenija izhaja vsaki teden dvakrat, in sicer vsaki torek in petik. Predplačuje se za celo leto v založnici v Ljubljani 7 gold., za pollcta 3 gold. in '/,, za kvatre 1 gold. in 45 kr. Za celoletno pošiljanje na doin v Ljubljani se odrajluje še '/, gold. Za po pošti pošiljano Slovenijo je celoletno plačilo 8 gold., polletno 4 gold., za ene kvatre 2 gold. Slaveni in Nemci. (Dalje.) Nemškega „bunda" ali zaveza celo naše branili, zraven pa svoj narod zanemarali, nas, deri nismo nigdar drugih narodov potlačevali, jim njihove dežele odjimali in jili med se raz-delovali, kakor so to drugi narodi ne redko cesarstvo ne potrebuje. Naša deržava ima več od 36 milionov prebivavcov, je velika in mogočna, tiste nemške deželice so pa veči del tako drobne, da bi jih nekoliko parov v našim prostornem cesarstvu leliko perve raje rajalo (plesalo), so tudi tako slabe, da so brez nas, kakor Nemci sami pišejo, kakor ptica brez perut in riba brez vode. Nemci tudi v tisti „bun Dolgo smo žalovali ko sužni Izraelci, naše citre ino žvegle (pišalke) visile so na drevesih; čeravno smo si popevali, vendar nije bil duh pesmi duh slovenski. Previdnost božja, ktera je odločila posameznem človeku pot, po kateri ima priti do konca svojega, kolo historie je letaš strahovito mogočno zamahnula, ino versta je prišla na nas zapuščene sužne Slav-jane, versta je na nas potlačene Slovence. Komaj se je odštelo nekoliko meseov, ali glej, kako se giblje život norodni, glej, kako od ust do ust se glasi glas: „Tudi mi smo kaj". Nije nas zbrisal čas iz reda človečjega druživa, nije nam polamal kosti, čeravno smo vi-sili kak žertva (ofer) na križu, žertva po-mirenjaza svojo nesloženost, žertva ozbil-nosti ali resnobe (Ernstes) za svojo lehko-mišlenost; vendar smo, ker smo spolnili voljo previdnosti, vstali zopet v živlenje delavnosti, v živlenje gibanja ino podprijemanja, v živlenje nove dobe, katera potrebuje vračtva za ostarelo truplo. Razumevati si ali in spoznavali perzade-vajmo nas ino naš čas; zakaj nismo še tako slabi, ko se nam zdi. Saj se drugiga ne čuje, kakor: „Ne damo se, nebojimo se," saj se druga ne čuje, kakor: „Vse za Boga, Cesarja austrianskiga ino za Slovenjo!" Da je ta res, pokaže v djanji posebno Slovenec med Muro ino Dravo. Lepi Vam je človek Slovenec med Muro ino Dravo, velke rasti, bistre glave, čeden, pameten, snažen v obleki ino pohištvu, prijatelj pesmi ino konjev, priden delavec na polju ino vinogradu, pobožen v cirkvi; vesel v prijaznem družtvu, pa tudi nar bolj goreči domorodec. Obderžal še je čisto narodno nošnjo, pa tudi narodni duh ino zavestje je globoko mu vcepleno v serce. Če ravno ve brati ino pisati po nemško, tudi dosti jih govoriti, vendar nije odpadnik ali pa ponemčenjak, ampak Slovenšina mu je pred vsem mila ino draga. Vidili smo ga mesca malega Travna, kako močno se je branil nemške zaveze, culi smo ga, kako je kričal iz vsega gerla: „Vse za Ausrio ino Cesarja Ferdinanda, ali v Frank-forti nemarno opraviti ničesar." Vidili smo, da je on pervi bil, kateri je slovenske modroru-dečebele bandere na turne svojih cirkev postavil, katere potniku živo kažejo, da pri njem ptujšina ne najde ne rodovitne zemlje, ne hla-divne rose. Vidili smo, da je 011 pervi bil. kteri je na slovenske prošnje nar hitreje podpisal. Vidili smo, da je on pervi ideo (misel) Slovenie prav razumel, ino veselo se zglasil: Ce pa od Celovca do hervaške meje, odPIača do Soče segnula bode politiška Slovenia, bode odperla se mi srečnejša prihodnost, ter bode mojim vnukom prievela iinenitnost, ino iz sredine ino krila Slovenie bodo ustajali silni duhi, kateri bodo nadehnuli pismenost, obertnost, u-metnost, s kratko besedo, kateri bodo živlenje obudili novo. Culi smo, da je on pervi izrekel na glas: Niga več razločka med Krajncom ino Šlajercom, Hervatom ino Čehom, vsi smo -si bratje, slovenski bratje po kervi, jeziku ino veri. Zato pohvalimo očitno Slovenca med Muro ino Dravo verlega Polanca, bistrega Šavničara, pridnega Pešničara, modriga Gorčana. Pa tudi brati njihovi ne ostanejo zadi, tudi med Savo ino Dravo začel se je gibati močen duh slovenski, Bog ga okrepi ino oživi čedalje bolj ino bolj! Na koncu mojega dopisa še nekoliko važnih besed. Vidi se svetlo, da vse naše delovanje ima tje meriti, da se ustvari politička Slovenia. Zato naj se naši poročniki na Dunajskem deržavnem zboru z vso močjo poženejo za izvedenje naših želja. Tudi zato naj ne pozabijo se živo potegniti, da se slovenska stran sekovske škofije k lavantinski pridruži, zakaj, dokler bode nemški konsistorium ravnal slovenske šole ino