LR 63 / Smučarski vod v Škofjeloški četi in rekviem za Jamnikovo domačijo 293 Matjaž Hafner, Marijan Masterl Smučarski vod v Škofjeloški četi in rekviem za Jamnikovo domačijo Namesto uvoda / Matjaž Hafner V Loških razgledih že nekaj let ni bilo prispevka o času narodnoosvobodil- nega boja na Škofjeloškem. Res je, da je večina akterjev tega našega veličastnega obdobja umrla, zgodovinarji pa se tej temi očitno izogibajo, kot da se je sramujejo. Letos spomladi, ko je vnuk Marijana Masterla pospravljal njegovo zapuščino, smo našli dragocene zapiske o prvih loških partizanih, ki so se po dražgoški bitki pred preganjanjem nemškega okupatorja in domačih kolaborantov zatekli na domači- jo Jamnik, na hrib nad dolino Hrastnice, nasproti Osolnika. Znano je, da se je Cankarjev bataljon po dražgoški bitki razdelil na Jeseniško, Selško, Poljansko in Loško četo. Vsaka od njih naj bi si v svojem okolju našla pri- merno zatočišče. Ločani so po dveh tednih iskanja in skrivanja našli razmeroma varno domačijo Jamnik, kjer so si končno odpočili in zacelili rane. Tam so preži- veli skoraj mesec dni, dokler jih 10. marca 1942 po izdaji niso napadli Nemci. Objavi v Loških razgledih sem namenil odlomek iz rokopisa: uvod, v katerem je kratko razloženo, kaj prispevek z naslovom Smučarski vod v Škofjeloški četi in rekviem za Jamnikovo domačijo pripoveduje o Škofjeloški četi in Smučarskem vodu iz Ljubljane. Iz doslej objavljenih člankov v Loških razgledih je razvidno, da je bilo naro- dnoosvobodilno gibanje na Škofjeloškem močno razvito in pomembne partizan- ske aktivnosti so mesto našle tudi v splošni zgodovini NOB. Več pomembnih dogodkov pa je ostalo prezrtih in neobravnavanih. O Škofjeloški četi je bilo obja- vljenih nekaj posameznih podatkov, vendar nikjer celota. Avtor Marijan Masterl skuša v prispevku odgovoriti na več odprtih vprašanj. Book 1_LR_63.indb 293 29.5.2017 12:02:51 Smučarski vod v Škofjeloški četi in rekviem za Jamnikovo domačijo / LR 63 294 O piscu Marijanu Masterlu (1917–2003)* Marijan Masterl je bil rojen v zadnjem letu grozot 1. svetovne vojne in splo- šnega pomanjkanja. Doraščajoč v obdobju slovenskega narodnega zavedanja in povojne gospodarske krize, je dozoreval v okupacijskih in odporniških preizku- šnjah 2. svetovne vojne ter se izoblikoval v široko razgledanega, ustvarjalnega in odgovornega zrelega človeka, kakovostnega in kritičnega strokovnega organiza- torja, raziskovalca in pisca. Po opravljeni gradbeniški učni dobi je najprej delal v podjetju Dedek iz Ljubljane (1936–1939) ter v občasnih prekinitvah opravil dva letnika srednje šole in šele po vojni šolanje dokončal z diplomo (1946) na arhitektonsko-gradbenem oddelku tehnične srednje šole v Ljubljani. Od leta 1942 je ilegalno sodeloval v odporniškem narodnoosvobodilnem gibanju in kot partizan organiziral in gradil prve vojaške tehnike na Gorenjskem ter ob zaključnih akcijah za osvoboditev za štab 9. korpusa NOV in POJ izdelal elaborat o nemških vojaških utrdbah v Benečiji - Julijski krajini, na Primorskem in Gorenjskem. Poznamo ga tudi kot fotografa, dokumentatorja medvojnih dogodkov, med njimi so najbolj znane Partizanske smučine Cerkno 1945, kjer je bil tudi tekmovalec in je za Janezom Štefetom