DUHOVNO ŽIVLJENJ E SSSsST-“0 HA WOB)A ISMOTOAH He aquS una viata de las alias montaüaz oslovenas. Mientras reina la claridad en las alturas han desaparocido las regiones de las llanu-ras en la oscuridad de las niebkn . . . Ojalä llegue la caridad vor-dadera a disipar las nieblas del odio, la codicia y la envidia, para que se reconcilien todos los pueblos do la tierra en una paz justa Y estable. Este es el ideal por el cual trabciia nuestra humilde revista. Vease el PROGRAMA del FESTIVAL "200" (10 de septiembre, a las 15 horas) en las päginas 179—180. Dne 3. sept. ob 11 uri se bo vršila v spodnji cerkvi sv. Roze Paseo 409 sveta maša za blagor domovine in za žrtve sedanje vojne ob priliki rojstnega dne kralja Petra II., ki bo 6. sept. dovršil 21 let. Vsi rojaki, kateri ljubite našo domovino prihitite k sveti maši, da bo bolj uspešna naša prošnja za skorajšnjo rešitev domovine in za njen blagor. Conmemorando el cumpleanos de su rey PEDRO II., la Colectividad yugoslava celebrard una misa el 3. de septiembre a las 11 horas en la Cripta de Santa Rosa de Lima (Pasco 409). Se invita a todos los yugoeslavos y sus simpati-zantes a concurrir a este aeto para implorar la bsndi-cion de Dios para Yugoslavia y la paz para todas las naciones. —x. 'V V \ \ Hl i x v ( '06*RiO •E: :ujAf| <«Of *» vO<* >^5j jS. ^GORICA • e*iOovi(iMA A. ... '..«„m.iw- TRStV^M m/?,-"' X --------------- , - T VT * * / / "££ L l’OAielS'?%**"*- i Spokr)" ymnuubSana Ä.G0RICA 4% \4vVs X [5 **«■£ NOVI G«*0 I $>ewe ^ PODGRAD 'PRESKA POKR j ? ®PAZIW / »o.ti POKRf\JINf\) \R5KOt. mr k - ® ✓ / &RIJEKA RJE. PUl>1 8: V:?;Sx «113* El mapa presenta el litoral del Norte Adridtico con el centre de Trst (en italiano Trieste). La ciudad tiene una mayoria do poblacion italiana, pero los alrededores y toda la regiön tierra adentro son netamente eslovcnos. Se ven ademds las ciudades de Gorica (Goricia), Pulj (Pola) y Rejca (Fiume). Se ha conservado durante mil anos la mišma Irontera national entre eslovenos e italianos, segün estä senalada. La partc gris tiene poblaciön italiana, la parte blanca - yugoslava. Dobaje de Trieste se ve la peninsula de Istria, donde iiguran algunas islas italia-nas en la Costa Occidental. Gorica (Gorizia) esta atravesada por el rio Soča (Isonzo), que so interna en el terrono italiano al sur de dicha ciudad. La irontera yugoslavo-italiana del ano 1921 se ve mareada desde Rijeka (Fiume) hacia el Norte cerca de Rakek, Idria . . , Presentamos mäs udelante un articulo sobre el problema de las fronteras yugoslavo-italianas. con el fin de orientar al puhlico en la delimitacidn que se tratarä en breve. DUHOVNO IIVLJINJE je mesečnik. Uredništvo: P a s c o 4 3 1 Urednik: Hladnik Janez. Telefon 48-3361 (48-0095) Kliči od 11—13 ure in po 8 uri zvečer. Ob sredah in petkih ni doma. Uprava: Paz S o 1 d ä n 4 9 2 4 Telefon 59 - 6413 Beg. Prop. Intel. 156424 Roze (Pasco 409) za blagor domovi- 3. SEPT.: Maša ob 11 v kripti sv. ne. Ob 12 uri v gornji cerkvi za f Marijo por. Terbižan. MOLITVE na Paternalu. 10. SEPT.: Maša na Avellanedi za f družino Sabotin. Pri sv. Rozi ob 12 uri za f Terezijo Černe. Molitve se ne vrše, ker je prireditev "200". 17. SEPT.: Maša na Paternalu za f Viktor Kerševan. Pri sv. Rozi za stariše f Bogateč. MOLITVE na Avellanedi in shod Bratovšgine. 24. SEPT.: Maša na Avellanedi za f Ivan Koštric. Pri sv. Rozi ob 12 uri za + Franc Lisjak. Molitve in shod na Paternalu. 1. OKT.: Maša Paternalu za -j- Irene Jekše. Pri sv. Rozi za -j- Alojzij Černe. Molitve na Paternalu. f V KANADI je zaspal v Gospodu IVAN KOŠTRIC, star 23 let. Rojen je bil v Črensovcih. Tukaj ima sorodnike Utro-ševe. Maša zanj bo 24. septembra. TOPLO ZAHVALO izrekamo vsem rojakom, kateri ste se vdeležili obletne svete maše za rajnega Karla Kumar, ki je bila na Paternalu 6. avgusta. Posebno še se zahvalimo žalnemu zboru, ki je tako ganljivo zapel. — Pierina Kumar in Marija ter Karlo Kumar. Obletnica za f JOŽEFA ŠERUGA bo pri sv. Rozi 6. sept. ob 8 uri. PROSIM PODATKOV Od 5—19 novembra bom šel na potovanje na sever v Formoso, Paraguay in Misiones. Prosim vse tiste, kateri imate tam kake poznane ljudi, da mi sporočite njihove naslove, da jih bom obiskal, če mi bo mogoče. Janez Hladnik. V NOVO POMPEJO Oktober je roženvenski mesec, zato ta mesec pohitimo v Novo Pompejo. Tudi letos bomo to napravili in bomo ob tisti priliki ponovili posvetitev Srcu Marijinemu. Zgodilo se bo to 22. OKTOBRA po o bij čajnem redu, kakor bomo v naslednji številki bolj točno javili. NOVA MAŠA Oktobra meseca bomo imeli dvakrat novomašno slovesnost prav v euharistič-nih dneh. Na AVELLANEDI bo 8. okt. ob 11 uri. Na PATERNALU pa 15. okt. ob 11 uri. Po sv. maši bo tudi slavnostno kosilo, katerega se boste gotovo radi vdeležili rojaki. Prosim, da se pravočasno prijavite. Cena kosila bo 2 $. EUHARISTIČNI KONGRES se naglo bliža. Vsi rojaki se vdeležujte kongresnih priprav v lastnih župnijah. Za Slovence poeebe pa bomo imeli tele slovesnosti: 8. OKT. NA AVELLANEDI sv. maša ob 9.30 h. Nato bo nova maša. Prilika za spoved bo že prejšnji večer. 12. okt. bo na Avellanedi ura molitve popoldne ob 16 uri. NA PATERNALU (Avalos 250) 12. okt. ob 16 uri molitvena ura in spoved. 15. oktobra sv. maša in sv. Obhajilo ob 9.30. Ob 11 uri nova maša. ZA MOŠKE POSEBE pa bo ura češče-nja skupno za vse rojake ob 21 uri dne 13. oktobra v spodnji cerkvi sv. Roze, kjer bo preje in potem tudi prilika za spoved. Nato bomo šli k slovesni polnočnici, kamor je samo 8 kvader daleč od svete Raze, Ob priliki kongresa bo cel teden tukaj tudi č. g. Doktorič in tudi ostali slovenski duhovniki, ki žive tu v bližini bodo na razpolago, da bo vsak imel priliko za sveto spoved. BRATOVŠČINA ŽIVEGA ROŽNEGA VENCA ima sejo na Avellanedi 17. sept.: na Paternalu pa 24. septembra. IZ UREDNIŠTVA Danes objavljamo prvi del razprave o jugoslovanskih mejah z Italijo. Razpravo je angleško spisal Franc Gabrovšek, bivši ravnatelj Zadružne Zveze v Ljubljani, ki je sedaj v Sev. Ameriki. Prevod je priredil dr. Viktor Kjuder. Prestavil pa je iz angleškega Tomäs F. Fernändoz. Prihodnjič bomo objavili drugi del. Prihodnja številka. ki bo posvečena spominu Simona Gregorčiča in bo tudi v povečani obliki, bo tudi imela posebno knjižno vrednost, objavili bomo precej Gregorčičevih pesmic v lepem španskem prevodu. Obe številki skupaj se bosta dobili za 50 centavos. Intcresirani naj se prijavijo. IZ UPRAVE Zaostale naročnike prosimo, da naj se spomnijo svoje dolžnosti. Vsem pa velja naša prošnja, da imejte v mislih potrebe naše revije in radi priložite kaj za tiskovni sklad, da so pokrije primanjkljaj, kajti Duhovno Življenje stane vsaka izdaja 100 $ čez to kar znaša naročnina. Saj je strošek tiska zrastcl za 40%. Med vsemi slovanskimi narodi tu v Argentini je prav naše slovensko glasilo najbolj veliko in bogato in vendar imajo tako Poljaki in Čehi kakor tudi Hrvatje naročnino 3.— $. Za tiskovni sklad so nadalje prispevali: Anzelin 1.—, Hlasnek 1.—, Kreslin 1.—, Kerševan F. 1.—, Vigano I. I.—, Kerševan G. 1.—, Petelin 2.—, Kovačič 1.—. Furlan P. 5.—, Poljšak 1.—, Žorž 1.—, Madon 2.—, Grasi 1.—, Brumat 2.—, Bukovec 1.—, Božič 1.—, Knez 2.—, Družina lv—, Terbižan F. 1.—, Urbančič I. 1.—, Sopič 1—, Rebek A. 1.—, Markič 1.—. eRbek M. 1.—, Novak A. 1.—, Sever 2.—, Koršič 1.—, Ščurek 1.—, Lozar I.—, Godina 3.—, Leban 3.—, Guštin 3.—, Slejko 1.—, Fišinger 1.—, Sapač 1.—, Jasnič 1.—i N. 1.—, N. 2.—. Manjši prispevki 3.— Batič 1.—. Bole 2.—, Mozetič 2.—, Mučič 1.—, Lukač 1.—, Zavrtanik 3,—, Jaz- bec 1.—. ZAHVALA Vsem rojakom, kateri ste tako številno pohiteli na grob naše nepozabne Irene dno 25. avgusta, na šesti mesec njene smrti, se za vse iskrene izraze so’alja toplo zahvaliva. Obenem povabiva k sv. maži za rajno, ki bo na Paternalu 1. oktobra ob 10 uri Av. del Čampo 1657. Ciril in Katarina Jekše. LA VIDA BSPIBITUAL Revista measual Direcciön: Pasco 431, U. T. 48-3361 y 0095 Director: P. Juan Hladnik Administration: Paz Soldan 4924 U. T. 59-6413 Suscripcion anual $ 2.—. NUMERO 200 Once anos de oxsitencia tiene nuestra humilde publicaciön. 200 veces apareciö ya. Estando rodeados de toda clase de re-vistas y publicaciones a alguno le pare-cerä inütil la modesta “VIDA ESPIRI-TUAL", sin embargo ha de cumplir con una misiön bien notable. Primero atiende a los eslovenos des-parramados por toda la reptiblica dändo-les noticias reierentes a los asuntoe co-munes, manteničndolos iniormados acer-ca de la situaciön entre la colectividad de acä y de la lejana patria. Luego tiene su misiön religiosa, ya que el unico capellän de la colectividad el P. Juan Hladnik puede atender los nucleos tan distantes solo por interme-dio de una publicaciön. Mediante ella puede hacer mäs electiva la direcciön espiritual. Otra misiön de “LA VIDA ESPIRITUAL" es servir al mutuo conocimiento, primero a los eslovenos de lo argentino y luego a los argentinos para conocer algo de la cultura eslovena y yugoslava. Con tal fin se publican en esloveno interesantisi-mos relatos de todas las partes de la Re-püblica, especialmente las crönicas de los viajes del Padre capellän. que visita la Colectividad en el inferior. En Castellano aparecen traducciones de autores eslovenos y trozos de la historia y actua-lidad de la lejana Yugoeslavia. La suscripcion de la Revista estä por debajo del gasto efcctivo de la odiciön. Es para facilitarla tambičn a los mäs pobres. Pero la publicaciön puede conti-nuarse tan solo con el apoyo de los que pueden prestarlo, por eso dirige la Direcciön su pedido a todos los entendi-dos, para que contribuyan con una pe-quena donaciön, para cubrir la diferen-cia en el presupuesto que supera a la suscripciön en 100 $ por čada numero. Para rocaudar lo necesario se realiza-rä el festival el 10 de septiembre, al cual invitamos muy cordialmente a todos nuestros amigos y simpatizantes. Entre los suscriptores cuenta la revista tambiön un numero notable de criollos que demuestran muy bien su perfecta comprensiön do esta obra. Les agrade-cemos muy cordialmente por su noble ayuda y pedimos que sigan apoyändo-nos y adquiriöndonos nuevos amigos. Especial reconocimiento debemos de oxprosar a las senoritas Vanda y Darinka Čehovin que tan solicitas procuran la traducciön de la novela "Bajo el Sol libre", al linotipista S. Barette y tipögra-fo J. Ivanič que cumplen su trabajo pro-fesional en la impresiön de la Revista no sölo con pericia sino tambiön con gran carino. Agradecemos tambiön a la Senora o hijo Pertzovsky, duenos de la imprenta, como tambiön a todo el personal, que siempre domucstra una aten-ciön especial para "La Vida Espiritual", realemnte preocupados de hacer su trabajo con toda la perfecciön posible. En la parle castellana se nos intro- duce alguna vez algün error ______ claro que sin querer . No siempre tenemos a mano personas que dominen el Castellano en forma acadömica. Pedimos por lo tanto disculpa por esas falias gramatike». LA DIRECCIÖN. Ne 200 let, pač pa dvesto številk v 11 letih ima za seboj “Duhovno Življenje". Nekateri naročnik dobi v roke novo številko. Prelista jo, pogleda slike, obstane nad kakim naslovom in preleti drobne novice in konča z mnenjem: saj ni nič novega .... Šele od drugega rojaka zve, kaj vse je notri, Takemu se seveda malo mudi, da bi priznal vrednost revije in dela, katero je v njej. Drugi naročniki stvar vzamejo mnogo bolj resno. Storijo tako kot vrtnar v svojem vrtu, ki se potrudi, da pozna vsak njegov kotiček, vsako leho, vsako drevesce, vsak sadež . . . Tisti kateri bolj notri med tiskane vrste Duhovnega Življenja pogleda in kdor sprejme revijo kot dobrega prijatelja in svetovalca, on pa že drugače razume koliko je vredna in tudi koliko dela in žrtve je v njej. Tako vrši Duhovno Živ ljenje že 11 let svojo veliko nalogo na skromni način, a vrši jo stanovitno in zvesto, to nam mora priznati vsak! 200 krat je že pozdravilo svoje naročnike. S kakim poročilom ali dopisom je katerikrat tudi nekatere razburilo. Premnogokrat je tudi prineslo veselje in prijetno presenečenje, a tudi marsikaka boleča vest je prišla v hišo med vrstami naše revije. Saj to je pač njena naloga! Biti mora glasnica tega, kar se godi z našimi doma in po svetu. Če so lepe novice so nam v veselje, če so grenke, si pred njimi ne smemo oči zatiskati. Treba je zvedeti resnico tudi tedaj, kadar boli. Vsi ljudje ne mislimo enako. Žalibog so nekateri zgubili orientacijo. V splošni zmedi, ki med nevednim in brezbožnim svetom vlada, so eni pristali k zmoti, da je rešitev problemov, kateri mučijo svet v tem, — da se človeku napolni trebuh ... za višje stvari nimajo smisla . . . Drugi menijo, da je vse "izobrazba" ... pa pozabljajo, da je narod, kateri se je smatral za najbolj izobraženega, to so Nemci, pognal svet v najstrašnejšo morijo . . . Izobrazba uma je res nekaj lepega in prekoristnega, toda če ni oplemenitena tudi s srčno kulturo, katero more dati človeku samo vera, je vsa izobrazba le vir novih še bolj strašnih morilnih iznajdb . . . Tako skuša Duhovno Življenje voditi rojake po varni poti nepristran-skega spoznavanja dogodkov in po smernicah, katere smo prejeli od Bogo kot vodilo k resnični sreči. Četniki . partizani . klerikalci. komunisti Slovani.. Rusi Jugoslavija monarhisti . republikanci . To so besede, katere nekatere ljudi razdvajajo. Tako vroči so nekateri, da bi si kar v lase skočili. Nacisti in fašisti so mi že več kot enkrat že povedali, da sem na črni listi in da bodo zame vrata nazaj domov zaprta, — kadar bodo zmagali. . . Pa so mi že tudi komunisti sporočili, da imajo zame postavljena vešala in da skrbno zbirajo vse, kar je izšlo v "Duhovnem Življenju" njim nepo-voljnega . . . Lepa kaša to! Po drugi strani pa meni kot ravnatelju revije, zagotovilo, da hodim po pravi poti, ker prava pot ne more biti nikoli ob skrajnosti, marveč gre po sredi. Jaz se pa radi takih groženj nič ne bojim, temveč bom skušal voziti dalje, prepričan da vsi prevdarni rojaki uvidite, da je tako prav in uverjen, da je le malo tistih neuvidevnih Zaletelov, kateri tujega mnenja ne znajo nič spoštovati in si lastijo monopol na vso resnico in pravico. Kdo bi bolj želel kot jaz, da ne bi bilo treba poročati o dogodkih doma nič bolečega! Prav gotovo da me rani do srca, kadar poročamo o grozotah, katere trpi naš narod od kogarkoli! Toda po naši dolžnosti moramo skrbeti, da si morete ustvariti nekako pravično sliko o tem kaj je doma, da ne bi kdo zapeljan hvalil kar je hudobija in blatil kar je pravično . . . To pa lahko zapišem, da če bi hotel objaviti vse grozote, o katerih pravijo poročila, ki pridejo meni v roke, bi začeli nekateri res klati . . . Toda v upanju, da so take vesti pretirane, jih raje pridržimo, ker nikomur ne morejo koristiti. Naša revija ima nalogo, da nas vse veže in ne da nas razdružuje. Zato ni zavzela in tudi ne bo nikakega pristranskega stlišča, ampak se ravna ves čas po eni črti: nas vse mora družiti skupna ljubezen do skupne domovine, skupno bratstvo med nami v tujini in pa usmerjenost proti večnosti po poti, katero nam kaže sveta vera. Ko praznujemo jubilej Številke 200 se toplo zahvalim vsem kateri to prelepo naše delo podpirate. Najpoprej vsem, kateri sodelujete v uredniških poslih. Posebno vidno je delo č. g. DAVIDA DOKTORIČA in gospodičen ČEHOVTNOVIH. Bolj skrito dela JOSIP ŠVAGELJ in še več drugih. SVETA MAŠA ZA BLAGOR DOMOVINE — 3. sep. ob lih. Kripta sv. Roze (Pasco 409). VESELICA ”200" 10. septembra ob 15 uri točno. Azcuenaga 164 EVHARISTIČNI KONGRES od 8. — 15. oktobra. JEZUS. KRALJ NAŠ ČUDOVITI! naših duš si hrana Ti, naš gostitelj plemeniti, solnčni svit nam v dušah si. Ognja v naša srca vlij, žar ljubezni v njih razlij! Vsemogočni se ponižaš k nam, svetov Ti vseh vladar, v liku kruha se nam bližaš, k sebi dvigaš revno stvar. Vzemi naša srca v dar, vladaj, Jezus nam vsekdar! Naše si prevzel slabosti, priboril nam rajski mir, sam si vzor nam vseh kreposti, Jezus, vse svetosti vir. Tvoje Rešnje naj Telo dviga, Jezus, nas v nebo! V upravi nosijo vso težo ČASTITE SESTRE, ki že 7 let vodijo upravo, ki zahteva mnogo ur sitnega in nehvaležnega dela, ki je tembolj nevšečno. ker so nekateri naročniki tako nerodni, da ne javljajo spremembe naslova. Izredne vrednosti za našo revijo je to, da delata v tiskarni dva rojaka, ki mnogo olajšata posle s svojim strokovnim znanjem in z ljubeznijo, katero posvetita vsaki številki. To sta linotipist STANKO BARETTO,' ki razreši sam tudi najbolj zamotane rokopise, katerih bi drugi niti pogledati ne hotel, in IVANIČ JOŽEK, ki daje stranem in platnicam obliko, ki je včasih zares nekaj umetniškega. Brez zvestega sodelovanja naročnikov seveda nobena revija ne more obstati in zato naj se toplo zahvalim vsem rednim plačnikom, posebno še tistim, kateri radodarno tudi kaj za tiskovni sklad priložite. Prosim, da bi vsi naši čitalci razumeli finančne potrebe revije, katera zahteva od Uprave zelo veliko žrtev. Vsaka številka stane 300 $, kar znese 3600 $ letno. Sedaj pa prevdarite, kako stoje računi z 1200 naročniki, ki plačajo 2400 S naročnine. Zato pa prosimo radevoljnih prispevkov za tiskovni sklad. Vsi zavedni rojaki pa boste izrabili prelepo priliko, da “Duhovno Življenje" podprete z vdeležbo na naši lepi prireditvi 10. septembra. Za to priliko pošljite tudi kak lep dobitek za srečolov “200" in boste seveda tudi pridni za kupovanje srečk. K prireditvi pa povabite tudi vaše znance. Brez skrbi povabite tudi odlične goste, ki bodo spoznali na tej prireditvi, da Slovenci niscmo nikaki “divji bal-kanci", temveč da smo narod, ki tudi lahko kaj lepega pokažemo iz naše zaloge. Povabite torej prijatelje, znance in simpatizante, prepičani da vam bodo hvaležni za vašo pozornost. Janez Hladnik. mm hü m? Hay una leyenda de Gutenberg, inventar de la imprenta. Cuenta que el dia en que viö su esluerzo coronado por el 6xito, se le presentd el demonio y le felicitö agradecido: ' Com-pcnero, he aqui mi mano! Buenos amigos por toda la vida! Puos nadie me hizo mayor iavor que tu. Hasta ahora tenia yo siete Buenos grupos de mi ejörcito y bien cumpliäores: los siete pecados capitalcs; pero eilos servian tan yölo para las emboscadas. Tu me diste una divisiön nueva, capcz de eniren-tarse en campo abieyto. La prensa serä en adelanie mi ostado mayor. El enemigo lanzarä contra mi los catecismos, enciclicas y excomuniones, yo le contestdrö con libros herejes, novolas escandalosas, folietos, diarios y hojas mentirosas. El veneno afectarä al espiritu sobrenatural y fomentarü la descomposi-ciön, hasta quedar la humanidad convcrtida en una basura que recojerö yo". Terminando asi, desapareciö el demonio . . . Se asustö el bueno de Gutonberg y quiso deotruir su invento, pero consultündolo con entendidos comprendiö, que tambiön la imprenta podria prestar servicios muy grandes a la causa buena. La vida, por ser la prueba en la cual el hombre debe poner de manifiesto si es o no fiel a su Dios y Redentor, si es o no digno de la dicha eterna, inevitablemente debe ponernos en la alternativa de elegir entre el bien y el mal, entre la verdad y la mentira. La pronsa se presta actual-mente como el vehiculo mäs perfeeto para uno y otro. Los bien intencionados, los que buscan la verdad y por olla su dicha eterna encontrarän gran apoyo para su esfuerzo en las päginas impresas; los mal orientados, los perversos, comple-tarän su perversiön prefiriendo la mentira halagadora a la verdad austera. Asi ha de ser, pues para ser probados vivimos todos. Asi comprendiö Gutenberg la gran misiön que esperaba a su invento y que ya cinco siglos sigue realizando. Nuestra Hevista, cumpliendo su noble misiön de örgano de la Verdad para la salvaciön de las almas celebra con la presente aparieiön su publicaciön No. 200. Con tal motivo ofrecemos el presente articulo sobre la transcendental impor-tancia de la prensa. El factor mäs influyente en la vida contemporänea es la prensa. con el diario, la revisla, el libro, el folle-to. Todo el mundo lee y las lecturas caracterizan la mentalidad de la gente. “Dime lo que lees y te dire quien eres", se puede afirmar con todo derecho. Es imposible sustraerse a la impresiön de la lec-tura. El hombre busca novedades, busca la verdad, pues su inteligencia estä hecha para conocerla, igual que su vista para ver la luz. Nos interesa lo que pasa en el mundo; nos resulta titil saber mil cosas, aprender Io que nos facilita la existeqeia, que nos espera en el futuro, que aconteciö en el pasado; nos atrae lo que nos entretiene .... La prensa llena la curiosidad y la necesidad de la gente. Solo que hay que ver como cumple su misiön. Gente sencilla y sincera piensa ingenuamente que tambien los demäs son asi. Ellos aborrecen la mentira y por eso no creen a otros capaccs de hipocresia y de dobleces. Con toda candidez afirman; “Es cierto, pues yo lo lei"; “Como podrian eseribir algo que no es cierto" .... |Que hermoso seria el mundo si fuera asi como ellos opinan! Pero desgraciadamente no lo es. El mundo ya no es el paraiso, sino volle de lgrimas en el cual tiene el demonio mucho poder y para ejerderlo se vale de la mentira, de la ilusiön, de la hipocresia y de perversos instintos del corazön humano. Para rea-lizar sus fines malos se vale de la prensa como de su mejor instrumento. TRATA DE CONQUISTAR CON HALAGOS. Siempre fuö cierto, lo que explica San Pablo a Timoteo: “Requiero que prediques la ‘palabra; que insistas oportuna e inoportunamente arguyendo, re-prendiendo y ezhortando con toda paciencia y doc-trina, pues vendrän tiempos en que la gente no tole-rarä la sana doctrina sino que se buscarän maestros de su gusto que agradarän a los oidos; se apartarän de la verdad y volverän a las fäbulas" (II Tim 4). Con el motivo de la Primora misa. V Čronsovcih 25. julija 1943 je imel novo mašo č. g. Tine Kreslin Siempre fue muy grande el nümero de aquellos que prefieren el camino cömodo y ancho que descien-de, no preocupandose adonde conduce, y siempre fue-ron menos aquellos que optaron por la puerta angosta, por el sendero escarpado y erizado de espinas que lleva al cielo. Que fäcil resultö al demonio la tarea, de agarrar al hombre por este lado debil mediante las päginas impresas. Calificar la moral evangelica como “exage-rada". ridiculizar a los “beatos", relajar el decälogo, disculpar el adulterio, glorificar el amor libre ... y otras cosas por el estilo, son con las que empieza la perversiön de los incautos. No se dicen mentiras directas, ni herejias patentes, pero se presentan las cosas con tal acento que logran efecto. Lb que propone la religiön como verdad segura, como deber estrieto se acomoda al antojo de la čarne insubordinada. Para despistar mäs todavia a los incautos, se er.