odhranjenje slovenskih bo-goslovcov, tako dolgo se imamo bolj na odpor, kakor pa podpor domorodni reči naši zanašati. Ravno tako naj poslanci naši na frankofortsko nemško ^kupščino pazijo; zakaj ne samo, da je osnova tistega zbora nepraktična, ker nisem kos previditi, kako bi nemške deržave oprav-nik (Reichsvervveser) s polnooblastnimi zastopniki naroda nemškega mogel biti zakonodajavni čez austriansko cesarstvo; — še je tudi nevarna samostalnosti ino konštitučni ali ustavni vladi au-strianski. Že v spregledu k nemški zvezi nepri-štetih dežel austrianskih je to nemogoče, kerAu-stria v svoji autonomii nemore odvisna biti od po-stavodaje nemške, katere interesi (cilj no konec) so čisto drugi od austrianskih. Nar višja oblast deržave (Landesholieit), vojske, denarjev, narvišja politička oblast nad ali poleg drugih oblast ednake pravice, ednake veljavnosti, ali ni to absurdum, ali kakor Slovenec pravi, ne ve se, kje je rep, kje glava? Hlače, katere so za Nemca, bi tudi mogel Slovenec nositi, bodo mu prav ali ne; bodo pa njegovim životu zmerjene, ah' ne. Pred, kakor bomo smeli kaj v Dunaji skleniti, bi mogli Frankfort vprašati iti, ali veljalo bo, ali pa ne. Kako smešno je to! Nemški opravnik ima kraljestvo, ino ga v resnici vendar nema, ima vojsko, pa vendar ne, ima denarje, pa vendar jih nema. Kdo razreši to vganjko? Taka bo, kakor je s vogerskim ministeriom. Bojni minister mad- žarski zapove ino ukaže austrianskim regimentom, kteri so slučajno na Ogerskim v garni-zoni (posadki), naj grejo klati naših serbskih bratov, dunajski pa, naj marširajo v Italio. Kterega bi zdaj človek poslušal? Peštanskega ali dunajskega? Tako bo s frankfortskim 0-pravnikam ino z njegovimi ministri. Nihče nemore dvema gospodoma služiti. Kje eden šiv-Ije, drugi para, tam ne bo srajce. Frankfort terdonemški bo htel terdonemško, Dunaj nemš-koslavjanski mora nemškoslavjansko. Zato Slovenci vse za Austrio. Autonomia, zakonodajavna oblast frankfortska nas vezala nebo nikdar, ampak le dunajska. Nemci, naš pristop k Vam bo, kakor pristop deržave, k deržavi, drugači pa ne. Zavez hrambe proti zvunajnim neprijatelju, drugega nečemo. Vi nam hočete velikodušno tisto ponuditi, kaj mi že imamo ino nam po Bogu ino pravici sliši. Vraši Grundrecliti so nam preveč neslani, zakaj mi v njih vidimo začetek samih neredov, večne puntarie, ne pa obstoj pravega zakonitega reda, prave svobode. Da bi bila Vaša moralna moč velika, upati bi se še dalo kaj dobrega, ali narod, ki jedro keršanstva streti če, približuje se več propasti svoji, ko pa močnem stanovitnem političkem živlenji. Dajte nam miru z vašo sivo theorio! — Austriansko Cesarstvo. Dunaj. Iz Insbruka so prišle od cesarske rodo-vine sporočila od 5. t. m., po kterili se zdravje njig. velič. presvitliga Cesarja in pa nadvojvoda Franca Korlna če dalje bolj boljša. — 8. dan t. m. so se podali poslanci zjedi-njeniga odbora k cesarjevim namestniku, nadvojvodu Joanu s prošnjo, de naj Doblhoffu nalogo da, novo ministerstvo zložiti, v ktero bi ra-zun \Vesse11berga nobeden poprejšnih ministrov ne smel vzet biti. Na to je nj. visokost, nadvojvoda ministerstvo Pillersdorf razpustil, in Doblhoff ima novo napravili. — 8. t. m. je nastopil nadvojvoda Joan pol do Frankobroda, prevzet novo čast nemškiga opravnika. Minister zvunajnih oprav baron Wessenberg, ga spremi. Dunajčani se zanašajo, de bode nadvojvoda Joan nemški narodni frankobrodski zbor v Dunaj privabil.— Wien. Z. 9.1.111. pove, de je pred ta dan veliko zbornikov sploh iz slavjanskih dežel pred zjedinjeni odbor mestjanov, narodne straže in šolstva prišlo, ki so se tako izrekli, de želijo ozko ozko zvezo z Nemci in pa celost austrianskiga cesarstva. To razodenje nemških misel od slavjanskih poročnikov je bilo z nar-večim veseljem sprejeto. De! Kakor zvemo, so bili to moravskiposlanci. H. Beč. 10. 1.111. De Pillersdorf lastnost nema, ki jih premaganje sedajnih stisk in težav u Austrii tirja in de seje le za to tako dolgo deržal, ker so vsi mislili, de 11111 naslednika najti ni mogoče, jasno pokaže zgodba, zavoljo ktere je padel. Pillersdorf se je ponudil za poslanca deržavniga in je, priporočvaje se, ustavno pismo od 25. Malitravna, ktero je že po očitnim mnenju zaverženo bilo, načert ali program namenjene ustave imenoval. Temu se je pridružil po ministerstvu na svitlo dani red za opravila pri deržavnim zboru, s kterim ljudstvu ni moglo nikakor vstreženo biti. To in tudi čudno molčanje vladarstva zastran Praž-kih z neodgernljivo tmino obdanih dogodeb je nezaupnost in nevoljo do Pillersdorfa zopet 0-budilo, in