in Rudijem Finžgarjem zasedel 3. mesto. Po vojni je kot projektant in nadzornik deloval v ministrstvu za gradnje, med drugim kot vodja zadruge za obnovitev porušene vasi Dražgoše, pri regulaciji in izsuševanju na območju reke Strumice v Makedoniji ter pri gradnjah hidroelek- trarn Medvode in Mavčiče. Ob prekinjenem študiju na gradbeni fakulteti je opra- vil strokovni izpit za višjega gradbenega tehnika, s pooblastilom za samostojno projektiranje in vodenje gradbenih del. Priznana mu je bila visokošolska stopnja strokovne izobrazbe. V letih 1954–1958 je bil direktor Splošnega gradbenega podjetja Tehnik iz Škofje Loke. Zatem se je ukvarjal z bančništvom, od Komunalne, prek Narodne, Splošne gospodarske in Kreditne do Ljubljanske banke, kjer je delal kot revizor programov za razširjeno reprodukcijo, bil direktor za področje ekonomsko-tržnega organiziranja, dolgoročnega kreditiranja oziroma preučeva- nja gospodarstva, od leta 1969 bančni svetnik generalnega direktorja in poslovo- dnega odbora banke, nekaj časa tudi svetnik generalnega direktorja Iskre Commerce v Ljubljani. Za opravljanje teh zahtevnih nalog se je dodatno izobraževal na področjih bančniške organizacije in mehanografije ter izgradnje in financiranja zimskih športnih središč. Na področju bančništva je sestavil normative za načrtovanje bančnih zgradb v Sloveniji, pripravil projekt modernizacije in uvedbe sistema mehanografske obdelave podatkov v Narodni banki, vodil je izdelavo projektnih ravni gospodarskega razvoja Slovenije, združevanja sredstev in financiranja inve- sticijskih objektov (izgradnja poslovne stavbe LB in Iskre v Ljubljani ter nekaterih njenih poslovalnic po Sloveniji, bil je odgovorni finančni strokovnjak pri gradnji Cankarjevega doma v Ljubljani). Book 1_LR_63.indb 294 29.5.2017 12:02:51 LR 63 / Smučarski vod v Škofjeloški četi in rekviem za Jamnikovo domačijo 295 Na turističnem področju je pripravil študijo o vključevanju visokogorskega sveta Slovenije v turizem, programiral in vodil je investicijska dela pri generalni obnovi zimskošportnega središča na Krvavcu, naredil investicijski program rekreacijsko-turističnega centra Soriška planina, izdelal je primerjalni študiji o programiranju in načinih spodbujanja razvoja turističnega gospodarstva in zim- skošportnih središč v zahodnih alpskih deželah in Sloveniji. Bil je stalni udeleže- nec mednarodnih kongresov za zimskošportno rekreacijo. Velik del svoje javne družbene in publicistične dejavnosti pa je posvetil svo- jemu domačemu okolju, Škofji Loki. Ne le kot organizator in razvojni snovalec loškega gradbenega podjetja, gospodarski svetovalec občinskega vodstva, načrto- valec in vodja urbanističnega razvoja mesta in aktivni član lokalnih društev in organizcij, med drugim odbornik Muzejskega društva Škofja Loka, ampak tudi kot priznan strokovni in domoznanski pisatelj ter sodelavec zbornika Loški razgledi od začetka njegovega izhajanja in tudi drugih strokovnih publikacij. Kot udeleženec narodnoosvobodilnega boja je ustvaril pomembno fotore- portersko dokumentacijo in bogato zbirko podatkov in pričevanj o dogajanju na loškem, širšem gorenjskem in primorskem območju. Iz tega gradiva je kot vodilni sodelavec črpal za