-treteje alguna leyenda piadosa, algun cuento de Santos, algün trozo del evangelio, algün cuadro reli-gioso artistico . . . El plan del demonio estä muy bien ideado, pues el no es zonzo y tiene mucha experiencia. Usa los mismos metodos que la gente para prender a los ratones: A ellos se le pone el veneno en dosis muy pequenas que se mezclan con manjares ex’quisitos. El animal no se da cuenta cuändo se tragö la muerte . . . Pero hay una diferencia entre el metodo, de envenenar la gente a los ratones y el del demonio al pervertir las almas: el hombre le facilita tanto al demonio esa tarea que hasta paga el veneno con su dinero, lo que el ratön no hace . . . LA LUCHA ABIERTA la pudo empezar el demonio recien cuando dispuso de la prensa; hasta entonces estuvo limitado a las operaciones de emboseada, en las que se valia de los siete pecados capitales: soberbia, avaricia, lujuria, envidia, gula, ira y pereza. Subrepticiamente traba-jaba en pervertir las almas, pues no tenia modo de cnfrentar en campo abierto la mentira contra la verdad ni el vicio contra la virtud, puesto que no hay nadie tan desvergonzado que se atreva a defender publicamentc los vicios y crimenes. Las hojas de papel empero no conocen la vergiienza ni se ponen colora-das al repetir tenazmente mil veces la mišma mentira, negar a Dios, ridiculizar la virtud, burlarse de la religiön, pintar los pecados con vivos colores de placer y eoloeändose en la actitud del defensor de la liber-tad v de los derechos del hombre. öDönde se ven personas tan atrevidas de pre-sentarse en a calle desnudas? Hasta alli no llega la perversiön . . . Fue el papel el que brindö al demonio lo que de las personas no logrö. Bajo el titulo de “cienqia" se presentan cuadros escandalpsos ilustran-do articulos mäs deplorables todavia, con el fin de desenirenar la sensualidad. ESO NO ME HAGE DÄfiO afirman algunos. Yo ya soy grapde. Yo leo todo, por-que uno tiene que conocer todo. Ya leo porque quiero conoeer al cutor . . . Gon tales excusas se engaiian los imprudentes. Se creen inmunes al veneno. No se dan cuenta. que por mäs que tengein firme su vo-luntad, para no asimilar. los errores y encender las pasiones, no podrän sustraerse a su influencia. Quien vive en un atmösiera apestada, termina por infectarse. Dia tras dia, por insignificante que sea la influencia. al cabo de 10 anos pierde la cara su sano color; los pulmones se arruinan . . . Algo pa-recido sücede con los que leen indistintamente lo bue-no y lo malo. iQue trampa mäs disimulada! . . . iEres gran-de? iNo te Hace dano? Los ninos tic en quienes podrän descubrir cl vicio naciente y conogirlo. iQuien podrä corregirte a ti? iPues como un pecueno, asi un grande vive la vida de la prueba. en la cual el de-monio le pone asechanzas. mäs peligrosas al mäs inteligente, mayores ä los grandos ... La astucia mäs grande del demonio es precisamente su disimulo. Sea la estetica o estilistica, sea curiosidad cien-tifica o literaria, sea por recomendaciön o para matar el tiempo, siempre es un ardid del demonio con el que se infiltra en el corazön del lector. En el paraiso se escondiö entre las bojas del ärbol tratando de despertar cn Eva -la curiosidad que la llevö luego al primer pecado. Ahara estä escondido entre' las pä-ginas del libro, sugiriendo igualmente desconfianza contra la ley de Dios y de la Iglesia, contra la pa-labra de buenos padres y educadpres y contra la propia conciencia. ALGUNOS EIEMPLOS iCuäl fue la causa de la humillaciön de Francia, otrora orgullo de la • civilizaciön y de la Iglesia Ca-tölica? El orador Coube contcstö ya hace tiempo: Se sacrifican millones para obras buenas. para hos-pitales, colegios religiosos, iglesias, misiones. Esta muy bien todo eso, pero no alcanza, pues primero necesi-tamos una buena prensa, si no-perderemos todo . . . Malas lecturas envenenaron las raices de toda una naeiön que sucumbiö casi sin rcsistir en la guerra actual. En el caso de una joven que sentia vocaciön re-ligiosa — pero cuyo padre se oponia con todos los medios a su alcance, el q.ue diö resultado fue un libro que se burlaba de “monjas y frailes" . . . Pero el efecto fue mayor que el deseado, pues no tardaron muchos anos y apareciö la misma joven cn los tribu-nales. acusada de tentativa de asesinar a su propio padre, resultando condenada a diez anos de cärcel . . . Miliares de ejemplos por el estilo cuentan las crö-nicas policiales de Buenos Aires. Hay que escuchar las explicaciones de. los encaugados en las peniten-ciarias, para darse cuenta cabal de-las horriblcs con-secuencias de las malas lecturas. Y mäs lamentable todavia es que el culpable principal, el autor de aquel libro criminaL que en realidad es el asesino, sc pasca libre, orgulloso de sus libros y saboreando los halagos del publico. A la habitacipn de' un famoso escritor de Paris, penetrö un hombre, ruinä completa. Violentamente se abria paso hasta el aposento del autor de la novela “La F." una de las mäs escandalosas obras que existen. Se horrcrizö el celebre escritor ante el aspecto del intruso, tapändose las narices por el mal olor que sälia de la boca del desconocido. “Quedese quieto" le grito este apuntändole con el revolver. “Sientese y contesteme, si es Ud. el autbr de la novela La F." El escritor contestä afirmativamente. El desconocido le-vantö luego la luz de la mesa iluminando bien la cara del escritor mirändolo fijamenle con la boca abierta unos minutos. “Ahora conozco al asesino de mi vida", continuö diciendo. “Y no solo de la mia sino tambier. de estas" ... y le moströ siete fotografias de mujeres. “Si, senor, Ud. es asesino de la inocencia de estos seres humanes, pues yo he sido un joven bien educado y cn camino de ser saccrdote. Hace diez anos llegö a mis manos aquel libro maldito que lei en dos dias . . . Usted es asesino de mi dicha y de todas las victimas de mi pasiön, sin embargo se pasea libre-mente como un hombre honcsto . . . No lo matare yo, pero le traje un poco de esta podredumbre, del malolor que sale de mi boca, para que saboree los frutos de su trabajo diabölico" ... Y el mundo sigue todavia gloriiicando c los escritorcs perversos y bebe el dulce veneno de süs libros. CUIDADO CON LAS LECTURAS MALAS öCömo se conocen? iCuäles son? 1. Todos los escritos cuya moral se aleja de la del catecismo. que traten con menosprecio de la vida pia-dosa, admiten el divorcio, disculpan el adulterio, de-fienden el amor libre e inducen a la frivolidad. , 2. Que atacan directa o indirectamente a la Igle- sia, calumnian a los sacerdotes, ridiculizan los dogmas como del cielo, del infierno, de la inmortalidad del alma . . ., si se burlan de instituciones religiosas. 3. No siempre se conoce a primera vista si un libro es malo. Pero su maldad la dcscubren las malas impresiones, las dudas, las tentaciones, los pensa-mientos deshonestos, los malos suenos, la desorienta-ciön, la falta de voluntad de seguir resistiendo a las pasiones . . . Gada cual ha de conocerse a si mismo y con un poco de sincoridad consigo mismo se puede dar cuenta quö libro le hace dano. Gran cuidado con * lecturas que siembran descontento con ilusiones de paraiso en la tierra! 4. Y con los libros que traten temas de religiön y moral, si no llovcn la aprobaeiön de algün obispo. La razön es, que el mal es tan disimulado, que no lo puede descubrir mäs que el bien entendido en la materia, y no tiene por que arriesgarse la dicha eterna y la paz del corazön inutilmente, como nadie va a la farmacia para probar los remedios segitn su vista sino que dobe de atenerse a la rečeta medica. 5. Tambiön ediciones acatölicas de la Biblia no se pueden leer, pues contienen modificaciones falsas de algunos textos. 6. Mucho cuidado con toda clase de nuevas reve-laciones y escritos que conducen hacia el misticismo. espiritismo, magia, supersticiones ... Si no llevan aprobaeiön eclesiästica hay que rechazarlos. 7. En caso de duda no leer sin previa consulta cl confesor o al pärroco, PROHIBICION DE MALAS LECTURAS La Iglesia vigila como una buena madre lo que leen sus hijos. No es para privarles de alguna cosa buena sino para preservarles de fatales consecuencias. Por el hecho de que la verdad se hace a veces abu-rrida. — efecto de la mäs grande astucia del demonio que pone en juego con otras pasiones especial-mente la pereza, — mientras que el vicio y la mentira se presentan en colores seductores, es muy fäcil que se dejan enganar los incautos, que tan solo ante las ruinas de su existencia, en la cärcel, hospital o mam-comio, si no en la condenaciön eterna comprenderän la malicia de aquellas lecturas. Para preservar de tales consecuencias prohibe la Iglesia tales libros y autores. Tan energicas son las medidas que queda excomulgado de la Iglesia quien lee, retiene, presta, vende, publica, recomienda o en cualquier forma favorece algün libro que estä prohi-bido expresamente. Tales libros hay que quemarlos, pues mäs vale que se quemen para que no se hagan desgraciadas las vidas y condenadas las almas. Al perro rabioso no se le deja la libertad y al asesino se le elimina de la vida publica. Menos derecho a la libertad han de tener los asesinos de la inocencia, de la fe, de las virtudes, que impunes arruinan hogares, almas y la sociedad entera. LECTURA BUENA debe de ser la preocupaciön primordial de todos los interesados por el bien publica. Si hay lecturas malas, tambien abundan las bue-nas, con gran sacrificio de los apöstoles de la buena prensa que e:dje mucho dinero y trabajo. Un buen ca-tölico no gastarä pues su plata en libros y periödicos de valor dudoso, apoyando con su propia contribu-ciön el mal, sino que apoyarä todo esfuerzo de las buenas editoriales comprando, propagando y ayudän-dolas. En Buenos Aires somos 2 millones de catölicos bautizados y con todo no somos capaces de formar-nos un diario que se eleve sobre los periödicos indife-rentes que tantas veces ofenden los sentimientos de los buenos catölicos. öDos millones? ... iY quien tiene mayor culpa que las lecturas, de que el 95% de eilos no lo son mäs que de nombre? Leyendo escritos que tratan con indiferencia las cosas mäs sublimes, que para la religiön, alma, Dios, virtud, mortificaciön, cielo, infierno .... no tienen mäs que un gesto menospreciativo, uno se hace apätico, se deja llevar por la sabiduria de la carne y por el materialismo präctico. Concentrando los esfuerzos de los buenos para el bien, negando su apoyo a lo sospechoso pronto veria-mos buenos resultados. Cuäntos regalos se hacen a personas amigas. tQue regalo mäs digno que un libro bueno! Tienes un amigo que no anda por caminos buenos. Tu no tienes modo ni palabra como regenerarlo. Obsöquiale un libro que sirva para el caso. Tu conocido estä postrado en cama maldiciendo su mala suerte. |Por que no vas a buscar un buen librito, que le harä comprender el valor del sufri-miento! Hay libros y periödicos para grandes y chicos que pueden ser vehiculos de alguna gracia divina muy grande. Hay que aprovecharlos. Dios se vale de cualquier cosa para tocar las almas con su llamado. Gran parte del alejamiento de Dios se debe a la ignorancia de la religiön. Cuäntas personas sufren un martirio esteril, porque no sahen de dönde sacar la orientaciön y consuelo; cuäntos padres se lamentan de la maldad de sus hijos ... A esos märtires, a aquellas madres, a aquellos desorientados puedes socorrerlos sin ningun sacrificio, nada mgts que con aconsejarles un buen libro. Cuantas jövenes desperdician sus buenos anos en la lectura de novelas romänticas y libros sentimentales, fabricändose en suenos un porvenir ilusorio y dejändose llevar por la sonsualidad para ruina de si mismas y de su futuro hogar. Se ve en las manos fclSMO IZ BELE KRAJINE Neka rojakinja v Brooklynu je od svojega brata te dni prejela pismo, ki je bilo pisano 4. marca, 1944 in se glasi: “V začetku svojega pisanja Te najprej lepo pozdravljam in upam, da si še živa. Če boš to pismo dobila, se boš začudila. Najprej Ti poročam svojo žalost, da mi je moj edini sin padel. Nam je jako težko in skoraj vsa Slovenija je uničena. Kakih 150 je do sedaj pri nas mrtvih, a kaj še bo popaljeno. Banjaloka in Nova sela so jako požgana. Strašna revščina. Mi še nismo lačni, ali nekateri so tako, da se jih Bog usmili. Tukaj so partizani, v Kočevju so še Nemci. To se kolje stalno. Aero-plani nas obsipljejo z bombami vsak dan. Največ se skrivamo po grmovju mi in živina. Malo nas bo ostalo. Kaj bo še. z nami. Nemci ropajo, koder gredo. Vsak čas smo pripravljeni bežati. Zdaj se bijejo okoli Kočevja. To je strah. Za konec se nič ne ve. To Ti samo površno pišem, saj ne vem, če boš dobila, če se bodo ti oficirji za to zanimali; jih je osem, ki tukaj okoli šetajo. Hiša stoji, samo streha je razbita; smo nekoliko popravili, pa so jo spet razbili. Dragarsko je zgorelo vse in pol Banje-loke. Po cestah zmerom gredo tanki. Skoro vse so polovili in v internacijo odpeljali v Italijo; pomrlo jih je polovica od glada. Bomo Ti potlej pisali, če bo kateri ostal. Sedaj se zopet nekaj pripravlja in spet bomo po lisičjih jamah. Zdaj Ti ne bom več pisal, se je treba pripraviti, se že slišijo strojnice v Stalcarjih. Take prilike ne bo več za pisanje, dokler ne bo konec. Z Bogom! Tvoj brat." de ellas libros de Stefan Zweig, de Lin Yutang, Pierre Loti, Ega de Queirös, Victor Hugo, Alejandro Dumas Y tantos o tros, cuyos libros son inutiles si no peligrosos o escandalosos . . . Nada les importa formarse para hoy y prepararse para manana, como si hieran a tener siempre una mamä que les traiga el desayuno a la cama. Cuäntos muchachos dedican su tiempo libre a las aventuras amorosas y bromas pesadas o a la lectura de lo peor de lo malo. Un buen libro ni sonar . . . Da pena pensar en la generaciön venidera, que ten-drä padres tan poco concientes de su deber para con su familia y con la patria. La vida es un deber tan serio y tan lleno de responsabilidad y con todo viven esos jövenes como si la vida no fuera mäs que un camaval. Hay en abundancia libros buenos que podrian transformar este mundo lleno de intrigas, vicios, envi-dias, rencillas, mezquindades, descontento y desespe-raciön en un paraiso de felices cohabitantes, si la gente rechazara la lectura destructiva que agrada a las pasiones reemplazändola con el libro serio y cons-tructivo. NUESTRA REVISTA tiene la noble misiön de indicar el buen camino, onsenar la verdad, conducir hacia la dicha temporal y eterna. No es una empresa lucrativa. Todo lo contrario. La Direc-ciön debe luchar con los inconvenientes de la redacciön y del presupuesto pero se hace todo sacrificio con alegria por el noble fin que se persigue. Nuestros esfuerzos reclaman pleno apoyo de los que son capaces de comprenderlo. Por eso nos dirigimos a todos nuestros lectores y simpatizantes pidiöndoles que sean gene-rosos cooperando al conseguir suscriptores y contribuyendo tambiön con donaciones. La mišma obligacičn pesa eobre todos los leligreses de cumplir en la mejor forma posible con sus respectivas parro-quias e instituciones de apostolado y ayudar para el sosteni-miento de los respectivos boletines. Es tambiön apostolado el hacer suscriptores de publica-ciones buenas a las personas o lomili as que por si mismos no lo hacen por pobreza o por otro motivo. Quičn puede prever el beneficio que puede rendir algün folleto. librito o revista, intencionalmente introducido o “casual-mente" olvidado . . . En la cantidad de diarios de la Capital hay tambiön uno que es catölico y muy buen informativo, es "El Pueblo". Cuäntos catölicos que leen diarios siempre — no lo conocen. Es tambiön apostolado hacerse suscriptor de öl en lugar de pagar la “desnudez" que rematan otros diarios. Simon Gregorčič Zima je. Zima, hujša v srcih kakor pa v naravi. Zamrlo je veselo žvr golenje ptičic in pod sneženo in ledeno odejo so pokrite vse nežne in pisane cvetke, ki so nas v lepših časih razveseljevale. Ali ne! Nikakor ne smemo dovoliti, da vse petje zamre in da vse cvetlice zmrznejo! Ti, cvet in spev pozimski budi ljudem spomin krasnejših let. a budi hrepenenje tudi. da vrnil bi se spev in cvet! („Zimski dan1') Pesniki, kakor umetniki sploh, so že po naravi bolj občutljivi in večji opazovalci nego večina ljudi. Njih pozornost zbudijo dejstva, mimo katerih gredo drugi večinoma brezbrižni, vtopljeni v svoje vsakdanjosti. Zato imajo pesniki tudi dolžnosti kli-carjev. prerokov, katerih se naš Gregorčič odlično zaveda, buditi morajo v ljudeh spomin in hrepenenje po višjih vzorih! Poslušajte, kaj govori našim srcem "Kot prerok iz davnega časa" ("Dražba")! Njegova pesem je odločna obsodba sebičnosti, brezsrčnosti, zato ni prijazna prevzetnim bogatinom in oholim mogoč-n jakom. Oj grešniki maziljeni, proč krono in škrlat. saj boste vsi prisiljeni, vkleniti smrti vrat. Sedaj vi narodom ste strah, strah tudi vas bo zmel. to žezlo prah. prestol bo prah, vi boste prah pepel. Vi, ki zaklade zbirate iz bližnjikov krvi, ki reveže zatirate — prah boste tudi vi! („V pepelnični noči"). Kaj ti pomaga, bogatin, tvoja sreča, če jo vživaš sam? A srečen ni. kdor srečo vživa sam!... Kedor pa srečo vživa sam, naj še solze preliva sam! („Sam"). Starega grešnika v "Kesanju" plašijo pošasti, njegova vest: In tukaj smo tvoje norosti, norosti zgubljene mladosti, zvijače, krivice, laži, katerim roditelj si ti! . . . Skrbnö si gojil nas nekdaj, zato