misel, kakor de bi se mu namestnik najditi nc mogel, se je zčasoma tudi zgubila. V teli okolišinah pokliče Pillersdorf predsednika odbora mestjanov, narodne straže in študentov, Fišhofa ter ga za svet popraša, kako bi si zgubljeno zaupnost ljudstva zopet pridobili zamogel. Fišhof mu reče, de k temu je potreba, de se ustavno pismo 25. Maligatraviia čisto na stran dene, de se neposredne (direkt) volitve vpeljejo, de se tačasni red opravil 0- verže i. t. d. in Pillersdorf se ni pomislil, k vsem privoljiti (kakšna slabost!) Pridši nazaj, pove Fišhof v odboru svoje pogovore z ministram in njegovo nedosledno (inconsequent) zaderžanje; na to se vzdigne hrup proti njemu, čigar nasledik je bila deputacia na nadvojvoda namestnika poslana, de naj baron Doblhoff novo ministerstvo sostavi. — Kakor se sliši, bi bil Doblhoff omenil, de se sostave pred ne loti, dokler se odbor študentov, narodne straže in mestjanov ne razide. 10. t. m. so se pervikrat zbrali udi deržavniga zbora ter so si po starosti zvolili za predsednika profersorja Kudlerja; namestnika njegova sta pa Jožef Weiss in Izak Mannhei-mer. ,šesl najmlajših jc prevzelo službo tajnikov in sicer: A doli Purčer, Bogdan Geier, Jožef Nezbeda, Jožef Demel, Vietor Brazdil in Hanns Kudlich. Zastran zbornikov, ki nemškiga jezika ne razumejo, je bilo predloženo, razdeliti vse zbornike, ki nemško znajo, v 9 odsekov in med vsaki odsek nekoliko ne znajočih pomešati. Predsednik Kudler je govoril, de se na raznost jezikov kar nič gledati ne sme, de mora vsak zbornik jezik, z kterim se v zboru vse opravlja, dobro razumeti, taka de velja v severni Ameriki, v Parizu, v Londonu in na Madžarskim. — Na zadne so jeli vse ude pričujoče preštevali, ter so najdli, de jih še ni skupej čez polovico, zatorej so se razšli brez sklepa. Slovenske dežele* Dopis iz Gorenskiga. Če je bilo kdaj res, de lažniki iz komarjev konje delajo, se to gotovo današnji dan godi. Ni z davno sini v Ljubljani v več hišah dve taki kojnski laži od gorenske strani slišal. Pravili so mi, de so slišali iz Gorenskiga, de hodi po Ilovci strašna truma laških, hervaškili in družili tolovajev. Ti ropajo, pobijajo in sam Bog ve, kaj še vse počenjajo. Hvala Bogu, de Go-renci od vsiga tega nič druziga ne vemo, kakor de je šlo undan 17 po vojaško oblečenih in oborožanili graničarjev skoz Bohinj. Ti so ljudi m pravili, de grejo svojo kučo branit. Nar berže jih je poklic, ki jeHervate izLaš-kiga domu vabil, tolikanj zmamil, de so jo domu potegnili. Tode ropali, kradli, pobijali ali kaj druziga liudiga počenjali pa niso nar manjši slvarce ne. Druga taka laž, ki sim jo po Ljubljani prenašati slišal, je ta, de je undan, ko so v Radolci pervikrat za Dunaj volili, neki Doli-nec šmarlniškimu gospod fajmoštru očitno v zobe pljunil. Ivo je bil pred volitvijo g. kre-srjski komisar zbranim volivcam ob kratkim povedal, kaj de je namen volitve, perstopi g. Konjšek, kantonski sodnik iz Ivrajnja in razloži z lepo gladko slovensko besedo, ktere lastnosti so poslancu potrebne, in se končaje svoj govor volivcam za poslanca ponudi. Na to se vzdigne gori imenovani g. fajmošler, ter reče, de on k že imenovanim lastnostim poslanca mora še to perstaviti, de mora poslanec tudi dober katolški kristjan biti, de bo po pravici delal, in se tudi za katoljško vero junaško potegnil, če bi ji od kake strani kaj protilo. Besede gosp. fajmoštra se nekterim poslušav-cam, ki so bili v drugi slanici, niso dopadle, ino od volitve nazaj grede sim tudi nekiga berkona slišal, ki je takole gobezgal: „Habt's kort, der Pf... ist mit der Religion kom-men, als wenn die Religion bei der Constitu-tion aucli was zu thun hatte." Vendar druziga nesramniga ni nihče počel. L. Pintar. Kraj nska-Gora 7. Maliserpana. — Pervi dan Maliserpana je bilo tukaj per nas oblačno celi ljubi dan. Le sem Icr tje je sonce skoz oblake ali polukalo, ali pa tudi za nekoliko časa v močnim perpekanji sijalo, scer pak so topli veršali vetrovi, in dež, kateri seje večkrat v plohah iz višine razlil, je zaderžaval od poljskiga dela v hišah ljudi. O šestih začne vedno huje temneti, stopim skozi vrata, pogledam okoli in glej, od Bateč doli poleg gora se ženejo mogočno in hitro enako valo-vara oblaki, in vse, kar je nad Korenam, se vidi od tal do neha v eni tmoti, v enim oblaki, in v eni strašni plohi, tako, de sim mislil, de mora vse pokončano, vse potonjeno biti. V strahi, kaj de bo, ako ta huda ura (udi nas dojide, sim verno stermel v divjo igro elementov; ali zunaj hudiga vetra, kateri je dvastoga polomil in poderl, in zunaj močne plohe nas Barovce