publikacijo Pomniki NOB na Škofjeloškem (1986), je soavtor prispevkov o tragediji partizanov v Rovtu nad Crngrobom leta 1942 in o gorenj- skem vojnem področju (v edicijah Gorenjska v NOB). Opisal je čudovito prežive- tje ranjenega partizana (januarja 1942) na Mošenjski planini (Obzornik 1988). Dokumentarno je med drugim obdelal požig vasi Pevno (1943), uboj partizan- skih sodelavcev v Crngrobu (1944 in 1945), predrzno dogodivščino komandirja Krtine in nekatere druge dogodke iz tistega časa, vse v Loških razgledih. V drugih publikacijah je pisal o gradnji znamenite, toda za partizanske kurirje in aktiviste usodne Fuxove brvi čez Savo v Radovljici, o nesrečni smrti komisarke Brine, par- tizanskih tehnikah na območju Kokre, o tehniki Gorenjskega odreda, partizan- Marijan Masterl pri opravljanju svoje projektantske službe. (foto: iz osebnega arhiva) Book 1_LR_63.indb 295 29.5.2017 12:02:51 Smučarski vod v Škofjeloški četi in rekviem za Jamnikovo domačijo / LR 63 296 skem tisku v Kamniških Alpah in pod Karavankami ter ciklostilni tehniki Jošt v kranjskem okrožju. Bil je soavtor zapisov o bojih na območju Krvavca v avgustu 1942 in pisec spominske publikacije Partizanske smučine Cerkno '45 (Ljubljana, 1985). Med njegove domačijske prispevke v Loških razgledih sodi vsestranska pred- stavitev iz ljudskega spomina o krajevnem posebnežu Blažu Peternelu – Blešku, njegovem času in okolju. Podobna je etnološka pripoved o gostaču, streharju in mnogoznalcu Platiševem Lukcu. V časopisnih reportažah je predstavil nekaj pri- merov starosvetnega stavbarstva na Loškem, zbral pričevanja o nekdanjih potujo- čih brusačih iz Rezije ter opisal življenjsko pot zavednega slovenskega duhovnika Arturja Blasutte iz Tera v Beneški Sloveniji. Smučarski vod v Škofjeloški četi in rekviem za Jamnikovo domačijo / Marijan Masterl Uvodno pojasnilo O Škofjeloški četi je bilo že objavljenih nekaj posameznih podatkov, vendar nikjer celota. Njenega borca Franceta Kavčiča, ki je pripravljal gradivo čete, v kateri je bil vse od njene ustanovitve do konca, je žal prehitela smrt. Del svojega gradiva sem mu tudi posredoval, ker sem menil, da je on, kot njen soustanovitelj in politični komisar, najbolj pristojen, da jo napiše. Ker je s smrtjo Franceta Kavčiča nastala vrzel v zgodovini Loške čete, sem sklenil, da njegovo začeto delo dopolnim sam. Življenje Loške čete sem preučeval v Zvezi ljubljanskih diverzantov smučarjev, ki so po dražgoških bojih pristali pri Škofjeloški četi. Povod za to pisanje mi je dalo gradivo o praktični uporabi smuči in krpelj v NOV, ki ga zbiram že več let. Njegov osnovni namen je, da z njim ohranim čim več podrobnosti in dogodkov, ki bodo kasnejšim zgodovinarjem olajšali pisanje real- ne zgodovine tega obdobja. Želim opozoriti na nekatere netočnosti, ki so zašle v Loške razglede v zvezi z zgodovinopisjem NOB na škofjeloškem ozemlju. Uvod V krvi kipeče cvetje pokopan leži s prebelim čelom partizan. In belo, belo, belo pada sneg, zamete njega in zajcev, srnic beg. Oton Župančič (1942) Book 1_LR_63.indb 296 29.5.2017 12:02:51 LR 63 / Smučarski vod v Škofjeloški četi in rekviem za Jamnikovo domačijo 297 Prispevek obravnava znatno širšo problematiko, kot jo napoveduje