Ciril Petrovec: Slike iz naše preteklostl V dveh številkah »Učit. tov.« nam je tov. Župančič v podlistku napisal dve sliki iz našc preteklosti. V prvem podlistku nas je, kolikor mu je dopuščal prostor, seznanil z vscbino prvega letnika »Učit. tov.«. V drugem podlistku nam je pa napisal nekaj zanimivih anukdot, — med njimi najzanimivejšo tisto, ki jo je v našem stanovskem časopisju priobčil tedanji kaplan pri sv. Petru v Ljubljani in naročnik »Učit. tov.«, poznejši župnik Matija Torkar — še pred našim učiteljskim glasilom pa malo krajše dunajski časopis Wanderer. Doiživel je pa opisani doživljaj na ljubljanski normalki. Anekdote zadnjega podlistka nam kažejo razmere v takratnih naših učilnicah, ki jih moramo, pa prav razumeti. Konkordat 1855 1. med Avstrijo in sveto stolico je samo podaljšal vel.javo šolske ustave iz 1. 1804—6, ki je šolstvo, zlasti ljudsko, popolnoma podrcdila cerkvenemu nadzorstvu. Zato pouk označen v kiticah I i i Vse stvarjenje naj glasi: Hvaljen bodi Jezus ti. i. t. d. popolnoma odgovarja temu verskemu šolstvu. 1848 leta so pa osvežila to šolstvo še z narodno slovensko navdušenostjo. Gotovo ta šola, primerjana z današnjo, ne vzdrži kritike. Ali kakor pripoveduje pred kratkim umrli nekdanji naš deželni glavar Fr. Šuklje, ta šola niti ni bila tako slaba, kot so jo pozneje razkričali. Cankar je pa nasprotno v Martinu Kačurju osmešil negativno smcr teh časov cerkvenega nadzorstva in poniževanja učiteljstva s takrat uzuelnim plačevanjem, ki ga je delal suženjsko uslužnega pred vsakim, imenitnikom, s samim seboj pa nezadovoljnega. Ali kljub temu moramo, če hočemo še nadalje s pravilnim razumevanjem čitati taike podlistke, poznati cilje in smotre tudi; tega učiteljstva, seveda ne vsega — le onega, v boljše stremečega. Predvsem moramo vedeti, da smo tedaj na Kranjskem imeli še troje vrste šol: 1. Izključno nemške ljudske šole, 2. slovensko nemške šole in 3. popolnoma slovenske šole. Od 1848. leta je torej bilo pri nas še mnogo učiteljstva zmožne<3a le nemškega jezika, mnogo nemškutarjcv, ki so le neradi poučevali kaj slovenskega — deloma, ker so bili slov. jezika malo zmožni, deloma iz sovraštva do slovenščinc. »Učit. tovariš« je take učiteljc mnogokrat smešil zaradi slabc slovenščine in jo primerjal s pravilno. Imenoval jih je učitelje starega kopita. L. 1862. je »Učit. tov.« prinesel dopis, kjer primerja pouk učitelja starega kopita s poukom učitelja sedanjega časa. Tu hočem navesti samo pouk starokopitneža. Gre zopet za črko i: Otroci! vzemite prateihof (abccednik) v roko! Pokazal vam bom pervi puhštob; pa mi ga morate dobro zamifkati. Vidite ta puhštob ima en štrah in en punkt gori! Ta puhštob je i. Vpite vsi i, i, i. Tako je prav! Le flisek zamirkujte. Kmali bote pohstabirali in prali v prateltofu. Kdor pa se ne bo flisek učil, bo staberle za malco dobil! Vpite le še i> i, i- Vzporedno prinaša ta štev. »Učit. tov.« tudi isto snov po novcm v pravilni slovenščini. Učiteljstvo tiste dobe je stremelo I. po popolnem poslovenjenju naših šol — ali vsaj po čim večji redukciji nemškega pouka. Prva generacija izza 1848. 