ni nič hudiga zadelo, ker je veči del vsa sila čez gore na Koroško zveršala. Dru-gači, vonder povsod brez toče, pa je bilo že pod Korenam. Tukaj so bile strehe na več hišah razderte, eno hišo je clo skorej popol-nama odgernilo, in tule nje vetrov z straham in grozo Korence polnilo. Še huje, kakor se sliši, je zgrajal vihar po Ratečah, in Reloskali; nar huje pa, in v vsi svoji divjosti je nemški Pontafel na Koroškim zadel. Oblaki so se od-perli in silna silna ploha je potok Belo na enkrat v strašno dereči hudournik ali lijak spremenila; divji vetrovi so tulili k šumenju valov, in v kratkim je bilo več močno zidanih hiš pod-kopanih, in kar je posebno žalostno, pred kakor so mogli iz hiš zbežali ljudje, so hiše razpadle, v razpadu nesrečne prebivavce posule, in se ž njimi vred v gromeči vodi zgubile. Skorej, koker pravijo, ni poznati, kje de so nektere hiše stale; več mertvih so že, pripoveduje se, iz nanešeniga peska in kamnja izkopali; med drugimi tudi nekiga oficirja. Več ljudi' se še pogreša. J. Vari. Terst 6. t. m. Sovražne ladje so odšle in so se na istrianskih bregih vstavile; obsede ni več, samo za vojniško brodovje austriansko še ni nehala.— Teržačani so svojima poslancama izročili pregled tistih reči, za ktere se imajo potegniti na deržavnim zboru. Kar Nemce (glej A lig. Oest. Z.) posebno jezi, so sledeče verstice: „Poročniki ne smejo svoj glas dati za stokAu-strie z Teržaško deželo vred in pa Nemške deržave." Ali so Teržačani, tako modrujejo Nemci, že pozabili, de bi njih mesto bilo pusta razvalina, če bi mu Nemci pomagali ne bili.-— Namesto gosp. Gurnika so Dr. J. Krajnca v Slovenimgradcu poslanca za Dunajski zbor zvolili. Močno nas je veselilo, de so Sloveno gradčani same iskrene Slovence volili, ki svojo domovino iz serca ljubijo ino se za njo potegniti zamorejo. Slava jim! (Celj. slov. nov.) Ilervaska in slavonska dežela. Rodoljubi in domorodke še zmiram pokla-dajo svoje prineske na darilnik (žcrtvenik) domovine; gospod prošt in belgradski škof Šrot je dal razun več dragočenost tudi same zlatenine in srebernine v vrednosti od 400011 in pa gotoviga 1000 fl.; deržavni zbor se mu bo za toliki dar z posebnim odborstvain zahvalil. (Agr. Z.) Te dni je prišlo v Zagreb več bratov Slovakov, ki niso mogli več prenesti jaram Madžarov, ali ki so za prav reči iz Ogerskiga pregnani. Madžari s takim terrorizmam vladajo, de kadar se trije Slavjani snidejo, dva od njih ko panslavista zgrabijo in to vse na podlagi svobode, enakosti in bratstva. Inspruck 1. t. m. De na Hervaškim Čehi, Polaki ali pa clo Rusi nič opraviti nemajo, in de Hervati se od Austrie odtergati nočejo, temuč še tudi Ogersko kraljestvo ožeje z celotno deržavo zopet zjediniti skušajo, lo spri-čujejo vse njih uradne pisma, to spričuje tudi prelivanje kervi v laški vojski. Toliko ostud-niši se kaže revno bledenje dunajskih časopisov o panslavismu, separatismu in Rusicismu na Hervaškim. Kako neumne si mora misliti svoje bravcc, kdor meni z takim praznim jc-zikovanjem očitne jasne dela zakriti. Saj Hervati druziga nočejo kakor narpopred Austri-anci biti in le z tem pogojem so tudi radi 0-gerci, t. j. ■/. ogersko krono zjedinjeni, vendar Hervati hočejo na vekomej ostati. (Allg. A«g8b. Z.) Iz G1 i n e (banska kraj.) Oznanim vam, de so Turcijsvoj kordon pomnožili, in de se jih je vRos-nii pri Bužimu do 16,000 zbralo. Oberstlieute-nant Šajatovič je zavprašal Turke, zakaj de se v trume nabirajo. Oni mu odgovorijo: Kma-lo bož zvedel, zakaj — mar ne veš, de nam je vaš car in ban Jelačič vojsko napovedal; tu imaš pisma njegova? Uzevši imenovani gospod pismo v roke, koj vidi, de je to intrigua madžarska in de so krivi podpisi, kar je na ravnost generalkomandi v Zagreb na znanje dal. — Tukej zopet vidimo, kakšna je vera pri Madžarih, kako se nar nesramnišiga sredstva poslužijo, de bi nas v nesreče pahnili. Germutz. (Nov. h. d. si.) V Ceska dežela. Iz Prage. 