naslov. Zajema namreč tudi tiste dogodke iz prvih mesecev narodnega upora, ki so bili kakorkoli povezani z vsebino, ki jo okvirja naslov, in sicer v želji, da bi gradivo postalo zaokrožena celota, ker le tako lahko dobi pravo veljavo v škofjeloškem in slovenskem prostoru. Iz doslej objavljenih člankov v Loških razgledih je razvidno močno narodno- osvobodilno gibanje na škofjeloškem ozemlju. Pomembne partizanske aktivnosti so našle mesto tudi v splošni zgodovini NOB, več pomembnih dogodkov pa je ostalo prezrtih in neobdelanih. Tako je iz partizanske literature izostala namera, s katero so gorenjski politični voditelji in partizani, v okviru dogovorjene hkratne vstaje po Sloveniji, hoteli dvigniti oktobrsko vstajo v Škofji Loki. Na pripravo nanjo sicer kažejo posamezni obravnavani dogodki, ki pa analitično ostajajo nepovezani v celoto. Pravi razlogi, zakaj do dobro načrtovanega napada na Škofjo Loko in hkratnega dviga vstaje že v oktobru leta 1941 ni prišlo, tudi niso navede- ni. Prispevek skuša odgovoriti na to vprašanje. Na začetku narodnega upora proti tujim zavojevalcem je glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet pospeševalo razne oblike odpora. Od teh so v pri- spevku predvsem minerske sabotažne akcije. Iz posebne skupine mož, ki so v Loška četa: od leve proti desni: Marijan Masterl - Brenko, Dolinar Justin - Adam France Kavčič - Veljko, Stane Konštantin - Borut, Pavle Kavčič - Miha. (foto: iz osebnega arhiva) Book 1_LR_63.indb 297 29.5.2017 12:02:55 Smučarski vod v Škofjeloški četi in rekviem za Jamnikovo domačijo / LR 63 298 Ljubljanski pokrajini te naloge opravljali pod neposrednim vodstvom glavnega poveljstva, je nastal minersko-sabotažni vod na smučeh. V zvezi s tem prispevek posega na Notranjsko, v Preserje, na Bloško planoto, kjer se je po napadu na Lož zaradi hitrega prihoda zime leta 1941 in po hudi stiski na Debelem vrhu rodil prvi partizanski smučarski vod – Dakijeva leteča patrulja. Visoko nad dolino Hrastnice, na osamljeni kmetiji Jamnik (Sv. Barbara, Občina Škofja Loka), je bila po dražgoški bitki iz prvotne škofjeloške partizanske skupine borcev, ki jih je v te kraje pripeljal Jaka Bernard, 26. februarja ustanovlje- na Škofjeloška četa pod poveljstvom loškega rojaka Janeza Bernika in Ločana Franceta Kavčiča – Veljka, političnega komisarja. Prvič je v literaturi, ki obravnava NOB, v tem gradivu objavljeno tridnevno posvetovanje pri Sv. Barbari, na katerem so Jože Gregorčič, Lojze Kebe, Maks Krmelj in Jože Krajc po zaključni bojni poti Cankarjevega bataljona po Selški in Poljanski dolini, po bojih v Dražgošah, po njegovi razpustitvi in zadušitvi decem- brske vstaje 1941, ponovno kritično presodili pretekle dogodke ter sprejeli vrsto sklepov in pobud za oživitev pomladanske ofenzive, ki naj bi jo vodile na novo preverjene partizanske enote na Gorenjskem. Poročilo o tem posvetu je bilo po posebnem kurirju takoj odposlano glavnemu poveljstvu v Ljubljano. Osrednji del prispevka obravnava skupino Ljubljančanov, ki jo je glavno poveljstvo v Ljubljani ustanovilo, opremilo in izurilo za bojevanje v zimskem času in na smučeh v gorskem svetu Gorenjske ter je iz literature znana pod imenom smučarska četa. Za odhod na Gorenjsko se