Čertice o pravi odgoji. Spisal — m —. (Konec.) Glede na to, da se modrost življenja samo razvijati more le tam, kjer mimo razumnosti kraljuje plemenitost serca in krepka volja v vsaki okolnosti delati dobro, se v drugo zahteva, da se po modrem razvitku uma oplemenjeva serce in volja. Kaj bi pomagal razvitek uma, ko bi ga človek ne rabil v blagostanje in srečo svojo in svojega bližnjega? Da, ravno v tem je prava vrednost človekova, prava dobrota njegovcga čustva in njegovega vzvišenega značaja. Pravi človek mora imeti zavest, kteri se podverže; on mora imeti svobodno voljo in ne sme biti suženj strasti, napačnih navad in šeg. Komur primanjkuje tega, ta ninia najznanienitejše prednosti, nima plemenitosti serca. Bogastvo, sreča, slava, Jepo obnašanje, moderno gibanje, krasni darovi uma, največja znanost in umetnost ni v moči nadomestiti plemenitega serca! V različnih krajih je različno mnenje o kreposti, krasoti, dobroti in plemenitosti; kar je enemu narodu, prebivalcam ene dežele v določenem času krepost, imajo drugi za zlobost. To vidimo v današnjih nemirnih in nepokojnih časib vedno in vedno. Ako hočemo tedaj človeka človeku pridružiti, moramo tudi človeštvo v njem buditi in izobraževati. Zgodaj že moratno razvijati v njem krasne in plemenite zaklade, da ne poprime poprej predsodkov posamesnega naroda, posamesne dežele, posaniesnega kraja, in se ne izroči nedostojnemu in sebičnemu častohleplju. Ziveti mora po zakonih lastne nepokvarjene narave, niora varovati svojemu plemenu prirojeni značaj. Gledati mora na vse, kar raeri na blagostanje clovečanstva. Ne sme se uklanjevati ,,krivemu" domoljublju in ,,slepim" predsodkam, ter ob enem morda celo zaničevati druge narode, druga Ijudstva. Ne sme pozabiti zaradi deržavljanskih dolžnosti, dolžnosti ktere ima kot človek. Ne sme služiti svoji domovini na ,,kvar in pogubo" ostalega sveta, ali celd na škodo resnice. Častiti mora, spominjaje se pesnikovih besed: ,,Spoštuj domovino, ne zaničuj tujine", ludi to, kar pri drugih narodih najde koristnega, dobrega in plemenitega, ter ob enem biti nepristranski eodnik. Čislati inora človek narod svoj in ga ljubiti — ali drugega ne samo zaradi tega, ker je drugi, černiti in gerditi. To bi bila odgoja prava v dubu človečanstva! Učitelj ob enem odgojitelj naj torej, ako hoče — kar je in mora biti njegova najsvetejša naloga — iz človeka človeka narediti: mladino napoti in napeljuje do zdravega in s časoma globokega mišljenja; oplemeni ji naj serce in voljo za dobro; vzbudi naj v nji človeštvo, (er jo naj ob eneni pripelje do samosvcsti iii delavnosti. Tako delovanje bode rodilo tisučerni sad, ker ravno na svetu ne nahajamo krasnejšega, plemenitejšega in izverstnejšega mimo pravega človeka, ki zasluži inie človeško in je v resnici vredni ud človečanstva.