6. t. m. Ne sme se človek eni sami misli tako udati, de bi vse druge v nji vtonile, de bi čez vse druge gospodovala, jih po sebi ravnala in svojo barvo jim dajala. Misel mora jasno spregledati zmir celo svoje po-stavlenje, ne sme imenitnih reči nizko ceniti, in nevažnih povzdigati; jasno se mora zavediti svoje minulosti, pričijočnosti in prihodnosti. Dogodbe o binkuštih so na enkrat naše oči odvernile odzvunajnih reči. In glej, vFrank-furtu, razkričani metropoli nemške edinosti, stvarili so že izpeljavno ( eksekutivno ) moč, so naložili sosednim vladam, de bi naši vladi k pomoči šli zoper nas, in nas „z ostrini mečem" k sebi prigernili, de bi vllačili v nami veliko misel slavjansko, in tako pod ceno se znebili strahu, kteriga so jim hudi panslavismus in Cehi delali, in tudi lahko našo austriansko vlado persilili, de jim kos svoje samostalnosti odstopi. Mi smo pač lahkomiselni. Vnamemo se, zaviharimo ko burja in—potlej se duh naš truden in omedlen vleže. Glej že se veselijo naši prolivniki: „Čehi so že spoznali, de za-nje ni odrešenja, ako ne v vročim objemu Nemcov!" Ali mi ne plavamo po morji, de bi za posledno desko segali, mi imamo, če Bog da, lastnih moči in upam tudi ponosa dovelj, mi nismo zabili, de smo narod češki, kakor tudi nikdar pozabili ne bomo, dokler ne bo hladni grob naroda našiga zasipal. Mi bodemo kakor doslej z lepo ravnali s slednim, ali mi nismo tako globoko padli, de bi z nevredno radovoljnostjo v stiskah pri komu prijatelstva beračili, ki smo ga v srečnih dnovih ponosno zametali. Nevihte, ki so nad našimi glavami razsajale, se odinik-vajo. Mi stojimo tako, kakor smo stali popred, samo ložeje se občutimo, ker je nam hudo vreme izčistilo zrak. (Pražke noviny.) Neue Ziircher Z. piše: Poboj, ki je 5 dni po pražkih ulicah divjal, mende vendar tako strašan ni bil, kot so nemški časopisi razna-šali. Smešno je v resnici, ako Nemci drugim narodam nagnenje k lažem in bahanju očitajo O velikanskim boru v Berolinu smo uni dan brali, de je 27 vojakov ob živlenje pripravil. Iz šlezvika se je glas bil raznesel o veliki bitvi; pozneje so se pa tako drobne drobne števila pokazale, de bi bilo zadosti rečeno, de so se bili malo sperli. Ravno tako v Pragi ni loliko mertvih. — Dalej pravi tisti časopis Vko se Hervati na Laškim hrabro bijejo se zovejo v nemških novinah „nemški brati" in ljubezen do njih tako dal ječ seže, de se njim kaj za zlo vzame, če se oglasijo, de niso Nemci. — Iz Prage 9. Maligatravna. (Iz prijateljo-viga dopisa.) Na vaše željo, de bi Vam pražke prigodbe popisal, Vam bodi toliko rečeno: Pri nas gospodari vojaški terrorismus; vsaki dan zapirajo ljudi, vse goreče rodoljube (ravno danas Havlička, vrednika „narodnih novin") Pisati ne smemo, ker bi nas koj granatiri v grad odpeljali. Kar pa se boja vtiče, je bil le kraval (kakor Nemci pravijo), to reakcio, aristokracio in Win- Pragi je spor zoper dischgralza. — Ogerska dežela. Ruda in Pešt. 5. dan t. m. se je pričel leržavni ogerski zbor zopet v poglavitnim me- stu. Pričel ga je nadvojvoda štepan, ko kraljev namestnik in pooblastenec. Tako imenovani preslolni ali kraljev nagovor se nar bolj sin zastran Hervatov in Serbljev in druziga in kakor novo izdanje na večne čase imenitnih kraljevih razglasov (manifestov) 10. Rožnika na Hervale in Graničare. Kraljev odpis (reskript), po kterim je nadvojvoda Stepan za kr. namestnika izbran, govori iz začetka, de je nj. Velič. kralj in cesar bil namenil sam v Pešt priti, de je pa od bolezni zaderžan bil, dalej omeni, kako de je za neogerske dežele nadvojvoda Joana za pol-nooblastnika si izvoljil, in de je v enaki skerb-nosti za vedno zvesto Ogersko in ž njo že zjedinjeno Sedmograško (erdeljsko) deželo ino pridjane dežele (Nebenlander) nadvojvoda Ste-pana za vse te dežele in tudi za vse Graničare namestnika imenoval in mu polno oblast in moč podelil, z deržavnim zboram v vseh rečih, ki zakonodanje zadenejo, se zjediniti, in njega sklepe, kolikor jih za dobre spozna, poterditi z nasprotnim podpisam ogerskih ministrov in postavno veljavnost za vekomej podeliti; in tudi deržavni zbor, če je treba, odložiti ali pa skleniti. •— Zraven lega nj. Veličanstvo v imenovanim odpisu svojimu polnooblastnimu namestniku vso moč in pravico glede na izpeljavno oblast razun tistih pravic, ki jih že kakor nadvornik (palatin) ima. Spoznavši torej že za naprej vse kar bo nadvojvoda Stepan naredil, sklenil in zavka-zal za tako veljavno, kakor de bi nj. velič. kralj sam bil naredil, sklenil in zavkazal, sporoči vsem cerkvenim, civilnim in vojaškim o-blastim, častnikam in prebivavcain vsaciga reda in stanu v dragi Ogerski ino vErdelju, kakor tudi v pridjanih deželah (partes adncxae) in v vseh granicah, polnooblastnimu namestniku nadvojvodu Stepanu tako podložnim in pokornim bili, kakor nj. veličanstvu samimu. Podpis: Ferdinand in knez Pavel Esterliazy. Papa 2. dan t. m. V našim meslu je vse na nogah. Danas bi se imeli tisti narodni stražniki po vadli ali srečki odločiti, ki bi se proti Hervatam podali. Mestjani razun Judov (Židov) niso teli sreček potegniti. Po vaših pa se kmetje ne stavijo. (Of. Pest. Z.) Bačka 30. Rožnika. Do I. Maligatravna bode, kakor se pravi, 18,000 vojakov in 24 štukov, sem iz Pešte prišlo, tudi