te ne zablmo zdaj .... Najhujša je vseh bolečin kesanje, krivice spomin! ______ Kako grenko toži v pesmi “Črni trn": ne mara srečni svet solzd, trpinov ne umeje, ko tožbe čuje. godrnjd, in sölzam se le smeje! Z zadovoljstvom ugotovi on, kmetski sin, v svoji lepi pesmi "Kmetski hiši", da se je naš Odrešenik rodil med reveži: Ne v hiš mogočnih jasnem sevi, ki marmornat jih krije krov, — pod nizko streho, v skrajni revi rojen rešnik je vseh rodov. In ne v dvoranah bogatinov, kjer blesk zakladov te slepi, — GLASNIK POZABLJENIH kjer dom seljaških je trpinov, rešitve zor se nam žari. Zato njega, "Veselega pastirja", vsa bogastva sveta ne privlačujejo: Ne, palice svoje ovčarske za žezlo kraljevo ne dam. in rajši, ko krone cesarsko, cvetice na glavi imam! ' "Rabeljsko jezero" je vsa ena sama ■ strašna obtožba: Ljubezen s sveta je zbežala, brezčutni ljudje so kot sltflla . . . Solze siromakov pač težke solze, gorjč ti neusmiljeno ljudstvo, gorjč! Solza, ki sirota jo lije. do neba za kazen vpije! . . . Tako tudi "Dražba": Sodnike, beriče je semkaj pozval neusmiljenih trdi in grozoviti, sirotam negodnim vse bo prodal, da divjo pohlepnost nasiti. Un panorama que recuerda al "serrano edčn" del poeta V Šent Juriju pod Kumom In pesnik kliče božje maščevanje nad vse, ki krivice delajo: Gorjš ti. gorjš. brezdušni krvnik, ki solza sirot te ne gane, pravičen nad tabo bedi plačnik, dolžan ti tegd ne ostane. Krivice si v brazde življenja sejal, sejal si nesrečo, sejal si kletev, te setve sad stoteren boš bral, prekletstvo tvoja bo žetev! Tako Gregorčič ostro graja v svojih pesmih brezsrčnost, obsoja krivičnost in prezira tudi vso zemsko oholost. Nasprotno pa nas navdušuje ne le za ljubezen do bližnjega, še več, on zahteva, da se za bližnjega žrtvujemo: Odločno odpovej se svoji sreči, goreče išči druigm jo doseči. živeti vrli mož ne sme za so. Iz bratov sreče njemu sreča klije, veselje ljudsko njemu v oku sije in tuja solza mu meči srce! ("Daritev"). Odpri srce. odpri roke, otiraj bratovske solze, sirotam olajšuj gorje! . . . ("Sam"). Pesniku ni dovolj, da samo sentimentalno sočustvujemo z bližnjim, on zahteva. da dejansko pokažemo z dobrimi deli, kako je naša ljubezen do nesrečnega brata resnična. Daritev bodi ti življenje celo! ("Daritev"). Ni praznik, predragi mi, naše življenje, življenje naj bode ti delaven dan! Od zore do mraka rosan in potan ti lajšaj in slajšaj človeško trpljenje! (“Življenje ni praznik"). Gregorčič, priznani in slavljeni pesnik, je ostal vedno priprosti sin skromne slovenske kmetske hiše. On se popolnoma solidarizira s ponižanimi, s pozabljenimi, z vsemi tistimi neznanim, brezimnimi, o katerih nihče v tem prevzetnem svetu no govori, v tem svetu, na katerem ni pravice in na katerem vlada krivična neenakost. Saj niti na pokopališču med grobovi pravice ne najde: Glej, grob nevrednega tam bogatina krasi spomenik veličasten in drag, gomilo pa, v ktero položen trpina, trpina poštenega blagi je prah, zarašča le trnje in mah! ("Z grobov" VI.) Ali on hoče biti pevec pozabljenih: zato še celo na grobovih moli za tiste, ki se jih drugi no spomnijo: Vas, zabljeni grobovi kjer križ ne kamen ne stoji, ki niste venčani s cvetovi, kjer luč nobena ne brli, o, če nikdö nocoj se vas ne spomni, pozabil ni vas pevec skromni in pa — nebo! ("Pozabljenim"). To nežnost pesnikovo razumemo morda še vse bolj mi izseljenci in pregnanci, ki smo se radi krivičnosti sveta izgubili kot kapljice v morju, v širokem tujem svetu. Gregorčičeva ljubezen do malega človeka, v katerem vidi svojega brata, ni utopistična, niti ni plod literarne ambicije, ne, to njemu ni kričava puhlica, kakor jo imajo mnogi demagoški šarlatani kar naprej v ustih, iz sebične pre-računjenosti. in iz potrebe drugih *u/ejo sebi bogastva. Gregorčiču je ljubezen do brata nujna srčna potreba, podprta po višjem spoznanju plemenitega izobraženca. Iz istega plemenitega vira vre njegovo rodoljubje in njegovo domoljubje. On ljubi svoj narod ne samo iz takrat sodobnega rodoljubarstva, nego radi trpkega spoznanja, kako mogotci tega sveta in z njimi veliki narodi naše slovensko ljudstvo prezirajo in zatirajo. Kakor so čuti dolžnega, da nastopi proti izkoriščevalcem v zasebnem življenju in je torej občečloveško socialen pesnik, tako pre- nese svojo altruistično socialno miselnost tudi na življenje ljudstva, naroda. Odtod veliko število njegovih domoljubnih pesmi. Gregorčič trpi s svojo domovino, ki ji je "za goro utonila zlata zvezda srečnih dni". On ljubi svoj narod: To pač je siromakov rod, molčč je zunaj stal, in mirno čakal, da gospod prostora bi mu dal . . . jaz pa spoznam trpinov trop oh bil je — narod moj! . . . do danes v prah teptan . . . ("V pepelnični noči”). Radi toga vzdihne: Kdaj srečno moje bo domovje? Rešitve njemu le še ni? ("Na sveti večer"). Vedno misli le na svoj ponižani narod, no trpeči svoj dom. Ko gleda zjutraj bu-deči se dan, zakliče: Tudi Slavi sije zor! . . . S pasom zlatim dom ovija, tčmni mu jasni obraz, zlati up mi v dušo vlija, da nam lepši vstane čas. ("Dneva nam pripelji žar"). Niti v svojem lastnem žalostnem razpoloženju ne pozabi narodne bolesti, žalosti svojega ljudstva, in kliče zahajajočemu solncu: Čemu sijalo bi lepo, čemu, oj solnčece zlato? Povsod sirotam sevaš le, nesrečen rod ogrevaš le! . . . Le skrij se, solnce jasno, skrij. izgini svetu izpred oči, da žabi žalostno sreč človeške zmote in gorjč! (“V mraku"). Kako je to. da toliko ljubi svojo domovino? On vidi v njej "vdovo tožno, zapuščeno": . . . rod tvoj rod-mučenec je; sovražni svet te le prezira, prezira te in te zatira! . . . . . . ker nikdö ne šteje te, ker ves te svet tepta z nogami, jaz ljubim tem srčneje te, jaz ljubim tem zvesteje te, a ljubim tc-----s solzami! (“Domovini"). s Ali moro biti vzdih pesnikovega srca nad usodo njegovega naroda bolj pretresljiv, kakor ko zakliče ob pogledu na potujčeno zemljo: oh, naši so samo grobovi! Kdo je predvideval prevzetno oholost naših prenapetih narodnih sovražnikov in strašne posledice za ves svet in še posebno za nas, za naš majhni narodič, tako kakor Gregorčič, ko budi v celi vrsti pesmi k delu za narod, za ljudstvo? A osvobojcnje ljudstev ni mogoče brez združitve: Učakal rad bi srečni dan, dan našega združenja, bi zrl, kako en krov prostran čez dom se ves razpenja. Naš prapor bi na krov pripel, dom blagoslovil bi vesel: "BOG ŽIVI VSE SLOVENE POD STREHO HIŠE ENE!" ("Naš narodni dom"). Čeprav je zelo zaveden Slovenec, naš pesnik se ne more ustaviti pri omejenem slovenskem rodoljubarstvu. Saj naš maloštevilni narodič pride do veljave edino v zvezi z veliko slovansko družino, kateri pripada, kar Gregorčič z velikim zanosom povdarjä. Ott je zaveden in velik Slovart, tako da mu je skoro istovc-.» slovenstvo in slovanstvo. Oj povej mi, li kali, raste li že tista jelka, ki Slovanstvu zlatih dni srečna bo zibelka? — ,("V gaju"). Mi, bratje, pa z delom pripravljajmo zdaj to silno slovansko mogočnost, in z duhom preroškim nazdravljajmo zdaj na slavno slovansko bodočnost! (“Velikonočna"). Doslej pozabljeni, zatirani in prezirani Slovani se morajo po njegovih preroških besedah pripravljati na veliko bodočnost, saj Bog sam je (Slovana) za dela ga slavna je vzbudil in svet se svetlobi njegovih vrlin in delom velikim bo čudil! ("Velikonočna"). Prešlo je sicer že .sto let od njegovega rojstva, vendar stoji s svojo pesniško besedo Simon Gregorčič, naš pesnik, naš slavček, pesnik vseh pozabljenih, kakor živ med nami. SimoH Gregorčič je pesnik našega trpljenja, ali on je tudi prerok našega vstajenja! David Doktorič B O G (Ruska pripovedka) Živci jc car, ki hi rad videl Boga. Poklical je predse vse duhovnike in učenjake ter jim rekel.: “Ukazujem vam, da mi pokažete Boga, in sicer najpozneje v treh dneh! Če mi želje ne izpolnite, vas vržem v ječo!” Duhovnike in učenjake je obšla huda skrb. Vedeli so. da strogi car ne pozna šale. Čez tri dni so se vrnili predenj in trepetajoč čakali kazni. V trenutku, ko je car že hotel izreči strašno sodbo, je prihitel v carjev dvorec mlad pastir. Stopil je pred carji in rekel: “Dovoli, spoštovani car, da jaz izpolnim tvojo željo!” “Dobro,” jc odgovoril car. “Vedi pa, da boš moral svojo predrznost plačati z življenjem, če mi želje ne izpolniš!" Pastir ga je prosil, naj odide z njim na dvorišče Ko sta bila na dvorišču, jc pastir iztegnil roko, pokazal sonce in rekel: “Poglej!” Car je dvignil glavo in uprl oči v sonce. Pa je kmalu okrcnil glavo in vzkliknil: “Ali hočeš, da oslepim? Le kako naj moje oči prenesejo tako svetlobo?!" Pastir mu je odgovoril: “To, kar si hotel gledati, mogočni car, je delo gospoda Boga, en sam majhen drobec njegovih neštevilnih del. Ce niti soncu ne moreš gledati v bbraz. kako hi mogel-samega Stvarnika gledati iz oči v oči? Če hočeš videti Boga, ga poišči v svoji duši.” Carju je bil pastirjev odgovor na vso moč všeč. “Razumen človek si,” je rekel, “in "ker" cenim tvoj razum, mi odgovori še na to vprašanje: Kaj je bilo pijcj, ko še ni bilo sveta?” • Pastir se je zamislil in odgovoril: “Mogočni car, začni šteti!" Car je začet šteti: "End, dve, tri, štiri.. .," • .. “Ne tako!“, ga ic prekinil pastir. "Tako bi znal vsak. Začni šteti pred številko ena." “To ni mogoče,“ je rekel car. “Pred številko ena ni ničesar." r' • ' ' “Tako je. mogočni car ! Tudi pred ustvarjenjem sveta nj bilo ničesar." Ta odgovor Je bil carju še bolj všeč. “Bogato nagrado zaslužiš in . jo tudi dobiš. A Se prej mi povej, kaj Bog dela?“ t •• “Dobro," jc rekel pastir, “tudi na to vprašanje dobiš odgovor, toda dovoli, da najprej zamenjava oblačilo. Ti si nadeni mojo obleko, jaz pa tvojo.” . Tudi na to je car pristal. Ko sta zamenjala oblačilo, je pastir sedel na carski prestol, vzel" v roko žezlo in rekel: “To, kar se je zdaj zgodilo, je delo božiih rok. Enega dvigne Bog na carski prestol, drugega pä. ponižaš” Na te besede je pastir spet oblekel’ svoje skromno oblačilo. Car se ie globoko-zamislil in rekel: “Da. zdaj vem, kaj je Bog:“ Bogato je nagradil modrega pastirja-in ga- prijazno odslovil z vsemi duhovniki in učenjaki Vred. KAKO SE PRIDE V DVORANO SAN JOSE, AZCUENAGA 164? Subterraneo Corrientes - Pasteur; Subterraneo Rivadavia - Alberti; Tramvaji: 2. 4, 5, 7, 12, i!5, 21, 25, 27. 55. 56, 58, 59. 61, 63, 68, 74, 76, 86, kateri puste vsi blizu dvorane. — Dvorana je 4 kvadre od Plaza Once in sredi med obema subte-rraneoma na višini 2400 Rivadavije. 168 La Frontera National 1. — INTRODUCCION Al finalizar la ultima guerra mundial, Italia obtu-vo una extensiön de su territorio hacia el Este, a expensas de Yugoeslavia. Este folleto trata de demos-trar que la nueva frontera fue completamente artificial, que separa mäs de 600.000 yugoeslavos de sus com-patriotas y que disociando un importante puerto de su "hinterland" natural, perjudica seriamente la vida eco-nömica de un vasto territorio. • Dicho territorio, situado cl extremo Nordeste del Adriätico, es conocido con el nombre de "Venecia Julia" y comprende Istria, Trieste, Goricia y parte de Carniola. Su centro politico y econömico es el puerto de Trieste, el cual durante los siglos pasados no ha servido las regiones del Oeste, en la cual estä ahora incluido, sino las del Norte y del Este. La entrega de esta importante zona a Italia fue comentada por Mr. Lloyd George en los siguientes ter-minos: “La guerra jugö destructivamente con los refi-namientos de la conciencia", cuando la Conierencia de Paz; “en contravenciön de todos los principios por los cuales entramos en guerra", permiliö a Italia “anexar a sus posesiones territorios cuyos habitantes, en su abrumadora mayoria, hubieran preierido unirse a otro Estado", y donde, “si se hubiese efectuado un plebiscita .... no cabe la meilcr duda de que una grar». mayoria habria votado por la bandera eslava, mäs hier, que por la italiana." La “Venecia Julia", que es ahora territorio italiano, perteneciö hasta 1918 a Austria, con excepciön de la Eslovenia Veneciana, que pasö a scr italiana en 1866. La mayor parte de la region formaba, en Austria, el llamado Litoral Austriaco (Primorska o Küstenland). Bajo Italia se llamö a veces “Marca Juliana", a veces “Venecia Julia" Actualmentc esta dividida en las siguientes provincias: Kilömetros Cuadrados Habitantes Provincia de Trieste 1.278.86 357.142 Trieste solamente 95— 252.437 Provincia de Goricia 2.742.72 207.750 Provincia de Fiume 1.118.81 115.065 Provincia de Pola 3.717.34 296.460 Provincia de Udine a) Val di Canale y parte de Carniola 391.27 9.469 de Carnia 391.27 9.469 b) Venezia Slavia 583.19 38.519 9.926.19 1.276.842 *f Su superficie total es, por lo tanto, de unos 10.000 Kilömetros cuadrados, con una poblaciön de mäs de 1 millön de almas. Sus habitantes son eslavos — eslovenos y croatas, viviendo los primeros en las provincias de Goricia, Trieste, Udine y en el Norte de Istria, y los segundos en la Istria Central y la Meri-dional. La llegada de log eslovenos a esta regiön fue anotada por primera vez por el historiador lombardo Paulus Diaconus, segün el cual los eslavos se estable-cieron alli despues de la partida de los lombardos para Ilalia, en el ano 568 de la era cristiana. El Papa Gregor! o el Grando escribio ya en el ano 600 que lo “in-quietcrba mucho el pueblo eslavo que estaba penetran-do dontro de Iialia a travos do la pucrta de Istria". En el siglo VII", los lombardos, defendiendo la provincia del Friul contra los eslovenos, la organizaron y fortifi-caron. haciendola territorio militar. Estas fortificaciones marcan la frontera etnolčgica entre los eslovenos y los Yugoslavo - Italiana Por FRANC GABROVŠEK TRIESTE — Panorama friulanos aun actualmente. Esta prontera permanecič esencialmente la mišma a traves de 13 siglos. Cuando los himgaros devastaron la llanura friulana, en la primera mitad del siglo IX", los patriarcas de Aquileia, quienes ejercian entonces tambien el poder temporal en aquella regiän, invitaron a los eslovenos de las montanas a venir a la despoblada llanura. Y, en efecto, muchos de ellos se establecieron alli, sobre ambas märgen’es del rio Tagliamento, fundando numerosas aldeas,xpero desaparecieron durante los siglos siguientes entre la poblaciön latina. Solo los nombres eslovenos de esas poblaciories nos recuerdan aquellas aldeas. El poder temporario de los patriarcas de Aquileia pasö poco a poco a lag manos de los vcnecianos y Habsburgos. Las localidades de la costa de Istria quedaron bajo Venecia; el interior fue incorporado a la Carniola habsbtirgica (Kranjska). Cuando los venecianos conquistaron las ciudades de Istria, intentaron someter a su aütoridad tambien a Trieste. Con el fin de liberarse de Venecia, Trieste se sometiö voluntariamente, en 1382, a la autoridad de los Habsburgos, y desde entonces formo parte del territorio Esloveno, permaneciendo asi, hasta 1918, bajo la mišma jurisdicciön que Carniola. En la epoca de su sumisiön a los Habsburgos, Trieste era un pequeno pueblo, y asi quedö por muchos siglos. En la Edad Media, una poblaciön latina vivia todavia en el cerro de San Giusto y en las cer-canias del puerto de Trieste, como un resto de los dias del vfejo Imperio Romano, pero los campesinos de los distritos circundantes eran eslovenos. Se comprende, entonces. que la poblaciön de la ciudad tuviera una predominante proporciön. de sangre eslovena. Ya en los siglos XIII ' y XIV", los cronistas mcncionan muchos nombres eslovenos. tambien entre los habitantes de la ciudcrd mišma. Angelo Vivante, un cscritor triestino, esta muy acertada al decir que “los italianos, parti-cularmente los de Trieste, son tem solo en medida muy escasa desendientes de los romanos", y que “los eslavos de alli no son de ningün modo gente recien llegada". El desarrollo de Trieste estuvo por largo fiempo dificultado por su rival, Venecia. En 1586 Venecia tema 152.000 habitantes, y Trieste söllo 3.000. Pero en 1719 los Habsburgos häbian cdquirido tanto poder en el Adriätico que el emperador Carlos VI" prodamo a Trieste puerto libre, y, desde entonces, Austria, se esforzö en desarrollar el puerto y conectarlo con todo el Imperio por medio de buenos caminos. La pequena ciudad creciö y, en 1805, contaba con 45.000 habitan-tes. incluyendo los suburbios. En la ultima decada del siglo XIX" se desarrollö räpidamente. y en 1914 su poblaciön era de 244.655. Esto, sin embargo, iue el cenit de su prosperidad. El colapso de Austria-Hungria en 1918, y su ocupaciön por Italia, condenö a Trieste a un regimen de depresiön politica y econömico que todavia no ha finalizado. UNA FRONTERA ARTIFICIAL Se afirma que durante las negociaciones sobre esta frontera, que quedö establecida por el tratado de Rapallo, el primer ministro italiano, Orlando, mani-festö que “čada vez que la Confer.encia de Paz ha debido determinar ironteras, se ha reconocido que la inclusiön de diferentes razas no ha sido motivo para pasar por encima de sölidas razones e s t r a t e-gicas y econömicas"y solicitö que "se aplique el mismo principio a las demandas italianas". El presidente Wilson estuvo de acuerdo en que “dentro de cierto limite . . las ironteras naturales deben ser tomadas en consideraciön". No cabe duda de que ello es cierto. Pero, £dönde estän estas ironteras estrategi-cas, econdmicas 6 naturales entre Yugoeslavia e Italia, en razön a las cuales 600.000 eslavos, iorman-do una compacta unidad con su coloctividad en Yugoeslavia, deben ser sometidos a Italia? iHay rios que las determinan? El Tagliamento y el Isonzo iluyen de Norte a Sud desde los Alpes al mar. Pero Italia no se detuvo en el Tagliamento o el Isonzo. iRepresen-tan tales ironteras las lineas divisorias de las ver-tientes de aguas que corren entre las montanas? Tam-bien las atravesd Italia. La verdad es que toda la historia de la regiön a la cual me reiiero, demuestra que la irontera entre Italia y Yugoeslavia, tal como iue determinada por los Tratados de Paz, jamäs re-presentö obstäculo alguno para los pueblos que inva-dieron a Italia, o para los conquistadores romanos que enviaron sus legiones hacia el Norte o el Este a traves de ella. Esta irontera tampoco ha demostrado ser un obstäculo para la rapacidad italiana en la guerra actual. __ I Es interesente observar el crecimiento del apetito italiano. Cuando los nacionalistas italianos comen-zaron a sonar con el restablecimiento del Imperio Romano, su poder de imaginaeiön no conociö limites. Trataron de saciar su hambre de territorios dirigien-dose primero al Este, hacia los Balcanes, y luego al Sud, hacia Africa. Ya en 1845, cuando la antigua Austria aun mandaba en Lombardia y Venecia, iuö publicado en Turin un iolleto con el siguiente titulo: "La Importancia Estratögica de los Alpes para Italia". Pretextando querer deiinir la nueva irontera estratö-gica de Italia, el iolleto reclamaba una gran poreiön de territorio esloveno; exigia una linea demarcatoria que corria por Žabnica, Predil, Vrhnika y Bitoraj en el Litoral Croata. Mientras los italianos hablaban de opresiön alemana y austriaca, apetecian regiones iue-ra de sus ironteras nacionales; el rey Carlos Alberto abrigaba la esperanza de conquistar una gran parte de Eslovenia ya en 1848! La propaganda italiana acti-vö esta idea con tal intensidad que en la ultima guerra el pueblo italiano creia que su ejercito en el Carso, endonde no habia ni un solo italiano, estaba libertando a sus propios connacionales, y aue la iron-tera reclamada era realmente indispensable a Italid. La propaganda tuvo exito tambien en la Europa Occidental, e Italia viö cumplidos sus deseos sobre esta irontera. La guerra actual ha demostrado que aquel öxito no habia logrado saciar el apetito italiano. Las ironteras de Rapallo no iueron determinadas por montanas o rios. La Naturaleza no iniluyö para nada — impusieronlas tan sölo la voracidad y la iuerza. Ellas no son, por consiguiente, barreras estra-tegicas y deiensivas para la protecciön de Italia. Pero aun suponiendo que estas ironteras hubieran tenido algün signiiieado estrategico en los tiempos pa-sados, lo cual no es