je smučarski vod temeljito pripra- vljal, od decembra 1941 do svojega odhoda v začetku februarja 1942. Njegovo začetno jedro so tvorili diverzanti, ki so minirali železniški most čez Ljubljanico na progi Ljubljana–Trst pri Preserjah. Okoli petnajst mož – smučarjev naj bi po načrtih Glavnega poveljstva odšlo na Gorenjsko ravno v času, ko se je tam raz- plamtevala oborožena vstaja, s katero naj bi skušali priboriti prvo osvobojeno ozemlje v okupirani Sloveniji. Skupina je imela, poleg drugega, predvsem nalogo, da ruši prometne zveze, kar je bilo nujno povezano s težnjo, da se obdrži tudi osvobojeno ozemlje. Zaradi nerednih kurirskih zvez ljubljanski smučarski vod ni odšel na Gorenjsko 25. decembra 1941, kot je bilo načrtovano. Kurirsko zvezo je dobil šele po končanih bojih v Dražgošah. To je bila prva skupina izbranih prostovoljcev, ki je iz Ljubljane leta 1942 odšla v partizane na Gorenjsko. Smučarski vod so sestavljali predvsem športniki, visokošolci in poklicni vojaki bivše jugoslovanske vojske. Iz Ljubljane je smučar- ski vod 13 mož odšel s kurirjem Glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet Cvetom Novakom 6. februarja 1942 in prispel z 12 možmi 10. februarja v škofje- loško partizansko skupino k Jamniku, v hišo Sv. Barbara št. 10, 6 km jugozahodno od Škofje Loke. Ko se je smučarski vod zadrževal pri Jamniku, je na smučeh napravil nekaj patruljnih obhodov in napadov na nemške postojanke v okolici Medvod in Poljanski dolini. Čeprav so bili dražgoški in novi borci iz Ljubljane skupaj le kra- Book 1_LR_63.indb 298 29.5.2017 12:02:55 LR 63 / Smučarski vod v Škofjeloški četi in rekviem za Jamnikovo domačijo 299 tek čas, je bilo njihovo skupno četno življenje poučno za obe skupini, ki sta prej delovali vsaka pod drugim okupatorjem, ki sta vsaka na svoj način zaman posku- šali preprečiti hitro naraščajoče narodnoosvobodilno gibanje. Pri tem sta upora- bljali različne, a tudi podobne oblike ustrahovanja in uničevanja slovenskega naroda. Obstoj smučarskega voda v sestavi Škofjeloške čete je bil kratkotrajen. 11. 3. 1942 so nemški policisti in orožniki v zgodnjih jutranjih urah napadli Škofjeloško četo in smučarski vod; bilo je sedem mrtvih, med njimi Marjan Sever, ki je miniral preserski most. Manj je znano, da je bila smrt padlega prostovoljca, partizanskega smučarja – diverzanta Marjana (Naceta) Severja iz Ljubljane povod, da je pesnik Oton Župančič Severjevi materi in njenemu sinu posvetil pesem Partizanovi materi. Marjanu Severju, ki je bil fant njegove hčerke Jasne – Dunje, je pesnik posvetil pesem Z rdečim cvetjem. Prav tako je partizanski pesnik Karl Destovnik – Kajuh Severju in njegovi materi napisal znano pesem Materi padlega partizana. Gradivo hkrati opisuje postopni propad nekdaj trdne in ponosne Jamnikove domačije, danes neurejenega in nezaščitenega spomenika iz časov narodnoosvo- bodilnega boja, saj nam pred očmi iz leta v leto hitreje propada. A ne pozabimo, da je bila tam ustanovljena Škofjeloška četa in tu doživela ognjeni krst, v katerem je izgubila sedem borcev. VIR: *Berčič, Branko: Jubilant Marijan Masterl. V: Loški razgledi 44, Škofja Loka : Muzejsko društvo, 1997, str. 280–282. Book 1_LR_63.indb 299 29.5.2017 12:02:55