se bode poslalo 50,000 11. in 60,000 pripravljenih patron in 3000 kos. Ptuje dežele. IVciuci. F r a n k o b r o d n a M a j n u. Cerkev sv. Pavla 4. t. m. Posvetvajo se čez osnovne pravice (Grundrechte) nemškiga naroda. Pervi govori: -Vsak Nemec ima občno nemško der-žavljansko pravico. Pravice, ki mu zavoljo tega gredo, zamore v sledni nemški deželi vživati. Pravico, za nemški deržavni zbor voljiti, vživa tam, kjer ob tem času svoje sta-novališe ima." Nekteri zborniki niso zadovoljni z izrekam: vsak Nemec, rekoč, de bi Slavjani in Lahi i. t. d. vtegnili misliti, de se njim enakih pravic ne daja; sosebno je prerokoval Marek, de bode la beseda „vsak Nemec" pripravno orodje za vodje Slavjanov, in Iskra veleva, de naj se saj za zdaj, dokler Slavjani bistro gledajo, besedam „vsak Nemec" priloži razlaganje: „t.j. vsak, ki k eni posamezni nemški deržavi sliši"; pozneje se bode lahko izpustilo. Venedey pak je rekei, de ni treba pristavka, Nemci de morajo se zavesti; in Jordan clo pridene, de ako se bodo Nenicam pritisneni Slavjani le enkrat Nemci imenovali, de se bodo kmalo za Vernce jeli spoznavali in čutiti. Ljubi Slovenci ! tako so res govorili, berite Allg. Z. in vsak nemški časopis vam bode ravno lo povedal. Kdo zamore še zdaj dvomiti o pravim namenu teh ljubili Nemcov! Berolin 7. t. m. V deržavnim zboru je Jacobi nasledili predlog storil: Pruski ustavo-dajavni zbor ne more privoljiti k sklepu od nemškiga narodniga zbora storjenim, po kterim se neodgovorni deržavni namestnik za poglavarja nemškiga naroda postavi; zraven se pa pruski zbor tudi izreče, de je nemški na-"odni zbor popolno pravico imel, taki.sklep >rez privoljenja nemških vladarstev storiti. •— 6. t. m. Narnovejši ravnanje v Franko-brodu nam veliko skerb dela. Ako se sedajna provizorna oblast na ta način dokončno ustanovi, se govori, potlej je dozdajna pruska veljavnost proč; Prusko kraljestvo postane nemška dežela (Provinz), Berolin pa poglavitno deželno, ne pa stolno mesto. (Wien. Z.) Ravno tako bi imeli modrovati naši austrianski Nemci in Nemškutarji, pa v svoji slepoti tega ne sprevidi jo.— M c 1» o 1 i t 1 A k i «1 e 1. o slovenskim foanderu. Kaj viha mogočno se v sinji zrak O blesku juterne zore? Kaj gleda zamaknjen Slovenec vsak, l)e dalej kar iti ne more? Kot, orel strašan na višinah gora, Kot znamnje Silnoboga divjiga O vrisku je trum zazreti! Kdo vriskal bi ne, glej! sončno bleši Bandero Slovenije krasno. Edinost, zvestoba, ljubezen planu' fz njega prečisto in jasno, Slovenske edinosti bistri je znak, De zvest je, spričuje, Slovenec vsak, Ki mater z ljubeznijo objame. Edinost nebeška, besede slast, O de bi navdala Slovence! O de bi vkrepila Slovenije rast, Vsi plelli nar lepši ti vence! Edinost in zloga, nebeške dan, Edinost in zloga, nezmerne moči, Navdajte, združite Slovence! Zvestoba, naj gorši Slovenije hči! Objame mladenč te ognjeni. Zvesto njega serca do roda planu', Zdajavca koj strela zadeni! — Cvete mila rož'ca, osula se bo ; Svetovi rode se, svetovi merjo — Sloven stanoviten ostane. O rajska ljubezen, tvoj mični slad Slovenca vsac'ga spodbode ! Za narod preljubi on jezerokrat Se bije z oblastmi osode. Bogu in Slovenji na sveti oltar Prinese razum ino djanje v dar, Posveti serca plamočutje ! Ak tuje pa če vzeti svobode nam tir, Pol' vadla naj strašna le pade! Pol' urno na divji, kervavi prepir, Gromeče, slavjanske armade! Ha! gore pretresa viharni glas — Zdaj, Svantevit silni, ostani pri nas, In zmago nam slavno nakani! Zdaj ura je bila sovražnikov zlih, Ki v njedru pohlimbe rode se; Po zraku razliva razdjavni se (lih, Pod stopam drdb zemlje se trese. Le tuli, grom! trdmba, slovensko zapoj! Slovenski mladenei zdaj vrejo na boj, Na boj za očestvo, za narod. Al slište, kak' poje v popotno vihar, L)e neba šibe se podpore? Slovenja ne snuje, kot vsakdanja stvar, Zna biti naj strašniši bore. In orel strašan iz sinjih gora Nam radosti divje naprej ferfeta, K premagi stezo nam kazavši. Zdaj svatbo kervavo praznuje pogum, In strune grdmenja prebira ; Razlega se šum, ha! svobode je šum, In sužnost Slovencov umira. Jezera protivcov ne dahnejo več, (Je pihne Slovenec svobodoplameč — Bandero se viha mogočno. O ti veličanski svobodnosti znam, Kdo b' te ne poljubil ognjeno? Okrožva mladenča žareči te plam, Do smert' te bo branil iskreno. Naj strašniši osode divja naj natdk, Pogrezne naj sinji nebes se obok — Slovenje bandero ne pade! F. Jeriša. Manifest (Razglas) shoda slavjanskiga v Pragi na narode evropejske. Slavjanski shod v Pragi je dogodba nova kakor v Evropi, tako tudi med