cierto, tal circunstancia no podria ser una justiiicaciön razonada para mantenerlas bajo las actuales condiciones econömicas y militares. Ade-mäs, Italia mir.ma ha probado, en la presente guerra, que ella no considera realmente las ironteras en cues-tiön como una necesaria protecciön. Nadie la ataeö; ella misma traspasö sus ironteras orientales. iEstuvo buscando, acaso, nuevas irontes estrategicas? Y ya que se habia de "ironteras naturales", hay que destacar los siguientes dos puntos: Primero: La actual linea de demarcacion entre Italia y Yugoeslavia divide en dos a una pequena naeiön que ha vivido en esa regiön 1300 anos, y traba, asi, su desarrollo nacional y econömico. iPuede imaginarse cosa mäs anti-natural, tanto desde el punto de vista etno-gräfico como en lo econömico? El s e g u n d o punto es que las laderas de las montanas de los Alpes y del Carso han sido durante 1.300 anos, por lo menos, la linea de separaeiön entre los mundos eslavo y ro-mano. Las poblaciories son compactas y homogeneas. Del lado oriental de la linea divisoria hay solamente eslovenos; del lado Occidental ünicamente friulanos (italianos). Al pie de estas montanas, los duques de Lombardia y Friuli construyeron iortalezas para poner coto a la penetraeiön eslava, y, eiectivamente, alli el avance de los eslavos iuö detenido. Esta linea ironte-riza, que iue creada en el siglo VH y siguiö subsistien-do desde entonces, iue abolida por la Conierencia de Paz! iPudo la Conierencia de Paz haber hecho cosa mäs “anti-natural"? Marino Sanudo, escritor veneciano, llegö en la segunda mitad del siglo XV a Čedad (Cividale), pueblo situado al pie de las ültimas estribaciones de los Alpes, en la llanua iriulana. Dejö escrito que habia llegado a Čedad y que se hallaba en la irontera entre los eslovenos y los italianos. A las puertas de Čedad, Sanudo viö un riachuelo que dividia a Italia y Eslovenia. Y escribiö con eniasis: "Estuve, pues, en el limite de Italia". Estaba en lo cierto. El höroe del Risorgimento italiano, Giuseppe Mazzini. maniiestö de viva voz la misma opiniön sobre las ironteras de Italia en su discurso titulado "Los De-beres del Hombre": “A vos que nacisteis en Italia, dijo, Dios diö, como si os hubiera creado primero que a los demäs, el pais con las ironteras mäs precisas de Europa. Abrid un compäs, eoloead una punta en Parma, la otra sobre el estuario del rio Var y describid un semicirculo en direcciön a los Alpes. La misma punta que describiö el semicirculo caerä en el estuario del Isonzo, marcando de esta manera la irontera que Dios os ha dado. Hasta esta irontera vuestro lenguaje se habia y es comprendido. Mäs allä de ella, no tenöis derecho". Mäs adelante, inieiöse la campana irredentista italiana que traspasö esta linea avanzando mucho mäs allä, sin ninguna consideraciön por las ironteras naturales. EL ASPECTO ECONOMICO Hemos visto que las fronteras establecidas en Rapallo son arlificiales. Este hecho resulta aun mas claro si consideramos el problema del Litoral y de Trieste desde el punt o de vista economico. Todo lo que se relaciona con el pan cuotidiano, con la economia, estd y quedarä siempre entre los mäs importantes factores para la determinacičn de fronteras. A este respecto, la guerra actual no traera innovaciones. Dondequiera se fijaren fronteras con-trarias a los intereses econömicos de la poblacion, ello siempre provocarä indignaciön y dara lug ar a nuevas disputas. Una paz duradera puede ser asegurada ünicamente si el pueblo tiene la posibilidad de al-canzar un standard de vida adecuado. Una paz que sofoca la respiracion economico de una regiön, sera siempre artificial y de corta duraciön. Permitasenos aplicar estas consideraciones a la ''Venecia Julia" y a su centro economico. Trieste. iCuä-Iss fueron las condiciones de prosperidad de Trieste antes de la ocupacičn italiana en 1918? iCuäles son actualmente? iCuäles seran manana? La contestacion a estas preguntas dara la solucion de uno de los mas dificiles e importantes problemas relativos al futuro de la zona en cuestiön y de la vida economico de la Europa Central, considerada en conjunto. A una delegacičn llegada de Trieste a Roma para solicitar apoyo, Mussolini replicö que “el habia hecho, Y seguiria haciendo, todo lo que estd a su alcance por el desarrollo economico" de ese puerto, pero que el “no puede cambiar la Situation geogrdfica de Trieste . Y estaba en lo cierto. Trieste se halla situada en la costa Nordeste del Adriatica, una Prolongation del Mediterräneo, en el punto en que este penetra hacia Europa Central. Mien-tras la parte Noroeste del Adriatica tiene una especie de Prolongation en el Norte de la planicie del Po, su aceeso Nordeste hacia el interior estd cerrado por el Carso. En el Noroeste estän los lagos y detrds de iellos la planicie italiana; en el Nordeste hay rocas, y, detrds, la parte Oeste de los Balcanes y la cuenca del Danubio. Para servir a estos dos “hinterlands" tan diferentes. dos puertos han surgido: Venecia, para el Norte de Italia. y Trieste. para los Balcanes occiden-tales y la Europa Central. Trieste se encuentra en la costa oriental del Adriätico y descansa al pid del Carso, justamente en el punto donde la barrera del Carso es mas angosta y donde estd ubicado su pašo menos elevado (Postumia, 602 mts.). La geografia de-termino a Trieste como salida natural para la regiön Occidental de los Balcanes, la cuenca del Danubio y una parte de las regiones occidentales de los Alpes, asi como tambien para una zona de los Sudetes. El TRIESTE — La Catedral de San Justo escritor italiano G. Roletto admite abiertamente en su libro “II Porto di Trieste", que 'Trieste pertenece, aun desde un punto de vista puramente morfologico, a una zona que no forma parte de la llanura del Po. Pertenece al sistema Dindrico, a una regiön que es completamente diferente del valle del Po en su estruc-,tura, su clima y condiciones de vida". La historia demuestra que Trieste se daba perfecta cuenta de tal hecho, y asi tambien su competi-dora, Venecia. Trieste se sometiö voluntariamente a los Habsburgos por temor a Venecia, y desde en-tonces su destino estuvo ligado con el de su “hinter-land", controlado por los Habsburgos. Los propios triestinos lo admitieron una y otra vez. En un docu-mento fechado en 1518. que lleva la firma del empe-rador Maximiliano, leemos que “Trieste es la defensa de Carniolc y el emporio del Carso, de Carniola, Esti-ria y Austria". Ademds, en un memorandum que los triestinos enviaron al emperador de Austria en 1673. se destaca que “los triestinos son el primer peldano hacia los paises del Norte". En otro memordndum, de 1848. se afirma que “los triestinos son los mediadores naturales para toda la cuenca del Danubio". Cuando Venecia fue derrotada y Austria se em-pehö en desarrollar a Trieste, la ciudad pronto empezö a florecer. El mäs räpido desenvolvimiento tuvo lugar en los anos anteriores a la Guerra Mundial, cuando “ocurriö el aumento de poblacion mäs grande que el de cualquier otro puerto europeo con excepciön de Bremen, Hamburga, Rotterdam y Fiume, a la vez que su comercio maritirno se elevö en un 171%, aumento que solo es superado por Bremen." Las siguientes cifras muestran como creciö el comercio maritimo de Trieste: Promedio anual en Valor en coronas Toneladas 1860 54.489.000— 1860-69 635.000 1870 766.089.000— 1870-79 837.000 1890 1.400.177..000.— 1880-89 1.116.000 1880 918.406.000.— 1890-99 1.273.000 1900 1.396.820.000.— 1905 2.310.000 1905 1.813.465.000— 1910 2.854.000 1910 2.580.571.000— 1911 3.072.000 1911 2.837.946.000— 1912 3.023.000 1912 3.144.903.000— 1912 3.023.000 1913 2.460.599.000— 1913 3.449.000 La marina mercante creciö proporcionalmente este comercio. La marina mercante austriaca tenia en 1890, aparte del Lloyd Austriaco, solo ocho vapores con un tonelaje de 10.000. En 1913 contaba con un un tonelaje de 10.000. En el ano 1913 contaba con un tonelaje de 750.000 y un personal de 13.000 hombres.. Las Companies principales eran: el Lloyd Austriaco con 66 vapores y un tonelaje de 78.191; la Uniön Austriaca de Navegaciön con 34 vapores y un tonelaje de 144.000; Tripkovich con 16 vapores y un tonelaje de 58.123; la Navegaciön Libre Triestina con 11 vapores, y un tonelaje de 42.000, y la Navegaciön General Austriaca con 10 vapores y un tonelaje de 38.000. Vivante escribe que “mäs que en cualquier otra epoca, el destino del puerto .de Trieste estä ahora en manos del poder que controla el “hinterland" de la ciudad". A pesar de muchas negligencias, el Imperio Austriaco, amo de este "hinterland". hizo grandes es-fuerzos para acrecentar la importancia de Trieste. En 1906 la monarquia de los Habsburgos construyö una segunda linea ferroviaria, muy costosa: la linea Hohe Tauren-Goricia-Trieste, que uniö la Alemania meri-dional con el Adriätico. La distancia de Munich a Trieste, que anteriormente era de 677 Kilömetros, fue reducida de esta manera a 579 Kilömetros. mientras que las distancia de Munich a Hamburgo continuö siendo de 814 Kilömetros. » Austria invirtiö tambien grandes sumas en el des-arrollo de la marina mercante. Durante los anos 1900-1910, el Lloyd Austriaco recibiö 96 millones de coronas solamente en subsidios del gobiemo, y la “Union Austriaca de Navegaciön", por otra parte, re-cibia una subvenciön anual de 1 millön de coronas, En 1914, de acuerdo al manual del Ministerio Bri-tänico del Exterior, Trieste ofrecia “indiscutiblemente la entrada y salida mäs consecuente para el comercio exterior del Sur de Alemania". “Podemos decir que Trieste", sigue diciendo el manual, “es ahora la salida natural para los productos, no solo de las provin-cias de la Monarquia Dual, que formen su inmediato “Hinterland" (Carniola, Carintia, Goricia, Estiria), sino tambien de las del Danubio y del Inn superior, de la Austria Superior e Inferior, el Tirol, el Sud de Bohemia y Moravia, y, traspasando los limites del Imperio, de toda la Baviera. Por otra parte, sus exportaciones de articulos austricos y alemanes al Cercano y Lejano Oriente, y a America del Norte y del Sud, especial-mente de productos textiles, articulos de hierro y me-tales, papel, tintes y productos quimicos, mercaderias de vidrio y cuero, son efectuadas casi exclusivamente por la marina mercante austriaca". Algunas cifras demostrarän esto claramente: en 1912 entrron al puerto de Trieste 12.606 barcos, totali-zando 4.572.000 toneladas de carga, y salieron 12.614 barcos, con un total de 4.595.000 toneladas. Entre los barcos llegados habia 9.499 navios austriacos (3.750.000 toneladas) y sölo 377 italianos (232.000 toneladas). En los que salieron de su puerto figuraban 9.509 barcos austriacos (3.475.848 toneladas) y ünica-mente 376 italianos (230.600 toneladas). EI comercio maritima ascendiö a 3.449.000 toneladas. El valor de las mercaderias importandas y exportadas ese ano fue de 3.465.000.000 de coronas. El comercio ferro-viario y maritimo en conjunto sumö 6.147.247 toneladas. Para tener una clara nocion de la importancia del “Hinterland" de Trieste para el desarrollo de su puerto, damos aqui la estadistica de las mercaderias importa-das y exportadas a traves de dicho puerto. Son datos sacados de un informe oficial de 1911. IMPORTACIONES Y EXPORTACIONES DE TRIESTE EN 1911. (Valor expresado en coronas austriacos) Exportaciones Coronas Importaciones Coronas Ladrillos y Tejas 22.653 Ladrillos y Tejas 1.139.782 Cemento y articulos Cemento y articulos de cemento 1.529.895 de Cemento 2.859.422 Carb6n. coke y Carbön. coke y briquetas 6.151.229 briquetas 19.414.661 Cafö 80.481.517 Cafö 80.686.651 Frutas 53.852.276 Frutas 59.664.165 Hierro y articulos Hierro y articulos de hierro 54.860.709 de hierro 61.306.405 Yute 11.280.243 Yute 12.833.535 Magnesite 4.154.605 Magnesite 4.645.550 Papel, celulosa 29.576.507 Papel, celulosa 27.157.532 Fosfatos 1.118.331 Fosfatos 1.022.235 Lcgumbres y verdu- Legumbres y ver- ras frescas 6.663.084 duras frescas 8.141.173 Arroz 25.743.081 Arroz 19.182.723 Azücar 48.410.013 Azücar 50.815.305 Madera para cons- Madera para cons- trucciones 17.524.916 truciones 19.461.111 Cerveza 3.724.668 Algodön, materia Vidrio y articulos prima y desper- de vidrio 21.386.572 dicios 129.047.865 Aceites minerales Minerales metälicos 4.330.755 y lubricantes 3.222.119 Semilias 26.392.126 Sulfuro 1.806.680 Vino 22.193.600 Tabaco 54.873.860 Kilos y iibras tex- tiles 203.303.124 ■ ijaii ■ U'j m COMERCIO MARITIMO UNICAMENTE (en toneladas) Mercaderia: Importaciön: Exportac; Mercaderias Coloniales 87.800 25.500 Frutas del Sud 117.700 Azücar 195.700 Trigo, harina 159.200 13.400 Frutas, legumbres 141.200 16.000 Bebidas 38.700 36.000 Lena, carbön 899.500 311.800 Minerales 332.100 103.600 Aceites minerales 49.300 9.500 Lino y algodön 144.000 39.900 Papel y productos de papel 2.800 64.900 Vidrio y cristaleria 400 26.000 Esculturas 51.700 7.200 Hierro y productos de hierro 30.200 70.700 Residuos 35.800 22.100 Productos quimicos 40.700 13.000 Varios 182.901. 110.400 Totales 2.314.000 1.135.700 1UIU1 UO iliipoi lUViVliOO J —- Un anälisis de las cifras expuestas demostrarä exactamente lo que se entiende por “zona econömica" de Trieste: a) Origen de las mercaderias exportadas por Trieste: AZUCAR — casi todo producido en Bohemia-Moravia; LENA, TRONCOS — de Carniola, Carintia, Estiria; PRODUCTOS DE HIERRO — de Estiria. Carniola, Carintia, 10% de Alemania; TEXTILES — de Bohemia, 20% de Alemania; CRISTALERIÄ — de Bohemia; TOBAGO — de Hercegovina. b) Destino de las mercaderias importadas por Trieste: ALGODON — 2/3 a provincias austriacos, 1/3 a Alemania. y una pequena cantidad a Suiza; ARROZ — todo a Austria-Hungria; FRUTAS — 60% a provincias austriacos, 30% a Alemania, 3% a Rusia; SEMILLAS OLEAGINOSAS — enteramente consumidas por Austria-Hungria; CUEROS. PIELES — a Austria-Hungria, una pequena cantidad a Alemania; COBRE — a Austria-Hungria; LANA — a provincias austriacos y Hungria; TABACO — 50% a Austria-Hungria, 50% a Alemania. ■ Del examen de estas cifras se deduce claramente que Trieste fuö un puerto para todos los paises de la Europa Central. “Las dos terceras partes del comercio de Trieste proceden de Austria o estän dirigidas a ella". Las provincias eslovenas (Istria, Goricia, Carniola. Carintia, Estiria) participaron en grado sumo en el comercio importador y exportador de Austria a travös de Trieste. El träfico total por ferrocarril desde y hacia Trieste, Ilegö en 1911 a 2.700.000 toneladas anuales. La participaciön eslovena totalizö 800.000 toneladas, o sea casi una tercera parte de las cargas transpor-tadas por tren. El economista esloveno Dr. Brezigar, analizando el comercio maritimo de Trieste, llega a la conclusiön de que la contribuciön eslovena a dicho comercio, que totalizaba 3.449.700 toneladas en 1911, alcanzö a 1.147.000 toneladas, lo cual quiere decir que los territorios eslovenos contribuyeron con una tercera parte del comercio total de importaneiön y exportacidn de Trieste. El autor italiano del libro “Italic y Yugoslavia" se opone a las afirmaciones de su compatriota Vivante, admitiendo sin embargo, que todo el comercio de Trieste depende de los volles del Drava y del Sava, o, en otras palabras, del territorio esloveno y de Hungria. La participaciön italiana, por otra parte, fuö, en comparaciön, insignificante, contribuyendo los italianos EL DIA 3 DE SEPTIEMBRE conmemorara la colectividad el DIA PATRIO YUGOSLAVO, el cumpleanos del rey Pedro II. — El acto religioso se realizarä en la Cripta de Santa Rosa (Paseo 409) con la misa * las 11 horas en la cual cantarä el coro de ninos. en el trafico ierroviario con solo 417.000 toneladas. Trieste, pües, mal puede ser llamado puerto italiano. Las provincias yugoeslavas dol A drla ti c o (Litoral Croata y Dalmacia) contribuyeron tanto como Italic — 433.000 foneladas. sobre un total de 3.499.000, es decir, con el 12%, en la epoca en que el puerto al-canzč su mayor prosperidad. Trieste fue en realidad la “ventana" a traves de la cual los Balcanes Occiden-tales y la Europa Central miraban hacia el mundo. De 1 billdn 250.000 millones de coronas, que repre-sentan el valor total del comercio exportador de Trieste por mar, 700 millones de coronas fueron a paises no-Europeos, a China y Japčn (productos de hierro), India (textiles, ferreteria, vidrio), Argentina (azücar), 111 Levante (textiles, ferreteria, troncos, papel). Las mer-caderias importadas llegaron de: Gran Bretana (carji bön), India y Ceylon (eueres, copra), Sud-America ‘s'1 (semillas oleaginosas), Turquia (cueros), Egipto (al-godön), Estados Unidos de Amčrica (cobre) y Espana (frutas). TRAFICO DESDE EUROPA CENTRAL (en millonea de toneladas mötricas): 'i Trieste i d Fiume Venecia 09 nit /ir 1913 .3.02 ' d 1.96 2.66 • 'oh' iol cbnaJSS točiti __ 1533 1.89 0.56 2.95 1934 1.46 0.60 3.62 TRIESTE — Plaza Grande con el Palacio Municipal Antes hemos llamado la atencičn sobre la regla general de que čada puerto de mar depende de su "hinterland". La declinacičn de Trieste desde 1918 puede ser explicada ünicamente por su separacidn de su hinterland la Europa Central o Austria-Hungria, que muy naturalmente buscaron nuevas salidas hacia el mar, cuando Italia tomč el control de Trieste. Como su vida econčmica tuvo que sufrir la perdida de su natural y mas cercana salida, esos estados de Europa Central abandonaron Trieste y abrieron nuevos ca-nales para su comercio maritimo. Hamburga, Gdynia Y otros puertos prosperaron mientras Trieste langui-decia. Italia hizo todo lo que pudo para ayudar al agoni-zante puerto. Desarrollč sus industrias. Trato, median-te convenios internacionales, de recobrar por lo menos parte del comercio que habia desaparecido. Particu-larmente, Mussolini tratö de inducir a Austria a volver a la ruta de Trieste. En 1935, en Viena, establecič una oficina especial de propaganda de la ruta comercial de Trieste. En ese ano logrč cierto exito al recuperar el comercio austriaco; la participaciön austriaca en el träfico exportador triestino se elevč de 23%, en 1931, a 33% en 1937, siendo las cifras para el trafico de im-portacičn 21% en 1931, y 25% en 1937. Tambien trato este problema con Hitler en, cuando conferenciaron por primera vez. El resurgimiento y la declinacičn del comercio de Trieste interesaria solamente a dicho puerto y a Italia, si no fuera por el hecho de que la fortuna de un puerto y la de su “hinterland" son interdependietes. ’ Su “hinterland" inmediato, separado por la nueva frontera, es Yugoeslavia. Su “hinterland" mas distan-te, la Europa Central, es territorio de otros Estados que buscan su estabilidad y prosperidad. Čada in-tento de parte de estos Estados, de hallar nuevos puertos y nuevas rutas comerciales, les implicč dificul-tades y perdidas mercantiles. El territorio esloveno de Yugoeslavia es el mäs perjudicado. Todos sus caminos y ferrocarriles se di-rigen a Treiste; su trafico maritimo se efectuaba a traves de Trieste; sus mercados agricola, comercial e industrial estaban basados en el comercio de Trieste. Y, de repente, Trieste fue ampujada. Los eslovenos sometidos a la autoridad italiana se encontraron en una posicičn similar, pues los terri-torios adyacentes a Trieste y Goricia, incluidos en Italia, tambien fueron perjudicados enormemente. Las legumbres, cerezas, ciruelas, duraznos, higps, uvas, etc. de su temprana primavera teman muy buen mer-cado en las provincias del Norte de la antigua Austria. Este mercado desapareciö. En la provincia de Goricia Juntamente con esta actividad comercial, se desarrollč una gran industria para la elaboracičn de las mercaderias importadas, reexportändose generalmente las manufacturas. Hacia 1914, segün un experto del Ministerio britänico del Exterior, el puerto era “uno de los mäs cčmodos del Mediterräneo". Pero el experto agregaba la advertencia: “Es todavia una cues-tičn a resolver, si en, caso de ser privado de su "hinterland" natural, el puerto podria mantener su prosperidad, y si los puertos del Norte no saldrian