1. je bila še v okviru verske šole in cerkvenega nadzor&tva, katero stališče je vneto zastopal tudi urcdnik Praprotnik z večino učiteljstva in duhovščine, ki je tudi vneto podpirala »Učiteljskega tovariša«. Najbrž bi ta naš drugi učiteljski časopis tedaj ne bil zagledal belega dne, če bi se bil postavil na stališče opozicije proti cerkvcncmu nadzorstvu za državno nadzorstvo. Stališče verskc šole je privedlo Praprotnika skoro do tega, da bi se bil moral odpovedati nadučiteljskemu činu, ko je v Ljubljani' na magistratu zagospodovala nemška stranka. z Deschmannom kot županom. Odpovedal se je pa rajši uredništvu »Učit. tov.« in ga izročil Mateju Močniku. Praprotnik sam pa je moral pogosto kloniti pred napram Nemcem pre" uslužnim škofijskim šolskim nadzornikom Jurijcm Zavašnikom, ki mu je pošiljal vladne odloke pod naslovom: Kurrende des fiirstbischoflichen Konsistoriums in Laibach« v nemščini. Zato mu je takoj v drugem letu izhajanja radi tega delal očitke časopis češkega katol. učiteljstva »Školnik«, ki je izhajal v Kraljevem Gradcu, češ, da se to čudno poda jugoslovanskemu listu in da na Češkem kaj tacega ni. Praprotnik mu je odgovoril: Kje je že Češka! Kje pa še le Slovenska. Celovški »Slovenec« je zaradi forsiranja nemščine na Kranjskem napadel Zavašnika v članku: »Zavašnik dvakrat Jurij«, zaradi česar je bil potem nje^ov urednik — tudi duhovnik — Janez Božič obsojen v večtedenski zapor. Praprotnik sam je bil iz lastne izkušnje najhujši nasprotnik nemškega pouka. Zlasti bridki so njegovi spomini na Kranj. V svojem življenjepisu pove marsikatero bridko o tem pouku — ali najbridkejšo je napisal v nekem svojem potopisu, kjer pravi: »Še sedaj se mi milo stori, ko se spomnim da sem mogel(!) enkrat celo uro klečati, ker nisem mogel gladko za učiteljem reči: »Beim Addieren bedient man sich des W6rtchcns und.« Zato so se za slovenski pouk potegovali skoraj vsi naroeniki »Učit. tov.« zlasti pa Andrej Praprotnik. Med naročniki je scveda bila tudi duhovščina, prvo lcto nad 200 duhovnikov; med njimi je bil žc v 4. štev. »Učit. tov.« imenovan škof Anton Mantin Slomšek, gotovo vnet Slovcnec. Bil je pa človek tucli on in kot tak je tudi on naredil napako. Lcta 1854. je dr. Fr. Miklošič zavedajoč se narodnih pravic nasvetoval —- proti Slomškovemu predlogu utrakvističnih (slovensko-nemških) šol — popolnoma slovenske šole. Da so tedaj bile razmere na ljubljanski normalki take kot jih opisuje duhovnik Matija Torkar, je mogoče. Vzrok jo pač germanizatorska manija avstrij" skih vlad. Treba je pa da tu omenim tisto negativno stran konkordatskega šolstva, ki je bila največja ovira, da si učiteljstvo po nekod ni moglo pridobiti ugleda. S terezijansko reformo avstrijskega šolstva je bilo trcba rešiti tudi vprašanje, kdo naj bo učitelj. In tu so po vsej Avstriji ne samo pri nas določili za učitelje cerkovniko in organiste. ki so jih zato primerno izobrazili. Izobrazba seveda je bila tudi tistim časom primerna. Saj je znano, da je vlada leta 1787. pozvala vse podežeiske učitelje iz Kranjske potom okrožnice v Ljubljano, kjer jih je učitelj Jožef Golob poučeval v zboljšanju učnega načina. Enako jc poučeval Golob tudi uršulinke -— kot dekliške učiteljice v Ljubljani in Škofji Loki. Koliko časa je trajala ta ukazana izobrazba. v poročilu ni povedano. Učitelje so torej imenovali — šolo tudi — toda o plačilu vlada ni hotela ničesar vedeti in tako je ostalo pri učiteliih cerkovnikih in organistih, ki so pre jemali dohodke iz ccrkve- nih svojih služb. Saj je celo Blaž Kumerdej stavil vladi v svoji spomenici cnak predlog — glede tičiteljstva na Kranjskem. (Dalje prih.)