Slavjani samimi. Pervikrat odkar nas imenuje zgodopis, sošli smo se razkropljeni udje velikiga rodu v važnim številu iz daljnih krajev, de bi, spo-znavši se med seboj zopet za brate, mirno se posvetovali čez skupne (občne) potrebe; in razumeli smo se ne samo po krasnim svojim od 80 milionov govorjenim jeziku, temuč tudi po soglasnim bitju naših sere in po enakosti naših dušnih namer. Resnica in odkritost, k sle vse naše ravnanje vodile, nas tudi primo-rajo, izreči pred Rogam in svetam, kaj smo teli in po kakih vodilih smo se v našim posvetovanju ravnali. Narodi romanski (Maški ) in germanski, nekdaj slavni v Evropi ko močni predobitelji, niso ohranili samo od jezero let s silo meča svojiga deržavno neodvisnost (samostalnost), ampak so vedli tudi na vsakteri način svojim željam po gospodarstvu vstreči. Deržavna njih umetnost, operta zlasti na pravico močnejšiga, podajala je svobodo samo višjim stanovam, je vladala s pomočjo privilegij, prostimu ljudstvu pak je le dolžnosti nakladala: še le v narno-vejši' dobi vdalo se je oblasti očitniga mnenja, razlegajoči se ko duh božji naglo po vseh deželah, zrušiti vse verige feudalisma in zadobiti zopet in povsod posamesnim človeku večne in nepremenljive pravice človeštva. Temu nasproti pri Slavjanih, kjer je svoboda od nekdaj toliko vročneje ljublena bila, kolikor se je manj kazala strast gospodarstva in podjarmenja, kjer je želja neodvisnosti vedno kazila osnovo višji središne moči, padal je časoma narod za na-rodam v odvisnost; in od politike, ki je pred očmi sveta že zdavno kakor se spodobi obsojena, odvzeta je nazadnje tudi junaškimu narodu Polakov, naših plemenitih bratov, njih deržavna samostalnost; celi veliki svet slavjanski, se je zdelo, se je na veke v sužnost pogreznil in pripravni nje častivci niso se mudili, mu clo prikladnost k svobodi odreči. Ali vendar tudi ta nečimerna misel zgine enkrat pred besedo božjo, ki glasno k slehernimu sercu v velikanskih prevratih naše dobe govori; duh je na zadne zmagal; izrek stare kletbe je zrušen; stavba jezeroletna, ki jo je sirova sila v zavezi z kovarstvam in lažjo zidala, — razvali v šibre se pred našimi očmi; krepki duh življenja veje po širokih njivah in stvarja nove svetove; beseda svobodna, djanje svobodno je enkrat resnica postalo. Tu vzdigne tudi dolgo tlačeni Slavjan glavo svojo, strese iz sebe nasilje in tirja z krepkim glasam nazaj svojo staro dedino: svobodo. Močan po številu, še močneji z svojo voljo in zopet za-dobleno bratovsko enomislnostjo svojih rodov, ostane vendar zvest svoji naravi in vodilam svojih očetov; ne želji gospodarstva, ne podjarmenja, temuč želji svobodo za se kakor za sledniga, on želji de bi občno in brez iznimke spoznana bila za narsvetejši pravico človeka. Za to mi Slavjani zaveržemo in studimo vsako gospodarstvo gole sile, ki se poleg (zraven) postave vzdiga; zaveržemo vse privilegije in predpravice, kakor tudi vsaktere razdele stanov; željimo čez in čez enakost pred postavo in enako mero pravic in dolžnost za sle-herniga; kjer se koli med milioni le en sam sužnik (rab) rodi, tam še prave svobode ne poznajo. De, svoboda, enakost in bratstvo vsili v deržavi živijočih je kakor pred jezero leti, tudi danas zopet naša beseda (geslo). Vendar mi ne vzdignemo glasa in ne predlagamo želja za posamesne osebe v deržavi. Ne manj svet, kakor človek v prirojeni svoji pravici, nam je tudi narod glede na vesoljne njegove dušne potrebe. Naj tudi zgodopis pokaže popolniši omikanost v enim kakor v drugim narodu, vender vedno uči, de prikladnost k razsnovi tega naroda nikdar meje nema. Narava ki ne pozna žlahtnih in nežlahtnih narodov sama na sebi, ni poklicala nobeniga izmed njih de bi čez druge gospodaril, in tudi ni nobeniga v to odločilo, de bi drugim za pomoglej v dosego njegovih namenov služil; enaka pravica vsili do naržlahtnejši človečnosti je božji zakon, kteriga nobeden izmed njih brez kazni prestopiti ne sme. Ali žalostno je, de ta zakon, kakor se zdi, še dan današni od nar bolj izobraženih narodov ni spoznan in deržan, kakor je treba; čigar so se glede posamezne osebe že dobrovoljno odrekli, to je vikši oblasti in varstva; tega se še polastujejo nasproti posamesnim narodam ; pripisujejo si gospodstvo v imenu svobode, ne umevši, mislim, deliti je skupej. Tako se brani svobodni Rritan priznati Ira za popolno sebi enakorodniga, tako grozi Nemec marsikterimu narodu slavjanskim s silo, ako ne bode hotel pomagati pri zidanji poli-tiške velikosti Nemcov, tako ne sramuje se Madžar prilastovati sebi samojedinimu pravico narodnosti na Ogerskim. Mi