ganando a expensas suyas". Sucediö lo que todos temian. Con la ocupaciön italiana la prosperidad de Trieste declinö. Trieste es un puerto de mar y su negocio esencial es el comercio maritimo. Italia lo sabia y realizč grandes esfuer-zos para mantenerlo activo, pero fue incapaz, aun a costa de grandes sacrificios financieros, de restaurar el comercio de Trieste al nivel de la pre-guerra. En 1932 el comercio maritimo de Trieste llegč solamente a 2.146.215 toneladas, casi un tercio menos que en 1913. Esta merma, despučs de las inversiones finan-cieras realizadas en el puerto por Italia y sus prodi-giosos esfuerzos para persuadir a ciertos paises de la Europa Central a usarlo, demuestra a las claras que Trieste no puede prosperar sin su "hinterland". Otros puertos de Europa se desarrollaron firmemente en el mismo periodo. La declinacičn de Trieste bajo la ocupacičn italiana puede verse en la siguiente tabla: TRAFICO TOTAL POR MAR Y FERROCARRIL (en millones de toneladas mötricas): Ano 1913 6.12 Ano 1925 5.47 1920 3.11 1928 5.20 1921 2.89 1929 5.20 1922 2.93 1930 4.33 1923 4.07 1931 4.26 1924 5.84 1932 3.39 La tabla siguiente muestra cčmo los paises de Europa Central, con gran detrimento de Trieste, se dirigieron a otros puertos: tmct extensiön de 4.093 hectäreas estaba dedicada a patatas tempranas que se vendian enteramente a las regiones del Norte de la monarquia. Con la nueva frontera, este mercado tambien desapareciö. La viti-vinicultura recibiö, del mismo modo, un fuerte golpe, pues el camino hacia los antiguos consumidores del Norte fue cerrado, e Italia, rica en vinos, no necesitaba consumir los de Goricia e Istria. Hemos contemplado el prčspero desarrollo de Trieste en lo que se relaciona con su "Hinterland" natural, cuya poliiica fud naturalmente dar toda su ayu-da y apoyo a su ünica salida al Adriatica. Italia des-truyö las verda'deras condiciones de esta prosperidad cuando cortö ei cordön de vida entre Trieste y su "Hinterland". Son muy sugestivas. en cuanto a esto, las palabras que los habitantes de Trieste escribieron al emperador Maximiliano en el ano 1518: "Juraverunt omnes Triestini se veile potius omnes cum filliis mori quam umquam amplius ad manus Venetorum per-venire". (Todos los triestinos juraron, que prefieren morir junto con sus hijos, antes que volver en las manos de los venecianos). Ahora eilos Han sido entregados a los italianos, sucesqres de los venecianos, y su ciudad se estä rau-riendo. EL ASPECTO ETNOGRAFICO Para comprender la situaciön etnogräfica, serä necesario entrar en algunos detalles. Como ya ha sido establecido, la »frontera etnica entre los eslovenos y los friulanos sigue siendo la misma, excepto cambios menores, que en el siglo VII. Los friulanos son un pueblo latino, que tienen su propio idioma pero usan ahora en la vida publica la lengua italiana. En las estadisticas italianas figuran actualmente como italianos. Viven principalmente entre los rios Tagliamento y Livenza. Los Friulanos fue-ron los vecinos inmediatos de los eslovenos en las estribaciones del Carso y de los Alpes. Las poblaciones eslovenos y friulanos son autöc-tonas y compactas. La frontera etnogräfica entre eilas atraviesa la provincia de Goricia. La parte eslovena de esa regiön estaba tan enteramente poblada de eslovenos que en todo el distrito de Goricia no habia mäs que un 3% de italianos (o friulanos), en el distrito de Sežana el 1%, y en el distrito de Tolmino ni uno en čada mil. (Vease el mapa en la carätula). De acuerdo al censo de 1910 (las recientes estadisticas italianas no mencionan el origen racial de la poblaciön), habia 260.721 habitantes en la provincia de Goricia; de estos, 154.751 eran Eslovenos (62%) y 90.000 italianos (36%). En Istria habia 403.566 habitantes de los cuales 233.318 eran eslavos (57.7%) y 147.407 italianos (38%). Aeneas Silvius Piccollomini, que fue obispo de Trieste antes de ser elegido Papa Pio II, escribio en el siglo XV: “Los istrianos son eslavos. No importa si en los pueblos costeros usan el idioma italiano. Eilos sahen ambos." Esto es cierto aun hoy. Los pueblos de la costa son "islas" italianas en una Istria que estä poblada por campesinos eslavos. En toda Istria hay ünicamente cuatro distritos rurales italianos: Vale, Fasana, Galesano y Sissano. No ha habido jamäs, en Istria, un territorio con una compacta poblacion italiana. Cavour escribio en 1860: 11Yo sä perfectamente bien que en la zona costera hay centros italianos por raza y por sus aspiraciones. Pero en el campo, toda la poblaciön aldeana es eslava. Significaria hacernos enemigos de los croatas y servios, hungaros y ale- manes, si mosträramos la intenciön de privar a tan extenso parte de la Europa Central de su salida natural al Mediterräneo". Es interesente notar, sin embargo, gömo los italianos se han esforzado por italianizar la poblaciön de Istria, o, por lo menos, dar la impresiän de que ella se estä volviendo mäs y mäs italiana. Segun autori-dades dignas de confianza, habia en Istria en 1846 26.32% de italianos y 73% de eslavos, y en 1910 38% de italianos y 56,7% de eslavos. Los campesinos de Istria eran eslavos y ni disminuyeron en su nu-mero ni se convirtieron en italianos. Tal aumento habido en la proporeiön de italianos es el resultado de la italianizaciön artificial de la poblaciön que con-vergia hacia las ciudades; las cifras estan sujetas a dudas porque el censo estaba en manos de los italianos. El estudioso K. Czorning (hijo) expresa juicios muy fuertes para el gobierno austriaca, por haber per-mitido a los comisionados del censo dejarse influir por sus convicciones politicas. Una de las muchas pruebas que menciona puede ser anotada como ejem-plo. En la isla de Lošinj (Lussin) hay una aldea 11a-mada Nerezina en la cual el comisionado del censo en 1880 encontrö 706 italianos y 340 yugoeslavos. De acuerdo con estos datos, se fundö una escuela ele-mental con el italiano como idioma de ensenanza, pero luego se descubriö que la abrumadora mayoria de los ninos no conocian ni una sola palabra de italiano, y a pedido de los padres la escuela fue conver-tida en yugoeslava. Trieste, como, centro de la "Venecia Julia" repre-senta la zona mäs interesente desde el punto de vista etnogräfico. Cierto autor escribe: “Trieste es, figura-damente hablando, una isla italiana en un mar yugo-eslavo". Y aün esto es verdad solo en parte. La poblaciön de Trieste estaba tan mezclada en la epoca de la primera guerra mundial, que dificilmente podia ha-blarse de “islas". Si los tratados de paz no hubieran detenido un fenömeno natural, el mar esloveno ya se habria tragado a Trieste. Hace siglos que, este mar esloveno habia penetrado hasta las inmediacio-nes de Trieste, desde todas las direcciones. Hasta en aquellos suburbios que estaban bajo la administraeiön de la ciudad, la poblaciön campesira era exclusiva-mente eslovena. EI diario de Trieste, TI Piccolo", dijo el 22 de enero de 1911 que el primer censo autorizado de Trieste, en 1735, demoströ que habia, dentro de los limites de la ciudad, 3865 habitantes urbanos y 3.385 aldeanos suburbanos esolvenos. Cualquier italiano qufe, en aquella epoca, hubiese pensado en el problema national de Trieste, hubiera hablado quizäs ya entonces, 200 ahos hace, del “peligro esloveno" que tanto inquietö a sus descendientes antes de la ultima guerra. Entonces, sin embargo, y por mucho tiempo despues, nadie pensö en ningün peligro national. La ciudad, en su caräcter de salida al mar de un imperio multilingüe, se consideraba a si misma cosmopolita. Čada habitante era en primer lugar y ante todo triestino, sin parar mientes en el idioma que hablaba. Los nuevos pobladores, despreocupados de su nacionalidad, se convertian simplemente en triestinos y aprendian el idioma italiano, sin pensar o temer que de esa manera se convertian en italianos. Pacifico Valussi, que luego fuö un conocido irreden-tista. escribio en 1848, en el “Giomale de Trieste": “Podröis oir. quizäs, a comerciantes griegos Uamarse a si mismos italianos, alemanes, austriacos, eslovenos o triestinos, pero sölo esta ultima denominaeiön des-cribe la verdadera nacionalidad de Trieste, donde habita un gran nümero de diferentes elementos foras-teros. La nacionalidad de Trieste serä finalmente deter-minada por la victoria de las naciones que rodean la ciudad." Un interesante incidente de aquella epoca de-muestra que los italianos conocian muy bien la im-portancia del “hinterland" eslavo de Trieste aunque no lo consideraban como un peligro. Escribiendo en el periödico triestino "La Favilla", que desde 1836 a 1846 se afanaba por despertar la conciencia nacional ita-liana, el historiador Cösar Cantu, de origen lombar-do. uso la expresiön: “Trieste, puerto de la futura Eslavia" con lo cual queria significar que Trieste se convertiria en el emporio del "hinterland" yugoeslavo. El entonces gobernador imperial austriaco de Trieste, conde Stadion, considerö esta expresiön tan öslavö-fila para un Trieste austriaco, que ordenö a la censu-ra suprimir dicha frase. Pero haciendolo, le dič, inad-vertidamente, la mas grande publicidad. El aho 1848, que despertö, en Trieste, la conciencia nacional de los italianos, despertö tambien la de los eslovenos. Se fundo una sociedad eslava con ofi-cinas en el centro de la ciudad, en el Tergesteo, el "Ayuntamento de Trieste". El acto de inauguraciön tuvo lugar en el Ayuntamiento, decorado con ban-deras eslovenas; el poeta esloveno Vesel Koseski pre-sidiö la reuniön, y el manifiesto dado por la asamblea proclamaba que Trieste era en parte eslava y que las provincias de Goricia e Istria lo eran totalmente. Vivante, recordando estas manifestaciones, ob-serva: "Imaginen la tempestad entre los italianos si esto hubiera sucedido en 1910". El grado a que el chauvinismo italiano habia lle-gado desde entonces, se aprecia claramente en los incidentes relacionados con el discurso del Dr. Rybar en el Concejo Municipal de Trieste, en 1910. Los italianos declararon que el salon de actos del Ayunta-miento fue deshonrado por su discurso pronunciado en esloveno, y que habia que repintarlo. Cuando en 1911 corrieron rumores sobre la posi-bilidad de establecer una universidad italiana en Trieste, "II Piccolo" proclamö violentamente que a los eslovenos deberä prohibirse, por legislaciön especial, estudiar en dicha universidad. A pesar de la recien despertada conciencia nacional italiana, no hubo hostilidades contra los eslovenos en los primeros ahos despuös de 1848. La idea de que Trieste debia pertenecer a Italia, aün no se le habia ocurrido a nadie. Empero, cuando en 1861, por primera vez, los italianos proclamaron que Trieste debia ser incluida en Italia, originäronse entre ellos y los eslovenos seria contiendas, que en 1868 condujeron a choques sangrientos. Desde entonces la tensiön entre las dos naciones creciö de ano en ano, llegando a un punto particularmente agudo en los ahos anteriores a la primera guerra mundial. Durante este periodo la poblaciön eslovena fuö aumentando räpidamente, y los italianos vieron claramente que Trieste se volvia mäs y mäs eslovena. La situaciön de italianos y eslovenos inmediata-mente antes de la ultima guerra puede verse por los siguientes datos censuales. El censo de 1910 fuö hecho por el Concejo Municipal que estaba en mano de los nacionalistas italianos. Trieste tenia entonces 230.000 habitantes; de 190.913 ciudadanos austriacos, habia 59.319 eslovenos y croatas (31%) y 118.959 italianos (62%). En un principio el Concejo Municipal habia dado cifras mucho mäs bajas (36.208) para los eslovenos, pero el censo fuö revisado como consecuencia GORICIA — Panorama de la presiön ejercida desde el Parlamente de Viena. Pero esas cifras corregidas tampoco correspondian a los hechos. En primer lugar, el censo fuö tornado de acuerdo al "idioma generalmente hablado por los habitantes" y no segün su nacionalidad. En consecuencia, por ejemplo, los sirvientes de empleadores italianos fueron registrados como italianos. De aqui, con-tradicciones de la mäs evidente naturaleza. En tres distritos triestinos, en 1900, las autoridades descubrie-ron solo 2700 eslovenos; pero en las elecciones en los mismos tres distritos, el candidato nacional esloveno obtuvo no menos de 1820 votos. Como solo podian vo-tar los ciudadanos que ya habian cumplido los 24 ahos de edad, el resultado de la elecciön muestra a las Claras que el censo era absolutamente inexacto. En se-gundo lugar, las estadisticas sobre el origen de los ciudadanos atestiguan que habia en Trieste muchos mäs eslovenos de lo que registr,6 el censo. De los 190.000 ciudadanos austriacos,, 130.728 eran nacidos en Trieste y 59.000 en los distritos de Goricia, Carso, Carniola, Istria y Dalmacia. Suponicndo que ünica-mente el 90% fueran eslavos, debia de haber, entonces, 53.000 inmigrantes eslavos en la ciudad. Si con-sideramos que solo una cuarta parte de los nacidos en Trieste eran eslovenos. tendremos 33.000. De esta ma-nera, habria en Trieste 86.000 eslovenos y 92.000 italianos. Un. anälisis de los resultados de la elecciön de 1911 confirma tambien que el nümero de eslovenos en Trieste es mayor que el que indican las cifras oficiales. De un total de 36.375 votos välidos. 15.752 eran por los candidatos liberales italianos, 7.963 por canidatos so-cialistas italianos, 9.119 por candidatos nacionales eslovenos y 2.127 por candidatos socialistas eslovenos. Los votos eslovenos totalizaron pues, 11.246. Por otra parte, los socialistas eslovenos tuvieron mayoria ünica-mente en los distritos suburbanos. En los cuatro distritos inferiores, no quisieron dividir los votos de los socialistas y votaron por los candidatos italianos de la misma tendencia. Este quiere decir que por lo menos una tercera parte de los votos eslovenos fue dada a los socialistas italianos. No debemos olvidar que preci-samente las clases mäs modestas, que votaron por los socialistas, eran en su mayor parte esolvenas. En Trieste habiä, pues, en 1911, 14,000 votantos eslovenos, lo cual corresponde al 38% de la poblaciön total. En un folleto preparado bajo la direcciön de la Secciön Histörica del Minisierio del Exterior Britänico, el escritor dice; "Durante el periodo 1900-1910 los eslovenos del distrito de Trieste demostraron haber aumentado del 16.5% al 30% de la poblacičn. mien-tras los habitantes de habla italiana habian disminuido del 77.5% al 62.5%. La verdad del aumento progre-sivo de los eslavos sobre los italianos no puede ser discutida". “El elementa italiano, segün los datos ofi-ciales ausiriacos de 1910, domina todavia en Trieste, pero su superioridad declina räpidamente". Por otra parte, es verdad que los 29.439 ex-ciudadanos italianos naturalizados austriacos, que habia en Trieste en 1910, acentuaban notablemente el aspecto italiano de la ciudad. Del mismo modo, los numerosos italianos inmigrados desde Italia, afectaban fuertemente la condition nacional de toda la zona Julia. Si la merma a que nos referimos hubiese conti-nuado diez anos mas, los italianos ya no hubieran con-servado la mayoria en un censo de habitantes locales. La conciencia nacional eslovena crecio, y atrajo a los trabajadores hacia las organizaciones eslovenas. En 1914 habia en Trieste alrededor de 200 sociedades y organizaciones eslovenas! Tambien desde el punto de vista economico los eslovenos experimentaron un gran adelanto. Fundaron sus propios Bancos y empresas in-dustriales y comerciales. No sčlo entre los trabajadores, sino tambien en las clases medias resurgia su conciencia nacional. Este proceso era muy natural. La gente afluia a la ciudad directamente de sus alrededores, vecinos y apartados, que eran eslovenos. Es bien sabido que el crecimiento vegetativo en las ciudades es reducido, de manera que la poblaciön depende de la afluencia de campesinos desde el interior. El folleto del Minis-terio del Exterior Britdnico, mencionado anteriormente, expresa: “El excedente de los nacimientos sobre las defunciones entre 1900 y 1910 en Trieste fue de 8%; en. la provincia de Goricia-Gradisca la natalidad entre los eslovenos e italianos, respectivamente, fue 45.0 : 38.3 por mil. La mortalida fue de 24.7 : 19.8; el aumento natural fue 20.3 : 18.5 por mil". En 1936, Trieste se-nalö una disminuciön de poblaciön de 0.3 por mil. Por proceso natural Trieste se habria vuelto eslovena, co-mo la Budapest alemana se convirtiö en hungara: donde en 1815 hubo 61.823 alemanes comparados con 39.520 hungaros, en 1880 habia 204.793 hüngaros y 123.308 alemanes. Ofrecen un ejemplo anälogo las ciudades dälmatas del Adriätico, que por el mismo proceso se volvieron totalmente croatas en la segunda mitad del siglo XIX. Un proceso similar se estaba operanda en Goricia y en varias ciudades y aldeas en Istria que estän rodeadas por una compacta poblaciön eslava. Al ocuparse de los habitantes de Trieste y de la “Venecia Julia", hay que tomar en consideraciön otro hecho importante. Todos los campesinos de la cam-pina circundante son eslovenos. Ni un solo italiano ha empunado el arado. El Dr. Bowman escribe: “. pero es cierto tambien que los italianos diseminados a lo largo del Litoral Adriatico Oriental son habitantes de las ciudades y no del campo; son comerciantes y no agricultores. No puede decirse que ocupan la regiön." De los 356.495 italianos en todo el litoral, 230.267 vivian en ciudades, es decir el 77%. Entre la poblaciön italiana, solamente los friulanos eran agricultores. Las condiciones sociales favorecieron grandemente el desarrollo de la conciencia nacional eslovena y la resistencia a los italianos establecidos en las ciudades, en los anos que precedieron a la ultima guerra. Por largo tiempo, los pobladores italianos, particularmente en las pequenas ciudades de Istria, eran comerciantes locales que vendian sus mercaderias a los campesinos a precios exorbitantes, y compraban, a su vez, a los aldeanos, que dependian de ellos y que eran sus deu-dores, productos agricolas a precios que ellos, los italianos, fijaban. Mas tarde, los campesinos se libra-ron por si solos del extorsionista italiano mediante organizaciones cooperativas, y de esta manera pudieron expresar su antipatia por los italianos con mäs libertad. Hemos hablado de un desarrollo natural, porque los eslovenos tenian poco apoyo politico en el litoral. l Un singulär sistema electoral, que favorecia a los italianos, hacia imposible a los eslovenos obtener - una representaciön completa en las provincias, a pesar de tener la mayoria absoluta. El folleto del Ministerio del Exterior Britänico puede ser citado aqui otra vez mäs: ’wv “En Goricia-Gradisca, donde hay mäs de 154.000 eslovenos y 90.000 italianos, la Dieta consta de 15 italianos y 15 eslovenos ademäs de un miembro oficial. En Trieste, donde la Dieta y el Concejo Municipal son identicos, de 80 miembros, 56 son italianos y 12 eslavos. De acuerdo con el nümero de habitantes, deberia haber 48 representantes italianos y alrededor de 24 eslavos. En Istria la poblaciön italiana. de acuerdo a esta-disticas oficiales, es menor de 149.000 y la eslava ma-yor de 223.000; pero en la Dieta hay 25 miembros italianos y 20 eslavos." El Estado Austriaco tampoco apoyaba a la poblaciön eslava. El folleto dice: “Es obvio que, mientras el Imperio Austriaco siga existiendo, deberä tratar de mantener un control efectivo sobre el territorio que in-cluye su mäs importante base naval y su principal sa-lida econömica al mar. En consecuencia, desde 1870 desarrollo una activa politica germanofila. En el Litoral, favoreciendo la educaciön alemana y el empleo de lemanes en los servicios püblicos, se hacia lo posible para promover discrepancias entre eslavos e italianos, las que dejaban a Austria en la posiciön del “tertius gaudens". Los italianos reprocharon a la administra-ciön austriaca haber favorecido el elemento eslavo en perjuicio del italiano en los nombramientos para el servicio puhlico. Pero Vivante, un italiano, admite que fue “solo natural" que fueran recibidos tantos eslovenos en el servicio civil. Con todo, fueron pocos los servidores civiles llegados del interior eslovena. Los mäs altos puestos en el servicio civil fueron reser-vados para el elemento alemän. El nümero de alemanes en Trieste, en 1910, era de 11.856! La “geometria electoral" muestra claramente que la administraciön austriaca no solo no perjudicö a los italianos, sino que aun demoströ temor ante ellos, con motivo de la Triple Alianza. De acuerdo a la ley de 1907, un miembro del Parlamento de Viena representaba a: 40.394 italianos; 41.300 alemanes; 67.000 eslovenos. Llegando ahora a la cues'iön del nümero de eslovenos incluidos en Italia por el Tratado de Rapallo, citaremos una vez mäs el censo de 1910. Este censo establece que vivian, en el territorio anexado a Italia en 1918, 538.331 eslovenos y croatas en total, distri-buidos como sigue entre las varias provincias: V SOBOTO CELI DAN je odprto samo za naše ljudi, da se fotografirate v FOTO SAVA San Martin 608 — Tel. 31-5440 — Florida 606 ROJAKI NA PLANI V sedanji politični zmedi, ki vlada v svetu in tudi pri nas doma, so nekateri postali strašno apatični za domovino in z nekakim fatalizmom čakajo: bo, kar bo! Ne smemo biti tako brezbrižni. Moramo imeti čuteče srce za naše brate, kateri tako strašno trpe. Res je, da trenutno ne moremo zanje storiti ničesar a ni daleč čas. ko se bo spet pot odprla. — Nekaj pa vendar lahko storimo! Svoje roke lahko sklenemo v zaupni molitvi, kakor nam je naročil Gospod Jezus: Prosite in se vam bo dalo. Vsemogočni Bog je, kateri vodi usodo narodov in ki ima v svoji oblasti tudi srca vseh ljudi! K Njemu torej dvignimo naše goreče prošnje za naše trpeče in obupajoče doma. 3. septembra pa prihitite vsi verni rojaki, da bo naša molitev bolj močna in bolj uspešna. Pridite k sveti maši v spodnji cerkvi sv. Roze ob 11 uri, kjer se bomo spomnili rojstnega dne našega kralja. 6. sept. je rojstni dan našega kralja Petra H. Ta spomin bomo proslavili z mašo 3. sept. ob 11 uri. Nekateri zmajajo z glavo ob besedi — kralj . . Ne gre za to, da bi sedaj mi razpravljali o tem. Za kar gre. je to, da nam kralj predstavlja našo domovino. Njej smo dolžni ljubezen; zanjo smo dolžni moliti. Ona naše molitve in pomoči potrebuje. Samo nehvaležni in sprideni otroci nočejo vedeti za svojo mater, ki je v potrebi in bridkosti. Zato vsi verni rojaki, prihitite ta dan. f ŠE ENO PISMO. Iz OSEKA je prejel pismo sin, da je umrl doma 19. jul. 1943, njegov oče JOŽEF BRČKO, star 75 let. Umrl je tudi sorodnik ANTON BIRSA, doma iz Batuj, star 41 let, ki je zapustil vdovo z 2 otroci. Eugen Breko, brat, star 33 let je pogrešan. Je že 10 let, ko je odšel v vojaško službo. Sedaj ne vedo več nič od njega. f RICARDO PRINČIČ, star 35 let. doma iz Morskega Križa je zatisnil oči v umobolnici Open Door, kjer je že več let prenašal breme življenja. Po poklicu je bil mehanik. V večnost je odpotoval JOŽEF FRANDULIČ doma iz Jamelj na Krasu. 3. avg. je po 8 mesečni bolezni zatisnil oči v Tropezonu in so ga naslednji dan spremili rojaki k poslednjemu počitku v San Martin. Star je bil 43 let in zapušča dve nedorasli hčerki : Normo in Silvo ter vdovo Veroniko, roj. Legiša. Rajni je bil betonski mizar. Bil je zelo ljubeznjiv mož. Na smrt je bil lepo pripravljen. Provincia de Goricia-Gradisca 154.736 Ciudad de Trieste 59.319 Istria (exceptc# p arte en Yugoeslavia) 192.056 Parte de la provincia de Carniola 58.027 Provincia de Reka-Fiume 15.687 Parte de la Provincia de Carintia 1.562 Venecia Slavia 56.944 Total 538.331 Para completar el cuadro de los eslovenos incluidos dentro de las fronteras italianas, debe agregarse que en 1921 habfa 47.161 'eslovenos en la Venecia Slavia, a la que los italianos, antes de 1914, solian llamar Slavia Italiana, y a la cual los venecianos en los siglos pasados llamaron Sclavonia. En 1911 habia 111 56.944, pero el nümero exeto de la poblaciön actual es muy dificil de establecer porque las fronteras de las comu-nidades han cambiado mucho desde entonces. Hay tambiön 1.541 eslovenos en el Val di Canale, que hoy piertenece a la provincia de Udine (Videm). Es tambiön dificil establecer el ntimero actual de eslavos en Fiume. Habia 15.687 en 1910, y en 1925 Fiume tema 10.353 ciudadanos yugoeslavos. Italic tambiön incluyö en sus estadisticas una poreiön de la provincia de Carniola, con 58.027 habitantes. Una parte de la provincia de Istria, por otra parte, con 41.362 habitantes, no fuö incluida en el territorio cedido a Italia. La emigraeiön despuös de la ultima guerra mun-dial, cambič en parte el aspeeto etnpgrdfico. Muchos eslovenos fueron forzados a emigrar, a la vez que in-migraban muchos italianos. Por ejemplo, en Tolmin habia, de acuerdo a las estadisticas de 1936, 712 italianos inmigrados sobre una poblaciön de 1.164 habi-tantes. En Postojna (Postumia) de 3.804 habtantes, 2.277 eran italianos procedentes de Italia. Debemos tomar muy en consideraciön, al estimar el ntimero de eslavos que viven en Italia (exceptuan-do Žara y las islas del Adriätico), que el aumento normal anual de eslovenos Ilegaba al 20 por mil durante el periodo 1900-1910! Cudl habrd sido, entonces, el aumento registrado en 30 aiios? Si tomamos en cuenta que los distirtos eslovenos fueron zona de operaciones durante la ultima guerra, y restamos el nümero de emigrantes durante los ultimos veinte anos, admitiendo tambiön que debido a pösimas condicio-fies sociales el crecimiento normal de poblaciön dis-niinuyö (principalmente por la emigraeiön de la po-hlaciön juvenil) alli debe de haber todavia una po-hlaciön de 600.000 eslavos. Esto esta completamente c°nfirmado por las cifras censuales dadas por las pa- rroquias, segün lo establecido por Babarlič para el ano 1930: En la Diöcesis de Goricia 207.161 eslavos „ Parenzo 75.259 „ „ Fiume 64.273 ., Trieste 221.301 „ -- „ Udine 39.725 ■■ Total 607.719 „ Las estadisticas italianas dieron por tihima vez la poblaciön por su nacionalidad en 1921. De acuerdo a estas estadisticas habia en la "Venecia Julia" (Litoral) solo 377.000 eslavos. El eseritor italiano Gaetano Salvemini demuestra que los mismos italianos no creian en estas cifras. Dej a establecido el hecho de que Italia se anexö mäs de medio millön de eslavos en la "Venecia Julia". Unos pocos ejemplos mostraran en forma bastante elocuente como se llegö a las cifras del censo en 1921 (antes del fascismo!). En Barcola, cerca de Trieste, el nümero de eslovenos admitido por el censo no fuö superior al nümero de ninos que concurrian a las escuelas eslovenas, en aquel tiempo todavia existentes. Para la comunidad de Moščenice (Moschiena) donde habia 360 escolares eslavos, el censo da 13 croatas adultos y 3 eslovenos. A partir de 1921, Italia no dä mäs noticias sobre los eslavos en sus estadisticas. La frontera etnica entre los eslovenos y los italianos (friulanos) puede ser definida en pocas lineas. Desde Špik (Monte Acuto) sobre la frontera germano-italiana, corre hacia el Sud entre Pontafel (Ponteba) y Lipalja Vas (Laglesie), y tuerce hacia el Este a lo largo de los picos hasta Kanin (Canino); aqui dobla al Noroeste siguiendo las cumbres entre los volles de Reklanice (Raccolana) y Rezija (Resia), y alcanza Bela (Fella) cerca de Skluž (Chiusaforte); continüa a lo largo del Bela por 4 Kms. y dobla al Sud hasta Tar-cento; de aqui tuerce al Sudeste y llega a la antigua frontera austro-italiana al Este de Čedad (Cividale); continüa en esta direcciön hasta Krmin (Cormons), donde dobla nuevamente al Sudeste y se acerca al Soča (Isonzo) entre Ločnik (Lucinico) y Podgora (Pie-dimonte); cerca de Gradiška (Gradišča) cruza el Isonzo y se aproxima a la planiecie de Doberdob, alcan-zando el mar entre Tržič (Monfalcone) y Stivan (San Giovanni). Agradecemos al Sr. Tomäs F. Fernändez y seno-ritas Margarita Briancesco, Isabel Suärez e Ines Fd-brega la traducciön del ingles de este artlculo que terminarä en el nümero proximo. ROJAKOM V SAAVEDRI IN OKOLICI se priporoča edini slovenski stavbenik v bližini ANDREJ BOŽIČ TEHNIČNI KONSTRUKTOR NAČRTI - PRORAČUNI - FIRMA DONADO 4876 U. T. 70 ■ 6117. Rojakom se priporoča Fäbrica de Muebles VICENTE ROGELJ BLANCO ENCALADA 249 VILLA ESCASO Telčf. 652 (Tablada) 133. Cigarrerla - C^amelos - Lotsria PEDRO y JUAN CERAR Boste po domači Postreženi, le oglasite se, kadar & na Constitucionu. Bernardo d' bigoyen 1515 Con1 ‘*uci6n. FLORES Y CORONAS — CVETJE IN VENCE za uro žalosti in trenutek veselja Vam nudi v svoji stojnici FEDERICO SIMČIČ CHACARITA — Estante 93. STARIŠI IN VZGOJITELJI! Ako ne veste kam se obrniti za vzgojo sinčkov Na razpolago vam je v Villi Madero “LIPA” katero vodi naš priznani vzgojitelj Benedikt Gomišček Pisma naslovite!: Caiayate 4324, Cap. GRANDES ALMACENES 64 CIU D A D DE MEXICO” FLORIDA esq. SARMIENTO LOS CREDITOS MAS LIBERALES. SOLICITE SU CREDITO HOY MISMO. 'm ANGELERI HERMANOS IMPORTADORES DE ARTICULOS SANITARIOS Callao 332 — U. T. 47, Cuyo 9051 — (Capital DESPENSA-TIENDA de PEDRO CUčIč Excelsior 1500 LOURDES , U. T. 757 - 301 S A E N Z P E N A DESPENSA y FIAMBRERIA “CARLITOS” de CARLOS BRUMAT Crisčstomo Alvarez 4901 esq. Corv. U. T. 68 - 9347 Najlepši pozdrav na slovenski razglednici G. Ivo Wider je natisnil tri krasne jugoslovanske razglednice Slovenko, Kosovsko devojko in pa idilo “Soče" s celim besedilom te krasne Gregorčičeve pesmi, kot vreden spomin njegovo 100 letnice. Cena po 20 cent. razglednica. Naročite jih na naslov: Duhovno Življenje, Pasco 431. FERRTERIA — TRGOVINA Z ŽELEZOM BARTOLOME FLOR Velika izbira železnine, električnih potrebščin in gradbenega materijala Asuncion 4602 U. T. 50-0724 - spored Comienzo a las 15 horas en punto. 1. Los dos himnos -t- piano Obe himni 2. Tata viejo festeja Ded praznuje Por los ninos del Colegio de las tfnQs. Educacionistas Franciscanas. (Vea el R^ARTO en ld pdgina siguiente.) 3. Conmemorando al poeta Simon Grsg^čič Ob stoletnici en su centenario Suite 1. Orquesta de cuerdas. Ditb® Cirilo Kren. Sölo; poesia por Darinka Čehovi®- Simön Gregorčič en sus Poesias fn traduccičn castellana: Arco Iris - Maria Krajcer; 1-1 pobre - Joseiina Komel; Mi tierra - Silvia Nanut No es fiesta - Vida GomiščA' El reto - Olga Frančeškin; Olrenda - Emita Šeruga; A los olvidados - Adriana 1aretto: Volverč - Danica Gorjup. - Bojan Čebron. Coro de hombres 4. Lagarterana - baile espaiiol Lagarteran?, - španski ples Preparado y dirigido por la Sta. hol, Joaquina Kipi Ejecutado por ex-alumnas y amigas del Colegio Lidia Risoleo, Maria Giacon>(üi, Herminia Bevčič, Mercedes Štoka, Elsa Criado, Irene Vdmar. Anita Lakner, Aidfl Pečenko, Cecilia Lakner, Olga Kosagovsky; 5. Dona Cucumera - Farsa en 1 acto Gospa Kumara - Veseloigra v 1 dej„ Reparto: Directora: Marice/* 'radin; Dona Cucumera: Josefina Komelj; Carlucho: Antonio Milost - Hugo MiloS1 Y Walter Calderčn. 6. Espaiia Oani - baile espanol Espana Gani - španski ples Preparado y dirigido por la Sta. Pof. Joaquina Kipi Ejecutado por las simpdticas bail^inas del anterior baile “Lagarterana". 7. 8. Poeta, Suite II. Poet, Suita II. Gozdne pravljice - plesna fantazija Cuentos del bosque - baile fantasia Dirigido por la Sta. Darinka Cotič Bailado por: Aurora Zavrtanik. Ce “<;Para salvar a Iztok?” “Para huir con el. Lo salvare solo.” Radovan se deslizd del asiento, se arodillö y abrazö las rodillas de Epafrodit. La desgrenada barba temblaba con el llanto, las lagrimas desbordaban de sus ojos y balbuceo con voz tremula: “jOh, senor, senor!” “jPadrecito, levantate! jCome y bebe! Porque te espera un t arduo' camino. Los valientes cabalgaran como el viento. Los caballos ya estan comprados, tales que no los alcancen los de las caballerizas imperiales. Radovan se levantö lentamente y quiso alcanzar las manos del mercader, para besarlas. Epafrodit se apartö y le moströ el cantaro. “jBebe, viejecito, recupera tus fuerzas! Manana a medianoche besaras a Iztok, por Cristo, que lo besaras. Y si no lo haras, sabe que Epafrodit tampoco esta mas. Ahora calla, come y bebe, y que po te muevas de la habitaciön!” Epafrodit se diö vuelta y se fue. Radovan quedö sobre el suelo de piedra, se secaron sus lagrimas, y despues de mucho tiempo de no haberlo hecho, volviö a asir el cantaro, murmurö pmdigas promesas a los dioses y bebiö, pleno de felicidad y esperanza. Epafrodit enviö inmediatamente a Numida al palacio imperial, con una carta cifrada para el eunuco Espiridön. Lo invitö a una consulta a medianoche. Estaba completamente seguro que el eunuco vendria, aunque perdiera la cabeza. Por-que el codicioso no conocia el peligro cuando presentia una buena paga. Cuando se cerrö la noche, sin luna, comenzö a hormi-gucar en la villa de Epafrodit, por el jardin, entre los pinos y los olivos, hasta el atracadero. Sin luces, sin palabras, sin sandalias se movian negras sombras entrando en la časa y saliendo de ella. Encorvadas, dobladas, se agachaban las sombras sobre los senderos hacia el mar; inclinadas hacia ade-lante, se volvian cansada y lentamente, como flotando en el aire. Por sobre el mar aparecia a veces una luz roja, que se acercaba al atracadero. Pero su ojo no se volvia hacia el jardin del griego, ni se detenia. Se alejaba enseguida. Llego medianoche. Dormia el Propöntide, las olas se acunaron, y los rojos ojos de los barcos se cerraron. Entonces desde el bosquecillo de olivos se internaron en el mar cuatro pesados barcos. Las olas alcanzaban sus bor-des y la blanca espuma caia a veces sobre cubierta. Como cuatro ladrones que se arrastran a traves de un prado verde, se deslizaban por el mar las pesadas barcas y se acercaban silenciosas a la nave de Epafrodit. Estoicamente sereno, alargaba su mano hasta una cajita de plata que estaba a su lado, sobre el banco de piedra, sa-caba de ella un punado de datiles, y arrojaba las semillas a la fuente, donde jugaban pececitos dorados. No obstante, se volvia čada vez mas impaciente a mirar las nubes, en el cielo. Las diseminadas nubes huian ante el. Las estrellas mostraban que ya habia pasado la medianoche. ---('Por que no viene?—, pensaba Epafrodit. —Sabe que soy un acusado, tal vez no se atreva. i95f CtMOSOt LO A la manana siguiente, Epafrodit salio solo de la villa, sin esclavos, sin pompa, a pie, en un traje enlutado, con los cabellos enmaranados, fue por Bizancio. En los foros lo sa-ludaba la gente con grandes exclamaciones de compasiön. Los ciudadanos principales le hacian llegar sus sinceros pesames; la muchedumbre gritaba y se golpeaba el pecho con las ma-nos en senal de pesar, cuando vio que era acusado el bene-factor del hipodrome. Epafrodit inclinaba digna y humilde-mente la cabeza, pero los brillantes ojos observaban a la multitud y se asombraban. Porque no creia quc hubiera en Bizancio tanta compäsion, si bien egoista. En su corazon ter-mino por despertarse el deseo de hacer una prueba teme' rana. Colocarse bajo las arcadas del foro de Teodora y hablar a la muchedumbre sobre Iztok y el. Le arrojaria unos pu-nadog de plata y Justiniano recordaria el fracaso de la causa que abriera contra el. Pero prudentemente venciö su deseo, visitö a los mas celebres consejeros y asesores juridicos y les rogo justicia y piedad para su juicio. Äunque durante todo el tiempo la ruidosa multitud se arremolinaba a su alrededor, no escaparon a su observacion dos seres sospechosos, que lo seguian, como si fue ra al azar, desde una estrecha callejuela, por la Calle Central. Alabö en su mentc la prudencia de Espiridön, pues no habia llegado a el por las puertas sino por el mar. Por eso Epafrodit no se apuraba en las visitas. Esperaba humildemente ante las puertas de los conse-jeros, como un pobre diente, asi malgastaba mäs tiempo v atraia a los misteriosos espias lo mas lejos posigle de la villa. Porque Numida estaba recibiendo, en la caballeriza de la ca-sa, a los caballos arabes y capadocios que habian comprado, las corazas y los yelmos que se preparaban para la huida. Habia pasado mediodia cuando volvio. En la puerta lo esperaba Numida, que se inclinö pro-fundamente y lo miro con ojos cargados de alegria. El griego no le pregunto, no profiriö ni una palabra. La oportuna noticia de que los caballos ya estaban en la caballeriza y las armas escondidas, se la daban las mejillas del es-clavö. Le hizo un leve seno con la cabeza y penetro en el atrio, donde lo esperaba el judio Abiatar. Revolvia los ojos, apre-taba el pecho y excitado deda su pesame a Epafrodit. Y dijo encolerizado: “Oh Babilonia que despojaste al templo sagrado y lle-vaste a nuestros padres a la esclavitud, oh Babilonia, tu eres un corderito inocente, en cambio el emperador es un lobo. Oh, hasta los huesos me pelo la lcy injusta, hasta los huesos, y me arrebatö lo que durante largas noches reuni a duras penas. j Y tu, excelencia, eres culpado, tu, querido por Bizancio, tu, buen necio, que dabas tu dinefo al emperador con ambas manos, esta es la recompensa." “Poti eso parto.” QTe vas? Nunca! Todo Bizancio esta contigo. Volve ris del juicio en triunfo.” i : 14» ij “Epafrodit es viejo, no quiere triunfos. Los secos docu-mentos que glorifiquen la victoria. j Ahora comprendes el contrato de compra!” QTienes el pergamino contigo?” “Si, lo tengo, y tambien el dinero. jRecuenta!" “Confio en ti. Te deseo felicidad en el camino de la vida. A medianoche todo sera tuyo. Hasta entonces calla, para que pueda desaparecer. Que la riqueza te sea liviana. Los documentos son validos y ningun codigo los puede in-validar.” “j Que te acompane el angel Tobias!” Abiatar se retiro. Sus miradas abrazaban las columnatas y apreciaban la belleza de la časa y del jardin. La tarde excitö a Epafrodit. El sol no queria hundirse en el Propontide. En si sentia una decisiön de acero. Todo su interior, čada uno de sus nervios, todos sus pensamientos, estaban tan tensos como la fuerte cuerda de un arco, sobre que descansa una flecha preparada para dis-parar y clavarse en el corazon. Caminaba impaciente por el ODLOMEK IZ PISMA. New York, 17. julija. O naši novi vladi ... Ni to, kar bi mi želeli, toda Subašič je dokazal vso svojo dobro voljo, da reši zamotani položaj. JNa žalost ni najti primernih oseb in ni mogoče najti sporazuma sprtih strank doma. V Bariju so se sestali Tito in Šubašič. Mihailovičev zastopnik Topalovič (socijalist) se je izjavil absolutno proti temu, da bi mogel biti Tito imenovan za vrhovnega poveljnika vseh vojnih sil. Hrvat Jančikovič se je tudi izrekel proti in trdijo da tudi predstavnik Slovencev dr. Miha Krek. Vlada je sestavljena le iz oseb (ne iz strank), iz dveh Srbov, ki sta pa oba prečana (ne iz stare Srbije), dveh Hrvatov in dveh Slovencev; nobeden ni predstavnik kake stranke. Delo nove vlade je težavno in to tembolj, ker je tudi Titov predstavnik v Londonu, dr. Furlan podal izjavo, s katero odklanja novo vlado. Toda nekaj dobrega pa je. Angleži so se zavzeli in imajo sedaj tudi tolik upliv na Tita in ker šubašiča na celi črti krijejo, da ne bo nemogoče, da se doseže iskren sporazum. Glede Tita je položaj tudi sedaj dosti drugačen, odkar je moral 25. maja zapustiti Jugoslavijo in si je komaj golo življenje rešil in pribežal na otok Vis. Njegov upliv se je s tem zelo zmanjšal in je nasprotno začel spet rasti Mihajlovič. Upamo, da bo Šubašičeva vlada našla v danem položaju način, da doseže zaželjene uspehe. Od doma pa zvem tole: Neki ameriški državlan, ki ga je zamenjal Rdeči Križ, mi je pravil, da so Amerikanci bombardirali ljubljansko in šišensko postajo, razbili frančiškanski most in Majorjevo hišo, tovarno na Jesenicah in smodnišnico v Kamniku. Pravil je tudi, da so ljudje proti Titu . . . Mož je bolan in je govoril precej zmešano. Bil je v Dravljah še letos maja meseca. Jedel, pravi, je slabo, pit pa je hodil k Figovcu. Oče njegov je Mehikanec, mati pa Slovenka; tako je zašel v Dravlje .. . Drugega od doma nisem zvedel nič . Tu v Združenih državah se lasamo naprej. En tabor vpije za Tita. drugi pa proti njemu. Ob tem kričanju pa pozabljamo, da Slovencem v domovini to prav nič ne koristi .... SANS je