Slavjani čez in čez čertimo vsaktere take pretensie, in jih toliko krepkejši zaveržemo, kolikor nepristojniši se z odejo svobode ogrinjajo. Ker smo pa vendar zvesti prirojenim lastnostim in željam mašovanja za prestane krivice pristopa v naše serca ne privoljimo, podajamo bratovsko roko vsem sosednim narodam, 'kteri so pripravljeni kakor mi spoznati, in v resnici deržati popolno enakost pravic za sledno narodnost brez ozira na njeno politiško moč in velikost. (Dalje sledi.) Kervavi kamen. (Konec.) „\ikakor ne!" se oglasi nekdo na nasprotni strani in mladeneč stopi izmed množice s plašnimi očmi serčniga, prederzniga govornika iskajoč. „Nikakor ne !" reče še enkrat in mladeneč verže suknjo in brado od sebe in Jela je stala pred ostermeno množico. „Mi smo krivi," reče čversto in serčno; „zakaj počivali smo nekoliko v senci pri viru, ko so ti netru-dama svojo pot šli. Iz naše krivice jim izhaja njih prihodnja pravica!" In resno poterdita se una dva izvoljena uskokovskiga rodii govorjenje Jele, ki je bila nju tretji tovarš. „Nikakor ne!" zagromi Jaka Muretič, zvedši neumni sklep svojiga sina. „Pravica ne potrebuje kervaviga dokazanja. Rlagoslovjen bodi dan v večne čase, in ne objokovan." „Roili!" reče eden Uskokov, „tode le, če se zgodi', kakor smo govorili." „Volitev je bila neenaka! Devica je bila namesti mladenča med Uskoki," je zavpil Ju-rič. „Meja ne velja tadaj nič." „Sami ste volitev vodili. Nekaj skrivniga je v tem, ste rekli, ko ste pri tej volitvi našo nevoljo vidili," je odgovoril merzlo star Uskok. „Ta skrivnost je bilo poročenje moje hčere z Miško Muretičem," zakriči Jurič razser-den, de bi ga njegov namen prekanil. „Človek misli, Rog ravna!" reče eden izmed starostnikov z ramami majaje. In med razserdena očeta stopi smejaje in serčno Miško objame oba in povzdigne kakor k pobož-nosti unet svoje roke, rekoč: „Zahvalim se vama za to nenadno veselje, in za vajino, morde nezasluženo ljubezin! Visoko čislam ljubezin svoje Jele, pa še visočeje pravice svoje domovine ! Oh, ne branite mi lepe slave, ki večna, enako tem goram, ostane — slave, se za domovino darovati!" „Ali vidiš," reče žalostno Jela, „to je zlobna setev in žetev hudobniga; rekla sim ti, ko si prederzno volitev v določenje meja na sebe oberniti si prizadjal." „Ljubezni ni samo za ta svet, njeni nebeški žarki sijejo dalječ čez grob," odgovori Miško mirno in možko, pritisne Jelo unet na svoje serce, jo objame z gorečim poljubkam in zagrabi lopato, urno s svojima tovaršama grob skopati, kteri je bil kmalo skopan, prostora dovolj, de bi upanje treh ljudi va-se vzel in želje merzloserčnih Uskokov dopolnil. Še enkrat stopi Miško pred svojiga očeta, ga blagoslova prositi, in ga opomni veliciga Rimca, ki je merzlo daroval svoje edino dete, in stopi s pravo junaško serčnosljo v orlperti grob. In molče ter merzlo so se rav nali Uskoki, blagoserčne z zemljo pokriti, kar Jela, ki ni mogla dalje sama sebe ukrotiti, pred svojiga očeta skoči, ga tiho in molče objame in pri-čejočim Hervatom in Uskokam reče: „Corje vam, ako kadaj to sveto mejo ognusite; zakaj hervaška kri rudeči ta mejnik!" Reče in plane k trem krajnskim mladenčem in ledenoserčno zakrijejo Uskoki grob z zemljo, in postavijo v večni spominj prigodbe kamen nanj, ki se še dan današnji kervavi kamen imenuje. Molče je poblagoslovil duhoven grob, in združen s pričejočimi je molil za blagodušne, ki so svojo domovino čez vse ljubili. In vsako leto kleči'" slo in sto ljudi okrog tega kamna, grejo v procesii na mesto, kjer je stal altar, in kjer zdaj majhna cerkvica stoji, posvečena svetimu Mikolavžu, in blagoslovijo spominj teli blagih mladenčev. S m e s. Rabilon u Slovencih. Mi Slovenci bode-mo imeli prav Rabilon, kadar bodo se sklepi dteržavnoga zbora poslovenjali; zakaj u Gradcu, u Ljubljani in u Terstu bo ona ista postava posebej' prestavljena za slovenski narod; po takem bo se leliico po troje razumeti imela. Pa ali to ni bedarija, de se tako tudi dnarji trosijo za nič. Postavite v Reču enoga samoga za to reč, in bo desetkrat boljše! Slovnica slovenska. U Terstu je še sploh pri g. Rudmašu vodji nemških šol do sedemdeset iztiskov slovnice, ki njo je g. Mur-šec u Gradcu umno spisal, tako de se sama po sebi, posebno pa pri ti ceni (10krajcerjev) vsakomu močno priporoča. Joz. Ako pogledamo na narode evropejske: Lahe, Francoze, Madžare, Slavjane, najdemo pri vseh jasne narodne barve in med njimi belo barvo; pri Nemcih pak vidimo: černo, zlato, rudečo, ter prašamo zakaj so uni narodi izvolili jasne, ta pa se k tamnejšim barvam nagnil ?' ' (Wčela.)