zašel v brezizhodno krizo. Duh. Življenje, majniško številko sem danes sprejel.. Pozdrav F. atrio, se despedia del hermoso peristilo; se detuvo ante la estatua de Atenca, con palpitante corazon diö su adiös a Mercurio. Se paseaba por el jardin evidentemente afligido. Toda la servidumbre vagaba asustada, confusa, sin tra-bajar, sin pensar. Algo pesado habia caido sobre la časa, el jardin, el puerto. Todos esperaban algo grande, todos pre-esntian algo. Radovan asomaba su larga barba a traves de las puertas entreabiertas, miraba el sol, murmuraba oraciones, prometia a los dioses una y otra vez sacrificios y mas sacri-ficios bajo el tilo del castillo de Svarun, estremecido por la esperanza y la espera. Poco a poco se enrojeciö el mar. El poderoso globo del sol točo las olas, se sumergiö y hundiö rapidamente. Entonces Epafrodit llamč a los esclavos al espacioso peristilo. En todos los ojos habia resignaciön, en todas las caras tristeza y compasiön, cuando vieron al senor en el enlutado traje. Epafrodit se acerco a ellos. En su cabeza reinaba la majestad, en sus ojos el amor. Con la mano izquierda levantö los pesados pliegos de la tünica, en la derecha brillo una cruz, toda cubierta de piedras preciosas. Todas las htmparas brillaban, oscureciendo las primeras estrellas que se encendian sobre el “impluvium”. Hasta ese momento, los esclavos nunca habian visto a Epafrodit tan majestuoso, tan grande y tan fuerte, como un apostol. Una desconocida fuerza, temor o esperanza, quebrö sus rodillas, todos se humillaron y arrodillaron. Epafrodit le-vantd la diestra con la cruz: “j En nombre de Cristo, con la llegada del dia de manana, todbs sercis libres!” Todos quedaron atönitos y enmudecidos. Lcntamente se elevo un suspiro, como si los pechos se aliviaran, dcspues de haber soportado una roča. Se arrastraron sobre sus rodillas hasta Epafrodit. Las lagrimas se derramaban sobre’ sus pies cuando le besaban las sandalias. Mientras tanto, Numida repartia punados de monedas de plata. Traducciön de DARINKA ČEHOVIN NEKAJ ZA STARKE VARUJ IN UTRJUJ SRAMEŽLJIVOST OTROK Z BESEDO, POUKOM IN ZGLEDOM. Otrici se uče v katekizmu o nevarnostih, ki vodijo v nečistost. Pri taki priliki lahko izpregovori mati svarilno besedo, ali pa porabi v to kako drugo primemo priliko, zlasti če opazi, da se kdaj pripeti otroku kaj nerodnega. — Dostojno naj bo vedenje otrok pri igri; dostojnost naj se ne žali, ko gredo k počitku ali ko vstajajo. Kar mora biti prikrito tujim očem, naj bo neoskrunjeno tudi pred lastnimi čutili. Dobra mati izroča že nežnega otročiča varstvu angela variha, ga prekrižava in mu skuša dopovedati — kakor hitro je toliko razumen —, da Bog vse vidi in vse ve, četudi človeka obdaja temna noč ali pokriva močna odeja. Otroci naj takoj spoznajo, koliko je materi na tem ležeče, da je vse pošteno in čisto. Pride čas in okoliščina, ko je potrebno, da vzgojitelj naravnost in z besedo svari pred grehi in zablodami, ki jih označujemo z izrazom: razuzdanost. Demonov pa ni možno krotiti le s pojasnjevanjem; vpraašnje, ki sega na spolno polje, ni vprašanje znanja, ampak moči, saj pravi Latinec: “Video meliora proboque, deteriora sequor.’’ — “Vidim to, kar je dobro; odobrujem vse to; kljub temu se pa opri jemljem slabega.” Ni nevednost naj večje zlo, ampak pomanjkanje samopr emagovan j a, pomanjkanje oblasti nad seboj. Vsaka resna vzgoja značajnosti je obenem vzgoja urejenosti v zadevi čistosti, ie trdnjava zoper tozadevne neredne pojave. Boj zoper mehkuž-nost, lenobo in razne strasti, je boj proti nenravnosti. Molčečnost bi bila grešna, če so starši ali odgo-jitelji že opazili kaj napačnega. V pojasnilu in pouku se pa seveda ne sme pretirašati in ne obsoditi- za greh, kar ni greh, n. pr. kar je potrebno ali pa nujno za snažnost in zdravje. V dvomih je pa najbolje prositi dušnega voditelja za razjasnilo. V teh stvareh se starši dostikrat premalo zavedajo velike odgovornosti; zato se potem, ko je prepozno, radi izgvarjajo: “Tega bi pa ne bili pričakvali.” Toda, kadar je hiša že v plamenih, je pomoč prepozna. Lažje se požar prepreči, nego pogasi. Požara pa ne mara preprečiti, kdor bi n. pr. govoril: “Jaz ne morem biti vsak korak za svojim otrokom.” Ako se otroci vsaj zavedajo, da jih pazno oko vestnih staršev povsod zasleduje, jim bo to že močna bramba v nevarnosti. Bolj kot kdajkoli pa vpliva tudi tu lep zgled roditeljev. Materina nravna čistost navdaja deco z istim duhom sramežljivosti, jo utrjuje in krepi, da vztraja v nežni čistosti. V mestih, kjer vladajo ohlapne j ši pojmi glede te čednosti, kjer se šopiri poltna razuzdanost in brez- La Imprenta "POLIGLOTA" por intermedio de "La Vida Espiri-tual", prestigioso örgano de la colectividad yugoeslava. a gradeče la deferencia que se le dispensa y comunica asimismo la instalaciön en sus tolleres de una nueva mäquina impre- sora. Corrientes 3114 U. T. 79 - 5120 studnost, je nevarnost za mladino tem večja. Izboljšanja pa ni pričakovati od pouka in razjasnjevanja teh stvari, kakor nekateri trde, ampak od nravnega preporoda roditeljev in človeške družbe sploh in pa od zdrave samovzgoje, od utrjevanja volje v zvezi z nadnaravnimi pomočki. * Vzgojiteljica Hermina Thady daje vsem materam zelo pametne nasvete tudi v stvareh, ki so zelo važne za otrokovo nravstveno varstvo in sramežljivost: Prvič: Ne zaupaj otroka uslužbenki, kadarkoli gre za snago in negovanje njegovega telesa, razen če se smeš popolnoma zanesti na njeno rahločutnost. Drugič: Zdravniki poudarjajo, da ni varno uspavati otroka z ujčkanjem na rokah pestunje, češ, da ima ta navada glede nravnosti lahko slabe posledice. Tretjič: Pazi skrbno, da bo imel otrok, ko leži v posteljici, roke zunaj odeje. Najbolje storiš, če ga tako vzgojiš, da zaspi po večerni molitvi s sklenjenimi rokami. četrtič: Ne dovoli, da bi se otrok sam in zlasti ne v skritih zakotjih igral z drugimi otroki, ki o njih brezmadežnosti nisi prepričana. Petič: Izberi otroku primerno in dostojno obleko. šestič: Skušaj otroka tako vzgojiti, da pred teboj ne bo imel nobene skrivnosti in da ti bo vsako “hudo besedo”, “hudo stvar”, ali kakršnokoli zavajanje v greh in nečednost takoj razodel. Pri otrocih, ki doraščajo, bi bilo paziti na sledeče nevarnosti: Sramežljivosti zelo nevarne so knjige z opolzko in nenravno vsebino. Take knjige in taki časopisi imajo v sebi strup, ki je sicer bolj skrit, a prav vsled tega dostikrat še bolj nevaren, nego grešna tovarišija. Naslednja sodba, ki je povzeta iz neke vzgojne knjige, je sicer ostra, a morda ne pretirana: “Bralci in bralke romanov niso nikdar čisti, nikdar molitveni ljudje.” (Seveda ima tu v mislih opolzke romane, ki vzbujajo pohoto. Dobe se tudi romani, ki so vsega priporočila vredni.) Ena sama pripovest, ki zbuja pohoto, utegne . zamoriti mlademu človeku ljubezen do Boga, ali jo pa vsaj močno oslabi in okme. Največji sovražnik ženske čednosti je poleg bližnje priložnosti (knjig in nevarne, pohujšljive tovarišije) ničemurnost, združena s pohlepom, drugim ugajati. Ako se ničemurnost razpase, se zbude hkrati razni nevarni nagoni, ki tirajo lahkomiselno mladino v propast. Neukročen pohlep, ki človeka vleče, da bi drugemu spolu ugajal, je skoraj vselej prvi korak v greh. Ako so svete, v kreposti utrjene osebe padle, ker so se vdale zaupljivemu občevanju z drugim spolom, kolikor bolj se je bati za neizkušeno in vehedravo mladino! Sv. Alfonz uči — prepričan po bogati izkušnji : “Med sto mladimi osebami se dobe komaj dve ali tri, ki se v taki priložnosti (grešnem znanju) obvarujejo smrtnih grehov; ako se v začetku ne gode smrtni grehi, se pa sčasoma.” Beg pred nevarnostjo in bližnjo priložnostjo naj ostane trajno pravilo za vse, ki hočejo biti neomadeže-vani! ŽENINI — NEVESTE — DRUŽINE Obrnite se na SLOVENSKO TOVARNO POHIŠTVA ŠTEFAN LIPIČAR OTJTENBEEO 3360 y Avda. SAN MARTIN Tol. 50-3036 PO ARGENTINI SEM IN TJA Prihod in odhod vlaka je brez dvoma najpomembnejši dogodek v Catamarki kakor na splčšno v vseh krajih na deželi. Tedaj se zberejo vse klepetulje, da si stava lepote, ker se zberejo vse ženske, katere se imajo naberejo kaj gradiva :a nadaljne čenče; tedaj je raz-za lepe in oprezujejo, če so se vjele kake oči v njihovih cunjah, laseh in faibicah: strici, tete in nonc dajejo poslednje nauke svojim; ljubljenčkom in si bolj ali manj očitno brišejo solze; vsi potepuhi ih lenuhi preže, če se da kaj izmakniti ali izvabiti od koga kak groš; vsa cestna svojat se pripodi v nadlego neznancem in ne-voljo znancem. To vam je živ-žav, ki kljub pozni, polnočni uri ni bil nič manjši. Tudi jaz sem imel svojo druščino. Med fantiči sen-spoznal nekatere, ki sem videl na njih, da niso “svojat”. Ponudili so se mi, da mi ponesejo moio prtljago na postajo in so že davno preje čakali prod vrati, kot je bila ura odhoda. Zvesto so mi nesli moje stvari in mi pravili vsakršne zgodbe, kako so malopridneži temu in onemu tako nosili kovčke, da so z njimi zginili . . . Zares ni odveč, opozoriti vsakogar, ki gre na potovanje, da naj dobro pazi, komu da v roke svoje stvari. . . Mi smo pravi čas prišli na postajo in tisti v: vež še povečali, kajti moje spremljevalce je takoj obkolila gruča razcapancev, kateri so menili, da bodo od mene kaj izvlekli. Toda moji pobiči so ss postavili zame in mi odpirali pot proti vlaku, kakor moja telesna straža. Tako dostojni so bili, da so se cele branili denarja, ki so ga nazadnje seveda radi in za potrebo vzeli, med tem ko je druga sodrga prosila: “me da cinquito” .... Vlak je potegnil in Catamrca je utonila v dalji med tem, ko so čemerni otroci preskušali sveto potrpežljivost mučeniške matere s cmer en jem, kakor ga znajo zaspani otročaji, kadar so sitni. Toda med enakomernim drdranjem vlaka je kmalu potihnil njihov vričč, vsaj jaz ga nisem slišal. Naslonil sem se v moj kot, zavil se v suknjo in zadremal. Na voznem redu sem bral preje ime naslednje železniške postaje “Miraflores”. Vlak se je sunkoma ustavil, menda zato, da bi me opozoril, da naj, ne zamudim tako prečudno lepega prizora, kot ga obeta ime “Glejcvetje” . . . Pač sem pogledal skozi okno. Slišati je bilo nekaj tekanja; shod srebrno mesečino so hitele sence in se klicali glasovi, toda cvetja ne bi videl niti pri soncu, tako se zdi, kaj pa šele pri luni, ki se je polna režala iz jasnega neba in srebrela redka drevesa, ki kar nič ne morejo obrazložiti, kako je prišla nekomu misel, dati kraju ime “Miraflores”. V jasni mesečini je bilo videti obrise gora ob katerih si utira železnica svojo pot proti Riohi. LA RIO J A OB PETIH ZJUTRAJ Spot smo se premaknili in lagodno hiteli dalje. Sem-intja smo zropotali čez kak most, pod katerim je za-iskrela voda v luninem svitu. Včerajšnji dež ie napolnil hudournike. Jutri bo spet struga suha ... Enakomerno smo se poganjali dalje, se ustavljali na redkih postajah, katerih najvažnejše so Chumbicha in Cebollar. 150 km je železnice. Po peturni vožnji in dremanju smo slednjič prijadrali na postajo La Rioja. Ni bila še 5 ura. Kam naj sc obrnem? Preden sem se odločil, kam bi krenil, so že odhiteli redki potniki, Id so izstopili. Vlak je molče čakal, kdaj ga spet premaknejo. Le siča-nje sopare je bilo slišati ... In jaz? Kam? Iti v ha’.: hotel ob 5 uri zjutraj? . . . Cerkve so če zaprte! Pač najbolj pametno, kar sem mogel storiti sem tudi storil. Stopil sem v čakalnico, ki me je čakala prazna in temna. Kmalu sem našel dolgo klop, katero sem pomeril. po dolgem. Bila je prekratka. Pa sem našel drugo daljšo. Kakor nalašč zame. Suknjo pod glavo, pa sem zasmrčal. Nisem slišal, kdaj je odrinil vlak, s kate-l im sem prišel. Zbudilo me je lomastenje lokomotive, - ki je od nekod privlekla tovoren vlak. Ura je bila 6, Sedaj bo.pa kaka cerkev v mestu že odprta, čeprav je še temno, tako sem dognal in sem krenil po široki avenidi v mesto, čigar glavni trg leži kakih 10 kvader od postaje. Menda tam ne vstanejo tako zgodaj kot v Buenos Airesu. Komaj je bilo slišati kak samoten ko-l ak po mestu tisto uro. Frančiškansko cerkev sem dobil odprto in vse luči nažgane, Pokleknil sem k kratki mo-litvi, nato pa stopil, da koga najdem, živo duše nikjer!.. V topim na. dvorišče samostana. Vse temno in vse tiho. Lo netopir je pred mano plahutr.il iz starinskega hodnika. Vse tihe! Vse temno! Pač, tamle se nekaj vidi . . . Bila, je spirala proti komarju, ld je čuvala pred nepovabljenimi vsiljivci patra, ki j? še mirno počival. Stopil sem nazaj v cerkev in molil duhovske dnevnice. Med tem je prisopihal pater, ki je preje na vso .naglico moral v bolnico. Takoj sva se pomenila in sem odpravil tamkaj mašo, da bom imel pozneje dan prost. La Rioja je starinsko mesto. Ustanovljena je bila 1591 in je glavno mesto istoimenske pokrajine. V svojem prvem početku je bilo stalno ogrožano od indijanskih rodov, kateri so imeli svoja zatočišča ob bregovih reke, ki prihaja iz višje ležečega Chilecito, ki je drugo mesto v deželi, ki pa tako po številu prebivalstva kot po gospodarski pomembnosti velja več, ker je izhodišče velike rudarske industrije, ki se razvija v bližnjih gorah. Mesto La Rioja ima 12.000 prebivalcev, ki žive v pritličnih bajtah, med katerimi je seveda tudi nekaj ličnih hišic. Nadstropnih hiš ni skoraj nič, ker leži I-a Rioja v potresni coni in je bilo mesto 1. 1894 docela porušeno po velikem potresu, ki je pustil pokoncu samo dominikansko cerkev, vse druge, ki jih ie pet, so šle na kup. Ker so potresni sunki tam kaj običajni, zato nikomur ne pride na misel, da bi gradil visoke stavbe, Ljudje pa so potresa taj-co vajeni, da jih nič ne preseneti. Ko je bil letos potres v San Juanu, ki leži od tam oddaljen 300 km, se je tudi La Rioja majala v temeljih tako, da so zvonovi sami zvonili, vendar se ni nič podrlo. Prav za tisti dan, t.o je 1!. febr., so pričakovali potres, ki je menda res prišel z enim sunkom, katerega pa jaz nisem čutil, ker sem bil tisti čas v avtomobilu. Bilo pa je boi da dovolj petresa, da se je zrušila neka hiša, ki je preživela dosedanje potrese, a prazna čakala svojo usodo. SAN NICOLAS DE BARI La Rioja ima dve znamenitosti. To je San Nicoläs de Bari, kateremu je posvečena stolnica in pa zgodovinski spomini na sv. Frančiška Solano, ki je nekaj let tamkaj živel. San Nicolas de Bari je naš sveti Miklavž. Kar pomeni v Catamarki N. S. del Valle, to velja v Ricji ta svetnik, kateri si je pridobil tolike simpatije takoj ob svojem prihodu tja. Bilo je ob ustanovitvi mesta, ko so bili na dnevnem redu napadi Indijancev na bele priseljence in. tedaj so ponesli s seboj v diplomatski razgovor tudi tega. svetnika, ki je s svojo črno podobo in pravijo da tudi s svojim pogledom tako uplival, dp, so divjaki odšli brez nasilstva. Vse cd tedaj se je skozi vsa stoletja ohranila velika. vera v te.;ni in so še vedno trdni Slovenci, kljub r 1'sso'inijevem i poitalijančevanju. Ko se le Ita'üa udctlr r.o bili ti ‘-'"von i v Snr-d:niji. ki or so ji’- zavern'ki smatrali za del Badog’.ijevo armade. Za Badoglija ni toliko važno rcmnolože-nie mož, kolikor je to vprašani c, l.i se tiče ozemlja, ki je bilo priključeno ItalVi 1919 Ker go ti možje imenoma še italijanski državljani po priključitvi, in ker vprašanje meje ne more biti rešeno do no koncu vojne, zato italijanska vlada more “rasdržaviti" teh Slovencev. T--'- kora'- bi po Italijane) em mnenju —Viv-i n-- bodočo odločitev o italijansko-jugoslovanski meji. T'tovo naziranie je, da vsa ozemlja, na katerih prebivajo Jugoslovani, spada- jo k Jugoslaviji. Poleg tega pa je skoro vse jugoslovansko ozemlje vzhodno in južno od Trsta že okupirano po osvobodilnih četah. Jugoslovanski krogi v opoziciji pričakujejo hitro in praktično rešitev te stvari, ki jo smatrajo za “nujno" v nedaljnih operacijah na Balkanu. IZ SLOVENIJE KAMNIK. Med Kamnikom in Stranjami so četniki zajeli nemško četo in jo pobili. V MEDVODAH so bile sklicane ženske k posebnem tečaju za voditeljice celic in blokov. Prišle so ženske iz Št. Vida, iz Šmartno, iz Smlednika in iz Medvod. Govorila je okrožna ženska voditeljica Ebbenau. PODPORE ZA VZGOJO OTROK. — Nemški prebivalci na Spodnje Štajerskem. ki imajo najmanj 4 otroke, prejmejo za njih vzgojo podporo, če so otroci nemški pripadniki, zdravi ter duševno in v pogledu značaja vzgojljivi. NAZIJI UČIJO SLOVENCE DOLŽNOSTI NAPHAM RAJHU List Donau Zeitung, ki izhaja v Beogradu pod nazijskim nadzorstvom, je te dni objavil posebno poročilo iz Ljubljane, pod naslovom "Slovenci in rejh", iz katerega jo razvidno, kako vedno bolj raste nezadovoljnost med tistim delom dolom slovenskega prebivalstva, ki prebiva na jugoslovanskem ozemlju, katero je bilo "inkorporirano" v Nemčijo. Omenjeni članek pravi med drugim: V Ljubljani je veliko govorjenja o po-živetiu in zopetni upostavitvi slovenskega življa, o načrtih za dobo po vojni in o tem, kako je bilo Vse narobe napravljeno zadnjih par let." Na ta članek ie nazijski list takole odgovoril: “Napačno vzgojo mladine ni mogoče spremeniti čez noč. Zdrava narodna zavest (Slovencev) se je izprcvrgla v pretiran šovinizem ali zagrizenost. Narodnostne meje, ki jih tisti ki so prizadeti, namreč Wendi (tako imenujejo Nemci Slovence) na Južnem Koroškem in Spodnjem Štajerskem ne marajo, so vedno obstojale, kakor je bilo znanstveno dokazano." Potem pa isti list nadaljuje ogorčeno: Namesto da bi se sklicevali n stoletja staro pripadnost rajhu. govorijo C~lo-venci) o rajhu kot o svojem naj večjem sovražniku. Namesto da bi to spominjali, odkod so prišle kulturne sile na s'ovo:--sko okrožje, so postali sužnji zaped — miselnosti. Namesto da bi se naslanjali na svojega soseda na severu, kujejo ze-rote z Londonom in Moskvo." VSA STAVBENA DELA Dovodne in odvodne inštalacije izvršuje Luis Daneu PERU 832 U. T. 34 - 3405 KROJA6NICA Franc Melinc Naj boli vestno boste postreženi! Oglasite se na Patemalu PAZ SOLD AN 4844. Tel. 59-1356 MATAJEV MATIJA Andražev nasvet. Prvi se je nasitil berač. "Le potegniva ga nekoliko, da se na ma boli e priležejo klobase!" je zagol-čal zadovoljno, si natočil in pil počasi z veliko slastjo. Oddahnil si je, se naslonil na klop nazaj in privlekel iz žepa žlindrasto, rdečo pipico, izrezljano iz brezove grče in okrašeno s stolpastirr. okrovom ih svetlimi unčicami. Vtaknil je ustnik med zobe, potegnil parkrat sape skozi roženo cev, tipal po malhi, iztrebil iz nje umazan rumenkast mehur in jel mašiti tobaka v čedro. Nato si je primaknil porcelanasti ukres z rdečeglavimi žveplenkami, jih vzel dvoje, prižgal in jel puhati dim na vse duške, da so bežale muhe rojema od mize. Tudi Mataj se je najedel; poveznil je klobuk s krivinami zopet na glavo, seg^l po svojo uro in računil, koliko kaže. V umetnosti branja in pisanja le malo iz-vežbanemu korenjaku so prizadevale rimske številke ob robu ure poseben trud in težavo'. Izmed vseh dvanajstih je poznal dobro le enoj ko, dvojko in trojko, tako da jih ni zamenjal in da je vedel precej na prvi pogled, koliko veljajo. Od štirice dalje pa so mu delale dokaj preglavice. Večkrat se je po dolgem in mučnem trpljenju debelo zmotil v računu, ker ni upošteval prave veljave dolgega in kratkega kazalca; tako ga je ukanilo včasi, da je ura šele pet, ko je kazala že poldvanajstih. “Povej mi zdaj, kako je bilo v risu!" je naprosil Matajev Matija Hudopiska, potresel uro, jo nastavil na uho in jo shranil v žep. .!.*( Berač je s kazalcem potlačil tobak, da bi bolje tlel, se odhrkal in pokimal radovednežu. "V risu je bilo pa takole, Matija! Vse ti povem, saj sva sama. — Najprej sem si preskrbel vsega, kar je potrebno za to stvar. Bog ne daj, da bi bil kaj pozabil ali naredil kaj narobe! Le poslušaj! Matija! Črnega mačka kost je treba za ris. Brez take kosti ni nič! Ampak — obljubi mi, da do sodnjega dne ne poveš nikomur tega, kar ti bom pravil tukajle tajno!" “Zlomek naj me, če kaj izdam!" je obetal Matajev Matija in se primaknil bliže k pripovedovalcu. “Takih reči ni dobro trositi okoli, Matic! Če pridejo v zvedi, je hudo narobe! Pa kaj sem že dejal? Je že res — tako črn mora biti muc, da ni na njem nobene rjave, rumene, sive ali celo bele dlake, nikjer, tudi na repu ne!. Vidiš, takega mačka sem si ujel in šel na Sveti večer gorile na Telebanovske hribe. Tam je nekje pod globokim brezdnom votlina, duplina, še nikdar obsijana od božjega solnca. Tjakaj tudi ne seže glas blagoslovljenih zvonov od nikoder. Ondukaj sem zanetil ogenj in od enajstih do polnoči kuhal tisto črno živalco. Ko je bila vsa razkuhana, sem si izbral kost za ris. S sabo sem vzel tudi troje leskovih šib. Urezal sem jih bil pa že jeseni, pred solnčnim izhodom na kažipotu z novim pipcem, ki ga še nisem bil rabil do takrat nikoli. Presneto sem pazil, da se jih nisem nikdar nič dotaknil z golo roko. Prijemal sem jih le z belim robcem, ovitim okoli levice. Na Vseh svetnikov dan sem jih pa skril na pokopališču. Vse to sem vzel na Sveti večer s sabo in hitel na razpotje, tja, kjer stoji tisti lepi brezjak sam nad Golo jamo. Saj menda veš, Matija, kje je to?" “Kaj ne bi vedel!" je vzkliknil Mata- jev Matija in vprašal naglo: “In kaj se je zgodilo tam, Andraž?" “Ondi sem potegnil s kostjo in palicami kolikor mogoče širok ris okoli sebe. Čim večji je, tem boljši, ker preko njega ne more do človeka nič, tudi hudoba ne! Razumeš? Potem sem pa stopil v ris, poklical vraga in se nisem ganil. .. " “Pa te je bilo kaj hudo strah?" je šepetal Matajev Matija in nepremično gledal Hudopiska. “O, nič. — Kmalu so začele grozne stvari siliti vame. Nad sabo sem zagledal žarečo brano, potle pa se je pokazal goreč voz sena. Le se nisem umaknil iz risa in nič ni padlo name. Zdaj so pridivjale strašne pošasti, velikanski medved, ognjen bik, oh, zveri vsake bire so se zaletavale proti meni. Najhujša je bila dolga kača z gorečim gobcem. Kakor bi trenil, so pri vršele divje babe z dolgimi lasmi in nazaj obrnjenimi rokami in nogami, potem pa še vešče, ki so zbirajo na razkrižjih. Vse so tiščale proti meni, ali jaz se nisem ganil iz risa, sicer bi me bile zdrobile v solnčni prah, zakaj zmotil me je bil sam zlomek, da sem pozabil malho in čebulo v oni votlini. Prihrumeli so tuli vedomci, si trgali roke, noge, ušesa. . . in jih metali kvišku." “Pa se nisi nič bal, res ne?" je iznova povprašal Matajev Matija in občudovale motril hrabrega berača. “Nič. Nikar me ne moti, Matija! Ko je izginilo vse to, se je pa pridrevila tolpa velikanskih psov. Za njimi je lomastil njih šepavi gospodar, mož brez glave, velik pa tako, da bi mogel prestopati kar gore. Vpil je nad psi in žvižgal jim je, da mi je letelo skozi ušesa." “Kako neki, če ni imel glave!" se je predrznil podvomiti Matajev Matija. “Lej ga, kaj mi čenčaš vmes!" ga je karal Hudopisk -zlovoljen. “Da mi kar ne moreš molčati! Duh lahko kriči ali žvižga tudi brez ust! Zato je pa duh! Se tega ne veš? — Molil sem natihoma, dokler niso odhrumeli vsi od prvega do zadnjega. Bog ne prizadeni, da bi bil zakričal ali se celo komu postavljal po robu! Kar raztrgali bi me bili psi ali bi me bil posekal divji mož s svojo sekiro! Veš, Matija, to je bil duh lovca, ki je za svojih dni ob nedeljah in praznikih streljal divjačino in mora zdaj po cele noči loviti za pokro. U, kako je cvililo, lajalo, tulilo, pokalo, grmelo, bobnelo po temnem gozdu! Se oddaleč sem slišal krik divjega moža, rjovenje in drenje njegovih večalastih psov in psic. Mraz je bilo, da je vse škripalo, in vendar sem se potil, da je kopalo od mene. Kaj bi tajil! Toda bal se nisem nič!" “No, dobro si izonegavil te kočljive reči", je priznal Mataj in naglo dostavil: “Kaj pa že hudič, hudič?" “Le potrpi, Matiče, le potrpi malo!" je zagodel berač. “Zdaj se moram malo okrepčati! Lej, čedra mi je tudi ugasnila." < “Le pij, Andraž, le, da boš govoril laglje!" “Toliko sem videl strašnega, da se mi je skoraj zavrtelo v glavi", je nadaljeval zopet ojačeni Hudopisk. "Zdajci je pa zavihralo po zraku in zasmrdelo po žveplu. Nekaj cepne pred ris. In kaj zagledam?" “Kaj neki?" je hlastno vprašal Mataj in integnil vrat. "Tistega, ki križe delamo pred njim!" “Da te treni, ali res?" se je zavzel Matajev Matija in poskočil raz klop. “Veš, da se ne lažem nikdar", ga je osorno zavrnil Hudopisk. “Rajši molčim. Kaj bedačiš?" “Šaj ne bom več, ne zameri mi, ljubi Andraž!" je pohlevno prosil Matajev Matija in počasi zopet sedel za mizo. “Kakšen je pa že bil?" "Uh — grd kakor sam rogač! Na vsem svetu tak je bil kakor kozel s * kravjim repom. Velik je bil pa, lahko rečem, tako, da bi lahko jedel z mlinarjeve strehe! Režal se mi je tako ogavno in se grohotal tako peklensko, da nikoli takega! In zazijal je široko, strašno, da bi me zdaj zdaj požrl kar celega, pa me ni." “Pa se ti niso nič hlače tresle?" mu je Matajev Matija zopet prestrigel besedo s plašnimi pogledi. “Nič, prav nič, še manj, kakor zdajle! Zgaga me peci vse žive dni do smrtne ure — Bog mi jo daj srečno! — če ni res! Na vse pretege je poizkušal dušogubec gadni, da bi me prestrašil in izvabil — iz varnega risa. Jaz pa le nisem odnehal in on ni smel preko risa, ki sem ga bil naredil tako dobro. Uganjal je pa že take, da me je zdaj kuhala vročina, zdaj spet tresla mrzlica! Matija, ti bi bil kar iz kože skočil, kaj? No —• dosle sem opravil vse dobro. In lej hudir-ja, ravno proti koncu sem naredil nekaj takega, kar ni bilo prav! Molil sem oče-naš in se zmotil iz navade, pa sem rekel: Amen! To je bilo napak." “Ojej!" je vzdihnil sočutni Matajev Matija z bridko nagubanim obrazom. “Potem pa ni bilo nič!" je jezno zaropotal Hudopisk. Srdito je puhal zrak iz ugasle čedre in pisano pogledava! izpod jakih obrvi. “Nič? Zavoljo ene besedice?" je žaloval Mataj in majal težko rušo glavo od rame do rame. “Nič, nič", je žalostno odkimal berač. “Drugače pa bi mi morala hudoba dati denarja, kolikor bi ga- mogel nesti!" “Ojej! Skoda!" Malaja je trla odkritosrčna žalost. Uprl je nizko čelo v mogočno tlan in klavrno sta se mu povesila ustna kota. Hudopisk je skomizgnil z ramo in si zopet zapahi vivček; gost dim je vlekel iz njega, da je sedel v oblakih, kakor grški bog. “Zdaj bi pa jaz rad povedal tebi nekaj drugega”, je zasukal pogovor Mataj, ki mu je vino razgrelo glavo in otajalo jezik. "Zvedeti pa ne sme živa duša nič!" "Le meni zaupaj, Matija!” se je oglasil berač iz megle. "Saj nisem nobena stara baba!" "Lej, ženil bi se rad, Andraž!" je šepnil Matajev Matija in sramežljivo upiral pogled v čašo. "Vem, pravil si mi že nekaj takega. Lepo je to. Le oženi se, le, Matija, saj bi se jaz tudi, pa sem že prestar." “Tole Anko bi rad, mlinarjevo, saj veš, Andražek. Kaj bi dolgo izbiral? Kdor dolgo izbira, pobere ostanek!" “Pametna je ta. Pohvalil sem te dekliču, kakor sem ti obljubil. Kaj pa ti? Ali si ji že kaj sprožil govorico, da bi jo vzel?" “Hm, malo sem ji že dal po strani vedeti, kako in kaj. Govoril sem ji tako sladko, he he, kakor bi lizal sam med!" “Kaj je pa rekla ona?" je počasi, važno vprašal Hudopisk in resno zrl v tovariša. “Dejala ni ne tako ne tako", je odgovarjal Matija uvezan, ne da bi dvignil oči. "Smejala se je, he he!" “To je dobro znamenje, Matija!" ga je izpodbujal prosjak. “Toda kmalu moraš kaj uganiti, kmalu, da ti je ne prevzame kdo drug! Kar pečo nosi, se vse preprosi. Krščanska socijalna načela DRŽAVA NAJ ŠČITI PRAVIČNO LASTNINO. Toda bolje je, da se še nekaterih stvari večjega pomena posebej dotaknemo. Temeljno načelo pa je, da je treba z oblastjo in s zakonsko zaščito braniti zasebno lastnino. Zlasti pa je treba ohraniti ljudstvo v mejah dolžnosti, ker je ogenj poželjcnja že tako zelo räzpaljen, kajti če je dovoljeno, ne da bi to nasprotovalo pravičnosti, truditi se za zboljšanje razmer, vendar pa pravičnost prepoveduje in celo vzrok splošne koristi tega ne dovoljuje, vzeti drugemu kar je njegovega in vsled videza neke nesmiselne enakosti navaliti na tuje premoženje. Seveda hoče raje večina delavcev s poštenim delom priboriti si boljše stanje, ne da bi komurkoli delali krivico, vendar ni majhno število takih, ki okuženi od zmotnih nazorov, v katerih jc zbujeno teženje po novostih, ki na vsak način delajo na to, da bi množice vznemirili in druge privedli k nasilju. Vmes naj tu poseže državna oblast, brzda naj hujskače, ter naj varu,c nravnost delavcev pred pogubnimi teorijami in prave (legi timne) gospodarje pred nevarnostjo ropa. Na prvi pogled se mora vsakemu, ki ni dodobra prebral in premislil okrožnice Leona XIII., čudno zdeti kako more ta veliki socialni papež tako zelo ščititi lastnino, saj je vendar ona vzrok, da je toliko gorja na svetu in da se prepad med tistimi, ki imajo vse in med tistimi, ki nimajo nič, vedno veča. To je pač čudna rešitev socialnega vprašanja. Rešena za tiste, ki imajo, nerešena pa za velikansko množico tistih, ki jih sproti vsak dan skrbi, če bodo imeli kaj jesti in obleči ta dan, ta teden ali ta mesec. Toda motil bi se, kdor bi tako umeval velikega papeža. Predvsem je namreč tu treba pripomniti, da ni-kaka lastnina ni kriva socialne bede na svetu. Saj lastnina in hrepenenje po njej tiči v naravi vsakega človeka. In če bi vsakdo imel dovolj lastnine, da primerno stanu preživi brez skrbi sebe in družino bi nihče ne zabavljal čez lastnino in nihče bi tudi ne trdil, da je lastnina kriva kake socialne bede. Kdor uživa nezmerno pijačo, mu škoduje, kdor čez mero kadi, mu prav tako škoduje, kdor čez mero hrani svoje telo, si pokvari telo, si pokvari zdravje. Nasprotno pa kdor vse to zmerno uživa, mu ne škoduje nič. Prav taka je z lastnino. Kdor ima lastnine dosti, da preživi človeku primerno sebe in družino, temu lastnina ne škoduje. Kdor pa ima nezmeren pohlep po njej, ta škoduje sebi in tistim, katerim jo jemlje zato, da bi je sam več imel. Lastnina torej sama na sebi ni kriva socialne bede, ampak prekomeren pohlep po njej, ki povzroči, da so nekateri oropani vse lastnine, drugi pa je imajo preveč. Socialne bede ni povzročila lastnina, ampak pomanjkanje lastnine. In šele tedaj se je v širokih vrstah vzbudil odpor proti tistim, ki imajo lastnino, ko so videli, da se jim lastnina, to je, premoženje vedno bolj množi, medtem ko vedno večje množice prihajajo v vrste ne-maničev. Neumevajoči pravi vzrok tega pojava, so začeli mrziti lastnino in tiste, ki jo imajo in vse tiste, ki jo ščitijo, to je državo in cerkev. Papež je šel tu bolj na globoko. On zahteva, da se lastnina ščiti. Toda obenem pravi, “ da se mora ščititi lastnina pravih gospodarjev”, to je tistih, ki so lastniki po božjem in državnem pravu. Kdo je pravi lastnik po božjem pravu? Na to je papež v ravno tej okrožnici že opetovano odgovoril. “One stvari namreč, ki so potrebne, da si ohranimo življenje in zlasti, da ga spo-polnimo, nam sicer rodi zemlja z veliko darežljivostjo, vendar bi ne mogla roditi sama iz sebe brez človekovega obdelovanja in skrbi. Ker pa človek, ko pridobiva naravne dobrine, uporablja dušno delavnost in telesno silo uprav s tem sebi pridruži oni del telesne narave, ki ga je sam obdelal, v katerega je takorekoč vtisnil nekak obris svoje osebe, tako da mora biti povsem pravilno, da poseduje oni del kot svojo last in da na noben način nihče ne sme kršiti njegove pravice”. “Kakor učinki slede vzroku, od katerega so povzročeni, tako je pravično, da sad dela spada tistim, ki so delali”. “Najizvestnejša resnica je, da bogastvo držav ne pride od drugod kakor od dela delavcev”. Ako torej papež pravi, da mora država v prvi vrsti ščititi lastnino, hoče s tem reči, da mora v prvi vrsti ščititi donos dela za tistega, ki je delal, za delavca. Kajti lastnina je sad dela in spada tistemu, ki je delal, šele tedaj ko bo država s svojo oblastjo in s svojimi zakoni ščitila lastnino delavcev t. j. donos njihovega dela, tedaj bo izvrševala svojo nalogo, tedaj bo konec brezdelnih dohodkov, pa tudi konec nekrščanskega razrednega boja. Le glej, da ne prideš prepozno!" "Prav rad jo imam in menda ona mene tudi, saj včasi me pogleda tako milo, da se mi srce taja kakor maslo na solncu", se je rčrdoval Matija, domnevaje si, da je povedal Bog ve kaj lepega. "Počasi ji že dopovem vse, taka reč ni kar tako nanagloma. Kdor lovi ptičke, ne sme mahati z gorjačo', ho he!" "Stari mlinar ima dokaj denarja, če ljudie prav vedo", je pripomnil Hudo-pisk iskreno in iztrkaval pepel iz čedre. "Todle okrog je vse njegovo. Anki bo uganjena lepa dota. Le nikar je ne pusti znemar! In še prav zala dečla je!" “Pa močna kakor ajdovska deklica!" je dodal Matija zadovoljno, dočim je mašil Hudopisk zopet tobaka v pipo. "Hvalil1 sem te dekletu, kar sem te največ mogel", je ponavljal prosjak. “Saj veš, da te imam rajši kakor vso svojo rodbino z birmanskim botrom vred!" “Da bi le tudi jaz imel kaj več denarja in sveta, oh!" je vzdihnil Matija tako globoke, da je ugasil obe žveplen-ki Hudopisku, prižigajočemu tobak. “Veš kaj?" je dejal Andraž tiše in na-žigal iznova. Matija je položil svoji velikanski roki predse in pokril dobršen del mize z nji- ma. Nagnil je svojo debelo glavo bliže k beraču in buljil zvedavo vanj. “Pojdi v ris, Matija!" mu je svetoval Hudopisk tiho, s tajinstvenim glasom in svečano vzdignil pipico nad svoje teme. Mataj je zazijal ves presenečen in debelo gledal mirno sedečega Hudopiska “V ris?" je viknil na glas. "Nikar no ne vpij tako!” ga je posvaril berač. “Ali je treba, da zve kdo drug, kar se meniva med sabo? Ali je treba, da bi te raznašale vaške ropotulje?" Mataj se je urno prijel za preglasna usta. “V ris pojdi po denarja, v ris!" ga je bodril Andraž. “Priprave ti poskrbim vse jaz. Le poizkusi in pojdi, Matija! Jutri je kresni večer, lej, kakor nalašč!" "Ti si šel*pa na Sveti večer", je ugovarjal Mataj. "Vseeno je, Matija! Sveti večer pa tudi kresni večer — oba imata čudno moč ko je najdaljši dan in najkrajša noč ali pa narobe! Pojdeš?" ■"Čakaj no, da se mi ugreje misel!" je omahoval Matija in se potipal za nos “Ti si lepa mevža!" se je hudoval berač. "Jaz, tvoj prijatelj, ti svetujem, pojdi! Nocoj pojdem s tabo — ne mudi se mi nikamor — prenočim pri tebi, jutri pa ti preskrbim, vse potrebno, črnega mačka, kost in leskovke. Le premisli si! Denarja dobiš kakor črepinj! Zdaj pa še pijva! Dobra primaka je to, kaj, Matijec? Le dajva ga, do dna! Kaj pa, ko bi še enega? Par dvojač že še moreš utrpeti, ne? Jaz imam pa en sam grošek. Obrni ga stokrat narobe in nalice -— grošek je grošek. Ti pa imaš cvenka dovolj. Ne bodi tak žuleč in nikari se ne udeleži drugega naglavnega greha! He, mlinar! Mlinar!" “2e grem!" se je oglasil Zagorjan zunaj. “Očka, kje imate pa Anko?" ga je vprašal Mataj, ko je tožljivi možek pri-motovilil k mizi. “Večerjo kuha", je pokašljeval mlinar. "Ali je- vaše vino že na potočkih?" se je oglasil nezmerni berač. “O, še ne!" se je trudno nasmehnil starec. "Le vina sem, da bova boljše volje!" je kričal Hudopisk in postavljal svoj kozarec že precej trdo na mizo. “Najpametneje je, če človek spravi denar med ljudi. Oh, Matijče, danes je zame pustna nedelja!" Zagorjan je odnesel prazna krožnika in EL FWBTIVAL ”200" qu# «• realizarä en el Salon SAN JOSE, AZCUENAGA 164, empezard puntualmente a las 15 horas. Advertimos pues vengan puntuales, para no perder el hermoso espoctaculo de “Tata viejo festeja ■ “SLOVENSKA KRAJINA“ bo imela veselico 9. septembra ob 20 uri na Chacabuco 501. Vstopnina za moške 1.50 S, za ženske zastonj. Od kolin, katere so se vršile v veselem razpoloženju z obilno vdeležbo dne 24. julija je ostalo 145 $ dobička. Pristopilo je 7 novih članov. Vsi člani društva so pozvani, da se vdeleže veselice 'Duhovnega Življenja" 10. septembra ker je D. Z. tudi uradno glasilo društva. Bogota. 24. julija 1944 Prečastiti g. Hladnik! Lopa hvala za Vaše pismo z dne 20. junija tega leta. Dobil sem ga komaj včeraj, ker me je bilo šlo iskat v Santander, ko sem pa jaz že pol leta tu. v Bogotä. Nisem imel časa da bi Vam sc preje oglasil ter Vas obvestil o spremembi mojega stanovanja. Imel sem toliko posla z gojenci! Saj nikdar ne grem spat pred enajsto uro in največkrat o polnoči. In vstajam ob štirih in pol. Tudi tukaj sem šolski svetnik, to se pravi, imam opravek o vsemu kar se tiče urnika, discipline in redovanja 300 gojencev. Sedaj so šli na počitnice. Tu se začne šola prvi ponedeljek februarja in se zaključi okoli 20. novembra. Sedaj imajo tri tedne polletnih počitnic. Ker 20. julija in 7. avgusta sta dva narodna praznika: prvi je Neodvisnosti (1810) in drugi (1819) odločilne bitke v Boyacä. Sem tudi vesel na tem novem mestu, radi mojih rojakov, ki so si vedno želeli da bi me predstojniki poslali sem, v Bogotä. Ravno tu sem pel novo mašo. Že bom videl kaj naj storim za rojake, za umrle rodoljube, za Rdeči Križ itd. Vse bom Vam sporočeval. Recreo “EUROPA” RIO CARAPACHAY Pri domačinih v prelepem kraju. — Po ceni Prevoz s postaje Tigre tja in nazaj, odrasli S 1.—, otroci $ 0.50. U. T. 749 - 589 — TIGRE — FCCA. Nisem še dobil številko D. Ž. kjer so objavljene Marošovo vesti o Prekmurju. Težko jih čakam. Z doma sem dobil eno pismo, pisano 3. IX. 1943. in poslano po Portugalskem. Moj brat Tine. salezijanec, jo bil posvečen v duhovnika na Ogrskem (Preje jo bil študiral, še dve loti bogoslovja na Laškem) in pel novo mašo v domači župniji, * * * * v Črensovšcih, 25. julija lanskega lota. Poslal mi je zraven podobico in šest lepih slik o primiciji. Vsi so bili doma izven mojega brata Jožka, ki je bil pri vojakih (Zdaj bo še živ?). Piš? da je bil vesel in žalosten, čeprav je vse krasno in sijajno uspelo; da so imeli do 570 gostov; da mu je bilo se prav mile ko je cela cerkev zagrmela od te pesmi: “Marija, pomagaj nam Ti. vse ljustvo ječi ..." — Bog reši in čuvaj Slovence in Jugoslavijo. Prosim, pozdravite mi g. Cerkvenika, vso naše ljudi in še posebno pa Prekmurce. Vam vošči vso najboljše v Gospodu Vaš hvaležen rojak Ognjeslav Kreslin. šel zopet po vina. “Le veseliva se. Matija, da nama ne bo predolgčas!" je vikal Andraž. “Oj ti ljubi Matija, ti dobra duša, ki danes daješ za kapljico božjo, le tako stori, kakor sem ti svetoval, pa ti bo hodilo vse prav! Živel boš tako veselo kakor jazbec v turščici! Mlinarju se pa že toži, komaj še gleda dedec. Tiho! Jo že tukaj!" Mlinar-krčmar je postregel gostoma; sedel je k peči in krehal. "Dobro vino je to, Matija!" je vpil berač. “Če pravim, da je vino dobro, ne veš, kaj to pomeni?" “I, kaj naj pomeni?" "Da mi ga še nalij hitro:"' "Nalivaj si le kar sam! Le kar po domače, Andraž! Bog ti ga blagoslovi in sveti Duh, da se ti ne bi zaletelo! In Bog daj, da bi kaj pomagalo, kar si mi nasvetoval!" Berač je jel sam natakati obema in si II pridno namakal okajeno grlo. Oba sta jela prihajati široke volje. Matija je sedel z naherenim klobukom za mizo ifi medlo gledal tovariša. Polagoma se je ovinil dodobra. "Andraž, jaz pojdem tja!" je ječal. "Za veš, kam pojdem, Andraž!" "Živio!" je zakrokal berač. "Ti si pa fant od fare! Mlinar je pa čudak. Noče piti. Kar spi kakor kralj Matjaž! Kako drnjoha in vleče dreto! He, očka!" In Andraž je jel bunkati po mizi, za njim pa še Mata j. "Kaj se usajata!" se je jezil mlinar s hripavim glasom. "Lejta, vidva sta kaj neumna!" “Kaj?" je ugovarjal berač. "Toliko bokalov sem pomagal prazniti, pa bi še ne smol malo razbijati? Ne bodite no tako sitni, striček. Pit pojte!" "Noči se že", je grohal mlinar. "Matija, požuri se, sicer ne prideš za drle domov!" "Vaša ura prehaja! ' se je proiivil Motaj in iskal po telovniku. "Veselimo se, saj imamo vsega dovolj!" je kričal Andraž, iztrkal osmojeno čedro in jo shranil v žep. "Kaj se bomo koncljali — ti, gorjačar, pa kar molči!" se je razjaril starec^ in stopal proti pivcema. "Le spat! Oba!" Mataj je moško izvlekel svoj robec, ga odvozlal in plačal. Berač je predlagal da bi pila še šentjanževca, pa njegova ni obveljala. "Pa ne, ga bomo pa pri Mafijcu doma", se je tolažil. “On ima brinovčka dosti — kajneda, Matijče?" Odhajaje iz mlina je Matija prevrnil koš, poveznjen ob zidu pri pragu, in ga postavljal z veliko težavo nazaj. V ten i° tiho prihitela Anka, potisnila beraču pisemce in nekaj okroglega v roko, želela obema možakoma lahko noč in smuk-ptlr; narai v K*n. (Dalje sled*) Como ente jinoto haco un a.to en camino, asi lo hacc tambičn nuostra R®" vista para colobrar su Mo. 200 — y sc-guir adelante con la ayuda do sus Buenos amigos . . .